Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Ministrstvo za notranje zadeve pritrdilo Varuhu glede neskladnosti Zakona o tujcih z direktivo EU

Kršitelj: Ministrstvo za notranje zadeve
Kršitev: 14.člen Ustave RS - Enakost pred zakonom
Priporočilo: Vlada Republike Slovenije in Ministrstvo za notranje zadeve naj pripravita zakonodajne spremembe, s katerimi bo vsem tujcem, ki so skladno z Direktivo Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 upravičeni do statusa rezidenta za daljši čas, omogočeno neovirano in dejansko priznanje in uveljavljanje tega statusa.

Pobudnik – tuj državljan z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, kjer nepretrgoma prebiva že več kot pet let – je v postopku, ki ga je sprožil leta 2020, na upravni enoti neuspešno poskušal pridobiti status rezidenta za daljši čas, na podlagi katerega bi se lahko zaposlil v drugi državi članici EU. Upravna enota je v skladu z usmeritvami Ministrstva za notranje zadeve njegovo vlogo zavrnila, ker Zakon o tujcih tovrstnega statusa ne ureja za osebe, ki imajo – tako kot pobudnik – v Republiki Sloveniji dovoljenje za prebivanje izdano kot družinski člani slovenskega državljana ali državljana države članice EU. Varuh je ugotovil, da Direktiva EU, ki ureja status rezidentov za daljši čas, takšne izjeme od priznavanja statusa ne določa, zato je bil pobudnik na podlagi obstoječe prakse slovenskih organov neupravičeno omejen v izvrševanju svojih pravic iz direktive, med drugim do prebivanja in dostopa do trga dela v drugi državi članici. Varuh je svojo ugotovitev predočil ministrstvu, na katerem so se z njo strinjali in obljubili, da bodo to problematiko ustrezno naslovili in zagotovili ustrezno zakonsko podlago v okviru naslednjih sprememb Zakona o tujcih. K tej zakonodajni spremembi je ministrstvo in vlado pozval tudi Varuh s priporočilom.[1]

* * *

Skladno z Direktivo Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, države članice EU podelijo status rezidentov za daljši čas državljanom tretjih držav, ki so pred predložitvijo ustrezne vloge pet let zakonito in neprekinjeno prebivali na njihovem ozemlju. Po določbah direktive je državljanu tretje države s pridobljenim statusom rezidenta za daljši čas močno olajšano prebivanje ter uživanje pravic v drugi državi članici, vključno z zaposlitvijo in samozaposlitvijo, izobraževanjem ter socialnim varstvom.

Zakon o tujcih (ZTuj-2) pridobitev statusa rezidenta za daljši čas za različne skupine tujcev ureja v 52. in 53. členu. Ločeno od navedenih določb ZTuj-2 v 130. členu ureja pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi družinske vezi s slovenskim državljanom ali z državljanom države članice EU, glede teh tujcev pa zakon ne vsebuje določb o statusu rezidenta za daljši čas. Varuh človekovih pravic (Varuh) je ugotovil, da tako v slovenski pravni red ni ustrezno implementirana Direktiva Sveta 2003/109/ES, saj ta ne določa izjeme za primer prebivanja na podlagi združitve z družinskim članom, temveč bi se skladno z njo tudi tem tujcem ob izpolnjevanju splošnih pogojev moral priznati status rezidenta za daljši čas.

Pobudnik je bil z opisano pomanjkljivostjo slovenske zakonodaje tudi dejansko prizadet, saj so pristojni organi Kraljevine Švedske njegovo vlogo, s katero je poskušal pridobiti dostop do trga dela, zavrnili z utemeljitvijo, da slovensko dovoljenje za prebivanje, ki ga je predložil (in na katerem ni bilo oznake »rezident za daljši čas«), ne omogoča zaposlitve na Švedskem.

Varuh se je s podobnim primerom srečal že v letu 2017[2] in tudi takrat prišel do enakega zaključka glede kršitev in utemeljenosti pobude. V okviru takratne zadeve se je seznanil s pisnimi usmeritvami Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) št. 214-341/2017/2 z dne 29. 9. 2017, ki so bile posredovane vsem upravnim enotam. Iz njih je bilo razvidno, da ni šlo za redke primere, temveč so se na upravne enote pogosto obračali tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje kot družinski člani slovenskega državljana ali državljana EU in želijo pridobiti status rezidenta za daljši čas. Iz usmeritev za upravne enote je nadalje izhajalo jasno stališče MNZ, da tujec, ki je dovoljenje za stalno prebivanje pridobil na podlagi 130. člena ZTuj-2, ne more pridobiti statusa rezidenta za daljši čas in se mu tudi ne more izdati dovoljenje za stalno prebivanje v obliki samostojne listine kot izkaznico (t. i. biometrično dovoljenje), na kateri bi se označil status rezidenta za daljši čas.

Ob zaključku obravnave tokratne pobude je Varuh MNZ obvestil, da omenjena direktiva ni bila v celoti pravilno implementirana v slovenski pravni red, in mu predlagal, naj prouči možnost ustrezne dopolnitve oziroma uskladitve besedila ZTuj-2. Varuh je v dopisu ponovil tudi svojo ugotovitev iz zadeve št. 5.2-51/2017, da imajo tujci, ki v Republiki Sloveniji želijo pridobiti dovoljenje za prebivanje na podlagi 130. člena ZTuj-2, v primerjavi s tujci, ki ga želijo pridobiti na drugi podlagi, celo olajšane pogoje. Razlikovanje med tujci na podlagi različnih statusov pa eventualno predstavlja diskriminacijo, ki je prepovedana s 5. točko uvodnih določb direktive.

MNZ je v svojem odzivu pritrdilo ugotovitvam Varuha in zapisalo, da bi po njegovem mnenju pobudnik lahko bil omejen v izvrševanju svojih pravic, če samostojno (torej brez da se pridruži ali spremlja državljana EU ali slovenskega državljana v drugi državi članici EU) izvaja pravico do prebivanja in dostopa do trga dela na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 130. člena ZTuj-2, saj ZTuj-2 za te tujce ne določa izdaje dovoljenja za stalno prebivanje z oznako rezident na daljši čas. MNZ je v svojem odgovoru napovedalo, da bodo to problematiko ustrezno naslovili in zagotovili ustrezno zakonsko podlago v okviru naslednjih sprememb Zakona o tujcih.

Varuh je predlagal, naj glede na to, da ima ugotovljena nezakonitost resne posledice na razmeroma velik krog oseb, MNZ za čas do naslednje novele ZTuj-2 prouči tudi možnost priznavanja statusa na podlagi načela neposrednega učinka in v zvezi s tem posreduje ustrezne nove usmeritve upravnim enotam. Direktive EU, ki niso ustrezno in pravočasno prenesene v pravni red države članice, namreč v skladu z omenjenim načelom prava EU lahko učinkujejo neposredno, če so za to izpolnjeni določeni pogoji (da so določbe direktive jasne, brezpogojne, natančne in ni potrebe po sprejetju implementacijskega ukrepa na ravni držav članic). MNZ je v svojem odzivu Varuhu zapisalo, da po njihovem mnenju ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Varuh meni, da bi o navedenem pravnem vprašanju v prihodnje odgovor bržkone lahko podala sodišča v morebitnem upravnem sporu v zvezi z zavrnitvijo statusa rezidenta za daljši čas iz podobnih razlogov kot v primeru pobudnika. 7.2-5/2021

Priporočilo:[3] Vlada Republike Slovenije in Ministrstvo za notranje zadeve naj pripravita zakonodajne spremembe, s katerimi bo vsem tujcem, ki so skladno z Direktivo Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 upravičeni do statusa rezidenta za daljši čas, omogočeno neovirano in dejansko priznanje in uveljavljanje tega statusa.


[1] Novo priporočilo.

[2] Zadeva Varuha št. 5.2-51/2017.

[3] Novo priporočilo.

Natisni: