Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je obravnaval več pobud v zvezi z nezagotavljanjem šolskih prevozov skladno z določbo 56. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn) in pristojno Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (MVI) opozarjal na več težav.

Državni zbor RS je 4. 7. 2025 sprejel novelo ZOsn, ki uvaja nekaj sprememb določbe 56. člena. Nova ureditev med drugim opredeljuje, da se o načinu prevoza osnovna šola dogovori z lokalno skupnostjo, torej so bili iz dogovora o načinu prevoza odstranjeni starši.

Nadalje po novem velja, da se pravica do brezplačnega prevoza zagotovi z organiziranim prevozom. Če ga ni mogoče zagotoviti ali ni gospodarno, se lahko staršem povrne strošek mesečne vozovnice za javni prevoz. Izjemoma, ko ni organiziranega ali javnega prevoza, se lahko staršem povrne strošek kilometrine za prevozne stroške po najkrajši javni cesti v skladu s predpisi, ki veljajo za javne uslužbence v državni upravi. Navedeno predstavlja odstop od prejšnje ureditve, ki je v vseh primerih zahtevala zagotovitev organiziranega prevoza, kamor je sodil tudi javni prevoz.

Novost je tudi v tem, da lokalna skupnost lahko s svojimi akti podrobneje določi način organizacije prevozov in povračila prevoznih stroškov za zagotavljanje pravice učenca do brezplačnega prevoza.

Po mnenju Varuha je z novo ureditvijo po 56. členu ZOsn prišlo do posega v obstoječe pravice vseh otrok, ki so že bili vključeni v osnovno šolo in jim po novi ureditvi ne bo več zagotovljen brezplačen prevoz v šolo, temveč bodo starši upravičeni zgolj do povračila stroškov, razen če bodo starši želeli otroke sami voziti v šolo. Hkrati pa je po mnenju Varuha po novem občinam omogočeno, da zelo različno urejajo pravico do organiziranega prevoza, s čimer bi lahko prihajalo do neenake obravnave otrok v povsem primerljivih položajih.

Varuh meni, da čeprav določba 56. člena ZOsn še vedno formalno zagotavlja pravico do brezplačnega prevoza otrok v osnovno šolo, to pravico dejansko ukinja in jo nadomešča s pravico do povračila stroškov prevoza otroka v šolo, ki pa ji lahko lokalna skupnost zadosti z organiziranjem prevoza otrok v šolo, naj bo z namenskim šolskim prevozom ali s splošnim javnim prevozom.

Po novem zakon namreč določa, da se staršem povrnejo stroški prevoza, če organiziranega prevoza ni mogoče zagotoviti ali to ni gospodarno. Glede na to, da zakon v nasprotju s predlogi, ki jih je Varuh podal v preteklosti, niti primeroma ne navaja, kdaj naj bi se štelo, da organiziranega prevoza ni mogoče zagotoviti, po mnenju Varuha nova ureditev lokalni skupnosti prepušča prosto presojo, ali bo šolski prevoz organizirala ali ne. Že iz stališča gospodarnosti, kot to opredeljuje zakon, je namreč očitno, da se implicitno spodbuja povračilo stroškov za prevoz, razen v primerih, ko je za občino ugodneje – ceneje, če za prevoz poskrbi sama na organiziran način. Zakon tudi omogoča občinam, da vprašanje podrobneje uredijo s svojimi akti, kar pomeni, da bo zelo verjetno prišlo do različne obravnave učencev v primerljivih položajih, glede na to, v kateri občini živijo. Nekaterim bo brezplačen prevoz zagotovljen, drugim ne. Varuh meni, da s povračilom stroškov staršem ne pride do zagotovljenega brezplačnega prevoza, razen v primeru, ko bi starši v to prostovoljno privolili. Nova ureditev pa staršem sploh ne daje možnosti, da bi se do tega opredelili, oziroma jih celo umika iz skupine deležnikov, ki se o organizaciji prevozov dogovarjajo. Pri tem zakon ne daje odgovora, kako obravnavati primere, ko starši morda nimajo osebnega vozila, vozniškega izpita ali pa jim delovne obveznosti onemogočajo vožnjo otroka v šolo in iz nje v terminih, ki so vsaj približno sprejemljivi glede na začetek oziroma konec otrokovega pouka. Še dodatno pa se odpirajo tudi vprašanja, kaj v primerih, ko zaradi odsotnosti zagotovljenega prevoza otrok morda sploh ne bo hodil v šolo, ker bo to objektivno nemogoče.

Varuh je v preteklosti večkrat obravnaval težave, ko posamezna občina nekaterim otrokom ni zagotavljala takrat nesporne zakonske pravice do brezplačnega prevoza v šolo. Po mnenju Varuha je bilo nekatere okoliščine lažje prepoznati kot objektivne in druge manj. Po mnenju Varuha pa ni ustrezno, da se rešitev za težave, do katerih je prihajalo, išče oziroma najde v zakonski spremembi, ki dejansko opredeli, da je občina prevoz dolžna zagotavljati le, če ji tako ustreza.

MVI se je do stališča Varuha opredelilo s pojasnilom, da se občine pri organiziranju prevozov srečujejo z izjemno raznolikimi situacijami – tako glede razdalj in prometne dostopnosti kot tudi glede razpoložljivosti javnega prevoza, demografskih značilnosti in gospodarnosti posameznih rešitev. Zaradi teh lokalnih specifik ni mogoče predpisati enotnega modela prevozov, ki bi ustrezal vsem občinam; to bi lahko v nekaterih okoljih celo poslabšalo dostop do šole. Zato je bila rešitev namenoma zasnovana tako, da lokalnim skupnostim omogoča več različnih načinov zagotavljanja brezplačnega prevoza – organizirani prevozi, uporaba javnega prevoza ali povračilo stroškov, kadar je to objektivno najprimerneje izvedljivo. Takšna prilagodljivost omogoča učinkovitejše izvajanje pravice do prevoza v vseh razmerah, še posebej tam, kjer zgolj ena vrsta rešitve ni mogoča ali bi bila nesorazmerno obremenjujoča. MVI poudarja, da zakon v ničemer ne zmanjšuje pravic otrok, temveč jih v praksi uresničuje na način, ki je izvedljiv, varen in prilagojen dejanskim potrebam. Pojasnilo ne nudi razlogov, da bi Varuh spremenil svoje stališče.

Dodatno pa po stališču MVI določba 56. člena ZOsn opredeli, da se v primerih, ko starši sami zagotavljajo prevoz, povrnejo stroški štirih dnevnih relacij (dvakratni prihod in dvakratni odhod – prevoz otroka v šolo in odhod voznika domov ter prihod voznika v šolo in prevoz otroka domov). Varuh takšno stališče sicer pozdravlja, čeprav meni, da iz zakona to dejansko ne izhaja, vsaj ne jasno in nedvoumno. MVI se je zavezalo, da bo to razlago dodatno pojasnilo občinam, da ne bi prihajalo do različne interpretacije v praksi.

Varuh bo skozi nadaljnjo obravnavo pobud spremljal izvajanje zakonske ureditve v praksi, ki bo najboljši kazalnik, ali je z zakonsko spremembo prišlo do dejanskega zmanjšanja pravic otrok ali pa je njihov položaj izboljšala. 19.1-16/2025