V Sloveniji poznan model multidisciplinarne obravnave in strokovnega tima pri obravnavi spolno zlorabljenih otrok ne more odgovoriti na kompleksne izzive problematike spolnih zlorab, kar velja zlasti za področje spremljanja storilcev.

Drugo poročilo R Slovenije o sprejetih ukrepih za uresničevanje Konvencije o otrokovih pravicah omenja multidisciplinarno obravnavo zlorabljenih, trpinčenih in zanemarjenih otrok na večini centrov za socialno delo. V strokovnih timih naj bi različni strokovnjaki, ki že v začetni fazi zaznajo ogroženost otroka, sodelovali v pripravi strategije ter izvedbi same obravnave. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) je leta 1998 pripravilo smernice za delo z ogroženimi otroki, namenjene koordinaciji dejavnosti, zaščiti ogroženih otrok in njihovi rehabilitaciji, s čemer se ukvarjajo različne vladne in nevladne organizacije. Glede na Drugo poročilo, je bilo leta 1999 807 otrok zanemarjenih, 592 psihološko zlorabljenih, 331 telesno in 145 spolno zlorabljenih otrok, oziroma je bilo toliko primerov zanemarjanja in zlorab odkritih. Multidisciplinarni timi so leta 1997 obravnavali 84 domnevno spolno zlorabljenih otrok, starih do 14 let, in 41 mladostnikov, starih 15 do 18 let. Leta 1998 je bilo zaradi suma spolne zlorabe obravnavanih 74 otrok in 34 mladostnikov, leta 1999 112 otrok, starih do 14 let, in 33 mladostnikov med 15. in 18. letom, leta 2000 pa so centri za socialno delo (CSD) v R Sloveniji obravnavali 100 otrok, domnevno žrtev spolnih zlorab, in 63 mladostnikov.

Policija je v letih 1997 do 2000 vložila do 101 kazensko ovadbo več, kot so CSD obravnavali domnevnih žrtev spolnih zlorab. Ti otroci in mladostniki bodisi niso bili obravnavani na CSD bodisi so jih na CSD razvrstili v katero od drugih skupin trpinčenih otrok. Zaskrbljujoč je podatek, da je imelo leta 2000 le 7 od 10 CSD multidisciplinarne time, MDDSZ pa ugotavlja, da CSD, kjer multidisciplinarnih timov ni, statistično pomembno manjkrat prijavljajo kazniva dejanja spolnih zlorab. Poleg tega je ukrep odvzem otroka najmanj pogosto izvajan ukrep CSD. Tuje izkušnje so pokazale, da šele ustrezna terapevtska obravnava med prestajanjem zaporne kazni, predvsem pa sistematično spremljanje za tem, do neke mere zmanjša recidivizem ter poveča občutljivost javnosti za naraščajočo pojavnost spolnih zlorab.

Zaščita otrok pred spolnimi zlorabami terja sestavljena in usklajena prizadevanja tako na ravni preventivnih dejavnosti kot tudi na področju multidisciplinarne obravnave žrtev in storilcev. Slednjim bi kazalo nameniti več pozornosti, saj so podatki o recidivizmu alarmantni. Ameriški terapevti so dokaj soglasni v oceni, da gre pri storilcih spolnih zlorab za osebnostne in vedenjske motnje, ki jih ni mogoče »pozdraviti«, mogoče pa je osebe naučiti, da obvladujejo svoje impulze. Ključno v vseh terapevtskih programih je sprejemanje odgovornosti za lastno vedenje in učenje kontrole, nadzora nad svojimi dejanji in vzgibi.

P. SELIČ, VČP, 7. maj