Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je obravnaval pobudo z očitkom, da naj bi bil otrok v šoli deležen nasilja s strani učitelja, ki naj bi »učenca prijel za roko in za vrat od zadaj ter ga potiskal po stopnišču proti pisarni ravnatelja«. Pobuda je navajala, da naj bi bilo dogajanje posneto na video nadzornih kamerah šole, vendar šola staršem ni omogočila vpogleda v posnetek. Starše so kasneje seznanili, da se video posnetki hranijo le do zapolnitve pomnilnika, kar je nekje okoli 21 dni. Dogodek so starši istega dne prijavili na policijo, kasneje so tudi podali prijavo na Inšpektorat RS za šolstvo (IRSŠ).

Varuh je šolo zaprosil za pojasnila in prejel odgovor, da je šola takoj sprožila lastno preiskavo in v popolnosti sodelovala s policisti, ki so preiskovali zadevo in kasneje še z inšpektorico IRSŠ. Vse preiskave so pokazale, da trditve nimajo opore v dejstvih. Ne policija ne IRSŠ sicer v videoposnetek nista vpogledala, oziroma ga v času obiska IRSŠ niti ni več bilo. Na večkrat ponovljeno izrecno vprašanje pa šola ni podala pojasnila ali so v sklopu lastne preiskave upoštevali tudi vsebino video posnetka.

Varuh sicer ni mogel ugotavljati, ali je prišlo do nasilja učitelja nad učencem. Za to namreč nima ne pooblastil in ne ustreznih orodij. Varuh se ne spušča v odločitve posameznih organov, kako izvajajo svoje naloge, vseeno pa se zdi nenavadno, da se ob očitku nasilja ne vpogleda v video posnetek domnevnega nasilja, saj je takšen posnetek lahko veliko bolj objektiven kot izjave prič, med katerimi so bili tudi otroci hkrati pa tudi veliko hitrejši kot opravljanje razgovorov s pričami in za te iste priče tudi manj oziroma nič obremenjujoč.

Glede na to, da šola zadevnega dogodka ni znala pojasniti drugače, kot da nasilja ni bilo, oziroma celo, da dogodka ni bilo, hkrati pa šola ni podala pojasnila, kaj je bilo razvidno iz zadevnega posnetka in kakšne so bile ugotovitve o dejanskem dogajanju, se je Varuhu vzpostavil resen dvom v ustreznost odziva šole. Varuh je po preučitvi obširne dokumentacije sicer ocenil, da so ravnanja otroka lahko predstavljala veliko težavo pri izvajanju učnega procesa, ne nazadnje je bil otrok zaradi svojih ravnanj tudi prešolan na drugo šolo. Hkrati pa Varuh tudi verjame, da bi vsebina video posnetka lahko prikazala tudi potencialno sporna ravnanja učitelja, ki niti niso nujno predstavljala prekrška ali kaznivega dejanja in niso nujno terjala morebitnega disciplinskega ukrepanja, bi pa verjetno terjala, da se dogodek konstruktivno preuči in se iz njega tudi kaj nauči. Glede na to, kako se je šola odzivala na vprašanja Varuha in se po oceni Varuha trudila izogibati pojasnilom, razen v delu pojasnjevanja, da trditve o nasilju ne držijo, brez kakršne koli dodatne argumentacije, se Varuh tudi sprašuje, koliko resnice je v navedbah pobude, da je ravnatelj šole neposredno po dogodku in vpogledu v posnetek prepoznal določene težave v ravnanju učitelja, kar naj bi ravnatelj posredno potrdil tudi kasneje, ko naj bi v telefonskem pogovoru ob sicer popolnoma spremenjenem stališču, da ni bilo nič narobe, vseeno tudi dodal, da je zaradi ravnanj otroka učitelju »počil film«.

Varuh se zaveda izjemne zahtevnosti pedagoškega dela, ki poleg različnih drugih izzivov občasno prinaša tudi spopadanje s posebej zahtevnimi otroki. Zagotovo ni človeka, ki bi se vedno, v vsakih okoliščinah odzval na najboljši možen način, pogosto takšnega najboljšega možnega načina niti naknadno ni mogoče popolnoma enoznačno opredeliti. Vendar pa je po mnenju Varuha v vseh mejnih okoliščinah nujna transparentnost in poštena obravnava, ne toliko z namenom, da se išče in kaznuje »krivce« ampak predvsem z namenom, da se poišče možnosti za drugačna ravnanja v prihodnje. Takšna transparentna in poštena obravnava je po mnenju Varuha tudi najboljše zagotovilo, da lahko po eni strani vsi pristojni kompetentno opravljajo svoje delo, po drugi strani pa, še posebej v šoli, je to zagotovo eden od prispevkov k zagotavljanju osebnostnega razvoja učenca v skladu z njegovimi sposobnostmi in interesi, vključno z razvojem njegove pozitivne samopodobe; vzgajanju in izobraževanju za trajnostni razvoj in za dejavno vključevanje v demokratično družbo, kar vključuje globlje poznavanje in odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja, do drugih ljudi, svoje in drugih kultur, naravnega in družbenega okolja, prihodnjih generacij ter vzgajanju za spoštovanje in sodelovanje, za sprejemanje drugačnosti in medsebojno strpnost, za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar vse so cilji osnovnošolskega izobraževanja.

Varuh je s svojimi poizvedbami na šoli pričakoval, da bo prejel pojasnilo, da je bilo po vpogledu v video posnetek ugotovljeno, da trditve pobude ne držijo, saj je npr. učitelj učenca spremil do ravnateljeve pisarne brez kakršnega koli fizičnega stika, ali pa učenec sploh ni zapuščal razreda, ali je morda učitelj učenca pospremil s tem, da ga je držal za roko ali kako drugače in bi šola pojasnila, zakaj je do tega prišlo in zakaj je ugotovila, da ni razlogov za morebitno odzivanje na dogodek oziroma da bo iz pojasnil šole razvidna zavezanost šole h konstruktivnemu reševanju težav, ampak Varuh od šole ni prejel nič od navedenega.

Po mnenju Varuha je najmanj, kar bi v tovrstnih okoliščinah šola morala storiti, da bi zavarovala zadevni video posnetek, kar bi brez kančka dvoma lahko razblinilo vse sume na morebitno neustrezno ravnanje učitelja v vseh morebitnih kasnejših postopkih. Še posebej, ker je bila šole seznanjena, da so starši še isti dan podali prijavo na policiji in če je ravnatelj šole na ustno željo staršev podajal pojasnilo, da bodo posnetek izročili policiji ali sodišču, če bodo za to zaprošeni. Vse navedeno pa je po mnenju Varuha seveda smiselno v primeru, da je bilo iz posnetka razvidno, da so očitki neutemeljeni.

Kaj se je dejansko zgodilo vedo le konkretni otrok, učitelj in vsaj deloma verjetno tista oseba šole, ki je po dogodku vpogledala v video posnetek. Glede na to, da posnetka ni več, bo za vse druge to za vedno skrivnost.

Varuh tako ni mogel ugotoviti posega v pravice otroka, hkrati pa tudi ni mogel zaključiti, da je pobuda neutemeljena. Varuh je z mnenjem seznanil tudi šolo, od katere ni pričakoval odziva, vseeno pa ni izključil možnosti, da bo prepoznano, da morda obstajajo možnosti za izboljšave, ki bi v podobnih primerih v prihodnje lahko na vsak podoben očitek pomagale podati povsem jasen odgovor. Šola se je odzvala s tem, da je zoper strokovnega delavca, ki je obravnaval pobudo, podala prijavo na Komisijo za preprečevanje korupcije. 19.1-8/2025