Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

6.6.2000

Obiski zaporov 2000

6.6.2000
Obisk zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor

1. Dne 25. in 29. maja 2000 smo, po predhodnem obvestilu, obiskali Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor. Sprejel nas je upravnik zavoda g. Lenart Klenovšek.

Zmogljivost zavoda je 135 oseb (7 m2 bivalnega prostora po osebi). 29. maja 2000 je bilo v zavodu zaprtih 139 oseb, med njimi dva na begu. Dejansko je bilo torej prisotnih 137 zaprtih oseb, od tega 87 obsojencev, 45 pripornikov in pet upravno kaznovanih. V zavodu sta bili dve zaprti ženski: ena obsojenka in ena pripornica. Posebej smo se pogovorili z 32 zaprtimi osebami: 15 obsojenci in 17 priporniki.

Tudi mariborski zavod se čedalje bolj sooča z prezasedenostjo. Ob našem obisku v zavodu oktobra 1997 je bilo zaprtih 92 oseb, ob tokratnem obisku pa je bilo njihovo število že 139. Število zaprtih oseb je bilo torej večje, kot pa je kapaciteta zavoda. Pri tem zbuja skrb dejstvo, da trend kaže še nadaljnje povečevanje števila zaprtih oseb. Narašča tako število obsojencev kot tudi pripornikov. Mariborski zavod je predvsem zavod s strožjim režimom prestajanja kazni zapora (zaprt zavod). Prezasedenost zavoda tako poudarjeno vpliva na bivalne in sploh življenjske razmere zaprtih oseb.

2. Posebej utesnjene in špartanske razmere so za pripornike, ki so večinoma nastanjeni v dvajsetih priporniških celicah, od katerih je vsaka namenjena dvema pripornikoma. Velikost priporniške celice je 9,13 m2, kar vključuje tudi prostor, v katerem sta straniščna školjka in umivalnik z mrzlo vodo. Ta sanitarni del je od preostalega območja priporniške celice ločen s polivinilno zaveso, ki je obešena na kovinski nosilec. Že ob obisku v letu 1997 smo opozorili, da je velikost celice bolj primerna za namestitev enega kot dveh pripornikov. Vendar tozadevnih sprememb od našega zadnjega obiska ni bilo. Prej nasprotno, saj večje število pripornikov narekuje še bolj utesnjene pogoje bivanja. Pri tem velja znova poudariti, da so priporniki dejansko 22 ur dnevno zaprti v priporniških celicah, razen v času dveurnega sprehoda in ob dogodkih, kot so obiski, tuširanje ipd.

Zavod zagotavlja delo za obsojence, ki želijo delati. V času našega obiska je bilo na delu 63 obsojencev, nezaposlenih pa je bilo 23. Težave pa so z zagotavljanjem dela za pripornike. V času obiska nobenemu priporniku delo ni bilo omogočeno. Prav tako v zavodu niso imeli nobenega primera po drugem odstavku 65. člena ZIKS, da bi bil obsojenec pokojninsko zavarovan tudi v času pripora, ker je v času pripora delal s polnim delovnim časom. Prav tako v zavodu niso organizirane ali omogočene nobene druge aktivnosti, da bi priporniki lahko vsaj del preostalega časa prebili zunaj zaporniških celic, stran od dolgočasja in brezdelja.

ZKP v 213.a členu določa, da je treba priporniku zagotoviti vsak dan najmanj dve uri gibanja na prostem. Po 45. in 46. členu Pravilnika o izvrševanju pripora pa smejo bližnji sorodniki obiskati pripornika praviloma enkrat tedensko s tem da obisk ne sme biti krajši od 30 minut. V praksi mariborski zavod omogoča pripornikom dve uri gibanja na prostem, obiski pa praviloma trajajo 30 minut (daljši obisk je izjema, ki ga v vsakem posameznem primeru odobri sodišče). Minimum, ki je torej določen v predpisih (v zakonu oziroma v pravilniku) predstavlja v praksi maksimum, saj sprehodov na prostem, daljših od dveh ur ni, obiski pa so praviloma določeni tudi le na najkrajši še dopusten čas.

3. Priporniški celici št. 79 in 80 smo si natančneje ogledali. V vsaki sta nastanjena po dva pripornika. Dve manjši zamreženi okni omogočata skromno prezračevanje prostora, zato so priporniki (z dovoljenjem uprave zavoda) spodnje okensko krilo sneli s tečajev in si tako omogočili boljše prezračevanje in več svetlobe v prostoru. Umivalnik je v obeh celicah močno dotrajan z že obrabljenim emajlom. Polivinilna zavesa nad straniščno školjko je v celici št. 79 na več mestih raztrgana oziroma poškodovana, v celici št. 80 pa je zavesa nova, vendar takšne dimenzije da ne pokriva celega kota sobe, v katerem je straniščna školjka. Osebe, ki sedi na straniščni školjki, zavesa tako v celoti niti ne pokrije. Poškodovan je tudi kovinski nosilec za zaveso in pripornika sta povedala, da že šest mesecev zaman prosita za njegovo zamenjavo. Obe priporniški celici imata na steni odprtino za zračnik, vendar je ta način prezračevanja že dolgo neuporaben in zračnika ne služita svojemu namenu. V vsaki celici je viseča omarica, ki je takšne velikosti, da ne omogoča shranjevana osebnih predmetov (na primer oblačil) in imajo priporniki svoje stvari zložene v kartonih, potovalkah ter v plastičnih vrečkah, ki so “pospravljeni” pod posteljami. Obe viseči omarici pa sta tudi okvarjeni, saj vsaki manjka po dvoje od treh vrat. To pa ni edino pohištvo, ki je poškodovano: v vsaki celici je tudi po en stol, ki je ali brez naslonjala ali pa s poškodovanim sedalom.

Slabo vzdrževanje ni bilo opaziti zgolj v priporniških celicah, pač pa tudi v drugih prostorih. V vsakem nadstropju je kopalnica, v kateri so za obsojence in pripornike na voljo po trije tuši ter večje število umivalnikov s toplo in mrzlo vodo. Na stropu oziroma stenah kopalnic so vidni obsežni sledovi vlage oziroma zamakanja. Tuši so slabo vzdrževani. Pomanjkljivost pri tuših je tudi v tem, da med seboj niso ločeni in tako ne omogočajo prav nobene zasebnosti v razmerju do ostalih oseb, ki se tuširajo in v razmerju do oseb, ki se sicer nahajajo v kopalnici (in so na primer pri katerem od umivalnikov). Če že ni denarja za tuš kabine, bi bilo verjetno brez večjih vlaganj moč narediti vsaj pregrado s polivinilnimi zavesami med tuši ostalim delom kopalnice. Vsaj polovica vodovodnih armatur v obeh kopalnicah je bila ob našem obisku okvarjenih ali poškodovanih. V podobnem stanju pa so tudi nekateri umivalniki: ko smo odprli vodovodno pipo, je voda skozi umivalnik tekla na tla. Priporniki so se pritoževali tudi nad slabim vzdrževanjem čistoče v obeh kopalnicah. Sploh sta obe kopalnici dajali vtis zanemarjenosti in nezadostne skrbi za redno vzdrževanje in vsaj najnujnejša popravila.

V sobah, v katerih so nastanjene zaprte osebe, pa tudi v skupnih prostorih, je treba zagotoviti takšno vzdrževanje opreme in pohištva, da se zagotovi človeško dostojanstvo oseb, ki te prostore uporabljajo. Želimo pojasnilo, kako je v zavodu organizirano odpravljanje napak ter vzdrževanje pohištva in opreme v uporabnem stanju. Hkrati ponavljamo predlog, ki smo ga zapisali že ob našem prvem obisku v letu 1997, da je treba vsakemu priporniku zagotoviti omarico primerne velikosti za shranjevanje oblačil in drugih stvari, ki jih ima lahko pri sebi.

4. Dostop v sobo za fitnes je dovoljen le obsojencem, ne pa tudi pripornikom. Že ob našem obisku v letu 1997 smo s stališča gospodarnosti izrazili dvom, da je najem opreme v sobi za fitnes optimalna rešitev. Oprema sobe za fitnes je še vedno v najemu, uprava zavoda pa razmišlja o njenem odkupu. Za rekreacijo je pripornikom na voljo le gibanje na svežem zraku na sprehajališču, ki je urejeno kot park in ne omogoča iger z žogo. Pomanjkljivost sprehajališča je v tem, da nima nadstreška, ki bi v deževnem oziroma v slabem vremenu zaprtim osebam omogočal, da so na svežem zraku. Zlasti za pripornike, za katere je gibanje na svežem zraku praktično edina možnost, da pridejo iz priporniške celice, je posebej pomembno, da jim je takšno gibanje omogočeno tudi v slabem oziroma deževnem vremenu. Ob našem obisku, ko je deževalo smo ugotovili, da se nekateri priporniki ne odpovedo gibanju na svežem zraku, tudi za ceno, da jih zmoči dež.

5. Več obsojencev in pripornikov se je pritoževalo zaradi slabe založenosti zavodske prodajalne (kantine). Kantina nudi predvsem takšen izbor nakupov, ki je sicer značilen za kioske. Zaprte osebe pogrešajo možnost nakupa hrane, predvsem sadja in zelenjave. Niti mleka v kantini ni mogoče kupiti. Kritika gre tudi na račun izbora pijač, saj so nam priporniki potožili, da naročijo eno vrste pijače, zavodska prodajalna pa jim dobavi drugo vrsto pijače. Na pomanjkljivo izbiro v zavodski prodajalni smo vodstvo zavoda opozorili ter predlagali, da se izbor bistveno razširi, upoštevaje želje in potrebe zaprtih oseb, ki jim je to pogosto edina možnost za nabavo živil, pijače in drugih potrebščin, ker imajo pač omejene stike z zunanjim svetom. Možnost, da bi zaprte osebe paznikom naročale, kaj naj jim kupijo in prinesejo iz trgovin zunaj zavoda, verjetno ni primerna, še manj pa uresničljiva rešitev. Vsekakor predlagamo, da se v zavodski prodajalni zagotovi večja izbira vsaj v takšnem obsegu, kot je to v kantinah v drugih zavodih za prestajanje zaporne kazni, ki imajo približno enako števil zaprtih oseb.

6. Skrb zbuja dejstvo, da je pred nekaj meseci eden izmed pripornikov naredil samomor. Primer samomora so v mariborskem zavodu imeli tudi v lanskem letu. Niso nam sicer znani razlogi, zakaj sta se zaprti osebi odločili za samomor, ni pa dvoma, da mora zavod pri obravnavanju zaprtih oseb nameniti poudarjeno skrb psihiatrični in psihološki obravnavi zaprtih oseb, da bi se tako v kar največji možni meri preprečilo tovrstne tragične dogodke. V pogovoru z zaprtimi osebami, zlasti s priporniki, smo razbrali njihove očitke, da je premalo možnosti za pogovor z zavodskim psihiatrom ter da je več poudarka danega predpisovanju zdravil oziroma medikamentozni terapiji. Morda je v tej zvezi ilustrativen podatek medicinske sestre, da je nekaj dni pred našim obiskom psihiater v dveh urah sprejel 12 za preglede pri njem prijavljenih obsojencev in pripornikov. To pomeni, da je posameznemu izmed njih lahko namenil deset minut svojega časa, seveda ob upoštevanju administrativnega in ostalega dela, ki ga mora zdravnik opraviti ob pregledu posameznega bolnika. 2.2-40/00