Varuh je v okviru obravnav več pobud, nanašajočih se na pravni promet z nepremičninami pod upravljanjem DRSV, ki jim preneha status naravno vodno javno dobro, zaznal več anomalij in nejasnosti, ki jih je DRSV v korespondenci z Varuhom uspela večinoma relativno ustrezno pojasniti. Navkljub relativno obsežni komunikaciji z njo pa je ostalo odprto vprašanje ustreznosti njenega ravnanja v primerih iz šestega odstavka 19. člena ZV-1, ki za primere kmetijskih zemljišč, ki jim preneha status naravnega vodnega javnega dobra, določa (zgolj) možnost, ne pa obveznost prenosa teh zemljišč v upravljanje skladu.[1] V konkretno obravnavnem primeru namreč DRSV kmetijskega zemljišča ni prenesla v upravljanje skladu, temveč je sama pričela s prodajo po smiselnih določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ).

Najprej velja poudariti, da ima sklad skladno z določbo 2. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZ) izključno pristojnost gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči v lasti Republike Slovenije, ki pa jo omenjena določba ZV-1, ki podeljuje DRSV relativno široko polje diskrecije, postavlja pod vprašaj. Po Varuhovi oceni predmetna določba ZV-1 namreč predstavlja neposrečen in morebiti ne dodobra premišljen zapis, saj jo je treba brati tako v kontekstu omenjene določbe ZSKZ kot tudi druge alineje istega člena ZV-1, ki (le) za stavbna zemljišča, pod enakimi pogoji kot za kmetijska zemljišča, določa, da lahko DRSV z njimi (za razliko od kmetijskih zemljišč) prosto razpolaga. Kontekstualna in namenska razlaga celotne določbe šestega odstavka 19. člena ZV-1 izkazuje, da je zakonodajalec opravil distinkcijo o nameravani končni usodi zemljišč, ki jim je prenehal status naravnega vodnega javnega dobra. Videti je, da je želel po eni strani poenotiti upravljanje s kmetijskimi zemljišči kot nepremičninami z visoko stopnjo varstva, za stavbna zemljišča pa je upravljavcu želel omogočiti svobodnejši pristop. Če bi zakonodajalec imel za cilj upravljavcu, kot je DRSV, tudi za kmetijska zemljišča omogočiti prosto razpolaganje (seveda v okviru kogentnih določb ZKZ), bi po Varuhovi oceni to lahko, enako kot je zapisal za stavbna zemljišča, eksplicitno zapisal, česar pa ni storil. Varuh je zato ocenil, da gre pri določbi šestega odstavka 19. člena ZV-1 za gramatikalno neugodno zastavljeno zakonsko normo, ki vzpostavlja preširoko pomensko odprtost dolžnega ravnanja DRSV, kar lahko negativno vpliva na varnost pravnega prometa ter posledično pravno varnost in predvidljivost razmerij, v katera z državo vstopajo posamezniki. Nenazadnje takšna dualnost upravljanja nad istovrstnimi zemljišči v državni lasti dvomljivo služi cilju učinkovitosti upravljanja z državnim premoženjem; potencialno lahko povečuje pojavnost (nepotrebnih) sodnih sporov, prav tako pa lahko preprečljivo povzroči vrsto drugih upravnih in gospodarskih izzivov.

Varuh je glede na navedeno na resorno pristojni ministrstvi naslovil gornje priporočilo. MNVP in MKGP sta revizijo opravili in navkljub v vmesnem času izraženim zadržkom, predvsem MKGP, sprejeli skupno stališče, da glede na prakso DRSV, po kateri v vse postopke razpolaganja s kmetijskimi zemljišči sedaj vendarle vključuje sklad, potrebe po spremembi šestega odstavka ZV-1 ne vidi. Varuh je lahko tako ob upoštevanju dejstva, da v vmesnem času ni bil seznanjen z novimi primeri, podobnim tistim, ki so botrovali predmetnemu priporočilu, le-to štel za realizirano. 14.2-7/2023

[1] Navedeno ravnanje je predpisano za primere, če glede razpolaganja z vodnimi zemljišči po prenehanju statusa naravnega vodnega javnega dobra ni mogoče ravnati v skladu s četrtim in petim odstavkom 19. člena ZV-1.