Varuh človekovih pravic (Varuh) v zvezi s posegi v prejemke iz naslova denarne socialne pomoči, ki se izvajajo na podlagi t. i. Šutarjevega zakona, sporoča, da je že v zakonodajnem postopku opozarjal, da gre pri tem zakonu za obsežne in vsebinsko občutljive posege v človekove pravice, ki bi morali biti obravnavani z večjo skrbnostjo, ob strokovni in javni razpravi ter z jasno presojo njihovih učinkov na posameznike in skupnosti. Posebej smo opozarjali na pomen načela pravne države, pravne varnosti, sorazmernosti ukrepov ter spoštovanja človekovega dostojanstva, tudi na področju socialne varnosti. Več.

Varuh je v zvezi s posegi v denarno socialno pomoč že prejel več pobud in klicev posameznikov z različnih koncev Slovenije. Takoj po seznanitvi s posameznimi, zelo različnimi primeri iz prakse se je Varuh obrnil na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter zaprosil za pojasnila glede izvajanja zakona in zagotovljenih varovalk za upravičence. Po Zakonu o Varuhu človekovih pravic je dolžan voditi postopek nepristransko in v vsakem primeru pridobiti stališča vseh prizadetih strani.

Po do sedaj znanem, Varuh ocenjuje, da je (ob nekaterih sistemskih vprašanjih) pomembno vprašanje izvajanja zakona v praksi, saj informacije kažejo, da se ni ravnalo skladno z drugim odstavkom 8. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV). Ta izrecno določa, da mora FURS, ki izda sklep o izvršbi na prejemke iz naslova denarne socialne pomoči, o tem obvestiti krajevno pristojen center za socialno delo, ki nato presodi, ali okoliščine zahtevajo, da se denarna socialna pomoč upravičencu izplača v naravi, saj je ključno, da se preprečijo morebitne življenjsko ogrožajoče stiske posameznikov.

Po do sedaj javno znanih odzivih FURS Varuh razume, da ta ni razpolagala z informacijami o tem, kateri dolžniki so prejemniki denarne socialne pomoči, niti kateri center za socialno delo je v posameznem primeru krajevno pristojen. To odpira resno vprašanje, kako je bilo izvajanje zakona sploh načrtovano, saj navedbe kažejo, da zakonske določbe v praksi sploh ni bilo mogoče izvrševati. Zakaj je do takšne situacije prišlo, Varuhu za zdaj ni znano in bo tudi to predmet nadaljnje obravnave.

FURS sporoča tudi, da je o seznamih izdanih sklepov obvestila pristojno ministrstvo. Na kakšen način je slednje s tem ravnalo, je eno izmed vprašanj Varuha, ki smo jih MDDSZ zastavili v poizvedbi.

Varuh ob tem poudarja, da je nesprejemljivo, da se šele po uveljavitvi zakona razmišlja o tem, kako se bo v prihodnje zagotovilo ustrezno obveščanje in sodelovanje pristojnih organov. Pri pripravi in sprejemanju zakonodaje bi moralo biti že vnaprej jasno, kako se bo zakon izvajal, kdo bo razpolagal s potrebnimi informacijami in kako bodo zagotovljene učinkovite varovalke za zaščito posameznikov in družin. Razmišljanje o teh vprašanjih šele po začetku uporabe zakona pomeni resen odmik od načel pravne države in pravne varnosti.

Vzpostavljanje nove zakonodaje zahteva celovit razmislek o vseh možnih življenjskih situacijah, predvsem pa presojo, ali je mogoče zasledovani cilj doseči z bolj uravnoteženimi in sorazmernimi ukrepi, ki ne posegajo v samo bistvo pravice do socialne varnosti. Ukrepi morajo biti ne le normativno določeni, temveč tudi dejansko izvedljivi in usklajeni med vsemi pristojnimi organi.

Hkrati se odpira tudi vprašanje morebitne retroaktivne uporabe zakona, ki zahteva posebno skrbno in poglobljeno presojo. Varuh poudarja, da so tudi pri izvajanju veljavne zakonodaje vsi organi oblasti dolžni ravnati skladno z Ustavo in temeljnimi načeli varstva človekovih pravic. Posegi v pravico do socialne varnosti ne smejo biti avtomatični, temveč morajo temeljiti na individualni presoji konkretnega položaja posameznika in njegove družine, ob dejanskem sodelovanju centrov za socialno delo ter ob doslednem upoštevanju eksistenčnega minimuma.

Namen socialne zakonodaje mora ostati zaščita najranljivejših, saj je prav to temelj socialne države. Tiste, ki sistem zlorabljajo, je treba sankcionirati, vendar ne na način, ki hkrati prizadene ljudi v najtežjih socialnih položajih ali ogroža osnovne življenjske pogoje. Otroci so posebej varovana skupina in ukrepi, ki imajo za posledico, da nosijo posledice ravnanj odraslih, odpirajo resna vprašanja sorazmernosti, varstva človekovega dostojanstva in pravice do socialne varnosti. Kaznovanje ne sme imeti kolektivnih učinkov in ne sme prizadeti tistih, ki za kršitev niso odgovorni.