Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) se že več let ukvarja z vprašanjem vzpostavitve tako imenovanih »negovalnih bolnišnic«. Gre za namestitev oseb, ki so sicer zaključile bolnišnično zdravljenje, vendar njihovo zdravstveno stanje še vedno ne omogoča samostojnega življenja. Svojci teh oseb se pogosto znajdejo v stiski in se obračajo na Varuha. Domovi za starejše jih zaradi prezasedenosti ali pomanjkanja strokovne podpore ne morejo sprejeti. Zato mnogi ostanejo v bolnišnicah, kjer čakajo na prosto mesto, izboljšanje zdravstvenega stanja ali pa jih prevzamejo svojci – večinoma brez znanja, ki bi bilo potrebno za zahtevno zdravstveno in negovalno oskrbo. Svojci se tako pogosto znajdejo v vlogi “nenadnih bolničarjev”, brez usposabljanja in podpore.

Posledično se težave kopičijo kot valeča se snežna kepa. Ko osebe, ki ne potrebujejo več akutne obravnave, zasedajo bolnišnične postelje, ni prostora za bolnike, ki nujno potrebujejo zdravljenje. Tako pacienti ostajajo na hodnikih urgence in čakajo na sprejem. Vzpostavi se začaran krog čakanja, ki prinaša nezadovoljstvo bolnikov, njihovih svojcev in zaposlenih v zdravstvu.

Varuh je od julija 2024 do leta 2025 intenzivno komuniciral z Ministrstvom za zdravje (MZ) in vključil tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Iskali so se odgovori na vprašanja: kako zmanjšati prezasedenost bolnišnic, razbremeniti svojce, ki bi radi poskrbeli za bližnje, a nimajo znanja, kompetenc ali primernega prostora? Varuha so zanimale tudi ocene potreb za neakutno zdravljenje, podaljšano bolnišnično nego in paliativo v Sloveniji.

MZ je po pregledu podatkov opozorilo, da realne ocene potreb ni mogoče pripraviti. Razlog je, da bolnišnice večine programov neakutne obravnave sploh niso izvedle v celoti. Med glavnimi ovirami sta pomanjkanje kadra in prostora. Obseg storitev v neakutnih oddelkih je omejen: tam ni mogoče opravljati diagnostičnih preiskav, izvajati intravenske ali antibiotične terapije, niti oskrbovati zahtevnejših primerov (traheostome, parenteralna prehrana, protibolečinske črpalke). Zato paliativna oskrba na teh oddelkih ostaja omejena le na posameznike z zelo blagimi simptomi. Mnogi pacienti so zato še vedno nameščeni na oddelkih za akutno obravnavo, kamor ne sodijo, a drugje zanje ni prostora. ZZZS poudarja, da negovalne bolnišnice niso namenjene dolgotrajnemu bivanju (ampak bivanju največ za tri mesece), temveč prehodu iz bolnišnice v domačo oskrbo. Hkrati opozarja na pomanjkanje kadra, ki ga domovi za starejše kljub številnim razpisom ne dobijo. Varuh pri tem dvomi, da je trimesečno obdobje dovolj za rehabilitacijo, zlasti pri starejših, ki živijo sami in brez bližnjih.

MZ je Varuha v zadnjem dopisu (september 2025) seznanilo z aktivnostmi, ki jih je izvedlo: vzpostavlja novo specializacijo za področje zdravstvene nege, kar bi razširilo kompetence diplomiranih medicinskih sester in jim omogočilo pridobitev specifičnih znanj, nujnih za kakovostno obravnavo pacientov; za spodbujanje mladih k poklicni poti v zdravstvu je začelo kampanjo »Tim Zdravje«, ki ozavešča o pomenu zdravstvenih delavcev z delavnicami: pripravlja informativne dneve in sodelovanja s šolami; pilotni projekt »Bolničar–Negovalec« zagotavlja usposabljanje kadra za osnovno nego in podporo pri zdravstveni oskrbi; posodobljena je zakonodaja, ki poenostavlja priznavanje poklicnih kvalifikacij, in uvedeno je obvezno spremljanje obremenjenosti kadra ter nov plačni okvir, ki odpravlja plačna nesorazmerja in uvaja plačilo po delovni uspešnosti; uvedene so bile tudi štipendije za področje zdravstvene dejavnosti, da bi mlade spodbudile k usposabljanju v poklicih, ki se soočajo s pomanjkanjem kandidatov. Poleg tega potekajo štiri večje investicije v negovalne oddelke ali bolnišnice in evropsko financiran razpis za vzpostavitev zdravstveno-negovalnih enot v socialnovarstvenih zavodih. Pilotni projekt bo trajal od 1. 10. 2025 do 31. 12. 2028. Predvidene so tri enote s skupno 33 posteljami. MZ želi s tem ustvariti most med zdravstvom in socialnim varstvom – področjem, na katerem so pričakovanja ljudi še posebej velika.

Varuh prizadevanja MZ pozdravlja, a se zaveda, da rezultatov navedenih naporov še nekaj časa ne bo. Ob tem ostaja še dvom: ali bomo pridobljeni kader znali obdržati v zdravstvu? Mnogi namreč zapuščajo zdravstveni poklic in odhajajo v bolje plačane in, glede na pogoje dela, urnike in obremenjenost, manj naporne panoge. 9.4-31/2025