Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

06.02.2003

GRADIVA

Dokument 1

Zdenka Cerar
generalna državna tožilka
Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije

Dunajska 22
1000 Ljubljana

Spoštovani,

številne pobude, naslovljene varuhu, kažejo na pogoste prisilne izpraznitve stanovanj mimo sodišča. Zlasti so na tem področju aktivne gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki in samostojni obrtniki, ki opravljajo zasebno varovanje po določbah Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Ur. list RS, št. 32/94 - 9/98). Prisilne izselitve potekajo po ustaljenem receptu: upnik ali celo samooklicani upnik sklene pogodbo s pravno ali fizično osebo, ki ima licenco za opravljanje zasebnega varovanja. V stanovanje vstopijo proti volji oseb, ki stanovanje uporabljajo ter začnejo s selitvijo. Ob sodelovanju selitvenega servisa iz stanovanja odnašajo opremo in pohištvo, stvari naložijo na tovornjak in odpeljejo v hrambo drugam. Izpraznjeno stanovanje nato izročijo naročniku, torej svoji pogodbeni stranki.

Člen 15 Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja izrecno prepoveduje pravnim in fizičnim osebam, ki imajo licenco za opravljanje zasebnega varovanja, sklepanje pogodb ali opravljanje nalog, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policijski ali pravosodni organi. Če ima lastnik izpraznitveni zahtevek zoper osebo, ki uporablja stanovanje, samopomoč (razen taksativno v zakonu navedenih izjem) ni dovoljena. Zahtevati mora intervencijo države oziroma njenih organov, praviloma sodišča. Tudi v primeru, da ima upnik terjatev na podlagi izvršilnega naslova (na primer sodne odločbe), je prisilna izvršitev pridržana zgolj sodišču (primerjaj 1. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). Država je zavezana učinkovito preprečevati samovoljnost samozvanih upnikov, ki z argumenti izvršenih dejstev ukrepajo na svojo roko, mimo za to pristojnih državnih organov.

V 313. členu KZ je določeno kaznivo dejanje samovoljnosti, ki pa se, razen v primeru uporabe sile ali resne grožnje z napadom na življenje ali telo, preganja na zasebno tožbo.

V boljšem položaju je oškodovanec, če so podani zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 152. členu KZ, pri katerem se pregon za temeljno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku začne na predlog in gre torej za uradno pregonljivo kaznivo dejanje. To kaznivo dejanje stori, kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje ali zaprte prostore, ali kdor se na zahtevo upravičenca od tam ne odstrani. Dejanje je neupravičeno takrat, ko ni bilo ustreznega dovoljenja upravičenca ali storilec ni imel zakonskega pooblastila za takšno ravnanje. Izraz "tuj" ni v lastninsko pravnem pomenu. Tožilska in sodna praksa šteje, da gre za poseg v tuje stanovanje (le) pri posegu v zakonito pravico uporabe na stanovanju. Pri tem je pojem "zakonite" uporabe očitno uporabljen kot antonim pojma "nezakonite" uporabe stanovanja po 58. členu Stanovanjskega zakona. Vendar Stanovanjski zakon tudi v primeru nezakonite uporabe stanovanja zahteva sodno intervencijo in lastnika napotuje na vložitev tožbe na izpraznitev stanovanja pri sodišču splošne pristojnosti. Zoper osebo, ki stanovanje uporablja nezakonito, torej zakon ne dovoljuje enostranskega (samolastnega) ukrepanja, razen seveda v primerih, ko je dovoljena samopomoč (na primer v povezavi z varstvom pred motenjem ali odvzemom posesti po 31. členu Stvarnopravnega zakonika ali pri dovoljeni samopomoči po 139. členu Obligacijskega zakonika).

Glede na uporabljan pomen izraza "tuje" stanovanje tako oseba, ki stanovanje uporablja nezakonito, nima kazenskopravnega varstva po 152. členu KZ. Ker se kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ preganja na zasebno tožbo, je žrtev samovoljnega posega pri prisilni izpraznitvi stanovanja slej ko prej prepuščena lastnemu ukrepanju, ne da bi po uradni dolžnosti ukrepala sama država. Tudi policija (praviloma) ne posreduje, ko gre za kaznivo dejanje, katerega se pregon začne na zasebno tožbo (čeprav bi bilo po logični razlagi s sklepanjem od manjšega na večje pričakovati, da je zavezana enako ravnati glede vseh kaznivih dejanj, tudi tistih, za katere se pregon začne na zasebno tožbo, saj je policija pristojna celo za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje prekrškov, torej za kategorijo dejanj, katerih škodljivost in družbena nevarnost je manjša v primerjavi s kaznivimi dejanji).

Najbolj učinkovito posredovanje države zaradi protipravnega ravnanja je seveda takojšnje ukrepanje policije. Toda policija, poklicana v intervencijo ob prisilni izpraznitvi stanovanja, ki jo samolastno opravlja upnik oziroma lastnik stanovanja, praviloma le ugotovi, da bi bili lahko podani zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ, ki pa se preganja na zasebno tožbo. To za policijo pomeni konec posredovanja. Žrtev prisilne izpraznitve stanovanja je prepuščena sama sebi oziroma svoji lastni iniciativi za vložitev zasebne tožbe ali za uveljavljanje sodnega varstva v pravdnem postopku, na primer z vložitvijo tožbe zaradi motenja posesti, morda skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe. Takšne pravne možnosti običajno ne omogočajo takojšnjega oblastnega odločanja, da se prisilna izpraznitev stanovanja ustavi ali celo prepreči. Po izvršenem dejstvu pa sodno varstvo, tudi če je izdana začasna odredba, običajno prinese odločitev že v razmerah izvršenega dejstva uspešne nezakonite prisilne izpraznitve stanovanja.

Ne preseneča, da upniki oziroma lastniki stanovanj ne čakajo (na pogosto dolgotrajno) sodno varstvo v pravdi ali v izvršbi in se raje odločajo za učinkovito enostransko ukrepanje. Pravico vzamejo v svoje roke ter si na protipraven način vzamejo stanovanje v posest.
Ustavno zavarovana pravica do nedotakljivosti stanovanja ima tako v praksi kaj skromno pravno varstvo in to tudi v primeru, ko niti še ni odločitve sodišča, ki bi z avtoriteto pristojnega državnega organa razsodilo, ali je sploh utemeljen zahtevek lastnika na izpraznitev in izročitev stanovanja. Veljavna pravna ureditev ob opisanem razumevanju kaznivosti enostransko izvršene prisilne izpraznitve stanovanja ne šteje za odločilno, da bi moral lastnik ali upnik (zunaj dovoljene samopomoči) zahtevati sodno varstvo za izpraznitev stanovanja.

Ustava zagotavlja pravico do nedotakljivosti stanovanja zaradi varstva pravice do spoštovanja zasebnosti, ki vključuje varstvo pravice do zasebnega življenja posameznika in njegovega doma. Pravica do nedotakljivosti stanovanja je varovana v širšem sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti in kot posebna ustavna pravica po 36. členu ustave. V drugem odstavku 36. člena je določeno, da nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. Ustava torej uporablja izraz "tuje" stanovanje, ko zagotavlja varstvo pravice zasebnosti. Zato ni mogoče ustavne pravice nedotakljivosti stanovanja tolmačiti tako ozko, da bi jo bilo moč omejiti zgolj na zakonito uporabo stanovanja.

Ob drugačnem razumevanju ustavnega varstva nedotakljivosti stanovanja bi za hišno preiskavo po Zakonu o kazenskem postopku ne bila potrebna odredba sodišča, če oseba, pri kateri se to preiskovalno dejanje opravi, uporabljala stanovanje nezakonito v smislu 58. členu Stanovanjskega zakonika. Vendar temu ni tako.

Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja določa varovalko pred posegom v zasebnost. Prevladujoče razumevanje 152. člena KZ pa varstvo ustavno zavarovane nedotakljivosti stanovanja omejuje zgolj na civilno-pravno razmerje zakonite uporabe stanovanja, čeprav je predmet kazensko-pravnega varstva po tem členu nedotakljivost stanovanja kot enega izmed pogojev osebne varnosti in zasebnosti. Strogo spoštovanje ustavno določenih človekovih pravic bi moralo biti najvišja vrednota tudi pri zagotavljanju kazensko pravnega varstva.

Protipravne prisilne izpraznitve stanovanja se običajno končajo z neukrepanjem policije in tožilskim zavrženjem kazenske ovadbe, saj ne gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. V zadevi pobudnika Germana Lamovška (Pod jelšami 2, 1000 Ljubljana), pa smo ugotovili, da je bil po sodbi Okrajnega sodišča v Sevnici z dne 5.12.2001, opr. št. K 6/2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.7.2002, opr. št. I Kp 86/2002 spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 152. člena KZ in obsojen, čeprav je iz obrazložitve sodnih odločb razbrati, da so v stanovanju, v katerega je kot lastnik vstopil, prebivale osebe že "po preteku pravice do uporabe". To pomeni, da so te osebe stanovanje uporabljale nezakonito v smislu člena 58 Stanovanjskega zakona. Zanimivo pri tem je, da sodba pritožbenega sodišča pobudnika celo pouči, da bi moral svojo pravico "uveljavljati po sodni poti, namreč  vložitvijo predloga za izvršbo na izpraznitev stanovanja".

Obtožni predlog ter obe sodni odločbi v zadevi navedenega pobudnika pošiljamo kot priloge tega dopisa. Pri tem se sklicujemo na 7. člen Zakona o varuhu človekovih pravic (Ur. list RS, št. 71/93 in 15/94) ter dajemo pobudo, da Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije zaradi kršitve kazenskega zakona (upoštevaje obstoječo prakso) zoper pravnomočno sodbo, izdano v zadevi pobudnika g. Germana Lamovška v korist obsojenca vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Hkrati vljudno prosimo za tožilski pogled na pogoste prisilne izpraznitve stanovanja mimo sodišč, na možnost uporabe kazensko pravnega varstva po 152. členu KZ s tem v zvezi ter sploh na vlogo policije in tožilcev v teh razmerjih, da se zagotovi spoštovanje 36. člena Ustave o nedotakljivosti stanovanja.

Vljudno prosimo za odgovor v roku 30 dni.

S spoštovanjem,
Matjaž Hanžek
Varuh človekovih pravic

Dokument 2

Gospa
Tadeja Zima
višja sodnica - svetnica
predsednica sodišča
Okrajno sodišče v Ljubljani
Tavčarjeva 9
1534 Ljubljana

Spoštovani,

zahvaljujemo se za odgovor z dne 13.12.2002, št. Su 020200/2002-1247 v zadevi pobude g. Ladislava Trohe, Stari Log 21, 1332 Stara Cerkev (sodni spis opr. št. I Kpd 257/2001).

V odgovoru se sklicujete na dosedanjo prakso sodišča, da se odredi prisilna privedba, če obdolženec prostovoljno ne gre k izvedencu. Ker privedba k izvedencu ni zakonsko urejena, se uporabljajo določbe ZKP o privedbi obdolženca na glavno obravnavo. G. Ladislav Troha je bil k izvedencu večkrat povabljen, vendar se niti enega razgovora ni udeležil. Prav tako ni opravičil ali navedel razlogov za svoj izostanek. Vabilo, ki ga pošlje izvedenec, ne vsebuje opozorila, da bo k izvedencu prisilno priveden, če sam ne pride. Za prisilno privedbo je zadoščalo, da je izvedenec obvestil sodišče, da se obdolženec na razgovor ni javil. G. Ladislav Troha je osebno prejel predlog za preiskovalna dejanja in odredbo sodišča, s katero je bil postavljen izvedenec psihiater. Iz odredbe je jasno izhajalo, da bo izvedenec na podlagi razgovora z obdolžencem izdelal izvedensko mnenje.

Vsebino prejetega odgovora razumemo kot stališče, da je bila privedba obdolženca v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj pod opr. št. I Kpd 257/2001 Okrajnega sodišča v Ljubljani zakonita. Dovolite, da v tej zvezi opozorimo na nekaj dejanskih in pravnih okoliščin, ki po našem mnenju napotujejo na drugačno oceno prisilnega ukrepa, uporabljenega zoper pobudnika.

Sodišče je z odredbo z dne 13.12.2001 opr. št. I Kpd 257/2001 postavilo izvedenca psihiatrične stroke z nalogo, da izdela pisno izvedensko mnenje v roku 30 dni. V odredbi ni bilo izrecno določeno, da izvedenec pri tem opravi tudi pogovor z obdolžencem. To tudi ni obvezna sestavina odredbe, saj 249. člen ZKP zahteva le, da se v njej navede, katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo s pomočjo izvedencev in komu naj bo izvedensko delo zaupano. Odredba o izvedencu je bila obdolžencu pravilno vročena. Izvedenec psihiater je nato v obdobju desetih mesecev najmanj petkrat pisno (z nepriporočeno pošiljko), povabil obdolženca na pogovor, vendar vedno neuspešno. Obdolženec se na povabila ni odzival. Na urgenco sodišča je izvedenec sporočil, da izvedenstva ne more opraviti zaradi nesodelovanja obdolženca. Na tej podlagi je sodišče odredilo privedbo obdolženca k izvedencu v bolnišnico, policija pa je odredbo izvršila.

Obdolženca je prijela na njegovem domu ob približno 5. uri zjutraj 24.10.2002 in ga nato ob 9. uri istega dne privedla na pogovor k izvedencu - psihiatru. Zaradi izvršitve privedbe je bila obdolžencu začasno omejena osebna svoboda, saj mu je bila za več ur odvzeta prostost.

Po 19. členu ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostost razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. ZKP v 194. členu določa privedbo kot enega izmed ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Tako lahko sodišče odredi privedbo tudi, če v redu povabljeni obdolženec ne pride, pa svojega izostanka ne opraviči, ali če mu ni bilo mogoče v redu vročiti vabila, iz okoliščin pa je očitno, da se mu obdolženec izmika. Privedba je hujši omejevalni ukrep kot vabilo. Zato ga zakon dovoljuje le subsidiarno, če vabilo ni bilo uspešno (primerjaj drugi odstavek 192. člena ZKP). Vabilo pa je pisna odredba, ki jo obdolžencu pošlje sodišče (primerjaj prvi odstavek 193. člena ZKP). Izvedenec torej ni pooblaščen, da bi obdolžencu poslal vabilo. Njegovo (čeprav večkratno in neuspešno) pisno povabilo obdolžencu zato ni ukrep, ki bi, v primeru njegove neuspešnosti, dopuščal uporabo privedbe kot hujšega omejevalnega ukrepa. Že zgolj zato menimo, da je bila odredba za privedbo pobudnika nezakonita.

Tudi sicer pa je obdolženca dopustno prisilno privesti le, če je bil v redu povabljen. V redu pa je obdolženec povabljen, če je pravilna in popolna vsebina vabila. Po drugem odstavku 193. člena ZKP se obdolženec povabi s pisnim vabilom, ki med drugim obsega tudi opozorilo, da bo prisilno priveden, če ne pride. Izvedenec psihiater v svojih pisnih povabilih seveda ni opozoril obdolženca, da bo prisilno priveden, če ne pride. Sicer pa pooblastila za takšno opozorilo tudi nima. To bi lahko storilo le sodišče. Namen opozorila v vabilu je prav v tem, da obdolženca opozori na posledice, če se vabilu ne odzove. Gre za opozorilo, za pouk, ki je izraz pravne in socialne države. Tudi vabilo, ki bi ga obdolžencu poslalo sodišče, bi brez opozorila o privedbi ne dopuščalo uporabe tega ukrepa. Izvedenec v svojem pismu z dne 7.10.2002 sicer omenja sodnico, ki naj bi odredila privedbo obdolženca, vendar takšen zapis ne obsega popolnega opozorila, kot ga predpisuje zakon in ne zadostuje za privedbo, tudi če bi bilo navedeno v vabilu sodišča.

Izdano odredbo o privedbi pobudnika k izvedencu, zato štejemo za nezakonito. Ker mu vabila ni poslalo sodišče in ker ni bil opozorjen, da bo prisilno priveden, če ne pride k izvedencu, je bila odredba v nasprotju z zakonom. Pobudniku je bila odvzeta prostost v nasprotju z drugim odstavkom 19. člena ustave.

Če je bila dosedanja praksa Okrajnega sodišča v Ljubljani res takšna, kot je razvidna iz primera pobudnika, potem predlagamo, da se praksa spremeni in uskladi z določbami ZKP o vabilu in privedbi.

Avtoriteta sodišča zahteva odločno, vendar zakonito ukrepanje, če se obdolženec ne odzove na povabilo izvedenca. Menimo pa, da izvedenec ne more obdolžencu pošiljati vabil, ki bi bili lahko podlaga za odredbo privedbe. Kadar se obdolženec na odzove na povabilo izvedenca, bo slednji to sporočil sodišču. Sodišče pa bo nato na predlog izvedenca, ki bo znova določil čas in kraj pregleda oziroma pogovora, poslalo obdolžencu na podlagi 193. člena ZKP vabilo, da se zglasi pri izvedencu in ga hkrati opozorilo, da bo prisilno priveden, če ne pride. Če tako v redu povabljeni obdolženec ne pride in so izpolnjeni pogoji po 194. členu ZKP, bo sodišče odredilo privedbo in tako zagotovilo obdolženčevo navzočnost, ki je nujna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Sklicujemo se na člena 7. ter 25. Zakona o varuhu človekovih pravic (Ur. list RS, št. 71/93 in 15/94). Vljudno prosimo, da sodišče naše mnenje in s tem povezan predlog za sprememo prakse obravnava ter nam v roku 30 dni sporoči svoje stališče.

Hkrati tudi prosimo za sporočilo o morebitnih ukrepih v razmerju do pobudnika kot tudi o spremembi prakse, uporabljene v primeru g. Ladislava Trohe (če seveda soglašate z našim mnenjem).

S spoštovanjem,
namestnik varuha
Aleš Butala

Dokument 3

Gospod
dr. Rado Bohinc
minister za notranje zadeve
Štefanova 2
1000 Ljubljana

Spoštovani gospod minister,

v zadnjem obdobju smo obravnavali več pobud, povezanih z uporabo policijskega pooblastila ugotavljanja identitete po prvem odstavku 35. člena Zakona o policiji (Ur. list RS, št. 49/98 - 93/2001 - v nadaljnjem besedilu ZPol). Iz razlogov, ki jih v nadaljevanju navajamo, pa smo posebno pozornost namenili tistemu delu prvega odstavka 35. člena ZPol, ki glasi:

"Policist lahko ugotavlja identiteto osebe, ki s svojim …videzom … vzbuja sum, da bo izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje ...".

Človekove pravice in temeljne svoboščine so izhodiščni in osrednji del ustave. Ustavne določbe so izrazito restriktivne narave. Ustava v 15. členu določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Vsaka omejitev pa pomeni izjemo in mora biti v zakonu kar se da določno urejeno.

Državi je prepovedan vsak poseg v pravice in svoboščine posameznika, razen tistih, ki so izrecno dovoljeni. Z ustavo zagotovljene nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti posameznika ni dopustno žrtvovati za dosego (večje) policijske učinkovitosti države. Temeljna vrednota ustave, iz katere je treba izhajati, je varstvo posameznika pred posegi države in torej tudi pred posegi policije v njegovo integriteto.

Policijsko pooblastilo ugotavljanja identitete po 35. členu ZPol pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. V postopku ugotavljanja identitete policist ustavi osebo, torej poseže v njeno svobodo gibanja (32. člen Ustave in 2. člen Protokola št. 4 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP). Oseba je zavezana izročiti policistu na vpogled osebno izkaznico ali drugo veljavno javno listino, opremljeno s fotografijo, ki jo je izdal državni organ, na podlagi katere lahko ugotovi njeno identiteto. Osebi, katere identitete ni mogoče ugotoviti na drug način, smejo policisti odvzeti prstne odtise, lahko jo tudi fotografirajo, zabeležijo njen osebni opis, fotografije pa lahko tudi objavijo. S tem država poseže v pravico do zasebnosti (35. člen Ustave in 8. člen EKČP), ki se tudi v ustavnosodni praksi in praksi Evropskega sodišča za človekove pravice pojmuje vse širše (vključno s pravico do varstva osebnih podatkov). Identifikacijski postopek se lahko konča tudi s privedbo v policijske prostore, torej z odvzemom prostosti, kar pomeni poseg v osebno svobodo (19. člen Ustave in 5. člen EKČP).

Iz načela pravne države (2. člen ustave) izhaja, da mora zakonodajalec določno in nedvoumno urediti policijsko pooblastilo, ki posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Zakonska norma mora zadostiti zahtevi po lex certa. V njej ne sme biti nejasnosti, dvoumnosti ali  pomensko ohlapnih besed, saj se v nasprotnem na stežaj odpira vrata samovolji in arbitrarni uporabi zakona. Zakon, ki določi policijsko pooblastilo, mora vsebovati jasne pojme, s katerimi določa primere in pogoje za njegovo uporabnost. Določno in natančno mora opredeliti tudi njegove meje in s tem obseg pooblastila.

Policijsko pooblastilo mora biti v zakonu natančno opredeljeno in tako oblikovano, da policist in posameznik razumeta njegovo vsebino, obseg in namen (črko in duh pooblastila) ter razbereta okoliščine in pogoje, ki dopuščajo njegovo uporabo. Temeljiti mora na ureditvi z jasnimi in podrobnimi pravili, kar zagotavlja na eni strani predvidljivost primerov, v katerih je pooblastilo mogoče uporabiti, na drugi strani pa učinkovit pravni nadzor ter ustrezna učinkovita sredstva zoper zlorabo pooblastila. Učinkovit boj proti kriminaliteti se sicer lahko spremeni v grobo in sistematično kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Formulacija izpodbijane določbe je tako splošna in ohlapna, da dopušča široko razlago, ki policistu praktično kadarkoli omogoča uporabo pooblastila ugotavljanja identitete. V nasprotju z načelom vladavine prava je, če se pooblastila, ki jih ima policija, izražajo kot neomejena oblast ali kot oblast, ki omogoča samovoljnost, arbitrarnost in ukrepanje kadarkoli bi se policist za to odločil. Negativna dolžnost države po 8. členu EKČP, da se vzdrži poseganja v zasebnost, posamezniku zagotavlja varstvo pred samovoljno javnih oblasti. Pravica do zasebnosti je pravica do lastnega življenja s čim manj vmešavanji. Vključuje svobodo posameznika pred neutemeljenimi posegi države v njegovo zasebno sfero (right to be left alone).

Omejitve ustavnih pravic so dopustne samo, če so v skladu z načelom sorazmernosti nujne za varstvo pravic drugih. Poseg v pravico je v skladu z načelom sorazmernosti, če je nujen, primeren in sorazmeren v ožjem smislu.

Po prvem odstavku 35. člena ZPol lahko policist ugotavlja identiteto osebe, ki (zgolj) s svojim videzom vzbuja sum, da bo izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje. Tako lahko oseba vzbudi sum že zgolj zaradi dolžine las, nošenja brade ali načina oblačenja. Še več: videz lahko pomeni tudi barvo kože, spoštovanje različnih narodnostnih, kulturnih in verskih tradicij v oblačenju in oblikovanju zunanjega izgleda posameznika. Okoliščina, da je nekdo oblečen na določen način, ali ima določen izgled zaradi barve kože, svoje narodnostne, kulturne, verske ali drugačne pripadnosti (tudi dolgi lasje ali "skinhead" izgled) samo po sebi v pravni državi ne more biti dovolj za uporabo policijskega pooblastila.
V sfero zasebnega življenja spada tudi upravičenje posameznika, da si sam določa svoj zunanji izgled, kar velja tudi za način oblačenja. Zato videz sam po sebi ne more biti dovolj za uporabo pooblastila ugotavljanja identitete.

Ugotavljanje identitete zgolj zaradi videza, ki vzbuja sum, da bo oseba izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje, je po življenjskih izkušnjah obsojeno na neuspeh. Pogosto pomeni zgolj neutemeljeno vznemirjanje posameznika, ki spoštuje pravni red. Poseg na podlagi izpodbijane določbe ni nujno učinkovit s stališča preprečevanja in odkrivanja prekrškov ali kaznivih dejanj. Glede na pomembnost s posegom prizadetih pravic je nesorazmeren v primerjavi z uspešnostjo zagotavljanja legitimnega cilja, ki se z njim zasleduje. Tudi je nelogično posameznika šteti za sumljivega zgolj zaradi njegovega videza. Ugotavljanje identitete zgolj zaradi sumljivega videza zato ni primerno sredstvo za preprečevanje in odkrivanje prekrškov ali kaznivih dejanj.

Sum, da bo oseba izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje, mora temeljiti na objektivni okoliščini, in mora imeti konkretno podlago. Biti mora objektiviziran, da prestane neodvisen preizkus. Odločitev policista za ugotavljanje identitete mora temeljiti na preverljivih informacijah ali okoliščinah, ki delajo določeno osebo sumljivo. Sum ne more biti oprt zgolj na zunanje (vidne) osebne okoliščine posameznika, niti na stereotipne predstave, da so pripadniki določenih skupin verjetni storilci prekrškov ali kaznivih dejanj (na primer skinheadi, Romi). Nanašati se mora na preverljivo dejstvo o določenem posamezniku in ne na nacionalno, družbeno ali socialno skupino, kateri morda pripada.

Določba zakona o vzbujanju suma zgolj na podlagi posameznikovega videza dopušča diskriminatorno uporabo policijskega pooblastila, njegovo povsem naključno uporabo in celo zlorabo. Ugotavljanje identitete, kot je urejeno z navedeno določbo, zato slej ko prej predstavlja pretiran poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se omejujejo z uporabo tega policijskega pooblastila.

Pripravljajo se spremembe in dopolnitve ZPol. Ocenjujemo, da je to priložnost tudi za ponoven in natančnejši pregled določbe prvega odstavka 35. člena ZPol, da bi bilo pooblastilo v zakonu tako zapisano, da bi ne dopuščalo dvoma o ustavnosti in skladnosti z zgoraj navedenimi členi EKČP. Razumemo, da je tudi videz osebe lahko v določenih primerih dovolj, da vzbudi sum o storitvi kaznivega dejanja (na primer okrvavljene roke ali oblačila osebe), vendar pa take izjemne možnosti še ne upravičujejo zakonskega besedila, ki bi dopuščalo tako široko izvajanje ugotavljanja identitete, kot je to po veljavni določbi prvega odstavka 35. člena ZPol.

Naj se ob tem sklicujemo na odgovor, ki ga je policija poslala pobudniku v enem od obravnavanih primerov. V njem navaja, da je določba (prvega odstavka) 35. člena ZPol tako široka, "da lahko policist ugotavlja identiteto praktično kadarkoli, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel pristopiti k osumljeni osebi, razen v primeru, ko bi storilca ujel na delu. S tem je zakonodajalec želel olajšati delo policistom, posledica tega pa je, da se lahko tudi poštenim državljanom zgodi, da so vpleteni v postopek."

Primeri uporabe pooblastila ugotavljanja identitete v povezavi s sumljivim videzom so sorazmerno pogosti in v javnosti odmevni. Razlogov za ponoven pregled in po potrebi tudi prevetritev omenjene zakonske določbe je torej dovolj.

Sklicujemo se na 7. člen Zakona o varuhu človekovih pravic (Ur. list RS, št. 71/93 in 15/94) ter vljudno prosimo, da naša zgoraj izražena stališča obravnavate ter nam v roku 30 dni odgovorite s sporočilom vašega mnenja. Hkrati predlagamo, da izražena stališča obravnavate tudi v povezavi z novelacijo ZPol.

S spoštovanjem,
Matjaž Hanžek
Varuh človekovih pravic

Statistika leta 2002

POROČILO

Na redni novinarski konferenci v Mariboru o aktualni problematiki

Maribor, 06. februarja (STA) - V Sloveniji so čedalje bolj pogoste prisilne izpraznitve stanovanj mimo sodišč, je danes na novinarski konferenci v Mariboru dejal varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek. Po njegovih besedah so na tem področju zlasti aktivne gospodarske družbe, samostojni podjetniki in obrtniki, ki opravljajo zasebno varovanje po zakonu o zasebnem varovanju. Na ta problem je ombudsman že opozoril generalno državno tožilko Zdenko Cerar, s katero, kakor je dejal, dobro sodeluje že pri preprečevanju nasilja v družini.
Prisilne izselitve mimo sodišč po Hanžkovih besedah potekajo po ustaljenem receptu: upnik ali celo samooklicani upnik sklene pogodbo s pravno ali fizično osebo, ki ima licenco za opravljanje zasebnega varovanja. V stanovanje vstopijo proti volji oseb, ki stanovanje uporabljajo ter začnejo s selitvijo. Ob sodelovanju selitvenega servisa iz stanovanja odnašajo opremo in pohištvo, stvari naložijo na tovornjak in odpeljejo v drugam. Izpraznjeno stanovanje nato izročijo naročniku, torej svoji pogodbeni stranki.

Protipravne prisilne izpraznitve stanovanja se po varuhovih navedbah običajno končajo z neukrepanjem policije, tožilstvo pa ovadbe zavrže. V enem od konkretnih primerov pa je ombudsman ugotovil, da je bil po sodbi okrajnega in višjega sodišča izvršitelj prisilne izselitve spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja. Zato je varuh generalno državno tožilko zaprosil za njihov "pogled" na pogoste prisilne izpraznitve stanovanj mimo sodišč, na možnost uporabe kazensko pravnega varstva po 152. členu kazenskega zakonika ter nasploh na vlogo policije in tožilcev v teh razmerjih, da se zagotovi spoštovanje ustavnega člena o nedotakljivosti stanovanja.
Ministru za notranje zadeve Radu Bohincu pa je ombudsman dal pobudo za noveliranje 35. člena zakona o policiji, ki policistom daje pravico ugotavljanja identitete osebe, ki s svojim videzom zbuja sum, da bo izvršila ali je izvršila kaznivo dejanje. To zakonsko določilo po Hanžkovih besedah očitno ni ustrezno, saj smo bili zaradi tega priče že več aferam, celo mednarodnim. Zato bi veljalo najti bolj ustrezno formulacijo, ki pa ne bi smela imeti za posledico neaktivnosti policistov.

Hanžek je še povedal, da se je v sredo sestal z ministrom za šolstvo, znanost in šport Slavkom Gabrom. Dogovorila sta se za bolj aktivno poučevanje o človekovih pravicah tako v šolah kot izven njih. V zvezi s tem je ombudsman dejal, da ima včasih občutek, da je od vseh državnih organov in zavodov pri poučevanju o človekovih pravicah še najbolj aktivna policija, ki je za svoje pripadnike izdala celo učbenik in več zloženk. Podobno bi morali ravnati tudi drugi državni organi na vseh ravneh, potem bi bilo tudi manj konfliktov med državo in državljani.

Hanžek je predstavil tudi statistične podatke o delu varuha človekovih pravic v lanskem letu. Skupaj je ombudsman lani sprejel 2870 zadev oziroma okoli 13 odstotkov manj kot leto poprej. Več zadev kot leta 2001 pa je prejel na področju varstva ustavnih pravic, pravic otrok in na področju varstva osebnih podatkov, torej na tistih področjih, ki jih je pri promociji človekovih pravic posebej izpostavljal. Skupaj z zadevami iz prejšnjih let pa je ombudsman lani obravnaval 3490 zadev, kar je okoli tri odstotke manj kot leta 2001.
Varuh je na novinarski konferenci opozoril tudi na primer nezakonite privedbe pobudnika Ladislava Trohe k sodnemu izvedencu in na uporabo neprimernih obrazcev za uveljavljanje preživnine na Centru za socialno delo Celje, zaradi česa so bili oškodovani otroci.

Ombudsman je javnost seznanil tudi s problemi, s katerimi se je srečal med tokratnim obiskom v štajerski metropoli. Po njegovih besedah se je število ljudi, ki so se obrnili nanj zaradi socialnih problemov ali kršenja pravic iz dela, glede na prejšnje obiske zmanjšalo. Tokrat se je največ ljudi zateklo k njemu po pomoč zaradi stanovanjske problematike, domnevnih zapletov in goljufij v zvezi z denacionalizacijo in zaradi problemov pri pridobivanju državljanstva.
Ombudsmanov nadomestnik Tonček Dolčič pa je javnost seznanil z neustreznim odnosom posameznih državnih organov in institucij do občanov. Zlasti je zbodla v oči odločba, s katero je območna služba zavoda za zaposlovanje v Mariboru brezposelnemu delavcu ukinila denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, ker ga enkrat ob kontroli ni našla doma. Odločba ni bila izdana samo po izteku zakonskega roka, temveč je tudi vsebinsko neprimerna in delavcu ne omogoča niti zagovora. Ombudsman bo mariborsko območno službo zavoda za zaposlovanje opozoril, da takšnih odločb ne bi smeli izdajati.