januar

11.01.2003
Slabosti hitenja

Spet smo preživeli zaključek enega in začetek novega leta. Ne vem, ali si domišljam ali je res, da se ljudje vedno bolj hrupno pripravljajo na spremembo koledarja. Kot bi bili prepričani, da je to zadnje praznovanje, potem pa bo konec sveta. A za vsakim letom zanesljivo pride naslednje z nami ali brez nas.

Mene so ti prazniki spomnili na to, da bom kmalu odslužil tretjino mandata varuha človekovih pravic in da me čakajo še štiri leta. Torej je to tudi čas, ko premislim, kaj sem naredil in česa ne in kaj bi bilo treba narediti bolje ali vsaj drugače kot v minulih dveh letih. Pa tudi, čemu se je treba nujno v naslednjih letih najbolj posvetiti. Idej in ciljev imam še veliko, za minuli dve leti pa že obstaja seznam uspehov in, žal, a tako je življenje, so tudi stvari, ki bi jih lahko naredili bolje. Upam pa, da je plusov vsekakor več in da so tehtnejši.

Prednovoletni čas je tudi čas, ko se druženje s prijatelji, znanci in tudi neznanci nekako zgosti: veliko je obiskovanj in želje po sreči v prihodnjem letu kar dežujejo zelo neizbirčno. Čeprav nisem kak ljudomrznik, mi je vseh teh stokov včasih kar preveč: raje jih porazdelim skozi vse leto. Tu in tam pa sem vseeno prisoten na kakšnih bolj množičnih srečanjih, kjer izvem tudi kaj zanimivega: veliko govoric, pa tudi kakšna resna informacija se najde.
Tako mi je na eni od teh prireditev v drugi polovici decembra znanec povedal, da se zagovorniki slovenskega vstopa v Nato bojijo, da bo ameriški napad na Irak, ki ga predvidoma načrtujejo nekako v sredini februarja, še bolj zmanjšal podporo slovenskih volilcev za članstvo v tej zvezi. Zato je treba z referendumom pohiteti in ga pripraviti v začetku februarja. Informacija se mi ni zdela popolnoma verjetna, ker poznamo počasnost pri izvajanju sklepov, ki jih politika sprejme. A to velja za običajne pomembne družbene probleme, ki jih je treba rešiti zaradi olajšanja življenja ljudem. Ko pa gre za stvar, ki se meni zdi popolnoma nepotrebna, morda celo škodljiva, pa pogosto pokaže izjemno učinkovitost.

In tako je bilo tudi s tem: kar čez noč so se odločili, da naj bi bila referenduma v začetku februarja (namera je po čudežu propadla). Morda je bil predvideni datum res najboljši čas za to, da bi se referendum o Natu za njegove zagovornike dobro iztekel. Vendar, če naj bi se bilo treba o vojaškem povezovanju odločati čim prej (preden bi grozote vojne v Iraku zmanjšale pripravljenost slovenskih volilcev za to pustolovščino), pa se je za družbeno in ekonomsko zavezo z Evropo treba resneje pripraviti.

Čeprav so nas o prihodnosti, ki nas čaka v Evropi, obveščali veliko več, kot so nam podali argumentiranih informacij o Natu, lahko in moramo izvedeti še mnogo. O Natu se kaj novega verjetno ne da več povedati, pa tudi do zdaj še nisem slišal argumenta, ki bi me prepričal. Mi pa hitenje z obema referendumoma na vrat na nos, ki bi lahko ogrozilo naš vstop v Evropsko zvezo, vzbuja slab občutek, da se je slovenska politika pripravljena odreči Evropi, če bi to pomenilo vsaj majhno povečanje možnosti za Nato.

25.01.2003
Raje obrnemo glavo proč

Prvi teden: prijetna šola
Večina pogovorov, ki jih imamo s šolskimi otroki v okviru seznanjanja z otrokovimi pravicami, se končuje z ugotovitvijo, da so šole pogosto grožnja otrokom in učiteljem. So prezahtevne, saj so posamezni predmeti natrpani z množico nepotrebnih podrobnosti, ki se jih morajo otroci naučiti le zato, da jih bodo čim prej pozabili. Obseg snovi pogosto dokazuje pomanjkanje občutka za stvarnost pri sestavljalcih učnih načrtov. Ko pa se to kombinira še z željami ali strahom učiteljev, da ne bi otrokom kaj pozabili vcepiti v glavo, in z ambicijami staršev, da bi imeli za potomce genije, je mučilnica za otroke pripravljena.

Šola pa je lahko tudi prijetna. In taka je podružnična šola v Utiku, kamor hodi Hana. Nemalokrat se zgodi, da pride domov, odloži torbo in reče, da gre še malo nazaj k sošolcem, ki so ostali v podaljšanem bivanju. To je vsekakor znak, da tudi šola sodi v prijetni del njenega življenja. Brez stresa se otroci naučijo še več, tako pridobljeno znanje pa tudi zanesljivo ostane dalj časa.

Ta teden so imeli še bolj popestren urnik. Letošnje zimsko vreme je otrokom kar grdo zagodlo med počitnicami ni bilo snega, ko pa se je šola ponovno začela, se je zima kot nalašč pokazala v svoji klasični snežni lepoti. Zato so učiteljice predlagale, drugi zaposleni, starši in otroci pa smo z veseljem sprejeli, da bi pouk kombinirali z rekreacijo v naravi. Otroci so imeli zjutraj dve uri pouka, potem smo jih starši, ki smo bili dopoldne doma, z avti odpeljali na bližnji hrib, kjer jim je smučarsko društvo iz Strahovice postavilo vlečnico, in enotedenski tečaj smučanja se je lahko začel. V petek so učenci svoje smučarske veščine preskusili še na tekmi, ki se je spremenila v kar prijetno malo zabavo. Taka popestritev šole zanesljivo ne zmanjšuje količine znanja, ki naj bi ga otroci pridobili; prej narobe.

Drugi teden: nasilna družina
Žal pa nimajo vsi otroci tako veselega otroštva. Pri tem ni glavni vzrok šola, temveč žal prevečkrat družina, ki je še prepogosto prvi stik otroka z nasiljem. Družinsko nasilje je problem, ki se ga kot družba še vedno preveč izogibamo. Kultura, v kateri živimo, nam še prepogosto dopoveduje, da je družina sveta in da se v to, kar se dogaja v njej, ne smemo vtikati. Posamezniki še vedno obrnemo glavo stran, če smo priča takim dogodkom, luknjičava zakonodaja pa inštitucijam otežuje učinkovito intervencijo.

Morda naša rokovnjaška zgodovina narekuje, da lažje desetletja načrtujemo varne hiše, kamor naj bi se začasno ali trajno umaknile žrtve, kot da bi nasilnežem učinkoviteje preprečili njihovo delovanje. Sicer se je kar nekaj posameznikov in predvsem nevladnih organizacij trudilo za spremembe vedenja in zakonodaje, a zares učinkovito je lahko le usklajeno delovanje na vseh področjih: posamezniki, šole, centri za socialno delo, nevladne organizacije, zdravstvo, sodišča in policija. Da bi določili, kako usklajeno delovati za zmanjšanje družinskega nasilja, sva z generalno državno tožilko Cerarjevo na sestanek povabila štiri ministre in vrhovno sodišče. Pripravljenost za to obstaja, že bližnja prihodnost pa bo pokazala, kako uspešni bomo. Sem optimist.

Oba tedna: zmešnjava z Natom
Konfuzna propaganda za vstop v Nato dokazuje, da je pravilna trditev v prejšnjem Dnevniku, da se kaj pametnega v korist priključitvi Natu ne da več povedati.

februar

07.02.2003
Pričakujem Drnovškovo izjavo

Film Rezervni deli, katerega premiera je bila v sredo zvečer, potrjuje upanje, da se slovenskemu filmu pišejo dobri časi. Nihče od tistih, s katerimi sem govoril po predstavi, ni imel nikakršnih pripomb. Ravno narobe. Film je vse presunil s temo (prebežniki, na katerih prisotnost smo se vsi v Sloveniji kar nekako navadili) in profesionalno izvedbo, ki je pri slovenskem filmu nismo vedno vajeni.

Tragičnih zgodb neznancev iz daljnih krajev, ki odidejo svojim željam nasproti, je ravno dovolj, da zaradi pretiravanja v samoobrambi ne otopiš, okvirja pa jih ozadje industrijskih kompleksov, ki nevsiljivo namigujejo o dvomljivosti razvoja, za katerim težimo. Glavni junak ne mara globalizacije, saj lahko v sosednji trgovini kupi ravno takšne klobase, kot jih je nekoč prinesel z Madžarske ali s Češke, čeprav s temnim stranskim pojavom globalizacije (prebežniki) dobro služi.

A globalizacija ima, kot vse stvari v življenju, dve plati: svetlo, ki jo za zdaj uživajo predvsem bogate države in posamezniki, ki v prostem pretoku kapitala svoje bogastvo še povečujejo, in temne, ki ostajajo revnemu delu sveta, saj prostega pretoka ljudi, ki je drugi pogoj iste globalizacije, ni. Le posamezniki, katerih upanje v lepše življenje je dovolj močno, si upajo na pot iskanja, ki pa se pogosto konča tragično končajo kot rezervni deli v bordelih ali bolnišnicah za presajanje organov. Spet v veselje in korist tistih z debelimi denarnicami.

Mešanje kultur, ki jih je v obliki klobas v bližnji trgovini zaznal glavni junak filma, pa ni le pojav sodobnih globalizacijskih tokov. Tega ni bilo v preteklosti nič manj. Lep dokaz je Sarajevo, kamor me je povabil prijatelj in kolega Frank Orton. Pravi svetovni užitek nudi možnost, da v petih minutah peš obiščeš obeležja štirih svetovnih religij: pravoslavno in katoliško cerkev, židovsko sinagogo in muslimansko džamijo.

Vsi ti spomeniki pa niso rezultat sodobnih globalizacijskih pripomočkov skrajševanja časa in prostora, ampak so še iz časov, ko je bila potrebna fizična in ne virtualna (so)prisotnost. Torej velika širina v ljudeh, ki so strpno prenašali tujce in tuje ideologije v svoji bližini. Brez strahu, da bi ti tuji vplivi kazili in uničevali domorodno zaplankanost in omejenost. Sarajevo in Bosna sta poznala pri- in ne le prebežnike že pred stoletji, ko se je šla zahodna Evropa verske vojne in so izgnani Judje iz kulturne Evrope tam dobili zatočišče. Tudi svoj verski objekt so si lahko zgradili, kot so lahko svoje ohranili kristjani. V netolerantni, kot večkrat slišim, muslimanski kulturi.

In kaj počnemo mi, širokosrčni in tolerantni Slovenci nekaj stoletij kasneje? Do onemoglosti se prepiramo o najbolj elementarni pravici, da si lahko tudi muslimani postavijo svoj verski objekt. Kaže, da je (ne)izgradnja džamije poleg Nata najpomembnejša zadeva naše prihodnosti. Politiki o tej temi molčijo, namesto da bi izrekli nedvoumno podporo ne le ustavni, temveč elementarni pravici vsake religije do lastnih verskih objektov.

V tem smislu pričakujem tudi izjavo predsednika države. A ne take, kot jo je dal v intervjuju za mrežo lokalnih radijskih postaj, kjer je več govoril o previdnosti pred anomalijami, ki jih lahko prinese izgradnja džamije. Kot da so slovenski državljani muslimanske veroizpovedi največja nevarnost slovenstva.

22.02.2003
Smučanje in demonstracije

Prvi teden: dopust
Minuli teden sem si privoščil dopust. Na uradu začenjamo pisati poročilo o stanju človekovih pravic v lanskem letu v Sloveniji; najprej svoje ugotovitve zapišejo strokovni delavci, moje delo pri tem pa se resneje začne v naslednji fazi. Ker začne po petnajstem tudi Nada predavati na fakulteti, je bil zadnji čas za počitnice. Hana je izkoristila Gabrov teden in po osmih letih sem se spet spravil na smuči. Najprej eksperimentalno ali me bodo noge sploh ubogale potem pa zares. Priznam, ponovno sem se navdušil. Da nisem imel skušnjav, da bi med počitnicami kaj delal, mi je pomagal internetni virus, ki je popolnoma razsul moj računalnik. Svet se ne bo podrl, če bom kak teden molčal!

Drugi teden: spomini na sedemdeseta
Teden se seveda ni mogel končati brez moje prisotnosti: v soboto so bile po vsem svetu, tudi v Ljubljani, manifestacije za mir in pravičnejšo delitev svetovne blaginje. Zato sem počitnice prekinil in se s tisoči sprehodil po ljubljanskih ulicah. In bil sem, pa ne le jaz, izredno presenečen. Iz dogajanj zadnjih let, ko so bile razne manifestacije (pre)malo številne, sem nekaj podobnega pričakoval tudi zdaj. Vendar me je množica prepričala, da je nezainteresiranosti za družbena dogajanja in skrbi le za lastni standard konec. Prebral sem sporočilo pohoda, ki me je spominjal na dogajanja v začetku sedemdesetih: tukaj smo in brez nas ne bo šlo več! (Če nekoliko špekuliram in povežem rezultate volitev: velik uspeh, ki so ga imele nestrankarske liste, je podobno sporočilo strankam o nezadovoljstvu ljudi.)

Ta čas pa v parlamentu predstavniki ljudstva modrujejo, kako narediti vse, da bi referendum o Natu uspel. (Zanimivo je, kako se nekatere ideje ponavljajo ne glede na politični sistem. V osemdesetih smo protestirali, ker so oblastniki enačili uspeh referenduma s potrditvijo njihove volje. Moramo pa si biti na jasnem: referendum uspe, če lahko ljudje svobodno izrazijo svojo voljo, čeprav je ta v nasprotju z željami oblasti!) Da bi možnosti za neuspeh referenduma čim bolj minimalizirali, prilagajajo tudi njegova pravila. To je sicer zakonito, a bolj kot so kriteriji za sprejetje nizki, manj je referendum legitimen.

Menim, da bi moral biti cenzus za popolno legitimnost referenduma polovična udeležba s polovičnim strinjanjem. Ob zdaj predlaganih kriterijih (zadostuje le polovica veljavnih glasov) pa se sprašujem, zakaj raje ne sprejmejo zakona, da je dovoljeno voliti le tistim, ki so za. Kar se tiče odločanja o Evropski uniji, sem prepričan, da bi dobili dovolj glasov volilcev. O delu evropskega ministra Potočnika in njegove ekipe ne dvomim. Pokažejo lahko marsikaj, saj je za njimi celo desetletje napornega in resnega dela.

A ker se je na evropski referendum obesil še natovski, so stvari bolj vprašljive. Če so nas dovolj korektno prepričali o prednostih (tudi o slabostih) priključitve Evropski uniji, tega ne morem trditi za Nato. Če je (pogojno rečeno) v preteklosti ta vojaška zveza še imela smisel vzdrževanja ravnotežja moči med dvema (vojaškima) svetovoma, je njen sedanji namen le zaščita bogatega sveta pred revnim in vojaška obramba izkoriščevalskih odnosov med obema svetovoma. Miru pa ne bomo zagotovili z vojaško prevlado, temveč s pravičnejšo delitvijo skupno ustvarjene pogače.

marec

08.03.2003
Najprej borci za svobodo, potem teroristi

Referenduma o priključitvi Evropski uniji in Natu se bližata, politika pa je vse bolj nestrpna, kakšna bo odločitev. Vse kaže, da politično-ekonomsko- socialna povezava z Evropo ni vprašljiva, alarmna lučka pa sveti pri vojaški povezavi. Drastično upadanje deleža zagovornikov vključevanja v Nato v zadnjih mesecih pa ni posledica agresivne propagande nasprotnikov tega vključevanja, temveč vsakodnevno delovanje njenih zagovornikov.

Sami propagandisti Nata so najboljša antipropaganda. In to ne zaradi nenormalnega položaja v svetu, s katerim referendum sovpada, kot bi se radi izgovorili zagovorniki. Nenormalnost je za vojaški svet normalnost krize in vojne so tisto, kar vojska in zagovorniki militarizacije potrebujejo, da sploh lahko opravičujejo svoj obstoj. Če bi imeli v svetu dobro politiko, normalen razvoj, če ne bi bilo prikrajšanih in zatiranih, če ne bi bilo zatiranja, vojakov sploh ne bi potrebovali. Zato so nenormalnost svetovnega političnega položaja, vojaške grožnje in vsakovrstni strah ravno tiste situacije, ki opravičujejo potrebo po varnostnih povezavah in povečevanju vojaških izdatkov. Sovpadanje referenduma za Nato z grožnjami po vojaških spopadih je torej ustrezno: razmišljanje o militarizaciji okvirja ustrezna svetovna situacija.

Pred skoraj desetletjem so Združeni narodi izdali poročilo o človekovem razvoju, ki je bilo usmerjeno predvsem na vprašanje človekove varnosti. Tu varnost ni opredeljena kot vprašanje vojske in obrambnih proračunov, temveč predvsem kot vprašanje ustrezne svetovne razvojne politike. Povečevanje vojaških izdatkov povečuje možnost za svetovne konflikte, saj zmanjšuje delež sredstev za razvoj. Zato so predlagali spremembo koncepta zagotavljanja varnosti: ne z oboroževanjem, temveč z razvojem. Sredstva za vojske bi morali zmanjševati in jih namenjati za hitrejši in enakomernejši razvoj. Grožnje svetovni varnosti izhajajo iz ekonomske nestabilnosti, uničenega okolja, revščine, lakote, bolezni in predvsem slabe politike. V razvitih državah je vojaška industrija ena najmočnejših panog, ki jo trg nenehno potrebuje. To pa si lahko zagotovi le v nestabilnem svetu, svetu nenehnih vojaških sporov.
Tudi krize, ki jih zadnja leta rešujejo z orožjem, je ustvarila slaba politika istih držav, ki zdaj te krize rešujejo. ZDA so v Afganistanu podpirale in oboroževale najbolj skrajne organizacije mudžahedinov, da bi si zagotovile prevlado nad sovjetskim vplivom. Takrat ni nikogar skrbelo za človekove pravice, ki so jih v Afganistanu najbolj surovo kršili, dokler se ti niso obrnili tudi proti svojim mentorjem. V ZDA so dobivali politični azil teroristi, ki so v Egiptu nastavljali bombe in pobijali civilno prebivalstvo dokler tega niso počeli v New Yorku, so bili borci za svobodo.
 
Tudi Sadam Husein, nesporno diktator in zatiralec lastnega naroda, ni bil problematičen v času, ko so ZDA (napačno?) ocenile, da je Iran večja grožnja. Financirali so ga in oboroževali, čeprav je množično zastrupljal lastno prebivalstvo. Podobno je bilo z razpadom Jugoslavije: ZDA so Miloševiču dajale signal, da ima proste roke. Po vsaki izjavi, da ne bodo dovolili razpada Jugoslavije, je Miloševič šel v novi uničevalni pohod. Vojaško posredovanje Nata je bilo le popravljanje tistega, kar so prej sami sprožili.

22.03.2003
Če sem nekoliko zloben...

Slovenski varuh človekovih pravic je že od nastanka dalje delovno in strokovno tesno prepleten z mednarodnim dogajanjem. Že moj predhodnik Bizjak je imel množico delovnih stikov z ombudsmani po svetu, predvsem po Evropi. Med drugim je bil tudi eden od štirih direktorjev mednarodnega instituta ombudsmanov, nevladnega združenja, ki vključuje večino nacionalnih in tudi nekaterih regionalnih institucij. (Na to mesto sem bil izvoljen tudi jaz.)

Ker je bila slovenska institucija ustanovljena pred večino vzhodnoevropskih in ker je slovenski zakon o varuhu človekovih pravic med najboljšimi, smo Slovenci pogosto pomagali pri nastajanju mnogih podobnih institucij. Take želje obstajajo tudi zdaj; velikokrat nas prosijo za pomoč pri reševanju tehničnih, še posebno pa vsebinskih in strokovnih problemov. Pogosto nas za to pomoč prosi Svet Evrope, ki take obiske tudi financira. In kolikor je to delo častno in potrjuje občutek, da je slovenska nizka samozavest popolnoma odveč, je tudi naporno. Dovolj dela imamo že doma, take pomoči pa zahtevajo tudi precej potovanj.

Če bi sprejeli vse prošnje, bi lep del naše institucije samo potoval po Evropi. Te stike poskušamo ohraniti na znosni ravni, zaradi česar ne odidemo povsod, kjer nas želijo. Nekoliko intenzivnejšo pomoč nudimo bližnjim državam tudi tako, da njihovi strokovni sodelavci prihajajo na izobraževanje v Ljubljano. Pri drugih evropskih ombudsmanih obstaja namreč prepričanje, da je delo slovenske institucije zelo dobro in da se lahko od nas veliko naučijo. Kar nekaj držav je svojo institucijo postavilo po slovenskem modelu prevedli in le nekoliko prenovili so slovenski zakon, ki daje ombudsmanu večje pristojnosti kot večina drugih zakonov.

Med temi niso le države, ki so nastale iz Jugoslavije; slovensko pomoč pri vzpostavljanju ombudsmana je z veseljem sprejela tudi Grčija, ki je članica Evropske unije. Njen dosedanji ombudsman Diamandorus pa bo z aprilom postal tudi obmudsman te skupnosti. Tesne mednarodne stike vzdržujemo tudi z organiziranjem mednarodnih konferenc; če sem nekoliko zloben, nam je lažje, če pride v Ljubljano trideset ombudsmanov, ko da mi potujemo na trideset koncev Evrope. Taka posvetovanja prispevajo tudi k prepoznavnosti Slovenije v svetu.

Imam vabila vrste varuhov človekovih pravic, ki bi radi, da jih obiščem. Med njimi je s svojimi vabili zelo vztrajen albanski. Ker ne potujem rad le zaradi obiskov, sem izrabil povabilo Sveta Evrope in se v noči na ponedeljek odpravil v Tirano, kjer sem imel predavanje o našem delu in upoštevanju evropske konvencije o človekovih pravicah. Letalo za Tirano odhaja ob res nemogoči uri: ob pol enih ponoči, kar pomeni, da si v hotelski postelji po drugi uri, če seveda poteka vse brez problemov. In čeprav je bilo tako, ni prijetno že navsezgodaj strokovno delati. A je za silo šlo.

O Albaniji ne morem veliko povedati, saj sem oba dneva preživel na poti med hotelom, posvetovanjem in ombudsmanovo pisarno. Morda le najbolj nepričakovano opažanje: ne verjamem, da je na svetu še kakšna država, ki ima toliko mercedesev. Mislim, da je vsaj polovica vozil na albanskih ulicah te znamke. In prepričan sem, da se ne motim preveč.
Domov sem se vrnil še pred začetkom vojne v Iraku.

april

05.04.2003
Novodobna neuvrščenost

Na referendumu smo pokazali voljo biti člani največje in edine vojaške zveze. Glede na agresivno propagando, ki jo je vodila vlada ob pomoči večine opozicije, je bil delež za Nato relativno majhen (dve tretjini udeležencev referenduma predstavljata približno 40 odstotkov volilcev). Takega angažiranja za neki projekt v Sloveniji še nismo videli: tako vladajoča koalicija kot opozicija, tako posvetna kot svetna oblast, tako predstavniki znanstvene kot gospodarske sfere družbe vsi so kar tekmovali, kdo bo povedal več dobrega in koristnega o naši prihodnosti v Natu. Seveda brez kakšnih oprijemljivih argumentov.

Če bi se uresničil vsaj majhen delček obljub, se nam ne bi bilo treba ničesar bati: še našim vnukom bi se cedila le med in mleko. Tako Indijo Koromandijo bi rad doživel. A preveč dobrega, pravijo stari ljudje, škodi. Po popivanju imaš mačka, če pa poješ preveč tort, te boli želodec. In bojim se, da so se bolečine v želodcu že pojavile, še preden smo se tort sploh najedli. Prvi račun so dobili politiki: Američani so povedali, da smo z njimi v vojni z Irakom, od koder se več ne moremo izvleči. Ko si enkrat notri, si notri. Cena izstopnice je veliko višja kot cena vstopnice.

Tako ceno za izstop plačuje zdaj tudi Irak. Ko je bil prijatelj zahoda, so mu prodajali orožje, tudi kemično, in ga podpirali, celo nagovarjali k napadu na Iran (takrat se je Iran pač zdel večja nevarnost kot Irak). Zdaj mu ta napad očitajo, kemično orožje, ki so mu ga dali, pa iščejo z največjo vojsko na svetu (podobno se je zgodilo Afganistanu). Če nič drugega, je ta napad svarilo vsem tistim, ki bi si v prihodnosti drznili upati, da bodo kdaj v prihodnosti lahko vodili svojo (zunanjo) politiko. Pozabite! Za vsako potezo, ki bi spominjala na samostojnost, bodo naši politiki morali najprej po dovoljenje v Pentagon.

Bilo bi prav smešno, če ne bi bilo tragično, vsakodnevno opazovati dokazovanja, da ne podpiramo vojne. Na vsako zanikanje naše vpletenosti na drugi strani Atlantika ponovno potrdijo, da nas imajo za vojne zaveznike. Verjamem, da vlada ni izrecno potrdila vojaškega reševanja iraške krize brez Združenih narodov. Vendar je vilenska izjava pomenila izrecni pristanek, pa naj se naši politiki še tako sprenevedajo. Tudi deset izjav na dan za državljane Slovenije tega ne bo spremenilo. Morda, a le morda, odločno pismo Washingonu, da nismo zraven. To pa je iluzorno pričakovati, vsaj dokler čakamo na potrditev našega članstva v Natu ne, kot se sliši iz ust naših izvoljenih predstavnikov.

In kaj je s trditvijo, da Nato in vojna v Iraku nista povezana? Seveda je to le ena od mnogih neobveznih izjav v predreferendumski propagandi. Tako notri- ven nategovanje je le politika novodobne neuvrščenosti, kot je to poimenovala Nada. To pa lahko vodi le v katastrofo za nacionalno suverenost. Dodatna grožnja malim državam je tudi vse bolj prisotno ignoriranje mednarodnega prava, ki je edino zagotovilo za njihov obstoj.

Če bo obveljala praksa, da lahko velike in močne države vsiljujejo svojo voljo (tudi z orožjem), bomo lahko čez nekaj generacij o Sloveniji kot državi brali le v zgodovinskih učbenikih, slovensko kulturo pa bomo uživali le kot redek spomin na preteklost na zakotnih vaških etnoloških predstavah.

19.04.2003
Sporočila sovraštva

Vsakdo, ki je na očeh javnosti, ima javne in tudi skrite nasprotnike in oboževalce. Filmske igralce njihovi zasledovalci povečini obožujejo, zasledujejo jih z namenom, da bi jim ukradli delček zasebnosti ali od njih dobili podpis; če je ta na sliki, je še toliko bolj vreden. Pisatelje njihovo občinstvo nadleguje bolj kulturno, kot se za to zvrst ustvarjanja pač spodobi: hodi bolj redko, a vendar na literarne večere ali pa jih z zanimanjem opazuje skozi okno znanega lokala, koliko kozarcev žlahtne literarne vzpodbude so popili. In iz tega poskušajo uganiti, kakšen bo njihov naslednji roman.

Politike, polpolitike in ljudi podobnih poklicev pa spremljajo bolj s strahom: veliko se jih boji njihove moči (ki je pogosti samo domišljijska), jeze ali maščevanja, mnogi jim zavidajo njihov položaj in privilegije, ki jih imajo, obstajajo pa tudi redki, ki jih spoštujejo. Vse to izražajo na različne načine: pozdravljajo jih na cesti ali se jim umikajo, včasih rečejo kakšen pohvalen stavek, pogosto pa se oglašajo s pismi podpisanimi ali anonimnimi.

Tudi sam doživljam vse to. Ne vem sicer, kam spadam, najbrž nekam med polpolitike. Pisma, ki izražajo avtorjevo mnenje o kakšnem mojem dejanju ali javnem nastopu, zajemajo vso paleto pisanja: so podpisana ali anonimna, izražajo podporo ali nasprotovanje, poskušajo svetovati pri nadaljnjem delu, sporočajo pa tudi nestrinjanje z mojimi stališči. Hvaležen sem vsem, izrazom podpore in izrazom nasprotovanja, ki me opozarjajo na napake. Posebno zanimiva pa so pisma, po večini nepodpisana, s katerimi avtorji izražajo svoje popolno nerazumevanje, celo sovraštvo do drugih. Taka pisma me včasih razžalostijo (koliko sovraštva je med ljudmi) ali pa zabavajo (če bi imel le delček humorističnega talenta prijatelja Partljiča, bi lahko zelo obogatil zbirko zbranih del slovenskih pisateljev).

Sporočila sovraštva najpogosteje sprejemam, ko podprem kakšno marginalizirano skupino ljudi. Kaže, da so drugi in drugačni v velikem delu slovenske javnosti še vedno vir vseh težav in cilj neizživetih sovraštev. Nekateri pravijo, da sem zagovornik ciganov, čefurjev in pedrov (Za nas, čistokrvne Slovence, pa nimaš posluha!). Resnici na ljubo moram priznati, da za čistunstvo res nisem nadarjen.

Tako sem ob aferi izbrisani dobil pismo (anonimno), ki na šolski način izraža neznanje, nerazumevanje in sovraštvo do drugačnih. Pismo se začenja: Kako to, da sprejemaš "izbrisane"? Ti ljudje so se priklatili v Slovenijo. Daješ jim več pravic kot nam, ki smo avtohtoni. Mi smo si sami ustvarili človekove pravice, pa naj si jih še oni, ne pa, da pridejo k nam zahtevat človekove pravice, ki so samo naše... Nesmiselno bi bilo polemizirati s takšnimi stališči, vseeno pa je treba opozoriti na pogosto napačno razmišljanje, da ima kdor koli pravico lastiti si človekove pravice: so univerzalne in nedeljive! Nihče si jih ne more prilastiti, vsakdo pa ima dolžnost spoštovati jih in razširjati. Prvi člen splošne deklaracije človekovih pravic pravi, da imajo vsi ljudje enake pravice in enako dostojanstvo. Tega pa ne izraža nadaljevanje pisma: Ti ljudje so se k nam prikobacali, ker so bili v svoji domovini neuporabni in neprilagodljivi! Najbolj šokantno pa je, da podobna stališča opravičujejo z zaščito slovenske krščanske kulture.

maj

03.05.2003
Živel Prvi maj!

Čase iz mojega otroštva pogosto poimenujejo "temni, sivi" časi. A od takrat se spominjam marsičesa svetlega, sem pred leti napisal v priložnostnem besedilu za neki časopis ob prvem maju. To svetlo so bili prvomajski kresovi, predvsem pa simbolni pomen, ki so jih imeli: zaposlitev, pravica do dela in relativna enakost v materialnem bogastvu med ljudmi. Zaposlitve ni bilo težko dobiti, ni bilo velikih materialnih razlik med ljudmi in le malo je bilo potrebno za povečanje bogastva popoldansko delo zase, soseda ali za denar, kakšni mali privilegiji, ki so izhajali iz znanstev, pa tudi iz položaja v politični nomenklaturi.
A vse skupaj nič velikega, še posebno, če te razlike primerjam s sedanjimi. Kakšnih posebno velikih potreb tudi nismo imeli in prepričani smo bili, da je le malo treba, pa bodo zadovoljene vse naše potrebe. Vendar pa se s počasnim izboljševanjem standarda potrebe ljudi niso zadovoljile; nasprotno še hitreje so se povečevale. Bili smo prepričani, da je prepočasna gospodarska rast kriva za naše nezadovoljstvo. Prepočasna rast, za katero je kriva prevelika uravnilovka, ki ščiti lenuhe in zavira ustvarjalce. Nismo vedeli, da še tako hitra rast materialne blaginje ne more dohitevati rasti potreb. Prepričani smo bili, da bo povečevanje neenakosti povečalo tudi učinkovitost, težji dostop do zaposlitve bo ljudi prisilil k bolj odgovornemu odnosu do dela; vse skupaj pa k še hitrejšemu gospodarskemu razvoju, kjer bomo vsi lepo in zadovoljno živeli.

Tako se je že v osemdesetih začel uvod v tranzicijske čase: povečevanje razlik v plačah, nakazovali pa so se že prvi poskusi uravnavanja poslušnosti z zaposlitvijo oziroma odpuščanjem. Zaposlitev ni bila več pravica sama po sebi, ampak dobrina, za katero se mora človek potruditi. Tako kot v večini tranzicijskih držav je tudi pri nas povečevanje razlik v plačah in odpuščanje z dela postalo eden najpomembnejših inštrumentov za povečevanje produktivnosti in ekonomske učinkovitosti. Vrsta raziskav kaže, da povečevanje razlik v bogastvu ni mehanizem, ki bi avtomatično povečeval produktivnost; še posebno ne skupne družbene koristi. Predvsem pa ne razlik, ki nastajajo zunaj dela: legalni, pollegalni in nezakoniti dohodki.

Žal šibka kontrola zakonitosti ne more dohitevati neskončne inovativnosti bogastva željnih parvenijev, ki svojo individualno srečo gradijo na trpljenju množice drugih. V družbi, ki spoštuje le zmagovalce, ne moremo računati na (za)vest, ki bi preprečevala preveliko izkoriščanje, zato bi morali biti mehanizmi nadzora nezakonitega ravnanja toliko bolj razviti. Predvsem pa bi morala biti določena meja med zakonitostjo in nezakonitostjo. Včasih za to mejo niti ne vemo, saj se nam zdijo nekatera delovanja že povsem normalna. Pri tem mislim na nekatere prakse, ki jih je omenil tudi direktor urada za preprečevanje korupcije Penko ustanavljanje zasebnih inštitutov, prek katerih se prelivajo davkoplačevalčeva sredstva v zasebne žepe državnih funkcionarjev. In taka normalnost je za družbo najbolj nevarna: vnaša nezaupanje v državo in ustvarja videz še večje korupcije, kot sicer je.

Prvomajski praznik še vedno slavimo nekoliko trpko, a vendar. Da bi bil vsaj malo bolj svetal, pa bi lahko pripomoglo večje spoštovanje inštitucij, ki nas opozarjajo na stranske poti.

17.05.2003
Delovni prazniki

Prazniki so minili kot vedno (pre)hitro. Sam sem si jih, kot marsikdo, z dopustom še podaljšal. Žal predvsem za to, da sem dokončal delo, ki ga prej nisem utegnil. Čakalo me je kar nekaj besedil, ki sem jih obljubil različnim ljudem že pred časom, pa zanje nisem našel dovolj časa oziroma volje. Z obljubami je že tako: človek premalo razmisli, rad bi komu naredil uslugo ali pa se nekoga ne moreš znebiti drugače, kot da pač pristaneš. Saj dve, tri ali pet strani za vas ni problem napisati, prosilec pritisne na gumb samoljubja.

Res ni tak problem napisati nekaj strani na temo, ki jo obvladam. Problem nastane, ko se take obljube nakopičijo. Možgani skačejo z ene teme na drugo, vse so mi enako ljube ali pomembne in s koncentracijo je konec. Potrebno je kar nekaj napora, da lahko odmislim druge teme in se osredotočim le na eno besedilo. In potem drugo. In tretje. To pa je neizvedljivo, če moram zjutraj še v službo, kjer me spet čaka zajeten kupček novih tem. In za take situacije so prazniki kot nalašč. Lahko pospravim tisto, kar mi prej ni uspelo. Skratka: praznik dela sem praznoval tudi delovno.
Minuli petek sem ves dopoldan preživel z otroki na 1. osnovni šoli v Celju. Na šoli je bila ena od akcij, ki jih posvečamo promociji človekovih pravic, ki se začne že v rani mladosti. Nekatere šole, ni jih malo, vključujejo v nekatere razrede ali kar v vso šolo tudi spoznavanje človekovih pravic bolj aktivno: pripravijo projektni dan ali teden, ki je namenjen tej temi. Na zaključek povabijo pogosto tudi varuha, kdaj pa kdaj se mi ga uspe tudi udeležiti.
Pred Celjem sem bil v Loškem Potoku in priznati moram, da so taka srečanja zame prav prijetna, upam pa, da tudi za otroke. Tokratna tema Moja pravica tvoja pravica mi je še posebno ljuba, saj uvaja otroke v najpomembnejše področje človekovih pravic sodelovanje, odnos do drugega. Zavedati se moramo, da si pravice nihče ne more lastiti, ker je od nas vseh, in da lahko svojo pravico udejanjam izključno samo skupaj z drugimi ljudmi. Sam bom deležen pravice le, če je ne bom odrekal drugim. Pomanjkanje te zavesti je tudi osnovni vzrok kršitve človekovih pravic.
Brezbrižnost kot osnovni vir kršitve človekovih pravic v Sloveniji je odkril tudi Alvaro Gil Robles, komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope. Ne zanemarjam pomena zavestnega kršenja, a brezbrižnost uradnikov do ljudi v stiski, brezbrižnost posameznika do drugega je tisto, kar najpogosteje vodi do kršitev. (V lanskem poročilu o spoštovanju človekovih pravic sem zapisal, da je to premajhna občutljivost za stiske ljudi.) Pogosto imam občutek, da nas večina dela na najnižji še sprejemljivi ravni in se ne zaveda, da lahko pomeni odlaganje rešitve za nekoga hudo življenjsko stisko. Premalo imamo empatije, ki se je je tudi treba naučiti. Učiti vsak dan znova.

V ponedeljek je bil mednarodni dan medicinskih sester, vendar se njihovega srečanja žal nisem mogel udeležiti, v četrtek pa mednarodni dan oporečnikov. To je dan, ki ga je nujno treba proslaviti. Meni ga je polepšal izid zgoščenke z Butnskalo.

Majski dnevi so sproščajoči in prav je, da jih kdaj pa kdaj take tudi sprejmemo. Zato se prileže tudi manj težka tema. Priznajmo pomladi, kar ji gre.

31.05.2003
Ne na račun trpljenja drugih

Pogosto me vabijo na razne prireditve, in sicer tako slavnostne kot tudi strokovne. Čeprav bi se rad udeležil večine, se marsikatere ne morem. Nekatere časovno sovpadajo z že dogovorjeno obveznostjo, pogosto pa sem obremenjen z drugim delom in se ne morem dovolj pripraviti. Zadnje velja predvsem za strokovna posvetovanja, kjer bi moral povedati kaj pametnega. Vsaj predstavljam si, da ne smem govoriti tja v en dan. Obstaja precej tem, o katerih nekaj vem in si domišljam, da bi lahko pristavil vsaj en mali kamenček v mozaik. In taki dogodki so najbolj nevarni. V (pre)veliki želji sodelovati obljubim prispevek in udeležbo, potem pa mi zmanjka časa za temeljito pripravo. In katastrofa je tu: nastop je meglen ali pa konfuzen. Nihče ne ve, kaj sem hotel v resnici povedati, čeprav me tolažijo, da je bilo v redu. Morda je bilo za nekoga še delno razumljivo, a se vseeno žrem, ker sem si vse skupaj predstavljal popolnoma drugače.

V zadnjih dveh tednih se mi je to pripetilo kar dvakrat. Prvič na posvetovanju o odličnosti na Otočcu, drugič pa na predstavitvi novega poročila o človekovem razvoju. In v obeh primerih na podobno temo: pomembnost zavedanja medsebojne povezanosti vseh delov družbe, kadar se lotevamo načrtovanja ali celo reguliranja naše prihodnosti. Predvsem sem želel na primeru tranzicije prikazati, kakšne so lahko stranske negativne posledice sprememb, ki so sicer zamišljene za dobrobit ljudi. Žal se prevečkrat izkaže, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Tranzicija pa je sama po sebi velik laboratorij za družboslovce, ki nudi neskončno zalogo podatkov o družbenih procesih in medsebojni povezavi različnih podsistemov, ki jih moramo upoštevati pri nadaljnjem razvoju. Prav tako moramo vedeti, da se ne odličnosti ne novih elit ne da graditi na trpljenju drugih ljudi.

Spremembe v številu umrlih in vzorcih umiranja prebivalstva najbolj natančno kažejo, kaj se v družbi dogaja. (Nobelov nagrajenec za ekonomijo Sen je dal naslov svojemu prispevku celo Umrljivost kot kazalec ekonomskega uspeha.) V vseh tranzicijskih državah pa se je umrljivost povečala. Rusija, kjer se tranzicijske travme kažejo kot najbolj boleče, je najbolj svareč primer. Tam je v začetku devetdesetih umrlo za več kot tretjino več ljudi kot pred spremembami: na leto pol milijona več! In to ne zaradi epidemij, razpadlega zdravstvenega sistema, vojne ali česar podobnega. Preprosto zato, ker se je množici ljudi podrl svet čeprav slab na katerega so bili navajeni. Ni bilo več socialne varnosti, ni bilo več dela, pojavljali so se ekstremni bogataši, ki so svoje bogastvo pridobili na sumljiv način... Strah za eksistenco je ljudi pehal v medsebojni boj za preživetje in iz do takratnih prijateljev delal smrtne sovražnike. Pogosto so ljudje našli edini izhod v klošarstvu ali samomoru. Skratka: ustvarjanje elite s prerazporejanjem dobrin predvsem s koncentracijo v rokah izbrancev je v resnici povzročilo ustvarjanje revščine in brezpravnost. Take delitve pa nikakor ne ustvarjajo bogatejšega sveta. Morda za nekatere, a ne za večino. Zato je nujno izpeljati družbene spremembe tako, da bo večina živela bolje, da ljudje zaradi njih ne bi umirali, da večina ljudi ne bi izgubila dostojanstva in upanja.

junij

14.06.2003
Zakaj ni bilo demonstracij?

V teh izredno vročih dneh, ko še hladne sence ni mogoče najti zunaj klimatiziranih prostorov, se je vlada lotila ne vroče teme, ampak vročega dejanja ukinjanja nekaterih uradov v sklopu reforme državne uprave. Pričakoval sem glasnejši odpor, vsaj nekaterih, saj vsaka sprememba zahteva prilagajanje, ki pa je za nekatere nepotreben napor. Ali celo ukinjanje privilegijev nedela in neodgovornosti. Zato mi ni jasno, zakaj ni bilo kakšnih demonstracij, ki bi jih priredili (zmanipulirani) uporabniki storitev nekaterih uradov.

Načelno bi ti uradi lahko imeli tudi zelo pozitivno vlogo pri varovanju pravic posameznih marginaliziranih skupin. In o taki njihovi vlogi sem razmišljal zadnji dve leti: opravljali bi lahko delo ombudsmana na svojem specifičnem področju. Ne morem trditi, da niso nekateri tega tudi delno počeli; dejstvo pa je, da smo v našem uradu prejeli kar nekaj pritožb nad slabim delom nekaterih. A tudi če bi delovali brezhibno na svojih področjih, bi vseeno obstajal sistemski problem ureditve uradov le za nekatere skupine prebivalcev. Kadar koli rešuješ problem neke skupine, izpustiš druge. In čeprav je v nekem trenutku izbor teh skupin optimalen, je zanesljivo čez čas napačen, saj je življenje nepredvidljivo, rigidna ureditev pa ne omogoča sprotnega prilagajanja spremembam. Ko se pojavi nov vidik diskriminacije, ta pač ne spada v noben resor, saj je pogosta značilnost dela slovenske birokracije izmikanje: pogosto vlaga izredne napore v to, da bi dokazala, kako nečesa ne more storiti, namesto da bi iskala rešitve. (Pozabili smo slovenskega pesnika, ki je pred sto petdesetimi leti napisal: Ne, kar mora, kar more, mož je storiti dolžan!)

Da bom konkretnejši: neki način pozitivne diskriminacije mladine je zanesljivo potreben, a kaj, ko ob tem nimamo tudi urada za stare. Diskriminacija starejših je vsak dan hujša. Ko smo institucionalizirali pomoč ustavnim nacionalnim manjšinam (Italijani, Madžari, Romi), so avtomatično izpadle tako imenovane novodobne manjšine Hrvati, Makedonci, Srbi, Albanci itd. Da ne govorim o obliki diskriminacije, ki je po mojem mnenju ta trenutek najbolj pereča: socialno-ekonomska. Za to nimamo nobenega urada.

Seveda bi bila najslabša rešitev ukiniti delo obstoječih institucij z izgovorom, da tako ne bomo diskriminatorni do nikogar. Reševanje problema na tak način bi bilo vsekakor najslabše. Pozitivna diskriminacija depriviligiranih je potrebna, predvsem v okolju, ki poudarja tekmovanje in boj za obstanek. Šibkejšim mora družba pomagati, da imajo vsaj približno enake štartne osnove v tem boju.

Vse to pa zahteva institucijo, ki bo sposobna poiskati probleme in predlagati rešitve. Rigidna razdrobljenost dela na posamezne organizacije preprečuje sprotno prilagajanje spremenjenim potrebam, predvsem pa usklajeno delovanje. Zato menim, da je ustanovitev neke vrste neodvisne nacionalne institucije za antidiskriminacijo najboljša rešitev. (To med drugim zahteva od nas tudi Svet Evropske unije.) In ukinjanje/reformiranje uradov, ki naj ne bi pomenilo tudi ukinjanja dejavnosti, je tudi primeren trenutek za to. Del nalog, del zaposlenih in del financ se preusmeri v novo institucijo, ki bo zadolžena za usklajeno spremljanje vseh vrst diskriminacije ter predlaganje rešitev, ki bi diskriminacijo vsaj ublažile.

28.06.2003
Prazniki za velike besede

Čeprav je skoraj vsak dan posvečen kakšnemu dogodku, skupini ljudi ali boju za ali proti čemu, ti dnevi niso vedno aktualni za vsakogar. Pogosto so svetovni, a vseeno ohranjajo spomin na kak dogodek lokalnega pomena kje v Zgornji Volti ali pa v Papui Novi Gvineji. Marjana, ki je natančna, mi jih vestno vpisuje v koledar in skrbi, da bi bil obveščen o vsem. Pri večini datumov se bežno ustavim in grem v mislih naprej. Le pri tistih, ki se mi ustrezno vklopijo v aktualno dogajanje, se zadržim dlje časa ali pa jim poskušam dati še kak dodaten pomen.

Včasih pa se tudi udeležim proslave ali kakšne druge prireditve. Predpoletni čas je s takimi dnevi kar nasičen. Med obema kolumnama so se skoncentrirali mednarodni dan beguncev, dan slovenske državnosti, dan boja proti zlorabi mamil, dan slovenske policije, če se ustavim le pri nekaterih. Kar zajeten kupček vabil veleposlanikov, ki vabijo na sprejeme ob raznih nacionalnih dogodkih, pa kaže še vso paleto proslav in spominov iz vseh koncev sveta. Če bi hotel vzdrževati videz vljudnosti in se udeležiti vseh teh ceremonij, mi najbrž ne bi ostalo nič časa za delo, za katero me plačujejo davkoplačevalci. Res je tudi, da ti sprejemi niso le izkazovanje vljudnosti, saj tam srečaš mnogo ljudi, izmenjaš lahko veliko informacij, pa tudi za kaj lobiraš. A žal povsod človek pač ne more biti.

Nekaterim dogodkom pa sem vseeno prisostvoval. Dva sta bila hkrati le streljaj narazen: parada ponosa istospolno usmerjenih in koncert ob dnevu beguncev. Dve skupini, ki poskušata seznaniti javnost o svoji marginaliziranosti. Ker sta bili obe prireditvi sočasno, sam se sprehajal od ene skupine do druge, in pri vsaki malo pokramljal. Ne morem reči, da prireditvi nista bili obiskani, a vseeno nisem zadovoljen s strukturo prisotnih. Na obeh so bili pripadniki skupine, ki je hotela povedati, da obstaja, nekaj simpatizerjev ter mimoidočih. Znanih osebnosti javnega življenja je bilo le nekaj. Predvsem politikov, ki bi s svojo prisotnostjo povedali, da se zavedajo nesmiselnosti izključevanja ljudi, je bilo le za prste ene roke na obeh prireditvah skupaj. Verjetno ugotavljajo, da jim to ne bo prineslo kakšne posebne popularnosti, volitve pa so še daleč.

Je bilo pa povsem drugače na dnevu državnosti. Priznam, da ima ta praznik za Slovenijo drugo težo, a kljub temu bi se morali, tudi na simbolni ravni, bolj zavedati, da med nami (bolj točno: ob nas) živijo tudi drugačni. Dvanajst let je za državo drobiž, a vseeno dovolj, da bi bil že čas, da se ob velikih zgodovinskih dogodkih zavemo tudi malih, nezgodovinskih dogajanj in ljudi.

Sicer pa je praznovanje na trgu potekalo kot običajno: mi, predstavniki ljudstva, postavljeni na ogled na eni strani, ljudstvo na drugi, vmes pa velik prazen prostor, pregrajen s kovinsko ograjo. Prazen prostor, ki ga še velike besede o trajnostnem razvoju, solidarnosti, spoštovanju drugačnosti in podobnem niso mogle dovolj napolniti. Je pač tako: veliki prazniki so za velike besede, jutri pa je tako navaden delovni dan.

V teh delovnih dnevih se tiska poročilo o stanju človekovih pravic v Sloveniji. Prihodnji teden ga bom predal državnemu zboru. In obnovili bomo lahko ritual pritožb ombudsmana in opravičil državnih funkcionarjev.

julij

12.07.2003
Koga moti civilna družba

Kmalu bo minilo že štiri desetletja od začetka mojega javnega delovanja pri skupini OHO. Majhna skupina ljubiteljev je počela nekaj, kar takrat nisem znal natančno opredeliti, razjasniti ali kako drugače modro razložiti. In tudi zdaj, ko se ta naša dela pojavljajo v galerijah in šolskih knjigah ter so predmet znanstvenih študij, tega ne znam. Vem le, da se je meni in drugim zdelo prav in potrebno, da delamo to, kar smo. Podobno so s svojim življenjem počeli tudi nekateri drugi prijatelji, člani drugih skupin (441, 442, Pupilija Ferkeverk ipd.), morda le z nekoliko drugačnimi "filozofskimi" ali estetskimi izhodišči. Knjige, ki smo jih takrat izdajali (bolj zase kot za javnost), prireditve, ki smo jih organizirali, filme, ki smo jih snemali, ali akcije, ki smo se jih šli, je poznala le peščica ljudi; pa še za te se mi zdi, da bolj zaradi podpore nekim čudnim zanesenjakom kot zaradi tega, ker bi naše delo razumeli. Država oziroma uradna politika je storila dovolj za podporo našemu delu: tolerirala nas je in financirala nekatere časopise, kjer smo lahko objavljali; tu in tam pa tudi kak posamezen filmski ali gledališki projekt. Poluradna politika je poskušala z nekaj pogromi, ki pa se niso izšli. Iz tega obrobnega gibanja, če naše delo ocenjujem v senci takratnih velikih zgodovinskih in moralizatorskih družbenih ciljev, je izšla vrsta pomembnih slovenskih ustvarjalcev s stotinami priznanih del in nagrad. Tiste, ki smo šli iz umetnosti, pa so izkušnje in ideje od takrat opredelile na drugih področjih. Veliki, uradno podprti projekti so se po večini izgubili v pozabi.

Takšno je običajno družbeno gibanje: nikdar se ne ve, katera, v določenem trenutku obrobna ideja bo najbolj opredelila bodoče življenje neke družbe. Mnogo takih gibanj zanesljivo izgine v pozabi, a vsaj delček izkušenj se ohrani in prispeva h kulturnemu bogastvu in raznolikosti nekega naroda. "Pametna", v bodočnost usmerjena politika bo taka gibanja podpirala tudi materialno vsaj s kakim drobižem: za državo drobiž je za neko društvo neskončno bogastvo.

Naša država pa je žal usmerjena predvsem k velikim projektom in zgodovinskim ciljem. Prepogosto nima občutka za drobne stvari, ki najbolj bogatijo življenje. Tako je letos ministrstvo za kulturo ukinilo dotacije skoraj šestdesetim takim projektom s čudnim (če sem ljubezniv) razlogom, da niso poslali nekega zahtevanega dokumenta. S tem je ministrstvo prihranilo denar, ki ne zadošča niti za eno veliko proslavo. Birokrati na ministrstvu se niso zamislili, kako je moglo tako število ljudi spregledati en in isti papir. Ob tem pa isto ministrstvo pripravlja zakon, s katerim bi dalo milijardo tolarjev za "pluralizacijo medijev"; seveda politično pluralizacijo. Kot da bi bila različnost družbe odvisna le od politike in strank! Očitno ne gre za družbeno in kulturno različnost, pač pa zgolj za strankarsko politiko. Bolj kot ravnanje birokracije pa je problematičen molk "civilnega gibanja za pluralizacijo medijev": pluralizacijo družbe vidijo le v "opozicijskem" časopisu in TV-kanalu. Zdi se, da si hočejo stranke razdeliti ves družbeni prostor, pri tem pa uničiti pravo civilno družbo, ki je le moteči dejavnik idiličnim igricam strankarske "pluralnosti".

26.07.2003
Vse je zaman, če ni volje in dejanj

 Počitnice se nezadržno bližajo. Poročilo o lanskem delu sem oddal vsem predsednikom: državnega zbora, republike in vlade. Precejšnja sprememba v primerjavi z lanskim letom je bila pri predaji poročila predsedniku vlade: "oborožil" se je z dvema ministroma (tretji je moral biti v parlamentu) in smo kar intenzivno predelali poročilo. Rop nima časa za vljudnostna kramljanja, kar me navdaja z upanjem, da bo vlada resneje kot doslej sprejela varuhova opozorila. Jeseni, ko bomo vsi dobro spočiti, pa se bo delo na podlagi lanskoletnega poročila resno nadaljevalo.
Kar malo me je strah množice dela, ki nas čaka v prihodnjih mesecih. Poleg običajnega dela in vladne ter parlamentarne razprave o poročilu me čaka še vrsta drugih dejavnosti, tako doma kot v tujini. Najprej letni sestanek regionalnih direktorjev Mednarodnega ombudsmanskega inštituta v Kanadi, letno srečanje evropskih ombudsmanov na Cipru (lani je bilo v Ljubljani) in srečanje ombudsmanov s komisarjem Sveta Evrope Gill-Roblesom na Norveškem. (Marsikdo mi zavida te obiske v tujini, sam pa jih nisem nič kaj vesel, saj razen ljudi, hotelov in konferenčnih dvoran vidim bolj malo. Običajno potekajo vsi enako: zvečer ali ponoči se pripeljem v hotel, zjutraj začnemo konferenco, zvečer je sprejem pri kakem ministru, potem padem v posteljo, naslednji dan se ponovi prejšnji dan, potem odidem na avion in domov. Včasih prireditelji organizirajo še izlet in to je vse.) V jeseni načrtujemo tudi strokovno posvetovanje o organizaciji nacionalne institucije za antidiskriminacijo, ki se je bodo udeležili tudi nekateri strokovnjaki iz tujine. V oktobru bo še konferenca Evropske komisije proti rasizmu in netoleranci, ki bo v Ljubljani predstavila poročilo o Sloveniji, kjer bom moderator, ter strokovno posvetovanje o zlorabi otrok. Če k temu dodam še prireditve ob dnevu otrokovih pravic in dnevu človekovih pravic, bo ostalo komaj kaj časa še za kaj drugega. A vse te dejavnosti so nujne, poleg drugega predvsem za dvigovanje zavesti o človekovih pravicah, ki je osnovni pogoj, da te pravice lahko udejanjimo.

Podobno je tudi z drugimi družbenimi problemi, na primer s korupcijo. Prvi pogoj, da jo lahko odpravljamo (bolje zmanjšamo, saj se je popolnoma odpraviti ne da), je, da se je zavedamo in jo prepoznamo. Za to pa so najprej odgovorne institucije države oziroma država v celoti. Ni dovolj najboljša protikorupcijska zakonodaja, ob tem je nujna jasno izražena in z dejanji podkrepljena volja. Predvsem pa močna, javno izražena podpora politike in političnih voditeljev. Potrebno je nekaj uspešno zaključenih procesov, da si oblast pridobi zaupanje ljudi. A tega zadnje desetletje nismo opazili. Še več: pogosto so bili tarče jeze in negodovanja ljudje, ki so na korupcijo opozarjali! To pa je vsekakor slaba popotnica družbe, ki bi se rada priključila najbolj razvitim državam sveta, saj je korupcija sistemski problem, ki znižuje socialno kohezijo, družbeno zaupanje, občutek pripadnosti in povečuje neenakost, ki ni rezultat dela. S tem pa preprečuje celotni družbi doseganje začrtanih ciljev.

Resen spopad s korupcijo je prvi pogoj za učinkovit družbeni razvoj; le izmišljanje vizij ni dovolj. Nekaj akcij v zadnjem času kaže, da se bo morda kaj premaknilo. A počakajmo na to, kako se bodo končale.

avgust

09.08.2003
Nelagodnost med državljani

Menim, da ni poletni čas, ko se družbeno dogajanje nekoliko umiri in časopisi nimajo dovolj snovi za pisanje, kriv, da smo doživeli nekaj začetkov preiskav korupcije. Upam, da se bo teh nekaj ovadb ali začetnih preiskav resnično nadaljevalo v razkrivanje korupcije. Priznam, da je marsikomu težko verjeti, da se bo to zgodilo, saj praksa zadnjega desetletja ne daje posebnega upanja. Ker pa sem optimist in bi rad verjel v "boljšo prihodnost", poskušam verjeti v resnost začetih dejanj.

Če nič drugega, začetki so pri ljudeh sprožili pričakovanja; neuresničitev pričakovanj pa se utegne politiki hudo maščevati. To samo po sebi ni nič slabega: politiki, ki jim ljudje ne verjamejo, naj pač ne bi vladali. Resnejši so drugi učinki izguba zaupanja državljanov. In če je zadnje čase politični hit beseda vizija, je zaupanje še posebno pomembno. Brez zaupanja ljudi v politiko je nemogoče udejanjiti kakršno koli vizijo.

Najpomembnejši negativni vpliv korupcije ni neposredno gmotne narave, ker zaradi nje družba izgublja finančna sredstva v črnih in nedefiniranih kanalih. Korupcija vpliva predvsem na socialno kohezijo, družbeno zaupanje in občutek pripadnosti ljudi. Skratka, zmanjšuje socialni kapital, ki je najpomembnejši kapital v sodobni družbi. To pa negativno vpliva tudi na uspešen družbeni in ekonomski razvoj, saj se ljudje ne čutijo del družbe, ki bi ji prispevali svoje znanje in energijo. Tega se je politika v preteklosti premalo zavedala. Še celo govorjenja o korupciji je bilo premalo.

Odnos države do korupcije kaže tudi na uspešnost demokracije in raven politične kulture. In tudi stopnjo nadzora, ki ga ima civilna družba nad ravnanjem državnih uradnikov in institucij. Civilna družba mora nadzorovati oblast, saj se s tem znižuje tudi možnost koruptivnega ravnanja oblasti. Pri tem pa gre poleg povečanja preglednosti sistema še za dve stvari: za spreminjanje politične kulture in vrednot, ki ne bi dopuščale ali kot samoumevno sprejemale koruptivnih dejanj, in za uvajanje in krepitev nadzornih mehanizmov, ki bi taka dejanja sankcionirali. Žal je bilo izgubljenih že preveč let, da bi to dogajanje lahko še naprej neprizadeto opazovali.

Da bomo lahko prepoznavali koruptivna ravnanja, je nujna tudi transparentnost celotnega sistema. Civilna družba oziroma javnost in mediji so najboljši nadzorniki oblasti. Za to pa je potrebna informacijska odprtost. S tem ne mislim le na občasne ali redne tiskovne konference ali odgovarjanje po telefonu, ampak resnični vstop javnosti v vsakdanje delo državnih uradnikov in funkcionarjev.

Pri tem pa je včasih že nesmiselno omejevanje dostopa do informacij velika prepreka, ki ne le zavira pretok informacij, ampak tudi omogoča koruptivna dejanja. Na primer ne tako redka praksa omejevanja informacij o prejemnikih državnih subvencij z izgovorom, da gre za zaščito osebnih podatkov, ustvarja pogoje za korupcijo. Vsakršne subvencije, ne le prej omenjene, morajo biti javne, ker se le tako lahko nadzoruje pravilnost delovanja javnih služb in prepreči morebitna korupcija.

Pogosto imam občutek, da je varovanje osebnih in drugih podatkov le izgovor za prikrivanje sumljivih dejanj. In četudi takih dejanj ni, ustvarjajo misteriozno vzdušje in nelagodnost med državljani.

23.08.2003
Rad tvegam, toda...

Lansko prijetno izkušnjo s počitnicami na Mljetu smo letos ponovili. Sicer z drobno različico v načinu potovanja, a z isto lokacijo: nismo izbrali hotela in agencije, ki je leto prej vse uredila za nas in namesto nas, ampak smo že januarja (bili smo že skoraj prepozni!) rezervirali zasebni apartma v idilični vasici Babine kuće nad Velikim jezerom; nismo potovali z letalom, ampak smo si z avtom prigarali dolgo pot, ki jo je večji del prevozila Nada.

Večerna pot čez Gorjance proti Karlovcu je bila že kar strašljivo nevarna predvsem zaradi samomorilsko-ubijalskih prehitevanj nekaterih voznikov. Nikoli nisem doumel takega načina vožnje: prehitevanje dokaj hitro vozečih vozil pri polni črti, pogosto v ovinku, za to, da bi pridobili eno mesto v koloni. Tak pogum mi je bil vedno tuj. Sam sicer v življenju rad tvegam in preskušam neznano, a le takrat, ko imam vsaj malo možnosti, da sam vplivam na izid. In seveda ne ogrožam drugih. Takšno postavljanje pa je popolnoma odvisno od naključja.

Otok-park, poraščen z gozdom, ublaži težave zaradi vročine, ublaži pa tudi domotožje po gozdnem hladu. Pogled z balkona na morsko jezero, ovito v borove gozdove, močno spominja na gorsko jezero v Alpah. Na jezeru je celo otok s samostanom lep motiv za slikarje.

A tudi v teh jadranskih Alpah srečaš znance: za Slavico, Marka in Lenko smo vedeli, da bodo tu (prav oni so nas pred časom navdušili za ta delček Jadrana, saj že leta zahajajo sem), Stane in Julija z otroki in prijatelji pa so bili prijetno presenečenje.

Če si v takem naravnem okolju sploh predstavljam človeka, potem sem sodi slikar s paleto in barvami. To pa je ena izmed stvari, ki jih (poleg petja) ne obvladam; žal. Kar z nekoliko nevoščljivosti opazujem Marka, ki je z barvami tako pritegnil Hano in Lenko, da sta kopanje zamenjali za slikanje, čeprav sta pravi morski deklici.

Enako težko z odhodom na dopust v celoti doma odložim svoje delo ali spomine na nekatere bolj izstopajoče dogodke. Prijetne in neprijetne slednjih se tu poskušam izogniti. Spomin, ki ga z veseljem obnavljam tudi v ležernem dopustniškem poležavanju, pa je oglaševalska akcija z naslovom Kdo mi postavlja merila?, ki sem jo opazil tik pred odhodom na dopust. Akcija oglaševalske agencije, ki nas opozarja na neživljenjskost, celo nasilnost estetskih (estetskih?) meril in vrednostnih sistemov, ki nam vsem, predvsem pa ženskam, določajo merila našega izgleda oziroma normalnosti, me je v trenutku pritegnila.

Kar malo sem nevoščljiv, da me ni zraven, da bi od blizu slišal polemike. Ne vem, kako so se na plakate z ne-manekenkami odzvali drugi, a si vseeno lahko predstavljam pisano paleto osuplosti bolj med moškimi?! in naklonjenosti. Kar nekaj časa smo že pogrešali predvsem ženske, s katerimi se pogovarjam takšne domiselne, duhovite in pozitivne akcije. Ta je pokazala, da se da javnost na učinkovit način opozarjati na neumnosti, ki jih neumorno trosijo mediji in se zato že zdijo sprejemljive in samoumevne.

Samo spomnimo se reklame, kjer ženska pripoveduje: On ima svoj hobi, otrok svoje igrače, jaz ženska pa imam svoj pralni prašek in svoj pralni stroj. Prav čudim se, da ženske večkrat ne protestirajo in poskušajo preprečiti takšno prozorno oglaševanje ženske omejenosti. Morda vsaj Urad za enake možnosti.

september

06.09.2003
Ko postaneš ničla

Človeku ni treba brati Kafke, da bi ugotovil, kakšna je nemoč posameznika v odnosu do raznih državnih institucij. Dovolj je, da morate dobiti kakšno potrdilo in naletite na sitnega uradnika, pa lahko podoživite vse na svoji koži. Že samo postopanje po raznih uradih, tudi če vse teče normalno, je stresno. Vsaj zame, verjamem pa, da tudi za večino ljudi. Kaj šele, če se kaj zaplete, na drugi strani okenca pa ni pravega posluha?! Čeprav je res, da večina uradnikov dela korektno, se žal še prepogosto dogaja, da pademo v kolesje, ko gre vse narobe. In bog ne daj, da vam takrat popustijo živci! Takrat boste šele videli, da ste ničla in popolnoma odveč z vsemi vašimi pričakovanji.

Lani smo dobili pritožbo, kjer je sodišče pokazalo, kako učinkovito je, ko je treba zaščititi svoje interese in svoj ugled. Najprej je leta odločalo o nekem sporu, končno pa pri odločitvi naredilo kar nekaj napak, kar je ugotovilo višje sodišče. Zaradi zavlačevanja in napak je imela stranka precej težav in dodatnih stroškov. Zato se je razjezila in sodišču napisala jezno pismo, v katerem je zahtevala, naj se tudi na sodiščih loči zrno od plev, kar je sodišče štelo kot žalitev. Da bi utrdilo svojo avtoriteto, je žaljitelja kaznovalo s 25.000 tolarji. Moj namen ni zagovarjati žalitev sodišč, vendar pa si lahko sodišče avtoriteto najbolje zgradi s korektnim, hitrim in strokovnim delom. Nikakor pa ne s kaznovanjem nezadovoljnega posameznika, ki, morda res z žaljivimi besedami, opozarja na napake.

Zavlačevanje in neodločanje v postopkih ima težke posledice v primerih, ko so v spore vpleteni otroci. Otroci ne morejo čakati leta na odločitve uradnikov ali sodišč, zlasti kadar gre za urejanje stikov v primeru razvez. (Če so pri tem nerazumni starši, kar se pogosto dogaja ob ločitvah, imamo hitro izredno zapleteno situacijo.) Počasno delo tistih institucij, ki bi morale v takih primerih skrbeti za zaščito otrok, v nobenem primeru ne pripomore k reševanju problemov. Dogaja se, da eden od staršev poskuša preprečiti stike otroka z drugim staršem (ali pa to prikrito počneta oba). Če je dovolj vztrajen, center za socialno delo pa neodločen, lahko traja nekaj let, preden se stiki navežejo. Pri majhnem otroku niso potrebna leta pranja možganov, da začenja odklanjati drugega starša. In tako imamo hitro že drug, tokrat upravičen razlog, da so stiki za vedno prekinjeni.

Lahko si predstavljamo, da nekdo, ki mu zaradi počasnega odločanja državnih institucij grozi izguba otroka, izgubi živce in pove kakšno krepko. In seveda smo spet tam: država hoče na napačen način zaščititi svojo avtoriteto in kaznuje nespodobna dejanja. Tak primer se je zgodil pred kratkim v Mariboru. Oče, ki neuspešno ureja stike z otrokom že dve leti, je centru za socialno delo (CSD) povedal nekaj žaljivih. In država je pokazala, da zmore delati hitro in učinkovito. V nekaj dneh je z upravne enote dobil darilo 15.000 tolarjev kazni.

Vem, da je delo CSD izredno težko in ga večina opravlja korektno in zavzeto. A naloga države (CSD in ministrstva) je, da sprejema odločitve; odgovornost je pogosto velika. Ne more se izgovarjati na to, da so ljudje nerazumni. Če ne bi bili v težavnih situacijah, ne bi potrebovali pomoči strokovnjakov. To pomoč pa potrebujejo tukaj in zdaj, ne pa šele čez dve leti, kar je žal pogosto doba reševanja pritožb na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

20.09.2003
Jesenska inventura

Skoraj sem že pozabil, da sem bil pred kratkim na dopustu. September je mesec, ki stoji, vsaj tak občutek imam, v koledarju kar za julijem. Kot da dela v spomladanskih mesecih počitniški avgust sploh ne bi prekinil. Nadaljuje se delo, ki ga moramo sproti opravljati; državni zbor je izredno pohitel z razpravo o našem letnem poročilu; vlada hiti z reorganizacijo državne uprave in znotraj tega, kar nas posebno zanima, s preureditvijo vladnih uradov; vrsta držav praznuje svoje državne praznike in ob tem veleposlaništva prirejajo sprejeme; v prihodnjih mesecih je kar nekaj dni, ki se povezujejo s človekovimi pravicami ali z dejavnostjo, ki jo opravljamo; mednarodna dimenzija človekovih pravic pa narekuje aktivno prisotnost.

Državni zbor je resno vzel obljubo, da poročilo varuha človekovih pravic ne bo le postranska dejavnost, saj ga je uvrstil že na septembrsko sejo, kar me je nekoliko presenetilo, še bolj pa vlado. Res je, da smo tudi mi pohiteli z njegovo oddajo, zakonski rok je namreč konec septembra, oddali pa smo ga že v juniju. A to je bila stalna praksa že mojega predhodnika. Razlika je v tem, da je v preteklosti državni zbor z razpravo odlašal tudi dve leti, zdaj pa z njo pohiti. A vseeno nastajajo težave zaradi zapoznele obravnave poročila.
 
Ker je čas, ki ga zajema poročilo, koledarsko leto (v tem primeru leto 2002), razprava pa poteka v jeseni, so najnovejši primeri stari najmanj deset mesecev. Težava niso področja, kjer so stalni in skoraj nerešljivi problemi (sodni zaostanki); poročilo je "neažurno" pri konkretnih primerih, ki jih je mogoče sproti reševati in so bili v vmesnem času tudi rešeni. A ker naše delo ni le v samem prikazovanju napak in pribijanju krivcev na križ, ampak prepričanje, da se iz napak lahko marsikaj naučimo zato, da jih ne bi ponavljali, je smiselno objavljati tudi že razrešene probleme.

Letos pa je ta "razkorak" še nekoliko večji kot prejšnja leta, saj je vlada v vmesnem času uredila kar nekaj stvari, na katere smo opozarjali prejšnja leta. Ne vem sicer, ali je za to kriva bolj ažurna nova vlada ali pa so se dejavnosti iz prejšnjih let po naključju končale prav letošnjo pomlad. Naj bo vzrok kakršen koli že, za vlado je to v vsakem primeru dobro, saj lahko o izboljšanju poroča državnemu zboru. Da pa bi tak razkorak čim bolj zmanjšali, sem se s predsednikom državnega zbora Pahorjem dogovoril, da bomo prihodnje leto letno poročilo pripravili že do konca marca in tako omilili težave, ki nastajajo zaradi časovne luknje. To pa seveda pomeni večji napor vseh zaposlenih v uradu.

Reorganizacija državne uprave, predvsem usoda uradov, je naslednje področje, ki me zaposluje. Predvsem zato, ker sem prepričan, da lahko iz tega nastane kaj koristnega za državljane. (Še vedno sem prepričan, da so bili uradi le rezervoar za zaposlovanje "zaslužnih", manj pa zaradi potreb posameznih marginalnih skupin.) Predvsem potrebujemo strategijo aktivne antidiskriminacije, zmanjševanja nestrpnosti in promocijo človekovih pravic.
Tega pa razdrobljeni uradi, ki skrbijo le za interese "svojih" skupin (če sploh), niso sposobni narediti. Za to potrebujemo odgovorno neodvisno skupino ljudi (samostojno ali pri varuhu človekovih pravic), ki ne bi bila vezana na posamezne interese, bodisi politične bodisi katere koli druge.

oktober

04.10.2003
Medsebojno (spo)razumevanje

Ko sem se pred sedmimi leti ukvarjal s sociološkim pogledom na zdravje Slovencev primerjal sem kazalce zdravja Slovencev z drugimi populacijami sem objavil tezo, da smo Slovenci agresivni in nestrpni. Ta (za tisti čas) heretična trditev je povzročila kar nekaj zgražanja in protestov. Veljalo je namreč, da smo Slovenci pohlevne ovčke, ki imamo druge še preveč radi, le oni nas nenehno zatirajo. Kar nekaj pogovorom na to temo sem prisostvoval in le redki so se strinjali z mano.

Po nekaj letih pa je teza, da so Slovenci nestrpni, postala že kar dejstvo: težko še najdete koga, ki ne bi vedel povedati, kakšne nestrpnosti je bil deležen. In seveda tudi to, da on ni nikoli nikogar žalil. A vseeno je bil v tem času narejen velik premik k spoznavanju nestrpnosti: govorjenje o problemu, pa če je še tako boleče, je prvi nujni korak k reševanju tega problema. A potrebno bo narediti še kar nekaj nadaljnjih skokov. Ob vsem govorjenju o nestrpnosti do drugih je dobra ena stvar: zavedati smo se začeli, da nestrpnost obstaja, da ljudje izjave drugih različno sprejemamo. Isto izjavo nekdo sprejme kot resnico ali dober vic, drugi pa je ob njej lahko na smrt zgrožen, čeprav je morda namenjena obema.

Z Ocvirkom, ki pravi, da niso važna dejstva, pač pa, kako nestrpnost doživljaš, se le deloma strinjam. Če se neka družbena skupina počuti tarča nestrpnosti, je to vsekakor opozorilo. Vendar pa je nestrpnost dokazljiva. Znake nestrpnosti je mogoče jasno prepoznati; kažejo se v uporabi (žaljivega) jezika, širjenju predsodkov… ali drugih hujših znakih, izkjučevanju iz družbenih dejavnosti, osamitvi.

Ocvirk tudi pravi: "Treba se je usesti za mizo in pogovoriti!" Res je. Pogovor, ki vključuje poslušanje sogovornika, je nujen. A za pogovor sta potrebna dva. Težko pa se je pogovarjati, če dvet leti ne dobiš odgovora na pobudo za pogovor, kot ga jaz nisem dobil od nadškofa. (Moram pristaviti, da sem se kar precej pogovarjal s katoličani: pozdravil zbor katoliških skavtov, sodeloval sem pri pogovorih pri jezuitih itd. Kratki stik imam le z vrhom KC.)

Poslušanje drugače mislečega pa pomeni tudi poskusiti ga razumeti. To je sploh najpomembnejši element strpnosti. Razumevanja drugega empatije pa je pri nas bore malo. Večina konfliktov nastane prav tu: svojo "resnico" postavljamo kot absolutno. V oddaji Trenja je predstavnik "navadnih vernikov" Glušič izrekel šolski primer takega pogovora. Ko ga je sogovornica Bašič-Hrvatinova povprašala, ali lahko razume, da lahko nekatere nadškofove izjave nekoga prizadenejo, je odvrnil: "Nadškof pove, kar je dolžan povedati! Če pa nekdo resnice ne prenese, je to njegova stvar. To mora v sebi razčistiti!" Pa smo tam: moji občutki so resnični, tvoji pa so le plod preobčutljive osebnosti.

Imel sem kar nekaj "konfliktov" z različnimi skupinami, ki so hotele, da se postavim na njihovo stran. Moj predlog pa je bil umiritev žogice in pogovor. Morda so Sestre v zadnjem času naredile še največ za strpnost. Z veliko mero humorja so postale simpatična glasbena skupina, katere pesmi si prepevajo tudi otroci. In njihova drugačnost ne moti več skoraj nikogar. To zanesljivo ni recept za vsako nestrpnost, je pa morda ena izmed poti za medsebojno (spo)razumevanje.

18.10.2003
Čuvanje lastnega vrtička

Žal so dnevi, posvečeni nečemu, prepogosto le izgovor za blaženje slabe vesti zaradi naše brezbrižnosti vse druge dni v letu. Najbolj znan je dan žena, ki mi je bil že od otroštva nerazumljiv z vsem svojim cirkusom. Otroci smo mamam prinesli rožice, zapeli pesmico, imeli morda proslavo v šoli in bili tisti dan pridni, mame so se malo poveselile, možje pa so se šli zvečer zabavat v gostilno. Saj jim je to pripadalo: vse dan so bili doma, tudi kaj postorili, kar vse leto niso, in s seboj bi ta dan vzeli tudi žene. A kaj, ko niso hotele z njimi. Tu pa tam se je kakšna ženska celo zapila, saj ji je bilo na ta dan to dovoljeno. In življenje je ostale dneve do naslednjega leta spet lahko teklo naprej po ustaljenem redu.

Taka, nekoliko sarkastična slika, se mi prikaže ob vsakem praznovanju. Priznam, da pri tem nisem najbolj korekten. Mnogo se jih obnaša drugače, in jim dan, posvečen neki družbeni skupini, v resnici pomeni to, čemur je namenjen: opomniti tudi druge, da med nami obstajajo ljudje, ki potrebujejo in si zaslužijo drugačen odnos, kot so ga deležni vse leto.

In to je tudi namen dejavnosti, ki jih ob tednu otroka pripravljamo v Uradu varuha človekovih pravic. Delo, ki ga opravljamo z otroki vse leto, prikazati bolj zgoščeno in na ves glas povedati, da so del naše družbe tudi otroci, katerih glas je sicer pogosto nadležen, a vseeno v družbi ne pomeni toliko, da bi ga dovolj upoštevali.
Letošnji teden otroka bi lahko tudi praznovali drugo obletnico, ko je državni zbor pritrdil moji želji, da bi pri nas v Uradu kadrovsko in vsebinsko okrepili skrb za otrokove pravice. Tri sodelavke (Brigita, Martina in Polona) in namestnik Tone (prej je bila to le delna zadolžitev ene sodelavke) so se lahko intenzivneje posvetili tako posameznim kršitvam otrokovih pravic kot tudi seznanjanju otrok in odraslih s temi problemi. V letošnjem letu smo poudarili področja, ki zahtevajo še posebno intenzivno obravnavo: stiki z ločenim staršem in plačevanje preživnine, prilagojenost šol otrokom s posebnimi potrebami in nasilje v družini z zlorabo otrok. Ob tem pa po šolah skupaj z otroki premišljujemo, kaj sploh so otrokove pravice. Pri tem sodelujemo z nevladnimi organizacijami. Spoznanja iz tega dela z udeležbo na seminarjih prenašamo drugim strokovnjakom, v tujini pa tudi drugim državam. Svet Evrope je sprejel predlog protokola ob sumu zlorabe otrok, ki ga je pripravila naša strokovna delavka. Morda bomo tak protokol nekoč dobili tudi pri nas; če ne drugače, pa prek tujine. Saj vemo kar pride od drugod, je zanesljivo boljše kot naše!

Na tem mestu moram omeniti tudi projekt, ki smo ga predstavili prejšnji teden. Gre za didaktični pripomoček za učenje otrokovih pravic Moje pravice, ki ga je tudi z našo pomočjo pripravila Šola za mir iz Maribora. Pri izdaji pa je pomagalo še šest vladnih in nevladnih organizacij. Sodelovanje omenjam, ker se to bolj redko dogaja. Prevečkrat individualistični interesi in čuvanje lastnega vrtička prevladujejo nad željo po skupnem uspehu. Mednje štejem tudi neprestano stokanje, da potrebujemo posebnega varuha otrokovih pravic. Potrebujemo ga, a le z napadi na naše delo ga ne bomo dobili. Mi delamo v korist otrok, ustvarjanje nove institucije pa prepuščamo drugim. Morda pa jo bomo dobili prej, kot bodo danes rojeni otroci diplomirali.

30.10.2003
Na srečo nisem partijski sekretar

Pogosto si varuha človekovih pravic predstavljamo kot osebo, ki ima tako moč, da lahko kot s čarobno palčko razreši vse probleme, mogoče in nemogoče. Včasih si za kak trenutek, ko vidim težave, s katerimi se spopadajo ljudje, tudi sam to zaželim. A na srečo v nobeni državi ombudsman nima te moči. (Na srečo, pravim, kajti prevelika moč prej ali slej vodi v zlorabo moči.) Lahko le nadzoruje, da drugi državni organi ne delajo napak, če/ko pa jih že, jih opozori, da jih popravijo.

Je pes čuvaj, kot se je izrazil kolega iz tujine na posvetovanju o potrebnosti protidiskriminacijske strategije v Sloveniji, ki smo ga imeli pretekli teden v Ljubljani. Pogosto gre to popravljanje zelo počasi, za marsikoga prepočasi. A to je edini način, ki ga za zdaj poznamo. Pogosto pobudniki tudi želijo, da bi ombudsman opravljal delo namesto drugih državnih institucij: razveljavljal sklepe sodišč, ki posamezniku niso všeč; napisal sklep namesto centra za socialno delo, ker naj bi bil ta nepravičen; razveljavil diagnozo zdravnika ali invalidske komisije, ker obstoječi sklep ne zadovoljuje želja posameznika, in še marsikaj.

Seveda so taka pričakovanja nerealna. Za to je več razlogov. Najpreprostejši je ta, da morajo državne institucije same opraviti svoje delo. Če bi njihovo delo opravljal ombudsman, jih ne bi potrebovali in bi imeli le eno vseobsegajočo institucijo, ki bi opravljala delo namesto države. Seveda je taka rešitev nemogoča, saj sodobno življenje zahteva specializacijo, pa tudi ombudsmanov urad bi le nadomestil državo v celoti. In potrebovali bi nov nadzorni mehanizem. Drugi razlog je avtonomija stroke. Pogosto naši pobudniki ne sprejmejo dejstva, da ombudsman ne more učiti ali odločati namesto, celo navkljub drugim strokovnjakom, na primer zdravniškemu mnenju.

Včasih se zgodi, da nekdo, ki ni zadovoljen z zdravniškim mnenjem, želi, da bi mu varuh napisal drugo, ali pa vsaj povedal zdravniku, da nima prav in kaj naj naredi. In le težko, če sploh, posamezniku dopovemo, da zdravniku (sodniku, učitelju) ne moremo predpisovati, kakšne naj bodo njegove strokovne odločitve. (Nekoč mi je pobudnik, ki je želel, da razveljavim že davno pravnomočno sodbo, dejal: Zakaj sploh obstajate? Včasih smo imeli partijskega sekretarja in kar je on ukazal, se je zgodilo! Na srečo nisem partijski sekretar.)

Za nadzor strokovnosti obstajajo specializirana strokovna združenja, ki bi morala skrbeti za korektno in strokovno delo svoje stroke in s tem za ugled lastne profesije. A prav pri raznih strokovnih komisijah, častnih razsodiščih opažam nerazumevanje pomena teh strokovnih teles. Pogosto jim je pomembnejše, da se ne zamerijo svojemu kolegu, kot da bi skrbeli za korektno strokovno delo. Še pogosteje pa delo strokovnih razsodišč izhaja iz povsem napačne podmene, da bi odkrivanje napak zmanjšalo njihov ugled in s tem zaupanje javnosti. A le odkrivanje in popravljanje napak in malomarnosti znotraj stroke dolgoročno vodi k zaupanju javnosti.

Ljudje vemo, da se napake dogajajo; saj smo vendar samo ljudje. Od tistih, ki so napako zagrešili, pa upravičeno pričakujemo, da jo priznajo in je ne ponovijo več. Le s takim ravnanjem lahko krepimo zaupanje v strokovnost posamezne stroke.

november

15.11.2003
Le Pene najdeš povsod

Sodobni izumi, predvsem komunikacijski, imajo včasih tudi svojo dobro stran. Če nič drugega, človeku omogočajo, da se lahko drži svojih ustaljenih navad tudi takrat, ko je zdoma. Tako sta mi internet in elektronska pošta omogočila, da kot vedno lahko pišem kolumno v petek ob štirih zjutraj, pa čeprav sem v Strasbourgu.

Prejšnji teden sem se vrnil iz Osla, kjer smo imeli evropski ombudsmani srečanje z Gil-Roblesom, komisarjem za človekove pravice pri Svetu Evrope, zdaj pa tu razmišljamo o diskriminaciji in nestrpnosti ter kako se jima upreti. Kolegom iz ECRI-ja (Evropske komisije za boj proti diskriminaciji in nestrpnosti) sem pred mesecem, ko so v Ljubljani prestavljali poročilo o Sloveniji, obljubil, da bom prišel. Na srečo bo to letos moje zadnje potovanje, ki ga opisujem v sobi prijetnega hotela Princes.

ECRI, ki bo marca praznoval desetletnico obstoja, je bil ustanovljen kot rezultat politične volje boriti se proti rasizmu ter vsem vrstam diskriminacije in nestrpnosti, ki je v začetku devetdesetih postajala vse bolj vidna. Čeprav je morda ob njegovi ustanovitvi marsikdo dvomil o njegovi potrebnosti, danes teh dvomov ni več v vsej Evropi vedno bolj prihajajo na dan temne plati družbe. Le Pen ali Haider nista le eksotiki svojih držav, ampak ima že vsaka država svojega Le Pena; tudi v Sloveniji jih ne manjka. Še bolj skrb zbujajoče pa je dejstvo, da nestrpni govor in dejanja vedno bolj krojijo volilne kampanje, večina strank, predvsem pa desnica, se ne sramuje spogledovanja z idejami, na katere se še pred leti ne bi upali niti pomisliti.

Kot kaže, se bodo tudi v Sloveniji v skladu z slabimi evropskimi praksami volitve vrtele okoli podobnih tem: izbrisani, Romi in džamija. Bojim pa se, da se tudi nedesne stranke ne bodo mogle upreti skušnjavi in bodo svoje nastope prilagodile splošnemu in všečnemu trendu.

A pojdimo nazaj k temam, ki sem jim prisluhnil včeraj, nadaljeval pa danes v Palači človekovih pravic. Izhodišče za razpravo sta dve priporočili ECRI-ja, in sicer priporočili 7 in 2. Priporočilo 7 je bilo sprejeto decembra lani, po njem naj bi vse države članice Sveta Evrope v svojo zakonodajo še bolj vgradile protidiskriminacijske obveze. Tako naj bi zakonodaja natančneje definirala in prepovedala neposredno in posredno diskriminacijo vseh oblik in v vseh družbenih sferah, države pa naj bi omogočile vsem žrtvam diskriminacije zaščito ter lahek in poceni dostop do sodišč.

Ob tem pa ECRI tudi priporoča ustanovitev posebne neodvisne institucije, ki bo spremljala in nadzirala te protidiskriminacijske aktivnosti. To pa je tudi vsebina priporočila št. 2, ki predlaga vladam držav članic, da ustanovijo posebno neodvisno institucijo, ki se bo borila proti diskriminaciji. Prvi korak k temu je pred kratkim naredil državni zbor, ko je sprejel priporočilo vladi, da pripravi protidiskriminacijsko strategijo ter premisli o ustanovitvi neodvisne institucije. Torej smo naredili začetne korake, a do konca maratona je še daleč.

Upam tudi, da teh aktivnosti prihajajoče volitve in boj za nestrpne glasove ne bodo potisnili na stranski tir. Socialna varnost poslancev je za marsikoga mamljiv sad, pa četudi je pridobljen s podžiganjem nestrpnosti.

29.11.2003
Življenje v sovraštvu

Prvi teden: Otroci
Obletnica sprejetja konvencije o otrokovih pravicah je bila priložnost, da smo nekoliko bolj glasno povedali, kaj počne pri varuhu človekovih pravic oddelek za otrokove pravice. V sredo se je zbralo kar lepo število strokovnjakov z različnih področij, ki so spregovorili na temo družinskega nasilja - predvsem z vidika nasilja nad otroki. Res je družinsko nasilje le ena dimenzija nasilja, ki pa je za otroka vsekakor najpomembnejša.
Družina je tudi najbolj totalna družbena skupnost, iz katere se je težko umakniti; za otroka je to skoraj nemogoče. Tu se otroci najprej srečajo z nasiljem, in vzorci obnašanja, ki se jih naučijo, jih spremljajo vse življenje. Sprejmejo jih kot normalni ali edini pravi način življenja in jih pozneje prenašajo na svoje otroke; ti pa naprej in veriga se nadaljuje iz roda v rod. Če temu dodamo še prepričanje, ki ga goji večina ljudi in institucij, da se v družino ne sme nihče vmešavati, skoraj ni možnosti sprememb. Tako je edina državna institucija, ki se v to vplete, policija, ki na koncu prešteva žrtve in zapira storilce. Zato je nujno čim prej sprejeti zakon, ki bo celovito urejal načine za zmanjševanje nasilja in zavezal institucije (tako vladne kot nevladne) k bolj sistematičnemu delu.
Konferenca, za katero nam je predsednik državnega zbora odstopil prostor in s tem tudi simbolično priznal pomembnost teme za celotno družbo, je pokazala, da strokovnjaki na različnih področjih dobro vedo, kaj je treba storiti. Treba je le še povezati vsa ta različna znanja, jih uokviriti in jim dati zakonsko moč, kar pa je naloga državnih institucij, ki pa so še najbolj obotavljive. Tako je za Urad za enake možnosti najpomembnejša terminologija, ali prosto po Prešernu: al" prav se piše žrtev al"…
Lahko bi se kaj naučili pri dijakih celjske gimnazije in njihovem pristopu do konkretnega reševanja problemov: predstavili so izsledke raziskave o družinskem nasilju, ki so jo pred tem naredili med vrstniki. Zato je bil naslednji dan, ko sem jih s sodelavci obiskal v Celju, izjemno poučen. Gledališka predstava, ki so jo v celoti sami pripravili, ni niti za trenutek dajala vtisa, da so jo pripravili amaterji. Tudi poznejši pogovor je pokazal, da mladi vedo.

Drugi teden: Nasilje
Kar tri dni so se vrstili pogovori s pobudniki: en dan v Ljubljani, potem v Kobaridu in končno v Novi Gorici. Na teh pogovorih sem se ponovno srečal s problemom, ki ga ne more razrešiti niti varuh niti nobena državna institucija: medsosedski spori. Nikakor ne morem doumeti, koliko energije nekateri ljudje vlagajo v medsebojno nagajanje, ki se ne more pomiriti. Še več: traja leta in desetletja, se poglablja in zapleta, da na koncu nihče več ne ve, kje se je začelo in zakaj.
Medsebojno sovraštvo postane način življenja, ki mu vpleteni več ne morejo, morda pa tudi ne znajo ali nočejo uiti. (Tak način življenja Slovencev je pred sto in več leti v mnogih, še danes aktualnih delih opisal Janko Kersnik.) Posledice nesposobnosti zglajevanja sporov med sosedi, ki preidejo na raven države, pa lahko vidimo v odličnem Kobariškem muzeju prve svetovne vojne. Ne morem doumeti, koliko energije, znanja in volje so ljudje sposobni zbrati za to, da bi lahko pobili čim več soljudi.

december

13.12.2003
Po Pilatovo, ne po Jezusovo

Četrtkova Trenja so pokazala, da ljudska volja ni vedno absolutna in da se o nekaterih temah ne more odločati na referendumu. Predvsem ne o ustavno določenih pravicah in svoboščinah. Če telefonsko glasovanje o dopustnosti džamije, ki ga je usmerjalo (v celofan zavito) sovraštvo nekaterih nastopajočih, sprejmemo kot referendumsko voljo ljudi, nastane zanimiv konflikt med ustavo in referendumsko voljo ljudi.

Ustava zagotavlja versko svobodo in enakopravnost med religijami, vsi smo jo dolžni brezpogojno spoštovati (da niti ne govorim o vrsti mednarodnih dokumentov, ki jih je Slovenija sprejela in so del našega pravnega sistema). Enako pa je treba tudi upoštevati referendumsko voljo ljudi in prepovedati gradnjo džamije. In kaj v takem položaju storiti? Katero voljo upoštevati? Referendumsko in postati nepravna država? Ustavo in biti nasprotnik želja ljudstva? Moje trdno prepričanje je, da so ustavne svoboščine neodtujljiva pravica vsakega posameznika, ki jih ne moremo prepuščati vsakokratni volji večinskega odločanja. Še posebno ne, kadar je ozračje v družbi naelektreno s sovraštvom in nestrpnostjo, ki ga je povzročila manipulatorska politika. Ta z nestrpnim govorom in spodbujanjem sovraštva pripravlja pogoje, da lahko množica z večinsko voljo odloča o usodi posameznika. Morda smo pozabili, kako si je Pilat umil roke: Jezusovo usodo je prepustil nahujskani množici!

Včasih sploh ne razumem več, koliko energije smo Slovenci sposobni vložiti v nasprotovanje temu, da bi nekdo drug dobil tisto, kar mu pripada. Ko bi vsaj delček te energije porabili za graditev lastne prihodnosti! Če se nekoliko ozremo le na referendume, kjer smo izražali ljudsko voljo, lahko vidimo, da smo se največkrat odločali proti nečemu: proti termoelektrarni, proti umetni oploditvi, zdaj pa naj bi se še proti odpravljanju nezakonitosti, ki jih je država storila v času osamosvajanja; in morda tudi proti gradnji verskega centra za drugo največjo versko skupnost v Sloveniji. Ne bo več dolgo, pa bomo odločali le še proti sebi, saj kmalu ne bomo imeli več drugih, ki bi jim lahko nasprotovali.

Dogajanje ljudstva z zbiranjem podpisov samo po sebi ni problematično; je izraz nekaterih posameznikov, ki pač povejo svoja stališča na tak ali drugačen način. Če bi šlo le za to, ne bi bil nič zaskrbljen. Bolj skrb zbujajoče je dogajanje v parlamentu: sovražni govor, ki se vedno bolj radikalno ponavlja, postaja že del vsakdanjika in žalostno kroji našo usodo. Če se poslanci med sabo zmerjajo še na tako žaljiv način in pretepajo s časopisi, me nič ne briga je pač del parlamentarne folklore, ki kaže na osebni pristop vsakega izmed izvoljencev ljudstva. Ko pa poslanci v vedno večjem številu žalijo posamezne skupine državljanov (izmečki so le del besednjaka) in to sprejemamo že kot normalni del našega političnega življenja, postanejo stvari skrb zbujajoče. Ta strpnost do žaljenja drugih pa se v trenutku spremeni, ko gre za občutek lastne užaljenosti. Takoj se začnejo pojavljati zahteve po opravičilih in odstopu. In če bi moj odstop spremenil družbeno ozračje, bi bila to majhna cena za dosego strpnosti. Bojim pa se, da bi to pomenilo le še dodatno zmago govora sovraštva, zato o tem niti ne razmišljam. Trdno sem prepričan, da imam prav. Kdor pa se me želi znebiti, ima na voljo zakonite poti in naj jih uporabi.

27.12.2003
Želim vam vsaj delček Sarajeva

Ko je prijatelj iz Finske odhajal iz Slovenije, je povedal tudi svoje vtise o njej. Nenavadni sta bili zanj pri nas le dve stvari: "Da tako divjate po cestah in da imate toliko cerkva!" To, da je Slovenija država z izjemnim številom cerkvenih objektov, nisem slišal prvič. Na vseh gričih se razkazujejo v vsej svoji osvetljenosti, da jih človek v resnici ne more spregledati. "Pa ste Slovenci res tako verni?" so me tudi vprašali, nekateri tudi nekoliko v dvomu.
Razkazovanje svoje pripadnosti namreč ne deluje vedno tako, kot bi razkazovalec želel. Marsikomu se poraja sum, da zunanja fasada le poskuša skriti dejstva. Dvomljivce sem poskusil prepričati, je ta množica cerkva resnični odraz vere. Le da smo Slovenci mahnjeni na tekmovanje v zunanjem blišču: imeti boljši avto in lepše rože na balkonu kot sosed ali soseda, tako pa tudi večjo cerkev kot sosednja vas. Z notranjostjo pa ni nič narobe. Nisem sicer prepričan, če sem bil dovolj prepričljiv, a poskusil sem po najboljših močeh.

Moram pa priznati, da tudi sam včasih podvomim o resničnosti svojih argumentov. Človek, ki je trden v svojem prepričanju, ne potrebuje kakšnih posebnih zunanjih dokazov o tem. Predvsem se mu ni treba dokazovati pred drugimi. Živi svoje življenje in pusti drugim, da živijo svoje - drugačno - življenje. Ta strpnost do drugih in drugačnih je naslednja lastnost ljudi s pozitivno samopodobo in zadostnim samospoštovanjem. Obojega pa nam Slovencem primanjkuje; vsaj zdi se mi tako. O tem me prepričujeta dve lastnosti: razkazovanje in nestrpnost do drugačnih. Preveč živimo tuja življenja, namesto da bi živeli svoja.

Dogajanje okoli gradnje islamskega kulturnega centra ali džamije tudi dokazuje nekaj podobnega. Zdi se, kot da se že nekaj let slovenstvo vrti le okoli gradnje tega objekta, ki bi tudi drugi največji verski skupnosti v Sloveniji pokazal slovensko samospoštovanje in samozavest. Če smo namreč tako prepričani o svojem slovenstvu ali o svojem krščanstvu, nas ne more ogroziti niti nekaj deset džamij, kaj šele ena sama. A vse kaže, da ne premoremo niti najmanjše trohice samozavesti: množica posameznikov in organizacij se na vse kriplje trudi, da bi preprečila novogradnjo, saj naj bi po njihovem pomenila "tujek v našem čistem telesu", kazila slovensko kulturno krajino in tujcem kazala, da smo še vedno Balkan.

Priznati moram, da me je pogosto sram, ko poslušam "argumente" nekaterih nasprotnikov, čeprav se zavedam, da z njimi nimam skupnega nič drugega, kot da živim v isti državi. Pogosto zavidam Sarajevčanom, ki so lahko ponosni, da imajo džamijo, pravoslavno cerkev in katoliško katedralo, ki se skoraj dotikajo druga druge. Zavidam jim, ker lahko vsakomur pokažejo veličino medsebojnega spoštovanja. Zavidam jim tudi, da so lahko v krvavih časih inkvizicije, ki je pred stoletji preplavila "civilizirano" zahodno Evropo, nudili zatočišče preganjanim Židom, čeprav so bili sami muslimani.

Čeprav me je strah, da prava nestrpnost šele prihaja, upam, da bomo morda vsaj delček širine, ki jo kaže balkansko Sarajevo, dočakali tudi v Sloveniji v letu, ki prihaja.
To želim nam vsem skupaj.

januar

11.01.2003
Slabosti hitenja

Spet smo preživeli zaključek enega in začetek novega leta. Ne vem, ali si domišljam ali je res, da se ljudje vedno bolj hrupno pripravljajo na spremembo koledarja. Kot bi bili prepričani, da je to zadnje praznovanje, potem pa bo konec sveta. A za vsakim letom zanesljivo pride naslednje z nami ali brez nas.

Mene so ti prazniki spomnili na to, da bom kmalu odslužil tretjino mandata varuha človekovih pravic in da me čakajo še štiri leta. Torej je to tudi čas, ko premislim, kaj sem naredil in česa ne in kaj bi bilo treba narediti bolje ali vsaj drugače kot v minulih dveh letih. Pa tudi, čemu se je treba nujno v naslednjih letih najbolj posvetiti. Idej in ciljev imam še veliko, za minuli dve leti pa že obstaja seznam uspehov in, žal, a tako je življenje, so tudi stvari, ki bi jih lahko naredili bolje. Upam pa, da je plusov vsekakor več in da so tehtnejši.

Prednovoletni čas je tudi čas, ko se druženje s prijatelji, znanci in tudi neznanci nekako zgosti: veliko je obiskovanj in želje po sreči v prihodnjem letu kar dežujejo zelo neizbirčno. Čeprav nisem kak ljudomrznik, mi je vseh teh stokov včasih kar preveč: raje jih porazdelim skozi vse leto. Tu in tam pa sem vseeno prisoten na kakšnih bolj množičnih srečanjih, kjer izvem tudi kaj zanimivega: veliko govoric, pa tudi kakšna resna informacija se najde.
Tako mi je na eni od teh prireditev v drugi polovici decembra znanec povedal, da se zagovorniki slovenskega vstopa v Nato bojijo, da bo ameriški napad na Irak, ki ga predvidoma načrtujejo nekako v sredini februarja, še bolj zmanjšal podporo slovenskih volilcev za članstvo v tej zvezi. Zato je treba z referendumom pohiteti in ga pripraviti v začetku februarja. Informacija se mi ni zdela popolnoma verjetna, ker poznamo počasnost pri izvajanju sklepov, ki jih politika sprejme. A to velja za običajne pomembne družbene probleme, ki jih je treba rešiti zaradi olajšanja življenja ljudem. Ko pa gre za stvar, ki se meni zdi popolnoma nepotrebna, morda celo škodljiva, pa pogosto pokaže izjemno učinkovitost.

In tako je bilo tudi s tem: kar čez noč so se odločili, da naj bi bila referenduma v začetku februarja (namera je po čudežu propadla). Morda je bil predvideni datum res najboljši čas za to, da bi se referendum o Natu za njegove zagovornike dobro iztekel. Vendar, če naj bi se bilo treba o vojaškem povezovanju odločati čim prej (preden bi grozote vojne v Iraku zmanjšale pripravljenost slovenskih volilcev za to pustolovščino), pa se je za družbeno in ekonomsko zavezo z Evropo treba resneje pripraviti.

Čeprav so nas o prihodnosti, ki nas čaka v Evropi, obveščali veliko več, kot so nam podali argumentiranih informacij o Natu, lahko in moramo izvedeti še mnogo. O Natu se kaj novega verjetno ne da več povedati, pa tudi do zdaj še nisem slišal argumenta, ki bi me prepričal. Mi pa hitenje z obema referendumoma na vrat na nos, ki bi lahko ogrozilo naš vstop v Evropsko zvezo, vzbuja slab občutek, da se je slovenska politika pripravljena odreči Evropi, če bi to pomenilo vsaj majhno povečanje možnosti za Nato.

25.01.2003
Raje obrnemo glavo proč

Prvi teden: prijetna šola
Večina pogovorov, ki jih imamo s šolskimi otroki v okviru seznanjanja z otrokovimi pravicami, se končuje z ugotovitvijo, da so šole pogosto grožnja otrokom in učiteljem. So prezahtevne, saj so posamezni predmeti natrpani z množico nepotrebnih podrobnosti, ki se jih morajo otroci naučiti le zato, da jih bodo čim prej pozabili. Obseg snovi pogosto dokazuje pomanjkanje občutka za stvarnost pri sestavljalcih učnih načrtov. Ko pa se to kombinira še z željami ali strahom učiteljev, da ne bi otrokom kaj pozabili vcepiti v glavo, in z ambicijami staršev, da bi imeli za potomce genije, je mučilnica za otroke pripravljena.

Šola pa je lahko tudi prijetna. In taka je podružnična šola v Utiku, kamor hodi Hana. Nemalokrat se zgodi, da pride domov, odloži torbo in reče, da gre še malo nazaj k sošolcem, ki so ostali v podaljšanem bivanju. To je vsekakor znak, da tudi šola sodi v prijetni del njenega življenja. Brez stresa se otroci naučijo še več, tako pridobljeno znanje pa tudi zanesljivo ostane dalj časa.

Ta teden so imeli še bolj popestren urnik. Letošnje zimsko vreme je otrokom kar grdo zagodlo med počitnicami ni bilo snega, ko pa se je šola ponovno začela, se je zima kot nalašč pokazala v svoji klasični snežni lepoti. Zato so učiteljice predlagale, drugi zaposleni, starši in otroci pa smo z veseljem sprejeli, da bi pouk kombinirali z rekreacijo v naravi. Otroci so imeli zjutraj dve uri pouka, potem smo jih starši, ki smo bili dopoldne doma, z avti odpeljali na bližnji hrib, kjer jim je smučarsko društvo iz Strahovice postavilo vlečnico, in enotedenski tečaj smučanja se je lahko začel. V petek so učenci svoje smučarske veščine preskusili še na tekmi, ki se je spremenila v kar prijetno malo zabavo. Taka popestritev šole zanesljivo ne zmanjšuje količine znanja, ki naj bi ga otroci pridobili; prej narobe.

Drugi teden: nasilna družina
Žal pa nimajo vsi otroci tako veselega otroštva. Pri tem ni glavni vzrok šola, temveč žal prevečkrat družina, ki je še prepogosto prvi stik otroka z nasiljem. Družinsko nasilje je problem, ki se ga kot družba še vedno preveč izogibamo. Kultura, v kateri živimo, nam še prepogosto dopoveduje, da je družina sveta in da se v to, kar se dogaja v njej, ne smemo vtikati. Posamezniki še vedno obrnemo glavo stran, če smo priča takim dogodkom, luknjičava zakonodaja pa inštitucijam otežuje učinkovito intervencijo.

Morda naša rokovnjaška zgodovina narekuje, da lažje desetletja načrtujemo varne hiše, kamor naj bi se začasno ali trajno umaknile žrtve, kot da bi nasilnežem učinkoviteje preprečili njihovo delovanje. Sicer se je kar nekaj posameznikov in predvsem nevladnih organizacij trudilo za spremembe vedenja in zakonodaje, a zares učinkovito je lahko le usklajeno delovanje na vseh področjih: posamezniki, šole, centri za socialno delo, nevladne organizacije, zdravstvo, sodišča in policija. Da bi določili, kako usklajeno delovati za zmanjšanje družinskega nasilja, sva z generalno državno tožilko Cerarjevo na sestanek povabila štiri ministre in vrhovno sodišče. Pripravljenost za to obstaja, že bližnja prihodnost pa bo pokazala, kako uspešni bomo. Sem optimist.

Oba tedna: zmešnjava z Natom
Konfuzna propaganda za vstop v Nato dokazuje, da je pravilna trditev v prejšnjem Dnevniku, da se kaj pametnega v korist priključitvi Natu ne da več povedati.

februar

07.02.2003
Pričakujem Drnovškovo izjavo

Film Rezervni deli, katerega premiera je bila v sredo zvečer, potrjuje upanje, da se slovenskemu filmu pišejo dobri časi. Nihče od tistih, s katerimi sem govoril po predstavi, ni imel nikakršnih pripomb. Ravno narobe. Film je vse presunil s temo (prebežniki, na katerih prisotnost smo se vsi v Sloveniji kar nekako navadili) in profesionalno izvedbo, ki je pri slovenskem filmu nismo vedno vajeni.

Tragičnih zgodb neznancev iz daljnih krajev, ki odidejo svojim željam nasproti, je ravno dovolj, da zaradi pretiravanja v samoobrambi ne otopiš, okvirja pa jih ozadje industrijskih kompleksov, ki nevsiljivo namigujejo o dvomljivosti razvoja, za katerim težimo. Glavni junak ne mara globalizacije, saj lahko v sosednji trgovini kupi ravno takšne klobase, kot jih je nekoč prinesel z Madžarske ali s Češke, čeprav s temnim stranskim pojavom globalizacije (prebežniki) dobro služi.

A globalizacija ima, kot vse stvari v življenju, dve plati: svetlo, ki jo za zdaj uživajo predvsem bogate države in posamezniki, ki v prostem pretoku kapitala svoje bogastvo še povečujejo, in temne, ki ostajajo revnemu delu sveta, saj prostega pretoka ljudi, ki je drugi pogoj iste globalizacije, ni. Le posamezniki, katerih upanje v lepše življenje je dovolj močno, si upajo na pot iskanja, ki pa se pogosto konča tragično končajo kot rezervni deli v bordelih ali bolnišnicah za presajanje organov. Spet v veselje in korist tistih z debelimi denarnicami.

Mešanje kultur, ki jih je v obliki klobas v bližnji trgovini zaznal glavni junak filma, pa ni le pojav sodobnih globalizacijskih tokov. Tega ni bilo v preteklosti nič manj. Lep dokaz je Sarajevo, kamor me je povabil prijatelj in kolega Frank Orton. Pravi svetovni užitek nudi možnost, da v petih minutah peš obiščeš obeležja štirih svetovnih religij: pravoslavno in katoliško cerkev, židovsko sinagogo in muslimansko džamijo.

Vsi ti spomeniki pa niso rezultat sodobnih globalizacijskih pripomočkov skrajševanja časa in prostora, ampak so še iz časov, ko je bila potrebna fizična in ne virtualna (so)prisotnost. Torej velika širina v ljudeh, ki so strpno prenašali tujce in tuje ideologije v svoji bližini. Brez strahu, da bi ti tuji vplivi kazili in uničevali domorodno zaplankanost in omejenost. Sarajevo in Bosna sta poznala pri- in ne le prebežnike že pred stoletji, ko se je šla zahodna Evropa verske vojne in so izgnani Judje iz kulturne Evrope tam dobili zatočišče. Tudi svoj verski objekt so si lahko zgradili, kot so lahko svoje ohranili kristjani. V netolerantni, kot večkrat slišim, muslimanski kulturi.

In kaj počnemo mi, širokosrčni in tolerantni Slovenci nekaj stoletij kasneje? Do onemoglosti se prepiramo o najbolj elementarni pravici, da si lahko tudi muslimani postavijo svoj verski objekt. Kaže, da je (ne)izgradnja džamije poleg Nata najpomembnejša zadeva naše prihodnosti. Politiki o tej temi molčijo, namesto da bi izrekli nedvoumno podporo ne le ustavni, temveč elementarni pravici vsake religije do lastnih verskih objektov.

V tem smislu pričakujem tudi izjavo predsednika države. A ne take, kot jo je dal v intervjuju za mrežo lokalnih radijskih postaj, kjer je več govoril o previdnosti pred anomalijami, ki jih lahko prinese izgradnja džamije. Kot da so slovenski državljani muslimanske veroizpovedi največja nevarnost slovenstva.

22.02.2003
Smučanje in demonstracije

Prvi teden: dopust
Minuli teden sem si privoščil dopust. Na uradu začenjamo pisati poročilo o stanju človekovih pravic v lanskem letu v Sloveniji; najprej svoje ugotovitve zapišejo strokovni delavci, moje delo pri tem pa se resneje začne v naslednji fazi. Ker začne po petnajstem tudi Nada predavati na fakulteti, je bil zadnji čas za počitnice. Hana je izkoristila Gabrov teden in po osmih letih sem se spet spravil na smuči. Najprej eksperimentalno ali me bodo noge sploh ubogale potem pa zares. Priznam, ponovno sem se navdušil. Da nisem imel skušnjav, da bi med počitnicami kaj delal, mi je pomagal internetni virus, ki je popolnoma razsul moj računalnik. Svet se ne bo podrl, če bom kak teden molčal!

Drugi teden: spomini na sedemdeseta
Teden se seveda ni mogel končati brez moje prisotnosti: v soboto so bile po vsem svetu, tudi v Ljubljani, manifestacije za mir in pravičnejšo delitev svetovne blaginje. Zato sem počitnice prekinil in se s tisoči sprehodil po ljubljanskih ulicah. In bil sem, pa ne le jaz, izredno presenečen. Iz dogajanj zadnjih let, ko so bile razne manifestacije (pre)malo številne, sem nekaj podobnega pričakoval tudi zdaj. Vendar me je množica prepričala, da je nezainteresiranosti za družbena dogajanja in skrbi le za lastni standard konec. Prebral sem sporočilo pohoda, ki me je spominjal na dogajanja v začetku sedemdesetih: tukaj smo in brez nas ne bo šlo več! (Če nekoliko špekuliram in povežem rezultate volitev: velik uspeh, ki so ga imele nestrankarske liste, je podobno sporočilo strankam o nezadovoljstvu ljudi.)

Ta čas pa v parlamentu predstavniki ljudstva modrujejo, kako narediti vse, da bi referendum o Natu uspel. (Zanimivo je, kako se nekatere ideje ponavljajo ne glede na politični sistem. V osemdesetih smo protestirali, ker so oblastniki enačili uspeh referenduma s potrditvijo njihove volje. Moramo pa si biti na jasnem: referendum uspe, če lahko ljudje svobodno izrazijo svojo voljo, čeprav je ta v nasprotju z željami oblasti!) Da bi možnosti za neuspeh referenduma čim bolj minimalizirali, prilagajajo tudi njegova pravila. To je sicer zakonito, a bolj kot so kriteriji za sprejetje nizki, manj je referendum legitimen.

Menim, da bi moral biti cenzus za popolno legitimnost referenduma polovična udeležba s polovičnim strinjanjem. Ob zdaj predlaganih kriterijih (zadostuje le polovica veljavnih glasov) pa se sprašujem, zakaj raje ne sprejmejo zakona, da je dovoljeno voliti le tistim, ki so za. Kar se tiče odločanja o Evropski uniji, sem prepričan, da bi dobili dovolj glasov volilcev. O delu evropskega ministra Potočnika in njegove ekipe ne dvomim. Pokažejo lahko marsikaj, saj je za njimi celo desetletje napornega in resnega dela.

A ker se je na evropski referendum obesil še natovski, so stvari bolj vprašljive. Če so nas dovolj korektno prepričali o prednostih (tudi o slabostih) priključitve Evropski uniji, tega ne morem trditi za Nato. Če je (pogojno rečeno) v preteklosti ta vojaška zveza še imela smisel vzdrževanja ravnotežja moči med dvema (vojaškima) svetovoma, je njen sedanji namen le zaščita bogatega sveta pred revnim in vojaška obramba izkoriščevalskih odnosov med obema svetovoma. Miru pa ne bomo zagotovili z vojaško prevlado, temveč s pravičnejšo delitvijo skupno ustvarjene pogače.

marec

08.03.2003
Najprej borci za svobodo, potem teroristi

Referenduma o priključitvi Evropski uniji in Natu se bližata, politika pa je vse bolj nestrpna, kakšna bo odločitev. Vse kaže, da politično-ekonomsko- socialna povezava z Evropo ni vprašljiva, alarmna lučka pa sveti pri vojaški povezavi. Drastično upadanje deleža zagovornikov vključevanja v Nato v zadnjih mesecih pa ni posledica agresivne propagande nasprotnikov tega vključevanja, temveč vsakodnevno delovanje njenih zagovornikov.

Sami propagandisti Nata so najboljša antipropaganda. In to ne zaradi nenormalnega položaja v svetu, s katerim referendum sovpada, kot bi se radi izgovorili zagovorniki. Nenormalnost je za vojaški svet normalnost krize in vojne so tisto, kar vojska in zagovorniki militarizacije potrebujejo, da sploh lahko opravičujejo svoj obstoj. Če bi imeli v svetu dobro politiko, normalen razvoj, če ne bi bilo prikrajšanih in zatiranih, če ne bi bilo zatiranja, vojakov sploh ne bi potrebovali. Zato so nenormalnost svetovnega političnega položaja, vojaške grožnje in vsakovrstni strah ravno tiste situacije, ki opravičujejo potrebo po varnostnih povezavah in povečevanju vojaških izdatkov. Sovpadanje referenduma za Nato z grožnjami po vojaških spopadih je torej ustrezno: razmišljanje o militarizaciji okvirja ustrezna svetovna situacija.

Pred skoraj desetletjem so Združeni narodi izdali poročilo o človekovem razvoju, ki je bilo usmerjeno predvsem na vprašanje človekove varnosti. Tu varnost ni opredeljena kot vprašanje vojske in obrambnih proračunov, temveč predvsem kot vprašanje ustrezne svetovne razvojne politike. Povečevanje vojaških izdatkov povečuje možnost za svetovne konflikte, saj zmanjšuje delež sredstev za razvoj. Zato so predlagali spremembo koncepta zagotavljanja varnosti: ne z oboroževanjem, temveč z razvojem. Sredstva za vojske bi morali zmanjševati in jih namenjati za hitrejši in enakomernejši razvoj. Grožnje svetovni varnosti izhajajo iz ekonomske nestabilnosti, uničenega okolja, revščine, lakote, bolezni in predvsem slabe politike. V razvitih državah je vojaška industrija ena najmočnejših panog, ki jo trg nenehno potrebuje. To pa si lahko zagotovi le v nestabilnem svetu, svetu nenehnih vojaških sporov.
Tudi krize, ki jih zadnja leta rešujejo z orožjem, je ustvarila slaba politika istih držav, ki zdaj te krize rešujejo. ZDA so v Afganistanu podpirale in oboroževale najbolj skrajne organizacije mudžahedinov, da bi si zagotovile prevlado nad sovjetskim vplivom. Takrat ni nikogar skrbelo za človekove pravice, ki so jih v Afganistanu najbolj surovo kršili, dokler se ti niso obrnili tudi proti svojim mentorjem. V ZDA so dobivali politični azil teroristi, ki so v Egiptu nastavljali bombe in pobijali civilno prebivalstvo dokler tega niso počeli v New Yorku, so bili borci za svobodo.
 
Tudi Sadam Husein, nesporno diktator in zatiralec lastnega naroda, ni bil problematičen v času, ko so ZDA (napačno?) ocenile, da je Iran večja grožnja. Financirali so ga in oboroževali, čeprav je množično zastrupljal lastno prebivalstvo. Podobno je bilo z razpadom Jugoslavije: ZDA so Miloševiču dajale signal, da ima proste roke. Po vsaki izjavi, da ne bodo dovolili razpada Jugoslavije, je Miloševič šel v novi uničevalni pohod. Vojaško posredovanje Nata je bilo le popravljanje tistega, kar so prej sami sprožili.

22.03.2003
Če sem nekoliko zloben...

Slovenski varuh človekovih pravic je že od nastanka dalje delovno in strokovno tesno prepleten z mednarodnim dogajanjem. Že moj predhodnik Bizjak je imel množico delovnih stikov z ombudsmani po svetu, predvsem po Evropi. Med drugim je bil tudi eden od štirih direktorjev mednarodnega instituta ombudsmanov, nevladnega združenja, ki vključuje večino nacionalnih in tudi nekaterih regionalnih institucij. (Na to mesto sem bil izvoljen tudi jaz.)

Ker je bila slovenska institucija ustanovljena pred večino vzhodnoevropskih in ker je slovenski zakon o varuhu človekovih pravic med najboljšimi, smo Slovenci pogosto pomagali pri nastajanju mnogih podobnih institucij. Take želje obstajajo tudi zdaj; velikokrat nas prosijo za pomoč pri reševanju tehničnih, še posebno pa vsebinskih in strokovnih problemov. Pogosto nas za to pomoč prosi Svet Evrope, ki take obiske tudi financira. In kolikor je to delo častno in potrjuje občutek, da je slovenska nizka samozavest popolnoma odveč, je tudi naporno. Dovolj dela imamo že doma, take pomoči pa zahtevajo tudi precej potovanj.

Če bi sprejeli vse prošnje, bi lep del naše institucije samo potoval po Evropi. Te stike poskušamo ohraniti na znosni ravni, zaradi česar ne odidemo povsod, kjer nas želijo. Nekoliko intenzivnejšo pomoč nudimo bližnjim državam tudi tako, da njihovi strokovni sodelavci prihajajo na izobraževanje v Ljubljano. Pri drugih evropskih ombudsmanih obstaja namreč prepričanje, da je delo slovenske institucije zelo dobro in da se lahko od nas veliko naučijo. Kar nekaj držav je svojo institucijo postavilo po slovenskem modelu prevedli in le nekoliko prenovili so slovenski zakon, ki daje ombudsmanu večje pristojnosti kot večina drugih zakonov.

Med temi niso le države, ki so nastale iz Jugoslavije; slovensko pomoč pri vzpostavljanju ombudsmana je z veseljem sprejela tudi Grčija, ki je članica Evropske unije. Njen dosedanji ombudsman Diamandorus pa bo z aprilom postal tudi obmudsman te skupnosti. Tesne mednarodne stike vzdržujemo tudi z organiziranjem mednarodnih konferenc; če sem nekoliko zloben, nam je lažje, če pride v Ljubljano trideset ombudsmanov, ko da mi potujemo na trideset koncev Evrope. Taka posvetovanja prispevajo tudi k prepoznavnosti Slovenije v svetu.

Imam vabila vrste varuhov človekovih pravic, ki bi radi, da jih obiščem. Med njimi je s svojimi vabili zelo vztrajen albanski. Ker ne potujem rad le zaradi obiskov, sem izrabil povabilo Sveta Evrope in se v noči na ponedeljek odpravil v Tirano, kjer sem imel predavanje o našem delu in upoštevanju evropske konvencije o človekovih pravicah. Letalo za Tirano odhaja ob res nemogoči uri: ob pol enih ponoči, kar pomeni, da si v hotelski postelji po drugi uri, če seveda poteka vse brez problemov. In čeprav je bilo tako, ni prijetno že navsezgodaj strokovno delati. A je za silo šlo.

O Albaniji ne morem veliko povedati, saj sem oba dneva preživel na poti med hotelom, posvetovanjem in ombudsmanovo pisarno. Morda le najbolj nepričakovano opažanje: ne verjamem, da je na svetu še kakšna država, ki ima toliko mercedesev. Mislim, da je vsaj polovica vozil na albanskih ulicah te znamke. In prepričan sem, da se ne motim preveč.
Domov sem se vrnil še pred začetkom vojne v Iraku.

april

05.04.2003
Novodobna neuvrščenost

Na referendumu smo pokazali voljo biti člani največje in edine vojaške zveze. Glede na agresivno propagando, ki jo je vodila vlada ob pomoči večine opozicije, je bil delež za Nato relativno majhen (dve tretjini udeležencev referenduma predstavljata približno 40 odstotkov volilcev). Takega angažiranja za neki projekt v Sloveniji še nismo videli: tako vladajoča koalicija kot opozicija, tako posvetna kot svetna oblast, tako predstavniki znanstvene kot gospodarske sfere družbe vsi so kar tekmovali, kdo bo povedal več dobrega in koristnega o naši prihodnosti v Natu. Seveda brez kakšnih oprijemljivih argumentov.

Če bi se uresničil vsaj majhen delček obljub, se nam ne bi bilo treba ničesar bati: še našim vnukom bi se cedila le med in mleko. Tako Indijo Koromandijo bi rad doživel. A preveč dobrega, pravijo stari ljudje, škodi. Po popivanju imaš mačka, če pa poješ preveč tort, te boli želodec. In bojim se, da so se bolečine v želodcu že pojavile, še preden smo se tort sploh najedli. Prvi račun so dobili politiki: Američani so povedali, da smo z njimi v vojni z Irakom, od koder se več ne moremo izvleči. Ko si enkrat notri, si notri. Cena izstopnice je veliko višja kot cena vstopnice.

Tako ceno za izstop plačuje zdaj tudi Irak. Ko je bil prijatelj zahoda, so mu prodajali orožje, tudi kemično, in ga podpirali, celo nagovarjali k napadu na Iran (takrat se je Iran pač zdel večja nevarnost kot Irak). Zdaj mu ta napad očitajo, kemično orožje, ki so mu ga dali, pa iščejo z največjo vojsko na svetu (podobno se je zgodilo Afganistanu). Če nič drugega, je ta napad svarilo vsem tistim, ki bi si v prihodnosti drznili upati, da bodo kdaj v prihodnosti lahko vodili svojo (zunanjo) politiko. Pozabite! Za vsako potezo, ki bi spominjala na samostojnost, bodo naši politiki morali najprej po dovoljenje v Pentagon.

Bilo bi prav smešno, če ne bi bilo tragično, vsakodnevno opazovati dokazovanja, da ne podpiramo vojne. Na vsako zanikanje naše vpletenosti na drugi strani Atlantika ponovno potrdijo, da nas imajo za vojne zaveznike. Verjamem, da vlada ni izrecno potrdila vojaškega reševanja iraške krize brez Združenih narodov. Vendar je vilenska izjava pomenila izrecni pristanek, pa naj se naši politiki še tako sprenevedajo. Tudi deset izjav na dan za državljane Slovenije tega ne bo spremenilo. Morda, a le morda, odločno pismo Washingonu, da nismo zraven. To pa je iluzorno pričakovati, vsaj dokler čakamo na potrditev našega članstva v Natu ne, kot se sliši iz ust naših izvoljenih predstavnikov.

In kaj je s trditvijo, da Nato in vojna v Iraku nista povezana? Seveda je to le ena od mnogih neobveznih izjav v predreferendumski propagandi. Tako notri- ven nategovanje je le politika novodobne neuvrščenosti, kot je to poimenovala Nada. To pa lahko vodi le v katastrofo za nacionalno suverenost. Dodatna grožnja malim državam je tudi vse bolj prisotno ignoriranje mednarodnega prava, ki je edino zagotovilo za njihov obstoj.

Če bo obveljala praksa, da lahko velike in močne države vsiljujejo svojo voljo (tudi z orožjem), bomo lahko čez nekaj generacij o Sloveniji kot državi brali le v zgodovinskih učbenikih, slovensko kulturo pa bomo uživali le kot redek spomin na preteklost na zakotnih vaških etnoloških predstavah.

19.04.2003
Sporočila sovraštva

Vsakdo, ki je na očeh javnosti, ima javne in tudi skrite nasprotnike in oboževalce. Filmske igralce njihovi zasledovalci povečini obožujejo, zasledujejo jih z namenom, da bi jim ukradli delček zasebnosti ali od njih dobili podpis; če je ta na sliki, je še toliko bolj vreden. Pisatelje njihovo občinstvo nadleguje bolj kulturno, kot se za to zvrst ustvarjanja pač spodobi: hodi bolj redko, a vendar na literarne večere ali pa jih z zanimanjem opazuje skozi okno znanega lokala, koliko kozarcev žlahtne literarne vzpodbude so popili. In iz tega poskušajo uganiti, kakšen bo njihov naslednji roman.

Politike, polpolitike in ljudi podobnih poklicev pa spremljajo bolj s strahom: veliko se jih boji njihove moči (ki je pogosti samo domišljijska), jeze ali maščevanja, mnogi jim zavidajo njihov položaj in privilegije, ki jih imajo, obstajajo pa tudi redki, ki jih spoštujejo. Vse to izražajo na različne načine: pozdravljajo jih na cesti ali se jim umikajo, včasih rečejo kakšen pohvalen stavek, pogosto pa se oglašajo s pismi podpisanimi ali anonimnimi.

Tudi sam doživljam vse to. Ne vem sicer, kam spadam, najbrž nekam med polpolitike. Pisma, ki izražajo avtorjevo mnenje o kakšnem mojem dejanju ali javnem nastopu, zajemajo vso paleto pisanja: so podpisana ali anonimna, izražajo podporo ali nasprotovanje, poskušajo svetovati pri nadaljnjem delu, sporočajo pa tudi nestrinjanje z mojimi stališči. Hvaležen sem vsem, izrazom podpore in izrazom nasprotovanja, ki me opozarjajo na napake. Posebno zanimiva pa so pisma, po večini nepodpisana, s katerimi avtorji izražajo svoje popolno nerazumevanje, celo sovraštvo do drugih. Taka pisma me včasih razžalostijo (koliko sovraštva je med ljudmi) ali pa zabavajo (če bi imel le delček humorističnega talenta prijatelja Partljiča, bi lahko zelo obogatil zbirko zbranih del slovenskih pisateljev).

Sporočila sovraštva najpogosteje sprejemam, ko podprem kakšno marginalizirano skupino ljudi. Kaže, da so drugi in drugačni v velikem delu slovenske javnosti še vedno vir vseh težav in cilj neizživetih sovraštev. Nekateri pravijo, da sem zagovornik ciganov, čefurjev in pedrov (Za nas, čistokrvne Slovence, pa nimaš posluha!). Resnici na ljubo moram priznati, da za čistunstvo res nisem nadarjen.

Tako sem ob aferi izbrisani dobil pismo (anonimno), ki na šolski način izraža neznanje, nerazumevanje in sovraštvo do drugačnih. Pismo se začenja: Kako to, da sprejemaš "izbrisane"? Ti ljudje so se priklatili v Slovenijo. Daješ jim več pravic kot nam, ki smo avtohtoni. Mi smo si sami ustvarili človekove pravice, pa naj si jih še oni, ne pa, da pridejo k nam zahtevat človekove pravice, ki so samo naše... Nesmiselno bi bilo polemizirati s takšnimi stališči, vseeno pa je treba opozoriti na pogosto napačno razmišljanje, da ima kdor koli pravico lastiti si človekove pravice: so univerzalne in nedeljive! Nihče si jih ne more prilastiti, vsakdo pa ima dolžnost spoštovati jih in razširjati. Prvi člen splošne deklaracije človekovih pravic pravi, da imajo vsi ljudje enake pravice in enako dostojanstvo. Tega pa ne izraža nadaljevanje pisma: Ti ljudje so se k nam prikobacali, ker so bili v svoji domovini neuporabni in neprilagodljivi! Najbolj šokantno pa je, da podobna stališča opravičujejo z zaščito slovenske krščanske kulture.

maj

03.05.2003
Živel Prvi maj!

Čase iz mojega otroštva pogosto poimenujejo "temni, sivi" časi. A od takrat se spominjam marsičesa svetlega, sem pred leti napisal v priložnostnem besedilu za neki časopis ob prvem maju. To svetlo so bili prvomajski kresovi, predvsem pa simbolni pomen, ki so jih imeli: zaposlitev, pravica do dela in relativna enakost v materialnem bogastvu med ljudmi. Zaposlitve ni bilo težko dobiti, ni bilo velikih materialnih razlik med ljudmi in le malo je bilo potrebno za povečanje bogastva popoldansko delo zase, soseda ali za denar, kakšni mali privilegiji, ki so izhajali iz znanstev, pa tudi iz položaja v politični nomenklaturi.
A vse skupaj nič velikega, še posebno, če te razlike primerjam s sedanjimi. Kakšnih posebno velikih potreb tudi nismo imeli in prepričani smo bili, da je le malo treba, pa bodo zadovoljene vse naše potrebe. Vendar pa se s počasnim izboljševanjem standarda potrebe ljudi niso zadovoljile; nasprotno še hitreje so se povečevale. Bili smo prepričani, da je prepočasna gospodarska rast kriva za naše nezadovoljstvo. Prepočasna rast, za katero je kriva prevelika uravnilovka, ki ščiti lenuhe in zavira ustvarjalce. Nismo vedeli, da še tako hitra rast materialne blaginje ne more dohitevati rasti potreb. Prepričani smo bili, da bo povečevanje neenakosti povečalo tudi učinkovitost, težji dostop do zaposlitve bo ljudi prisilil k bolj odgovornemu odnosu do dela; vse skupaj pa k še hitrejšemu gospodarskemu razvoju, kjer bomo vsi lepo in zadovoljno živeli.

Tako se je že v osemdesetih začel uvod v tranzicijske čase: povečevanje razlik v plačah, nakazovali pa so se že prvi poskusi uravnavanja poslušnosti z zaposlitvijo oziroma odpuščanjem. Zaposlitev ni bila več pravica sama po sebi, ampak dobrina, za katero se mora človek potruditi. Tako kot v večini tranzicijskih držav je tudi pri nas povečevanje razlik v plačah in odpuščanje z dela postalo eden najpomembnejših inštrumentov za povečevanje produktivnosti in ekonomske učinkovitosti. Vrsta raziskav kaže, da povečevanje razlik v bogastvu ni mehanizem, ki bi avtomatično povečeval produktivnost; še posebno ne skupne družbene koristi. Predvsem pa ne razlik, ki nastajajo zunaj dela: legalni, pollegalni in nezakoniti dohodki.

Žal šibka kontrola zakonitosti ne more dohitevati neskončne inovativnosti bogastva željnih parvenijev, ki svojo individualno srečo gradijo na trpljenju množice drugih. V družbi, ki spoštuje le zmagovalce, ne moremo računati na (za)vest, ki bi preprečevala preveliko izkoriščanje, zato bi morali biti mehanizmi nadzora nezakonitega ravnanja toliko bolj razviti. Predvsem pa bi morala biti določena meja med zakonitostjo in nezakonitostjo. Včasih za to mejo niti ne vemo, saj se nam zdijo nekatera delovanja že povsem normalna. Pri tem mislim na nekatere prakse, ki jih je omenil tudi direktor urada za preprečevanje korupcije Penko ustanavljanje zasebnih inštitutov, prek katerih se prelivajo davkoplačevalčeva sredstva v zasebne žepe državnih funkcionarjev. In taka normalnost je za družbo najbolj nevarna: vnaša nezaupanje v državo in ustvarja videz še večje korupcije, kot sicer je.

Prvomajski praznik še vedno slavimo nekoliko trpko, a vendar. Da bi bil vsaj malo bolj svetal, pa bi lahko pripomoglo večje spoštovanje inštitucij, ki nas opozarjajo na stranske poti.

17.05.2003
Delovni prazniki

Prazniki so minili kot vedno (pre)hitro. Sam sem si jih, kot marsikdo, z dopustom še podaljšal. Žal predvsem za to, da sem dokončal delo, ki ga prej nisem utegnil. Čakalo me je kar nekaj besedil, ki sem jih obljubil različnim ljudem že pred časom, pa zanje nisem našel dovolj časa oziroma volje. Z obljubami je že tako: človek premalo razmisli, rad bi komu naredil uslugo ali pa se nekoga ne moreš znebiti drugače, kot da pač pristaneš. Saj dve, tri ali pet strani za vas ni problem napisati, prosilec pritisne na gumb samoljubja.

Res ni tak problem napisati nekaj strani na temo, ki jo obvladam. Problem nastane, ko se take obljube nakopičijo. Možgani skačejo z ene teme na drugo, vse so mi enako ljube ali pomembne in s koncentracijo je konec. Potrebno je kar nekaj napora, da lahko odmislim druge teme in se osredotočim le na eno besedilo. In potem drugo. In tretje. To pa je neizvedljivo, če moram zjutraj še v službo, kjer me spet čaka zajeten kupček novih tem. In za take situacije so prazniki kot nalašč. Lahko pospravim tisto, kar mi prej ni uspelo. Skratka: praznik dela sem praznoval tudi delovno.
Minuli petek sem ves dopoldan preživel z otroki na 1. osnovni šoli v Celju. Na šoli je bila ena od akcij, ki jih posvečamo promociji človekovih pravic, ki se začne že v rani mladosti. Nekatere šole, ni jih malo, vključujejo v nekatere razrede ali kar v vso šolo tudi spoznavanje človekovih pravic bolj aktivno: pripravijo projektni dan ali teden, ki je namenjen tej temi. Na zaključek povabijo pogosto tudi varuha, kdaj pa kdaj se mi ga uspe tudi udeležiti.
Pred Celjem sem bil v Loškem Potoku in priznati moram, da so taka srečanja zame prav prijetna, upam pa, da tudi za otroke. Tokratna tema Moja pravica tvoja pravica mi je še posebno ljuba, saj uvaja otroke v najpomembnejše področje človekovih pravic sodelovanje, odnos do drugega. Zavedati se moramo, da si pravice nihče ne more lastiti, ker je od nas vseh, in da lahko svojo pravico udejanjam izključno samo skupaj z drugimi ljudmi. Sam bom deležen pravice le, če je ne bom odrekal drugim. Pomanjkanje te zavesti je tudi osnovni vzrok kršitve človekovih pravic.
Brezbrižnost kot osnovni vir kršitve človekovih pravic v Sloveniji je odkril tudi Alvaro Gil Robles, komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope. Ne zanemarjam pomena zavestnega kršenja, a brezbrižnost uradnikov do ljudi v stiski, brezbrižnost posameznika do drugega je tisto, kar najpogosteje vodi do kršitev. (V lanskem poročilu o spoštovanju človekovih pravic sem zapisal, da je to premajhna občutljivost za stiske ljudi.) Pogosto imam občutek, da nas večina dela na najnižji še sprejemljivi ravni in se ne zaveda, da lahko pomeni odlaganje rešitve za nekoga hudo življenjsko stisko. Premalo imamo empatije, ki se je je tudi treba naučiti. Učiti vsak dan znova.

V ponedeljek je bil mednarodni dan medicinskih sester, vendar se njihovega srečanja žal nisem mogel udeležiti, v četrtek pa mednarodni dan oporečnikov. To je dan, ki ga je nujno treba proslaviti. Meni ga je polepšal izid zgoščenke z Butnskalo.

Majski dnevi so sproščajoči in prav je, da jih kdaj pa kdaj take tudi sprejmemo. Zato se prileže tudi manj težka tema. Priznajmo pomladi, kar ji gre.

31.05.2003
Ne na račun trpljenja drugih

Pogosto me vabijo na razne prireditve, in sicer tako slavnostne kot tudi strokovne. Čeprav bi se rad udeležil večine, se marsikatere ne morem. Nekatere časovno sovpadajo z že dogovorjeno obveznostjo, pogosto pa sem obremenjen z drugim delom in se ne morem dovolj pripraviti. Zadnje velja predvsem za strokovna posvetovanja, kjer bi moral povedati kaj pametnega. Vsaj predstavljam si, da ne smem govoriti tja v en dan. Obstaja precej tem, o katerih nekaj vem in si domišljam, da bi lahko pristavil vsaj en mali kamenček v mozaik. In taki dogodki so najbolj nevarni. V (pre)veliki želji sodelovati obljubim prispevek in udeležbo, potem pa mi zmanjka časa za temeljito pripravo. In katastrofa je tu: nastop je meglen ali pa konfuzen. Nihče ne ve, kaj sem hotel v resnici povedati, čeprav me tolažijo, da je bilo v redu. Morda je bilo za nekoga še delno razumljivo, a se vseeno žrem, ker sem si vse skupaj predstavljal popolnoma drugače.

V zadnjih dveh tednih se mi je to pripetilo kar dvakrat. Prvič na posvetovanju o odličnosti na Otočcu, drugič pa na predstavitvi novega poročila o človekovem razvoju. In v obeh primerih na podobno temo: pomembnost zavedanja medsebojne povezanosti vseh delov družbe, kadar se lotevamo načrtovanja ali celo reguliranja naše prihodnosti. Predvsem sem želel na primeru tranzicije prikazati, kakšne so lahko stranske negativne posledice sprememb, ki so sicer zamišljene za dobrobit ljudi. Žal se prevečkrat izkaže, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Tranzicija pa je sama po sebi velik laboratorij za družboslovce, ki nudi neskončno zalogo podatkov o družbenih procesih in medsebojni povezavi različnih podsistemov, ki jih moramo upoštevati pri nadaljnjem razvoju. Prav tako moramo vedeti, da se ne odličnosti ne novih elit ne da graditi na trpljenju drugih ljudi.

Spremembe v številu umrlih in vzorcih umiranja prebivalstva najbolj natančno kažejo, kaj se v družbi dogaja. (Nobelov nagrajenec za ekonomijo Sen je dal naslov svojemu prispevku celo Umrljivost kot kazalec ekonomskega uspeha.) V vseh tranzicijskih državah pa se je umrljivost povečala. Rusija, kjer se tranzicijske travme kažejo kot najbolj boleče, je najbolj svareč primer. Tam je v začetku devetdesetih umrlo za več kot tretjino več ljudi kot pred spremembami: na leto pol milijona več! In to ne zaradi epidemij, razpadlega zdravstvenega sistema, vojne ali česar podobnega. Preprosto zato, ker se je množici ljudi podrl svet čeprav slab na katerega so bili navajeni. Ni bilo več socialne varnosti, ni bilo več dela, pojavljali so se ekstremni bogataši, ki so svoje bogastvo pridobili na sumljiv način... Strah za eksistenco je ljudi pehal v medsebojni boj za preživetje in iz do takratnih prijateljev delal smrtne sovražnike. Pogosto so ljudje našli edini izhod v klošarstvu ali samomoru. Skratka: ustvarjanje elite s prerazporejanjem dobrin predvsem s koncentracijo v rokah izbrancev je v resnici povzročilo ustvarjanje revščine in brezpravnost. Take delitve pa nikakor ne ustvarjajo bogatejšega sveta. Morda za nekatere, a ne za večino. Zato je nujno izpeljati družbene spremembe tako, da bo večina živela bolje, da ljudje zaradi njih ne bi umirali, da večina ljudi ne bi izgubila dostojanstva in upanja.

junij

14.06.2003
Zakaj ni bilo demonstracij?

V teh izredno vročih dneh, ko še hladne sence ni mogoče najti zunaj klimatiziranih prostorov, se je vlada lotila ne vroče teme, ampak vročega dejanja ukinjanja nekaterih uradov v sklopu reforme državne uprave. Pričakoval sem glasnejši odpor, vsaj nekaterih, saj vsaka sprememba zahteva prilagajanje, ki pa je za nekatere nepotreben napor. Ali celo ukinjanje privilegijev nedela in neodgovornosti. Zato mi ni jasno, zakaj ni bilo kakšnih demonstracij, ki bi jih priredili (zmanipulirani) uporabniki storitev nekaterih uradov.

Načelno bi ti uradi lahko imeli tudi zelo pozitivno vlogo pri varovanju pravic posameznih marginaliziranih skupin. In o taki njihovi vlogi sem razmišljal zadnji dve leti: opravljali bi lahko delo ombudsmana na svojem specifičnem področju. Ne morem trditi, da niso nekateri tega tudi delno počeli; dejstvo pa je, da smo v našem uradu prejeli kar nekaj pritožb nad slabim delom nekaterih. A tudi če bi delovali brezhibno na svojih področjih, bi vseeno obstajal sistemski problem ureditve uradov le za nekatere skupine prebivalcev. Kadar koli rešuješ problem neke skupine, izpustiš druge. In čeprav je v nekem trenutku izbor teh skupin optimalen, je zanesljivo čez čas napačen, saj je življenje nepredvidljivo, rigidna ureditev pa ne omogoča sprotnega prilagajanja spremembam. Ko se pojavi nov vidik diskriminacije, ta pač ne spada v noben resor, saj je pogosta značilnost dela slovenske birokracije izmikanje: pogosto vlaga izredne napore v to, da bi dokazala, kako nečesa ne more storiti, namesto da bi iskala rešitve. (Pozabili smo slovenskega pesnika, ki je pred sto petdesetimi leti napisal: Ne, kar mora, kar more, mož je storiti dolžan!)

Da bom konkretnejši: neki način pozitivne diskriminacije mladine je zanesljivo potreben, a kaj, ko ob tem nimamo tudi urada za stare. Diskriminacija starejših je vsak dan hujša. Ko smo institucionalizirali pomoč ustavnim nacionalnim manjšinam (Italijani, Madžari, Romi), so avtomatično izpadle tako imenovane novodobne manjšine Hrvati, Makedonci, Srbi, Albanci itd. Da ne govorim o obliki diskriminacije, ki je po mojem mnenju ta trenutek najbolj pereča: socialno-ekonomska. Za to nimamo nobenega urada.

Seveda bi bila najslabša rešitev ukiniti delo obstoječih institucij z izgovorom, da tako ne bomo diskriminatorni do nikogar. Reševanje problema na tak način bi bilo vsekakor najslabše. Pozitivna diskriminacija depriviligiranih je potrebna, predvsem v okolju, ki poudarja tekmovanje in boj za obstanek. Šibkejšim mora družba pomagati, da imajo vsaj približno enake štartne osnove v tem boju.

Vse to pa zahteva institucijo, ki bo sposobna poiskati probleme in predlagati rešitve. Rigidna razdrobljenost dela na posamezne organizacije preprečuje sprotno prilagajanje spremenjenim potrebam, predvsem pa usklajeno delovanje. Zato menim, da je ustanovitev neke vrste neodvisne nacionalne institucije za antidiskriminacijo najboljša rešitev. (To med drugim zahteva od nas tudi Svet Evropske unije.) In ukinjanje/reformiranje uradov, ki naj ne bi pomenilo tudi ukinjanja dejavnosti, je tudi primeren trenutek za to. Del nalog, del zaposlenih in del financ se preusmeri v novo institucijo, ki bo zadolžena za usklajeno spremljanje vseh vrst diskriminacije ter predlaganje rešitev, ki bi diskriminacijo vsaj ublažile.

28.06.2003
Prazniki za velike besede

Čeprav je skoraj vsak dan posvečen kakšnemu dogodku, skupini ljudi ali boju za ali proti čemu, ti dnevi niso vedno aktualni za vsakogar. Pogosto so svetovni, a vseeno ohranjajo spomin na kak dogodek lokalnega pomena kje v Zgornji Volti ali pa v Papui Novi Gvineji. Marjana, ki je natančna, mi jih vestno vpisuje v koledar in skrbi, da bi bil obveščen o vsem. Pri večini datumov se bežno ustavim in grem v mislih naprej. Le pri tistih, ki se mi ustrezno vklopijo v aktualno dogajanje, se zadržim dlje časa ali pa jim poskušam dati še kak dodaten pomen.

Včasih pa se tudi udeležim proslave ali kakšne druge prireditve. Predpoletni čas je s takimi dnevi kar nasičen. Med obema kolumnama so se skoncentrirali mednarodni dan beguncev, dan slovenske državnosti, dan boja proti zlorabi mamil, dan slovenske policije, če se ustavim le pri nekaterih. Kar zajeten kupček vabil veleposlanikov, ki vabijo na sprejeme ob raznih nacionalnih dogodkih, pa kaže še vso paleto proslav in spominov iz vseh koncev sveta. Če bi hotel vzdrževati videz vljudnosti in se udeležiti vseh teh ceremonij, mi najbrž ne bi ostalo nič časa za delo, za katero me plačujejo davkoplačevalci. Res je tudi, da ti sprejemi niso le izkazovanje vljudnosti, saj tam srečaš mnogo ljudi, izmenjaš lahko veliko informacij, pa tudi za kaj lobiraš. A žal povsod človek pač ne more biti.

Nekaterim dogodkom pa sem vseeno prisostvoval. Dva sta bila hkrati le streljaj narazen: parada ponosa istospolno usmerjenih in koncert ob dnevu beguncev. Dve skupini, ki poskušata seznaniti javnost o svoji marginaliziranosti. Ker sta bili obe prireditvi sočasno, sam se sprehajal od ene skupine do druge, in pri vsaki malo pokramljal. Ne morem reči, da prireditvi nista bili obiskani, a vseeno nisem zadovoljen s strukturo prisotnih. Na obeh so bili pripadniki skupine, ki je hotela povedati, da obstaja, nekaj simpatizerjev ter mimoidočih. Znanih osebnosti javnega življenja je bilo le nekaj. Predvsem politikov, ki bi s svojo prisotnostjo povedali, da se zavedajo nesmiselnosti izključevanja ljudi, je bilo le za prste ene roke na obeh prireditvah skupaj. Verjetno ugotavljajo, da jim to ne bo prineslo kakšne posebne popularnosti, volitve pa so še daleč.

Je bilo pa povsem drugače na dnevu državnosti. Priznam, da ima ta praznik za Slovenijo drugo težo, a kljub temu bi se morali, tudi na simbolni ravni, bolj zavedati, da med nami (bolj točno: ob nas) živijo tudi drugačni. Dvanajst let je za državo drobiž, a vseeno dovolj, da bi bil že čas, da se ob velikih zgodovinskih dogodkih zavemo tudi malih, nezgodovinskih dogajanj in ljudi.

Sicer pa je praznovanje na trgu potekalo kot običajno: mi, predstavniki ljudstva, postavljeni na ogled na eni strani, ljudstvo na drugi, vmes pa velik prazen prostor, pregrajen s kovinsko ograjo. Prazen prostor, ki ga še velike besede o trajnostnem razvoju, solidarnosti, spoštovanju drugačnosti in podobnem niso mogle dovolj napolniti. Je pač tako: veliki prazniki so za velike besede, jutri pa je tako navaden delovni dan.

V teh delovnih dnevih se tiska poročilo o stanju človekovih pravic v Sloveniji. Prihodnji teden ga bom predal državnemu zboru. In obnovili bomo lahko ritual pritožb ombudsmana in opravičil državnih funkcionarjev.

julij

12.07.2003
Koga moti civilna družba

Kmalu bo minilo že štiri desetletja od začetka mojega javnega delovanja pri skupini OHO. Majhna skupina ljubiteljev je počela nekaj, kar takrat nisem znal natančno opredeliti, razjasniti ali kako drugače modro razložiti. In tudi zdaj, ko se ta naša dela pojavljajo v galerijah in šolskih knjigah ter so predmet znanstvenih študij, tega ne znam. Vem le, da se je meni in drugim zdelo prav in potrebno, da delamo to, kar smo. Podobno so s svojim življenjem počeli tudi nekateri drugi prijatelji, člani drugih skupin (441, 442, Pupilija Ferkeverk ipd.), morda le z nekoliko drugačnimi "filozofskimi" ali estetskimi izhodišči. Knjige, ki smo jih takrat izdajali (bolj zase kot za javnost), prireditve, ki smo jih organizirali, filme, ki smo jih snemali, ali akcije, ki smo se jih šli, je poznala le peščica ljudi; pa še za te se mi zdi, da bolj zaradi podpore nekim čudnim zanesenjakom kot zaradi tega, ker bi naše delo razumeli. Država oziroma uradna politika je storila dovolj za podporo našemu delu: tolerirala nas je in financirala nekatere časopise, kjer smo lahko objavljali; tu in tam pa tudi kak posamezen filmski ali gledališki projekt. Poluradna politika je poskušala z nekaj pogromi, ki pa se niso izšli. Iz tega obrobnega gibanja, če naše delo ocenjujem v senci takratnih velikih zgodovinskih in moralizatorskih družbenih ciljev, je izšla vrsta pomembnih slovenskih ustvarjalcev s stotinami priznanih del in nagrad. Tiste, ki smo šli iz umetnosti, pa so izkušnje in ideje od takrat opredelile na drugih področjih. Veliki, uradno podprti projekti so se po večini izgubili v pozabi.

Takšno je običajno družbeno gibanje: nikdar se ne ve, katera, v določenem trenutku obrobna ideja bo najbolj opredelila bodoče življenje neke družbe. Mnogo takih gibanj zanesljivo izgine v pozabi, a vsaj delček izkušenj se ohrani in prispeva h kulturnemu bogastvu in raznolikosti nekega naroda. "Pametna", v bodočnost usmerjena politika bo taka gibanja podpirala tudi materialno vsaj s kakim drobižem: za državo drobiž je za neko društvo neskončno bogastvo.

Naša država pa je žal usmerjena predvsem k velikim projektom in zgodovinskim ciljem. Prepogosto nima občutka za drobne stvari, ki najbolj bogatijo življenje. Tako je letos ministrstvo za kulturo ukinilo dotacije skoraj šestdesetim takim projektom s čudnim (če sem ljubezniv) razlogom, da niso poslali nekega zahtevanega dokumenta. S tem je ministrstvo prihranilo denar, ki ne zadošča niti za eno veliko proslavo. Birokrati na ministrstvu se niso zamislili, kako je moglo tako število ljudi spregledati en in isti papir. Ob tem pa isto ministrstvo pripravlja zakon, s katerim bi dalo milijardo tolarjev za "pluralizacijo medijev"; seveda politično pluralizacijo. Kot da bi bila različnost družbe odvisna le od politike in strank! Očitno ne gre za družbeno in kulturno različnost, pač pa zgolj za strankarsko politiko. Bolj kot ravnanje birokracije pa je problematičen molk "civilnega gibanja za pluralizacijo medijev": pluralizacijo družbe vidijo le v "opozicijskem" časopisu in TV-kanalu. Zdi se, da si hočejo stranke razdeliti ves družbeni prostor, pri tem pa uničiti pravo civilno družbo, ki je le moteči dejavnik idiličnim igricam strankarske "pluralnosti".

26.07.2003
Vse je zaman, če ni volje in dejanj

 Počitnice se nezadržno bližajo. Poročilo o lanskem delu sem oddal vsem predsednikom: državnega zbora, republike in vlade. Precejšnja sprememba v primerjavi z lanskim letom je bila pri predaji poročila predsedniku vlade: "oborožil" se je z dvema ministroma (tretji je moral biti v parlamentu) in smo kar intenzivno predelali poročilo. Rop nima časa za vljudnostna kramljanja, kar me navdaja z upanjem, da bo vlada resneje kot doslej sprejela varuhova opozorila. Jeseni, ko bomo vsi dobro spočiti, pa se bo delo na podlagi lanskoletnega poročila resno nadaljevalo.
Kar malo me je strah množice dela, ki nas čaka v prihodnjih mesecih. Poleg običajnega dela in vladne ter parlamentarne razprave o poročilu me čaka še vrsta drugih dejavnosti, tako doma kot v tujini. Najprej letni sestanek regionalnih direktorjev Mednarodnega ombudsmanskega inštituta v Kanadi, letno srečanje evropskih ombudsmanov na Cipru (lani je bilo v Ljubljani) in srečanje ombudsmanov s komisarjem Sveta Evrope Gill-Roblesom na Norveškem. (Marsikdo mi zavida te obiske v tujini, sam pa jih nisem nič kaj vesel, saj razen ljudi, hotelov in konferenčnih dvoran vidim bolj malo. Običajno potekajo vsi enako: zvečer ali ponoči se pripeljem v hotel, zjutraj začnemo konferenco, zvečer je sprejem pri kakem ministru, potem padem v posteljo, naslednji dan se ponovi prejšnji dan, potem odidem na avion in domov. Včasih prireditelji organizirajo še izlet in to je vse.) V jeseni načrtujemo tudi strokovno posvetovanje o organizaciji nacionalne institucije za antidiskriminacijo, ki se je bodo udeležili tudi nekateri strokovnjaki iz tujine. V oktobru bo še konferenca Evropske komisije proti rasizmu in netoleranci, ki bo v Ljubljani predstavila poročilo o Sloveniji, kjer bom moderator, ter strokovno posvetovanje o zlorabi otrok. Če k temu dodam še prireditve ob dnevu otrokovih pravic in dnevu človekovih pravic, bo ostalo komaj kaj časa še za kaj drugega. A vse te dejavnosti so nujne, poleg drugega predvsem za dvigovanje zavesti o človekovih pravicah, ki je osnovni pogoj, da te pravice lahko udejanjimo.

Podobno je tudi z drugimi družbenimi problemi, na primer s korupcijo. Prvi pogoj, da jo lahko odpravljamo (bolje zmanjšamo, saj se je popolnoma odpraviti ne da), je, da se je zavedamo in jo prepoznamo. Za to pa so najprej odgovorne institucije države oziroma država v celoti. Ni dovolj najboljša protikorupcijska zakonodaja, ob tem je nujna jasno izražena in z dejanji podkrepljena volja. Predvsem pa močna, javno izražena podpora politike in političnih voditeljev. Potrebno je nekaj uspešno zaključenih procesov, da si oblast pridobi zaupanje ljudi. A tega zadnje desetletje nismo opazili. Še več: pogosto so bili tarče jeze in negodovanja ljudje, ki so na korupcijo opozarjali! To pa je vsekakor slaba popotnica družbe, ki bi se rada priključila najbolj razvitim državam sveta, saj je korupcija sistemski problem, ki znižuje socialno kohezijo, družbeno zaupanje, občutek pripadnosti in povečuje neenakost, ki ni rezultat dela. S tem pa preprečuje celotni družbi doseganje začrtanih ciljev.

Resen spopad s korupcijo je prvi pogoj za učinkovit družbeni razvoj; le izmišljanje vizij ni dovolj. Nekaj akcij v zadnjem času kaže, da se bo morda kaj premaknilo. A počakajmo na to, kako se bodo končale.

avgust

09.08.2003
Nelagodnost med državljani

Menim, da ni poletni čas, ko se družbeno dogajanje nekoliko umiri in časopisi nimajo dovolj snovi za pisanje, kriv, da smo doživeli nekaj začetkov preiskav korupcije. Upam, da se bo teh nekaj ovadb ali začetnih preiskav resnično nadaljevalo v razkrivanje korupcije. Priznam, da je marsikomu težko verjeti, da se bo to zgodilo, saj praksa zadnjega desetletja ne daje posebnega upanja. Ker pa sem optimist in bi rad verjel v "boljšo prihodnost", poskušam verjeti v resnost začetih dejanj.

Če nič drugega, začetki so pri ljudeh sprožili pričakovanja; neuresničitev pričakovanj pa se utegne politiki hudo maščevati. To samo po sebi ni nič slabega: politiki, ki jim ljudje ne verjamejo, naj pač ne bi vladali. Resnejši so drugi učinki izguba zaupanja državljanov. In če je zadnje čase politični hit beseda vizija, je zaupanje še posebno pomembno. Brez zaupanja ljudi v politiko je nemogoče udejanjiti kakršno koli vizijo.

Najpomembnejši negativni vpliv korupcije ni neposredno gmotne narave, ker zaradi nje družba izgublja finančna sredstva v črnih in nedefiniranih kanalih. Korupcija vpliva predvsem na socialno kohezijo, družbeno zaupanje in občutek pripadnosti ljudi. Skratka, zmanjšuje socialni kapital, ki je najpomembnejši kapital v sodobni družbi. To pa negativno vpliva tudi na uspešen družbeni in ekonomski razvoj, saj se ljudje ne čutijo del družbe, ki bi ji prispevali svoje znanje in energijo. Tega se je politika v preteklosti premalo zavedala. Še celo govorjenja o korupciji je bilo premalo.

Odnos države do korupcije kaže tudi na uspešnost demokracije in raven politične kulture. In tudi stopnjo nadzora, ki ga ima civilna družba nad ravnanjem državnih uradnikov in institucij. Civilna družba mora nadzorovati oblast, saj se s tem znižuje tudi možnost koruptivnega ravnanja oblasti. Pri tem pa gre poleg povečanja preglednosti sistema še za dve stvari: za spreminjanje politične kulture in vrednot, ki ne bi dopuščale ali kot samoumevno sprejemale koruptivnih dejanj, in za uvajanje in krepitev nadzornih mehanizmov, ki bi taka dejanja sankcionirali. Žal je bilo izgubljenih že preveč let, da bi to dogajanje lahko še naprej neprizadeto opazovali.

Da bomo lahko prepoznavali koruptivna ravnanja, je nujna tudi transparentnost celotnega sistema. Civilna družba oziroma javnost in mediji so najboljši nadzorniki oblasti. Za to pa je potrebna informacijska odprtost. S tem ne mislim le na občasne ali redne tiskovne konference ali odgovarjanje po telefonu, ampak resnični vstop javnosti v vsakdanje delo državnih uradnikov in funkcionarjev.

Pri tem pa je včasih že nesmiselno omejevanje dostopa do informacij velika prepreka, ki ne le zavira pretok informacij, ampak tudi omogoča koruptivna dejanja. Na primer ne tako redka praksa omejevanja informacij o prejemnikih državnih subvencij z izgovorom, da gre za zaščito osebnih podatkov, ustvarja pogoje za korupcijo. Vsakršne subvencije, ne le prej omenjene, morajo biti javne, ker se le tako lahko nadzoruje pravilnost delovanja javnih služb in prepreči morebitna korupcija.

Pogosto imam občutek, da je varovanje osebnih in drugih podatkov le izgovor za prikrivanje sumljivih dejanj. In četudi takih dejanj ni, ustvarjajo misteriozno vzdušje in nelagodnost med državljani.

23.08.2003
Rad tvegam, toda...

Lansko prijetno izkušnjo s počitnicami na Mljetu smo letos ponovili. Sicer z drobno različico v načinu potovanja, a z isto lokacijo: nismo izbrali hotela in agencije, ki je leto prej vse uredila za nas in namesto nas, ampak smo že januarja (bili smo že skoraj prepozni!) rezervirali zasebni apartma v idilični vasici Babine kuæe nad Velikim jezerom; nismo potovali z letalom, ampak smo si z avtom prigarali dolgo pot, ki jo je večji del prevozila Nada.

Večerna pot čez Gorjance proti Karlovcu je bila že kar strašljivo nevarna predvsem zaradi samomorilsko-ubijalskih prehitevanj nekaterih voznikov. Nikoli nisem doumel takega načina vožnje: prehitevanje dokaj hitro vozečih vozil pri polni črti, pogosto v ovinku, za to, da bi pridobili eno mesto v koloni. Tak pogum mi je bil vedno tuj. Sam sicer v življenju rad tvegam in preskušam neznano, a le takrat, ko imam vsaj malo možnosti, da sam vplivam na izid. In seveda ne ogrožam drugih. Takšno postavljanje pa je popolnoma odvisno od naključja.

Otok-park, poraščen z gozdom, ublaži težave zaradi vročine, ublaži pa tudi domotožje po gozdnem hladu. Pogled z balkona na morsko jezero, ovito v borove gozdove, močno spominja na gorsko jezero v Alpah. Na jezeru je celo otok s samostanom lep motiv za slikarje.

A tudi v teh jadranskih Alpah srečaš znance: za Slavico, Marka in Lenko smo vedeli, da bodo tu (prav oni so nas pred časom navdušili za ta delček Jadrana, saj že leta zahajajo sem), Stane in Julija z otroki in prijatelji pa so bili prijetno presenečenje.

Če si v takem naravnem okolju sploh predstavljam človeka, potem sem sodi slikar s paleto in barvami. To pa je ena izmed stvari, ki jih (poleg petja) ne obvladam; žal. Kar z nekoliko nevoščljivosti opazujem Marka, ki je z barvami tako pritegnil Hano in Lenko, da sta kopanje zamenjali za slikanje, čeprav sta pravi morski deklici.

Enako težko z odhodom na dopust v celoti doma odložim svoje delo ali spomine na nekatere bolj izstopajoče dogodke. Prijetne in neprijetne slednjih se tu poskušam izogniti. Spomin, ki ga z veseljem obnavljam tudi v ležernem dopustniškem poležavanju, pa je oglaševalska akcija z naslovom Kdo mi postavlja merila?, ki sem jo opazil tik pred odhodom na dopust. Akcija oglaševalske agencije, ki nas opozarja na neživljenjskost, celo nasilnost estetskih (estetskih?) meril in vrednostnih sistemov, ki nam vsem, predvsem pa ženskam, določajo merila našega izgleda oziroma normalnosti, me je v trenutku pritegnila.

Kar malo sem nevoščljiv, da me ni zraven, da bi od blizu slišal polemike. Ne vem, kako so se na plakate z ne-manekenkami odzvali drugi, a si vseeno lahko predstavljam pisano paleto osuplosti bolj med moškimi?! in naklonjenosti. Kar nekaj časa smo že pogrešali predvsem ženske, s katerimi se pogovarjam takšne domiselne, duhovite in pozitivne akcije. Ta je pokazala, da se da javnost na učinkovit način opozarjati na neumnosti, ki jih neumorno trosijo mediji in se zato že zdijo sprejemljive in samoumevne.

Samo spomnimo se reklame, kjer ženska pripoveduje: On ima svoj hobi, otrok svoje igrače, jaz ženska pa imam svoj pralni prašek in svoj pralni stroj. Prav čudim se, da ženske večkrat ne protestirajo in poskušajo preprečiti takšno prozorno oglaševanje ženske omejenosti. Morda vsaj Urad za enake možnosti.

september

06.09.2003
Ko postaneš ničla

Človeku ni treba brati Kafke, da bi ugotovil, kakšna je nemoč posameznika v odnosu do raznih državnih institucij. Dovolj je, da morate dobiti kakšno potrdilo in naletite na sitnega uradnika, pa lahko podoživite vse na svoji koži. Že samo postopanje po raznih uradih, tudi če vse teče normalno, je stresno. Vsaj zame, verjamem pa, da tudi za večino ljudi. Kaj šele, če se kaj zaplete, na drugi strani okenca pa ni pravega posluha?! Čeprav je res, da večina uradnikov dela korektno, se žal še prepogosto dogaja, da pademo v kolesje, ko gre vse narobe. In bog ne daj, da vam takrat popustijo živci! Takrat boste šele videli, da ste ničla in popolnoma odveč z vsemi vašimi pričakovanji.

Lani smo dobili pritožbo, kjer je sodišče pokazalo, kako učinkovito je, ko je treba zaščititi svoje interese in svoj ugled. Najprej je leta odločalo o nekem sporu, končno pa pri odločitvi naredilo kar nekaj napak, kar je ugotovilo višje sodišče. Zaradi zavlačevanja in napak je imela stranka precej težav in dodatnih stroškov. Zato se je razjezila in sodišču napisala jezno pismo, v katerem je zahtevala, naj se tudi na sodiščih loči zrno od plev, kar je sodišče štelo kot žalitev. Da bi utrdilo svojo avtoriteto, je žaljitelja kaznovalo s 25.000 tolarji. Moj namen ni zagovarjati žalitev sodišč, vendar pa si lahko sodišče avtoriteto najbolje zgradi s korektnim, hitrim in strokovnim delom. Nikakor pa ne s kaznovanjem nezadovoljnega posameznika, ki, morda res z žaljivimi besedami, opozarja na napake.

Zavlačevanje in neodločanje v postopkih ima težke posledice v primerih, ko so v spore vpleteni otroci. Otroci ne morejo čakati leta na odločitve uradnikov ali sodišč, zlasti kadar gre za urejanje stikov v primeru razvez. (Če so pri tem nerazumni starši, kar se pogosto dogaja ob ločitvah, imamo hitro izredno zapleteno situacijo.) Počasno delo tistih institucij, ki bi morale v takih primerih skrbeti za zaščito otrok, v nobenem primeru ne pripomore k reševanju problemov. Dogaja se, da eden od staršev poskuša preprečiti stike otroka z drugim staršem (ali pa to prikrito počneta oba). Če je dovolj vztrajen, center za socialno delo pa neodločen, lahko traja nekaj let, preden se stiki navežejo. Pri majhnem otroku niso potrebna leta pranja možganov, da začenja odklanjati drugega starša. In tako imamo hitro že drug, tokrat upravičen razlog, da so stiki za vedno prekinjeni.

Lahko si predstavljamo, da nekdo, ki mu zaradi počasnega odločanja državnih institucij grozi izguba otroka, izgubi živce in pove kakšno krepko. In seveda smo spet tam: država hoče na napačen način zaščititi svojo avtoriteto in kaznuje nespodobna dejanja. Tak primer se je zgodil pred kratkim v Mariboru. Oče, ki neuspešno ureja stike z otrokom že dve leti, je centru za socialno delo (CSD) povedal nekaj žaljivih. In država je pokazala, da zmore delati hitro in učinkovito. V nekaj dneh je z upravne enote dobil darilo 15.000 tolarjev kazni.

Vem, da je delo CSD izredno težko in ga večina opravlja korektno in zavzeto. A naloga države (CSD in ministrstva) je, da sprejema odločitve; odgovornost je pogosto velika. Ne more se izgovarjati na to, da so ljudje nerazumni. Če ne bi bili v težavnih situacijah, ne bi potrebovali pomoči strokovnjakov. To pomoč pa potrebujejo tukaj in zdaj, ne pa šele čez dve leti, kar je žal pogosto doba reševanja pritožb na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

20.09.2003
Jesenska inventura

Skoraj sem že pozabil, da sem bil pred kratkim na dopustu. September je mesec, ki stoji, vsaj tak občutek imam, v koledarju kar za julijem. Kot da dela v spomladanskih mesecih počitniški avgust sploh ne bi prekinil. Nadaljuje se delo, ki ga moramo sproti opravljati; državni zbor je izredno pohitel z razpravo o našem letnem poročilu; vlada hiti z reorganizacijo državne uprave in znotraj tega, kar nas posebno zanima, s preureditvijo vladnih uradov; vrsta držav praznuje svoje državne praznike in ob tem veleposlaništva prirejajo sprejeme; v prihodnjih mesecih je kar nekaj dni, ki se povezujejo s človekovimi pravicami ali z dejavnostjo, ki jo opravljamo; mednarodna dimenzija človekovih pravic pa narekuje aktivno prisotnost.

Državni zbor je resno vzel obljubo, da poročilo varuha človekovih pravic ne bo le postranska dejavnost, saj ga je uvrstil že na septembrsko sejo, kar me je nekoliko presenetilo, še bolj pa vlado. Res je, da smo tudi mi pohiteli z njegovo oddajo, zakonski rok je namreč konec septembra, oddali pa smo ga že v juniju. A to je bila stalna praksa že mojega predhodnika. Razlika je v tem, da je v preteklosti državni zbor z razpravo odlašal tudi dve leti, zdaj pa z njo pohiti. A vseeno nastajajo težave zaradi zapoznele obravnave poročila.
 
Ker je čas, ki ga zajema poročilo, koledarsko leto (v tem primeru leto 2002), razprava pa poteka v jeseni, so najnovejši primeri stari najmanj deset mesecev. Težava niso področja, kjer so stalni in skoraj nerešljivi problemi (sodni zaostanki); poročilo je "neažurno" pri konkretnih primerih, ki jih je mogoče sproti reševati in so bili v vmesnem času tudi rešeni. A ker naše delo ni le v samem prikazovanju napak in pribijanju krivcev na križ, ampak prepričanje, da se iz napak lahko marsikaj naučimo zato, da jih ne bi ponavljali, je smiselno objavljati tudi že razrešene probleme.

Letos pa je ta "razkorak" še nekoliko večji kot prejšnja leta, saj je vlada v vmesnem času uredila kar nekaj stvari, na katere smo opozarjali prejšnja leta. Ne vem sicer, ali je za to kriva bolj ažurna nova vlada ali pa so se dejavnosti iz prejšnjih let po naključju končale prav letošnjo pomlad. Naj bo vzrok kakršen koli že, za vlado je to v vsakem primeru dobro, saj lahko o izboljšanju poroča državnemu zboru. Da pa bi tak razkorak čim bolj zmanjšali, sem se s predsednikom državnega zbora Pahorjem dogovoril, da bomo prihodnje leto letno poročilo pripravili že do konca marca in tako omilili težave, ki nastajajo zaradi časovne luknje. To pa seveda pomeni večji napor vseh zaposlenih v uradu.

Reorganizacija državne uprave, predvsem usoda uradov, je naslednje področje, ki me zaposluje. Predvsem zato, ker sem prepričan, da lahko iz tega nastane kaj koristnega za državljane. (Še vedno sem prepričan, da so bili uradi le rezervoar za zaposlovanje "zaslužnih", manj pa zaradi potreb posameznih marginalnih skupin.) Predvsem potrebujemo strategijo aktivne antidiskriminacije, zmanjševanja nestrpnosti in promocijo človekovih pravic.
Tega pa razdrobljeni uradi, ki skrbijo le za interese "svojih" skupin (če sploh), niso sposobni narediti. Za to potrebujemo odgovorno neodvisno skupino ljudi (samostojno ali pri varuhu človekovih pravic), ki ne bi bila vezana na posamezne interese, bodisi politične bodisi katere koli druge.

oktober

04.10.2003
Medsebojno (spo)razumevanje

Ko sem se pred sedmimi leti ukvarjal s sociološkim pogledom na zdravje Slovencev primerjal sem kazalce zdravja Slovencev z drugimi populacijami sem objavil tezo, da smo Slovenci agresivni in nestrpni. Ta (za tisti čas) heretična trditev je povzročila kar nekaj zgražanja in protestov. Veljalo je namreč, da smo Slovenci pohlevne ovčke, ki imamo druge še preveč radi, le oni nas nenehno zatirajo. Kar nekaj pogovorom na to temo sem prisostvoval in le redki so se strinjali z mano.

Po nekaj letih pa je teza, da so Slovenci nestrpni, postala že kar dejstvo: težko še najdete koga, ki ne bi vedel povedati, kakšne nestrpnosti je bil deležen. In seveda tudi to, da on ni nikoli nikogar žalil. A vseeno je bil v tem času narejen velik premik k spoznavanju nestrpnosti: govorjenje o problemu, pa če je še tako boleče, je prvi nujni korak k reševanju tega problema. A potrebno bo narediti še kar nekaj nadaljnjih skokov. Ob vsem govorjenju o nestrpnosti do drugih je dobra ena stvar: zavedati smo se začeli, da nestrpnost obstaja, da ljudje izjave drugih različno sprejemamo. Isto izjavo nekdo sprejme kot resnico ali dober vic, drugi pa je ob njej lahko na smrt zgrožen, čeprav je morda namenjena obema.

Z Ocvirkom, ki pravi, da niso važna dejstva, pač pa, kako nestrpnost doživljaš, se le deloma strinjam. Če se neka družbena skupina počuti tarča nestrpnosti, je to vsekakor opozorilo. Vendar pa je nestrpnost dokazljiva. Znake nestrpnosti je mogoče jasno prepoznati; kažejo se v uporabi (žaljivega) jezika, širjenju predsodkov… ali drugih hujših znakih, izkjučevanju iz družbenih dejavnosti, osamitvi.

Ocvirk tudi pravi: "Treba se je usesti za mizo in pogovoriti!" Res je. Pogovor, ki vključuje poslušanje sogovornika, je nujen. A za pogovor sta potrebna dva. Težko pa se je pogovarjati, če dvet leti ne dobiš odgovora na pobudo za pogovor, kot ga jaz nisem dobil od nadškofa. (Moram pristaviti, da sem se kar precej pogovarjal s katoličani: pozdravil zbor katoliških skavtov, sodeloval sem pri pogovorih pri jezuitih itd. Kratki stik imam le z vrhom KC.)

Poslušanje drugače mislečega pa pomeni tudi poskusiti ga razumeti. To je sploh najpomembnejši element strpnosti. Razumevanja drugega empatije pa je pri nas bore malo. Večina konfliktov nastane prav tu: svojo "resnico" postavljamo kot absolutno. V oddaji Trenja je predstavnik "navadnih vernikov" Glušič izrekel šolski primer takega pogovora. Ko ga je sogovornica Bašič-Hrvatinova povprašala, ali lahko razume, da lahko nekatere nadškofove izjave nekoga prizadenejo, je odvrnil: "Nadškof pove, kar je dolžan povedati! Če pa nekdo resnice ne prenese, je to njegova stvar. To mora v sebi razčistiti!" Pa smo tam: moji občutki so resnični, tvoji pa so le plod preobčutljive osebnosti.

Imel sem kar nekaj "konfliktov" z različnimi skupinami, ki so hotele, da se postavim na njihovo stran. Moj predlog pa je bil umiritev žogice in pogovor. Morda so Sestre v zadnjem času naredile še največ za strpnost. Z veliko mero humorja so postale simpatična glasbena skupina, katere pesmi si prepevajo tudi otroci. In njihova drugačnost ne moti več skoraj nikogar. To zanesljivo ni recept za vsako nestrpnost, je pa morda ena izmed poti za medsebojno (spo)razumevanje.

18.10.2003
Čuvanje lastnega vrtička

Žal so dnevi, posvečeni nečemu, prepogosto le izgovor za blaženje slabe vesti zaradi naše brezbrižnosti vse druge dni v letu. Najbolj znan je dan žena, ki mi je bil že od otroštva nerazumljiv z vsem svojim cirkusom. Otroci smo mamam prinesli rožice, zapeli pesmico, imeli morda proslavo v šoli in bili tisti dan pridni, mame so se malo poveselile, možje pa so se šli zvečer zabavat v gostilno. Saj jim je to pripadalo: vse dan so bili doma, tudi kaj postorili, kar vse leto niso, in s seboj bi ta dan vzeli tudi žene. A kaj, ko niso hotele z njimi. Tu pa tam se je kakšna ženska celo zapila, saj ji je bilo na ta dan to dovoljeno. In življenje je ostale dneve do naslednjega leta spet lahko teklo naprej po ustaljenem redu.

Taka, nekoliko sarkastična slika, se mi prikaže ob vsakem praznovanju. Priznam, da pri tem nisem najbolj korekten. Mnogo se jih obnaša drugače, in jim dan, posvečen neki družbeni skupini, v resnici pomeni to, čemur je namenjen: opomniti tudi druge, da med nami obstajajo ljudje, ki potrebujejo in si zaslužijo drugačen odnos, kot so ga deležni vse leto.

In to je tudi namen dejavnosti, ki jih ob tednu otroka pripravljamo v Uradu varuha človekovih pravic. Delo, ki ga opravljamo z otroki vse leto, prikazati bolj zgoščeno in na ves glas povedati, da so del naše družbe tudi otroci, katerih glas je sicer pogosto nadležen, a vseeno v družbi ne pomeni toliko, da bi ga dovolj upoštevali.
Letošnji teden otroka bi lahko tudi praznovali drugo obletnico, ko je državni zbor pritrdil moji želji, da bi pri nas v Uradu kadrovsko in vsebinsko okrepili skrb za otrokove pravice. Tri sodelavke (Brigita, Martina in Polona) in namestnik Tone (prej je bila to le delna zadolžitev ene sodelavke) so se lahko intenzivneje posvetili tako posameznim kršitvam otrokovih pravic kot tudi seznanjanju otrok in odraslih s temi problemi. V letošnjem letu smo poudarili področja, ki zahtevajo še posebno intenzivno obravnavo: stiki z ločenim staršem in plačevanje preživnine, prilagojenost šol otrokom s posebnimi potrebami in nasilje v družini z zlorabo otrok. Ob tem pa po šolah skupaj z otroki premišljujemo, kaj sploh so otrokove pravice. Pri tem sodelujemo z nevladnimi organizacijami. Spoznanja iz tega dela z udeležbo na seminarjih prenašamo drugim strokovnjakom, v tujini pa tudi drugim državam. Svet Evrope je sprejel predlog protokola ob sumu zlorabe otrok, ki ga je pripravila naša strokovna delavka. Morda bomo tak protokol nekoč dobili tudi pri nas; če ne drugače, pa prek tujine. Saj vemo kar pride od drugod, je zanesljivo boljše kot naše!

Na tem mestu moram omeniti tudi projekt, ki smo ga predstavili prejšnji teden. Gre za didaktični pripomoček za učenje otrokovih pravic Moje pravice, ki ga je tudi z našo pomočjo pripravila Šola za mir iz Maribora. Pri izdaji pa je pomagalo še šest vladnih in nevladnih organizacij. Sodelovanje omenjam, ker se to bolj redko dogaja. Prevečkrat individualistični interesi in čuvanje lastnega vrtička prevladujejo nad željo po skupnem uspehu. Mednje štejem tudi neprestano stokanje, da potrebujemo posebnega varuha otrokovih pravic. Potrebujemo ga, a le z napadi na naše delo ga ne bomo dobili. Mi delamo v korist otrok, ustvarjanje nove institucije pa prepuščamo drugim. Morda pa jo bomo dobili prej, kot bodo danes rojeni otroci diplomirali.

30.10.2003
Na srečo nisem partijski sekretar

Pogosto si varuha človekovih pravic predstavljamo kot osebo, ki ima tako moč, da lahko kot s čarobno palčko razreši vse probleme, mogoče in nemogoče. Včasih si za kak trenutek, ko vidim težave, s katerimi se spopadajo ljudje, tudi sam to zaželim. A na srečo v nobeni državi ombudsman nima te moči. (Na srečo, pravim, kajti prevelika moč prej ali slej vodi v zlorabo moči.) Lahko le nadzoruje, da drugi državni organi ne delajo napak, če/ko pa jih že, jih opozori, da jih popravijo.

Je pes čuvaj, kot se je izrazil kolega iz tujine na posvetovanju o potrebnosti protidiskriminacijske strategije v Sloveniji, ki smo ga imeli pretekli teden v Ljubljani. Pogosto gre to popravljanje zelo počasi, za marsikoga prepočasi. A to je edini način, ki ga za zdaj poznamo. Pogosto pobudniki tudi želijo, da bi ombudsman opravljal delo namesto drugih državnih institucij: razveljavljal sklepe sodišč, ki posamezniku niso všeč; napisal sklep namesto centra za socialno delo, ker naj bi bil ta nepravičen; razveljavil diagnozo zdravnika ali invalidske komisije, ker obstoječi sklep ne zadovoljuje želja posameznika, in še marsikaj.

Seveda so taka pričakovanja nerealna. Za to je več razlogov. Najpreprostejši je ta, da morajo državne institucije same opraviti svoje delo. Če bi njihovo delo opravljal ombudsman, jih ne bi potrebovali in bi imeli le eno vseobsegajočo institucijo, ki bi opravljala delo namesto države. Seveda je taka rešitev nemogoča, saj sodobno življenje zahteva specializacijo, pa tudi ombudsmanov urad bi le nadomestil državo v celoti. In potrebovali bi nov nadzorni mehanizem. Drugi razlog je avtonomija stroke. Pogosto naši pobudniki ne sprejmejo dejstva, da ombudsman ne more učiti ali odločati namesto, celo navkljub drugim strokovnjakom, na primer zdravniškemu mnenju.

Včasih se zgodi, da nekdo, ki ni zadovoljen z zdravniškim mnenjem, želi, da bi mu varuh napisal drugo, ali pa vsaj povedal zdravniku, da nima prav in kaj naj naredi. In le težko, če sploh, posamezniku dopovemo, da zdravniku (sodniku, učitelju) ne moremo predpisovati, kakšne naj bodo njegove strokovne odločitve. (Nekoč mi je pobudnik, ki je želel, da razveljavim že davno pravnomočno sodbo, dejal: Zakaj sploh obstajate? Včasih smo imeli partijskega sekretarja in kar je on ukazal, se je zgodilo! Na srečo nisem partijski sekretar.)

Za nadzor strokovnosti obstajajo specializirana strokovna združenja, ki bi morala skrbeti za korektno in strokovno delo svoje stroke in s tem za ugled lastne profesije. A prav pri raznih strokovnih komisijah, častnih razsodiščih opažam nerazumevanje pomena teh strokovnih teles. Pogosto jim je pomembnejše, da se ne zamerijo svojemu kolegu, kot da bi skrbeli za korektno strokovno delo. Še pogosteje pa delo strokovnih razsodišč izhaja iz povsem napačne podmene, da bi odkrivanje napak zmanjšalo njihov ugled in s tem zaupanje javnosti. A le odkrivanje in popravljanje napak in malomarnosti znotraj stroke dolgoročno vodi k zaupanju javnosti.

Ljudje vemo, da se napake dogajajo; saj smo vendar samo ljudje. Od tistih, ki so napako zagrešili, pa upravičeno pričakujemo, da jo priznajo in je ne ponovijo več. Le s takim ravnanjem lahko krepimo zaupanje v strokovnost posamezne stroke.

november

15.11.2003
Le Pene najdeš povsod

Sodobni izumi, predvsem komunikacijski, imajo včasih tudi svojo dobro stran. Če nič drugega, človeku omogočajo, da se lahko drži svojih ustaljenih navad tudi takrat, ko je zdoma. Tako sta mi internet in elektronska pošta omogočila, da kot vedno lahko pišem kolumno v petek ob štirih zjutraj, pa čeprav sem v Strasbourgu.

Prejšnji teden sem se vrnil iz Osla, kjer smo imeli evropski ombudsmani srečanje z Gil-Roblesom, komisarjem za človekove pravice pri Svetu Evrope, zdaj pa tu razmišljamo o diskriminaciji in nestrpnosti ter kako se jima upreti. Kolegom iz ECRI-ja (Evropske komisije za boj proti diskriminaciji in nestrpnosti) sem pred mesecem, ko so v Ljubljani prestavljali poročilo o Sloveniji, obljubil, da bom prišel. Na srečo bo to letos moje zadnje potovanje, ki ga opisujem v sobi prijetnega hotela Princes.

ECRI, ki bo marca praznoval desetletnico obstoja, je bil ustanovljen kot rezultat politične volje boriti se proti rasizmu ter vsem vrstam diskriminacije in nestrpnosti, ki je v začetku devetdesetih postajala vse bolj vidna. Čeprav je morda ob njegovi ustanovitvi marsikdo dvomil o njegovi potrebnosti, danes teh dvomov ni več v vsej Evropi vedno bolj prihajajo na dan temne plati družbe. Le Pen ali Haider nista le eksotiki svojih držav, ampak ima že vsaka država svojega Le Pena; tudi v Sloveniji jih ne manjka. Še bolj skrb zbujajoče pa je dejstvo, da nestrpni govor in dejanja vedno bolj krojijo volilne kampanje, večina strank, predvsem pa desnica, se ne sramuje spogledovanja z idejami, na katere se še pred leti ne bi upali niti pomisliti.

Kot kaže, se bodo tudi v Sloveniji v skladu z slabimi evropskimi praksami volitve vrtele okoli podobnih tem: izbrisani, Romi in džamija. Bojim pa se, da se tudi nedesne stranke ne bodo mogle upreti skušnjavi in bodo svoje nastope prilagodile splošnemu in všečnemu trendu.

A pojdimo nazaj k temam, ki sem jim prisluhnil včeraj, nadaljeval pa danes v Palači človekovih pravic. Izhodišče za razpravo sta dve priporočili ECRI-ja, in sicer priporočili 7 in 2. Priporočilo 7 je bilo sprejeto decembra lani, po njem naj bi vse države članice Sveta Evrope v svojo zakonodajo še bolj vgradile protidiskriminacijske obveze. Tako naj bi zakonodaja natančneje definirala in prepovedala neposredno in posredno diskriminacijo vseh oblik in v vseh družbenih sferah, države pa naj bi omogočile vsem žrtvam diskriminacije zaščito ter lahek in poceni dostop do sodišč.

Ob tem pa ECRI tudi priporoča ustanovitev posebne neodvisne institucije, ki bo spremljala in nadzirala te protidiskriminacijske aktivnosti. To pa je tudi vsebina priporočila št. 2, ki predlaga vladam držav članic, da ustanovijo posebno neodvisno institucijo, ki se bo borila proti diskriminaciji. Prvi korak k temu je pred kratkim naredil državni zbor, ko je sprejel priporočilo vladi, da pripravi protidiskriminacijsko strategijo ter premisli o ustanovitvi neodvisne institucije. Torej smo naredili začetne korake, a do konca maratona je še daleč.

Upam tudi, da teh aktivnosti prihajajoče volitve in boj za nestrpne glasove ne bodo potisnili na stranski tir. Socialna varnost poslancev je za marsikoga mamljiv sad, pa četudi je pridobljen s podžiganjem nestrpnosti.

29.11.2003
Življenje v sovraštvu

Prvi teden: Otroci
Obletnica sprejetja konvencije o otrokovih pravicah je bila priložnost, da smo nekoliko bolj glasno povedali, kaj počne pri varuhu človekovih pravic oddelek za otrokove pravice. V sredo se je zbralo kar lepo število strokovnjakov z različnih področij, ki so spregovorili na temo družinskega nasilja - predvsem z vidika nasilja nad otroki. Res je družinsko nasilje le ena dimenzija nasilja, ki pa je za otroka vsekakor najpomembnejša.
Družina je tudi najbolj totalna družbena skupnost, iz katere se je težko umakniti; za otroka je to skoraj nemogoče. Tu se otroci najprej srečajo z nasiljem, in vzorci obnašanja, ki se jih naučijo, jih spremljajo vse življenje. Sprejmejo jih kot normalni ali edini pravi način življenja in jih pozneje prenašajo na svoje otroke; ti pa naprej in veriga se nadaljuje iz roda v rod. Če temu dodamo še prepričanje, ki ga goji večina ljudi in institucij, da se v družino ne sme nihče vmešavati, skoraj ni možnosti sprememb. Tako je edina državna institucija, ki se v to vplete, policija, ki na koncu prešteva žrtve in zapira storilce. Zato je nujno čim prej sprejeti zakon, ki bo celovito urejal načine za zmanjševanje nasilja in zavezal institucije (tako vladne kot nevladne) k bolj sistematičnemu delu.
Konferenca, za katero nam je predsednik državnega zbora odstopil prostor in s tem tudi simbolično priznal pomembnost teme za celotno družbo, je pokazala, da strokovnjaki na različnih področjih dobro vedo, kaj je treba storiti. Treba je le še povezati vsa ta različna znanja, jih uokviriti in jim dati zakonsko moč, kar pa je naloga državnih institucij, ki pa so še najbolj obotavljive. Tako je za Urad za enake možnosti najpomembnejša terminologija, ali prosto po Prešernu: al" prav se piše žrtev al"…
Lahko bi se kaj naučili pri dijakih celjske gimnazije in njihovem pristopu do konkretnega reševanja problemov: predstavili so izsledke raziskave o družinskem nasilju, ki so jo pred tem naredili med vrstniki. Zato je bil naslednji dan, ko sem jih s sodelavci obiskal v Celju, izjemno poučen. Gledališka predstava, ki so jo v celoti sami pripravili, ni niti za trenutek dajala vtisa, da so jo pripravili amaterji. Tudi poznejši pogovor je pokazal, da mladi vedo.

Drugi teden: Nasilje
Kar tri dni so se vrstili pogovori s pobudniki: en dan v Ljubljani, potem v Kobaridu in končno v Novi Gorici. Na teh pogovorih sem se ponovno srečal s problemom, ki ga ne more razrešiti niti varuh niti nobena državna institucija: medsosedski spori. Nikakor ne morem doumeti, koliko energije nekateri ljudje vlagajo v medsebojno nagajanje, ki se ne more pomiriti. Še več: traja leta in desetletja, se poglablja in zapleta, da na koncu nihče več ne ve, kje se je začelo in zakaj.
Medsebojno sovraštvo postane način življenja, ki mu vpleteni več ne morejo, morda pa tudi ne znajo ali nočejo uiti. (Tak način življenja Slovencev je pred sto in več leti v mnogih, še danes aktualnih delih opisal Janko Kersnik.) Posledice nesposobnosti zglajevanja sporov med sosedi, ki preidejo na raven države, pa lahko vidimo v odličnem Kobariškem muzeju prve svetovne vojne. Ne morem doumeti, koliko energije, znanja in volje so ljudje sposobni zbrati za to, da bi lahko pobili čim več soljudi.

december

13.12.2003
Po Pilatovo, ne po Jezusovo

Četrtkova Trenja so pokazala, da ljudska volja ni vedno absolutna in da se o nekaterih temah ne more odločati na referendumu. Predvsem ne o ustavno določenih pravicah in svoboščinah. Če telefonsko glasovanje o dopustnosti džamije, ki ga je usmerjalo (v celofan zavito) sovraštvo nekaterih nastopajočih, sprejmemo kot referendumsko voljo ljudi, nastane zanimiv konflikt med ustavo in referendumsko voljo ljudi.

Ustava zagotavlja versko svobodo in enakopravnost med religijami, vsi smo jo dolžni brezpogojno spoštovati (da niti ne govorim o vrsti mednarodnih dokumentov, ki jih je Slovenija sprejela in so del našega pravnega sistema). Enako pa je treba tudi upoštevati referendumsko voljo ljudi in prepovedati gradnjo džamije. In kaj v takem položaju storiti? Katero voljo upoštevati? Referendumsko in postati nepravna država? Ustavo in biti nasprotnik želja ljudstva? Moje trdno prepričanje je, da so ustavne svoboščine neodtujljiva pravica vsakega posameznika, ki jih ne moremo prepuščati vsakokratni volji večinskega odločanja. Še posebno ne, kadar je ozračje v družbi naelektreno s sovraštvom in nestrpnostjo, ki ga je povzročila manipulatorska politika. Ta z nestrpnim govorom in spodbujanjem sovraštva pripravlja pogoje, da lahko množica z večinsko voljo odloča o usodi posameznika. Morda smo pozabili, kako si je Pilat umil roke: Jezusovo usodo je prepustil nahujskani množici!

Včasih sploh ne razumem več, koliko energije smo Slovenci sposobni vložiti v nasprotovanje temu, da bi nekdo drug dobil tisto, kar mu pripada. Ko bi vsaj delček te energije porabili za graditev lastne prihodnosti! Če se nekoliko ozremo le na referendume, kjer smo izražali ljudsko voljo, lahko vidimo, da smo se največkrat odločali proti nečemu: proti termoelektrarni, proti umetni oploditvi, zdaj pa naj bi se še proti odpravljanju nezakonitosti, ki jih je država storila v času osamosvajanja; in morda tudi proti gradnji verskega centra za drugo največjo versko skupnost v Sloveniji. Ne bo več dolgo, pa bomo odločali le še proti sebi, saj kmalu ne bomo imeli več drugih, ki bi jim lahko nasprotovali.

Dogajanje ljudstva z zbiranjem podpisov samo po sebi ni problematično; je izraz nekaterih posameznikov, ki pač povejo svoja stališča na tak ali drugačen način. Če bi šlo le za to, ne bi bil nič zaskrbljen. Bolj skrb zbujajoče je dogajanje v parlamentu: sovražni govor, ki se vedno bolj radikalno ponavlja, postaja že del vsakdanjika in žalostno kroji našo usodo. Če se poslanci med sabo zmerjajo še na tako žaljiv način in pretepajo s časopisi, me nič ne briga je pač del parlamentarne folklore, ki kaže na osebni pristop vsakega izmed izvoljencev ljudstva. Ko pa poslanci v vedno večjem številu žalijo posamezne skupine državljanov (izmečki so le del besednjaka) in to sprejemamo že kot normalni del našega političnega življenja, postanejo stvari skrb zbujajoče. Ta strpnost do žaljenja drugih pa se v trenutku spremeni, ko gre za občutek lastne užaljenosti. Takoj se začnejo pojavljati zahteve po opravičilih in odstopu. In če bi moj odstop spremenil družbeno ozračje, bi bila to majhna cena za dosego strpnosti. Bojim pa se, da bi to pomenilo le še dodatno zmago govora sovraštva, zato o tem niti ne razmišljam. Trdno sem prepričan, da imam prav. Kdor pa se me želi znebiti, ima na voljo zakonite poti in naj jih uporabi.

27.12.2003
Želim vam vsaj delček Sarajeva

Ko je prijatelj iz Finske odhajal iz Slovenije, je povedal tudi svoje vtise o njej. Nenavadni sta bili zanj pri nas le dve stvari: "Da tako divjate po cestah in da imate toliko cerkva!" To, da je Slovenija država z izjemnim številom cerkvenih objektov, nisem slišal prvič. Na vseh gričih se razkazujejo v vsej svoji osvetljenosti, da jih človek v resnici ne more spregledati. "Pa ste Slovenci res tako verni?" so me tudi vprašali, nekateri tudi nekoliko v dvomu.
Razkazovanje svoje pripadnosti namreč ne deluje vedno tako, kot bi razkazovalec želel. Marsikomu se poraja sum, da zunanja fasada le poskuša skriti dejstva. Dvomljivce sem poskusil prepričati, je ta množica cerkva resnični odraz vere. Le da smo Slovenci mahnjeni na tekmovanje v zunanjem blišču: imeti boljši avto in lepše rože na balkonu kot sosed ali soseda, tako pa tudi večjo cerkev kot sosednja vas. Z notranjostjo pa ni nič narobe. Nisem sicer prepričan, če sem bil dovolj prepričljiv, a poskusil sem po najboljših močeh.

Moram pa priznati, da tudi sam včasih podvomim o resničnosti svojih argumentov. Človek, ki je trden v svojem prepričanju, ne potrebuje kakšnih posebnih zunanjih dokazov o tem. Predvsem se mu ni treba dokazovati pred drugimi. Živi svoje življenje in pusti drugim, da živijo svoje - drugačno - življenje. Ta strpnost do drugih in drugačnih je naslednja lastnost ljudi s pozitivno samopodobo in zadostnim samospoštovanjem. Obojega pa nam Slovencem primanjkuje; vsaj zdi se mi tako. O tem me prepričujeta dve lastnosti: razkazovanje in nestrpnost do drugačnih. Preveč živimo tuja življenja, namesto da bi živeli svoja.

Dogajanje okoli gradnje islamskega kulturnega centra ali džamije tudi dokazuje nekaj podobnega. Zdi se, kot da se že nekaj let slovenstvo vrti le okoli gradnje tega objekta, ki bi tudi drugi največji verski skupnosti v Sloveniji pokazal slovensko samospoštovanje in samozavest. Če smo namreč tako prepričani o svojem slovenstvu ali o svojem krščanstvu, nas ne more ogroziti niti nekaj deset džamij, kaj šele ena sama. A vse kaže, da ne premoremo niti najmanjše trohice samozavesti: množica posameznikov in organizacij se na vse kriplje trudi, da bi preprečila novogradnjo, saj naj bi po njihovem pomenila "tujek v našem čistem telesu", kazila slovensko kulturno krajino in tujcem kazala, da smo še vedno Balkan.

Priznati moram, da me je pogosto sram, ko poslušam "argumente" nekaterih nasprotnikov, čeprav se zavedam, da z njimi nimam skupnega nič drugega, kot da živim v isti državi. Pogosto zavidam Sarajevčanom, ki so lahko ponosni, da imajo džamijo, pravoslavno cerkev in katoliško katedralo, ki se skoraj dotikajo druga druge. Zavidam jim, ker lahko vsakomur pokažejo veličino medsebojnega spoštovanja. Zavidam jim tudi, da so lahko v krvavih časih inkvizicije, ki je pred stoletji preplavila "civilizirano" zahodno Evropo, nudili zatočišče preganjanim Židom, čeprav so bili sami muslimani.

Čeprav me je strah, da prava nestrpnost šele prihaja, upam, da bomo morda vsaj delček širine, ki jo kaže balkansko Sarajevo, dočakali tudi v Sloveniji v letu, ki prihaja.
To želim nam vsem skupaj.