Na Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) se je obrnil pobudnik z navedbo, da imata s partnerico težave pri vpisu otroka in očeta v matični register RS. Otrok je bil rojen zunaj zakonske skupnosti, starša sta priznanje očetovstva uredila pred centrom za socialno delo. Pobudnik je slovenski državljan, partnerka je državljanka države, ki ni članica EU. Partnerka od leta 2012 živi v Republiki Sloveniji (RS). V Sloveniji se je poročila in s takratnim možem leta 2022 končala zvezo, ki se je po dolgotrajnem postopku končala s sodbo slovenskega sodišča maja 2025. Partnerka je od leta 2023 prijavljena na naslovu pobudnika. V postopku vpisa otroka in očeta v matični register je upravna enota (UE) zahtevala, da otrokova mati predloži potrdilo, da ni poročena iz svoje matične države. Predstavništvo te države v RS je pojasnilo, da takšnih potrdil ne izdajajo.

Varuh je pridobil pojasnila UE in Ministrstva za notranje zadeve (MNZ). Iz prejetih pojasnil izhaja stališče, da mora mati, ki je tuja državljanka, ko želi slovenski državljan podati priznanje očetovstva, listinsko dokazati svoj osebni status. To je potrebno za zagotovitev pravilnosti podatkov, vpisanih v matični register. Le na ta način se je mogoče izogniti morebitnim zlorabam, da ima otrok v RS kot očeta vpisanega državljana RS in posledično tudi slovensko državljanstvo, v tujini pa kot očeta drugo osebo. Dodatno MNZ pojasni, če mati že dalj časa prebiva v drugi državi, ki ni njena matična država, bi po oceni MNZ za ugotavljanje pogoja, da ni v zakonski zvezi, zadostovalo tudi dokazilo države bivanja (presojati je treba od primera do primera), če je mati v tej državi spreminjala osebni status (se je npr. poročila in/ali razvezala) in sicer za obdobje bivanja v tej državi. Na tak način bi namreč lahko pokrili tudi situacije, ko mati ni priglasila spremembe osebnega stanja v državi, katere državljanka je, posledično pa ne more predložiti potrdila, ki bi izkazovalo resnično dejansko stanje.

Med Varuhovo obravnavo pobude je UE spremenila stališče in starše obvestila, da za ureditev zadeve zadošča izjava matere o njenem statusu, ki jo poda pred predstavništvom svoje države. Takšna izjava naj bi bila potrebna, ker bi s tem v primeru lažne izjave lahko nastopile posledice po pravu materine države, kar naj bi zagotavljalo, da so UE predstavljena resnična dejstva. UE je otroka in očeta dejansko vpisala v matični register, ko je bila predložena izjava, ki jo je mati podala pred predstavništvom svoje države, da je razvezana.

Po mnenju Varuha iz določbe 114. člena Družinskega zakonika izhaja pravna predpostavka (praesumptio iuris), po kateri po samem zakonu velja, da je otrokov oče, kdor (ob materinem soglasju) prizna očetovstvo, ki jo je z dokazom njene neresničnosti (obstoj zakonske zveze) mogoče izpodbiti in s tem izničiti njene posledice. Po mnenju Varuha ni mogoče na starše otroka prevaliti bremena dokazovanja, da mati ni v zakonski zvezi, saj bi po mnenju Varuha v takem primeru zakonsko besedilo moralo določati, da za otrokovega očeta velja moški, ki prizna očetovstvo, če dokaže, da mati ni v zakonski zvezi. Nadalje po mnenju Varuha negativnih dejstev niti ni mogoče dokazovati. In še, po mnenju Varuha ni mogoče slediti razlagi UE in MNZ, da se je le na tak način mogoče izogniti primerom, da ima otrok v RS kot očeta vpisanega državljana RS, posledično pa državljanstvo RS, v tujini pa drugo osebo na podlagi domneve očetovstva. Že v konkretnem primeru namreč mati v svoji državi ni prijavila ne svoje poroke v RS in ne razveze, kar pomeni, da matična država ne razpolaga nujno s pravim podatkom o zakonskem stanu matere. Tudi v primeru državljanov RS, ki v tujini sklenejo zakonsko zvezo, ni nikakršnega zagotovila, da to tudi sporočijo organom RS. Še več, veljavni Zakon o matičnem registru v 33. členu namreč celo zgolj globo predvideva le za primere, ko niso ustrezno javljeni podatki ob rojstvu otroka, ne določa pa sankcije za opustitev prijave spremembe zakonskega stanu. Po mnenju Varuha tako niti ni razlogov, da bi se v primeru, ko državljan RS izjavi očetovstvo otroka, rojenega v RS, drugače obravnava primere, ko je mati državljanka RS ali državljanka tuje države. V obeh primerih namreč lahko pride tudi do situacij, da ima otrok v RS kot očeta vpisanega državljana RS, v tujini pa drugo osebo na podlagi domneve očetovstva.

V konkretnem primeru je po mnenju Varuha s strani UE, zaradi pozno dane zahteve po predložitvi dokumenta, ki za ureditev statusa otroka niti ni bil relevanten, prišlo do neutemeljenega zavlačevanja postopka in s tem v času trajanja postopka tudi do posegov v pravice otroka iz 3. in 7. člena KOP ter 34. in 35. člena Ustave RS. Kršitev je prenehala, ko je UE otroka in očeta vpisala v matični register.

Ne glede na spornost prelaganja dokaznega bremena, da mati ni v zakonski zvezi, na starše, kot izhaja iz pojasnil UE in MNZ, Varuh meni, da je težava konkretnega obravnavanega postopka, da sta bila otrok in oče vpisana v matični register šele po tem, ko je bila predložena materina izjava, da je razvezana, podana na predstavništvu tuje države. Varuh sicer pozdravlja, da UE ni vztrajala pri predložitvi uradnega potrdila tuje države o materinem zakonskem stanu, saj so bile pri materi podane objektivne okoliščine, ki bi pridobitev takšnega potrdila močno oteževale, predvsem pa takšno potrdilo očitno sploh ne bi odražalo dejanskega stanja, saj organi tuje države niso bili seznanjeni ne s sklenitvijo in ne z razvezo zakonske skupnosti v RS. Po mnenju Varuha bi bilo tako nesprejemljivo, da bi se pri osebi, ki že več kot desetletje prebiva v RS, je tu sklenila in razvezala zakonsko skupnost, kar izkazujejo relevantni dokumenti slovenskih organov, pri izkazovanju zakonskega statusa dajalo prednost neresničnemu potrdilu tuje države.

Zavlačevanje postopka na UE pa je Varuh ugotovil zaradi okoliščine, da je bila, kot se je z zaključkom postopka izkazalo, za rešitev zahtevana pridobitev izjave, ki jo je morala mati podati pri predstavništvu tuje države. Po eni strani je bila namreč takšna zahteva UE podana zelo pozno v postopku, hkrati pa je zaradi dolgotrajnosti pridobivanja na predstavništvu tuje države po nepotrebnem onemogočala ustrezno ureditev statusa otroka in koriščenje s tem povezanih pravic. Po mnenju Varuha bi namreč popolnoma enako morala zadoščati vsebinsko enaka izjava matere v postopku UE. Zahteva UE je bila utemeljena s tem, da bi bila mati za krivo izjavo pred predstavništvom tuje države lahko odgovorna, s čimer naj bi bila zagotovljena višja stopnja verjetnosti resničnosti takšne izjave. Po mnenju Varuha pa bi bila enaka ali višja stopnja verjetnosti zagotovljena z izjavo pred UE, saj je skladno z določbo 284. člena Kazenskega zakonika opredeljeno kot kaznivo dejanje, če se je stranka, ki je pri dokazovanju z zaslišanjem strank v upravnem postopku, po krivem izpovedala in je pristojni organ na to izpovedbo oprl svojo odločbo v tem postopku. Glede na dolgotrajno bivanje gospe v RS in njeno dosegljivost organom RS, je namreč gotovo večje zagotovilo za resničnost podane izjave strah pred pregonom organov RS kot pred pregonom organov tuje države. Tako po mnenju Varuha v konkretnem primeru UE v nasprotju z določbo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni omogočila strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, temveč je to oteževala, pri čemer za to ni najti razlogov ne v zagotavljanju načela iskanja materialne resnice in ne v določbah predpisov RS. 21.0-18/2025