12. 1. 2002
Država kot revolucionarka

Kot vsako leto smo tudi tokrat kot po čudežu preživeli prehod starega v novo leto z vsemi praznovanji vred. Poleg Miklavža, Božička, dedka Mraza in novega leta smo decembra med drugim praznovali tudi dan ustavnosti in pa seveda obletnico odločitve za samostojno Slovenijo. Ob tej priložnosti pripravljeni koncert v Cankarjevem domu so spremljali odlomki iz slovenskih filmov. Prava paša za oči, rekreacija za spomin, koliko lepih filmov smo Slovenci že naredili, in za premislek, koliko jih bomo še.

Zadnje dni minulega leta me je pogosto vleklo v Koper. Na pogovorih zunaj sedeža me je tokrat poleg že običajnih pogovorov o kršenju pravic presenetila pozitivna in predvsem aktivna naravnanost nekaterih ljudi, ki so se obrnili name po pomoč. Niso jamrali, niso zahtevali (!) rešitve svojega problema, zavedali so se omejitev instituta varuha in se res konstruktivno pogovarjali, kaj se da narediti in kaj lahko sami storijo.

Pozitivna drža in želja po obstanku sta me tudi drugič pripeljali v Koper. Prisostvoval sem obletnici Mladinskega kluba Koper (MKC), katerega delovanje že leta rine naprej Marko Brecelj. Priložnost je obudila četrt stoletja star spomin, ko je Marko moji hčerki Bogomili za peti rojstni dan v kotu vrta v Borovnici samo zanjo zaigral vse komade s plošče Cocktail z Rdečim barom in Črnim Petrom vred.

V prazničnem decembru sem se z muslimanskim verskim predstavnikom muftijo pogovarjal o nič kaj prazničnih zadevah, s predstavniki nekaterih drugih verskih skupnosti pa sem poklepetal na kosilu, ki sta ga ameriški veleposlanik Young in njegova žena priredila v čast rabinu iz New Yorka. Še pogovor s predstavniki Urada za priseljevanje in begunce, predavanje na FDV, nekaj zdravic, pa je bilo minulo leto preteklost.

2002 se je začelo z ogledom slalomske tekme za zlato lisico. Prijetno je bilo sedeti na toplem zimskem soncu mrzlega zimskega dne, premor pa sem - se ne da iz lastne kože - izkoristil za službene zadeve.

Začel sem pogovore s kandidati za zaposlitev. Upam, da bomo februarja lahko začeli intenzivneje delati na področju varovanja pravic otrok. To področje je preveč deficitarno, potreb pa je veliko. Obstaja vrsta idej in konceptov dela, ki jih bomo morali v praksi še potrditi. Vedno uživam, ko sodelujem pri rojevanju novih stvari, ki pomenijo izziv, zahtevajo veliko improvizacije in hitrih odločitev.

Obiskali so me predstavniki nekaterih upravnih enot z ministrsko svetnico Nevenko Črešnar - Pergar in državnim načelnikom v Uradu za organizacijo in razvoj uprave dr. Virantom in med drugim protestirali proti mojim izjavam. Zbodla, predvsem pa prizadela jih je izjava o (ne)delu upravnih enot v enem mojih decembrskih intervjujev, ki je bila zapisana, predvsem pa razumljena tako, kot da so vse upravne enote edini slabi del državne uprave. Nisem imel namena na splošno omalovaževati delo uradnikov, še manj pa trditi, da so vsi slabi ali celo najslabši. Kot vedno je tudi tu distribucija znanja, dela in prijaznosti normalno porazdeljena od maloštevilnih ekstremno slabih prek povprečne večine do nekaj zelo dobrih posameznikov. Ker pa je lokalna raven (upravne enote, občine, raznovrstne inšpekcije, policija, sodišča itd.) tista raven, kjer imajo državljani največ stikov z državo, nastaja tu tudi največ konfliktov, še posebno če se prijateljsko, sorodstveno, interesno ali kakorkoli povežejo politični, ekonomski in upravni interesi. Zanesljivo bo treba še veliko narediti, da človek ne bo šel po potrdilo "na občino z železno kroglo v želodcu, ne vedoč, na koliko vrat bo potrkal, preden bo dobil to, kar hoče.

Priznati je treba, da veliko težav z birokracijo izhaja iz neživljenjskih predpisov od zakonov do raznih internih navodil, ki jih na veliko proizvajajo država in razna ministrstva, vestni uradniki pa jih izpolnijo še malo bolj papeško od papeža. Ena izmed meni nerazumljivih bedarij iz omenjenega sklopa določil je, da moram priložiti rojstni list, ki je mlajši od treh mesecev, čeprav sem jaz starejši od polovice stoletja. Ali potrdilo o državljanstvu na vsakem koraku, čeprav imam osebno izkaznico in potni list, ki moje državljanstvo potrjujeta. V opravičilo vestnim uradnikom na upravnih enotah moram poudariti, da mora antibirokratsko revolucijo začeti država s poenostavitvijo neživljenjske papirologije.

26. 1. 2002
Izključevanje šibkih

Že dolgo ni bilo tako lepe zime. Letos je prvič, da mi sneg ne gre na živce. Spodoben mraz tudi v Ljubljani vzdržuje zimsko idilo. Na fužinskem hribu se je Hana naučila smučati.

Torek
Pogovarjal sem se z belgijskim ombudsmanom Hermanom Wuytsem o tem, kako bomo organizirali regionalna srečanja ombudsmanov na razne teme. Na srečanju evropskih ombudsmanov v Zürichu novembra lani smo ugotovili, da so srečanja vseh preširoka in neučinkovita: nekatere teme in problemi so zanimivi le za določene regije, zato se bomo odslej večkrat dobivali v manjših skupinah, ki bodo sestavljene glede na interese. Wuyts je direktor mednarodnega ombudsmanskega inštituta za zahodno Evropo in obenem koordinator vseh štirih evropskih direktorjev. Kmalu se bo oglasil v Ljubljani, da bova najino sodelovanje še osebno utrdila.

Zvečer sem imel predavanje in pogovor v Paradoxu združenju, ki se ukvarja s pomočjo ljudem v duševni stiski. Tovrstne obiske razumem kot spoznavanje problematike marginaliziranih in stigmatiziranih skupin prebivalstva, prepoznavanje težav in potreb organizacij, večinoma nevladnih, ki jim zagotavljajajo pomoč, obenem pa jih opozarjam na njihove pravice in opogumljam, da se zavzemajo zanje. Razložil sem, kaj počne varuh, opozoril pa sem tudi na zanimivo dejstvo, da imamo namreč na Uradu zelo malo pritožb o kršenju pravic ljudi, ki se znajdejo v procesu zdravljenja in psihiatrične pomoči. To pravzaprav ni nič čudnega - ljudje, ki so najbolj odrinjeni na rob, se po pravilu najmanj pritožujejo. Njihovi glavni problemi so prav v družbeni odrinjenosti in izključevanju iz "normalnega" življenja. Ni primernih načinov za njihovo zaposlovanje, upokojitve so prehitre… vse skupaj pa odrinjenost še stopnjuje…

Sreda, četrtek
Nadaljujem pogovore s kandidati, ki so se prijavili za našo novo službo varstva otrokovih pravic. Veliko zelo zanimivih ljudi, zelo težko bo narediti izbiro. Pogovori se v zadnjem mesecu že zelo vlečejo, z vsakim kandidatom se osebno pogovarjam, pa vendar je vse skupaj smiselno, saj bomo skušali priti do optimalne izbire skupine kombinacije ljudi, ki bodo tudi skupaj dobro delali, se dopolnjevali… V začetku februarja se bomo odločili.

Petek
Odločil sem se, da bom vsak teden obiskal en del Slovenije in se tako približal ljudem in njihovim problemom, ki so vedno specifični tudi glede na regijo. Tokrat sem bil v Kočevju in Ribnici: v delovno-varstvenem centru za ljudi s posebnimi potrebami, na pogovorih pri županu, imel sem intervju na radiu Univox.

Ko že govorimo o stigmatizaciji, naj povem resnično zgodbico iz življenja ljudi v delovno-varstvenem centru. Pred kratkim so neko zasebno firmo, ki je v bližini omenjenega centra, obiskali tuji poslovneži. Iz omenjene firme je prišla prošnja osebju centra, naj se varovanci v času obiska raje ne pojavljajo zunaj svojih prostorov. Da ne bi "onesnažili" okolice in spravljali ljudi v zadrego??? Ali je razvoj in učinkovitost sodobne družbe res nujno povezana z izključevanjem "neučinkovitih" skupin prebivalstva? Prepričan sem, da obstaja tudi druga pot pot vključevanja potenciala vseh ljudi, ki lahko prispevajo k kakovosti življenja v različnih sferah.

Ponedeljek
Otroški parlament. Še eno zrcalo učinkovitostne družbe, temelječe na izključevanju šibkih in tekmovanju med močnimi. Mnogim, ki smo se udeležili razprave v otroškem parlamentu ali jo spremljali, je ostal slab priokus da so namreč otroci karikature odraslih. Pa ne samo parlamentarcev! Vseh, ki še vedno (ali vedno bolj) sanjajo, da bosta konkurenca in tekmovanje prinesli boljše življenje. Vseh, ki so prispevali k temu, da otroci tudi drug drugega vidijo kot zgolj tekmeca, da si v šoli ne želijo več pomagati, prišepetavati, da jim izobraževanje ne daje toliko izobrazbe kot vzgoje za moč izključevanja in tekmovanja…

Kaj manjka? Najbrž se že ponavljam, ampak še vedno trdim, da je to sodelovanje. Kako naj bo znanje, ki ga v šolanju pridobimo, sploh uporabno v družbi? Tako, da smo ga sposobni deliti in dopolniti z znanjem drugih. Prav zmožnost sodelovati z drugimi, znanja udejanjati v skupnih projektih, omogoča, da je znanje nekaj vredno in lahko prispeva k razvoju družbe.

9. 2. 2002
Enkrat je priletela Sova

Ponedeljek minister za zdravje
Čorba zaradi zmanjševanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja se segreva do vrelišča. Jasno je, da brez svojega stališča ne morem. Pripravljeno je bilo že prejšnji teden, a sem ga zadržal, ker me je v petek poklical minister za zdravje dr. Keber in mi želel povedati še svojo plat zgodbe. To je storil danes, vendar pridobljeni podatki niso vplivali na spremembo že napisanega. Večina težav izvira, kot običajno, iz političnega usklajevanja, kjer vsakdo hoče pristaviti svoj piskrček, rezultat usklajevanja interesov pa je na koncu praviloma velika zmešnjava. Z ministrom sva se dogovorila za ponovno srečanje v bližnji prihodnosti, saj imava kar nekaj skupnih problemov, ki se jih bo treba čim prej lotiti.

Torek tiskovna konferenca
Letošnja prva tiskovna konferenca. Novinarje sem založil s kar zajetnim materialom, ki jim bo lahko pomagal pri pisanju do naslednje konference, med njimi o pripravah zakonov in podzakonskih aktov, ki so prevečkrat narejeni površno, prepozno ali pa kot slab presek različnih strankarskih in političnih interesov, ki na koncu nikogar ne predstavljajo, najmanj pa so v korist učinkovitemu varstvu pravic državljanov.

Četrtek do ponedeljka Frank Orton

Novembra sem se v Zürichu največ družil s Frankom Ortonom, sedanjim ombudsmanom BIH in nekdanjim švedskim ombudsmanom za nacionalne manjšine. Dogovorila sva se za tesnejše sodelovanje in njegov obisk v Ljubljani je začetek. Želel sem ga izkoristiti tudi za bolj poglobljeno sodelovanje z nepriznanimi nacionalnimi manjšinami v Sloveniji, zato sem povabil predstavnike društev slovenskih etničnih manjšin in narodnih skupnosti (Nemce, Hrvate, Srbe, Makedonce, Albance, Bošnjaške, Rome). Že ko jih naštevam, se mi zdi sama po sebi zanimiva takšna raznolikost na majhnem območju. Vendar je to bogastvo kultur za zdaj bolj stvar eksotike, prostovoljnega združevanja in kulturnega povezovanja kot pa dejanskega večinskega, državnega priznavanja njihovih pravic...

Izvor etnične diskriminacije manjšin (pri nas in povsod po svetu) je v glavah večine, ki si kulturno sožitje predstavlja kot nekakšen enosmerni proces prilagajanja manjšine in si oholo domišlja, da se od drugih kultur ne more ničesar naučiti, pridobiti... pa tudi v naši ustavi, ki priznava posebne kulturne pravice le italijanski in madžarski skupnosti ter Romom. S tem postavlja ločnico med tradicionalnimi (avtohtonimi) manjšinami in drugimi priseljenci. Vendar je tudi pri tem precej nekonsistentna, saj izpušča nekatere tradicionalne nacionalne manjšine (npr. Srbe v Beli krajini, Nemce na Kočevskem...). Avtohtonost v tem kontekstu seveda ni nič drugega kot politični koncept, saj se nihče ni potrudil resno postaviti kriterija, kako dolgo naj bi živeli prebivalci na določenem ozemlju, da jih je mogoče opredeliti kot avtohtono skupnost. Očitno niti številčnost ne zagotavlja priznavanja pravic, saj so po podatkih slovenskega javnega mnenja nekatere skupnosti, ki nimajo ustavno priznanih pravic, precej večje od tistih, ki jih imajo. Kot so evropske države ugotovile v Dunajski deklaraciji (1993), enotno uporabne definicije manjšine sploh ni mogoče ustvariti: edini pomembni kriterij je pravzaprav samoopredelitev odločitev prebivalcev neke skupnosti, da želijo biti obravnavani kot manjšina.

Tudi država oziroma vlada in njen Urad za narodnosti ne pripomorejo bistveno k razreševanju problema, saj so po besedah njihovega direktorja, ki je bil tudi prisoten na Ortonovem predavanju, pristojni le za italijansko, madžarsko in romsko skupnost.

Brezbrižen odnos do neustavnih manjšin se kaže v neurejenem zagotavljanju pravic do izobraževanja, obveščanja, financiranja društev... Samo za primerjavo: Radio Sarajevo ima na primer oddaje v slovenščini za v Bosni živeče Slovence, ki jih je neprimerno manj, kot je Bosancev v Sloveniji.

Torek Sova
Obiskal sem Sovo (Slovensko obveščevalno varnostno službo), ki je še vedno v starih prostorih. Že drugič sem bil pri njih, enkrat pa je Sova priletela k meni. V skoraj triurnih pogovorih so mi dokaj natančno razložili svoje delovanje. To pa je tudi skoraj vse, kar smem povedati o tem.

23. 2. 2002
Voznikove pravice

Seveda se štirinajstdnevnik začenja s Prešernom, ne le zaradi prostega dneva. Bil sem na dveh proslavah: popoldne v Šiški in zvečer v Centru. Na veliki proslavi v Cankarjevem domu sem spregledal Riko in Andreja. Čeprav je bilo morda z njune strani videti namerno, ni bilo tako. V množici ljudi sem pogosto zbegan in zato ne vidim ali prepoznam ljudi. Treba me je dregniti, kot so nekateri naredili. Oproščam se vama. Drugo pa je bilo kot vedno. Vesel sem, da je nagrado dobil prijatelj Milan Jesih. Na najina redka, a intenzivna srečanja imam same lepe spomine, predvsem zaradi njegovih iskrih domislic tudi ali predvsem na svoj račun. Na izhodu sem Marku Breclju predstavil znanko, ki ni bila v Borovnici pred petindvajsetimi leti.
V Šiški so otroci popoldne priredili koncert za bivajoče v domu za tujce. Tam nisem nikogar spregledal, ostal pa je prijeten spomin na dogodek.

Ponedeljek, svetovni dan bolnikov, je bil v znamenju enakih možnosti, torek pa bolj bolniški: osebno in službeno. S srečanjem s strokovnim kolegijem izvenbolnišnične psihiatrije sem končal krog pogovorov z različnimi udeleženci v psihiatriji: bolnišnica Polje, društvo za pomoč v duševni stiski Paradoks in sedaj ambulanta na Njegoševi. Področji duševnega zdravja in človekovih pravic se prepogosto tesno prepletata med seboj in so zato taka srečanja nujna. Varuh človekovih pravic se namreč v delo psihiatrije pogosto "vtika" na dva načina: kot kontrola in kot pomoč. Kontrolno funkcijo opravlja predvsem pri bolnišničnem zdravljenju oziroma prisilni hospitalizaciji. Verjetno pa je še pomembnejše sodelovanje, saj je vrsta problemov povezanih ali pa imajo celo isti vzrok. Zelo pogosto je duševna motnja tudi vzrok za kršitve človekovih pravic posameznika predvsem v družbi: težave z zaposlitvijo, prehitro upokojevanje, stigmatizacija in še marsikaj. Pa tudi nasprotno: socialni problemi, ki nastajajo ob vedno večji družbeni neenakosti, brezposelnosti, v družbi prevladujoče vrednote uspeha za vsako ceno, pomanjkanje sodelovanja pogosto povzročajo stiske pri posamezniku, ki se končajo v bolezni.

Kot kaže, veliko ljudi ni razumelo sporočila z januarske novinarske konference o problemu odvzema vozniškega dovoljenja in me obdolžilo, da se zavzemam za pijane voznike, kar je daleč od resnice.

Za kaj gre? Varuh človekovih pravic naj bi trdil, da bi morali sodniki za prekrške izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja le za kategorijo motornih vozil, s katerim je bil storjen prekršek, in ne za vse kategorije. A to ni res. Na novinarski konferenci je bila posebej poudarjena utemeljenost odločitve zakonodajalca o začasni izločitvi nevarnih voznikov iz cestnega prometa, saj tudi zakon določa prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil in ne le za kategorijo vozil, s katerim je bil storjen prekršek. Namen je popolnoma onemogočiti udeležbo v prometu storilcem najhujših kršitev varnosti cestnega prometa. Toda zaradi zagotavljanja načela koristnosti (izločitve nevarnih voznikov) ni dovoljeno posegati v načelo zakonitosti v kaznovalnem pravu, ki ne dovoljuje razširjajoče razlage predpisa o prekršku v škodo obdolženca. Problem nastane, ko posameznik v času, ko čaka na sodbo, pridobi nove kategorije. Prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja bi se moralo nanašati samo za vse kategorije motornih vozil, ki jih je storilec imel ob storitvi prekrška, ne pa na tiste, ki jih je voznik pridobil kasneje. Razlaga zakonske določbe, da sodnik za prekrške izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja tudi za tiste kategorije motornih vozil, ki jih voznik pridobi po storitvi prekrška in izreku kazni, je lahko utemeljena z načelom koristnosti, vendar nedopustno v škodo obdolženca. Zato smo predlagali spremembo predpisov o cestnoprometnih prekrških, morda tudi z uvedbo sankcije prepovedi za pridobitev vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil za določen čas, in to prav zaradi varstva žrtev najhujših kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa.

Četrtek. Pred enim letom sem bil izvoljen. Še pet let.
Umrl je dedek. Vsi bomo pogrešali njegovo plešo in velike sive brke. Predvsem pa nagajivost, ki ga ni zapustila niti pri osemdesetih.

09. 3. 2002
Zdaj pa na počitnice!

Torek - obisk v Celju
Na pogovore s pobudniki v Celju sta odšli dve ekipi, vsaka se je pogovarjala z desetimi. Midva s Tonetom sva imela predvsem socialne probleme: nezaposlenost in stanovanjske probleme, Aleš in Ivan pa sodne. To je tudi stalnica našega dela. V Celju sem bil prvič v tej funkciji - lani sem zbolel, pa nisem šel. Vendar vem, da ne smem manjkati, saj se ljudje hočejo pogovarjati predvsem z mano, pa čeprav nisem specialist za vse raznovrstne težave in jim lahko več pomagajo moji sodelavci. Kar nekoliko strašljivo je slišati, če rečem, da so bile težave običajne. Človek se ne sme navaditi na težave in trpljenje drugih, a vseeno jih moramo nekako poimenovati. Tiste, ki so najbolj pogosti, pač označimo kot običajne, čeprav je vsaka zase huda.

Tokratni specifični primer, ki ga bi veljalo izpostaviti, kaže na odnos zločinca do žrtve in status obsojenca v zaporu. Primer: nekdo nekoga ubije ali namerno poškoduje, da postane invalid. Čeprav je bogat, se na vse načine izmika plačati odškodnino žrtvi ali njenim sorodnikom. Ker pa se v zaporu lepo obnaša, se mu odobri milejša oblika služenja zaporne kazni ali celo pogojni odpust. In tako se lahko žrtvi smeje v brk. Žrtvi, ki je po njegovi krivdi morda na invalidskem vozičku in brez službe. Zato je pri morebitnih olajšavah služenja zapora nujno upoštevati tudi ta vidik obnašanja obsojenca in ne le njegovega odnosa do zapora in paznikov v njem. Morda se bo komu zdelo nerazumljivo, da se varuh človekovih pravic zavzema za ostrejši režim, a nujno je treba ščititi tudi pravice žrtev.

Sreda - učna ura strpnosti
Izbor pesmi za Evrovizijo je ponovno odprl vprašanje različnih fobij, ki je veliko bolj pomembno kot izbor sam ali to, kdo nas bo zastopal na tekmovanju (kjer tako ali tako nimamo nobenih možnosti). Bolj kot zmaga je pomembna sama promocija države. Pred letom dni, ko sem postal varuh, sta bila na vrhuncu strah in odpor pred prebežniki, sedaj pa pred homoseksualci in lezbijkami. Ta se sicer vleče že ves čas, z zmago Sester pa se je odprl kot osrednji problem slovenske družbe. Prepričan sem, da je to dobro, saj lahko le pogovor in razjasnjevanje, pa četudi v obliki konfrontacije, odpravljata konflikte in neznano spreminjata v znano. Tako je bilo lani, ko so Šiškarji opozorili na nevzdržne razmere v Centru za tujce in njegovi okolici. Njihova akcija za ureditev razmer je sicer njih same naredila za najhujše sovražnike tujcev in nestrpneže, rezultat pa je bil dober za obe strani. Še najbolj za tujce, saj so se državne institucije le zmigale in začele reševati probleme, ki bi jih morale že zdavnaj same.

Rezultati lanske ostre konfrontacije med "nestrpneži" in "strpneži" so bili vidni že ob letošnji razpravi o homofobiji. Skoraj nihče se ni upal odkrito nastopiti proti Sestram in priznati nestrpnosti do drugačnih (vsaj ne na glas); večina je izrazila svoje nestrinjanje z načinom izbora popevke, čeprav je ta že nekaj let enak in doslej ni vzbujal pomislekov. Izražanje nestrpnosti v obliki sovražnega govora ni družbeno zaželeno (kot je bilo še pred nedavnim) - to pa je že nekaj. Za zdaj smo Slovenci zadovoljni, dokler so vsi posebneži varno spravljeni v vloge "čudakov" v komičnih nadaljevankah in se jim lahko prizanesljivo hahljamo. Ali pa za zidove azilnih domov.

Od torka dalje – počitnice
Čeprav sem že nekaj dni na dopustu, smo šele danes uspeli zapustiti Ljubljano. Spomladanski Piran je vsekakor mnogo lepši kot mrzla Ljubljana. V naslednjih desetih dneh se bomo nekoliko spočili. Vsaj upam. Vsak dan sem tudi v stiku s sodelavci, da ne bi pozabil na probleme, ki me čakajo. In da sem "na tekočem".

Četrtek - pravice dijakov
V Luciji smo obiskali prijatelje: Darji sem dal poljubček in vrtnico (kupila jo je Nada!), Marko pa je dobil informacije o pravicah dijakov.

23. 3. 2002
Počivanje človeka utrudi

Kako hitro se človek navadi na uživanje! Dneve v Piranu preživljam v prav aktivnem brezdelju. Vse, kar počnem, je, da postopam po Piranu in se kopam v bazenih na Bernardinu, dvakrat pa tudi v Žusterni. Kljub temu pa spim tako kot le redko. Kaže, da počivanje bolj utrudi kot delo!

V eni od omar smo odkrili rolarke in Hana je takoj ugotovila, da zna rolati. Kolo, ki smo ga pripeljali s seboj, je takoj postalo nepotrebno, saj so rolarke postale zakon. Ulice Pirana, tlakovane z velikimi ploščatimi kamni kot vsa primorska mesta, so sicer odlične za hojo, za rolanje pa so nekoliko neprijetne. A so za ta namen naredili ploščad na Tartinijevem trgu, ki je idealna za rolarje. Žal pa nekoliko nevarna za hojo, zlasti ob dežju. Da je trg srce mesta, še posebn, če ni namenjen le parkiranju, se je takoj potrdilo, saj sem tam srečal kar nekaj znancev. Tudi županjo, ki ima ob trgu svoje urade. Obljubil sem ji, da bom prišel k njej na kratek klepet.

Torek TV Koper-Capodistria
Za danes sem imel dogovorjen polurni pogovor na koprski televiziji. Prepričan sem bil, da sem doživel že vse, kar se da doživeti z mediji, pa sem se motil. Ker je bila oddaja namenjena italijanskemu programu, so vprašanja in odgovore sproti prevajali. To pa lahko neveščemu človeku povzroči kar nekaj težav: ob enem ušesu govori precej na glas izpraševalec, mikrofon pa ti z nekajsekundno zamudo šepeta prevod v drugo uho. Kar nekaj koncentracije je potrebne, da vse obvladaš; koncentracije, ki jo potrebuješ za takojšnje odgovore, saj se oddaja sproti snema. In dogodilo se je tako, kot se vedno zgodi: ravno ko sem se navadil na tovrstno komuniciranje, se je oddaja končala. Žal. Izkušnjo bom pač moral porabiti nekoč v prihodnosti.
Vsebinsko pa se je oddaja nanašala na vprašanja o (ne)strpnosti do drugačnih. Sicer pa, na kaj drugega pa naj bi se: manjšinska TV (prostor) in izbor popevke pred kratkim (čas).

Sreda razgovori zunaj sedeža
Ker je jeseni, ko sem bil zadnjič na pogovoru s pobudniki v Kopru, kazalo, da je še precej ljudi, ki imajo težave in bi jih radi sporočili varuhu, smo moje bivanje na primorskem izkoristili za ponovitev obiska. In predvidevanja so se potrdila: prijavilo se je za tri ekipe ljudi. Problematika pa taka kot običajno: sodišča (so počasna, razsodbe niso po željah pobudnikov), socialni problemi (brezposelnost, stanovanja) in spori za lastnino (med sosedi ali sorodniki). Taki pogovori so precej naporni, saj se v enem dnevu seznaniš z ducatom in več življenjskimi zgodbami, ki so po pravilu tragične. Kratek čas, ki je na voljo za posamezen pogovor, ne omogoča razrešitve problema posameznika. Zato se s posameznikom pogovorimo, pregledamo dokumente, ki jih ima s seboj, in kaj nam bo še poslal. Ker sta v vsak problem skoraj vedno vpleteni vsaj dve strani, je treba prisluhniti obema. To je tudi razlog, da na takih pogovorih tudi ne zaključimo nobenega primera; jih le odpiramo.

Petek svetovni dan potrošnikov
Komentar kdaj drugič.

Nedelja izlet v preteklost
Naprosili so me, da bi strokovno vodil skozi razstavo Out of print Razprodano, ki je v Tivolskem gradu, ki ga stražijo psi brez jezika. Čeprav sem pred desetletji sam počel stvari, kakršne so razstavljene na tej razstavi, strokovno ne morem voditi, ker nisem strokovnjak. Zaradi možnosti, da na kratko pobegnem iz človekovih pravic v umetnost, pa sem izziv sprejel. Tiste obiskovalce, ki so tivolski sprehod v sončni nedelji podaljšali v galerijo, sem malo mučil z osebnimi spomini na ljudi in dogodke, ki so se zgodili pred dvema, tremi desetletji. Uprizoril sem nekakšen egotrip.

Torek o človekovih pravicah
Pogovor o stanju človekovih pravic v Sloveniji v oddaji Intelekta na Radiu Slovenija. Sodelovali so še direktor policije in predstavnika dveh sindikatov. S sodišča ni prišel nihče, ker niso imeli časa. Potem pogovori s pobudniki. Popoldan ob slovesni maši odprtje in blagoslov jezuitske pisarne za begunce.

Sreda
Intervju za STA in praznovanje petdesetletnice bolnišnične šole na pediatrični kliniki.

Četrtek
Svetovni dan poezije in svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji.

 

06. 4. 2002
Pijača zahteva celega človeka

Petek poezija in diskriminacija
Včeraj je bil dan, ko se slavi poezija in se bojujemo proti rasni diskriminaciji. Ne vem sicer, zakaj oboje na isti dan, a vseeno je v tem nekaj simbolike. Vsaj zame. Oboje mi je zelo blizu, čeprav sta pomena obeh gibanj nasprotna. Poezija je tisto, kar me zelo mika, a jo puščam za poznejše čase, ko se ji bom lahko intenzivno posvetil. Boj proti diskriminaciji pa je zadeva, ki sem ji trenutno tudi službeno zavezan. Dveh stvari pa hkrati ne morem početi. Žal. Če človek hoče resno početi nekaj, se mora temu resnično posvetiti. Dveh stvari v istem času se ne da početi; vsaj ne kakovostno. Pokojni prijatelj psiholog Mišo Jezernik mi je nekoč povedal resnično pametno misel na to temo: Pijača zahteva celega človeka! (Ko je slišal moj drugi prijatelj pisatelj Peter Božič, da ta rek kot svojega širi Mišo, se je razjezil sveta jeza, ki jo je nemogoče opisati, saj se tako razjeziti zna le on in trdil, da je ta rek z globoko mislijo njegov in ga je Mišo ukradel njemu. Verjamem Petru, saj je Mišo res rad pobiral pametne misli in jih ob šanku širil brez navedbe avtorja.) In tako kot s pijačo je tudi s poezijo: zahteva celega človeka! Zato jo za zdaj puščam prihodnosti. Zato nisem imel nič z njo niti včeraj niti danes.

Sem pa danes sprejel muftijo, predstavnika muslimanske verske skupnosti v Sloveniji. Zahvalil se mi je za posredovanje pri javni objavi čestitke ob bajramu. (To dejanje je predstavljeno tudi kot pozitivni primer v poročilu ZDA o stanju človekovih pravic v svetu.) Prikazal mi je tudi trenutno stanje ob gradnji muslimanskega kulturnega in verskega središča v Ljubljani. Kot kaže, je izraz stanje tudi v resnici najprimernejši, saj v resnici stoji, ali pa se le stopica na mestu že več kot tri desetletja. Bojim pa se, da bo tudi letos tako, saj je spet eno izmed volilnih let, ko se politiki ne bodo upali izpostavljati z idejami, ki med volilci nimajo širše podpore. To pa je vse, kar odpravlja kakršno koli diskriminacijo. Včasih prav občudujem politike, ko si poskušajo zagotoviti tudi glasove manjšincev z raznimi obljubami, a na tak način, da ne bi izgubili podpore večincev. A se tega skoraj ne da storiti; vsaj na dolgi rok ne. Še posebno, ker smo manjšinci na neki način vsi. Vsakdo ima kakšno lastnost, ki ga tudi opredeljuje kot manjšinca: ljudje nismo monoliti, ampak smo sestavljeni iz neskončnega števila delčkov, ki nas vsak na svoj način postavlja v odnose z drugimi ljudmi. V nekaterih dimenzijah tudi kot manjšince.

Nedelja Planica
Prvič sem bil na prazniku v Planici. Malo sem gledal skoke, malo se pogovarjal, veliko pa sem se sprehajal med gledalci. Take množične prireditve me zanimajo predvsem zaradi svojih socialnih dimenzij: obnašanja ljudi.

Ponedeljek in torek dneva s policijo
Delegacija policije na čelu z generalnim direktorjem Markom Pogorevcem nam je na uradu predstavila raziskavo o tem, kako se policisti zavedajo človekovih pravic. Kaže, da so se zadeve lotili resno. S policijo imam precej stikov, tako po moji volji kot njihovi. Raziskava je pokazala, da se nekaj policistov (kakih 10 do 15 odstotkov) ne zaveda natančno svoje vloge pri zaščiti človekovih pravic. Naj ponovim: policija je ena izmed najpomembnejših inštitucij za zaščito človekovih pravic. A le kakovostna in izobražena policija. Žal pa se, kot povsod, tudi pri njih delijo ljudje na dobre in slabe policiste. In narediti moramo vse, da bo slabih čim manj.

Naslednji dan sem imel predavanje na Visoki policijski šoli. Priznati moram, da so me poslušalci izredno prijetno presenetili predvsem s pogovorom in vprašanji. Tudi z nestrinjanjem v nekaterih stvareh. Nestrinjanje in lastna stališča so eden izmed znakov poznavanja problematike.
Ostalo enako pomembno, a zmanjkuje prostora in časa. Kot vedno.

Že drugič sem se sestal z predstavnikom visokega komisariata za begunce Garrasom. Tema (za naslednjič): bosanski že deset let začasni begunci. In skorajšnje ukinjanje centra na Viču. Na obisk je prišla delegacija slovaškega parlamenta. Pa tudi minister za delo, družino in socialne zadeve Dimovski z ekipo.

Četrtek Litva
Odhajam v Litvo. Vrnil se bom v nedeljo.

20. 4. 2002
Nezaupanje, strah

Od četrtka do nedelje Litva

Ta dan sicer še spada v minulih štirinajst dni, a sem prejšnjo kolumno končal danes zjutraj pred odhodom v Litvo vstal sem ob treh in jo končal pred odhodom letala ob petnajst do osmih. Z Natašo sva potovala skoraj ves dan, čeprav le slabe tri ure z letalom, preostali čas sva prebila na dunajskem letališču. Že sprejem na letališču v Vilnusu je naznanjal to, kar se je pozneje tudi izkazalo organizacija posveta je bila brezhibna. Litvanci so potrdili, kar se mi je že prej dozdevalo: države vzhodne Evrope se takih mednarodnih posvetovanj lotijo veliko bolj resno kot zahodne. S prijaznostjo in resnostjo verjetno želijo pokazati, da ne zaostajajo za zahodom. Kar se tiče organizacij posvetovanj, pa ga v resnici daleč prekašajo. Zahodu se pač ni treba v ničemer več dokazovati je že sam po sebi najboljši. Ne vem, kdaj bomo presegli ta stereotip.

Proti večeru so gostitelji organizirali ogled mesta. Presenetilo me je s tremi značilnostmi: z obilico cerkva v starem mestu, neverjetno čistočo in množico beračev. Toliko cerkva, predvsem katoliških in nekaj pravoslavnih, v nobenem mestu še nisem videl! Večina jih še vedno ali znova služi prvotnemu namenu, v nekaterih pa so še danes muzeji ali kaj drugega in opravljajo funkcijo, ki jim jo je namenila sovjetska oblast v okviru preganjanja opija ljudstva. Ljudstvo je pač lahko zadeto od vodke, nikakor pa ne od katere druge droge, še najmanj od religije. Presenetila me je tudi čistoča po ulicah: niti cigaretnega ogorka ni mogoče najti na tleh. (Na moje začudenje mi je kolega z Malte dejal, da toliko cerkva in tako čiste ulice lahko najdeš samo v Ljubljani. Prepričan sem, da pretirava.) Žal pa je množica beračev kazala, da v družbi ni vse tako lepo, kot se zdi na prvi pogled. Če za Ljubljano velja, da beračijo v glavnem klošarji, je v Vilnusu drugače: beračijo predvsem starejši ljudje in invalidi. To kaže na veliko stisko nekaterih ljudi, ki si v tranzicijskih spremembah družbe niso znali ali mogli prigrebsti svojega dela pogače ali vsaj črnega kruha. Tisti, ki so si ga uspeli, pa nimajo dovolj posluha zanje.

V petek popoldne sem imel referat o vsakodnevnem delu ombudsmana. Glede na to, da sem zadnje tri dni spal le po nekaj ur, mi je še dobro šlo. Še boljši so bili sklepi, saj so vanje sprejeli večino idej, ki sem jih predstavil. Predvsem pa koncept ombudsmanovega preventivnega dela: ombudsman naj se ne ukvarja le z reševanjem posamičnih kršitev, ampak dejavno posega v družbeno dogajanje in s tem preprečuje kršitve človekovih pravic. Dejstvo je, da se nekatere skupine ljudi malo ali sploh ne pritožujejo ombudsmanu, predvsem skupine, ki bi jih lahko imenovali marginalizirane: Romi, otroci, tujci ipd. To pa ni znamenje, da tam ni kršitev človekovih pravic, ampak je vzrok za to nekje drugje: premajhna seznanjenost z lastnimi pravicami, nepoznavanje sistema, nezaupanje v družbo, strah... Da bi se posameznik pritožil, morajo biti izpolnjeni vsaj štirje pogoji: zavest o lastnih pravicah in pravicah drugih ljudi; obstoj formalnih pritožbenih poti; odsotnost strahu pred negativnimi posledicami pritožbe; zaupanje v sistem, da bo kršitve odpravil.

Ustvarjanje teh razmer je tudi področje dela varuha človekovih pravic. To pa zajema promocijo človekovih pravic, vpliv na izboljševanje zakonodaje ter neposredno komuniciranje z marginaliziranimi ali deprivilegiranimi skupinami. Zato mora biti varuh človekovih pravic čim bolj prisoten med različnimi skupinami prebivalcev. Tudi sodelovanje z nevladnimi organizacijami sodi v to delo.

Četrtek tujci
Že drugič v mesecu dni sem bil v cerkvi in duhovnem središču sv. Jožefa. Prvič na odprtju Jezuitske službe za begunce, sedaj pa na okrogli mizi z naslovom Ustavimo tujce! Pogovor o našem odnosu do tujcev in beguncev se ni mogel izogniti vprašanju o raznih fobijah in nestrpnosti Slovencev do drugačnih in drugih, o prevladujočih vrednotah v družbi in možnih poteh za preseganje tega. Pogovor je odprl več novih vprašanj, kot je ponudil rešitev. To je sicer stalnica vseh kakovostnih razprav. A najpomembnejše se je vsekakor zgodilo: pogovori o problematičnih temah kažejo poti za preseganje omenjenih problemov. In ta pogovor med jezuiti je to vsekakor storil.

4. 5. 2002
Nekako sfuram

Zakaj ne bi za spremembo šel v času nazaj? Takole: začnem z dogajanji danes in končam nekje v daljni preteklosti pred štirinajstimi dnevi. Lahko bi tudi potoval po času: kakšen dan nazaj, pa malo naprej, pa spet nazaj itd., kakor bi se dogajanja vsebinsko povezovala. Ali še bolje: kakor se vsebinsko ne bi povezovala. Zakaj bi moral dnevnik teči iz preteklosti v sedanjost, od nekih baje dogodkov, ki se jih še komaj spominjamo ali pa si samo domišljamo, da so se zgodili, do tega trenutka, ko nizam črke in besede v nekakšen red, ki naj bi komu nekaj povedal? Pri tem nizanju časa, ki pomeni dnevnik, pa vedno izpustimo prihodnost. Dnevniki nikoli ne vsebujejo dogodkov, ki se bodo zgodili.

1. maj, praznik dela

Danes je drugi dan prvomajskih praznikov zjutraj. Poleg dokončanja tega prispevka se bo dogajalo približno isto, kot se je včeraj: branje prispevkov za letno poročilo, ki so jih napisali sodelavci, in izlet v bližino. Ta teden bo sploh zelo enoličen in v celoti posvečen letnemu poročilu. Zato sem si tudi vzel dopust, da bom lahko v miru prebral vse prispevke in napisal še svojega. Žal so delovni dnevi razbiti na toliko različnih majhnih, a pomembnih dogodkov, da se je skoraj nemogoče za dalj časa skoncentrirati na eno stvar. Taka koncentracija pa je potrebna za pisanje, ki je daljše od dveh strani, kot je tole pisanje. Sploh je moj način dela v zadnjem letu popolnoma drugačen, kot je bil prejšnja leta. Takrat sem dneve, tedne ali celo mesece delal eno samo stvar in sem se temu delu lahko v celoti posvetil. Prepričan sem bil, da nisem sposoben hitrih preskokov s teme na temo, a sem se očitno motil. Sedanje delo zahteva neprestano preskakovanje med različnimi opravili, pogovore z ljudmi, ki jih bremenijo popolnoma različne težave, odzivanje na zahteve vodenja institucije s tridesetimi zaposlenimi in odgovore na vprašanja novinarjev, pogovore s politiki, predstavniki nevladnih organizacij in strokovnjaki z različnih področij. Itd., od zadeve do zadeve skoraj brez prehoda. A kar nekako sfuram, vsaj upam, da je tako. Vsega tega ne bi zmogel, če ne bi imel odličnih sodelavcev, ki mi pomagajo.

27. april, praznik s spremenjenim naslovom

Včeraj zvečer sva bila z Nado na proslavi. Lani je bil to moj prvi državni praznik, ki sva mu prisostvovala v moji novi funkciji. Še sedaj se nisem čisto navadil na to, a do konca mandata je še dolgo. Predstava je bila prav prijetna in z navdušenjem sem ji sledil, prepričan sem, da tudi večina navzočih. Vsekakor nekaj popolnoma drugega kot lanskoletno mučenje želv in konjev na trgu pred parlamentom, če ostanem samo pri mučenju živali. Mi smo si bili tako sami krivi.
Prisostvovanje državnim proslavam ima tudi drugo, manj prijetno plat. In to so nam povedali demonstranti v preddverju Cankarjevega doma po končani prireditvi. Nekateri praznovalci so se sicer zelo jezili nad demonstranti, ki so s svojim protestom onečastili slavnostni dogodek, a morali se bomo navaditi na različne svetove, različna dojemanja sveta, različne, tudi konfliktne interese. Tudi to je del Evrope, od katere ne moremo prevzeti samo prijetnih stvari. Marsikdo med nami bi bil sicer raje na drugi strani transparenta, a je težko sedeti na dveh stolih hkrati.

23. april, proslava drugačnosti

Zavod za usposabljanje Janeza Levca je na Ljubljanskem gradu pripravil proslavo ob 90. letnici šole za otroke s posebnimi potrebami. Pripravili so res enkratno predstavo. Otroci so z različnimi nastopi recitacije, petje, drama, film ipd. zapolnili vse grajske prostore, povabljenci pa smo se premikali od prostora do prostora. Tako prireditev bi morali videti vsi tisti, ki nasprotujejo, da bi se v njihovi bližini pojavljali otroci (ali odrasli), ki so za malenkost drugačni. Morda pa bi ti otroci pripravili naslednjo državno proslavo? Šele to bi resnično pokazalo raven civilizacije in demokratične kulture: otroci in odrasli s posebnimi potrebami, ki enakovredno z drugimi oblikujejo scenarij proslave na najvišji ravni.

18. 5. 2002
Ko čas teče (pre)hitro

Ko začenjam nov štirinajstdnevnik, se bojim, da se bom spet ponavljal. Zanimivo pri mojem delu je, da se vsak dan dogaja množica novih stvari in moram preskakovati s teme na temo, a se nekatere vseeno neprestano ponavljajo. Že večkrat sem stokal o tem, da me obremenjuje neprestano menjavanje tematik. Ko pa se lotevam dokončanja prispevka za Dnevnik, da bom iz množice dogodkov izbral tiste, ki jim bom dal posebni poudarek, ker so zanimive zame in menim, da bodo zanimive tudi za bralca, se prestrašim, da se ne bi ponavljal. Morda bi se lahko delal pametnega in rekel, da se mi dogaja podobnost v različnosti.

Ko sem pred pisanjem tega besedila pogledal v računalnik, da bi pregledal, kaj sem v prejšnjih prispevkih že večkrat pisal, sem opazil, da se to moje pisanje vleče že več kot leto dni. Sem bil kar presenečen: čas teče hitreje, kot sem si mislil! In še hitreje, kot si bi želel; vsaj za nekatere stvari. Čeprav se za druge nikamor ne premakne. A vseeno, hvala vsem, ki se me v tem letu niste naveličali. Morda bomo zdržali še nekaj časa. Jaz se bom potrudil, da ne bom preveč dolgočasen, vi, dragi bralci, pa tu in tam potrpite. Urednica pa naj me ustavi, če bo treba.

Tudi tokrat bom ponovil metodo prejšnjega štirinajstdnevnika - od včeraj se bom vračal do prejšnjega tedna. (Besedilo dokončujem spet v petek ob petih zjutraj. Ne izide se drugače kot zadnji trenutek, pa naj si še tako grozim in se prosim, da "tokrat pa bo drugače". Ne gre in ne gre. Morda je to usoda vseh kolumnistov, da besedilu namenimo zadnjo noč in ga dokončujemo z urednikom, ki stoji za stolom in grozi s… s čim že?)

Včeraj - "štukanje"
Včeraj je bil spet dan, ko sem na hitro skupaj "štukal" različne obljube. Tako je vedno, ko ne poslušam Marjane in se dogovarjam sam: vzporedno moram izpeljati dva dneva. Enega, ki sem ga načrtoval jaz, in drugega, ki ga je zame načrtovala Marjana. Res je, vsakogar, ki bo kaj želel od mene, bom moral napotiti nanjo, da ga bo vtaknila v njen načrt mojih opravil.

Torek - običajen torek
Kot večina torkov je bil posvečen le pogovorom s pobudniki. Z njimi se sicer ne pogovarjam samo ob torkih, je pa ta dan rezerviran izključno zanje. Seveda se vmes pogosto prikrade tudi obveščanje javnosti. Medijem in posredno javnosti sem za vprašanja zmerom na voljo, čudim pa se, da nekaterih mojih odgovorov, ki smo jih tako s težavo vrinili v urnike - mojega in novinarkinega ali novinarjevega - zadnje čase ne zasledim. So teme preveč izpete?

Ponedeljek: AI
Amnesty International je v prostorih državnega sveta priredil okroglo mizo o protidiskriminacijski politiki Slovenije. Opozoril sem, in bom še enkrat, da se nekatere skupine, predvsem marginailizane, le redko obrnejo po pomoč ali zaščito k meni, kar ne pomeni, da na področjih teh skupin ne prihaja do kršitev. Verjetno je vzrok temu drugje: takšne skupine ponavadi niso najbolje seznanjene z lastnimi pravicami, ne poznajo sistema, tudi ne pritožbenih poti, bojijo se, da bo njihova pritožba izzvala negative posledice, in ne zaupajo, da bo država rešila njihov problem. S sodelavci se trudimo pomagati, da se bodo takšne skupine in posamezniki v njih znali sami boriti proti diskriminaciji. Vsekakor bomo morali za njeno odpravo še veliko narediti, predvsem za odpravo tiste, ki se je sploh ne zavedamo. Opozarjanje nanjo je učinkovita malenkost in pogovori o tem dobrodošli.

Nedelja - mednarodni dan medicinskih sester
Medicinske sestre redko štrajkajo.

Sreda: Maribor
Tokrat sem redno tiskovno konferenco pripravil v Mariboru. Predstavili smo kar nekaj pomembnih tem, med drugim spolno nadlegovanje v šolah. Rezultati mariborske tiskovne konference so me razočarali. Mediji so o problematiki spolnih zlorab poročali ali ohlapno ali sploh nič. O teh stvareh ne govorim zato, da bi se moje ime ali "faca" pojavila v medijih, ampak želim opozoriti na pereče probleme, ki se jim preveč izogibamo. Namesto tega se je še isti dan v Odmevih pojavil le košček izjave o primeru Kečanović, ki sploh ni zajel bistva mojega odgovora. Sprašujem se, ali je bolj pomembno prilivanje olja na ogenj medpolicijskih konfliktov ali opozarjanje na pereče težave, za katere vsi želimo, da se ne bi dogajale.

1. 6. 2002
Več človeškosti!

Prvi teden
Srečanje evropskih ombudsmanov v Krakovu. Peljali so nas na ogled Auschwitza.

Drugi teden
V sredo sem dobil od sodelavke Martine e-pošto z naslednjo vsebino:"10.30 - Sosedje sporočajo, da je D.K. zelo bolan. Živi sam. Že nekaj časa nič ne je, odklanja vse ljudi, je popolnoma odsoten. Menijo, da je nujno potrebna hospitalizacija. Pred dvema dnevoma so poklicali CSD Šiška. Strokovna delavka je obljubila, da se bo povezala s patronažno službo in takoj ukrepala. Ker se tudi včeraj ni še nič zgodilo, so poklicali CSD, kjer se ni nihče oglasil. Klicali so patronažno službo v ZD Vižmarje. Patronažna sestra je rekla, da ne more ničesar narediti. Danes zjutraj so klicali rešilni avto, pa ga po dveh urah še vedno ni." Obljubim, da bomo posredovali.

Pokličem CSD Šiška. Strokovna delavka pove, da je pred dvema dnevoma seznanila patronažno službo in kasneje ni preverjala. Včeraj se ni nihče oglasili, ker so praznovali obletnico CSD. Zahtevam, da nemudoma ukrepa v skladu s pristojnostmi in sporoči, kaj je ukrenila. Ob 12.10 pokliče strokovna delavka iz CSD. Pove, da je D.K. že na urgenci. Ukrepanje je bilo zares nujno. Takoj za njo pokličejo tudi sosedje in se zahvalijo za naše posredovanje.

Državne institucije pa ne delajo vedno tako počasi. Včasih je naglica izjemna - tudi takrat, ko zanjo ni kake posebne potrebe. Pred dnevi so policisti iz lepe države Slovenije nasilno odstranili človeka, ki je že deset let bival pri svoji ženi in 13-letni hčerki (obe državljanki Slovenije). Njegov trenutni status je bil čakanje na odločitev o državljanstvu. Na domu, kjer ves čas prebiva, so našli le hčerko, od katere so (nezakonito) izvedeli številko njegovega mobilnega telefona in ga povabili na pogovor o državljanstvu. Ko je prišel na PP Vič, so mu odvzeli potni list in ga naročili za naslednje jutro. Takrat so ga odpeljali k sodniku za prekrške s predlogom za izgon. Sodnik ni sledil zahtevi po izgonu (saj ima tu družino, ponujeno zaposlitev in čaka na odločitev o državljanstvu, nikoli ni imel težav z varuhi reda), le denarno ga je kaznoval z najnižjo kaznijo zaradi nezakonitega bivanja pri svoji družini. Ko moža ni bilo s policije že nekaj ur, je tja klicala žena. Pojasnili so ji, da ga bodo še isti dan odstranili iz države. Niso pomagale prošnje, da naj odstranitev prestavijo za kak dan; dali so ji pet minut, da pripravi najnujnejše za transport. In zvečer so ga na madžarski meji posadili na avtobus za Beograd. Niso ga izgnali, ker tega ni dovolil sodnik, le prisilno so ga odstranili. Na naše poizvedbe na policijski postaji, zakaj priprtemu niso nudili hrane, odvetnika, stikov z družino in drugega, kar po predpisih pripada človeku, ki mu odvzamejo prostost, so odgovorili, da mu svobode niso odvzeli. Ves čas je bil svoboden človek - čeprav v spremstvu dveh policistov ali v prostoru za pridržanje! Pa razumi, če moreš!?

Taka naglica pa ni značilna za vse dele ministrstva za notranje zadeve. Pred dnevi smo dobili iz istega ministrstva pojasnilo, da je na odgovor na vlogo o stalnem prebivanju treba čakati dve leti. Vemo pa, da sta ti dve leti marsikdaj tudi precej daljši.

Statistika hrani množico podobnih zgodb. Predvsem zgodb, ko država pove materi, da njeno materinstvo ni v interesu Republike Slovenije. Prav ji bodi, zakaj pa ne zabija košev ali golov! Pobudnica prebiva v Sloveniji od leta 1984 in je mati treh otrok (šolajoči se državljani Slovenije). Že četrtič so ji zavrnili državljanstvo. Vedno je bil neki za državo Slovenijo pomemben razlog. Tokrat so ji sporočili, da je Vlada Republike Slovenije ugotovila, da zanjo ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo. Ima še vrsto zavrnitvenih odločb. Iz ene preberemo: "Samo dejstvo, da je imenovana poročena z državljanom Slovenije in da so trije otroci prav tako državljani Slovenije, še ni zadosten razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, saj ima družina premajhen vir dohodka." Torej lahko samo bogate matere prebivajo s svojimi otroki!? Družinski dohodki pa imajo različen pomen; odvisno od interesa države. V drugem njenem dokumentu - zavrnitev socialne pomoči - pa piše, da družina ni upravičena do nje, saj je njihov dohodek prevelik!

Neka druga pobudnica ponovi besede delavke na CSD: "Ne boste dobili socialne pomoči. Vaš dohodek je prevelik. A poglejmo, kaj bo računalnik ven vrgel!"

15. 6. 2002
Begunci, vse najboljše!

Kot kaže, so razna poročila moja usoda: ko sem pogledal na zapis dogodkov minulih dveh tednov, ki mi ga vsakokrat pred kolumno skrbno pripravi Marjana, da le ne bi morebiti pozabil na svojo štirinajstdnevno obveznost, je skoraj vsak dan označeno ukvarjanje s poročilom. Največkrat na kolegiju premlevamo moje popravke besedil, ki so mi jih pripravili sodelavci. Kot pri vsakem delu je še posebej res pri pripravi besedil za javnost, da zadnji detajli poberejo največ časa - izboljšati je treba še to in to, tu moramo še nekaj dodati, odvzeti, to povedati nekoliko bolj trdo… Pred leti sem ugotovil, da za zadnjih deset odstotkov besedila potrebujem enako časa kot za preostalih devetdeset. In to je še posebej skoncentrirano delo, a ga žal neprestano prekinjajo sprotni aktualni problemi. A smo že pri koncu in letošnje poročilo o človekovih pravicah v Sloveniji bo kmalu predstavljeno. Ta opravek pa ima eno dobro plat: šele sedaj, ko se natančno prebijam skozi vse lansko delo, slika o vsebini postaja jasnejša.

Še ena rdeča nit se vleče skozi zadnjih štirinajst dni: begunci. Ne le zato, ker bo v nedeljo mednarodni dan beguncev, ampak ker je konec meseca rok, ko se morajo iz svojega desetletnega domovanja izseliti bosanski begunci iz viškega begunskega centra. (Lep praznik?!) To so predvsem Muslimani iz Republike srbske, ki se ne morejo in se najbrž ne bodo mogli nikoli vrniti. V Republiki Sloveniji pa imajo že deset let status začasnega bivanja. Desetletna začasnost! In ta začasnost je največja težava. Začasnost jim ne dovoljuje dela, saj smejo delati le 60 dni v letu, s čimer si niti približno ne morejo zagotoviti eksistence. Začasnost jim preprečuje načrtovanje prihodnjega življenja. Začasnost jih dela za vedno odvisne od "dobrotnikov", ki so jim dovolili nastaniti se v barake, kjer šolajoči se otroci nimajo prostora za domače naloge. Začasnost pa je tudi odsev politike, temelječi na podmeni, ki jo slovenska oblast udejanja na večini področij, da se bodo vsi problemi tako ali tako prej ali slej sami rešili. A se žal ne rešijo. Nekaj časa skrito tlijo pod preprogo in se na koncu žareče pojavijo in zahtevajo rešitev. Prepozno reševanje pa ni mogoče - lahko se le odstrani žerjavica in počisti pogorišče.

Tudi pri reševanju begunske problematike se slovenska država obnaša na enak čakajoči način. Zadnjih deset let se neprestano "dela na rešitvi" in sprejema zakone in predpise, ki že ob sprejetju nič ne rešujejo in probleme le prelagajo na lepši jutri, ko bo treba reševati že nove probleme. Kljub neprestanemu opozarjanju (tudi ali še posebej predhodnega varuha človekovih pravic), da je potrebna trajna zakonska rešitev begunske problematike, so pred petimi leti pridobili začasni status. Tega pa oblasti že pet let popravljajo in rešujejo in obljubljajo, da ga bodo rešile v naslednjih mesecih. Da bi našla rešitev, je vlada pred nekaj meseci imenovala delovno skupino, ki naj bi pripravila predloge za sistemsko rešitev. Baje so nekaj natuhtali in predlagali rešitve. A kaj, ko so nekateri člani, še preden so rešitve zagledale beli dan, natuhtali že nove! In bodo zanesljivo spet nove in nove. Kot minulih deset let. Kot osel iz vica iz prejšnjega obdobja (glavno vlogo so pripisovali Kardelju), na katerem so poskušali množico genialnih idej za izboljšanje njegovega življenja. Ko pa je crknil, je izboljševalec žalostno dejal: "Škoda, jaz pa sem imel še toliko dobrih idej!"

V minulem desetletju proizvodnje novih idej pa so begunci postali deset let starejši. Izgubili so deset let delovne dobe, ko niso smeli legalno delati in so se na črno udinjali raznim delodajalcem. In prišli so v leta, ko je še domačinom težko dobiti delo. Otroci so odraščali, postali tujci domovini, iz katere so bili izgnani, in ostali tujci v domovini, ki jih je/ni sprejela.

Vse najboljše za mednarodni dan beguncev!

29. 6. 2002
Neobčutljivost institucij

Petek: margina
Ura je pol petih, ravno je začelo deževati in danes ne bo treba zalivati rož. Ob devetih sem že dogovorjen v Trebnjem z županom in predstavniki tamkajšnjih Romov, torej moram kolumno hitro dokončati. Vsaj Letno poročilo varuha človekovih pravic mi zdaj ne visi več za vratom, saj je že v tiskarni. Čez dva tedna ga bom predal predsedniku državnega zbora, pozneje še predsedniku republike. Na novinarski konferenci bom predstavil vsebino, potem pa si bom privoščil dopust. Če sem iskren, ga že komaj čakam.

Današnje srečanje z Romi se ujema z drugimi aktivnostmi zadnjih dni, ko sem opravi pogovore predvsem s predstavniki različnih marginaliziranih skupin: invalidi, begunci, obolelimi za azbestozo… Kaže, da se vsaj nekatere skupine vedno bolj zavedajo svojih pravic in jih poskušajo izterjati od družbe. Institucije, katerih delo bi moralo biti namenjeno tem skupinam, so pogosto preveč zbirokratizirane in premalo aktivne pri prepoznavanju ali odpravljanju težav iz družbe izključenih ljudi. Pogosto imam občutek, da vlada med njimi prevelika neobčutljivost za stiske ljudi, ki potrebujejo pomoč. In ne samo v institucijah, v celotni družbi!

Slovenski državljan me je ogorčen okrcal, ker naj bi se preveč zavzemal, da bi "dobili še več Bosancev". Meni, da "če teh beguncev noče niti lastna država, res ne morejo biti kaj prida"! Ne zanima ga pogled čez ograjo: da gre pri ureditvi statusa beguncev in reševanju problemov malih ljudi (v veliki meri žal slovenskih državljanov) ponavadi za ureditev osnovnih (!) človeških pravic. In človeškega v mislih nekoga, ki skrbi samo za svojo "zelenico", ni veliko. 

V stiski je mnogo skupin. Predvsem tistih, ki nimajo nobenega posebnega pomena za politične stranke, ker ne volijo, ali pa jih je premalo, da bi lahko aktivneje posegli v volilna dogajanja. Na primer otroci. V državnem zboru kar nekaj zakonov, ki bi morali biti že davno sprejeti, čaka na milost. Ustavno sodišče je že trikrat odločilo, da se morajo spremeniti zakoni v zvezi z dohodninskimi olajšavami za otroke, pa nič. Ali ureditev zakonodaje za otroke s posebnimi potrebami. Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ne more izvajati, ker še ni izvršilnih predpisov, pa bi morali biti že pred natanko letom dni. V ministrstvu za znanost, šolstvo in šport se zavedajo, da je "zaradi zastoja pri izvajanju zakona prišlo do vrste problemov, ki jih je možno reševati le s postopki usmerjanja". Zato, dodajajo, pripravljajo pogoje za čim prejšnje izvajanje zakona. Pripravili so zasilno rešitev le za izvajanje nalog šolskih uprav, zato je mogoče otroke in mladostnike vključevati le v programe, ki se izvajajo v specialnih institucijah, ni pa mogoče pomagati otrokom s posebnimi potrebami, ki so integrirani v redne vzgojno-izobraževalne programe. Otroci, še posebej otroci s posebnimi potrebami, so pač skupina, ki se ne more tako glasno upirati in groziti kot nekatere druge, zato lahko počakajo.

Pogosto imam občutek, kot da je družba ves čas preveč zaposlena z velikimi zgodovinskimi dogajanji, in zato nima časa za stiske nekaterih ljudi. Predvsem ne za tiste, ki so na obrobju. Geografskem in socialnem.

Četrtek - dan slovenske policije
Slovenskim policistom vse najboljše ob njihovem dnevu.

Ponedeljek: center
Pred proslavo dneva državnosti je majhno neurje postalo veliko neurje. Ker se je zgodilo v Ljubljani. Tako vsaj pravijo Prekmurci. In strinjam se z njimi. So pač na obrobju in so zato tudi njihovi problemi obrobni.
Proslava naših zgodovinskih dosežkov pa je bila kar v redu. Če jo primerjam z lanskim sado-mazo mučenjem želv, konjev in gledalcev, naravnost prijetna. Tudi govor predsednika republike. Razen v točki, kjer je govoril o Natu. A za to sem najbrž kriv jaz sam, ker imam o tem drugačno mnenje kot večina slovenske politike. Sem pač notorični nasprotnik kakršne koli oborožitve in mi pri tem ni pomoči. Kot je to pred četrt stoletja ugotovila JNA in me nagnala iz svojih vrst.

13. 7. 2002
Nasilje je tudi kričanje

Ponedeljek
Sedmo letno poročilo varuha človekovih pravic je v tiskarni. Kot vedno, kadar dajem stvari v tisk, imam še veliko idej za izboljšanje, a je enkrat treba končati. Tudi dopust me čaka.

Sreda
Dan slovenskih rudarjev. Vedno manj jih je in kmalu bomo zanje vedeli le še zaradi praznika, ki so ga nekoč praznovali.

Od četrtka do ponedeljka
Od četrtka do ponedeljka sem bil na dopustu - vsaj fizično sem bil odsoten, sicer pa prepogosto na telefonu. Kot pravi zoprn šef, ki ne da miru in misli, da brez njega ljudje ne znajo živeti. Nekoliko mi je šlo na živce govorjenje in pisanje o oblačenju ob večerji španskega kralja. Kaže, da prihaja čas kislih kumaric in s tem iskanje čim bolj bedastih tem. Ljudje ob ukvarjanju s cunjami drugih ljudi najbrž pozabijo na svoje težave. Mene te stvari nikoli niso zanimale - vsakdo ima pravico živeti svoje življenje in nositi svojo uniformo.
Morda je v pretiravanju s cunjami skrita želja po nadzoru življenja drugih! V nekaterih firmah namreč zaposlenim predpisujejo celo, da se morajo redno kopati in striči nohte. Nekateri lastniki delovnih mest mislijo, da jim morajo zaposleni ob sprejemu službe dati v najem (ali celo v last) celotno življenje - tako službeno kot zasebno. Nekdo mi je anonimno poslal seznam obveznih pravil, s katerimi v neki mariborski invalidski firmi predpisujejo videz, urejenost in komuniciranje delavcev. Ta pravila se ne ustavijo le pri splošnih napotkih, ampak že presegajo mejo človekovih pravic, saj predpisujejo, da morajo delavci skrbeti za ustrezno prehrano in vzdrževati ustrezno telesno težo. Zanima me, ali pri taki skrbi za delavčevo prehrano in težo poskrbijo tudi za finančne dodatke, ki bi zaposlenim olajšali breme zdrave prehrane! Ustrezna prehrana namreč ni zastonj. Če ne bi bilo grozljivo, kako si nekateri lastniki dovolijo uravnavati celo zasebno življenje zaposlenih, bi se ob navodilih lahko zabavali. Zelo natančno so razdeljena na splošni del, definicije pojmov in pravila. Definicije pojmov so na primer take:
"UREJENA PRIČESKA Ženska: lasje morajo biti redno prani in počesani. Moški: lasje morajo biti redno prani in počesani. Lasje naj v zatilju ne segajo preko ovratnika, lasje speti v čop in obrita glava nista dovoljena.
OSEBNA HIGIENA: redno kopanje, čist obraz in roke, urejenost in čistost zobovja, pristriženi in čisti nohti, uporaba ustreznih dezodorantov, primerno ličenje in prehrana.
PRIMERNO LIČENJE: zmerna uporaba ličil skladnih s barvo kože in oblačil."
Pravila pa so:
"Vsi deli obleke morajo biti zapeti. Čevlji morajo biti zloščeni in redno očiščeni. Delavec mora paziti tudi na naslednje:
-  da se redno umiva, čisti zobe, ureja nohte,
- da skrbi za urejeno pričesko,
- da vzdržuje ustrezno telesno težo."
Poznam veliko Mariborčanov. Doslej še nisem opazil, da so taki prasci, da bi jim bilo treba ukazovati umivanje.

Sreda
Včasih preveč sodimo po videzu in pustimo, da nas zanesejo predsodki. V zmedi različnih mnenj in ozračju, prenasičenem z občutki, berem protestne izjave različnih skupin civilne družbe, ki trdijo, da so v noči z nedelje na ponedeljek policisti prekoračili svoja pooblastila. Ta stališča bomo seveda preverili. Nasilje ni samo v udarcih gumijevke. Nasilje je lajež psov, kričanje in zmerjanje. In nepopolna resnica je včasih hujša kot laž. Ali bi bilo bolj "prav", če bi se zganili šele, če bi se nekaj "drugačnih" mladih ljudi znašlo na urgenci zaradi lažjih ali težjih telesnih poškodb? Ali človek, ki nam na videz ni všeč, ker živi po svoje in ima nenavadno barvo las, ne zasluži neoporečnega odnosa in obravnave? Mladi ljudje iz Kurilniške so otroci nekaterih med nami. Kako bi bilo komu od nas, če bi se v njegovega otroka zaganjali psi in bi ga policisti grdo zmerjali? Če bi ga javno razglasili za odvisnika? Ali ne velja za nedolžnega vsak (tudi če je obdolžen kaznivega dejanja), dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo?

Pred dnevi je umrla Minka Krvina. S sedmimi knjigami in svojo osebnostjo je pustila močno sled. Pred kakšnim mesecem sem ji ob bežnem obisku obljubil, da jo bom obiskal za daljši pogovor. A bom za vedno ostal dolžnik.

27. 7. 2002
Slab izgovor za slabe zakone

Ponedeljek, torek predsedniki
Letno poročilo varuha človekovih pravic sem predal predsednikom državnega zbora, republike in vlade, ob predaji sem z vsakim tudi bolj ali manj ljubeznivo poklepetal o človekovih pravicah. Dneva sta bila naporna predvsem zaradi spremljajočih tiskovnih konferenc in komaj sem dočakal naslednji dan, ki je bila sreda.

Sreda ko naj se ne bi nič zgodilo
Pa ni bilo tako. Na željo generalnega direktorja železnic Igorja Zajca sem posredoval pri molotovcih in obe strani spravil za pogajalsko mizo. Pogajanja bodo zanesljivo naporna, a vemo, da se brez muje še čevelj ne obuje.

Četrtek, Kranj Zagoričnik
Dan se je začel pri ljubljanski županji s pogovori o načinih za zmanjševanje netolerance. Tak projekt bi bilo treba voditi na državni ravni pod okriljem vlade ali parlamenta. Z ambasadorjem Evropske komisije sem se pogovarjal o človekovih pravicah v Sloveniji, predvsem pa o odnosu do drugačnih in diskriminaciji. Zvečer v Kranju v Prešernovi hiši odprtje razstave, posvečene Franciju Zagoričniku.

Petek, Ljubljana čudežev ni!
Dnevnik je objavil odgovore generalnega sekretarja vlade Mirka Bandlja na kritike iz poročila o stanju človekovih pravic v Sloveniji. Ti odgovori se mi zdijo veliko sprenevedanje. Hudo za državljane, kjer oblast računa na to, da bodo čudeži urejali družbene probleme! Zavedam se, da so sredstva, pa naj so še tako velika, vedno omejena. Zato se mora vlada odločati, kako in za kaj jih bo porabila. Take odločitve pa zahtevajo, da ima sprejete razvojne prioritete, ki izhajajo iz vizije družbenega razvoja. Kažejo tudi to, kaj je oblasti pomembnejše: zadovoljstvo ljudi ali kaj drugega. Odgovor generalnega sekretarja glede slabih zakonskih in podzakonskih aktov pa meji že na aroganco: Ali naj bi potemtakem delali manj zakonov, da bi bili bolj kakovostni? Izgovarjanje na Evropsko unijo je sicer priročen, a zame nezadovoljiv izgovor. EU ni kriva, da je na primer zakon o kazenskem postopku v petih letih doživel že štiri popravke. In zadnji popravki so v vsaj devetih primerih popravljali člene, ki so se spreminjali že v prejšnjih novelah. Ali novi zakon o izvršbi, ki naj bi zagotovil hiter in učinkovit postopek, prinesel pa je le dražjo, bolj zamotano in manj pregledno izvršbo. In še in še zaletavosti ob pripravi in sprejemanju zakonov; predvsem zakonov, ki z EU nimajo nič skupnega. Prepričan sem, da je večkratno popravljanje slabih zakonov bolj dolgotrajno, kot pa če bi začeli zakone že na začetku kakovostno pripravljati. Nekakovostno delo kažejo tudi odločbe ustavnega sodišča. To je lani v vsem letu ugotovilo deset protiustavnosti, letos v prvih petih mesecih pa že štirinajst. Lani je razveljavilo 16 podzakonskih predpisov, v petih letošnjih mesecih pa že 21. Naj omenim še nesprejemljivo omalovažujoč odnos do ustavnega sodišča in posledično do vseh državljanov, saj se ne spoštuje njihovih odločb: roki, ki jih ustavno sodišče določi za popravo neustavnosti, potečejo, neustavnosti ostajajo. Zakon o dohodnini na primer že šest let čaka na odpravo neustavnosti, tovrstnih dokazov je še zajeten arhiv. Težko bi rekel, da je za to kriva Evropska unija.

Torek pogovori
S pobudniki smo načeli kar nekaj zelo aktualnih tem, ki bodo ostale za naslednje kolumne. Tokrat le telegrafsko poročilo: diskriminacija (invalidov, žensk, drugačnih), nekorektno delo inšpekcij in nekorekten odnos do stavke kontrolorjev letenja. Ne bom se spuščal v (ne)upravičenost stavke, menim pa, da je spreminjanje pravil med igro, ki si jih je privoščila vlada, nekorektno.

Sreda, Maribor študenti
Študentje novinarstva, ki so na praksi pri mariborskem Večeru, so si zaželeli pogovora z mano, zato sem se odpeljal v Maribor. Predvideni enourni pogovor se je raztegnil v dve prijetni uri.

Četrtek, Bohinj sprehod
Prvi zares počitniški dan. Obiskali smo Jana in Duško, ki preživljata dopust v Bohinju. Izlet v Voje je bil prav prijeten. Tudi otroka (Hana in Iza) sta pogumno zdržala vso pot. Potem še ogled konjičkov, ki se ju nista upali zajahati (pa drugič!), Iza je izsilila še prednevihtni skok v mrzlo jezersko vodo, soglasno smo si privoščili kosilo skupaj z večerjo in pot domov. Zvečer še nisem mogel avtorizirati intervjuja, kar bo moje prvo petkovo jutranje opravilo.

10. 8. 2002
Umetnost dopustovanja

Prijatelj Matevž Krivic je tako zaključil elektronsko sporočilo: Lep pozdrav Tebi in družini - skušaj vsaj na dopustu malo odriniti vstran vsakodnevne skrbi in "slovensko folkloro", če hočeš vzdržati vseh šest dolgih let te muke! Matevž. Jaz bi to zares rad poskusil. Pa nekako ne gre. Ves julij in avgust sem načelno rezerviral za dopust: dneve, ko ne bo nič najbolj pomembnega, bom na dopustu. Takih dni seveda skoraj ves julij ni bilo; šele proti koncu so se počasi začeli zgoščati dnevi, ko ni bilo nič najbolj pomembnega. Prava umetnost pa je začeti dopustovati. Možgani so ves čas pri preteklem delu in problemih, ki jih je še potrebno razrešiti resnično ali samo v domišljiji. Ker ljudje nimamo reset tipke kot računalnik, je potrebno neko vmesno obdobje prilagajanja in prisiljevanja telesa in duha na drugačen ritem.

Minuli teden sem imel tako obdobje, čeprav me je Marjana ves čas obveščala o dogajanju na uradu in o željah za javne nastope. A sem se, čeprav nerad, izogibal vsem srečanjem, predvsem pa stikom z novinarji, ki so za uspešen potek prilagajanja najusodnejši: vsak pogovor zahteva popolno angažiranost. Tudi za en sam odgovor na morda ozko definiran problem je potrebno premisliti vrsto okoliščin.

Da je bilo to nekoliko težje, je nehote poskrbel sam avtor lepih dopustniških želja. Krivic je varuhu človekovih pravic poslal pobudo za ustanovitev sveta za spodbujanje spoštovanja vere in nevere. V njej predlaga, da bi oblikoval posebno mešano telo iz uglednih vernih in nevernih ljudi, ki bi s svojo avtoriteto in strpnostjo prispevali k postopnemu premagovanju miselnih razpok. Razumljivo je ta pobuda takoj sprožila želje po mojem komentarju. Naj priznam, da sem bil pobude izredno vesel, ker podpira moja lastna stališča. O njej se bomo morali še veliko pogovoriti in jo natančneje dodelati tako z avtorjem kot z drugimi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s strpnostjo in diskriminacijo. Moji cilji so namreč še širši: aktiven pristop celotne družbe, predvsem pa institucij, medijev in uglednejših posameznikov za zmanjševanje nestrpnosti na vseh področjih in ne le na religioznem. Že iz svojega prejšnjega dela vem, da se nestrpnost v družbi kopiči pri posameznih ljudeh in slojih. Redko se zgodi, da je nekdo nestrpen le do ljudi, ki verujejo (drugače), do drugih oblik drugačnosti pa je strpen. Njegova nestrpnost se prenaša iz ene oblike v drugo odvisno od trenutnih družbenih okoliščin. Pri analizi podatkov javnomnenjskih raziskav, ki smo jo naredili za poročilo o človekovem razvoju, smo ugotavljali tak premik nestrpnosti v Sloveniji v devetdesetih. V začetku desetletja (ob osamosvojitvi) se je nestrpnost usmerjala predvsem proti drugim: drugim narodom, veram, rasam. Proti koncu pa se je preusmerila v nestrpnost proti drugačnim: psihiatričnim bolnikom, bolnikom z aidsom, homoseksualcem... Vsota nestrpnosti pa se ni zmanjšala. Ta premik nestrpnosti laično razlagam s tem, da smo se ob času osamosvajanja počutili ogrožene od drugih (tujci), zdaj pa nič več. In nestrpnost se je preselila drugam k tistim, za katere posameznik meni, da ga ogrožajo.

Naj bo to na tem mestu dovolj. Ker sta nestrpnost in z njo povezana diskriminacija moji priljubljeni temi, naj dodam še nekaj iz moje varuške zgodovine. Še preden me je državni zbor potrdil, sem dejal, da je drugačnost, drugačen življenjski slog del našega življenja, na katerega se bomo morali vsi skupaj navaditi. Še več: ne samo navaditi in strpno prenašati, temveč sprejeti kot nekaj, kar nas bogati.

Ostala dela in naloge, ki sem jih opravljal v tem času, so bila prijetna in koristna. Odpakiral sem kar nekaj škatel s papirji, ki so me čakale že leta. Kustosi galerij, ki se ukvarjajo s konkretno poezijo, bodo zadovoljni. Jaz pa tudi. Našel sem tudi nekaj za sedanje delo pomembnih dokumentov: govor, ki sem ga imel leta 1990 na zasedanju Združenih narodov v Ženevi o kršenju človekovih pravic v Jugoslaviji, potrdilo Mednarodne federacije za človekove pravice, da jih zastopam na Kosovu... Obiskal pa sem tudi Slovenj Gradec, kjer sem obnovil stike s starimi prijatelji.

24. 8. 2002
Razglednica z Mljeta

Uvod
Irski ombudsman mi je lani rekel, da so njegovi starši odkrili novo deželo za letovanje: Slovenijo. V njej jim je bilo poleg raznolikosti okolja všeč predvsem to, da jih ni vsak trenutek oblegala množica turistov, predvsem znancev. Ker vsakega človeka najeda tudi egoistični črv, poskušajo obdržati zase ta počitniški privilegij, zato nikomur ne izdajo vira njihovega počitniškega zadovoljstva. In približno tak egoistični črv me vrta ta trenutek, ko sem na počitnicah na Mljetu. Najraje bi zamolčal, kje sem, kako dobro se počutimo, kako prijetna je vsa narava in ne samo morje. Izjeme niso niti zaposleni v hotelu omogočili so mi, da lahko to kolumno pošljem iz oddaljenih krajev. Na moje dvomeče vprašanje, ali je mogoče možno to, kar zanesljivo ni možno da bi se nekje našel računalnik, pa še internet, mi je prijazno dekle v recepciji z nasmehom odgovorilo, da ni težav. In jih tudi v resnici ni bilo. Zato nimam nikakršne pravice do egoističnega skrivanja.

Zaplet in razplet
Zvečer, ko sta Hana in Nada padli v posteljo, sem šel malo raziskovat otok. Kratek sprehod do konca Malega jezera in nazaj, sproti pa si bom še zapisoval (v spomin seveda) ideje za kolumno. Ker se je začelo nočiti, moja pozornost pa je bila usmerjena nekam v notranjost, sem seveda zgrešil pot, ki vodi od jezera do hotela. Kakih sto metrov od prave poti, sredi gozda, sem naletel na tri izgubljene ženske, ki so že tri ure iskale pot iz goščave. Bile pa so za hojo po gozdnih kamnitih potkah nadvse primerno obute: v natikače, ki so jih že dodobra ožulili. Uslužno sem jim ponudil pomoč. Seveda v napačni smeri in sem jim pomagal še eno uro sprehajati se po stezicah. Kljub temu so mi bile izredno hvaležne, ker so že obupale in hotele kar prenočiti v gozdu.

Vmesni dvom
Ker sem na dopustu, pa tudi čas je še vedno dopustniški, niham med v celoti dopustniško in nekoliko službeno obarvano kolumno.

Odločitev
Opazovanje ljudi, ki me obdajajo, me je prepričalo, da brez nadaljevanja ne bo šlo. Ta močno poraščeni otok, poln divjih živali, z gozdnimi drevesi do same obale, kjer lahko iz naravne sence skočiš naravnost v morje (čisto nekaj drugega kot neki grški otok, kjer smo pred leti zaman iskali osamljeno nezavzeto drevo!), ima tudi idilično naravno pristanišče, ki privlači množico jaht, da se vsaj za kak dan zasidrajo. Prebivalci teh plovil iz vsega sveta namreč z barvo babilonskega vrveža barvajo časovno bežno množico, a za večno napolnjeno s prijetnimi spomini.

Čistoča in higiena
Ne gledam TV-reklam, a so včasih tako vsiljive, da kateri pač ne morem pobegniti. Tema teh reklam, ki me že nekaj časa najbolj nadleguje, pa je čistoča. Pralni praški kar tekmujejo, kateri bo bolje očistil naše slovenske gate in z gatami tudi glave. Najšokantnejši, hkrati pa najbolj ilustrativen je bil konec neke take reklame: Nič ne ostane: le čistoča in higiena! Vsake take modre ugotovitve ne razumem le kot sliko fizičnega stanja naših gat, ampak jo slišim v kontekstu naših družbenih vrednot. Kako očistiti našo lepo družbo vse svinjarije. Svinjarije, kot je zapisal nepodpisani k opombam o gradnji džamije: Vič ima že dovolj svinjarije (odpade, avtosejem, smeti, prebežnike itd.). Naše čiste duše ne moremo umazati, kot je prav tam zapisal nekdo drug: Naša kultura nas uči strpnosti in razumevanja, oni pa že v samem temelju dopuščajo nasilje! V strahu pred babilonom, ki preti, se neki bralec nekega časopisa ob razmišljanju o begunski problematiki tudi sprašuje: Nisem ksenofob, a katera mati bi rezala kruh tujim otrokom, medtem ko so njeni lačni?

Najbrž sem iz nekega drugega sveta. Nič me ni strah babilonskega vrveža. Nasprotno uživam v njem. Nič me tudi ni strah umazanije. Bolj me je strah pretirane čistoče. Se mar zavedamo, kako svinjamo okolje v prizadevanju, da bi bili čisti, bi rekel ekolog za fizično okolje. Enako velja tudi za družbeno.

7. 9. 2002
Majhen korak v službo, velik v šolo

Prvi teden: drugi teden na Mljetu
Šele drugi teden sem začel z dopustom; vsaj takšnim, kot se za dopust na morju spodobi nekaj več plavanja in gibanja. Prvi teden sem bolj ali manj prespal. Kaže, da sem imel tolikšen manko spanja, da se sploh nisem mogel zares prebuditi. Nekaj časa sem razmišljal, zakaj sem sploh plačeval hotel, če samo spim to bi lahko doma delal zastonj. A sem se počasi pomiril z ugotovitvijo, da doma pač ne bi mogel tako brezskrbno spati. Vsaka stvar ima svojo ceno. Tudi spanje. Če mi paše, si ga bom pač privoščil! Saj sem vendar na dopustu.

Drugi teden je bil za spoznanje aktivnejši. Natančneje smo si ogledali otok, ki je zares enkraten: gozdovi in hribi. Ni sicer veliko zgodovinskih razvalin, na katerih turisti običajno pasejo oči, a za potešitev tovrstnih potreb jih je vseeno dovolj. Jaz imam za počitnice raje naravo, (morsko) vodo in prijetno senco. Tega pa je tu v izobilju.
 
V nedeljo je Štefan prinesel Hanine plavutke, ki jih je pozabila doma. Zelo rada se potaplja in raziskuje morske globine; tja do treh metrov, kar je za šestletno deklico že kar velik podvig. In s plavutkami gre to lažje. Brez potapljanja zanjo morje ni pravo morje. Našla sva nekaj rdečih morskih zvezd, ki smo si jih ogledali in jih vrnili v globine. Za spomin vedno poberemo le mrtve stvari: prazne školjke in ostanke ježkov. S tem bo, kot pravi, okrasila okvir ogledala, ki jo bo do naslednjega leta spominjalo na prijetne dni na Mljetu.

Drugi teden: prvi teden doma
Spet v službi. Zanimivo, kako hitro usahne množica idej za delo, ki so se mi porodile v času brezdelja, čim sem sedel za pisalno mizo. Da bi jih čim več ohranil, sem takoj v ponedeljek zjutraj z Natašo napisal velik list nalog, ki nas čakajo v jeseni. List je bil kar hitro prekratek in seznamu še vedno veliko manjka. To bom dodajal sproti (upam, verjetno neuspešno, da se bo kaj dalo tudi prečrtati!). V sredo so mi dekleta iz Mednarodne organizacije za migracije in Visokega komisariata ZN za begunce predstavile projekt za zmanjševanje ksenofobije, ki ga načrtujejo. Vsaka ideja, ki poskuša zmanjševati nestrpnost, mi je blizu in jo podpiram. Tudi tej želim, da bi bila čim bolj uspešna, predvsem pa, da bi jo institucije v Sloveniji podprle. V sredo sem v državnem zboru prisostvoval skupni seji odborov v počastitev dela Unicefa, zatem za kratek čas obiskal demonstracije kmetov. Na ustavnem sodišču smo analizirali, kako bi lahko skupaj izboljšali delovanje države in povečali raven spoštovanja človekovih pravic. Seveda je prvi korak večje upoštevanje odločb ustavnega sodišča. V zadnjem času se neizvršene zahteve ustavnega sodišča kopičijo.

Moja vrnitev v službo je velik nič v primerjavi z življenjsko spremembo, ki jo je doživela Hana začela je hoditi v šolo. Iz plavutk se je čez noč znašla v novi opremi: z rumeno rutico okoli vratu in veliko torbo, s katero opleta okoli sebe, da je videti prav nevarno orožje za mimoidoče. Seveda kar poka od navdušenja in odraslosti, mi pa od skrbi, ali bomo imeli vse učbenike, pa delovne zvezke, pa še ta prave... Eni so namreč še za osemletko, drugi za devetletko... Še knjigarne si niso prav na jasnem, kaj naj komu prodajajo. Seveda smo kupili napačne (na srečo ne vseh!), zdaj nam pa učiteljice prijazno pomagajo iz zmešnjave.

O učbenikih in brezplačni osnovni šoli le na kratko. Strinjam se s tistimi, ki ugotavljajo, da je obveznih učbenikov preveč in da so za marsikoga predragi, vendar učbeniki ne sodijo v zagotavljanje pravice do brezplačnega šolanja. Na žalost! Marsikaj bi bilo mogoče narediti za racionalizacijo in boljšo kakovost, vendar je to stvar stroke. V strokovne odločitve urad varuha ne more posegati, nameravamo pa se ukvarjati z vsemi oblikami razlikovanja, ki nastajajo na podlagi socialnega položaja.

Poslovili smo se od tovarišic v vrtcu; vendar ne čisto tako, kot pravi himna za mini maturante: igra je za nas končana, hej, hej, hej, šola nam bo delo dala, hej, hej, hej... Še se bomo igrali, če bomo le imeli dovolj časa. Pa v šoli se tudi igrajo. Na srečo!

21. 9. 2002
V občini Romov ni?!

Prvi teden Več razumevanja
Poudarek tedna je bil na vprašanju diskriminacije drugačnih. Z urednikom verskega programa na TV Slovenija sva se dogovorila o novembrski oddaji, v kateri bi obdelali predlog o ustanovitvi telesa, ki bi se ukvarjal s preprečevanjem verske nestrpnosti in z odpravljanjem problemov, ki nastajajo med različnimi verniki ter verniki in neverniki. Obvestil me je tudi, da so izdelali kriterije, po katerih bi določali, komu bodo na nacionalni TV dali možnost pozdraviti svoje vernike ob praznikih. Ob petnajstletnici prvega javnega nastopanja lezbijk v Sloveniji so organizirali mednarodni seminar o enakopravnem državljanstvu. Čeprav ostaja med nami še nekaj nejasnosti o vlogi ombudsmana in njegovem delu, so me povabile. Le kako uro po tem smo s predstavniki nekaterih skupin invalidov poskušali najti rešitve, kako naj bi družba čim bolj odprla poti za njihovo vključevanje. Teden pa je bil obarvan tudi s problemi otrok: nekateri starši jih izrabljajo kot orodje za to, da opravičujejo medsebojne spore, ki jih ne znajo razrešiti, drugi pa svoje osebnostne probleme prenašajo na otroke. Žal so pri zaščiti otrok državne institucije še premalo odločne. Pa tudi nekateri mediji brez občutka za mero izrabljajo stisko otrok za povečevanje naklade.

Drugi teden manj nasprotovanja
Ponedeljek in torek smo poslovali v Prekmurju. V dveh skupinah smo sprejemali ljudi, ki menijo, da so jim kršene človekove pravice, jim poskušali pomagati in svetovati. Vsako leto obišče varuh človekovih pravic s sodelavci nekatera večja mesta v Sloveniji in s tem odpre priložnost tistim posameznikom, ki bi se o svojem problemu želeli osebno pogovoriti, pa ne morejo v Ljubljano, ali tistim, ki težje opišejo svojo stisko v pobudi. Pogovor z desetimi, petnajstimi pobudniki, ki imajo vsak svoj hudi (eksistenčni) problem, izčrpa. Zato smo šli popoldne na teren pogledat konkreten primer, zvečer pa sta nas gostila ata in mama Kreslin. Pomerili smo se tudi v ruskem kegljanju. Kdo je zmagal, naj ostane skrivnost.

Murska Sobota je znana tudi po tem, da je pri njih romsko vprašanje relativno dobro urejeno, saj se že desetletja trudijo pri vključevanju Romov v družbo. Zato je bilo razumljivo, da sem obiskal Puščo, ki je slovenski vzor urejenega romskega naselja. In rezultati teh naporov potrjujejo smiselnost tega dela. Glede volitev romskih predstavnikov v občinske svete, ki se vedno bolj kažejo kot velik družbeni problem, menim, da zakonodajalec ponovno ni dobro opravil svojega dela. Zakon je iztrgal iz konteksta. V njem tudi ni navedel kriterijev, po katerih bi se lahko občine same prepoznale, ali sodijo med ciganske ali ne. Finančne obveznosti projekta bi morala prevzeti država in s tem razbremeniti lokalne skupnosti, v katerih živijo Romi, saj so te občine skoraj praviloma manj razvite. Projekt vključevanja Romov v družbo mora biti državni projekt, pri katerem morajo sodelovati tudi razviti, kjer Romi ne živijo. Prenašanje (finančne) odgovornosti na občine samo zaostruje že tako zaostrene razmere. Seveda pa tudi sprenevedanje nekaterih občin, ki se branijo romskih svetnikov z različnimi izgovori, nima resne podlage. Neizobraženost Romov je samo dokaz, da leta niso naredili nič za njihovo opismenjevanje. Še hujši je argument, da v občini Romov ni, ker so se ob popisu vsi opredelili za Slovence. To dejstvo je lahko le alarm za večinski narod: kakšen je njihov odnos do manjšine, da si ti ne upajo priznati svojega porekla!
Pred odhodom iz Prekmurja me je sprejel tudi evangeličanski škof Geza Erniša.

V Spodnjem Kašlju pri Ljubljani sem prisostvoval otvoritvi bivalne enote za invalide. Zahvala sosedom, ki so jih lepo sprejeli medse, kar se, žal, ne dogaja prepogosto.

19. 10. 2002
Moč in zloraba besede

Velikokrat me sprašujejo, katere kršitve so najhujše. Odgovor je že nesramno standarden: za posameznika, ki so mu kršili neko pravico, je njegova kršitev najhujša. Ob poznavanju množice kršitev pa je mogoče razlikovati med kršitvami, ki predstavljajo bolj ali manj naključne dogodke, in kršitvami, ki kažejo na vzorec ali sistem. Podobno poskušam razlikovati dogodke, ki jih vpletam v kolumno ali jih iz nje izpuščam.

In od zadnjega pisanja sta se zgodila dva dogodka, ki najbolj izstopata iz množice pomembnih dogodkov: sprejetje naše institucije v Evropsko mrežo ombudsmanov za otroke (ENOC) in letna konferenca regionalnih direktorjev Mednarodnega inštituta ombudsmanov (IOI). Sprejem v ENOC je prišlo kot priznanje leto po tem, ko je državni zbor podprl ustanovitev posebnega oddelka za otroke znotraj splošne institucije Varuha človekovih pravic RS.

ENOSTAVNO SO ZAMENJALI OMBUDSMANA
IOI je institucija s sedežem v Kanadi, ki povezuje ombudsmane po svetu. Vodi jo svet regionalnih direktorjev, ki se sestane enkrat na leto. Letos je bilo to srečanje v Tuniziji. To je bil hkrati moj prvi stik z drugimi direktorji z vsega sveta. Čeprav je bila konferenca namenjena predvsem tehničnim in birokratskim zadevam organizacije volitev vodilnih mož in žena, financiranje in načrt nadaljnjega dela ter vsebini kongresa čez dve leti v Kanadi, se je morala dotakniti tudi nekaterih perečih problemov dela ombudsmanov v nekaterih državah sveta.
Pri tem so najbolj izstopale nekatere države Južne Amerike, kjer politika in oblast močno ovirata delo neodvisnih ombudsmanov. Tako eden od direktorjev s tega dela sveta sploh ni mogel prisostvovati srečanju: najprej ga niso pustili iz države, ko pa je zaprosil za pomoč svojega kolega v IOI, so ga enostavno razrešili in na njegovo mesto postavili drugega, ubogljivejšega kandidata.

NESTRPNE IZJAVE DR. RUGLA
Druga pomembna tema je novi način delovanja ombudsmanov, ki izhaja iz vedno večjega prepletanja funkcij dveh nacionalnih institucij, ki se ukvarjata s človekovimi pravicami: institucije ombudsmanov in komisije za človekove pravice.
Prva je v klasični obliki vezana le na zastopanje in zaščito posameznikov pred državnimi organi (morda neke vrste družbeni pravobranilec samoupravljanja, kot smo ga poznali v socializmu pri nas), druga pa je predvsem v promociji človekovih pravic v družbi. Obe dejavnosti se vedno bolj prepletata, kar velja tudi za našo, slovensko institucijo.
Ko sem se vračal domov, sem na letalu prebral novi kodeks novinarske etike. Menim, da so v njem dobro opredeljeni nekateri vidiki zaščite človekovih pravic in preprečevanje sovražnega govora. A še vedno obstaja precej možnosti za zlorabe. Denimo skrivanje za objavljenimi tujimi mnenji. Primer so pogosti intervjuji z dr. Janezom Ruglom. Pri tem ni problem, da so objavljena njegova mnenja, temveč da se taki intervjuji po nepotrebnem ponavljajo, v njih pa ne pove nič novega. Razen sovražnih in nestrpnih izjav, ki so primerne kvečjemu za kak učbenik fašistoidnega diskurza.

november

02.11.2002
Ne na škodo drugih

 Ko sem lansko leto ocenil izjavo enega od slovenskih politikov kot neprimerno, sem s tem vzpodbudil debato v državnem zboru, ali se ima ombudsman pravico vtikati v politiko. Korekten zaključek debate je povzel Janez Podobnik s pritrditvijo tej pravici, ki pa ombudsmana umešča tudi v prostor političnega govora. In če se ombudsman namerava spuščati v javni (politični) prostor, bo moral sprejeti tudi kritiko svojih nastopov. Tako stališče se mi zdi korektno: človekove (ne)pravice v sistemskem pogledu izhajajo iz politike. Če bi se ustavili pred vrati politike in se ukvarjali le z reševanjem konkretnih pritožb, bi bili le na pol poti.

Kot rezultat takega družbenega delovanja so se med drugim pokazala tudi pričakovanja posameznikov ali skupin, ki si želijo javnega posredovanja varuha človekovih pravic. Ljudje si velikokrat želijo ali celo zahtevajo, naj se oglasim njim v prid. Včasih si to želita obe sprti strani; vsaka je prepričana, da se mora varuh postaviti na njeno stran. Zato je odločitev, kdaj se bom oglasil z javno izjavo, zelo težka. Če bi se oglašal na vsako željo oziroma na vsak sovražni ali nestrpni govor, ki ga zasledim, bi se moral oglasiti vsak dan, kar bi razvrednotilo njihov pomen in ohromilo javne polemike.

Poniževanje žensk je že kar nekaj normalnega

Zato delam izbor izjav in komentarjev, s katerimi se kot varuh človekovih pravic odzivam na najbolj grobe kršitve človekovih pravic. Zlasti tistih, ki jih javnost ali druge institucije spregledajo. Zadnji primer, na katerega sem se odzval, je bil sovražni govor dr. Ruglja, s katerim slednji pod firmo svobode govora ali znanstvenosti že desetletja širi nestrpnost do nekaterih skupin prebivalcev (homoseksualcev, feministk in predvsem žensk nasploh). Menim, da predvsem pogosto ponavljanje nestrpnih izjav povzroča, da te postanejo resnica, čeprav se tega niti ne zavedamo. (Göbbels je natančno vedel, da s ponavljanjem neresnica postane resnica. In čim večja je laž, prej ji ljudje verjamejo.)

V zadnjem intervju (Stop, 26. september 2002) dr. Rugelj ne le, da odreka ženskam in otrokom pravice in zmožnosti do življenja samostojnega človeka (Ženska se po mojem globokem prepričanju lahko afirmira samo kot tvorna sodelavka v moževem poslanstvu. Izključno! ali Kdor mi ne sledi (otroci in vnuki, op. p.), ne more imeti stikov z mano.), temveč opredeli ženske le kot spolni objekt moških (...moški mora ženo, ki mu ne sledi, odrezati! Grobo rečeno: moški mora imeti seksualni objekt na dosegu roke, da ni obremenjen z napetimi testisi.). Ob takih izjavah se ni oglasil nihče; niti vladni urad za enake možnosti. Kaže, da je poniževanje žensk že nekaj normalnega in splošno sprejemljivega. Običajna reakcija ljudi, ki naletijo na Rugljeve izjave, je samo zamah z roko. Celo Drago K. Ocvirk mi v prispevku Nova pošiljka za Filadelfijo (Dnevnik, 25. oktober 2002) ljubeznivo dovoljuje, da se lahko zavzemam za posebneže, po katerih tolče dr. Rugelj.

Pri svojem delu se varuh človekovih pravic pogosto sreča s problemom nasprotovanja pravicam. Zadnji člen deklaracije o človekovih pravicah je dobro vodilo v takšnih dilemah: nobene od pravic ni mogoče uveljaviti na škodo drugih ljudi. Kar nekaj primerov iz zgodovine kaže, da pravice do svobode govora ni mogoče izrabljati za širjenje sovražnega govora ali drugih oblik družbene nestrpnosti.

16.11.2002
Varuh ni nadomestek za nedelovanje

Petektorek: razmislek o vlogi varuha
Državne institucije morajo korektno opravljati vlogo, zaradi katere so ustanovljene. Ker pa življenje ni idilično, vemo, da ni vedno tako. Ni države na svetu, pa naj bo še tako urejena in učinkovita, kjer institucije ne bi delale napak. Ali zaradi nemarnosti ali neznanja uradnikov, morda zaradi slabe zakonodaje, morda pa tudi zaradi hitro spreminjajočega življenja in novih potreb, ki iz tega izhajajo. V naravi institucij je, da se upirajo vsakršnim spremembam, pa naj bodo te dobre ali slabe. Naloga varuha človekovih pravic je tudi, da bi bilo teh napak čim manj in da bi se odpravljale.

Vloga te institucije pa nikakor ni v tem, da bi nadomestila druge institucije ali da bi opravljala delo namesto njih. Niti pasivizacija ljudi. Nudimo lahko (neformalno) pomoč pri razreševanju sporov med posameznikom in državo, ob tem pa nadzorujemo delovanje države.

Pri svojem leto in pol trajajočem delu opažam vedno večje zaupanje v institucijo varuha človekovih pravic. Mnogi posamezniki in tudi institucije so obračajo na nas, da bi jih podprli pri njihovem delu, včasih nas želijo tudi kot posrednike pri reševanju sporov ali problemov. Pogosto vidijo v nas svojo zadnjo možnost.
To zaupanje in pričakovanja lahko imajo seveda tudi negativne posledice. Pri posameznikih lahko povzročajo pasivnost, ker pričakujejo, da bo namesto njih vse naredil varuh, institucije pa poskušajo nanj prenesti svoje (neopravljeno) delo. Zato smo pri predlogih za nove sektorske ombudsmane previdni: če sistem, ki naj bi ga tak ombudsman nadziral, ne deluje, lahko ta institucija pomeni samo prelaganje dela in odgovornosti na obmudsmana. Zato je prvi pogoj za korektno delo varuha obstoj zakonsko določenih formalnih pritožbenih poti in služb, ki to delo opravljajo. Šele po tem je lahko neformalno delo ombudsmana učinkovito.
Podobno je tudi na drugih področjih, ko se pričakuje, da bo neka, sicer izjemno koristna, a dodatna alternativna dejavnost nadomestila ustaljene formalne institucije.

Sredapetek: kako delajo na Češkem?

S češkim ombudsmanom Mojtelom sva se že dolgo dogovarjala za obisk in sodelovanje. Končno sem našel čas za obisk Brna, kjer ima svoj urad. Čehi namreč nimajo pravosodja v glavnem mestu, ampak je to decentralizirano: v Brnu sta poleg ombudsmana tudi vrhovno in ustavno sodišče.
Dva delovna dneva, v katerih smo spoznavali razlike in podobnosti delovanja obeh ombudsmanov, sta bila izredno koristna, zaključila pa sta se s tiskovno konferenco. Čeprav deluje češki ombudsman šele dve leti, ima že izjemno dobro urejeno svoje poslovanje in tudi njegov ugled v družbi je velik. Pristojnosti so podobne kot v Sloveniji, problemi, s katerimi se ukvarja, pa tudi. Prostore ima zelo lepe hišo, kjer je bil nekdaj lokalni partijski center. Devetdeset zaposlenih se največ ukvarja s pritožbami nad delom sodišč, kar zveni nekoliko domače. Da ne bi ostalo samo pri delu, smo v četrtek večerjali Pri stari pošti 20 kilometrov iz Brna: od tam je leta 1805 Napoleon poveljeval v bitki pri Slovkovu (Austerlitz).

30. 11. 2002
Da ne bi padali po stopnicah

20. decembra 1989 so Združeni narodi sprejeli konvencijo o otrokovih pravicah. Med vsemi dokumenti Združenih narodov je to konvencijo sprejelo in ratificiralo največ držav, zato je to tudi najbolj univerzalna svetovna listina. Med 191 državami ne najdemo le dveh: Somalije in Združenih držav Amerike.

Lani mi je državni zbor odobril samonaloženo posebno skrb za pravice otrok, česar smo se resno lotili. V delu so tri posebne analize o kršitvah, ki so najpogostejše ali najhujše, trudimo pa se tudi spodbuditi otroke, da bi se bolje zavedali svojih pravic, jih uveljavili oziroma ubranili. Ob tem pa je nujno vedeti, kaj otroci že vedo, kakšne so njihove težave in česa si želijo. Zato smo pred časom o tem že pobarali osnovnošolce, ta teden pa so nas osveščali dijaki bežigrajske gimnazije, ki so nam zastavili vrsto vprašanj, na katere smo ali bomo odgovorili. Tudi drugim, ne le njim.

Drugi teden: ženske
V ponedeljek je bil dan boja proti nasilju nad ženskami, da ne bi padale po stopnicah. Zanimiv, zanesljivo pa aktualen moto. Sploh pa je zanimivo koledarsko sovpadanje dveh, v družinskem življenju zelo povezanih problemov: otrokove pravice in nasilje nad ženskami. Nasilje in toleranca nasilja sta v vsaki družbi tesno povezana s kulturo določenega naroda ter njegovimi trenutnimi cilji in sredstvi razvoja. Slovenska družba ni neka idilična združba ljubeznivih in prijaznih ljudi, ampak jo prežema kar visoka stopnja netolerance, brezbrižnosti do drugega in nasilja. Predvsem nasilja, obrnjenega navznoter: vase in v varnem družinskem oklepu. Okolje in državne institucije pa prepogosto raje pogledajo stran, iščejo (in najdejo) tisoče razlogov za svoje neukrepanje.
Da ne bom obtožen čvekanja na pamet, naj ilustriram z dvema zgodbicama.
Ko je Nada lani s prijateljicami zvečer odhajala z ene od predstav v okviru Mesta žensk, so zaslišale obupane ženske klice na pomoč. V bližnjem, že zaprtem bifeju je lastnik skušal razbiti vrata. Za svoje napore je uporabljal dokaj neprimerno orodje: telo svoje žene. O pretepanju so takoj obvestile policijo, ki se je odzvala resnično hitro. Gospod, ki je poravnaval račune s svojo ženo, ni hotel odpreti vrat, pa tudi žrtev tega ni storila. Strinjala se je s svojim vzgojiteljem, da je to njun problem. Sicer pa, kateri talec se ne bi strinjal s svojim ugrabiteljem, zato da preživi? In talci družinskih ugrabiteljev so trajnejše in bolj odvisne žrtve kot talci naključnih oboroženih teroristov. Končalo se je z ugotovitvijo policistov, da je sama kriva, ker noče odpreti vrat.

Druga zgodba. V nekem slovenskem mestecu je 14-letna deklica ukradla šminko. Čez nekaj dni se je vrnila v trgovino, da bi jo plačala. Na vse kriminalce jezna prodajalka je nemudoma poklicala policijo, ki se je tudi v tem primeru hitro odzvala. In odpeljala deklico na zaslišanje. Res so jo kmalu spustili, a zaključek je bil grozljivo tragičen: dekle je zaradi družbene stigme naredilo samomor.

Ob teh primerjavah najbrž ni potreben komentar. Ali pa morda je.
V državnem zboru mi je eden od poslancev očital, da preveč branim marginalizirane skupine. Koga pa naj branim? Pretepače?

14. 12. 2002
Težko je govoriti praznim stolom

Kar naporen mesec. Ob vsakdanjem delu sem imel še vrsto javnih nastopov, napisati pa sem moral še kopico besedil za različne publikacije; kot nalašč se je ta množica tekstov skoncentrirala v čas zagovora letnega varuhovega poročila v državnem zboru, mednarodnega srečanja ombudsmanov in v bližino dneva človekovih pravic.

O zagovoru oziroma predstavitvi poročila ni bilo kakšnih posebnih kritik ali napadov s strani poslancev, zaradi katerih bi se moral zagovarjati, o povedanem v državnem zboru pa je bilo že toliko povedanega v vseh medijih, da ta dogodek, ki sicer sodi med najpomembnejše varuhove dogodke v letu, lahko mirne duše spustim. Mediji so poslancem najbolj zamerili, da so pri predstavitvi množično manjkali, kar je zmotilo na začetku tudi mene: potreboval sem kar nekaj časa, da sem lahko govoril praznim stolom. A sodobna tehnologija in novi način dela državnega zbora pač omogočata in spodbujata spremljanje sej na daljavo. In tega se bomo pač morali navaditi. Čeprav je meni ljubša neposredna komunikacija, ko sogovorniku gledaš v obraz in spremljaš reakcije. Če je treba, ga lahko tudi zlasaš, če si bolj temperamenten. Tehnika sodobne družbe pa tako komunikacijo preprečuje.
Zgodila pa sta se dva pomembna dogodka, ki ju je treba omeniti: dan boja proti aidsu in dan invalidov. Ta dva dneva mi dajeta iztočnico za bolj upravičeno kritiko poslancev, kot je kritika zaradi njihove neprisotnosti. Državni zbor med sklepe ni sprejel priporočila vladi, da bi spodbudila izdelavo antidiskriminacijske politike, kar sem predlagal. Problem diskriminacije, predvsem nestrpnosti, je v Sloveniji zelo prisoten in ga kot skupnost še premalo zaznavamo, zato je nujno načrtno delovanje državnih institucij, socialnih partnerjev in civilne družbe. Antidiskriminacijsko politiko od nas zahteva tudi Evropska skupnost, a na to nenehno pozabljamo. Toni Lockett iz Evropske komisije, ki je imel maja predavanje v državnem svetu, je dejal, da bomo potrebovali ombudsmana tudi za to področje. Glede na to, da pozna delo slovenskega ombudsmana, je dodal, da ga že imamo. A to ne odvezuje države, da opravi svoj del posla. Kar zadeva mene, bom pri tem (še bolj) vztrajal.

Tudi letno srečanje ombudsmanov Evrope volilni člani mednarodnega združenja ombudsmanov se je končalo zelo uspešno tako z organizacijskega kot z vsebinskega vidika. Organizacijo so Nataša in njena dekleta (tudi kak fant je pomagal) speljale brezhibno, kar pa je že običaj za Slovenijo. A ta brezhibnost ni v ničemer omejevala sproščenega vzdušja, ki ga niso okrnili niti sprejemi na najvišji državni ravni (pri predsednikih državnega zbora in republike). Odhajajoči predsednik je v svojem pozdravu ombudsmanom tudi (nehote) naredil izredno promocijsko potezo za Slovenijo: mimogrede je polemiziral z mojim stališčem do Nata, kar je vzbudilo zaprepadeno navdušenje. Ni bilo pomembno, kaj (o Natu) kdo misli in kdo ima prav: ombudsmane je navdušilo to, da se o tem polemizira celo na taki ravni. Odprtost za javni dialog je največji znak demokracije. Nič bolj ali manj demokratični ne bomo, če bomo šli v Nato ali ne; demokratični bomo, če se bomo o tej, za prihodnost Slovenije veliko pomembnejši temi, kot je denimo termoelektrarna Trbovlje ali naložba v telekomunikacijo, zmogli demokratično dogovoriti.

28. 12. 2002
Tudi jaz imam kravato

Imam dve kravati: eno mi je dala Nataša ob lanskem novem letu kot "rezervo za skrajno silo", z drugo - lepa kravata s črko B - pa me je letos, kot vse druge, obdaril belgijski veleposlanik. Torej imam kravato tudi jaz. Sicer je ne nosim, a jo imam vsaj simbolično.

Tega seveda ne bi pisal brez posebnega namena - pisati o tem, da imaš ali nimaš nekega kosa oblačila, je samo po sebi nesmisel. Okoli moje kravate se že ves čas, odkar sem bil izvoljen za varuha, spletajo razne govorice. Eni so absolutno prepričani, da sem ravno zato pravi in bom že dal onim "kravatarjem", drugim pa je njena odsotnost dokaz vsaj za to, da sem nevljuden, če ne že nesposoben. Včasih se zdi, da pomeni prisotnost ali odsotnost nekega artikla že bojno zastavo družbene skupine. Zavedam se, da je gospodarskega kriminala verjetno več pri ljudeh, ki imajo kravate, uličnega pretepanja pa več med tistimi, ki jih nimajo. A to še ne pomeni, da se vsi brez kravate pretepajo po ulicah oziroma da vsi, ki imajo kravate, goljufajo.

Zanesljivo je med obema skupinama (pa tudi v vseh drugih, ki jih delimo po kakšnih drugih kriterijih) nekaj barab in nekaj izjemnih poštenjakov, večina pa nekje vmes. Posploševanje lastnosti, ki jih opazimo pri posameznih pripadnikih neke skupine, na vso skupino so predsodki, ki so izraz nestrpnosti. Ta pa kaj rada vodi v hujše oblike sporov, še posebno, če so družbeni pogoji ugodni: družbena in ekonomska kriza, nezaposlenost, revščina ipd.

Tako posploševanje predvsem negativnih lastnosti na skupine (drugačnih) ni razumljivo niti opravičljivo za nikogar. Še posebno težko ga sprejemam pri tistih, ki se imajo za vrhunsko izobražene. In če iz tega delajo teorije o družbenih izrodkih ali manj vrednih pripadnikih človeške rase. Podobno posploševanje lahko razberem tudi iz pisanja dr. Ruglja, ki je pred dvema tednoma "odgovoril" na moje pismo. Piše, da so vse njegove izjave dokazane v 500 študijah primerov v njegovi kjižnici. In ravno v tem je poanta.

Tudi če bi iz njegovih 500 primerov lahko zaključili, da je najpomembnejša vloga ženske, da svojemu moškemu prazni testise (ne vejamem, da bi korektna analiza to dokazala), bi to lahko veljalo le za visoko selekcionirano populacijo žensk, ki so voljne prenašati njegove agresivne metode. Nikakor pa ne za vse ženske na svetu! In le ljudem brez lastne volje ostane, da mu slepo sledijo na njegovi eksluzivistični poti v višave. Kot sledi množica ljudi v svetu raznim gurujem ali vodjem (verskih) sekt. Večina drugih pa najde svojo življenjsko pot. Tudi s tujo pomočjo, a vseeno svojo pot.

(V drugem pa se z dr. Rugljem ne splača polemizirati. Ko mu postrežeš z zahtevanimi argunenti, ne dokazuje, da so napačni, ampak začne nasprotnika poniževati in mu groziti. Njegovo poniževanje me ne prizadene, da bo o meni napisal knjigo, se tudi ne bojim - prav tako si tega ne štejem v posebni čast. Ne vidim pa tudi nobenega smisla nadaljevati brezplodno dopisovanje.)

Novo leto se približuje. Leto 2003. Ne vemo, kaj nam bo prineslo, a verjetno bo podobno večini - veliko lepega in dobrega ter seveda tudi nekaj težav. S težavami pa se moramo spopasti. Vsak na svoj način na svoji življenjski poti, ne da bi prizadel drugih. In da bi te težave uspešno rešili, želim vsem.

januar

12.01.2002
Država kot revolucionarka

Kot vsako leto smo tudi tokrat kot po čudežu preživeli prehod starega v novo leto z vsemi praznovanji vred. Poleg Miklavža, Božička, dedka Mraza in novega leta smo decembra med drugim praznovali tudi dan ustavnosti in pa seveda obletnico odločitve za samostojno Slovenijo. Ob tej priložnosti pripravljeni koncert v Cankarjevem domu so spremljali odlomki iz slovenskih filmov. Prava paša za oči, rekreacija za spomin, koliko lepih filmov smo Slovenci že naredili, in za premislek, koliko jih bomo še.

Zadnje dni minulega leta me je pogosto vleklo v Koper. Na pogovorih zunaj sedeža me je tokrat poleg že običajnih pogovorov o kršenju pravic presenetila pozitivna in predvsem aktivna naravnanost nekaterih ljudi, ki so se obrnili name po pomoč. Niso jamrali, niso zahtevali (!) rešitve svojega problema, zavedali so se omejitev instituta varuha in se res konstruktivno pogovarjali, kaj se da narediti in kaj lahko sami storijo.

Pozitivna drža in želja po obstanku sta me tudi drugič pripeljali v Koper. Prisostvoval sem obletnici Mladinskega kluba Koper (MKC), katerega delovanje že leta rine naprej Marko Brecelj. Priložnost je obudila četrt stoletja star spomin, ko je Marko moji hčerki Bogomili za peti rojstni dan v kotu vrta v Borovnici samo zanjo zaigral vse komade s plošče Cocktail z Rdečim barom in Črnim Petrom vred.

V prazničnem decembru sem se z muslimanskim verskim predstavnikom muftijo pogovarjal o nič kaj prazničnih zadevah, s predstavniki nekaterih drugih verskih skupnosti pa sem poklepetal na kosilu, ki sta ga ameriški veleposlanik Young in njegova žena priredila v čast rabinu iz New Yorka. Še pogovor s predstavniki Urada za priseljevanje in begunce, predavanje na FDV, nekaj zdravic, pa je bilo minulo leto preteklost.

2002 se je začelo z ogledom slalomske tekme za zlato lisico. Prijetno je bilo sedeti na toplem zimskem soncu mrzlega zimskega dne, premor pa sem - se ne da iz lastne kože - izkoristil za službene zadeve.

Začel sem pogovore s kandidati za zaposlitev. Upam, da bomo februarja lahko začeli intenzivneje delati na področju varovanja pravic otrok. To področje je preveč deficitarno, potreb pa je veliko. Obstaja vrsta idej in konceptov dela, ki jih bomo morali v praksi še potrditi. Vedno uživam, ko sodelujem pri rojevanju novih stvari, ki pomenijo izziv, zahtevajo veliko improvizacije in hitrih odločitev.

Obiskali so me predstavniki nekaterih upravnih enot z ministrsko svetnico Nevenko Črešnar - Pergar in državnim načelnikom v Uradu za organizacijo in razvoj uprave dr. Virantom in med drugim protestirali proti mojim izjavam. Zbodla, predvsem pa prizadela jih je izjava o (ne)delu upravnih enot v enem mojih decembrskih intervjujev, ki je bila zapisana, predvsem pa razumljena tako, kot da so vse upravne enote edini slabi del državne uprave. Nisem imel namena na splošno omalovaževati delo uradnikov, še manj pa trditi, da so vsi slabi ali celo najslabši. Kot vedno je tudi tu distribucija znanja, dela in prijaznosti normalno porazdeljena od maloštevilnih ekstremno slabih prek povprečne večine do nekaj zelo dobrih posameznikov. Ker pa je lokalna raven (upravne enote, občine, raznovrstne inšpekcije, policija, sodišča itd.) tista raven, kjer imajo državljani največ stikov z državo, nastaja tu tudi največ konfliktov, še posebno če se prijateljsko, sorodstveno, interesno ali kakorkoli povežejo politični, ekonomski in upravni interesi. Zanesljivo bo treba še veliko narediti, da človek ne bo šel po potrdilo "na občino z železno kroglo v želodcu, ne vedoč, na koliko vrat bo potrkal, preden bo dobil to, kar hoče.

Priznati je treba, da veliko težav z birokracijo izhaja iz neživljenjskih predpisov od zakonov do raznih internih navodil, ki jih na veliko proizvajajo država in razna ministrstva, vestni uradniki pa jih izpolnijo še malo bolj papeško od papeža. Ena izmed meni nerazumljivih bedarij iz omenjenega sklopa določil je, da moram priložiti rojstni list, ki je mlajši od treh mesecev, čeprav sem jaz starejši od polovice stoletja. Ali potrdilo o državljanstvu na vsakem koraku, čeprav imam osebno izkaznico in potni list, ki moje državljanstvo potrjujeta. V opravičilo vestnim uradnikom na upravnih enotah moram poudariti, da mora antibirokratsko revolucijo začeti država s poenostavitvijo neživljenjske papirologije.

26.01.2002
Izključevanje šibkih

Že dolgo ni bilo tako lepe zime. Letos je prvič, da mi sneg ne gre na živce. Spodoben mraz tudi v Ljubljani vzdržuje zimsko idilo. Na fužinskem hribu se je Hana naučila smučati.

Torek
Pogovarjal sem se z belgijskim ombudsmanom Hermanom Wuytsem o tem, kako bomo organizirali regionalna srečanja ombudsmanov na razne teme. Na srečanju evropskih ombudsmanov v ZĂĽrichu novembra lani smo ugotovili, da so srečanja vseh preširoka in neučinkovita: nekatere teme in problemi so zanimivi le za določene regije, zato se bomo odslej večkrat dobivali v manjših skupinah, ki bodo sestavljene glede na interese. Wuyts je direktor mednarodnega ombudsmanskega inštituta za zahodno Evropo in obenem koordinator vseh štirih evropskih direktorjev. Kmalu se bo oglasil v Ljubljani, da bova najino sodelovanje še osebno utrdila.

Zvečer sem imel predavanje in pogovor v Paradoxu združenju, ki se ukvarja s pomočjo ljudem v duševni stiski. Tovrstne obiske razumem kot spoznavanje problematike marginaliziranih in stigmatiziranih skupin prebivalstva, prepoznavanje težav in potreb organizacij, večinoma nevladnih, ki jim zagotavljajajo pomoč, obenem pa jih opozarjam na njihove pravice in opogumljam, da se zavzemajo zanje. Razložil sem, kaj počne varuh, opozoril pa sem tudi na zanimivo dejstvo, da imamo namreč na Uradu zelo malo pritožb o kršenju pravic ljudi, ki se znajdejo v procesu zdravljenja in psihiatrične pomoči. To pravzaprav ni nič čudnega - ljudje, ki so najbolj odrinjeni na rob, se po pravilu najmanj pritožujejo. Njihovi glavni problemi so prav v družbeni odrinjenosti in izključevanju iz "normalnega" življenja. Ni primernih načinov za njihovo zaposlovanje, upokojitve so prehitre… vse skupaj pa odrinjenost še stopnjuje…

Sreda, četrtek
Nadaljujem pogovore s kandidati, ki so se prijavili za našo novo službo varstva otrokovih pravic. Veliko zelo zanimivih ljudi, zelo težko bo narediti izbiro. Pogovori se v zadnjem mesecu že zelo vlečejo, z vsakim kandidatom se osebno pogovarjam, pa vendar je vse skupaj smiselno, saj bomo skušali priti do optimalne izbire skupine kombinacije ljudi, ki bodo tudi skupaj dobro delali, se dopolnjevali… V začetku februarja se bomo odločili.

Petek
Odločil sem se, da bom vsak teden obiskal en del Slovenije in se tako približal ljudem in njihovim problemom, ki so vedno specifični tudi glede na regijo. Tokrat sem bil v Kočevju in Ribnici: v delovno-varstvenem centru za ljudi s posebnimi potrebami, na pogovorih pri županu, imel sem intervju na radiu Univox.

Ko že govorimo o stigmatizaciji, naj povem resnično zgodbico iz življenja ljudi v delovno-varstvenem centru. Pred kratkim so neko zasebno firmo, ki je v bližini omenjenega centra, obiskali tuji poslovneži. Iz omenjene firme je prišla prošnja osebju centra, naj se varovanci v času obiska raje ne pojavljajo zunaj svojih prostorov. Da ne bi "onesnažili" okolice in spravljali ljudi v zadrego??? Ali je razvoj in učinkovitost sodobne družbe res nujno povezana z izključevanjem "neučinkovitih" skupin prebivalstva? Prepričan sem, da obstaja tudi druga pot pot vključevanja potenciala vseh ljudi, ki lahko prispevajo k kakovosti življenja v različnih sferah.

Ponedeljek
Otroški parlament. Še eno zrcalo učinkovitostne družbe, temelječe na izključevanju šibkih in tekmovanju med močnimi. Mnogim, ki smo se udeležili razprave v otroškem parlamentu ali jo spremljali, je ostal slab priokus da so namreč otroci karikature odraslih. Pa ne samo parlamentarcev! Vseh, ki še vedno (ali vedno bolj) sanjajo, da bosta konkurenca in tekmovanje prinesli boljše življenje. Vseh, ki so prispevali k temu, da otroci tudi drug drugega vidijo kot zgolj tekmeca, da si v šoli ne želijo več pomagati, prišepetavati, da jim izobraževanje ne daje toliko izobrazbe kot vzgoje za moč izključevanja in tekmovanja…

Kaj manjka? Najbrž se že ponavljam, ampak še vedno trdim, da je to sodelovanje. Kako naj bo znanje, ki ga v šolanju pridobimo, sploh uporabno v družbi? Tako, da smo ga sposobni deliti in dopolniti z znanjem drugih. Prav zmožnost sodelovati z drugimi, znanja udejanjati v skupnih projektih, omogoča, da je znanje nekaj vredno in lahko prispeva k razvoju družbe.

februar

09.02.2002
Enkrat je priletela Sova

Ponedeljek minister za zdravje
Čorba zaradi zmanjševanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja se segreva do vrelišča. Jasno je, da brez svojega stališča ne morem. Pripravljeno je bilo že prejšnji teden, a sem ga zadržal, ker me je v petek poklical minister za zdravje dr. Keber in mi želel povedati še svojo plat zgodbe. To je storil danes, vendar pridobljeni podatki niso vplivali na spremembo že napisanega. Večina težav izvira, kot običajno, iz političnega usklajevanja, kjer vsakdo hoče pristaviti svoj piskrček, rezultat usklajevanja interesov pa je na koncu praviloma velika zmešnjava. Z ministrom sva se dogovorila za ponovno srečanje v bližnji prihodnosti, saj imava kar nekaj skupnih problemov, ki se jih bo treba čim prej lotiti.

Torek tiskovna konferenca
Letošnja prva tiskovna konferenca. Novinarje sem založil s kar zajetnim materialom, ki jim bo lahko pomagal pri pisanju do naslednje konference, med njimi o pripravah zakonov in podzakonskih aktov, ki so prevečkrat narejeni površno, prepozno ali pa kot slab presek različnih strankarskih in političnih interesov, ki na koncu nikogar ne predstavljajo, najmanj pa so v korist učinkovitemu varstvu pravic državljanov.

Četrtek do ponedeljka Frank Orton

Novembra sem se v ZĂĽrichu največ družil s Frankom Ortonom, sedanjim ombudsmanom BIH in nekdanjim švedskim ombudsmanom za nacionalne manjšine. Dogovorila sva se za tesnejše sodelovanje in njegov obisk v Ljubljani je začetek. Želel sem ga izkoristiti tudi za bolj poglobljeno sodelovanje z nepriznanimi nacionalnimi manjšinami v Sloveniji, zato sem povabil predstavnike društev slovenskih etničnih manjšin in narodnih skupnosti (Nemce, Hrvate, Srbe, Makedonce, Albance, Bošnjaške, Rome). Že ko jih naštevam, se mi zdi sama po sebi zanimiva takšna raznolikost na majhnem območju. Vendar je to bogastvo kultur za zdaj bolj stvar eksotike, prostovoljnega združevanja in kulturnega povezovanja kot pa dejanskega večinskega, državnega priznavanja njihovih pravic...

Izvor etnične diskriminacije manjšin (pri nas in povsod po svetu) je v glavah večine, ki si kulturno sožitje predstavlja kot nekakšen enosmerni proces prilagajanja manjšine in si oholo domišlja, da se od drugih kultur ne more ničesar naučiti, pridobiti... pa tudi v naši ustavi, ki priznava posebne kulturne pravice le italijanski in madžarski skupnosti ter Romom. S tem postavlja ločnico med tradicionalnimi (avtohtonimi) manjšinami in drugimi priseljenci. Vendar je tudi pri tem precej nekonsistentna, saj izpušča nekatere tradicionalne nacionalne manjšine (npr. Srbe v Beli krajini, Nemce na Kočevskem...). Avtohtonost v tem kontekstu seveda ni nič drugega kot politični koncept, saj se nihče ni potrudil resno postaviti kriterija, kako dolgo naj bi živeli prebivalci na določenem ozemlju, da jih je mogoče opredeliti kot avtohtono skupnost. Očitno niti številčnost ne zagotavlja priznavanja pravic, saj so po podatkih slovenskega javnega mnenja nekatere skupnosti, ki nimajo ustavno priznanih pravic, precej večje od tistih, ki jih imajo. Kot so evropske države ugotovile v Dunajski deklaraciji (1993), enotno uporabne definicije manjšine sploh ni mogoče ustvariti: edini pomembni kriterij je pravzaprav samoopredelitev odločitev prebivalcev neke skupnosti, da želijo biti obravnavani kot manjšina.

Tudi država oziroma vlada in njen Urad za narodnosti ne pripomorejo bistveno k razreševanju problema, saj so po besedah njihovega direktorja, ki je bil tudi prisoten na Ortonovem predavanju, pristojni le za italijansko, madžarsko in romsko skupnost.

Brezbrižen odnos do neustavnih manjšin se kaže v neurejenem zagotavljanju pravic do izobraževanja, obveščanja, financiranja društev... Samo za primerjavo: Radio Sarajevo ima na primer oddaje v slovenščini za v Bosni živeče Slovence, ki jih je neprimerno manj, kot je Bosancev v Sloveniji.

Torek Sova
Obiskal sem Sovo (Slovensko obveščevalno varnostno službo), ki je še vedno v starih prostorih. Že drugič sem bil pri njih, enkrat pa je Sova priletela k meni. V skoraj triurnih pogovorih so mi dokaj natančno razložili svoje delovanje. To pa je tudi skoraj vse, kar smem povedati o tem.

23.02.2002
Voznikove pravice

Seveda se štirinajstdnevnik začenja s Prešernom, ne le zaradi prostega dneva. Bil sem na dveh proslavah: popoldne v Šiški in zvečer v Centru. Na veliki proslavi v Cankarjevem domu sem spregledal Riko in Andreja. Čeprav je bilo morda z njune strani videti namerno, ni bilo tako. V množici ljudi sem pogosto zbegan in zato ne vidim ali prepoznam ljudi. Treba me je dregniti, kot so nekateri naredili. Oproščam se vama. Drugo pa je bilo kot vedno. Vesel sem, da je nagrado dobil prijatelj Milan Jesih. Na najina redka, a intenzivna srečanja imam same lepe spomine, predvsem zaradi njegovih iskrih domislic tudi ali predvsem na svoj račun. Na izhodu sem Marku Breclju predstavil znanko, ki ni bila v Borovnici pred petindvajsetimi leti.
V Šiški so otroci popoldne priredili koncert za bivajoče v domu za tujce. Tam nisem nikogar spregledal, ostal pa je prijeten spomin na dogodek.

Ponedeljek, svetovni dan bolnikov, je bil v znamenju enakih možnosti, torek pa bolj bolniški: osebno in službeno. S srečanjem s strokovnim kolegijem izvenbolnišnične psihiatrije sem končal krog pogovorov z različnimi udeleženci v psihiatriji: bolnišnica Polje, društvo za pomoč v duševni stiski Paradoks in sedaj ambulanta na Njegoševi. Področji duševnega zdravja in človekovih pravic se prepogosto tesno prepletata med seboj in so zato taka srečanja nujna. Varuh človekovih pravic se namreč v delo psihiatrije pogosto "vtika" na dva načina: kot kontrola in kot pomoč. Kontrolno funkcijo opravlja predvsem pri bolnišničnem zdravljenju oziroma prisilni hospitalizaciji. Verjetno pa je še pomembnejše sodelovanje, saj je vrsta problemov povezanih ali pa imajo celo isti vzrok. Zelo pogosto je duševna motnja tudi vzrok za kršitve človekovih pravic posameznika predvsem v družbi: težave z zaposlitvijo, prehitro upokojevanje, stigmatizacija in še marsikaj. Pa tudi nasprotno: socialni problemi, ki nastajajo ob vedno večji družbeni neenakosti, brezposelnosti, v družbi prevladujoče vrednote uspeha za vsako ceno, pomanjkanje sodelovanja pogosto povzročajo stiske pri posamezniku, ki se končajo v bolezni.

Kot kaže, veliko ljudi ni razumelo sporočila z januarske novinarske konference o problemu odvzema vozniškega dovoljenja in me obdolžilo, da se zavzemam za pijane voznike, kar je daleč od resnice.

Za kaj gre? Varuh človekovih pravic naj bi trdil, da bi morali sodniki za prekrške izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja le za kategorijo motornih vozil, s katerim je bil storjen prekršek, in ne za vse kategorije. A to ni res. Na novinarski konferenci je bila posebej poudarjena utemeljenost odločitve zakonodajalca o začasni izločitvi nevarnih voznikov iz cestnega prometa, saj tudi zakon določa prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil in ne le za kategorijo vozil, s katerim je bil storjen prekršek. Namen je popolnoma onemogočiti udeležbo v prometu storilcem najhujših kršitev varnosti cestnega prometa. Toda zaradi zagotavljanja načela koristnosti (izločitve nevarnih voznikov) ni dovoljeno posegati v načelo zakonitosti v kaznovalnem pravu, ki ne dovoljuje razširjajoče razlage predpisa o prekršku v škodo obdolženca. Problem nastane, ko posameznik v času, ko čaka na sodbo, pridobi nove kategorije. Prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja bi se moralo nanašati samo za vse kategorije motornih vozil, ki jih je storilec imel ob storitvi prekrška, ne pa na tiste, ki jih je voznik pridobil kasneje. Razlaga zakonske določbe, da sodnik za prekrške izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja tudi za tiste kategorije motornih vozil, ki jih voznik pridobi po storitvi prekrška in izreku kazni, je lahko utemeljena z načelom koristnosti, vendar nedopustno v škodo obdolženca. Zato smo predlagali spremembo predpisov o cestnoprometnih prekrških, morda tudi z uvedbo sankcije prepovedi za pridobitev vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil za določen čas, in to prav zaradi varstva žrtev najhujših kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa.

Četrtek. Pred enim letom sem bil izvoljen. Še pet let.
Umrl je dedek. Vsi bomo pogrešali njegovo plešo in velike sive brke. Predvsem pa nagajivost, ki ga ni zapustila niti pri osemdesetih.

marec

09.03.2002
Zdaj pa na počitnice!

Torek - obisk v Celju
Na pogovore s pobudniki v Celju sta odšli dve ekipi, vsaka se je pogovarjala z desetimi. Midva s Tonetom sva imela predvsem socialne probleme: nezaposlenost in stanovanjske probleme, Aleš in Ivan pa sodne. To je tudi stalnica našega dela. V Celju sem bil prvič v tej funkciji - lani sem zbolel, pa nisem šel. Vendar vem, da ne smem manjkati, saj se ljudje hočejo pogovarjati predvsem z mano, pa čeprav nisem specialist za vse raznovrstne težave in jim lahko več pomagajo moji sodelavci. Kar nekoliko strašljivo je slišati, če rečem, da so bile težave običajne. Človek se ne sme navaditi na težave in trpljenje drugih, a vseeno jih moramo nekako poimenovati. Tiste, ki so najbolj pogosti, pač označimo kot običajne, čeprav je vsaka zase huda.

Tokratni specifični primer, ki ga bi veljalo izpostaviti, kaže na odnos zločinca do žrtve in status obsojenca v zaporu. Primer: nekdo nekoga ubije ali namerno poškoduje, da postane invalid. Čeprav je bogat, se na vse načine izmika plačati odškodnino žrtvi ali njenim sorodnikom. Ker pa se v zaporu lepo obnaša, se mu odobri milejša oblika služenja zaporne kazni ali celo pogojni odpust. In tako se lahko žrtvi smeje v brk. Žrtvi, ki je po njegovi krivdi morda na invalidskem vozičku in brez službe. Zato je pri morebitnih olajšavah služenja zapora nujno upoštevati tudi ta vidik obnašanja obsojenca in ne le njegovega odnosa do zapora in paznikov v njem. Morda se bo komu zdelo nerazumljivo, da se varuh človekovih pravic zavzema za ostrejši režim, a nujno je treba ščititi tudi pravice žrtev.

Sreda - učna ura strpnosti
Izbor pesmi za Evrovizijo je ponovno odprl vprašanje različnih fobij, ki je veliko bolj pomembno kot izbor sam ali to, kdo nas bo zastopal na tekmovanju (kjer tako ali tako nimamo nobenih možnosti). Bolj kot zmaga je pomembna sama promocija države. Pred letom dni, ko sem postal varuh, sta bila na vrhuncu strah in odpor pred prebežniki, sedaj pa pred homoseksualci in lezbijkami. Ta se sicer vleče že ves čas, z zmago Sester pa se je odprl kot osrednji problem slovenske družbe. Prepričan sem, da je to dobro, saj lahko le pogovor in razjasnjevanje, pa četudi v obliki konfrontacije, odpravljata konflikte in neznano spreminjata v znano. Tako je bilo lani, ko so Šiškarji opozorili na nevzdržne razmere v Centru za tujce in njegovi okolici. Njihova akcija za ureditev razmer je sicer njih same naredila za najhujše sovražnike tujcev in nestrpneže, rezultat pa je bil dober za obe strani. Še najbolj za tujce, saj so se državne institucije le zmigale in začele reševati probleme, ki bi jih morale že zdavnaj same.

Rezultati lanske ostre konfrontacije med "nestrpneži" in "strpneži" so bili vidni že ob letošnji razpravi o homofobiji. Skoraj nihče se ni upal odkrito nastopiti proti Sestram in priznati nestrpnosti do drugačnih (vsaj ne na glas); večina je izrazila svoje nestrinjanje z načinom izbora popevke, čeprav je ta že nekaj let enak in doslej ni vzbujal pomislekov. Izražanje nestrpnosti v obliki sovražnega govora ni družbeno zaželeno (kot je bilo še pred nedavnim) - to pa je že nekaj. Za zdaj smo Slovenci zadovoljni, dokler so vsi posebneži varno spravljeni v vloge "čudakov" v komičnih nadaljevankah in se jim lahko prizanesljivo hahljamo. Ali pa za zidove azilnih domov.

Od torka dalje – počitnice
Čeprav sem že nekaj dni na dopustu, smo šele danes uspeli zapustiti Ljubljano. Spomladanski Piran je vsekakor mnogo lepši kot mrzla Ljubljana. V naslednjih desetih dneh se bomo nekoliko spočili. Vsaj upam. Vsak dan sem tudi v stiku s sodelavci, da ne bi pozabil na probleme, ki me čakajo. In da sem "na tekočem".

Četrtek - pravice dijakov
V Luciji smo obiskali prijatelje: Darji sem dal poljubček in vrtnico (kupila jo je Nada!), Marko pa je dobil informacije o pravicah dijakov.

23.03.2002
Počivanje človeka utrudi

Kako hitro se človek navadi na uživanje! Dneve v Piranu preživljam v prav aktivnem brezdelju. Vse, kar počnem, je, da postopam po Piranu in se kopam v bazenih na Bernardinu, dvakrat pa tudi v Žusterni. Kljub temu pa spim tako kot le redko. Kaže, da počivanje bolj utrudi kot delo!

V eni od omar smo odkrili rolarke in Hana je takoj ugotovila, da zna rolati. Kolo, ki smo ga pripeljali s seboj, je takoj postalo nepotrebno, saj so rolarke postale zakon. Ulice Pirana, tlakovane z velikimi ploščatimi kamni kot vsa primorska mesta, so sicer odlične za hojo, za rolanje pa so nekoliko neprijetne. A so za ta namen naredili ploščad na Tartinijevem trgu, ki je idealna za rolarje. Žal pa nekoliko nevarna za hojo, zlasti ob dežju. Da je trg srce mesta, še posebn, če ni namenjen le parkiranju, se je takoj potrdilo, saj sem tam srečal kar nekaj znancev. Tudi županjo, ki ima ob trgu svoje urade. Obljubil sem ji, da bom prišel k njej na kratek klepet.

Torek TV Koper-Capodistria
Za danes sem imel dogovorjen polurni pogovor na koprski televiziji. Prepričan sem bil, da sem doživel že vse, kar se da doživeti z mediji, pa sem se motil. Ker je bila oddaja namenjena italijanskemu programu, so vprašanja in odgovore sproti prevajali. To pa lahko neveščemu človeku povzroči kar nekaj težav: ob enem ušesu govori precej na glas izpraševalec, mikrofon pa ti z nekajsekundno zamudo šepeta prevod v drugo uho. Kar nekaj koncentracije je potrebne, da vse obvladaš; koncentracije, ki jo potrebuješ za takojšnje odgovore, saj se oddaja sproti snema. In dogodilo se je tako, kot se vedno zgodi: ravno ko sem se navadil na tovrstno komuniciranje, se je oddaja končala. Žal. Izkušnjo bom pač moral porabiti nekoč v prihodnosti.
Vsebinsko pa se je oddaja nanašala na vprašanja o (ne)strpnosti do drugačnih. Sicer pa, na kaj drugega pa naj bi se: manjšinska TV (prostor) in izbor popevke pred kratkim (čas).

Sreda razgovori zunaj sedeža
Ker je jeseni, ko sem bil zadnjič na pogovoru s pobudniki v Kopru, kazalo, da je še precej ljudi, ki imajo težave in bi jih radi sporočili varuhu, smo moje bivanje na primorskem izkoristili za ponovitev obiska. In predvidevanja so se potrdila: prijavilo se je za tri ekipe ljudi. Problematika pa taka kot običajno: sodišča (so počasna, razsodbe niso po željah pobudnikov), socialni problemi (brezposelnost, stanovanja) in spori za lastnino (med sosedi ali sorodniki). Taki pogovori so precej naporni, saj se v enem dnevu seznaniš z ducatom in več življenjskimi zgodbami, ki so po pravilu tragične. Kratek čas, ki je na voljo za posamezen pogovor, ne omogoča razrešitve problema posameznika. Zato se s posameznikom pogovorimo, pregledamo dokumente, ki jih ima s seboj, in kaj nam bo še poslal. Ker sta v vsak problem skoraj vedno vpleteni vsaj dve strani, je treba prisluhniti obema. To je tudi razlog, da na takih pogovorih tudi ne zaključimo nobenega primera; jih le odpiramo.

Petek svetovni dan potrošnikov
Komentar kdaj drugič.

Nedelja izlet v preteklost
Naprosili so me, da bi strokovno vodil skozi razstavo Out of print Razprodano, ki je v Tivolskem gradu, ki ga stražijo psi brez jezika. Čeprav sem pred desetletji sam počel stvari, kakršne so razstavljene na tej razstavi, strokovno ne morem voditi, ker nisem strokovnjak. Zaradi možnosti, da na kratko pobegnem iz človekovih pravic v umetnost, pa sem izziv sprejel. Tiste obiskovalce, ki so tivolski sprehod v sončni nedelji podaljšali v galerijo, sem malo mučil z osebnimi spomini na ljudi in dogodke, ki so se zgodili pred dvema, tremi desetletji. Uprizoril sem nekakšen egotrip.

Torek o človekovih pravicah
Pogovor o stanju človekovih pravic v Sloveniji v oddaji Intelekta na Radiu Slovenija. Sodelovali so še direktor policije in predstavnika dveh sindikatov. S sodišča ni prišel nihče, ker niso imeli časa. Potem pogovori s pobudniki. Popoldan ob slovesni maši odprtje in blagoslov jezuitske pisarne za begunce.

Sreda
Intervju za STA in praznovanje petdesetletnice bolnišnične šole na pediatrični kliniki.

Četrtek
Svetovni dan poezije in svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji.

april

06.04.2002
Pijača zahteva celega človeka

Petek poezija in diskriminacija
Včeraj je bil dan, ko se slavi poezija in se bojujemo proti rasni diskriminaciji. Ne vem sicer, zakaj oboje na isti dan, a vseeno je v tem nekaj simbolike. Vsaj zame. Oboje mi je zelo blizu, čeprav sta pomena obeh gibanj nasprotna. Poezija je tisto, kar me zelo mika, a jo puščam za poznejše čase, ko se ji bom lahko intenzivno posvetil. Boj proti diskriminaciji pa je zadeva, ki sem ji trenutno tudi službeno zavezan. Dveh stvari pa hkrati ne morem početi. Žal. Če človek hoče resno početi nekaj, se mora temu resnično posvetiti. Dveh stvari v istem času se ne da početi; vsaj ne kakovostno. Pokojni prijatelj psiholog Mišo Jezernik mi je nekoč povedal resnično pametno misel na to temo: Pijača zahteva celega človeka! (Ko je slišal moj drugi prijatelj pisatelj Peter Božič, da ta rek kot svojega širi Mišo, se je razjezil sveta jeza, ki jo je nemogoče opisati, saj se tako razjeziti zna le on in trdil, da je ta rek z globoko mislijo njegov in ga je Mišo ukradel njemu. Verjamem Petru, saj je Mišo res rad pobiral pametne misli in jih ob šanku širil brez navedbe avtorja.) In tako kot s pijačo je tudi s poezijo: zahteva celega človeka! Zato jo za zdaj puščam prihodnosti. Zato nisem imel nič z njo niti včeraj niti danes.

Sem pa danes sprejel muftijo, predstavnika muslimanske verske skupnosti v Sloveniji. Zahvalil se mi je za posredovanje pri javni objavi čestitke ob bajramu. (To dejanje je predstavljeno tudi kot pozitivni primer v poročilu ZDA o stanju človekovih pravic v svetu.) Prikazal mi je tudi trenutno stanje ob gradnji muslimanskega kulturnega in verskega središča v Ljubljani. Kot kaže, je izraz stanje tudi v resnici najprimernejši, saj v resnici stoji, ali pa se le stopica na mestu že več kot tri desetletja. Bojim pa se, da bo tudi letos tako, saj je spet eno izmed volilnih let, ko se politiki ne bodo upali izpostavljati z idejami, ki med volilci nimajo širše podpore. To pa je vse, kar odpravlja kakršno koli diskriminacijo. Včasih prav občudujem politike, ko si poskušajo zagotoviti tudi glasove manjšincev z raznimi obljubami, a na tak način, da ne bi izgubili podpore večincev. A se tega skoraj ne da storiti; vsaj na dolgi rok ne. Še posebno, ker smo manjšinci na neki način vsi. Vsakdo ima kakšno lastnost, ki ga tudi opredeljuje kot manjšinca: ljudje nismo monoliti, ampak smo sestavljeni iz neskončnega števila delčkov, ki nas vsak na svoj način postavlja v odnose z drugimi ljudmi. V nekaterih dimenzijah tudi kot manjšince.

Nedelja Planica
Prvič sem bil na prazniku v Planici. Malo sem gledal skoke, malo se pogovarjal, veliko pa sem se sprehajal med gledalci. Take množične prireditve me zanimajo predvsem zaradi svojih socialnih dimenzij: obnašanja ljudi.

Ponedeljek in torek dneva s policijo
Delegacija policije na čelu z generalnim direktorjem Markom Pogorevcem nam je na uradu predstavila raziskavo o tem, kako se policisti zavedajo človekovih pravic. Kaže, da so se zadeve lotili resno. S policijo imam precej stikov, tako po moji volji kot njihovi. Raziskava je pokazala, da se nekaj policistov (kakih 10 do 15 odstotkov) ne zaveda natančno svoje vloge pri zaščiti človekovih pravic. Naj ponovim: policija je ena izmed najpomembnejših inštitucij za zaščito človekovih pravic. A le kakovostna in izobražena policija. Žal pa se, kot povsod, tudi pri njih delijo ljudje na dobre in slabe policiste. In narediti moramo vse, da bo slabih čim manj.

Naslednji dan sem imel predavanje na Visoki policijski šoli. Priznati moram, da so me poslušalci izredno prijetno presenetili predvsem s pogovorom in vprašanji. Tudi z nestrinjanjem v nekaterih stvareh. Nestrinjanje in lastna stališča so eden izmed znakov poznavanja problematike.
Ostalo enako pomembno, a zmanjkuje prostora in časa. Kot vedno.

Že drugič sem se sestal z predstavnikom visokega komisariata za begunce Garrasom. Tema (za naslednjič): bosanski že deset let začasni begunci. In skorajšnje ukinjanje centra na Viču. Na obisk je prišla delegacija slovaškega parlamenta. Pa tudi minister za delo, družino in socialne zadeve Dimovski z ekipo.

Četrtek Litva
Odhajam v Litvo. Vrnil se bom v nedeljo.

20.04.2002
Nezaupanje, strah

Od četrtka do nedelje Litva

Ta dan sicer še spada v minulih štirinajst dni, a sem prejšnjo kolumno končal danes zjutraj pred odhodom v Litvo vstal sem ob treh in jo končal pred odhodom letala ob petnajst do osmih. Z Natašo sva potovala skoraj ves dan, čeprav le slabe tri ure z letalom, preostali čas sva prebila na dunajskem letališču. Že sprejem na letališču v Vilnusu je naznanjal to, kar se je pozneje tudi izkazalo organizacija posveta je bila brezhibna. Litvanci so potrdili, kar se mi je že prej dozdevalo: države vzhodne Evrope se takih mednarodnih posvetovanj lotijo veliko bolj resno kot zahodne. S prijaznostjo in resnostjo verjetno želijo pokazati, da ne zaostajajo za zahodom. Kar se tiče organizacij posvetovanj, pa ga v resnici daleč prekašajo. Zahodu se pač ni treba v ničemer več dokazovati je že sam po sebi najboljši. Ne vem, kdaj bomo presegli ta stereotip.

Proti večeru so gostitelji organizirali ogled mesta. Presenetilo me je s tremi značilnostmi: z obilico cerkva v starem mestu, neverjetno čistočo in množico beračev. Toliko cerkva, predvsem katoliških in nekaj pravoslavnih, v nobenem mestu še nisem videl! Večina jih še vedno ali znova služi prvotnemu namenu, v nekaterih pa so še danes muzeji ali kaj drugega in opravljajo funkcijo, ki jim jo je namenila sovjetska oblast v okviru preganjanja opija ljudstva. Ljudstvo je pač lahko zadeto od vodke, nikakor pa ne od katere druge droge, še najmanj od religije. Presenetila me je tudi čistoča po ulicah: niti cigaretnega ogorka ni mogoče najti na tleh. (Na moje začudenje mi je kolega z Malte dejal, da toliko cerkva in tako čiste ulice lahko najdeš samo v Ljubljani. Prepričan sem, da pretirava.) Žal pa je množica beračev kazala, da v družbi ni vse tako lepo, kot se zdi na prvi pogled. Če za Ljubljano velja, da beračijo v glavnem klošarji, je v Vilnusu drugače: beračijo predvsem starejši ljudje in invalidi. To kaže na veliko stisko nekaterih ljudi, ki si v tranzicijskih spremembah družbe niso znali ali mogli prigrebsti svojega dela pogače ali vsaj črnega kruha. Tisti, ki so si ga uspeli, pa nimajo dovolj posluha zanje.

V petek popoldne sem imel referat o vsakodnevnem delu ombudsmana. Glede na to, da sem zadnje tri dni spal le po nekaj ur, mi je še dobro šlo. Še boljši so bili sklepi, saj so vanje sprejeli večino idej, ki sem jih predstavil. Predvsem pa koncept ombudsmanovega preventivnega dela: ombudsman naj se ne ukvarja le z reševanjem posamičnih kršitev, ampak dejavno posega v družbeno dogajanje in s tem preprečuje kršitve človekovih pravic. Dejstvo je, da se nekatere skupine ljudi malo ali sploh ne pritožujejo ombudsmanu, predvsem skupine, ki bi jih lahko imenovali marginalizirane: Romi, otroci, tujci ipd. To pa ni znamenje, da tam ni kršitev človekovih pravic, ampak je vzrok za to nekje drugje: premajhna seznanjenost z lastnimi pravicami, nepoznavanje sistema, nezaupanje v družbo, strah... Da bi se posameznik pritožil, morajo biti izpolnjeni vsaj štirje pogoji: zavest o lastnih pravicah in pravicah drugih ljudi; obstoj formalnih pritožbenih poti; odsotnost strahu pred negativnimi posledicami pritožbe; zaupanje v sistem, da bo kršitve odpravil.

Ustvarjanje teh razmer je tudi področje dela varuha človekovih pravic. To pa zajema promocijo človekovih pravic, vpliv na izboljševanje zakonodaje ter neposredno komuniciranje z marginaliziranimi ali deprivilegiranimi skupinami. Zato mora biti varuh človekovih pravic čim bolj prisoten med različnimi skupinami prebivalcev. Tudi sodelovanje z nevladnimi organizacijami sodi v to delo.

Četrtek tujci
Že drugič v mesecu dni sem bil v cerkvi in duhovnem središču sv. Jožefa. Prvič na odprtju Jezuitske službe za begunce, sedaj pa na okrogli mizi z naslovom Ustavimo tujce! Pogovor o našem odnosu do tujcev in beguncev se ni mogel izogniti vprašanju o raznih fobijah in nestrpnosti Slovencev do drugačnih in drugih, o prevladujočih vrednotah v družbi in možnih poteh za preseganje tega. Pogovor je odprl več novih vprašanj, kot je ponudil rešitev. To je sicer stalnica vseh kakovostnih razprav. A najpomembnejše se je vsekakor zgodilo: pogovori o problematičnih temah kažejo poti za preseganje omenjenih problemov. In ta pogovor med jezuiti je to vsekakor storil.

maj

04.05.2002
Nekako sfuram

Zakaj ne bi za spremembo šel v času nazaj? Takole: začnem z dogajanji danes in končam nekje v daljni preteklosti pred štirinajstimi dnevi. Lahko bi tudi potoval po času: kakšen dan nazaj, pa malo naprej, pa spet nazaj itd., kakor bi se dogajanja vsebinsko povezovala. Ali še bolje: kakor se vsebinsko ne bi povezovala. Zakaj bi moral dnevnik teči iz preteklosti v sedanjost, od nekih baje dogodkov, ki se jih še komaj spominjamo ali pa si samo domišljamo, da so se zgodili, do tega trenutka, ko nizam črke in besede v nekakšen red, ki naj bi komu nekaj povedal? Pri tem nizanju časa, ki pomeni dnevnik, pa vedno izpustimo prihodnost. Dnevniki nikoli ne vsebujejo dogodkov, ki se bodo zgodili.

1. maj, praznik dela

Danes je drugi dan prvomajskih praznikov zjutraj. Poleg dokončanja tega prispevka se bo dogajalo približno isto, kot se je včeraj: branje prispevkov za letno poročilo, ki so jih napisali sodelavci, in izlet v bližino. Ta teden bo sploh zelo enoličen in v celoti posvečen letnemu poročilu. Zato sem si tudi vzel dopust, da bom lahko v miru prebral vse prispevke in napisal še svojega. Žal so delovni dnevi razbiti na toliko različnih majhnih, a pomembnih dogodkov, da se je skoraj nemogoče za dalj časa skoncentrirati na eno stvar. Taka koncentracija pa je potrebna za pisanje, ki je daljše od dveh strani, kot je tole pisanje. Sploh je moj način dela v zadnjem letu popolnoma drugačen, kot je bil prejšnja leta. Takrat sem dneve, tedne ali celo mesece delal eno samo stvar in sem se temu delu lahko v celoti posvetil. Prepričan sem bil, da nisem sposoben hitrih preskokov s teme na temo, a sem se očitno motil. Sedanje delo zahteva neprestano preskakovanje med različnimi opravili, pogovore z ljudmi, ki jih bremenijo popolnoma različne težave, odzivanje na zahteve vodenja institucije s tridesetimi zaposlenimi in odgovore na vprašanja novinarjev, pogovore s politiki, predstavniki nevladnih organizacij in strokovnjaki z različnih področij. Itd., od zadeve do zadeve skoraj brez prehoda. A kar nekako sfuram, vsaj upam, da je tako. Vsega tega ne bi zmogel, če ne bi imel odličnih sodelavcev, ki mi pomagajo.

27. april, praznik s spremenjenim naslovom

Včeraj zvečer sva bila z Nado na proslavi. Lani je bil to moj prvi državni praznik, ki sva mu prisostvovala v moji novi funkciji. Še sedaj se nisem čisto navadil na to, a do konca mandata je še dolgo. Predstava je bila prav prijetna in z navdušenjem sem ji sledil, prepričan sem, da tudi večina navzočih. Vsekakor nekaj popolnoma drugega kot lanskoletno mučenje želv in konjev na trgu pred parlamentom, če ostanem samo pri mučenju živali. Mi smo si bili tako sami krivi.
Prisostvovanje državnim proslavam ima tudi drugo, manj prijetno plat. In to so nam povedali demonstranti v preddverju Cankarjevega doma po končani prireditvi. Nekateri praznovalci so se sicer zelo jezili nad demonstranti, ki so s svojim protestom onečastili slavnostni dogodek, a morali se bomo navaditi na različne svetove, različna dojemanja sveta, različne, tudi konfliktne interese. Tudi to je del Evrope, od katere ne moremo prevzeti samo prijetnih stvari. Marsikdo med nami bi bil sicer raje na drugi strani transparenta, a je težko sedeti na dveh stolih hkrati.

23. april, proslava drugačnosti

Zavod za usposabljanje Janeza Levca je na Ljubljanskem gradu pripravil proslavo ob 90. letnici šole za otroke s posebnimi potrebami. Pripravili so res enkratno predstavo. Otroci so z različnimi nastopi recitacije, petje, drama, film ipd. zapolnili vse grajske prostore, povabljenci pa smo se premikali od prostora do prostora. Tako prireditev bi morali videti vsi tisti, ki nasprotujejo, da bi se v njihovi bližini pojavljali otroci (ali odrasli), ki so za malenkost drugačni. Morda pa bi ti otroci pripravili naslednjo državno proslavo? Šele to bi resnično pokazalo raven civilizacije in demokratične kulture: otroci in odrasli s posebnimi potrebami, ki enakovredno z drugimi oblikujejo scenarij proslave na najvišji ravni.

18.05.2002
Ko čas teče (pre)hitro

Ko začenjam nov štirinajstdnevnik, se bojim, da se bom spet ponavljal. Zanimivo pri mojem delu je, da se vsak dan dogaja množica novih stvari in moram preskakovati s teme na temo, a se nekatere vseeno neprestano ponavljajo. Že večkrat sem stokal o tem, da me obremenjuje neprestano menjavanje tematik. Ko pa se lotevam dokončanja prispevka za Dnevnik, da bom iz množice dogodkov izbral tiste, ki jim bom dal posebni poudarek, ker so zanimive zame in menim, da bodo zanimive tudi za bralca, se prestrašim, da se ne bi ponavljal. Morda bi se lahko delal pametnega in rekel, da se mi dogaja podobnost v različnosti.

Ko sem pred pisanjem tega besedila pogledal v računalnik, da bi pregledal, kaj sem v prejšnjih prispevkih že večkrat pisal, sem opazil, da se to moje pisanje vleče že več kot leto dni. Sem bil kar presenečen: čas teče hitreje, kot sem si mislil! In še hitreje, kot si bi želel; vsaj za nekatere stvari. Čeprav se za druge nikamor ne premakne. A vseeno, hvala vsem, ki se me v tem letu niste naveličali. Morda bomo zdržali še nekaj časa. Jaz se bom potrudil, da ne bom preveč dolgočasen, vi, dragi bralci, pa tu in tam potrpite. Urednica pa naj me ustavi, če bo treba.

Tudi tokrat bom ponovil metodo prejšnjega štirinajstdnevnika - od včeraj se bom vračal do prejšnjega tedna. (Besedilo dokončujem spet v petek ob petih zjutraj. Ne izide se drugače kot zadnji trenutek, pa naj si še tako grozim in se prosim, da "tokrat pa bo drugače". Ne gre in ne gre. Morda je to usoda vseh kolumnistov, da besedilu namenimo zadnjo noč in ga dokončujemo z urednikom, ki stoji za stolom in grozi s… s čim že?)

Včeraj - "štukanje"
Včeraj je bil spet dan, ko sem na hitro skupaj "štukal" različne obljube. Tako je vedno, ko ne poslušam Marjane in se dogovarjam sam: vzporedno moram izpeljati dva dneva. Enega, ki sem ga načrtoval jaz, in drugega, ki ga je zame načrtovala Marjana. Res je, vsakogar, ki bo kaj želel od mene, bom moral napotiti nanjo, da ga bo vtaknila v njen načrt mojih opravil.

Torek - običajen torek
Kot večina torkov je bil posvečen le pogovorom s pobudniki. Z njimi se sicer ne pogovarjam samo ob torkih, je pa ta dan rezerviran izključno zanje. Seveda se vmes pogosto prikrade tudi obveščanje javnosti. Medijem in posredno javnosti sem za vprašanja zmerom na voljo, čudim pa se, da nekaterih mojih odgovorov, ki smo jih tako s težavo vrinili v urnike - mojega in novinarkinega ali novinarjevega - zadnje čase ne zasledim. So teme preveč izpete?

Ponedeljek – AI
Amnesty International je v prostorih državnega sveta priredil okroglo mizo o protidiskriminacijski politiki Slovenije. Opozoril sem, in bom še enkrat, da se nekatere skupine, predvsem marginailizane, le redko obrnejo po pomoč ali zaščito k meni, kar ne pomeni, da na področjih teh skupin ne prihaja do kršitev. Verjetno je vzrok temu drugje: takšne skupine ponavadi niso najbolje seznanjene z lastnimi pravicami, ne poznajo sistema, tudi ne pritožbenih poti, bojijo se, da bo njihova pritožba izzvala negative posledice, in ne zaupajo, da bo država rešila njihov problem. S sodelavci se trudimo pomagati, da se bodo takšne skupine in posamezniki v njih znali sami boriti proti diskriminaciji. Vsekakor bomo morali za njeno odpravo še veliko narediti, predvsem za odpravo tiste, ki se je sploh ne zavedamo. Opozarjanje nanjo je učinkovita malenkost in pogovori o tem dobrodošli.

Nedelja - mednarodni dan medicinskih sester
Medicinske sestre redko štrajkajo.

Sreda – Maribor
Tokrat sem redno tiskovno konferenco pripravil v Mariboru. Predstavili smo kar nekaj pomembnih tem, med drugim spolno nadlegovanje v šolah. Rezultati mariborske tiskovne konference so me razočarali. Mediji so o problematiki spolnih zlorab poročali ali ohlapno ali sploh nič. O teh stvareh ne govorim zato, da bi se moje ime ali "faca" pojavila v medijih, ampak želim opozoriti na pereče probleme, ki se jim preveč izogibamo. Namesto tega se je še isti dan v Odmevih pojavil le košček izjave o primeru Kečanoviæ, ki sploh ni zajel bistva mojega odgovora. Sprašujem se, ali je bolj pomembno prilivanje olja na ogenj medpolicijskih konfliktov ali opozarjanje na pereče težave, za katere vsi želimo, da se ne bi dogajale.

junij

01.06.2002
Več človeškosti!

Prvi teden
Srečanje evropskih ombudsmanov v Krakovu. Peljali so nas na ogled Auschwitza.

Drugi teden
V sredo sem dobil od sodelavke Martine e-pošto z naslednjo vsebino:"10.30 - Sosedje sporočajo, da je D.K. zelo bolan. Živi sam. Že nekaj časa nič ne je, odklanja vse ljudi, je popolnoma odsoten. Menijo, da je nujno potrebna hospitalizacija. Pred dvema dnevoma so poklicali CSD Šiška. Strokovna delavka je obljubila, da se bo povezala s patronažno službo in takoj ukrepala. Ker se tudi včeraj ni še nič zgodilo, so poklicali CSD, kjer se ni nihče oglasil. Klicali so patronažno službo v ZD Vižmarje. Patronažna sestra je rekla, da ne more ničesar narediti. Danes zjutraj so klicali rešilni avto, pa ga po dveh urah še vedno ni." Obljubim, da bomo posredovali.

Pokličem CSD Šiška. Strokovna delavka pove, da je pred dvema dnevoma seznanila patronažno službo in kasneje ni preverjala. Včeraj se ni nihče oglasili, ker so praznovali obletnico CSD. Zahtevam, da nemudoma ukrepa v skladu s pristojnostmi in sporoči, kaj je ukrenila. Ob 12.10 pokliče strokovna delavka iz CSD. Pove, da je D.K. že na urgenci. Ukrepanje je bilo zares nujno. Takoj za njo pokličejo tudi sosedje in se zahvalijo za naše posredovanje.

Državne institucije pa ne delajo vedno tako počasi. Včasih je naglica izjemna - tudi takrat, ko zanjo ni kake posebne potrebe. Pred dnevi so policisti iz lepe države Slovenije nasilno odstranili človeka, ki je že deset let bival pri svoji ženi in 13-letni hčerki (obe državljanki Slovenije). Njegov trenutni status je bil čakanje na odločitev o državljanstvu. Na domu, kjer ves čas prebiva, so našli le hčerko, od katere so (nezakonito) izvedeli številko njegovega mobilnega telefona in ga povabili na pogovor o državljanstvu. Ko je prišel na PP Vič, so mu odvzeli potni list in ga naročili za naslednje jutro. Takrat so ga odpeljali k sodniku za prekrške s predlogom za izgon. Sodnik ni sledil zahtevi po izgonu (saj ima tu družino, ponujeno zaposlitev in čaka na odločitev o državljanstvu, nikoli ni imel težav z varuhi reda), le denarno ga je kaznoval z najnižjo kaznijo zaradi nezakonitega bivanja pri svoji družini. Ko moža ni bilo s policije že nekaj ur, je tja klicala žena. Pojasnili so ji, da ga bodo še isti dan odstranili iz države. Niso pomagale prošnje, da naj odstranitev prestavijo za kak dan; dali so ji pet minut, da pripravi najnujnejše za transport. In zvečer so ga na madžarski meji posadili na avtobus za Beograd. Niso ga izgnali, ker tega ni dovolil sodnik, le prisilno so ga odstranili. Na naše poizvedbe na policijski postaji, zakaj priprtemu niso nudili hrane, odvetnika, stikov z družino in drugega, kar po predpisih pripada človeku, ki mu odvzamejo prostost, so odgovorili, da mu svobode niso odvzeli. Ves čas je bil svoboden človek - čeprav v spremstvu dveh policistov ali v prostoru za pridržanje! Pa razumi, če moreš!?

Taka naglica pa ni značilna za vse dele ministrstva za notranje zadeve. Pred dnevi smo dobili iz istega ministrstva pojasnilo, da je na odgovor na vlogo o stalnem prebivanju treba čakati dve leti. Vemo pa, da sta ti dve leti marsikdaj tudi precej daljši.

Statistika hrani množico podobnih zgodb. Predvsem zgodb, ko država pove materi, da njeno materinstvo ni v interesu Republike Slovenije. Prav ji bodi, zakaj pa ne zabija košev ali golov! Pobudnica prebiva v Sloveniji od leta 1984 in je mati treh otrok (šolajoči se državljani Slovenije). Že četrtič so ji zavrnili državljanstvo. Vedno je bil neki za državo Slovenijo pomemben razlog. Tokrat so ji sporočili, da je Vlada Republike Slovenije ugotovila, da zanjo ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo. Ima še vrsto zavrnitvenih odločb. Iz ene preberemo: "Samo dejstvo, da je imenovana poročena z državljanom Slovenije in da so trije otroci prav tako državljani Slovenije, še ni zadosten razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, saj ima družina premajhen vir dohodka." Torej lahko samo bogate matere prebivajo s svojimi otroki!? Družinski dohodki pa imajo različen pomen; odvisno od interesa države. V drugem njenem dokumentu - zavrnitev socialne pomoči - pa piše, da družina ni upravičena do nje, saj je njihov dohodek prevelik!

Neka druga pobudnica ponovi besede delavke na CSD: "Ne boste dobili socialne pomoči. Vaš dohodek je prevelik. A poglejmo, kaj bo računalnik ven vrgel!"

15.06.2002
Begunci, vse najboljše!

Kot kaže, so razna poročila moja usoda: ko sem pogledal na zapis dogodkov minulih dveh tednov, ki mi ga vsakokrat pred kolumno skrbno pripravi Marjana, da le ne bi morebiti pozabil na svojo štirinajstdnevno obveznost, je skoraj vsak dan označeno ukvarjanje s poročilom. Največkrat na kolegiju premlevamo moje popravke besedil, ki so mi jih pripravili sodelavci. Kot pri vsakem delu je še posebej res pri pripravi besedil za javnost, da zadnji detajli poberejo največ časa - izboljšati je treba še to in to, tu moramo še nekaj dodati, odvzeti, to povedati nekoliko bolj trdo… Pred leti sem ugotovil, da za zadnjih deset odstotkov besedila potrebujem enako časa kot za preostalih devetdeset. In to je še posebej skoncentrirano delo, a ga žal neprestano prekinjajo sprotni aktualni problemi. A smo že pri koncu in letošnje poročilo o človekovih pravicah v Sloveniji bo kmalu predstavljeno. Ta opravek pa ima eno dobro plat: šele sedaj, ko se natančno prebijam skozi vse lansko delo, slika o vsebini postaja jasnejša.

Še ena rdeča nit se vleče skozi zadnjih štirinajst dni: begunci. Ne le zato, ker bo v nedeljo mednarodni dan beguncev, ampak ker je konec meseca rok, ko se morajo iz svojega desetletnega domovanja izseliti bosanski begunci iz viškega begunskega centra. (Lep praznik?!) To so predvsem Muslimani iz Republike srbske, ki se ne morejo in se najbrž ne bodo mogli nikoli vrniti. V Republiki Sloveniji pa imajo že deset let status začasnega bivanja. Desetletna začasnost! In ta začasnost je največja težava. Začasnost jim ne dovoljuje dela, saj smejo delati le 60 dni v letu, s čimer si niti približno ne morejo zagotoviti eksistence. Začasnost jim preprečuje načrtovanje prihodnjega življenja. Začasnost jih dela za vedno odvisne od "dobrotnikov", ki so jim dovolili nastaniti se v barake, kjer šolajoči se otroci nimajo prostora za domače naloge. Začasnost pa je tudi odsev politike, temelječi na podmeni, ki jo slovenska oblast udejanja na večini področij, da se bodo vsi problemi tako ali tako prej ali slej sami rešili. A se žal ne rešijo. Nekaj časa skrito tlijo pod preprogo in se na koncu žareče pojavijo in zahtevajo rešitev. Prepozno reševanje pa ni mogoče - lahko se le odstrani žerjavica in počisti pogorišče.

Tudi pri reševanju begunske problematike se slovenska država obnaša na enak čakajoči način. Zadnjih deset let se neprestano "dela na rešitvi" in sprejema zakone in predpise, ki že ob sprejetju nič ne rešujejo in probleme le prelagajo na lepši jutri, ko bo treba reševati že nove probleme. Kljub neprestanemu opozarjanju (tudi ali še posebej predhodnega varuha človekovih pravic), da je potrebna trajna zakonska rešitev begunske problematike, so pred petimi leti pridobili začasni status. Tega pa oblasti že pet let popravljajo in rešujejo in obljubljajo, da ga bodo rešile v naslednjih mesecih. Da bi našla rešitev, je vlada pred nekaj meseci imenovala delovno skupino, ki naj bi pripravila predloge za sistemsko rešitev. Baje so nekaj natuhtali in predlagali rešitve. A kaj, ko so nekateri člani, še preden so rešitve zagledale beli dan, natuhtali že nove! In bodo zanesljivo spet nove in nove. Kot minulih deset let. Kot osel iz vica iz prejšnjega obdobja (glavno vlogo so pripisovali Kardelju), na katerem so poskušali množico genialnih idej za izboljšanje njegovega življenja. Ko pa je crknil, je izboljševalec žalostno dejal: "Škoda, jaz pa sem imel še toliko dobrih idej!"

V minulem desetletju proizvodnje novih idej pa so begunci postali deset let starejši. Izgubili so deset let delovne dobe, ko niso smeli legalno delati in so se na črno udinjali raznim delodajalcem. In prišli so v leta, ko je še domačinom težko dobiti delo. Otroci so odraščali, postali tujci domovini, iz katere so bili izgnani, in ostali tujci v domovini, ki jih je/ni sprejela.

Vse najboljše za mednarodni dan beguncev!

29.06.2002
Neobčutljivost institucij

 Petek – margina
Ura je pol petih, ravno je začelo deževati in danes ne bo treba zalivati rož. Ob devetih sem že dogovorjen v Trebnjem z županom in predstavniki tamkajšnjih Romov, torej moram kolumno hitro dokončati. Vsaj Letno poročilo varuha človekovih pravic mi zdaj ne visi več za vratom, saj je že v tiskarni. Čez dva tedna ga bom predal predsedniku državnega zbora, pozneje še predsedniku republike. Na novinarski konferenci bom predstavil vsebino, potem pa si bom privoščil dopust. Če sem iskren, ga že komaj čakam.

Današnje srečanje z Romi se ujema z drugimi aktivnostmi zadnjih dni, ko sem opravi pogovore predvsem s predstavniki različnih marginaliziranih skupin: invalidi, begunci, obolelimi za azbestozo… Kaže, da se vsaj nekatere skupine vedno bolj zavedajo svojih pravic in jih poskušajo izterjati od družbe. Institucije, katerih delo bi moralo biti namenjeno tem skupinam, so pogosto preveč zbirokratizirane in premalo aktivne pri prepoznavanju ali odpravljanju težav iz družbe izključenih ljudi. Pogosto imam občutek, da vlada med njimi prevelika neobčutljivost za stiske ljudi, ki potrebujejo pomoč. In ne samo v institucijah, v celotni družbi!

Slovenski državljan me je ogorčen okrcal, ker naj bi se preveč zavzemal, da bi "dobili še več Bosancev". Meni, da "če teh beguncev noče niti lastna država, res ne morejo biti kaj prida"! Ne zanima ga pogled čez ograjo: da gre pri ureditvi statusa beguncev in reševanju problemov malih ljudi (v veliki meri žal slovenskih državljanov) ponavadi za ureditev osnovnih (!) človeških pravic. In človeškega v mislih nekoga, ki skrbi samo za svojo "zelenico", ni veliko.
V stiski je mnogo skupin. Predvsem tistih, ki nimajo nobenega posebnega pomena za politične stranke, ker ne volijo, ali pa jih je premalo, da bi lahko aktivneje posegli v volilna dogajanja. Na primer otroci. V državnem zboru kar nekaj zakonov, ki bi morali biti že davno sprejeti, čaka na milost. Ustavno sodišče je že trikrat odločilo, da se morajo spremeniti zakoni v zvezi z dohodninskimi olajšavami za otroke, pa nič. Ali ureditev zakonodaje za otroke s posebnimi potrebami. Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ne more izvajati, ker še ni izvršilnih predpisov, pa bi morali biti že pred natanko letom dni. V ministrstvu za znanost, šolstvo in šport se zavedajo, da je "zaradi zastoja pri izvajanju zakona prišlo do vrste problemov, ki jih je možno reševati le s postopki usmerjanja". Zato, dodajajo, pripravljajo pogoje za čim prejšnje izvajanje zakona. Pripravili so zasilno rešitev le za izvajanje nalog šolskih uprav, zato je mogoče otroke in mladostnike vključevati le v programe, ki se izvajajo v specialnih institucijah, ni pa mogoče pomagati otrokom s posebnimi potrebami, ki so integrirani v redne vzgojno-izobraževalne programe. Otroci, še posebej otroci s posebnimi potrebami, so pač skupina, ki se ne more tako glasno upirati in groziti kot nekatere druge, zato lahko počakajo.

Pogosto imam občutek, kot da je družba ves čas preveč zaposlena z velikimi zgodovinskimi dogajanji, in zato nima časa za stiske nekaterih ljudi. Predvsem ne za tiste, ki so na obrobju. Geografskem in socialnem.

Četrtek - dan slovenske policije
Slovenskim policistom vse najboljše ob njihovem dnevu.

Ponedeljek – center
Pred proslavo dneva državnosti je majhno neurje postalo veliko neurje. Ker se je zgodilo v Ljubljani. Tako vsaj pravijo Prekmurci. In strinjam se z njimi. So pač na obrobju in so zato tudi njihovi problemi obrobni.
Proslava naših zgodovinskih dosežkov pa je bila kar v redu. Če jo primerjam z lanskim sado-mazo mučenjem želv, konjev in gledalcev, naravnost prijetna. Tudi govor predsednika republike. Razen v točki, kjer je govoril o Natu. A za to sem najbrž kriv jaz sam, ker imam o tem drugačno mnenje kot večina slovenske politike. Sem pač notorični nasprotnik kakršne koli oborožitve in mi pri tem ni pomoči. Kot je to pred četrt stoletja ugotovila JNA in me nagnala iz svojih vrst.

julij

13.07.2002
Nasilje je tudi kričanje

Ponedeljek
Sedmo letno poročilo varuha človekovih pravic je v tiskarni. Kot vedno, kadar dajem stvari v tisk, imam še veliko idej za izboljšanje, a je enkrat treba končati. Tudi dopust me čaka.

Sreda
Dan slovenskih rudarjev. Vedno manj jih je in kmalu bomo zanje vedeli le še zaradi praznika, ki so ga nekoč praznovali.

Od četrtka do ponedeljka
Od četrtka do ponedeljka sem bil na dopustu - vsaj fizično sem bil odsoten, sicer pa prepogosto na telefonu. Kot pravi zoprn šef, ki ne da miru in misli, da brez njega ljudje ne znajo živeti. Nekoliko mi je šlo na živce govorjenje in pisanje o oblačenju ob večerji španskega kralja. Kaže, da prihaja čas kislih kumaric in s tem iskanje čim bolj bedastih tem. Ljudje ob ukvarjanju s cunjami drugih ljudi najbrž pozabijo na svoje težave. Mene te stvari nikoli niso zanimale - vsakdo ima pravico živeti svoje življenje in nositi svojo uniformo.
Morda je v pretiravanju s cunjami skrita želja po nadzoru življenja drugih! V nekaterih firmah namreč zaposlenim predpisujejo celo, da se morajo redno kopati in striči nohte. Nekateri lastniki delovnih mest mislijo, da jim morajo zaposleni ob sprejemu službe dati v najem (ali celo v last) celotno življenje - tako službeno kot zasebno. Nekdo mi je anonimno poslal seznam obveznih pravil, s katerimi v neki mariborski invalidski firmi predpisujejo videz, urejenost in komuniciranje delavcev. Ta pravila se ne ustavijo le pri splošnih napotkih, ampak že presegajo mejo človekovih pravic, saj predpisujejo, da morajo delavci skrbeti za ustrezno prehrano in vzdrževati ustrezno telesno težo. Zanima me, ali pri taki skrbi za delavčevo prehrano in težo poskrbijo tudi za finančne dodatke, ki bi zaposlenim olajšali breme zdrave prehrane! Ustrezna prehrana namreč ni zastonj. Če ne bi bilo grozljivo, kako si nekateri lastniki dovolijo uravnavati celo zasebno življenje zaposlenih, bi se ob navodilih lahko zabavali. Zelo natančno so razdeljena na splošni del, definicije pojmov in pravila. Definicije pojmov so na primer take:
"UREJENA PRIČESKA Ženska: lasje morajo biti redno prani in počesani. Moški: lasje morajo biti redno prani in počesani. Lasje naj v zatilju ne segajo preko ovratnika, lasje speti v čop in obrita glava nista dovoljena.
OSEBNA HIGIENA: redno kopanje, čist obraz in roke, urejenost in čistost zobovja, pristriženi in čisti nohti, uporaba ustreznih dezodorantov, primerno ličenje in prehrana.
PRIMERNO LIČENJE: zmerna uporaba ličil skladnih s barvo kože in oblačil."
Pravila pa so:
"Vsi deli obleke morajo biti zapeti. Čevlji morajo biti zloščeni in redno očiščeni. Delavec mora paziti tudi na naslednje:
-  da se redno umiva, čisti zobe, ureja nohte,
- da skrbi za urejeno pričesko,
- da vzdržuje ustrezno telesno težo."
Poznam veliko Mariborčanov. Doslej še nisem opazil, da so taki prasci, da bi jim bilo treba ukazovati umivanje.

Sreda
Včasih preveč sodimo po videzu in pustimo, da nas zanesejo predsodki. V zmedi različnih mnenj in ozračju, prenasičenem z občutki, berem protestne izjave različnih skupin civilne družbe, ki trdijo, da so v noči z nedelje na ponedeljek policisti prekoračili svoja pooblastila. Ta stališča bomo seveda preverili. Nasilje ni samo v udarcih gumijevke. Nasilje je lajež psov, kričanje in zmerjanje. In nepopolna resnica je včasih hujša kot laž. Ali bi bilo bolj "prav", če bi se zganili šele, če bi se nekaj "drugačnih" mladih ljudi znašlo na urgenci zaradi lažjih ali težjih telesnih poškodb? Ali človek, ki nam na videz ni všeč, ker živi po svoje in ima nenavadno barvo las, ne zasluži neoporečnega odnosa in obravnave? Mladi ljudje iz Kurilniške so otroci nekaterih med nami. Kako bi bilo komu od nas, če bi se v njegovega otroka zaganjali psi in bi ga policisti grdo zmerjali? Če bi ga javno razglasili za odvisnika? Ali ne velja za nedolžnega vsak (tudi če je obdolžen kaznivega dejanja), dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo?

Pred dnevi je umrla Minka Krvina. S sedmimi knjigami in svojo osebnostjo je pustila močno sled. Pred kakšnim mesecem sem ji ob bežnem obisku obljubil, da jo bom obiskal za daljši pogovor. A bom za vedno ostal dolžnik.

27.07.2002
Slab izgovor za slabe zakone

Ponedeljek, torek predsedniki
Letno poročilo varuha človekovih pravic sem predal predsednikom državnega zbora, republike in vlade, ob predaji sem z vsakim tudi bolj ali manj ljubeznivo poklepetal o človekovih pravicah. Dneva sta bila naporna predvsem zaradi spremljajočih tiskovnih konferenc in komaj sem dočakal naslednji dan, ki je bila sreda.

Sreda ko naj se ne bi nič zgodilo
Pa ni bilo tako. Na željo generalnega direktorja železnic Igorja Zajca sem posredoval pri molotovcih in obe strani spravil za pogajalsko mizo. Pogajanja bodo zanesljivo naporna, a vemo, da se brez muje še čevelj ne obuje.

Četrtek, Kranj Zagoričnik
Dan se je začel pri ljubljanski županji s pogovori o načinih za zmanjševanje netolerance. Tak projekt bi bilo treba voditi na državni ravni pod okriljem vlade ali parlamenta. Z ambasadorjem Evropske komisije sem se pogovarjal o človekovih pravicah v Sloveniji, predvsem pa o odnosu do drugačnih in diskriminaciji. Zvečer v Kranju v Prešernovi hiši odprtje razstave, posvečene Franciju Zagoričniku.

Petek, Ljubljana čudežev ni!
Dnevnik je objavil odgovore generalnega sekretarja vlade Mirka Bandlja na kritike iz poročila o stanju človekovih pravic v Sloveniji. Ti odgovori se mi zdijo veliko sprenevedanje. Hudo za državljane, kjer oblast računa na to, da bodo čudeži urejali družbene probleme! Zavedam se, da so sredstva, pa naj so še tako velika, vedno omejena. Zato se mora vlada odločati, kako in za kaj jih bo porabila. Take odločitve pa zahtevajo, da ima sprejete razvojne prioritete, ki izhajajo iz vizije družbenega razvoja. Kažejo tudi to, kaj je oblasti pomembnejše: zadovoljstvo ljudi ali kaj drugega. Odgovor generalnega sekretarja glede slabih zakonskih in podzakonskih aktov pa meji že na aroganco: Ali naj bi potemtakem delali manj zakonov, da bi bili bolj kakovostni? Izgovarjanje na Evropsko unijo je sicer priročen, a zame nezadovoljiv izgovor. EU ni kriva, da je na primer zakon o kazenskem postopku v petih letih doživel že štiri popravke. In zadnji popravki so v vsaj devetih primerih popravljali člene, ki so se spreminjali že v prejšnjih novelah. Ali novi zakon o izvršbi, ki naj bi zagotovil hiter in učinkovit postopek, prinesel pa je le dražjo, bolj zamotano in manj pregledno izvršbo. In še in še zaletavosti ob pripravi in sprejemanju zakonov; predvsem zakonov, ki z EU nimajo nič skupnega. Prepričan sem, da je večkratno popravljanje slabih zakonov bolj dolgotrajno, kot pa če bi začeli zakone že na začetku kakovostno pripravljati. Nekakovostno delo kažejo tudi odločbe ustavnega sodišča. To je lani v vsem letu ugotovilo deset protiustavnosti, letos v prvih petih mesecih pa že štirinajst. Lani je razveljavilo 16 podzakonskih predpisov, v petih letošnjih mesecih pa že 21. Naj omenim še nesprejemljivo omalovažujoč odnos do ustavnega sodišča in posledično do vseh državljanov, saj se ne spoštuje njihovih odločb: roki, ki jih ustavno sodišče določi za popravo neustavnosti, potečejo, neustavnosti ostajajo. Zakon o dohodnini na primer že šest let čaka na odpravo neustavnosti, tovrstnih dokazov je še zajeten arhiv. Težko bi rekel, da je za to kriva Evropska unija.

Torek pogovori
S pobudniki smo načeli kar nekaj zelo aktualnih tem, ki bodo ostale za naslednje kolumne. Tokrat le telegrafsko poročilo: diskriminacija (invalidov, žensk, drugačnih), nekorektno delo inšpekcij in nekorekten odnos do stavke kontrolorjev letenja. Ne bom se spuščal v (ne)upravičenost stavke, menim pa, da je spreminjanje pravil med igro, ki si jih je privoščila vlada, nekorektno.

Sreda, Maribor študenti
Študentje novinarstva, ki so na praksi pri mariborskem Večeru, so si zaželeli pogovora z mano, zato sem se odpeljal v Maribor. Predvideni enourni pogovor se je raztegnil v dve prijetni uri.

Četrtek, Bohinj sprehod
Prvi zares počitniški dan. Obiskali smo Jana in Duško, ki preživljata dopust v Bohinju. Izlet v Voje je bil prav prijeten. Tudi otroka (Hana in Iza) sta pogumno zdržala vso pot. Potem še ogled konjičkov, ki se ju nista upali zajahati (pa drugič!), Iza je izsilila še prednevihtni skok v mrzlo jezersko vodo, soglasno smo si privoščili kosilo skupaj z večerjo in pot domov. Zvečer še nisem mogel avtorizirati intervjuja, kar bo moje prvo petkovo jutranje opravilo.

avgust

10.08.2002
Umetnost dopustovanja

Prijatelj Matevž Krivic je tako zaključil elektronsko sporočilo: Lep pozdrav Tebi in družini - skušaj vsaj na dopustu malo odriniti vstran vsakodnevne skrbi in "slovensko folkloro", če hočeš vzdržati vseh šest dolgih let te muke! Matevž. Jaz bi to zares rad poskusil. Pa nekako ne gre. Ves julij in avgust sem načelno rezerviral za dopust: dneve, ko ne bo nič najbolj pomembnega, bom na dopustu. Takih dni seveda skoraj ves julij ni bilo; šele proti koncu so se počasi začeli zgoščati dnevi, ko ni bilo nič najbolj pomembnega. Prava umetnost pa je začeti dopustovati. Možgani so ves čas pri preteklem delu in problemih, ki jih je še potrebno razrešiti resnično ali samo v domišljiji. Ker ljudje nimamo reset tipke kot računalnik, je potrebno neko vmesno obdobje prilagajanja in prisiljevanja telesa in duha na drugačen ritem.

Minuli teden sem imel tako obdobje, čeprav me je Marjana ves čas obveščala o dogajanju na uradu in o željah za javne nastope. A sem se, čeprav nerad, izogibal vsem srečanjem, predvsem pa stikom z novinarji, ki so za uspešen potek prilagajanja najusodnejši: vsak pogovor zahteva popolno angažiranost. Tudi za en sam odgovor na morda ozko definiran problem je potrebno premisliti vrsto okoliščin.

Da je bilo to nekoliko težje, je nehote poskrbel sam avtor lepih dopustniških želja. Krivic je varuhu človekovih pravic poslal pobudo za ustanovitev sveta za spodbujanje spoštovanja vere in nevere. V njej predlaga, da bi oblikoval posebno mešano telo iz uglednih vernih in nevernih ljudi, ki bi s svojo avtoriteto in strpnostjo prispevali k postopnemu premagovanju miselnih razpok. Razumljivo je ta pobuda takoj sprožila želje po mojem komentarju. Naj priznam, da sem bil pobude izredno vesel, ker podpira moja lastna stališča. O njej se bomo morali še veliko pogovoriti in jo natančneje dodelati tako z avtorjem kot z drugimi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s strpnostjo in diskriminacijo. Moji cilji so namreč še širši: aktiven pristop celotne družbe, predvsem pa institucij, medijev in uglednejših posameznikov za zmanjševanje nestrpnosti na vseh področjih in ne le na religioznem. Že iz svojega prejšnjega dela vem, da se nestrpnost v družbi kopiči pri posameznih ljudeh in slojih. Redko se zgodi, da je nekdo nestrpen le do ljudi, ki verujejo (drugače), do drugih oblik drugačnosti pa je strpen. Njegova nestrpnost se prenaša iz ene oblike v drugo odvisno od trenutnih družbenih okoliščin. Pri analizi podatkov javnomnenjskih raziskav, ki smo jo naredili za poročilo o človekovem razvoju, smo ugotavljali tak premik nestrpnosti v Sloveniji v devetdesetih. V začetku desetletja (ob osamosvojitvi) se je nestrpnost usmerjala predvsem proti drugim: drugim narodom, veram, rasam. Proti koncu pa se je preusmerila v nestrpnost proti drugačnim: psihiatričnim bolnikom, bolnikom z aidsom, homoseksualcem... Vsota nestrpnosti pa se ni zmanjšala. Ta premik nestrpnosti laično razlagam s tem, da smo se ob času osamosvajanja počutili ogrožene od drugih (tujci), zdaj pa nič več. In nestrpnost se je preselila drugam k tistim, za katere posameznik meni, da ga ogrožajo.

Naj bo to na tem mestu dovolj. Ker sta nestrpnost in z njo povezana diskriminacija moji priljubljeni temi, naj dodam še nekaj iz moje varuške zgodovine. Še preden me je državni zbor potrdil, sem dejal, da je drugačnost, drugačen življenjski slog del našega življenja, na katerega se bomo morali vsi skupaj navaditi. Še več: ne samo navaditi in strpno prenašati, temveč sprejeti kot nekaj, kar nas bogati.

Ostala dela in naloge, ki sem jih opravljal v tem času, so bila prijetna in koristna. Odpakiral sem kar nekaj škatel s papirji, ki so me čakale že leta. Kustosi galerij, ki se ukvarjajo s konkretno poezijo, bodo zadovoljni. Jaz pa tudi. Našel sem tudi nekaj za sedanje delo pomembnih dokumentov: govor, ki sem ga imel leta 1990 na zasedanju Združenih narodov v Ženevi o kršenju človekovih pravic v Jugoslaviji, potrdilo Mednarodne federacije za človekove pravice, da jih zastopam na Kosovu... Obiskal pa sem tudi Slovenj Gradec, kjer sem obnovil stike s starimi prijatelji.

24.08.2002
Razglednica z Mljeta

Uvod
Irski ombudsman mi je lani rekel, da so njegovi starši odkrili novo deželo za letovanje: Slovenijo. V njej jim je bilo poleg raznolikosti okolja všeč predvsem to, da jih ni vsak trenutek oblegala množica turistov, predvsem znancev. Ker vsakega človeka najeda tudi egoistični črv, poskušajo obdržati zase ta počitniški privilegij, zato nikomur ne izdajo vira njihovega počitniškega zadovoljstva. In približno tak egoistični črv me vrta ta trenutek, ko sem na počitnicah na Mljetu. Najraje bi zamolčal, kje sem, kako dobro se počutimo, kako prijetna je vsa narava in ne samo morje. Izjeme niso niti zaposleni v hotelu omogočili so mi, da lahko to kolumno pošljem iz oddaljenih krajev. Na moje dvomeče vprašanje, ali je mogoče možno to, kar zanesljivo ni možno da bi se nekje našel računalnik, pa še internet, mi je prijazno dekle v recepciji z nasmehom odgovorilo, da ni težav. In jih tudi v resnici ni bilo. Zato nimam nikakršne pravice do egoističnega skrivanja.

Zaplet in razplet
Zvečer, ko sta Hana in Nada padli v posteljo, sem šel malo raziskovat otok. Kratek sprehod do konca Malega jezera in nazaj, sproti pa si bom še zapisoval (v spomin seveda) ideje za kolumno. Ker se je začelo nočiti, moja pozornost pa je bila usmerjena nekam v notranjost, sem seveda zgrešil pot, ki vodi od jezera do hotela. Kakih sto metrov od prave poti, sredi gozda, sem naletel na tri izgubljene ženske, ki so že tri ure iskale pot iz goščave. Bile pa so za hojo po gozdnih kamnitih potkah nadvse primerno obute: v natikače, ki so jih že dodobra ožulili. Uslužno sem jim ponudil pomoč. Seveda v napačni smeri in sem jim pomagal še eno uro sprehajati se po stezicah. Kljub temu so mi bile izredno hvaležne, ker so že obupale in hotele kar prenočiti v gozdu.

Vmesni dvom
Ker sem na dopustu, pa tudi čas je še vedno dopustniški, niham med v celoti dopustniško in nekoliko službeno obarvano kolumno.

Odločitev
Opazovanje ljudi, ki me obdajajo, me je prepričalo, da brez nadaljevanja ne bo šlo. Ta močno poraščeni otok, poln divjih živali, z gozdnimi drevesi do same obale, kjer lahko iz naravne sence skočiš naravnost v morje (čisto nekaj drugega kot neki grški otok, kjer smo pred leti zaman iskali osamljeno nezavzeto drevo!), ima tudi idilično naravno pristanišče, ki privlači množico jaht, da se vsaj za kak dan zasidrajo. Prebivalci teh plovil iz vsega sveta namreč z barvo babilonskega vrveža barvajo časovno bežno množico, a za večno napolnjeno s prijetnimi spomini.

Čistoča in higiena
Ne gledam TV-reklam, a so včasih tako vsiljive, da kateri pač ne morem pobegniti. Tema teh reklam, ki me že nekaj časa najbolj nadleguje, pa je čistoča. Pralni praški kar tekmujejo, kateri bo bolje očistil naše slovenske gate in z gatami tudi glave. Najšokantnejši, hkrati pa najbolj ilustrativen je bil konec neke take reklame: Nič ne ostane: le čistoča in higiena! Vsake take modre ugotovitve ne razumem le kot sliko fizičnega stanja naših gat, ampak jo slišim v kontekstu naših družbenih vrednot. Kako očistiti našo lepo družbo vse svinjarije. Svinjarije, kot je zapisal nepodpisani k opombam o gradnji džamije: Vič ima že dovolj svinjarije (odpade, avtosejem, smeti, prebežnike itd.). Naše čiste duše ne moremo umazati, kot je prav tam zapisal nekdo drug: Naša kultura nas uči strpnosti in razumevanja, oni pa že v samem temelju dopuščajo nasilje! V strahu pred babilonom, ki preti, se neki bralec nekega časopisa ob razmišljanju o begunski problematiki tudi sprašuje: Nisem ksenofob, a katera mati bi rezala kruh tujim otrokom, medtem ko so njeni lačni?

Najbrž sem iz nekega drugega sveta. Nič me ni strah babilonskega vrveža. Nasprotno uživam v njem. Nič me tudi ni strah umazanije. Bolj me je strah pretirane čistoče. Se mar zavedamo, kako svinjamo okolje v prizadevanju, da bi bili čisti, bi rekel ekolog za fizično okolje. Enako velja tudi za družbeno.

september

07.09.2002
Majhen korak v službo, velik v šolo

Prvi teden: drugi teden na Mljetu
Šele drugi teden sem začel z dopustom; vsaj takšnim, kot se za dopust na morju spodobi nekaj več plavanja in gibanja. Prvi teden sem bolj ali manj prespal. Kaže, da sem imel tolikšen manko spanja, da se sploh nisem mogel zares prebuditi. Nekaj časa sem razmišljal, zakaj sem sploh plačeval hotel, če samo spim to bi lahko doma delal zastonj. A sem se počasi pomiril z ugotovitvijo, da doma pač ne bi mogel tako brezskrbno spati. Vsaka stvar ima svojo ceno. Tudi spanje. Če mi paše, si ga bom pač privoščil! Saj sem vendar na dopustu.

Drugi teden je bil za spoznanje aktivnejši. Natančneje smo si ogledali otok, ki je zares enkraten: gozdovi in hribi. Ni sicer veliko zgodovinskih razvalin, na katerih turisti običajno pasejo oči, a za potešitev tovrstnih potreb jih je vseeno dovolj. Jaz imam za počitnice raje naravo, (morsko) vodo in prijetno senco. Tega pa je tu v izobilju.
 
V nedeljo je Štefan prinesel Hanine plavutke, ki jih je pozabila doma. Zelo rada se potaplja in raziskuje morske globine; tja do treh metrov, kar je za šestletno deklico že kar velik podvig. In s plavutkami gre to lažje. Brez potapljanja zanjo morje ni pravo morje. Našla sva nekaj rdečih morskih zvezd, ki smo si jih ogledali in jih vrnili v globine. Za spomin vedno poberemo le mrtve stvari: prazne školjke in ostanke ježkov. S tem bo, kot pravi, okrasila okvir ogledala, ki jo bo do naslednjega leta spominjalo na prijetne dni na Mljetu.

Drugi teden: prvi teden doma
Spet v službi. Zanimivo, kako hitro usahne množica idej za delo, ki so se mi porodile v času brezdelja, čim sem sedel za pisalno mizo. Da bi jih čim več ohranil, sem takoj v ponedeljek zjutraj z Natašo napisal velik list nalog, ki nas čakajo v jeseni. List je bil kar hitro prekratek in seznamu še vedno veliko manjka. To bom dodajal sproti (upam, verjetno neuspešno, da se bo kaj dalo tudi prečrtati!). V sredo so mi dekleta iz Mednarodne organizacije za migracije in Visokega komisariata ZN za begunce predstavile projekt za zmanjševanje ksenofobije, ki ga načrtujejo. Vsaka ideja, ki poskuša zmanjševati nestrpnost, mi je blizu in jo podpiram. Tudi tej želim, da bi bila čim bolj uspešna, predvsem pa, da bi jo institucije v Sloveniji podprle. V sredo sem v državnem zboru prisostvoval skupni seji odborov v počastitev dela Unicefa, zatem za kratek čas obiskal demonstracije kmetov. Na ustavnem sodišču smo analizirali, kako bi lahko skupaj izboljšali delovanje države in povečali raven spoštovanja človekovih pravic. Seveda je prvi korak večje upoštevanje odločb ustavnega sodišča. V zadnjem času se neizvršene zahteve ustavnega sodišča kopičijo.

Moja vrnitev v službo je velik nič v primerjavi z življenjsko spremembo, ki jo je doživela Hana začela je hoditi v šolo. Iz plavutk se je čez noč znašla v novi opremi: z rumeno rutico okoli vratu in veliko torbo, s katero opleta okoli sebe, da je videti prav nevarno orožje za mimoidoče. Seveda kar poka od navdušenja in odraslosti, mi pa od skrbi, ali bomo imeli vse učbenike, pa delovne zvezke, pa še ta prave... Eni so namreč še za osemletko, drugi za devetletko... Še knjigarne si niso prav na jasnem, kaj naj komu prodajajo. Seveda smo kupili napačne (na srečo ne vseh!), zdaj nam pa učiteljice prijazno pomagajo iz zmešnjave.

O učbenikih in brezplačni osnovni šoli le na kratko. Strinjam se s tistimi, ki ugotavljajo, da je obveznih učbenikov preveč in da so za marsikoga predragi, vendar učbeniki ne sodijo v zagotavljanje pravice do brezplačnega šolanja. Na žalost! Marsikaj bi bilo mogoče narediti za racionalizacijo in boljšo kakovost, vendar je to stvar stroke. V strokovne odločitve urad varuha ne more posegati, nameravamo pa se ukvarjati z vsemi oblikami razlikovanja, ki nastajajo na podlagi socialnega položaja.

Poslovili smo se od tovarišic v vrtcu; vendar ne čisto tako, kot pravi himna za mini maturante: igra je za nas končana, hej, hej, hej, šola nam bo delo dala, hej, hej, hej... Še se bomo igrali, če bomo le imeli dovolj časa. Pa v šoli se tudi igrajo. Na srečo!

21.09.2002
V občini Romov ni?!

Prvi teden Več razumevanja
Poudarek tedna je bil na vprašanju diskriminacije drugačnih. Z urednikom verskega programa na TV Slovenija sva se dogovorila o novembrski oddaji, v kateri bi obdelali predlog o ustanovitvi telesa, ki bi se ukvarjal s preprečevanjem verske nestrpnosti in z odpravljanjem problemov, ki nastajajo med različnimi verniki ter verniki in neverniki. Obvestil me je tudi, da so izdelali kriterije, po katerih bi določali, komu bodo na nacionalni TV dali možnost pozdraviti svoje vernike ob praznikih. Ob petnajstletnici prvega javnega nastopanja lezbijk v Sloveniji so organizirali mednarodni seminar o enakopravnem državljanstvu. Čeprav ostaja med nami še nekaj nejasnosti o vlogi ombudsmana in njegovem delu, so me povabile. Le kako uro po tem smo s predstavniki nekaterih skupin invalidov poskušali najti rešitve, kako naj bi družba čim bolj odprla poti za njihovo vključevanje. Teden pa je bil obarvan tudi s problemi otrok: nekateri starši jih izrabljajo kot orodje za to, da opravičujejo medsebojne spore, ki jih ne znajo razrešiti, drugi pa svoje osebnostne probleme prenašajo na otroke. Žal so pri zaščiti otrok državne institucije še premalo odločne. Pa tudi nekateri mediji brez občutka za mero izrabljajo stisko otrok za povečevanje naklade.

Drugi teden manj nasprotovanja
Ponedeljek in torek smo poslovali v Prekmurju. V dveh skupinah smo sprejemali ljudi, ki menijo, da so jim kršene človekove pravice, jim poskušali pomagati in svetovati. Vsako leto obišče varuh človekovih pravic s sodelavci nekatera večja mesta v Sloveniji in s tem odpre priložnost tistim posameznikom, ki bi se o svojem problemu želeli osebno pogovoriti, pa ne morejo v Ljubljano, ali tistim, ki težje opišejo svojo stisko v pobudi. Pogovor z desetimi, petnajstimi pobudniki, ki imajo vsak svoj hudi (eksistenčni) problem, izčrpa. Zato smo šli popoldne na teren pogledat konkreten primer, zvečer pa sta nas gostila ata in mama Kreslin. Pomerili smo se tudi v ruskem kegljanju. Kdo je zmagal, naj ostane skrivnost.

Murska Sobota je znana tudi po tem, da je pri njih romsko vprašanje relativno dobro urejeno, saj se že desetletja trudijo pri vključevanju Romov v družbo. Zato je bilo razumljivo, da sem obiskal Puščo, ki je slovenski vzor urejenega romskega naselja. In rezultati teh naporov potrjujejo smiselnost tega dela. Glede volitev romskih predstavnikov v občinske svete, ki se vedno bolj kažejo kot velik družbeni problem, menim, da zakonodajalec ponovno ni dobro opravil svojega dela. Zakon je iztrgal iz konteksta. V njem tudi ni navedel kriterijev, po katerih bi se lahko občine same prepoznale, ali sodijo med ciganske ali ne. Finančne obveznosti projekta bi morala prevzeti država in s tem razbremeniti lokalne skupnosti, v katerih živijo Romi, saj so te občine skoraj praviloma manj razvite. Projekt vključevanja Romov v družbo mora biti državni projekt, pri katerem morajo sodelovati tudi razviti, kjer Romi ne živijo. Prenašanje (finančne) odgovornosti na občine samo zaostruje že tako zaostrene razmere. Seveda pa tudi sprenevedanje nekaterih občin, ki se branijo romskih svetnikov z različnimi izgovori, nima resne podlage. Neizobraženost Romov je samo dokaz, da leta niso naredili nič za njihovo opismenjevanje. Še hujši je argument, da v občini Romov ni, ker so se ob popisu vsi opredelili za Slovence. To dejstvo je lahko le alarm za večinski narod: kakšen je njihov odnos do manjšine, da si ti ne upajo priznati svojega porekla!
Pred odhodom iz Prekmurja me je sprejel tudi evangeličanski škof Geza Erniša.

V Spodnjem Kašlju pri Ljubljani sem prisostvoval otvoritvi bivalne enote za invalide. Zahvala sosedom, ki so jih lepo sprejeli medse, kar se, žal, ne dogaja prepogosto.

oktober

19.10.2002
Moč in zloraba besede

Velikokrat me sprašujejo, katere kršitve so najhujše. Odgovor je že nesramno standarden: za posameznika, ki so mu kršili neko pravico, je njegova kršitev najhujša. Ob poznavanju množice kršitev pa je mogoče razlikovati med kršitvami, ki predstavljajo bolj ali manj naključne dogodke, in kršitvami, ki kažejo na vzorec ali sistem. Podobno poskušam razlikovati dogodke, ki jih vpletam v kolumno ali jih iz nje izpuščam.

In od zadnjega pisanja sta se zgodila dva dogodka, ki najbolj izstopata iz množice pomembnih dogodkov: sprejetje naše institucije v Evropsko mrežo ombudsmanov za otroke (ENOC) in letna konferenca regionalnih direktorjev Mednarodnega inštituta ombudsmanov (IOI). Sprejem v ENOC je prišlo kot priznanje leto po tem, ko je državni zbor podprl ustanovitev posebnega oddelka za otroke znotraj splošne institucije Varuha človekovih pravic RS.

ENOSTAVNO SO ZAMENJALI OMBUDSMANA
IOI je institucija s sedežem v Kanadi, ki povezuje ombudsmane po svetu. Vodi jo svet regionalnih direktorjev, ki se sestane enkrat na leto. Letos je bilo to srečanje v Tuniziji. To je bil hkrati moj prvi stik z drugimi direktorji z vsega sveta. Čeprav je bila konferenca namenjena predvsem tehničnim in birokratskim zadevam organizacije volitev vodilnih mož in žena, financiranje in načrt nadaljnjega dela ter vsebini kongresa čez dve leti v Kanadi, se je morala dotakniti tudi nekaterih perečih problemov dela ombudsmanov v nekaterih državah sveta.
Pri tem so najbolj izstopale nekatere države Južne Amerike, kjer politika in oblast močno ovirata delo neodvisnih ombudsmanov. Tako eden od direktorjev s tega dela sveta sploh ni mogel prisostvovati srečanju: najprej ga niso pustili iz države, ko pa je zaprosil za pomoč svojega kolega v IOI, so ga enostavno razrešili in na njegovo mesto postavili drugega, ubogljivejšega kandidata.

NESTRPNE IZJAVE DR. RUGLA
Druga pomembna tema je novi način delovanja ombudsmanov, ki izhaja iz vedno večjega prepletanja funkcij dveh nacionalnih institucij, ki se ukvarjata s človekovimi pravicami: institucije ombudsmanov in komisije za človekove pravice.
Prva je v klasični obliki vezana le na zastopanje in zaščito posameznikov pred državnimi organi (morda neke vrste družbeni pravobranilec samoupravljanja, kot smo ga poznali v socializmu pri nas), druga pa je predvsem v promociji človekovih pravic v družbi. Obe dejavnosti se vedno bolj prepletata, kar velja tudi za našo, slovensko institucijo.
Ko sem se vračal domov, sem na letalu prebral novi kodeks novinarske etike. Menim, da so v njem dobro opredeljeni nekateri vidiki zaščite človekovih pravic in preprečevanje sovražnega govora. A še vedno obstaja precej možnosti za zlorabe. Denimo skrivanje za objavljenimi tujimi mnenji. Primer so pogosti intervjuji z dr. Janezom Ruglom. Pri tem ni problem, da so objavljena njegova mnenja, temveč da se taki intervjuji po nepotrebnem ponavljajo, v njih pa ne pove nič novega. Razen sovražnih in nestrpnih izjav, ki so primerne kvečjemu za kak učbenik fašistoidnega diskurza.

november

02.11.2002
Ne na škodo drugih

 Ko sem lansko leto ocenil izjavo enega od slovenskih politikov kot neprimerno, sem s tem vzpodbudil debato v državnem zboru, ali se ima ombudsman pravico vtikati v politiko. Korekten zaključek debate je povzel Janez Podobnik s pritrditvijo tej pravici, ki pa ombudsmana umešča tudi v prostor političnega govora. In če se ombudsman namerava spuščati v javni (politični) prostor, bo moral sprejeti tudi kritiko svojih nastopov. Tako stališče se mi zdi korektno: človekove (ne)pravice v sistemskem pogledu izhajajo iz politike. Če bi se ustavili pred vrati politike in se ukvarjali le z reševanjem konkretnih pritožb, bi bili le na pol poti.

Kot rezultat takega družbenega delovanja so se med drugim pokazala tudi pričakovanja posameznikov ali skupin, ki si želijo javnega posredovanja varuha človekovih pravic. Ljudje si velikokrat želijo ali celo zahtevajo, naj se oglasim njim v prid. Včasih si to želita obe sprti strani; vsaka je prepričana, da se mora varuh postaviti na njeno stran. Zato je odločitev, kdaj se bom oglasil z javno izjavo, zelo težka. Če bi se oglašal na vsako željo oziroma na vsak sovražni ali nestrpni govor, ki ga zasledim, bi se moral oglasiti vsak dan, kar bi razvrednotilo njihov pomen in ohromilo javne polemike.

Poniževanje žensk je že kar nekaj normalnega

Zato delam izbor izjav in komentarjev, s katerimi se kot varuh človekovih pravic odzivam na najbolj grobe kršitve človekovih pravic. Zlasti tistih, ki jih javnost ali druge institucije spregledajo. Zadnji primer, na katerega sem se odzval, je bil sovražni govor dr. Ruglja, s katerim slednji pod firmo svobode govora ali znanstvenosti že desetletja širi nestrpnost do nekaterih skupin prebivalcev (homoseksualcev, feministk in predvsem žensk nasploh). Menim, da predvsem pogosto ponavljanje nestrpnih izjav povzroča, da te postanejo resnica, čeprav se tega niti ne zavedamo. (Göbbels je natančno vedel, da s ponavljanjem neresnica postane resnica. In čim večja je laž, prej ji ljudje verjamejo.)

V zadnjem intervju (Stop, 26. september 2002) dr. Rugelj ne le, da odreka ženskam in otrokom pravice in zmožnosti do življenja samostojnega človeka (Ženska se po mojem globokem prepričanju lahko afirmira samo kot tvorna sodelavka v moževem poslanstvu. Izključno! ali Kdor mi ne sledi (otroci in vnuki, op. p.), ne more imeti stikov z mano.), temveč opredeli ženske le kot spolni objekt moških (...moški mora ženo, ki mu ne sledi, odrezati! Grobo rečeno: moški mora imeti seksualni objekt na dosegu roke, da ni obremenjen z napetimi testisi.). Ob takih izjavah se ni oglasil nihče; niti vladni urad za enake možnosti. Kaže, da je poniževanje žensk že nekaj normalnega in splošno sprejemljivega. Običajna reakcija ljudi, ki naletijo na Rugljeve izjave, je samo zamah z roko. Celo Drago K. Ocvirk mi v prispevku Nova pošiljka za Filadelfijo (Dnevnik, 25. oktober 2002) ljubeznivo dovoljuje, da se lahko zavzemam za posebneže, po katerih tolče dr. Rugelj.

Pri svojem delu se varuh človekovih pravic pogosto sreča s problemom nasprotovanja pravicam. Zadnji člen deklaracije o človekovih pravicah je dobro vodilo v takšnih dilemah: nobene od pravic ni mogoče uveljaviti na škodo drugih ljudi. Kar nekaj primerov iz zgodovine kaže, da pravice do svobode govora ni mogoče izrabljati za širjenje sovražnega govora ali drugih oblik družbene nestrpnosti.

16.11.2002
Varuh ni nadomestek za nedelovanje

Petektorek: razmislek o vlogi varuha
Državne institucije morajo korektno opravljati vlogo, zaradi katere so ustanovljene. Ker pa življenje ni idilično, vemo, da ni vedno tako. Ni države na svetu, pa naj bo še tako urejena in učinkovita, kjer institucije ne bi delale napak. Ali zaradi nemarnosti ali neznanja uradnikov, morda zaradi slabe zakonodaje, morda pa tudi zaradi hitro spreminjajočega življenja in novih potreb, ki iz tega izhajajo. V naravi institucij je, da se upirajo vsakršnim spremembam, pa naj bodo te dobre ali slabe. Naloga varuha človekovih pravic je tudi, da bi bilo teh napak čim manj in da bi se odpravljale.

Vloga te institucije pa nikakor ni v tem, da bi nadomestila druge institucije ali da bi opravljala delo namesto njih. Niti pasivizacija ljudi. Nudimo lahko (neformalno) pomoč pri razreševanju sporov med posameznikom in državo, ob tem pa nadzorujemo delovanje države.

Pri svojem leto in pol trajajočem delu opažam vedno večje zaupanje v institucijo varuha človekovih pravic. Mnogi posamezniki in tudi institucije so obračajo na nas, da bi jih podprli pri njihovem delu, včasih nas želijo tudi kot posrednike pri reševanju sporov ali problemov. Pogosto vidijo v nas svojo zadnjo možnost.
To zaupanje in pričakovanja lahko imajo seveda tudi negativne posledice. Pri posameznikih lahko povzročajo pasivnost, ker pričakujejo, da bo namesto njih vse naredil varuh, institucije pa poskušajo nanj prenesti svoje (neopravljeno) delo. Zato smo pri predlogih za nove sektorske ombudsmane previdni: če sistem, ki naj bi ga tak ombudsman nadziral, ne deluje, lahko ta institucija pomeni samo prelaganje dela in odgovornosti na obmudsmana. Zato je prvi pogoj za korektno delo varuha obstoj zakonsko določenih formalnih pritožbenih poti in služb, ki to delo opravljajo. Šele po tem je lahko neformalno delo ombudsmana učinkovito.
Podobno je tudi na drugih področjih, ko se pričakuje, da bo neka, sicer izjemno koristna, a dodatna alternativna dejavnost nadomestila ustaljene formalne institucije.

Sredapetek: kako delajo na Češkem?

S češkim ombudsmanom Mojtelom sva se že dolgo dogovarjala za obisk in sodelovanje. Končno sem našel čas za obisk Brna, kjer ima svoj urad. Čehi namreč nimajo pravosodja v glavnem mestu, ampak je to decentralizirano: v Brnu sta poleg ombudsmana tudi vrhovno in ustavno sodišče.
Dva delovna dneva, v katerih smo spoznavali razlike in podobnosti delovanja obeh ombudsmanov, sta bila izredno koristna, zaključila pa sta se s tiskovno konferenco. Čeprav deluje češki ombudsman šele dve leti, ima že izjemno dobro urejeno svoje poslovanje in tudi njegov ugled v družbi je velik. Pristojnosti so podobne kot v Sloveniji, problemi, s katerimi se ukvarja, pa tudi. Prostore ima zelo lepe hišo, kjer je bil nekdaj lokalni partijski center. Devetdeset zaposlenih se največ ukvarja s pritožbami nad delom sodišč, kar zveni nekoliko domače. Da ne bi ostalo samo pri delu, smo v četrtek večerjali Pri stari pošti 20 kilometrov iz Brna: od tam je leta 1805 Napoleon poveljeval v bitki pri Slovkovu (Austerlitz).

30.11.2002
Da ne bi padali po stopnicah

20. decembra 1989 so Združeni narodi sprejeli konvencijo o otrokovih pravicah. Med vsemi dokumenti Združenih narodov je to konvencijo sprejelo in ratificiralo največ držav, zato je to tudi najbolj univerzalna svetovna listina. Med 191 državami ne najdemo le dveh: Somalije in Združenih držav Amerike.

Lani mi je državni zbor odobril samonaloženo posebno skrb za pravice otrok, česar smo se resno lotili. V delu so tri posebne analize o kršitvah, ki so najpogostejše ali najhujše, trudimo pa se tudi spodbuditi otroke, da bi se bolje zavedali svojih pravic, jih uveljavili oziroma ubranili. Ob tem pa je nujno vedeti, kaj otroci že vedo, kakšne so njihove težave in česa si želijo. Zato smo pred časom o tem že pobarali osnovnošolce, ta teden pa so nas osveščali dijaki bežigrajske gimnazije, ki so nam zastavili vrsto vprašanj, na katere smo ali bomo odgovorili. Tudi drugim, ne le njim.

Drugi teden: ženske
V ponedeljek je bil dan boja proti nasilju nad ženskami, da ne bi padale po stopnicah. Zanimiv, zanesljivo pa aktualen moto. Sploh pa je zanimivo koledarsko sovpadanje dveh, v družinskem življenju zelo povezanih problemov: otrokove pravice in nasilje nad ženskami. Nasilje in toleranca nasilja sta v vsaki družbi tesno povezana s kulturo določenega naroda ter njegovimi trenutnimi cilji in sredstvi razvoja. Slovenska družba ni neka idilična združba ljubeznivih in prijaznih ljudi, ampak jo prežema kar visoka stopnja netolerance, brezbrižnosti do drugega in nasilja. Predvsem nasilja, obrnjenega navznoter: vase in v varnem družinskem oklepu. Okolje in državne institucije pa prepogosto raje pogledajo stran, iščejo (in najdejo) tisoče razlogov za svoje neukrepanje.
Da ne bom obtožen čvekanja na pamet, naj ilustriram z dvema zgodbicama.
Ko je Nada lani s prijateljicami zvečer odhajala z ene od predstav v okviru Mesta žensk, so zaslišale obupane ženske klice na pomoč. V bližnjem, že zaprtem bifeju je lastnik skušal razbiti vrata. Za svoje napore je uporabljal dokaj neprimerno orodje: telo svoje žene. O pretepanju so takoj obvestile policijo, ki se je odzvala resnično hitro. Gospod, ki je poravnaval račune s svojo ženo, ni hotel odpreti vrat, pa tudi žrtev tega ni storila. Strinjala se je s svojim vzgojiteljem, da je to njun problem. Sicer pa, kateri talec se ne bi strinjal s svojim ugrabiteljem, zato da preživi? In talci družinskih ugrabiteljev so trajnejše in bolj odvisne žrtve kot talci naključnih oboroženih teroristov. Končalo se je z ugotovitvijo policistov, da je sama kriva, ker noče odpreti vrat.

Druga zgodba. V nekem slovenskem mestecu je 14-letna deklica ukradla šminko. Čez nekaj dni se je vrnila v trgovino, da bi jo plačala. Na vse kriminalce jezna prodajalka je nemudoma poklicala policijo, ki se je tudi v tem primeru hitro odzvala. In odpeljala deklico na zaslišanje. Res so jo kmalu spustili, a zaključek je bil grozljivo tragičen: dekle je zaradi družbene stigme naredilo samomor.

Ob teh primerjavah najbrž ni potreben komentar. Ali pa morda je.
V državnem zboru mi je eden od poslancev očital, da preveč branim marginalizirane skupine. Koga pa naj branim? Pretepače?

december

14.12.2002
Težko je govoriti praznim stolom

Kar naporen mesec. Ob vsakdanjem delu sem imel še vrsto javnih nastopov, napisati pa sem moral še kopico besedil za različne publikacije; kot nalašč se je ta množica tekstov skoncentrirala v čas zagovora letnega varuhovega poročila v državnem zboru, mednarodnega srečanja ombudsmanov in v bližino dneva človekovih pravic.

O zagovoru oziroma predstavitvi poročila ni bilo kakšnih posebnih kritik ali napadov s strani poslancev, zaradi katerih bi se moral zagovarjati, o povedanem v državnem zboru pa je bilo že toliko povedanega v vseh medijih, da ta dogodek, ki sicer sodi med najpomembnejše varuhove dogodke v letu, lahko mirne duše spustim. Mediji so poslancem najbolj zamerili, da so pri predstavitvi množično manjkali, kar je zmotilo na začetku tudi mene: potreboval sem kar nekaj časa, da sem lahko govoril praznim stolom. A sodobna tehnologija in novi način dela državnega zbora pač omogočata in spodbujata spremljanje sej na daljavo. In tega se bomo pač morali navaditi. Čeprav je meni ljubša neposredna komunikacija, ko sogovorniku gledaš v obraz in spremljaš reakcije. Če je treba, ga lahko tudi zlasaš, če si bolj temperamenten. Tehnika sodobne družbe pa tako komunikacijo preprečuje.
Zgodila pa sta se dva pomembna dogodka, ki ju je treba omeniti: dan boja proti aidsu in dan invalidov. Ta dva dneva mi dajeta iztočnico za bolj upravičeno kritiko poslancev, kot je kritika zaradi njihove neprisotnosti. Državni zbor med sklepe ni sprejel priporočila vladi, da bi spodbudila izdelavo antidiskriminacijske politike, kar sem predlagal. Problem diskriminacije, predvsem nestrpnosti, je v Sloveniji zelo prisoten in ga kot skupnost še premalo zaznavamo, zato je nujno načrtno delovanje državnih institucij, socialnih partnerjev in civilne družbe. Antidiskriminacijsko politiko od nas zahteva tudi Evropska skupnost, a na to nenehno pozabljamo. Toni Lockett iz Evropske komisije, ki je imel maja predavanje v državnem svetu, je dejal, da bomo potrebovali ombudsmana tudi za to področje. Glede na to, da pozna delo slovenskega ombudsmana, je dodal, da ga že imamo. A to ne odvezuje države, da opravi svoj del posla. Kar zadeva mene, bom pri tem (še bolj) vztrajal.

Tudi letno srečanje ombudsmanov Evrope volilni člani mednarodnega združenja ombudsmanov se je končalo zelo uspešno tako z organizacijskega kot z vsebinskega vidika. Organizacijo so Nataša in njena dekleta (tudi kak fant je pomagal) speljale brezhibno, kar pa je že običaj za Slovenijo. A ta brezhibnost ni v ničemer omejevala sproščenega vzdušja, ki ga niso okrnili niti sprejemi na najvišji državni ravni (pri predsednikih državnega zbora in republike). Odhajajoči predsednik je v svojem pozdravu ombudsmanom tudi (nehote) naredil izredno promocijsko potezo za Slovenijo: mimogrede je polemiziral z mojim stališčem do Nata, kar je vzbudilo zaprepadeno navdušenje. Ni bilo pomembno, kaj (o Natu) kdo misli in kdo ima prav: ombudsmane je navdušilo to, da se o tem polemizira celo na taki ravni. Odprtost za javni dialog je največji znak demokracije. Nič bolj ali manj demokratični ne bomo, če bomo šli v Nato ali ne; demokratični bomo, če se bomo o tej, za prihodnost Slovenije veliko pomembnejši temi, kot je denimo termoelektrarna Trbovlje ali naložba v telekomunikacijo, zmogli demokratično dogovoriti.

28.12.2002
Tudi jaz imam kravato

Imam dve kravati: eno mi je dala Nataša ob lanskem novem letu kot "rezervo za skrajno silo", z drugo - lepa kravata s črko B - pa me je letos, kot vse druge, obdaril belgijski veleposlanik. Torej imam kravato tudi jaz. Sicer je ne nosim, a jo imam vsaj simbolično.

Tega seveda ne bi pisal brez posebnega namena - pisati o tem, da imaš ali nimaš nekega kosa oblačila, je samo po sebi nesmisel. Okoli moje kravate se že ves čas, odkar sem bil izvoljen za varuha, spletajo razne govorice. Eni so absolutno prepričani, da sem ravno zato pravi in bom že dal onim "kravatarjem", drugim pa je njena odsotnost dokaz vsaj za to, da sem nevljuden, če ne že nesposoben. Včasih se zdi, da pomeni prisotnost ali odsotnost nekega artikla že bojno zastavo družbene skupine. Zavedam se, da je gospodarskega kriminala verjetno več pri ljudeh, ki imajo kravate, uličnega pretepanja pa več med tistimi, ki jih nimajo. A to še ne pomeni, da se vsi brez kravate pretepajo po ulicah oziroma da vsi, ki imajo kravate, goljufajo.

Zanesljivo je med obema skupinama (pa tudi v vseh drugih, ki jih delimo po kakšnih drugih kriterijih) nekaj barab in nekaj izjemnih poštenjakov, večina pa nekje vmes. Posploševanje lastnosti, ki jih opazimo pri posameznih pripadnikih neke skupine, na vso skupino so predsodki, ki so izraz nestrpnosti. Ta pa kaj rada vodi v hujše oblike sporov, še posebno, če so družbeni pogoji ugodni: družbena in ekonomska kriza, nezaposlenost, revščina ipd.

Tako posploševanje predvsem negativnih lastnosti na skupine (drugačnih) ni razumljivo niti opravičljivo za nikogar. Še posebno težko ga sprejemam pri tistih, ki se imajo za vrhunsko izobražene. In če iz tega delajo teorije o družbenih izrodkih ali manj vrednih pripadnikih človeške rase. Podobno posploševanje lahko razberem tudi iz pisanja dr. Ruglja, ki je pred dvema tednoma "odgovoril" na moje pismo. Piše, da so vse njegove izjave dokazane v 500 študijah primerov v njegovi kjižnici. In ravno v tem je poanta.

Tudi če bi iz njegovih 500 primerov lahko zaključili, da je najpomembnejša vloga ženske, da svojemu moškemu prazni testise (ne vejamem, da bi korektna analiza to dokazala), bi to lahko veljalo le za visoko selekcionirano populacijo žensk, ki so voljne prenašati njegove agresivne metode. Nikakor pa ne za vse ženske na svetu! In le ljudem brez lastne volje ostane, da mu slepo sledijo na njegovi eksluzivistični poti v višave. Kot sledi množica ljudi v svetu raznim gurujem ali vodjem (verskih) sekt. Večina drugih pa najde svojo življenjsko pot. Tudi s tujo pomočjo, a vseeno svojo pot.

(V drugem pa se z dr. Rugljem ne splača polemizirati. Ko mu postrežeš z zahtevanimi argunenti, ne dokazuje, da so napačni, ampak začne nasprotnika poniževati in mu groziti. Njegovo poniževanje me ne prizadene, da bo o meni napisal knjigo, se tudi ne bojim - prav tako si tega ne štejem v posebni čast. Ne vidim pa tudi nobenega smisla nadaljevati brezplodno dopisovanje.)

Novo leto se približuje. Leto 2003. Ne vemo, kaj nam bo prineslo, a verjetno bo podobno večini - veliko lepega in dobrega ter seveda tudi nekaj težav. S težavami pa se moramo spopasti. Vsak na svoj način na svoji življenjski poti, ne da bi prizadel drugih. In da bi te težave uspešno rešili, želim vsem.