Varuh človekovih pravic RS je na 20. seji odbora Državnega zbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino dne 16. 6. 2021 podprl predlog Liste Marjana Šarca za spremembo 10. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki bi otrokom z avtizmom ter drugim otrokom s posebnimi potrebami zagotovil pravico do stalnega spremljevalca. Predlagana sprememba ni bila sprejeta, ker ni prejela podpore koalicijskih poslancev, ki so svojo odločitev pojasnili z razlago, da naj bi na ministrstvu nastajal nov zakon.[1]

* * *

Predlog spremembe Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1), ki je bil enak predlogu koalicijske stranke Stranke modernega centra (SMC) iz leta 2018, je vložila stranka Lista Marjana Šarca (LMŠ). Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki je predlog sprememb 10. člena ZUOPP-1 stranke SMC v letu 2018 podprlo, je k novemu predlogu, ki ga je vložila stranka LMŠ, podalo negativno mnenje, ki mu je Vlada RS sledila. Varuh je podrobno proučil tako Predlog Zakona o spremembi Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Predlog Zakona o spremembi ZUOPP-1) kot tudi odgovor Vlade RS št. 0301-3/2020-1-LO z dne 21. 10. 2020 ter se odločil, da Predlog Zakona o spremembi ZUOPP-1 kljub določenim pomislekom podpre.

In sicer je Varuh že v svojem letnem poročilu za leto 2017[2] obravnaval problematiko zagotavljanja stalnega spremljevalca otrokom s posebnimi potrebami, predvsem otrokom z motnjami avtističnega spektra. Ugotavljali smo, da večina teh otrok potrebuje v vrtcu in šoli spremljevalca, česar pa jim trenutno veljavna zakonodaja ne zagotavlja, saj je z odločbo o usmerjanju, ki jo izda Zavod RS za šolstvo, tem otrokom namreč lahko dodeljen le začasni spremljevalec. Delovno mesto začasnega spremljevalca pa ni sistemizirano, kar v praksi pomeni, da otroka včasih spremlja ena oseba, drugič druga, velikokrat pa ostane brez spremstva. Ker otroci z avtistično motnjo nimajo stalnega spremljevalca, jih nekatere šole izključujejo, starši so prisiljeni v šolanje otroka na domu, zapustijo službo, ob tem pa pritiskov ne zmorejo ne otroci in starši ne učitelji. Starši otrok z avtizmom so opozarjali tudi na neurejen način financiranja začasnih spremljevalcev s strani občin. Občine pa so opozarjale oziroma še vedno opozarjajo na to, da izvajanje šolske zakonodaje nesorazmerno obremenjuje njihove finančne vire. Varuh je dodatno opozoril tudi na to, da meril za dodelitev začasnega spremljevalca, ki bi jih na podlagi zakona moral sprejeti minister, ta še ni sprejel. Uporabljajo pa se merila Zavoda RS za šolstvo, ki pa nima narave predpisa, ki ga mora izdati za to pristojen organ in ga objaviti v uradnem listu.

V zvezi s Predlogom Zakona o spremembi ZUOPP-1 je Varuh poudaril, da ta premalo jasno določa, kateri otroci s posebnimi potrebami, torej s kakšnimi omejitvami/invalidnostmi, naj bi imeli pravico do spremljevalca – z izjemo, da potrebujejo »fizično in drugo pomoč«.[3] Omenjena opredelitev otrok s posebnimi potrebami, ki bi bili upravičeni do stalnega spremljevalca, se nam je zdela preširoka. Posledično bi bil minister, pristojen za izobraževanje, s pravilnikom, ki je podzakonski akt, najverjetneje primoran določiti nadaljnja merila za določitev upravičencev do stalnega spremljevalca in obseg izvajanja pomoči. S tem pa bi minister urejal zakonsko tematiko, tj. določanje pravic in obveznosti pravnih subjektov s splošnim aktom, ki je v izključni pristojnosti zakonodajalca, zato smo ocenili kot nujno, da nosilce pravice do stalnega spremljevalca jasno določi že sam zakon. V zvezi s finančnimi pomisleki, ki jih je imela Vlada RS, smo menili, da so njihove številke prenapihnjene, saj najverjetneje ne bo kar vsak otrok s posebnimi potrebami upravičen tudi do spremljevalca. Ta skrb Vlade RS je najverjetneje izhajala iz že omenjene nedorečenosti upravičencev do spremljevalca.

Strinjali smo se tudi, da je smiselno že ob sprejemu spremembe zakona upoštevati pomislek Vlade RS o primerni usposobljenosti spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami. Varuh sicer nima primernih strokovnih znanj, da bi presojal, kateri izobrazbeni standard je primeren za spremljevalca otroka s posebnimi potrebami, vsekakor pa menimo, da morajo biti osebe, ki nudijo pomoč otrokom s posebnimi potrebami, za to ustrezno strokovno usposobljene. Zato pa bi pri izvajanju spremenjenega 10. člena ZUOPP-1 kazalo upoštevati tudi predlog Zveze nevladnih organizacij za avtizem iz leta 2018 o dodatnem usposabljanju spremljevalcev. 21.4-15/2021

[1] Opozicijski predlog novele o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami neuspešen na matičnem odboru (17. 6. 2021). STA. Dostopno na: www.sta.si/2913250/opozicijski-predlog-novele-o-usmerjanju-otrok-s-posebnimi-potrebami-neuspesen-na-maticnem-odboru.

[2] Varuh človekovih pravic RS. Letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2017 (2018). Dostopno na: https://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/lp/LP_2017_-_za_splet.pdf, str. 405–406.

[3] Pri čemer pa smo izrazili podporo predlagatelju zakona, da se pravica uredi tako, da so v zakonodaji opredeljene ovire/invalidnost, ki jih določena okvara prinaša in ne okvara, ki povzroča invalidnost. Tako je manjša verjetnost, da se spregledajo otroci z redkimi boleznimi, kombiniranimi stanji ipd.