Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

Organizacijske enote in Svet varuha

V Uradnem listu Republike Slovenije (štev. 54) je bil 29. 9. 2017 objavljen Zakon o dopolnitvah zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP-B). Veljati je začel 14. oktobra 2017. S sprejetimi dopolnitvami se je položaj Varuha človekovih pravic v Republiki Sloveniji (Varuh) in s tem raven spoštovanja človekovih pravic še dodatno okrepil, kar je tako v interesu posameznikov, kot države in družbe v celoti.

Mandat Varuha tako s spremembami temelji tako na ustavi kot tudi na dopolnjenem zakonu, ki omogoča izpolnjevanje t. i. Pariških načel. Za institucijo so to pomembne dopolnitve zakona, ki bodo Varuhu omogočile med drugim pridobitev statusa A po t. i. Pariških načelih o statusu državnih institucij za človekove pravice iz leta 1993. Sprejela jih je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov leta 1993. Ta načela opredeljujejo poleg obravnave posameznih pobud tudi druge naloge, zlasti ukvarjanje s splošnejšimi nalogami na področju varovanja človekovih pravic (ugotavljanje stanja, pospeševanje oz. spodbujanje, ozaveščanje, izobraževanje in drugo).

Spremenjen zakon opredeljuje ustanovitev Sveta varuha za človekove pravice kot posvetovalnega telesa varuha, ki deluje znotraj institucije Varuha, vendar po načelu strokovne avtonomije. Svet sestavljajo predsednik in 16 članic oziroma članov (v nadaljevanju: člani). Od teh je sedem članov civilne družbe, trije predstavniki znanosti, dva predstavnika vlade, zagovornik enakosti, informacijski pooblaščenec, državni zbor in državni svet pa vsak po enega člana. Zakonske določbe glede Sveta (50.a člen zakona) so se začele uporabljati 1. junija 2018.

Zakon opredeljuje dve notranji organizacijski enoti Varuha: Državni preventivni mehanizem (kar je že vzpostavljeno) in Center za človekove pravice, ki opravlja širše naloge in ne obravnava pobud. Med nalogami so zlasti promocija, informiranje, izobraževanje, usposabljanje, priprava analiz in poročil s posameznih področij spodbujanja in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, organiziranje posvetovanj glede uresničevanja, spodbujanja in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sodelovanje s civilno družbo, sindikati in drugimi državnimi organi, dajanje splošnih informacij o vrstah in oblikah pritožb na mednarodne organe zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sodelovanje v mednarodnih organizacijah ter združenjih na evropski in svetovni ravni, ki delujejo na področju uresničevanja, spodbujanja in razvoja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zakonske določbe glede Centra za človekove pravice (50.b člen zakona) so začele veljati 1. januarja 2019.

Dodaten namen sprejetih dopolnitev je bil v pravno formalni sistemski ureditvi zagovorništva otrok, ki deluje v okviru institucije Varuha, kakor je prej že deset let deloval kot projekt. Pilotni projekt Zagovornik – glas otroka se je namreč pri Varuhu človekovih pravic izvajal že od leta 2007. Varuh je tudi s strokovno evalvacijo projekta v letu 2017 potrdil nujnost zagotavljanja posebej izbrane in usposobljene osebe za izvajanje funkcije zagovornika otroka, ki lahko bistveno spremeni potek dogodkov, in sicer v prid otroka, katerega stališča, želje, pa tudi koristi niso v postopkih pred organi spregledane in neupoštevane. Zagovornik nudi otroku psihosocialno podporo, ga seznanjanja s postopki in dejavnostmi na njemu primeren način, skupaj iščeta primerne rešitve. Zagovornik otroka spremlja pred organi in institucijami, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih. Zastopanje in zagovarjanje otroka v različnih socialnih situacijah je sicer naravna funkcija staršev oz. zakonitih skrbnikov, vendar v situacijah, ko starši zaradi kakršnekoli okoliščine v tej funkciji zatajijo ali pa se njihovi interesi znajdejo v koliziji z interesi otroka, je zaščita otrokovih koristi odvisna od »zagovorniških« ravnanj drugih oseb.