Namestnica varuha človekovih pravic, dr. Dijana Možina Zupanc, se je 20. in 21. novembra 2025 udeležila konference Evropske mreže ombudsmanov (ENO), ki jo je gostila evropska varuhinja človekovih pravic, Teresa Anjinjo. Na konferenci je potekala razprava o osmih temah – od spremljanja izvajanja prava Evropske unije, do vpliva poenostavitev predpisov na delo ombudsmanov ter izzivov, povezanih z nadzorom nad delovanjem polzasebnih institucij. Ob številnih izzivih, s katerimi se soočajo ombudsmani in nacionalne institucije za človekove pravice po Evropi, je bila konferenca tudi priložnost za krepitev širšega sodelovanja med sorodnimi institucijami, izmenjavo izkušenj in skupno razmišljanje o vprašanjih, ki bodo v prihodnje zahtevala še več pozornosti varuhov človekovih pravic.

Dr. Možina Zupanc je na konferenci aktivno sodelovala kot poročevalka delavnice z naslovom »Sharing ombudsmen experience in dealing with environmental complaints« (Deljenje izkušenj ombudsmanov pri obravnavanju okoljskih pritožb), ki jo je moderiral dr. Joseph Zammit McKeon, malteški ombudsman, v razpravi pa sta sodelovala tudi predstavnika Evropske komisije, Stephanos Ampatzis (Generalni direktorat za okolje) in Lucile le Breton (Generalni direktorat za pravosodje).

V tem okviru so udeleženci poudarili pomen ombudsmanov pri varovanju pravice do zdravega življenjskega okolja, zlasti v okviru pritožb, ki se nanašajo na postopke presoje vplivov na okolje, prostorsko načrtovanje, dostop do okoljskih informacij ter izvajanje Aarhuške konvencije.

Dr. Možina Zupanc je kot poročevalka povzela ključne ugotovitve in opozorila na vsebino okoljskih pritožb institucijam varuhov, ki so povezane z zdravjem, dostojanstvom, varnostjo in medgeneracijsko pravičnostjo. Opozorila je, da se Slovenija in druge evropske države soočajo z zelo podobnimi izzivi: predolgimi in neučinkovitimi inšpekcijskimi postopki, omejenim dostopom do okoljskih informacij, formalističnimi okoljskimi presojami, ki so pogosto odmaknjene od realnosti, močnimi pritiski na naravne vire in vse pogostejšim pojavom t. i. greenwashinga.

Ob tem je spomnila, da med ključne izzive, ki ogrožajo okolje – in s tem človekove pravice – sodijo industrijski obrati, ki desetletja delujejo brez prilagoditve sodobnim okoljskim standardom, ter premalo ambiciozne podnebne politike. Ob tem je pozvala h močnejšemu sodelovanju znotraj Evropske mreže ombudsmanov, saj so okoljski problemi čezmejni in jih nobena država ne more reševati sama. Predlagala je krepitev konkretnih izmenjav dobrih praks, ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti in izvajanje vzporednih preiskav, ki bi lahko pripomogle k večji odgovornosti držav in institucij. »Nobenemu prebivalcu Evrope ne bi smele biti kršene pravice do zdravega okolja, samo zato, ker je med njim in problemom državna meja,« je poudarila. Po njenih besedah so namreč varuhi človekovih pravic poklicani, da kot glas najranljivejših opozarjajo na sistemske pomanjkljivosti – ne le zato, da bi države ravnale zakonito, pač pa tudi odgovorno do prihodnjih generacij«. Kot je dodala, »za vsakim onesnaženim rečnim tokom, vsakim zavlačevanjem in vsako prezrto pritožbo stoji človek, ki plača ceno. Največji strošek neukrepanja ni finančni – je človeški,« še meni dr. Dijana Možina Zupanc.

Ob robu konference se je pogovarjala s številnimi kolegi iz sorodnih institucij, med drugim tudi z evropsko varuhinjo človekovih pravic Tereso Anjinjo, s katero sta govorili tudi o skupnih izzivih na področju varstva okolja in krepitve pravice do zdravega življenjskega okolja. Dr. Možina Zupanc je ob tej priložnosti poudarila, da je okoljska kriza tudi izrazit problem človekovih pravic: »Podnebne spremembe so ena največjih groženj človekovim pravicam v sodobnem svetu. Naraščajoče temperature, poplave in suše že ogrožajo zdravje, varnost in dostojanstvo številnih ljudi. Ti pritiski povzročajo tudi migracije – do leta 2050 bi lahko bilo razseljenih do 216 milijonov ljudi – medtem ko so ranljive skupine ljudi še posebej izpostavljene. Nedavne odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice in Meddržavnega sodišča, ki dajejo potrditev, da nezadostno varovanje okolja s strani držav pomeni kršitev človekovih pravic, daje odgovornost tudi institucijam varuhov človekovih pravic, da so aktivne pri varovanju slednjih.

Namestnica varuha je v tem kontekstu opozorila tudi na dogajanje na 30. podnebni konferenci v Amazoniji v Braziliji, kjer se države pogajajo o načinih za zmanjšanje onesnaževanja zraka in upočasnitev segrevanja Zemlje. »Ko svetovni voditelji že tri desetletja ponavljajo obljube o omejevanju izpustov in ohranjanju biotske raznovrstnosti, se tropski gozdovi še naprej krčijo, ozračje se segreva, podnebne katastrofe pa postajajo vsakdan mnogih – tudi v Sloveniji. »Čas za odlašanje je minil. Varovanje okolja ni več izbira, temveč moralna dolžnost – do prihodnjih generacij in do tistih, ki posledice čutijo že danes. Ne smemo čakati, da bo teorija nekoč postala praksa – začeti moramo zdaj, vsak pri sebi,« še meni dr. Dijana Možina Zupanc.

Po njenih besedah je zato nujno, da varuhi človekovih pravic in druge institucije opozarjajo na pomanjkljivosti državnega (ne)ukrepanja, ozaveščajo o pravici do zdravega okolja ter spodbujajo ambiciozne in pravične okoljske politike. Varovanje človekovih pravic namreč po besedah namestnice varuha človekovih pravic dr. Dijane Možina Zupanc pomeni varovanje samih pogojev življenja.