Varuh je obravnaval pobudo, ki se je nanašala na plačilo vrtca za drugega otroka iz posamezne družine, kadar je ta vključen v zasebni vrtec brez koncesije.

Varuh meni, da bi glede na določbo 4. odstavka 32. člena Zakona o vrtcih (ZVrt) vrtec moral biti brezplačen za drugega otroka tudi tedaj, kadar se otrok vključi v zasebni vrtec brez koncesije, oziroma da bi strošek za starše smela predstavljati le razlika med dejansko ceno vrtca brez koncesije in polno ceno programa v vrtcih, ki izvajajo javno službo na območju iste občine. Če navedeno ni zagotovljeno, to po mnenju Varuha predstavlja poseg v pravice, varovane z določbami 14. in 56. člena Ustave Republike Slovenije, saj so otroci v zasebnem vrtcu brez koncesije brez ustrezne pravne podlage neupravičeno obravnavani drugače od otrok v javnem vrtcu.

Varuh je prejel več pojasnil Ministrstva za vzgojo in izobraževanje (MVI), iz katerih, če jih povzamemo, izhaja, da je za pravilno razumevanje pravnega položaja pobudnika glede oprostitve plačila vrtca za njegovega drugega otroka, ki je vključen v zasebni vrtec brez koncesije, bistveno razlikovanje med zasebnim vrtcem, ki ima koncesijo (podeli jo občina), in zasebnim vrtcem, ki koncesije nima. Pogoje za financiranje zasebnega vrtca iz občinskega proračuna in za obseg teh sredstev določata prvi in drugi odstavek 34. člena Zakona o vrtcih (ZVrt). Če vrtec izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 34. člena, kar ugotavlja ministrstvo za vsako posamezno šolsko leto posebej, se v skladu s petim odstavkom 34. člena zasebnemu vrtcu izda tudi ustrezno odločbo. Osnova za izračun obveznosti občine za posameznega otroka, vključenega v zasebni vrtec brez koncesije, je cena istovrstnega programa javnega vrtca na območju občine, zmanjšana za znesek, ki bi ga starši plačali kot plačilo staršev, če bi bil otrok vključen v javni vrtec.

Kot navaja MVI, če je »drugi otrok« vključen v zasebni vrtec brez koncesije, zasebni vrtec na podlagi šestega odstavka 34. člena zanj pridobiva sredstva iz državnega proračuna, in sicer v znesku plačila, ki bi bilo staršem določeno, če bi bil otrok vključen v vrtec, ki izvaja javno službo na območju občine, v kateri je sedež zasebnega vrtca. Iz določbe drugega in šestega odstavka 34. člena ZVrt je jasno razvidno, da sistem financiranja zasebnih vrtcev brez koncesije tako za zagotavljanje občinske subvencije kot tudi za kritje oprostitve plačila vrtca za mlajše otroke iz državnega proračuna določa osnovo, ki predstavlja ceno istovrstnega programa javnega vrtca, v katerega bi bil otrok vključen, če ne bi bil vključen v zasebni vrtec.

Iz odgovorov MVI dalje izhaja, da med zasebnim vrtcem s koncesijo in zasebnim vrtcem brez koncesije po ZVrt obstaja nekaj bistvenih razlik. Zasebni vrtec brez koncesije ni zavezan k določitvi cene programa, kot to določa 28. člen ZVrt in Pravilnik o oblikovanju cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo. Prav tako zasebni vrtec brez koncesije ni zavezan k obračunavanju plačil staršev za vrtec, kot to določajo 30., 31. in 32. člen ZVrt. V praksi zato lahko pride do situacije, kakršna je bila podana tudi v konkretnem primeru, v kateri ima zasebni vrtec brez koncesije za istovrstni program višjo ceno kot javni vrtec. Kadar poda zasebni vrtec brez koncesije enako ceno kot javni vrtec, v skladu z zakonom iz občinskega proračuna pridobi za otroka 15 % sredstev manj kot javni; če pa je ta otrok hkrati tudi drugi otrok, ki je upravičen do oprostitve plačila vrtca, potem iz državnega proračuna pridobi zasebni vrtec sredstva v znesku plačila, ki bi ga starši plačali, če bi bil otrok vključen v javni vrtec. Če poda zasebni vrtec brez koncesije višjo ceno kot javni vrtec, se razlika še povečuje in jo mora zasebni vrtec brez koncesije pokriti iz drugih virov. V konkretnem primeru iz pobude zasebni vrtec razliko do lastne cene zaračuna staršem.

MVI je tudi pojasnilo, da pripravlja novelo ZVrt, ki bi posegla v sedanji 34. člen, saj sistemsko ureditev financiranja zasebnih vrtcev že nekaj let problematizirajo prav občine, ki so zasebnim vrtcem dolžne zagotavljati javna sredstva, ne da bi pri tem imele kakršnokoli pristojnost soodločanja o ustanavljanju zasebnega vrtca na svojem območju ali pa pristojnost soodločanja o financiranju zasebnega vrtca brez koncesije. Po sedanji ureditvi so občine dolžne financirati zasebni vrtec brez koncesije, ko ta izpolni pogoje iz prvega odstavka 34. člena ZVrt, obveznost občin do financiranja pa postane sporna, če nastane položaj, v katerem ima javni vrtec dovolj prostora za vse otroke, ki jih želijo starši vključiti vanj. Tedaj mora občina financirati prosta mesta v javnih vrtcih in obenem zagotavljati zasebnemu vrtcu brez koncesije pripadajoči obseg sredstev.

Varuh je MVI predlagal, naj do morebitne uveljavitve drugačne zakonske rešitve, ki bi bila seveda skladna z določbo 14. člena Ustave Republike Slovenije, zagotovi, da bodo tudi otroci v zasebnih vrtcih brez koncesije deležni pravice, ki jim jo zagotavlja določba 4. odstavka 32. člena ZVrt, torej da je zanje vrtec vsaj v znesku polne cene programa v vrtcih, ki izvajajo javno službo na območju iste občine, brezplačen.

MVI je Varuhov predlog zavrnilo in navedlo, da sistem plačil staršev za vrtec določata 30. in 32. člen ZVrt, pri čemer četrti odstavek 32. člena ZVrt določa, da oprostitev plačila staršev za drugega in nadaljnjega otroka zagotavlja državni proračun v višini znižanega plačila in ne celotne cene programa, v katerega je otrok vključen. 19.1-11/2024