Varuh človekovih pravic prejema povečano število pisem ljudi, ki ocenjujejo, da so jim zaradi stavke kršene pravice do zdravstvenega varstva ali pa zgolj izražajo svojo ogorčenost oziroma razočaranje. Počutijo se negotovi, ocenjujejo, da je stavka ogroža zdravje in življenje in vseh državljanov Slovenije, ne razumejo, kako ima lahko takšna stavka zgolj ene skupine v zdravstvenem sistemu pozitivne učinke za celoten sistem. Stavka se jim zdi nestrokovna in neodgovorna. Poročajo o nedostopnosti ambulant, ki je problem, na katerega pri Varuhu že dlje časa opozarjamo, tudi pred stavko.

Večinoma so to sicer mnenja, ki jih Varuh ne more obravnavati kot pobude, na nas pa se obrne tudi posameznik, ki se je zaradi stavke znašel v stiski. Tako smo na primer obravnavali primer pridobivanja potrdila o bolniškem staležu med zdravniško stavko. Pobudnico smo seznanili, da so zdravstveni zavodi in izbrani zdravniki kljub stavki dolžni izdajati bolniške liste pacientom, v zvezi s tem so zdravstveni izvajalci prejeli tudi pisna navodila MZ. Predlagali smo ji, da se v zvezi z izdajo bolniškega lista pisno obrne na direktorja zdravstvenega doma, ga seznani s svojo situacijo ter zahteva izdajo bolniškega lista. Varuh je sicer seznanjen z izdajanjem bolniških potrdil Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) »za nazaj«, a se s takšno prakso ne strinja. Ni pa sicer seznanjen, da bi tudi osebni zdravniki postopali enako. Varuh pričakuje, da pacienti bolniške liste sedaj prejemajo pravočasno.

Varuh človekovih pravic se zaveda, da je stavka sicer legitimen način za dosego ciljev, ne smejo pa biti cilji zasledovani v škodo ranljivih skupin prebivalstva, kot so pacienti. Med njimi so posebej ranljivi otroci in starejši, pa tudi sicer bolezen človeka naredi ranljivega v vsakem življenjskem obdobju. Varuh na nakopičene težave v zdravstvu opozarja že dolgo. Zaveda se, da sta v tem primeru trčili dve pravici: pravica do zdravstvenega varstva, ki ga opredeljuje 51. člen Ustave RS in pravica do stavke, ki je opredeljena v 77. členu ustave. Ob tem pa je nujno povedati, da ustava prav tako jasno pove, da se pravica do stavke tudi omeji, če to zahteva javna korist. Varuh se zaveda, da se nakopičenih težav v zdravstvu ne da rešiti čez noč, zato od odgovornih pričakuje, da poiščejo rešitve, ki bodo imele pozitiven vpliv na vse deležnike v zdravstvenem sistemu, predvsem pa morajo biti usmerjene v najvišje dobro pacientov.