21. 4. 2001
V primežu novinarjev

Pa se je zgodilo: od vseh možnih izidov se je, vsaj zame, zgodil najmanj pričakovani. Pričakoval sem, da ne bom niti predlagan za varuha; pričakoval sem, da bo kdo poskušal trgovati z mano, naj umaknem kandidaturo (zavedal sem se - kakšna samozavest - da moja kandidatura ni brez argumentov); pričakoval sem nizke udarce; pričakoval sem še marsikaj nepričakovanega. Kot zadnjo možnost sem v mislih preigraval tudi varianto, ki se je zgodila. A ne v taki obliki: brez nizkih udarcev, brez kakšnega posebnega nagovarjanja ljudi in strank, brez kupčkanja, trgovanja ali obljub - najmanj pa s tako večino glasov v parlamentu, kot sem jo dobil. In tudi ne tako hitro, kot se je vse zgodilo. Čeprav sem v življenju neskončni optimist, sem tudi realist, zato se sprašujem, kje v prihodnosti me še čakajo vse tiste ovire in pasti, ki sem se jim na poti do varuha uspel nehote izogniti.

Že prvi trenutek po izvolitvi se je začelo - nisem imel niti trenutka časa, da bi si oddahnil, kaj šele, da bi dokončal delo, v katero sem bil popolnoma zapleten. (V Uradu za makroekonomske analize in razvoj smo končevali letošnje Poročilo o človekovem razvoju, ki smo ga konec marca predstavili javnosti. Odziv je bil skoraj neverjeten: Kalman Mitzej, pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov, je dejal, da smo s Poročilom postavili standarde tudi za druge države.)

Najprej množica novinarjev, potem ogled novega delovnega mesta, kjer so me že nestrpno čakali novi sodelavci. In s polno paro spoznavanje dela, sodelavcev, reševanje pritožb, uvajanje svojih novih pogledov na delo varuha, sprejemanje čestitk, sprejemanje obiskov… V množici opravil, ki so me čakala, sem najbolj zanemaril zahvale za čestitke: šele po dveh tednih sem odgovoril na prvi paket, drugega sem si odnesel domov, da ga bom končal čez konec tedna. Prvi teden sem bil tako utrujen, predvsem fizično, da sem padel v posteljo že s kurami.

Ene izmed novosti, ki sem jo napovedoval pri delu varuha, je bila večja vloga javnosti pri delu in reševanju vprašanja človekovih pravic. Ta "obljuba" je že prvi trenutek z vso težo padla najprej name: neskončno število intervjujev in javnih nastopov; pojma nisem imel, da imamo v Sloveniji toliko javnih medijev in novinarjev. Prvi teden sem jih omejil na tri na dan, naslednji teden sem načrtoval enega do dva na dan. Pa so se nekateri dnevi končali tudi s petimi. Pogosto že nisem več vedel, kaj sem povedal in česa nisem. V glavnem pa sem se prepuščal izpraševalcem le tu in tam sem "vsiljeval" še svoje informacije. Kar sem povedal, sem le redko tudi prebral ali poslušal, da bi utegnil popraviti ali dopolniti, in upam, da nisem natrosil preveč neumnosti ali neuresničljivih obljub.

Tak novinarski bum pa je bil, čeprav naporen, vsekakor dobrodošel, če ne že kar nujen. Javne funkcije so že po definiciji javne ne le zaradi izjav, ki jih dajejo v instituciji zaposleni za stike z javnostjo, ampak predvsem po tem, da so odprte za neposreden vstop javnosti vanje. Korist je vzajemna: institucije se težje zapirajo v svoj lastni svet, ki se oddaljuje od ljudi, istočasno pa lahko institucija neposredno širi v okolje svoje poglede in ideje. To pa je nujno pri takem konceptu varuha, ki sem si ga jaz zamislil: javni varuh, ki ne samo rešuje prispele vloge, ampak deluje tudi preventivno. (Za vzor mi je koncept delovanja zdravstva: zdravniki ne smejo ostati le pri zdravljenju pacientov, ki pridejo v ambulanto po promoč, ampak morajo tudi preprečevati nastajanje bolezni.) S tem se seveda ne odpovedujem reševanju posameznih vlog in kršitev ter "tihi diplomaciji" pritiskanja na državne ustanove. Temu nujnemu delu varuha je treba dodati nove vrste delovanja: čim večjo vpetost javnosti zaradi pritiskov na državne institucije ter širjenje kulture (samo)zavedanja o lastnih in tujih človekovih pravicah.

"Štirinajstdnevnike" za Dnevnik, v katerih naj bi zapisal dogajanje dveh tednov, začenjam po dveh mesecih dela. To pa sta dva najbolj intenzivna meseca, ki sta dala dovolj snovi za roman. Ker romana v časopisu ne morem objaviti, napisati pa ga nimam časa, bom delčke zanj uporabljal v naslednjih štirinajstdnevnih povestih.

05. 5. 2001
Jaz in Mrs. Hanžek

Prvič sem obiskal neko državno proslavo: počastitev dneva upora proti okupatorju na predvečer praznika. Čeprav sem se doslej, kolikor se je le dalo, izogibal raznim slavnostnim sprejemom, sem vabilo na ta dogodek z veseljem sprejel. Spomina na ta pomemben dogodek v slovenski zgodovini ne morem ignorirati. (Sproti sem lahko še ugotavljal, kakšen je sploh moj rang v politični hierarhiji Slovenije, seveda glede na sedežni red, ki nama ga je z Nado določil protokol. Ker sem sedel zraven predsednikov republike in parlamenta, sem lahko ugotovil, da me visoko postavljajo.)

Zanimiva je tudi analiza vabil; iz njih se da kar dobro razbrati odnos do žensk. Vabila za prireditve, ki jih organizirajo slovenske institucije, so običajno naslovljena na ime posameznika in veljajo za dve osebi. Torej lahko funkcionar s sabo pripelje ženo, lahko pa tudi otroka ali morda tajnico. (Že vem! Na eno naslednjih prireditev bom peljal Marjano!) Vabila za prireditve, ki jih organizirajo tuja predstavništva, pa se običajno glasijo The Obmudsman of RS and Mrs. Matjaž Hanžek. Seveda ženski ni treba biti feministka, da lahko sklepa, da ni lastnina, ampak samostojna oseba z imenom in priimkom, ki je lahko tudi drugačen od povabljenčevega.

V sredo me je obiskal dr. Danilo Türk, sedaj pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov. Zanimalo ga je, s čim se je varuh zadnja leta ukvarjal, kakšne so razlike pri varovanju oziroma kršenju človekovih pravic od takrat, ko je on še aktivno sodeloval pri dogajanju v Sloveniji. Predvsem pa ga je zanimala nadaljnja usoda Poročila o človekovem razvoju, pri katerega izdelavi sem sodeloval do sedaj. Letošnje slovensko poročilo je, takšno je mnenje pri razvojnem programu Združenih Narodov v New Yorku, postavilo standarde tudi za druge države. In pri ZN bi radi, da slovenski raziskovalci prevzamejo tudi neko vrsto strokovne pomoči za druge evropske države. Izjemno spodbudna pohvala za slovensko družboslovje, a žal v Sloveniji nima kakšne posebne vrednosti! Poročilo je dobra osnova za nadaljnje odločanje o slovenskih razvojnih strategijah, a politika se raje zapleta v neproduktivne ideološke spore, ki jemljejo energijo, čas in denar. Predvsem pa onemogočajo (so)delovanje pri razvojnih strategijah naše države. Eden od takih sporov je tudi razprava o oplojevanju žensk.

Kljub vsem naporom še vedno ne morem doumeti, kakšne razloge imajo lahko parlamentarci, da postavljajo vprašanje umetnega oplojevanja na prednostno mesto (pred drugimi oziroma ob vseh drugih družbenih vprašanjih, kot je na primer revščina…), da ga dajejo v referendumsko odločanje. To je seveda ustavno zagotovljeno, ne vem pa, ali je smiselno in potrebno zgolj zato, da bi samskim ženskam preprečili materinstvo s pomočjo umetne oploditve. (Mimogrede, zakoni Češke, Velike Britanije, Nizozemske, Italije, Belgije nimajo omejitev pravice do umetne oploditve; v finskem, španskem in izraelskem zakonu pa so samske ženske izrecno omenjene. Zato se ni mogoče sklicevati na evropskost zakona.) Ker referendum sprašuje, ali se strinjate s celotnim zakonom, diskriminatornosti pobude formalno ni mogoče dokazovati (lahko se namreč ne strinjate s čimerkoli, tudi z naslovom…). Pa vendar gre prav za to kot kaže, je odnos do drugih in drugače živečih ena najbolj bolečih točk vrednotne orientacije Slovencev. Ko sva z Nado večkrat opozarjala na nestrpnost (interpretirala sva podatke mednarodne raziskave vrednot), sva skoraj povsod naletela na ogorčenje: Pa saj ne more biti tako hudo! A izjava v državnem zboru, ki govori o strahu pred uvozom semena: Tu lahko pride do neke eksotike; lahko bomo imeli aziate, imeli bomo črne…, kaže na bistvo problema.

Očitka o ideologizaciji pa ne morem naslavljati le na stran, ki nasprotuje oplojevanju samskih žensk. Tudi predlagatelji spremembe zakona niso odporni proti njej. Menim, da je sogovornike ali nasprotnike v parlamentu neproduktivno označevati z raznimi vzdevki o konservativnosti in preoblačenjem politike v znanost, kot so predlagatelji napisali v uvodu k predlogu zakona. Takšen pristop že na začetku onemogoča dialog in ima lahko le funkcijo razkazovanja lastne (pre)moči - nikakor pa ne koraka k strpnemu dialogu.

19. 5. 2001
Po pomoč k čarovnicam?

Še vedno sem optimist, čeprav včasih sicer ne vem zakaj! Tak je moj odgovor tudi verjamem temu ko me pogosto sprašujejo, ali sem že ugotovil, da se ne da nič narediti. Da je vse že vnaprej dogovorjeno in nespremenljivo, če seveda morebiti ne sodiš v skupino ljudi, ki so rojeni pod srečno zvezdo. Rojstvo pod tako ali drugačno zvezdo namreč določa, ali ti bo država uredila tisto, kar bi morala, ali ne. Tako lahko povzamem sklep nekega ministra, ko je milostno sprejel skupino državljanov, ki ji država že deset let rešuje eksistenčni problem, ki ga je sama zakuhala. Ko je bolj ali manj (ne)naklonjeno odposlušal predstavnike nekaj tisoč ljudi, je sklenil nekako tako: Kaj se sekirate? Eni smo rojeni pod srečno zvezdo, drugi ste pa pod nesrečno! Žal so mu prizadeti pozabili povedati, da bi morali v takem primeru spremeniti ustroj državne uprave. Če so družbeni odnosi odvisni od bolj ali manj srečnih zvezd, potem ne potrebujemo vlade, ministrov, policije, sodstva, raznih inšpektorjev itn., ampak namesto njih zaposlimo nekaj vedeževalk in čarovnic. Te nam bojo povedale, kaj naj kdaj storimo, da se bomo izognili težavam.
Eno izmed pisem, ki opisujejo že skoraj vsakodnevni položaj mnogih in jih zelo pogosto prejemam v več različicah, je v povzetku približno tako: Najprej iskrena hvala za ažuren odgovor, ki ga resnici na ljubo nismo pričakovali. Že pet let se pritožujemo različnim državnim organom nad na črno zgrajeno delavnico v naši neposredni bližini, a se ni nič premaknilo. Nadalje opisuje položaj v nekem manjšem kraju, kjer je sosed zgradil delavnico, ki povzroča hrup, spušča pline, lastnik zaposluje ljudi na črno in na črno tudi dela. Razni inšpektorji hodijo pregledovat, ugotavljajo nezakonito delovanje, ki ga pisno prepovedujejo, pečatijo delovne prostore ipd. Lastnik pisne prepovedi raztrga, odlomi pečat in vse se nadaljuje. Po letih opozarjanja pa je odgovor pristojnih na ponovno pritožbo lahko tudi tak: Mi smo naredili vse, on pa nas ne uboga. Kaj bi še hodili v inšpekcijo?!

Če že iz besed predstavnikov oblasti izhajata malodušje in nemoč, kako naj se potem v taki kafkovski zgodbi počutijo šele prizadeti? V družbi, kjer zvezde določajo usodo posameznika, pač moraš sprejeti sporočila z neba. Takih in podobnih malih usod ljudi, ki leta zaman odpirajo vrata v Kafkov grad, je na tisoče. In tistih ključarjev, ki bi ta vrata lahko odprli, majhne usode ne zanimajo. Pomembne so le lastne velike, nacionalno pomembne zgodbe. A pozabljajo, da velike zgodbe sestavljajo majhne zgodbice, ki pa žal umrejo skupaj s prizadetimi. Velike pa, očiščene in prirejene, sčasoma postanejo del zgodovinskih učbenikov. In kdo bi se potem ukvarjal z usodami stranskih nepomembnih igralcev?
Res, pogosto se sprašujem, kaj lahko tu stori varuh. Če nič drugega, lahko pove take zgodbe - danes sicer brez imen vpletenih, jutri pa lepo z imeni in priimki. In upa, da se bodo nekoč na volitvah državljani odločali po tem, kar je kdo naredil, in ne po tem, kateri stranki ali ideološki struji pripada.
Seveda stvari niso samo črne. Pogosto dobim tudi zahvalno pismo posameznika, ki se mu je po intervenciji varuha hitro razrešila nekajletna težava.

Drugače pa sta bila zadnja dva tedna podobna prejšnjim: vsak dan nekaj pogovorov, pregledovanje prispelih vlog, podpisovanje odgovorov, razmišljanje o inovacijah, tu in tam kakšen intervju (še vedno) ali avtoriziranje že davno obljubljenega besedila, uvodni govor na kakšni prireditvi, obisk kakšne državne institucije ali sprejemanje obiskov ipd.

Pa še to: kot sem obljubil v prejšnjem Dnevniku, sem tajnico Marjano peljal na odprtje virtualnega muzeja na ljubljanskem gradu in na koncert Janija Kovačiča. Šefi premalo pozornosti posvečajo svojim tajnicam, čeprav z njimi preživijo velik del dneva, kajto one skrbijo, da so vedno obveščeni, da so pravi čas na pravem mestu, da ne pozabijo na malico, da ne zamudijo avtobusa ali letala, da te najdejo ljudje, ki te morajo, in da te ne najdejo ljudje, ki te ne smejo.

02. 6. 2001
S Šišenčani

Ne morem se odločiti, kakšen prispevek bom tokrat pisal: ali eno dobro obdelano temo ali iz različnih dogodkov sestavljen prispevek. Prvo je bolj podobno kolumni komentarju, drugo pa kolumni dnevniku. V štirinajstih dneh se namreč nabere toliko različnih dogodkov, da težko izberem tistega, ki bi odtehtal vse ostale. Kombinacija obeh vrst prispevkov pa je za tako kratko besedilo izjemno delikatna vsak od dogodkov bi po svojem pomenu zahteval komentar.

Pa bom tokrat tvegal in naredil kratek pregled dogodkov.
Že prvi teden mojega "varuštva" se je pripetilo kar nekaj ekscesnih dogodkov, med katerimi je bil tudi napad na Petka. Okoliščine napada, še posebej profesionalno delovanje napadenega, so dajale kar nekaj namigov, da ta napad ni bil nikakršen slovenski folklorni obračun, ampak napad in grožnja svobodi novinarskega izražanja in raziskovanja. Zato sem se tudi takoj oglasil s protestom proti takemu obračunavanju z novinarji. Pogovoril sem se še s preiskovalci, ki so mi zagotovili hitro in korektno preiskavo. Ker napadalcev še niso našli, sem v soboto v Mežici obiskal novinarja Večera Mira Petka. Obiskal sem tudi policijo v Slovenj Gradcu, kjer so mi kriminalisti zagotovili, da preiskava poteka uspešno, čeprav za opazovalce morda prepočasi. Zavedam se težav pri zbiranju dokazov in možnih napak pri prehitrem in zato površnem delu policije, zato si želim predvsem uspeha. Predvsem uspeha tako, da bi resnost in pozitivni konec preiskave opozorila vse možne bodoče posnemovalce Petkovih napadalcev, da se bodo takemu "dialogu" z novinarji odpovedali. Drugače se lahko takoj poslovimo od civilizacije.

V ponedeljek me je obiskal prijatelj Milenko Matanovič, ki ga nisem videl že desetletja, saj že dolgo živi v ZDA. Z njim sem preživel veliko lepih ustvarjalnih let v šestdesetih, ko sva sodelovala v skupini OHO. Neprofitna organizacija, ki jo sedaj vodi, pomaga ljudem pri urejanju lokalnih življenjskih problemov. Torej je blizu temu, kar počnem jaz.

Prvič sem se udeležil uradnega sprejema z vojaškimi častmi nekega predsednika. Naključje je hotelo, da je bil to predsednik Slovaške republike Rudolf Schuster, ki me je ob rokovanju pozval, da pomagam pri vzpostavitvi njihovega varuha človekovih pravic. Z veseljem. Sestal sem se s predstavnikoma Šišenčanov, ki živijo v bližini azilnega doma. Seznanili so me s svojimi pogledi, problemi in zahtevami, ki jih imajo. Minuli meseci so bili najbrž preveč nabiti z emocijami na obeh straneh (upravičenimi in tudi ne), ki so se že ohladile. Zato smo lahko opravili izjemno korekten in vsebinski pogovor, ki se bo, v to sem prepričan, nadaljeval v skupnem reševanju njihovega problema in problema ilegalnih prebežnikov. Dogovorili smo se tudi, da bomo skupaj nadzorovali, kako država izpolnjuje obljube o reševanju tega perečega problema in dolžnosti, ki ji ima tako do državljanov Slovenije kot do ljudi, ki so se zaradi različnih vzrokov znašli v Sloveniji.

V petek sem predal predsedniku državnega zbora Borutu Pahorju letno poročilo o človekovih pravicah. To je moje prvo poročilo, čeprav vsebina pokriva minulo leto, ko tega posla še nisem opravljal. Pogovor s predsednikom mi je utrdil prepričanje, da se je odnos do varovanja človekovih pravic v Sloveniji krepko spremenil. Državni zbor bo poročilo skupaj s poročilom za leto 1999 obravnaval že na julijski seji, vlada bo pripravila analizo uresničevanja v preteklosti sprejetih sklepov, večina ministrov pa naj bi se seje tudi udeležila. Zelo spodbudni obeti, ki naj pomenijo predvsem obvezo. Na tiskovni konferenci je bilo tudi obvezno aktualno vprašanje o umetni oploditvi in referendumu. Tema zahteva posebno kolumno…

V novi funkciji sem bil tudi prvič v tujini v Varšavi sem se udeležil letnega srečanja ombudsmanov vzhodne in srednje Evrope a komisarjem Sveta Evrope za človekove pravice Gil-Roblesom. (Doslej sem se obiskom v tujini izmikal.) Teme: sodelovanje komisarja in ombudsmanov, Romi in ilegalni pribežniki. Izmenjava informacij je bila zanimiva, Varšava pa mrzla in deževna. Na poti domov je moja prtljaga ostala na Dunaju, jaz pa sem jo iskal v Ljubljani. Danes me je že dohitela.

16. 6. 2001
V Pušči

Noč z vsake druge srede na četrtek je dan, ko slabo spim. Vzrok je seveda Štirinajstdnevnik, ki ga moram oddati v četrtek popoldne. In - kar je moja slaba lastnost - čakam do zadnjega trenutka. Pred tem veliko razmišljam, kaj bom napisal, in kot običajno imam v glavi do zadnjega detajla izdelanih vsaj deset prispevkov. Ne morem in ne morem pa se odločiti, kaj bom izbral: preveč pomembnih dogodkov se nabere v teh dveh tednih in izbor najpomembnejših pomeni že pravo "nasilje nad zgodovino". A ne morem se izogniti tovrstni odgovornosti.

Spisek ljudi in organizacij, ki vztrajajo, da bi se radi osebno srečali z varuhom, je dolg že nekaj deset imen; Marjana pravi, da jih šteje že osemdeset. Tako število želja po osebnem srečanju z mano mi po eni strani potrjuje, da mi ljudje zaupajo, po drugi strani pa to zaupanje terja veliko odgovornost. Kaže tudi na velika pričakovanja, ki jih bo v celoti težko, v nekaterih primerih morda celo nemogoče izpolniti. Ta spisek sem začel sedaj krajšati tako, da sem intenziviral pogovore z ljudmi.

Običajno se s pobudniki tako imenujemo ljudi, ki se na nas obračajo s prošnjami po zaščiti njihovih človekovih pravic pogovori sodelavec, ki posamezno pobudo rešuje, pogosto tudi kateri od mojih treh namestnikov. Pri konkretnem primeru sam le težko naredim kaj več kot moji sodelavci; seznanjen pa sem seveda z vsakim primerom. Vsako jutro me namreč na mizi čaka kup novih pobud, ki jih preletim; o posameznih, za katere mislim, da so specifične, se tudi posebej podučim.

V tem času sem se zaradi številnih delovnih obveznosti uspel izogniti nekaterim sprejemom in protokolarnim dejavnostim, ki so sicer zanimivi, vendar jemljejo preveč že tako pičlega časa in energije. Med prijetnejšimi srečanji te dni je bila predaja letnega poročila predsedniku republike. Z njim je pogovor ali pa klepet vedno zanimiv: v nasprotju z nekaterimi drugimi politiki se na vsako temo dobro pripravi. Tudi tokratni pogovor o poročilu varuha človekovih pravic je bil temeljit.

V ponedeljek sem imel v Murski Soboti poslovanje zunaj sedeža, kot pravimo obiskom varuha v večjih regionalnih središčih. To je oblika srečanja ombudsmana z ljudmi, ki ne živijo v bližini Ljubljane in si tudi težko privoščijo potovanje sem. Poteka običajno tako, da v lokalnih medijih objavimo sporočilo, da bo določenega dne v njihovem kraju varuh s svojo ekipo sprejemal ljudi, ki bi želeli z njim govoriti. Glede na število prijavljenih potem oblikujemo ekipe, ki se pogovarjajo z ljudmi, jim svetujejo ali pa jih napotijo na pravi naslov. Moje prvo tako poslovanje je bil Maribor, kjer smo v treh ekipah delali dva dneva. Poslovanje v Celju sem izpustil, ker sem bil brez glasu.

Bivanje v Prekmurju sem izkoristil še za obisk romskega naselja Pušča v soboto in gostovanje na Pomurskem valu v nedeljo ter pogovor s predsednikom Zveze Romov Slovenije Jožekom Horvatom. Pogovor na radiu je bil prijeten klepet, seznanjanje z romsko problematiko pa nujno potreben sociološki študij ene izmed marginalnih družbenih skupin v Sloveniji. Z Romi se naša družba premalo resno ukvarja, če k temu ne štejem policijskega in sodnega delovanja.

Sprehod skozi Puščo mi je pustil mešane občutke: dokaj urejeno naselje mešanice velikih, urejenih hiš in razpadajočih, za bivanje popolnoma neprimernih bivališč, stisnjenih ob ozki poti, in vrtec v bližini naselja, ki nima kanalizacije. Na prvi pogled bi lahko rekel, da Romi ne živijo tako slabo, kot si predstavljamo. Vedeti pa moramo, da je to najbolje urejeno romsko naselje v Sloveniji, zato ne more biti primer za posploševanje. Osnovna težava pa sta nezaposlenost Romov in "tranzicijski" davek, ki je bil pri Romih večji kot med večinskim prebivalstvom. O tem dovolj pove že podatek, da je bilo v začetku devetdesetih v Pušči zaposlenih 170 delavcev, sedaj jih je le še sedemnajst. Kapitalizmu in bogu dobička dajejo večje dajatve marginalne in šibkejše skupine prebivalcev. Tu pa je naloga države, a je žal pogosto preveč brezbrižna, saj te skupine nimajo kakšnih učinkovitih orodij za izsiljevanje.

30. 6. 2001
Nestrpnost na paradi

V torek sem imel prvo izmed načrtovanih rednih tiskovnih konferenc. Doslej sem imel le nekaj priložnostnih ob posameznih dogodkih, pa seveda veliko intervjujev ali vsaj izjav ob posameznih problemih. Glede na to, da sem novinarjem skoraj vedno dosegljiv, tudi brez tiskovnih konferenc niso brez vesti o mojem delu in delu urada. Kljub temu pa je potreben ustaljen, da ne rečem institucionaliziran način komuniciranja z novinarji, kjer vsem obenem predstavim nekaj izmed dejavnosti, ki nas tisti čas še posebej zaposlujejo. To pa seveda ne pomeni, da bom zaradi tega odpravil možnosti za doslej običajne spontane pogovore. To bo še toliko lažje, ker mi bo pri tem pomagala Nataša, moja nova predstavnica za stike z javnostjo.

Ob tem sem praznoval kar nekaj desetletnic (je pač druga polovica junija 2001!), se predstavil irski predsednici, obiskal ljubljansko psihiatrijo in sprejel kakih deset pobudnikov, ki so vztrajali pri osebnem pogovoru z mano. Iz teh pogovorov se mi sestavlja vedno bolj popolna slika slabega dela ali kar nedela vrste državnih institucij na vseh ravneh. Kmalu bodo slike dovolj celovite za predstavitev javnosti!

Seveda smo preživeli tudi referendum, kjer je večina znotraj manjšine volilcev ukinila novelo zakona o umetni oploditvi. Ob tem se mi zastavlja kar nekaj vprašanj proceduralne in vsebinske narave. Res je referendum formalno najbolj demokratična oblika izražanja ljudske volje, a le o problemih, ki so vsem razumljivi ne le formalno, ampak tudi vsebinsko. Za ta referendum sem prepričan, da so volilci tako tisti, ki so se ga udeležili, kot ostala večina kaj malo poslušali argumente za ali proti. Odločali so se glede na ideološke ali vrednotne (pred)sodke, argumente, ki so jih morda poudarjali v prid svoje odločitve, pa so uporabljali le zaradi racionalizacije problema, v katerem so se znašli. Ob debati, strokovni ali ideološki, ki je tekla pred tem dogodkom, sem naivno upal, da bo odprla in razrešila vsaj nekaj predsodkov o manjšinah. A sem se motil: vse, kar se je zgodilo, je to, da se prej skrita nestrpnost do drugačnih in drugih sedaj pojavlja bolj javno.

To mi dokazuje kar nekaj dogodkov v zadnjem času. Najprej je marsikoga zbodla moja javna opredelitev proti referendumu, češ da se postavljam na stran močnejšega (odrasle ženske) in ne otroka ali da bi moral biti nevtralen. Prva trditev je čudna, saj sem zagovarjal pravico otroka, da se rodi. Sploh je bila teza zagovornikov referenduma o pravicah otrok meni nerazumljiva: (nerojenega) otroka pred morebitnimi primanjkljaji, ki ga čakajo v življenju, zaščititi tako, da je bolje, da se ne rodi. Nesporno dejstvo je, da nihče ne bo živel v pomanjkanju, ne bo trpel, ne bo nesrečen, ne bo zbolel in končno tudi ne bo umrl, če se ne bo rodil! Pa je res to smisel življenja?

Odpor nekaterih je izzval tudi moj obisk romskega naselja in seznanjanja z življenjem v njem. Kmalu zatem sem dobil pismo, ki se je začelo nekako takole: Če ste ciganom takoj vse uredili, morate tudi takoj rešiti moj problem! Itd. Za Rome žal na prvem obisku nisem še nič uredil. A za ksenofobno mišljenje je očitno preveč že to, da sem se z njimi pogovarjal.

Največje nasprotovanje in že kar grožnje pa sta povzročila nenapovedani obisk in javno sporočilo o postojnskem Centru za tujce, ki živijo v neznosnih razmerah. Za to dejanje sem prejel kar nekaj groženj v stilu: Ukvarjate se samo s tujci, pošteni Slovenci pa živimo v bedi. Če tega takoj ne uredite, bom prišel nad vas s skupino pretepačev! Tujci naj ne bi spadali v idilično Slovenijo, če se hoče priključiti Evropski uniji, je rdeča nit teh očitkov. Na srečo pa EU o zavzemanju za boljši položaj tujcev misli drugače, saj sem prejel kar nekaj čestitk veleposlanikov. Taka dejanja dvigujejo ugled Slovenije v svetu! je bil odločen veleposlanik ene izmed uglednih zahodnoevropskih držav.

14. 7. 2001
Spomin na teritorialce

Odkar sem postal varuh človekovih pravic, sem bil prvič odsoten iz službe dlje kot le kak dan odsoten le fizično, drugače ne. Prejšnji teden sem si najprej privoščil kratke počitnice: nekaj dni samo doma, tri dni pa na slovenski obali. Ves čas pa sem spremljal dogajanje skozi perspektivo kritičnega opazovalca dela varuha. In se seveda po telefonu pustil obveščati o dogajanju, sodelavcem pa prepustil reagiranje na aktualne dogodke. Ti so morali skoraj ob vsakem dogodku povedati, kakšno je stališče varuha. Tako od strani sem dobil občutek, da javnost da veliko težo besedi varuha, kar je zelo spodbudno, a obenem tudi zavezujoče.

Z dopusta sem se vrnil v soboto zvečer, v nedeljo zjutraj pa nadaljeval pot v Beograd. Tudi v Jugoslaviji ustanavljajo institut varuha človekovih pravic in so nas poklicali na pomoč. Njihov osnutek zakona je zelo podoben slovenskemu, zato jih lahko iz prve roke opozorimo, kje so morebitne luknje in kako se jim izogniti, saj imamo že nekajletno prakso. Pred tem bodo morali še ugotoviti, kakšno državo sploh hočejo: eno Jugoslavijo ali pa Srbijo in Črno goro. In če bo Jugoslavija, kakšne pristojnosti bo imela zvezna oblast. Dokler ne bo urejen ta problem pristojnosti posameznih oblasti, je postavljati varuha nesmiselno.

Zaradi obujanja (jugo)nostalgije sem sprva nameraval v Beograd z vlakom; tako pot sem v preteklosti najpogosteje izbiral in sem jo po desetletju želel ponoviti. A so me pregovorili in smo se napotili po Bratstvu in enotnosti, kot se imenuje cesta med Ljubljano in Beogradom, ki pa je zadnja leta nekoliko čudna. Če se voziš proti Beogradu, na hrvaški strani ni nobenega napisa, ki bi voznika usmerjal proti Jugoslaviji. Vsi kažipoti vodijo proti Lipovcu, za katerega dolgo nismo vedeli, da je zadnja vas pred mejo. Jugoslavija, Beograd ali kaj podobnega ne obstajajo (več). V Beogradu pa te kažipoti že v središču usmerjajo proti Zagrebu.

Slovenci smo v Beogradu še vedno zelo cenjeni in sprejeti z odkritimi simpatijami. Celo policist nam je pogledal skozi prste, ko smo tik pred hotelom zavili v prepovedano smer. Lep sprejem. In tako vse štiri dni bivanja: kogar koli smo srečali, je imel bodisi znance v Sloveniji bodisi lepe spomine nanjo. Če nič drugega, vsaj to, kako so ga ujeli naši teritorialci, ko je bil vojak na (ne)pravi strani.

Za nekoga, ki je po desetletju prvič prišel v Jugoslavijo, se zdi, da se je čas ustavil razen razvalin, ki jih je pustilo bombardiranje, se na videz ni nič spremenilo. Jaz, ki sem vsa ta leta vzdrževal neko obliko stalnih stikov, sem opazil pomembno razliko od lanskega leta: večjo sproščenost in vsaj nekaj upanja v morebitno boljšo prihodnost. Ljudje živijo enako slabo, kot so pred lansko oktobrsko revolucijo, zavedajo se, da bo najbrž v bližnji prihodnosti še slabše, a imajo upanje. In upanje je eden izmed kazalcev, ki daje oblasti legitimnost.

Ne glede na dejanske razlike v gmotnem standardu in navidezne razlike v socio-kulturnem razvoju med Slovenijo in Srbijo, pa imamo nekaj podobnih aktualnih problemov. In eden izmed teh je nestrpnost do lezbijk in gejev. Slovensko poznamo: ko se skinheadi (ali njim ideološko podobni) ravno ne ukvarjajo s črnci, pač malo grozijo lezbijkam in gejem. V Beogradu je podobno: ko Miloševićeve privržence ne jemlje več resno, se pač spravijo na pedre, ki manifestirajo proti nestrpnosti do drugače spolno usmerjenim. Za čistune ni meja!

Reakcija srbskih oblasti na take izpade pa mi je potrdila prepričanje, da nova oblast misli resno z očiščenjem. Pomočnica jugoslovanskega ministra za pravosodje Tamara Lukšić-Orlandić je zamudila na večerjo, ki jo je priredila za udeležence posveta, ker je na televiziji branila pravice lezbijk in gejev. Za marsikoga bi bil problem gejev v množici drugih problemov, s katerimi se ukvarja pomiloševićevska oblast, zanemarljiv. A pristajanje na rangiranje nestrpnosti na sprejemljivo (nestrpnost do drugače spolno usmerjenih je pogosto sprejeta kot družbeno sprejemljiva) in nesprejemljivo kaj hitro pripelje do znane zgodbe iz nacizma: resnosti posledic nestrpnosti se zaveš, ko prideš sam na vrsto. Takrat pa žal ni nikogar več, ki bi ga lahko poklical na pomoč.

28. 7. 2001
Drnovšek me je presenetil

V zadnjem času govorimo o problemu nestrpnosti več kot običajno. Pred časom pa nas je petletna hči Hana vendarle presenetila, ko je nehote na enostaven način ponazorila, kaj so pravzaprav pravi vzroki nestrpnosti. V naravi sicer uživa in se počuti kot doma; po cele dneve raziskuje okolico in nima nikakršnega strahu pred živalmi. Nekega dne pa je brez vzroka, po nekakšni smoumevni inerciji, pohodila žuželko, ki ji je prišla na pot. Ko smo ji skušali pojasniti, da pravzaprav ni nobenega razloga, da se žuželka ne bi mirno plazila v naši bližini, je s prav tako samoumevnim tonom odgovorila: Ampak, mami, saj veš, da je jaz ne poznam!

Če bi poskusil nestrokovno, morda celo naivno pojasniti agresivno obnašanje posameznikov, bi izhajal iz nepoznavanja in nerazumevanja socialnega in kulturnega okolja. Nepoznavanje (in nepripravljenost razumeti) povzroča negotovost in strah, ta pa ogroženost od neznanega. Od tod ni več daleč do agresivnega vedenja, ki preprečuje normalne stike in s tem onemogoča razumevanje. In tako je krog strahu in nestrpnosti sklenjen! Morda je to tudi ena od razlag ekscesov, ki se v obliki izražanja nestrpnosti v zadnjem času v Sloveniji vse pogosteje pojavljajo.

Latentna nestrpnost ali nesprejemanje drugačnosti je (bila) v našem prostoru prisotna ves čas, čeprav si je večina ni hotela priznati. Mogoče jo je bilo zaznati le iz javnomnenjskih raziskav (na primer iz odgovorov na vprašanje, koga ne bi imeli za soseda) ali spremljanja vsakdanjega govora, če si bil seveda dovolj občutljiv za vsakodnevne izraze, kot so čefur, južnjak, ta spodnji, bosanc in še in še. Taki izrazi, ki so me vedno nervirali, so bili v vsakdanji govor Slovencev že tako sprejeti, da si skoraj nihče ni delal težav, še najmanj predstavniki državnih ustanov, ki so si prav tako prilastili svojevrstne kode sporazumevanja za tovrstne priložnosti. Tudi ljudje, ki so bili zase popolnoma prepričani, da so absolutno tolerantni, so take izraze sprejeli za svoje. Zelo verjetno je, da kdor že na začetku, torej v govoru, ne zakoliči trdne meje, ne bo reagiral ob rasističnem pretepu ali pa ga bo ocenil kot (pred)gostilniški pretep, ki se dogaja povsod. Ob prvi smrtni žrtvi se bo presenečeno branil, da to počnejo le nekateri skrajneži, s katerimi nima nič. Žal je lestvica izražanja nestrpnosti le ena: vsak klin podpira in pogojuje naslednjega.

Vprašanja (ne)strpnosti in diskriminacije raznovrstnih manjšin so bila najpomembnejši okvir, ki je določal moje delo v zadnjih štirinajstih dneh. Sprejel sem pretepene in ovadene v Sloveniji živeče Afričane, razreševal probleme z nesprejemanjem istospolnih v javne lokale, predaval v socialno-ekonomskem svetu o Poročilu o človekovem razvoju, ki daje poseben poudarek sodelovanju oziroma (ne)strpnosti, državnemu svetu poslal odgovor, ki tudi zajema nekatere dimenzije diskriminacije invalidov, in podobno. In ta tema se je nadaljevala tudi danes (v četrtek), ko ta štirinajstdnevnik končujem s sestankom pri predsedniku republike Milanu Kučanu. Skratka, to je problem, ki je za zdaj številčno še majhen in obvladljiv, zaskrbljujoč pa je zaradi naraščanja. Biti strpen do nestrpnosti pa je največja napaka, ki jo lahko stori neka družba.

Končno sem letno poročilo varuha človekovih pravic predal predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku. To je bil zadnji visoki politik, ki sem mu predal poročilo, saj sva kar nekaj časa usklajevala proste termine. Priznati moram, da me je na srečanju prijetno presenetil. Slika, ki sem si jo o njem ustvaril predvsem iz medijev, je predstavljala molčečega, če ne že kar mrkega človeka, ki sogovornika ne posluša ali pa ga le mimogrede. Zgodil pa se je prijeten in poglobljen pogovor o konkretnih in realnih družbenih problemih, o načrtih in nadaljnjem sodelovanju pri reševanju perečih problemov, predvsem o (ne)delu državne uprave. Strinjala sva se, da je le opozarjanje na nedelo posameznih državnih ali občinskih uradnikov premalo. Če hočemo upravo narediti bolj človeško, bodo potrebni tudi ukrepi v obliki nagrad in kaznovanja vsaj z javnim objavljanjem spiska uradnikov, ki pri svojem delu najbolj grešijo.
Sedaj pa odhajam na počitnice…

11. 8. 2001
Brez argumentov za Nato

Nedelja
Potrebujem popoln dolgotrajen odklop, saj možgane še komaj obvladujem, tako so utrujeni. V enem zadnjih intervjujev za TVS sem isti stavek ponovil petkrat, ker je moja koncentracija že popolnoma na psu. Po pogovoru s predsednikom republike o (ne)strpnosti sem za POP TV komaj sestavil nekaj kratkih stavkov. Zato sem si ukazal, da si bom letos privoščil najdaljše počitnice v zadnjih letih: kar ves avgust; nekaj časa na morju, nekaj v gozdu, nekaj pa kar doma.

Sreda
Odhajamo na morje na Beli križ nad Portorožem. Že leta, ali kar desetletja, z nekajletnimi vmesnimi prekinitvami vsaj del počitnic preživimo v Domu književnikov. Krasen kraj, še posebno, če imaš majhne otroke, saj obdaja hišo velik vrt z drevjem, ki nudi obilo. Pred leti je bil skoraj vedno poln, kopica otrok se je podila naokoli, odrasli pa smo se ob kozarčku pogovarjali dolgo v noč. Zdaj pa ga poleg čeških in slovaških pisateljev obiskuje le peščica slovenskih, ki nas morda tja vlečejo nostalgični spomini na lepe stare čase.

Sobota
Kar naporno počitnikovanje. Hana se kljub komaj petim letom in pol v vodi odlično znajde in jo je seveda težko zvleči na suho. Vročina je tudi (skoraj) neznosna, morje pa le za malenkost hladnejše.
Sobotni časopisi so me znova nekoliko vrnili v normalno življenje. Kar nekaj prispevkov se ukvarja z vojsko in slovenskim približevanjem Natu. Po večini z argumentiranimi odklonilnimi stališči, kar me veseli. Jaz namreč kakšnih posebnih argumentov nimam. Tudi nisem človek, ki bi lahko trezno, strokovno in argumentirano govoril o smislu oboroževanja in (ne)članstva v Natu ali kakšni drugi vojaški zvezi. Sem brez argumentov, kar tako sem proti nasilju, oboroževanju in vojskovanju. Sem tudi proti zapravljanju denarja, predvsem pa človeške energije in življenj za oboroževanje. Tega mnenja mi ni mogla spremeniti niti JNA, ki me je odpustila z oznako norca. Moje mnenje je, da bi bilo za vsako državo, še posebej za Slovenijo, najbolje, da ukine vojsko in se proglasi za pacifistično državo.

Zavedam se, da so to sanje in se vsaka država dokazuje tudi z nekakšnimi oboroženimi skupinami, da rabi častni vod za sprejemanje tujih državnikov in da nekateri ljudje ne morejo odrasti, če ne gredo skozi nekakšen dril, ki jih nauči reda in discipline, ali vsaj skozi obdobje, ko skrbi zanje nekdo drug in misli namesto njih. Ker se zavedam, da moje ideje nimajo kakšne posebne možnosti za uspeh, bi bil zadovoljen tudi z nekoliko modificirano različico: vojsko, ki bi imela omejitev pri oboroževanju. Najtežje orožje, ki bi ga imeli v Sloveniji, bi moralo biti tako veliko, da bi ga lahko razstavljenega spravili na dve muli. Taka vojska bi bila za Slovenijo popolnoma dovolj; obe zadnji vojni smo (iz)bojevali le s takim orožjem. Vse ostalo je le zapravljanje denarja in podpiranje industrije ZDA ali drugih zahodnih držav. Ali pa dokazovanje pohlevnosti, ubogljivosti in podredljivosti.

Torek
Ko sem tako v stiku z naravo, razmišljam tudi o človekovi pravici do čistega okolja. Da je okolje tudi v državnem smislu pomembno, potrjuje že to, da imamo celo ministrstvo za okolje in prostor. Ministrstvo, ki bi se moralo boriti za čisto okolje z vsemi silami in agresivno zahtevati sredstva za boljše varovanje okolja. Vsaj tako, kot se uspešno bori obrambno ministrstvo za denar za nakup orožja. A me je šokirala izjava ministra Kopača o privarčevanih milijonih dolarjev na račun večjega onesnaževanja. Namreč: minister je uspel na pogajanjih dvigniti za Slovenijo dopustno količino izpusta CO2, s tem pa naj nam bi prihranil zajeten kup denarja, ki bi ga sicer morali porabiti za naložbe v čistejše okolje. Uspeh!? Mislim, da je tako gledanje ministra za okolje katastrofalno. Če bi to izjavil minister za finance, bi mu dejal, da govori neumnosti, a kot finančni minister svoje delo dobro opravlja. Prvi cilj ministra za okolje pa bi moralo biti čistejše in prijaznejše okolje, kar dolgoročno pomeni tudi prihranek denarja, če ga že prijaznejše in bolj zdravo življenje ne zanima. Zato bi moral odločno zahtevati več sredstev za varovanje okolja. Predvsem pa, da bi denar, ki ga zdaj namenjamo za nakup orožja, preusmerili v izboljševanje življenjskega okolja. Ali je res naprodaj vse tudi zdravje in okolje?

25. 8. 2001
Moja pravica

Prvi teden
Še vedno se močimo v toplem morju med Piranom in Fieso. Poskušam čim manj spremljati dogajanje, ki ni neposredno povezano z našim dopustovanjem je sicer naporna, a koristna vaja.

Tako dolgih počitnic kot letos si nisem privoščil že kar nekaj časa. Res sem lenarjenje nekajkrat prekinil: prvič, ko sem nastopil na odprtju tabora slovenskih katoliških skavtov in skavtinj (na zaključku tabora je govoril nadškof Rode), drugič pa sem govoril za televizijo, ko me je TV Slovenija prosila za mnenje o govoru nadškofa dr. Rodeta na Brezjah. Prvi dogodek je bil prijeten: prisostvoval sem veliki zavzetosti mladih za družbena dogajanja in skrbi za sodržavljane, ki so jih strnili v parolo Briga me! skrbi me za druge, ni mi vseeno, kaj se dogaja z družbo, okoljem... V uvodnih nekaj besedah sem to tudi povedal; pomembni sta obe vrsti okolja, socialno in fizično. Skrb za socialno okolje so izrazili v že citiranem sloganu (odnos do drugega), fizično pa je tako že od nastanka ena izmed osnovnih izhodišč njihovega in drugih podobnih gibanj. Pri tem sem nekoliko polemiziral s stališči ministra za okolje in prostor in nakupovanjem orožja naredil sem nekakšen povzetek prejšnje kolumne.

Drugi teden
Priznam, da sem že dolgo pričakoval, kdaj me bo napadel kakšen medij; že predolgo se je vleklo sumljivo zatišje. Rad tudi polemiziram in si vedno želim člankov, ki se z mojimi idejami ne strinjajo. V ostri, a korektni izmenjavi mnenj z ljudmi, ki mislijo drugače, je mogoče razčistiti dvome in se izogniti kakšni neumnosti, za katero si napačno prepričan, da je ideja, vredna Nobelove nagrade. Torej imam polemike rad iz čisto osebnih, morda celo egoističnih razlogov.

Žal pa je tega bolj malo. Revija Mag me je sicer nekajkrat omenjala, a tako megleno, da nisem natančno vedel, kaj želijo povedati. Ta teden pa me je Mag razglasil za eno izmed štirih osrednjih osebnosti tedna, dodal je nekaj bodic in še komentar Janeza Markeša. Taka pozornost me je kar prijetno presenetila. A žal le za kratek čas: pričakoval sem ali inteligentnejše napade ali vsaj korektnejše citiranje, še najraje oboje. Nekateri pa žal ne marajo ali nočejo natančno prebrati/poslušati izjav ljudi, s katerimi polemizirajo, in mi je potem kar malo nerodno odgovarjati na površne obsodbe. V bodici Oslovska klop pišejo, da sem obsodil govor ljubljanskega nadškofa dr. Franceta Rodeta, v komentarju Hanžek, go home! pa, da uradno omejuje(m) svobodo govora s pozicije levičarske moralke, ne zakona in ustave.

Govora dr. Rodeta nisem obsodil, niti uradno ne omejujem svobode govora. Za to nimam zakonskih pristojnosti, še manj pa mi kaj takega pride na misel. Sem samo povedal svoje mnenje, ker so me za to prosili s TVS. Da imam pravico povedati svoje mnenje, pa se lahko Markeš prepriča, če še enkrat prebere svojo kolumno: skoraj polovico besedila sestavljajo citati ustave, s katerimi dokazuje, da ima dr. Rode pravico do svojega mnenja. Ni pa citiral nobenega člena zakona ali ustave, ki bi govoril o tem, da ti zakoni veljajo samo za nadškofa, ne pa za varuha človekovih pravic. Torej imam najbrž tudi jaz pravico povedati svoje mnenje!

Markeš korektno povzema to, kar sem rekel o izjavi dr. Rodeta o obrobnih družbenih skupinah. Del, ki sem ga namenil Cerkvi kot instituciji, pa je nekorektno iztrgal iz celotne misli. Moj odgovor na nadškofovo izjavo o ozračju sovražnosti do Cerkve in do kristjanov, ki ga nekateri vztrajno vzdržujejo, je bil bolj kompleksen. Dejal sem, da imam različno mnenje o javnih polemikah, ko gre za posameznika in ko gre za institucijo: napade ali diskriminacijo posameznikov zaradi verske pripadnosti katerikoli religiji bom vedno obsojal in se boril proti njim, Cerkev pa je institucija kot druge institucije, ki se borijo za prestiž, moč in materialna sredstva, in mora zato prenesti tudi kritike. Torej sem se postavil v bran skupini (religioznih) državljanov in se nisem pridružil njihovemu zapostavljanju. Enako, kot sem se postavil v bran skupini državljanov, ki jih zaznamuje pripadnost obrobnim družbenim skupinam, a se jim po Markeševo ne bi smel.

08. 9. 2001
Besednjak iz preteklosti

Prvi teden še vedno počitnice
Še vedno sem na počitnicah. Res sicer doma, v Ljubljani, a v službo ne hodim vsak dan. Veliko premišljujem o vsem, kar se mi je zgodilo v tem letu, predvsem o tem, kar sem spoznal v novi službi. Šele z majhno časovno distanco lahko bolje vidim stvari, predvsem pa se odločam, kaj bom spremenil v svojem delu, kaj bom ohranil ali še poudaril in kaj opustil. Predvsem bi rad, da bi bilo moje delo učinkovitejše.

V soboto sem sprejel povabilo in se z Nado, Hano in obema vnukinjama (Zalo in Laro zanju je bilo to prvo potovanje z vlakom) pridružil počitniškemu vlaku, ki ga je že sedmo leto organiziralo društvo Zagon iz Tržišča. Skupaj s Slovenskimi železnicami in nekaterimi drugimi sponzorji z muzejskim vlakom vsako leto popeljejo nekaj sto revnejših otrok na celodnevni izlet in jim priredijo piknik letos na sevniškem gradu, kjer jih je nekaj ur zabaval ansambel 12. nasprotje. Da bi temu dejanju dali večji pečat, so povabili tudi vrsto znanih ljudi, a žal, kot kaže, nimajo preveč posluha za take izjemno pomembne akcije. Pomembne predvsem za otroke, za katere ta akcija pomeni edine počitnice. Žal znane osebnosti, ki bi veselje otrok s svojo prisotnostjo lahko še povečale in obenem opozorile na socialne stiske in morebitne rešitve, temu dejanju niso bile preveč naklonjene. Če ne štejem sebe, zelo močnega zastopstva predstavnikov železnice, vključno z generalnim direktorjem, in predstavnikov lokalnih oblasti, je otrokom od javnih oseb prisluhnil le selektor slovenske nogometne reprezentance Srečko Katanec, ki je s sabo pripeljal tudi družino. Seveda so bili otroci njega najbolj veseli kar precej časa se je podpisoval, da je ustregel vsem željam. Zaradi svoje človečnosti je precej naklonjenosti požel tudi z moje strani.

Ta dnevnik je prekratek, da bi lahko napisal to, kar si mislim o tej in podobnih akcijah, ki jih organizira neformalna skupina ljudi, ki jim ni vseeno. Vse čestitke ljudem iz doslej meni neznanega kraja Tržišče za ta podvig! Takšna dejanja lahko majhen, a ljubezniv kraj zanesljivo dvignejo med znane slovenske kraje! Naslednjo soboto sem šel na nogometno tekmo (najbrž v zahvalo Katancu), ko je slovenska reprezentanca premagala Rusijo. Ker me nogomet ne zanima kaj dosti, sem bolj sledil dogajanju med navijači. Zanimiv sociološki študij.

Drugi teden nov delovni začetek
Med počitnicami sem veliko razmišljal o delu in sem že kar nekam nervozno pričakoval službo predvsem zato, da si bom lahko razbremenil misli in začel uresničevati ideje. Kar veliko dela me je že čakalo in že prvi dan sem začel s polno paro. Predvsem pa sem začel s sodelavci razčiščevati svoje ideje o spremembah pri delu. V sredo sem obiskal češkega ombudsmana, ki je na počitnicah v Portorožu, zvečer pa skočil še v Sežano na odprtje letošnje Vilenice.
Naslednji dan sem bil gost Studia ob sedemnajstih na Radiu Slovenija. Tema kot reakcija na brezjanski nastop nadškofa dr. Rodeta: položaj vernih v Sloveniji.

Vtisov o oddaji še nisem docela predelal, a rezultat pogovora v studiu je kar nekoliko pričakovan. Dobra ura pogovora in izmenjave mnenj kar nekako ni hotela potrditi trditve predstavnikov RKC, da so katoliki drugorazredni državljani in da imajo manj pravic kot ateisti ali pripadniki drugih verskih skupnosti, niti tega, da so ljudje nestrpni do katolikov. Morda do nekaterih predstavnikov rimskokatoliške cerkve, in še to predvsem zaradi njihovih izjav, ki marsikdaj sila nestrpno izzvenijo. Kar so potrdili tudi poslušalci, ki so telefonirali v studio, med njimi verniki RKC. Marsikomu se kolca po toleranci, blagosti in preudarnosti nekdanjega nadškofa dr. Šuštarja in njegovi pripravljenosti za dialog. Ta bo vsekakor potrebna, če bodo različne verske skupnosti želele med sabo in v odnosu do države reševati številna sinoči načeta občutljiva vprašanja.

Mislim, da osnovni nesporazum o diskriminaciji katoliških vernikov izhaja iz enačenja vernikov, Cerkve in njenih vodilnih. To me spominja na besednjak iz preteklosti: nestrinjanje s Titom pomeni napad na tekovine revolucije in narod.

22. 9. 2001
Lahkotno o težkem

Nervoza pred oddajanjem kolumne je vedno enaka. V glavi imam vrsto idej in tem, ki bi jih želel obdelati, a je vedno premalo časa za korektno besedilo. Zato sem se tokrat odločil, da bom naredil izbor dogodkov po dnevih.

Petek skoraj običajen dan
Sestal sem se z obema v metadontski program "vpletenima" stranema (izvajalci in uporabniki, bi se reklo v uradnem jeziku). Pokazalo se je tisto, kar se največkrat: ko gledaš problem od zunaj, se ti zdi enostavno rešljiv, ko pa se poglobiš vanj, si še dlje od enostavne in za vse sprejemljive rešitve. Počasi se bom s tem že moral sprijazniti. Dogovorili smo se, da bomo vsi še malo premislili in se ponovno sestali.

Ponedeljek kot vsak ponedeljek
Najprej kolegij z izmenjavo informacij in načrtom spoprijemanja s problemi. Potem sestanek s predstavnikoma notranjega ministrstva o težavah, ki lahko nastanejo ob izgubi potnega lista, o katerih so poročali mediji. Ugotovimo, da državni organi (vsaj v tem primeru) delajo korektno.

Torek začetek nove svetovne ureditve
S skupino, ki se zavzema za ustanovitev varuha otrokovih pravic, razpravljamo o možnih poteh za ustanovitev te institucije in oblikah njenega delovanja. Res je že sramotno, da se o tem samo govori in že leta sprejema trdne sklepe, a smo še vedno na točki nič. Ker sem (včasih tudi) praktičen človek, sem se odločil, da bom naredil korak iz začaranega kroga: v Uradu bomo zaposlili tri nove ljudi, ki se bodo predvsem ukvarjali z otroki. Problematika je seveda zahtevnejša, a začeti je treba. Podpiram pa tudi idejo o otroškem ombudsmanu, ki naj bi jo realizirali drugi.

Opravil sem še nekaj pogovorov s pobudniki. Potem pa konec World Trade Centra in začetek nove svetovne ureditve. O tem dejanju bi lahko napisal ne le eno kolumno, a je tokrat še ne bom. Morda samo to: presenečen sem nad presenečenjem, ki so ga izrazili nekateri ameriški strokovnjaki za terorizem: "Česa takega nismo pričakovali!" Pred kakim letom sem v Polnočnem klubu o globalizaciji (drugi prisotni: U. Lipušček, V. Ravbar, B. Doberšek) omenjal možnost takih dogodkov, če se svetovne velesile, ki narekujejo tempo povečevanja svetovne revščine, ne bodo zavedle, da je svet povezan še kako drugače kot le z enosmernim tokom dobička. Globalizacija ima več plati.

Sreda spet med Romi
Naprej pogovor o izboljšanju dostopnosti do informacij, potem "izlet" v Novo mesto. Županu Starcu sem že med junijskim obiskom obljubil, da se bom še enkrat oglasil; tokrat le zaradi ene teme: Romi in njihova problematika. To bo najbrž nekaterim bralcem spet povod za kakšno ne preveč ljubeznivo pismo varuhu, ki se ukvarja le s Cigani in dekadenco, nič pa s poštenimi Slovenci. Tako mi vsaj pišejo…

Četrtek, petek državni zbor
Svoj prvi nastop v odboru za notranjo politiko sem pričakoval v četrtek, a je prišlo do njega v petek zjutraj. Zato sem zamudil srečanje s kandidatom za varuha pravic pacientov iz Maribora. Odbor sem preživel, pa tudi oni so preživeli mene.

Ponedeljek skoraj kot vedno
Po kolegiju smo pretresali možne oblike sodelovanja z Uradom za usmerjanje in nadzor policije. Pozneje smo se z delegacijo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ravnanja ali kaznovanja pri Svetu Evrope pogovarjali o stanju v Sloveniji.

Torek religija
Direktorja Urada za verske skupnosti dr. Čeparja sem seznanil s pritožbami in napakami v delu urada, ki sem jih ugotovil. Kar precej dela ga čaka, če bo hotel razrešiti vse probleme.

Sreda religija, spet
Prestavili smo načrtovani obisk enega izmed zaporov. Znova sem sodeloval v pogovoru o drugorazrednosti katolikov, tokrat na Radiu Ognjišče. S svojim prispevkom nisem zadovoljen; še več: sem zelo nezadovoljen. To je rezultat prevelikega skakanja od problema do problema.

Četrtek kolumna
Obisk sodnika evropskega sodišča iz Strasbourga. Končevanje tega besedila (poleg drugega).

 

6. 10. 2001
Bolj stvarno o globalizaciji

Torek tiskovna konferenca
Za tokratno srečanje z novinarji smo pripravili dokaj obsežen scenarij, glavnina pa se je navezovala na nezakonitosti pri pridržanju v priporih ali psihiatriji. Take stvari se žal tudi dogajajo - sicer redko in za krajši čas, a se. Toda protipraven odvzem prostosti je huda kršitev človekovih pravic, ki jo Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin še posebej prepoveduje v svojem petem členu.

Ustava vsakomur zagotavlja varstvo osebne svobode, ta se lahko odvzame le v posebnih primerih, ki jih določa zakon. Zakon določa tudi način in postopke za to. Spoštovanje teh "formalnosti" ima globoko vsebinsko podlago: preprečuje samovoljo, ki lahko vodi do hudih kršitev človekovih pravic. Na to je treba biti še posebno pozoren v časih, ko politika ustvarja nasprotje med varnostjo in svobodo. Če nam je zgodovina sploh kaj povedala o takih nasprotjih, je to, da je svoboda skoraj vedno izgubila bitko. Sam si tako nasprotovanje težko zamišljam, kajti ne predstavljam si varnega sužnja. Že omenjena Konvencija tudi ne loči med obema pojmoma, saj govori (5. člen) o pravici do svobode in varnosti.

Prepričan sem, da je bil napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku skrajno nasilno in obsojanja vredno dejanje kot tudi da je teroriste treba kaznovati, še bolj pa sem prepričan, da je terorizem treba preprečiti. Preprečiti tako, da predvsem odpravimo vire terorizma, ki izhajajo iz neurejenih mednarodnih odnosov, delitve sveta na bogate, ki vedno bolj bogatijo, in revne, ki skoraj ne morejo biti še bolj revni in še bolj brez vsakršne prihodnosti. Nato lahko ujame bin Ladna skupaj s tisoči teroristov, jih kaznuje, a s tem ne bo preprečil nadaljnega terorizma, če ne bodo odpravljeni njegovi viri: množice beguncev kot posledica ropanja tretjega sveta, ropanja, ki mu pravimo globalizacija. Navdušenje nad globalizacijo, ki se je doslej enačila s prelivanjem dobička od revnih k bogatim, mora postati stvarnejše: globalizacija pomeni tudi ali pa še bolj pretok kriminala, bolezni (tako medicinskih kot socialnih) in terorizma.

Pri spremljanju vojne proti terorizmu se mi zastavlja še vrsta drugih vprašanj, na primer o dogajanju v Srebrenici. Mirovne sile (ali čete Nata) so nekim drugim teroristom predale na tisoče ljudi, ki bi jih morale varovati, a so končali v množičnih grobiščih, sedaj pa krivce teh množičnih zločinov po Bosni in Hercegovini iščejo tako, kot da bi se jim izogibale. Kako bodo ujeli bin Ladna kje v afganistanskih hribih, če tega ne morejo storiti v Bosni, ki je pod pokroviteljstvom sil Nata? Ali morda terorizem in genocid nad nekaterimi narodi ni enakovreden terorizmu nad drugimi?

Petek državni zbor
Moj prvi delovni nastop v državnem zboru, če uvodnega ob izvolitvi ne štejem. Zadovoljen sem z začetnim sodelovanjem s to institucijo, res pa je, da je bilo doslej to sodelovanje bolj formalne narave - a za začetek je tudi to veliko. Mislim pa, da se bo to formalno sčasoma vedno bolj spreminjalo v vsebinsko. Če upoštevam, da so člani državnega zbora analizi poročil varuha človekovih pravic posvetili cel dopoldan, je to dober znak. Rad pa bi, da bi se temu pridružila tudi celotna vlada in ne le nekatera ministrstva. Predsednik Drnovšek mi je na najinem srečanju pred časom to zagotovil. Problemi, ki se tičejo človekovih pravic, pa žal ostajajo kar naprej enaki.

Sreda državni svet
Državni svet je obravnaval le varuhovo poročilo za leto 2000, saj so predhodnega v nasprotju z državnim zborom obravnavali že lani. Kakšnih posebnih pripomb niso imeli, dali pa so nekaj dobrih predlogov, ki jih bo treba upoštevati.

* * *
Iz množice dogodkov zadnjih dveh tednov sem izluščil tri. Poglede nanje in sodbo o njih prepustimo času.

20. 10. 2001
Strah vzbuja odpor

Petek je bil zelo prijeten dan: dan odprtih vrat za otroke kot uvod v projekt soočanja z otrokovimi pravicami, ki smo ga začeli v Uradu. Obiskalo nas je kar precej otrok iz petnajstih osnovnih šol - celo iz Maribora in Celja so prišli. Konstruktivno in prijetno! Slišal sem konkretne pobude, bil priča iskreni zainteresiranosti za njihove pravice in obdarovali so me z nekaj lepimi izdelki, ki so jih naredili na temo človekovih pravic.

Ponedeljek Mesto žensk
Začele so se prireditve ob Mestu žensk, udeležil sem se le prve: monodrame Ženske ne morejo čakati Sarah Jones. Izjemno zanimiva predstavitev diskriminatornih zakonov in težav, s katerimi se ubadajo ženske v različnih predelih sveta. Kljub tragičnim življenjskim usodam, ki jih je igralka predstavila, je bila predstava daleč od cenene patetike, na trenutke celo zabavna in komična. Žal (ali na srečo) se v življenju tragedija in komedija pogosto prepletata.

Sreda
Pozdravil sem udeležence Unicefovega seminarja o šolski neuspešnosti, udeležil sem se odkritja spominske plošče dr. Karlu Bleiweisu v Psihiatrični kliniki in popoldne predaval na FDV, kjer so začeli seminar o človekovem razvoju delu, ki sem ga opravljal pred sedanjim. Področji sta povezani, kar mi pri sedanjem delu zelo pomaga.

Sreda Škofja Loka
Srede sem rezerviral za obiske po Sloveniji. Ker se je Nataša tokrat dogovorila za pogovor na Radiu Sora v Škofji Loki, sem tudi ostalo prilagodil temu delu Slovenije. Po prijetnem klepetu na radiu sem obiskal župana in zatem terapevtsko skupnost v Sobotnici. Župan mi je v slabi uri nanizal množico problemov (in tudi precej predlogov za rešitev) lokalnega pomena, pa tudi vrsto idej, ki bi bile uporabne drugod v Sloveniji. Zanimivi (in predvsem poučni) sta izkušnji z ustanavljanjem terapevtske skupnosti za bivše narkomane in centra za otroke z vzgojnimi problemi. Ko so se pred leti pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pripravljali na odprtje terapevtske skupnosti, so se več kot leto dni pogovarjali s sosedi in jih pripravljali na to, da bi sprejeli drugačne ljudi, ki potrebujejo pomoč. In ljudje niso nasprotovali. Nedavno pa je v istem okolju drugi projekt naletel na hudo nasprotovanje sosedov. Nihče jih ni obvestil, da bo v njihovi soseski dnevni center za otroke z vzgojnimi problemi. Pristop odgovornih institucij do bodočih sosedov je bil v slednjem primeru popolnoma drugačen: hiši, kamor so hoteli naseliti center, so kupili skoraj v tajnosti, ju v tajnosti (ali v vsaj veliki skrivnostnosti) tudi preuredili in ljudi postavili pred golo dejstvo: "Tu smo! Vse je zakonito!" Ljudje se bojimo sprememb, predvsem pa neznanega. In strah vzbuja odpor, tudi sovraštvo. Neupoštevanje tega dejstva pri uvajanju novosti je slaba pot pri reševanju problemov. Škofjeloška primera, ki se razlikujeta prav v pristopu do prebivalcev, kažeta na edino primerno pot, ki jo velja ubrati tudi v drugih predelih Slovenije - odprt pogovor z ljudmi. Sklicevanje na zakonitost početja je premalo.

Četrtek spet naporen dan
Dan z veliko različnimi stvarmi, ki vsaka zase zahtevajo popolno zbranost. Vsaka zahteva svojo mero priprave, za katere v množici zadev pogosto zmanjkuje časa. Plus preskakovanje iz ene snovi v drugo, pa v tretjo in četrto, so stanja, ki jih pred nastopom te funkcije nisem poznal. Doslej sem vedno dalj časa koncentrirano delal le na enem področju; če sem moral hkrati misliti na dve, sem se že počutil kot razcepljen človek, ki mu misli nekontrolirano preskakujejo sem ter tja. Nikdar si nisem mislil, da se bom znašel v takem položaju, kot sem se. Prepričan sem bil tudi, da ga ne bi zmogel obvladovati. A začuda ga včasih težje, drugič lažje, a za zdaj gre.

Dan pa je v telegrafskem slogu potekal tako: zjutraj neki težki izpit, potem pregledovanje prispelih vlog pobudnikov, branje in podpisovanje pisem pobudnikom, pogovori s svetovalci o posameznih primerih, vrsta telefonskih pogovorov, popoldne dve okrogli mizi v Cankarjevem domu v sklopu Študentske arene, zvečer obisk modne revije, ki jo je pripravil zet Andrej, ponoči pa še pisanje kolumne.

3. 11. 2001
Bush bo še moral po šolah

Bombardiranje Afganistana se nadaljuje. Ne vem sicer, kaj se sploh še splača ciljati z raketami, od katerih vsaka stane kak milijon dolarjev. Četrtstoletna vojna v tej obubožani državi, vojna, ki so jo zakuhale iste države, ki jo zdaj nameravajo zmagovito končati, je že tako uničila vse, kar se je dalo. Ker tam najbrž ni ničesar več, kar bi sploh bilo še vredno bombardirati, ni čudno, da kdaj pa kdaj kakšna raketa zaide tja, kamor ne bi smela. Kljub tehniki, ki baje na Zemlji loči cilje, velike nekaj centimetrov, so ponovno zadeli skladišče Rdečega križa in Rdečega polmeseca, ki so ga prejšnji dan napolnili z mednarodno pomočjo za lačne prebivalce. Ameriški predsednik bo moral obiskati kar veliko šol, da bo s prihranki otrok nadomestil uničene zaloge.

Da ne bo pomote in da mi kdo znova ne pripiše podpiranja teroristov: talibanski režim v Afganistanu bi moral že davno pasti. Natančneje: nikdar ne bi smel nastati. To je režim, ki v najhujši obliki množično krši človekove pravice in ga ne privoščim nobenemu narodu. Mednarodna skupnost bi morala razviti mehanizme, ki bi preprečevali nastajanje takih režimov.

Žal pa so talibane spravile na oblast ravno države, ki se zdaj bojujejo proti njim najbolj vneto. Ker je to takrat pač ustrezalo njihovim političnim interesom. Svoboda, terorizem ali človekove pravice besede, ki jih zdaj v zvezi s talibani slišimo najpogosteje, so takrat imele drugačen pomen, predvsem pa se niso skladale s političnimi interesi močnih in vpletenih. Žal so človekove pravice in svoboda v mednarodni politiki prevečkrat predvsem tržni izdelek: če ustreza našim interesom, bomo zanje, drugače ne. Tako je tudi s terorizmom: dokler je nasilje naperjeno proti našim nasprotnikom in bombe pokajo v njihovih avtobusih ali restavracijah, to ni terorizem. Ko pa poči na našem dvorišču, je vse drugače.

Torek, dan Združenih narodov
Letos sem prišel v Slovenj Gradec že četrtič. Zdi se mi, da prej celo desetletje nisem bil tolikokrat v svojem rojstnem kraju kot letos. Pa je kar prijetno malo pogledati kraje, kjer sem preživel otroštvo. A na žalost imam vedno premalo časa za daljši obisk, in si radovednost potešim le za malenkost. Tudi današnji dan je skoraj v celoti zaseden.

Ker smo prispeli pol ure pred prvim sestankom, sem obiskal Hrabra, ki nadaljuje očetovo medarsko obrt. Tam sem prejel telefonski klic Vlada Miheljaka, ki me je obvestil o dogodkih prejšnjega večera pred Pen klubom. S težavo sem uspel zvedeti nekaj najbolj osnovnih informacij, saj je telefon škripal kot še nikoli, med pogovorom pa se je zveza dvakrat prekinila. Zanimivo, to se mi ni zgodilo še nikoli.

Na okrožnem in okrajnem sodišču so nam predstavili prostorske in kadrovske težave, ki povzročajo sodne zaostanke. Od tam smo šli na nenapovedan pregled prostorov za pridržanje na policijski postaji. Kljub dokaj natančnemu preverjanju prostorov in dokumentacije nismo našli nobene hujše napake. Nato smo šli h kriminalistom, ki so povedali, kako poteka preiskava o napadu na novinarja Petka. Prvič sem jih o tem spraševal že spomladi.

Popoldan je bil namenjen bolj protokolarnim zadevam. Najprej smo pomagali posaditi drevo v znak pobratenja Slovenj Gradca z japonskim mestom Arai, zatem sem imel kratek nagovor mladim na prireditvi z naslovom Proti ksenofobiji, za strpnost, pozneje sem pasel zijala pri podpisovanju pobratenja med omenjenima mestoma, poslušal govor zunanjega ministra ob dnevu OZN in zvečer končno nazdravil pobratenju in svetovni organizaciji v gradu Rotenturn, kamor sem pred desetletji zahajal vsak dan, saj je bila tam moja osnovna šola.

Sreda, zapori
Prvič sem si ogledal zapore. Tokrat je bil to ženski zapor na Igu. Zapori mi niso pri srcu (komu pa so?!), zato si še zdaj nisem na jasnem, kaj naj si mislim o njih.

Drugi dnevi
Ko prebiram to, imam občutek, da se ni dogajalo nič pomembnega. A se je dogajalo marsikaj, kar bo žal ostalo zabeleženo le kot vrstica v koledarju prostor, ki mi je na razpolago v Dnevniku, in čas, ki mi je na voljo, to narekujeta.

17. 11. 2001
Pristojnosti

Četrtek pred oddajo
Običajna dilema: iz množice dogodkov izbrati tistih nekaj najpomembnejših ali za javnost najbolj zanimivih iz minulih dveh tednov, hkrati pa vse to uokviriti v okoli štiri tisoč znakov, kolikor jih obsega kolumna. Vsak nov dan prinaša nova sporočila, iz prejšnjih tednov prihranjene ideje pa se odmikajo vse bolj v zgodovino.

Retrospektiva: prvi teden
Ta teden sem sprejel na osebni pogovor dvakrat toliko pobudnikov (tako imenujemo ljudi, ki na Uradu varuha človekovih pravic prosijo za posredovanje) kot običajno. Zaradi odsotnosti v tednu prej nisem sprejel nobenega, rad pa bi čim bolj skrajšal čakalno vrsto ljudi, ki si želijo pogovor z mano. Ta vrsta je dolga že za kake tri mesece. To pa ne pomeni, da težave ljudi ne bodo rešene tisti, ki so se pripravljeni mimo mene pogovoriti z mojimi sodelavci, lahko to storijo takoj. Tudi z njihovimi težavami bom seznanjen, le da ne ustno.

Šel sem na odprtje jugoslovanskega veleposlaništva, kjer se je trlo ljudi. Imam občutek, da je Slovenija kot država odigrala svojo vlogo v mednarodni skupnosti, vlogo povezovalne države med zahodom in vzhodom oziroma prve države iz bivše Jugoslavije. Nekateri znaki pa nakazujejo, da bo v svet odpirajoča se Jugoslavija pobrala vse tisto, kar se je ponujalo nam ali so nam to skoraj vsiljevali, a zaradi ozkosti svojega nacionalnega karakterja nismo hoteli sprejeti. Gospodarstveniki so se sicer trudili, politiki pa je v prizadevanjih očitno nekaj ušlo. Bojim se, da je za spremembe prepozno. Eden izmed znakov, ki krepi moj strah, je tudi e-sporočilo, ki sem ga dobil od Juliette Hage, moje nekdanje šefice pri poročilu o človekovem razvoju: iz Bratislave se seli v Beograd, saj Ljubljana, kamor si je ves čas želela prenesti del dejavnosti, ni pokazala niti najmanjšega zanimanja, ne zanjo ne za slovensko poročilo o človekovem razvoju. In podobno se bo verjetno, ali pa se je že, zgodilo tudi z drugimi mednarodnimi projekti. Bojim se, da bo Slovenija, ko bo Katanec zapustil nogomet, znova padla na točko nerazpoznavnosti.

Omeniti moram vsaj nekaj srečanj. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve nas je sprejela skoraj celotna zasedba in nam na kratko predstavila svoje delo, predvsem pa dejavnosti v zvezi z novim zakonom o delovnih razmerjih. O reševanju preostalih stičnih problemov bomo govorili na prihodnjih srečanjih; skupnih problemov imamo veliko. O problematiki mladih in vlogi, ki jo ima in naj bi jo imel Urad za mladino, sem se pogovarjal z direktorjem urada in sodelavcema, ki so prišli na obisk. Tudi s predstavniki Urada za nadzor in usmerjanje policije smo našli področja, ki zadevajo obe ustanovi in zahtevajo še več sodelovanja. Delovni obisk mi je vrnila generalna državna tožilka Cerarjeva. Odgovarjanje na vprašanja na tiskovni konferenci, pogovori za nekatere medije in teden je bil v celoti zapolnjen.

Drugi teden
Ta se je začel pravzaprav že v nedeljo zvečer s sprejemom za udeležence mednarodne konference o razmerju med ombudsmani in pravosodnimi organi, ki smo jo pripravili na slovenskem uradu varuha človekovih pravic. Napotki so bili namenjeni predvsem predstavnikom držav pakta stabilnosti, a se je ugotovilo, da imajo ombudsmani v nekaterih zahodnih državah manj pristojnosti do pravosodnih organov kot v tranzicijskih. Konferenca je odlično uspela tako po organizacijski kot vsebinski plati. Z njenimi izidi je bil zadovoljen predvsem švedski ombudsman, ki je že nekaj let poskušal s podobnim, a je bilo upiranje nekaterih evropskih mednarodnih organizacij preveliko.
Švedski ombudsman je želel, da bi imeli tudi drugi podobne pristojnosti, kot jih ima on: namreč med vsemi največje pristojnosti do sodišč, saj lahko neposredno vpliva na njihovo delo. Sklepi ljubljanske konference, kot smo imenovali na koncu sprejeti dokument, imajo dvojni namen: na eni strani poudariti neodvisnost sodišč, na drugi pa kontrolno vlogo ombudsmana za izboljšanje njihovega dela.

V sredo sem sprejel na vljudnostni in predstavitveni obisk ameriškega veleposlanika Johnnyja Younga. Pogovor je bil prijeten in dolg. Veleposlanika je zanimalo skoraj vse o delu in pristojnostih slovenskega ombudsmana. Aktualna zanimivost iz pogovora: neverjetno in nerazumljivo se mu je zdelo, da v Sloveniji nimamo nobene mošeje.

1. 12. 2001
Čez štiri stopnice

Z imenovanjem za enega štirih evropskih upravnikov (direktorjev) Mednarodnega inštituta ombudsmanov za vzhodno in srednjo Evropo se pri svojem delu počasi spuščam tudi na mednarodni teren. Konferenca ombudsmanov z območja Pakta stabilnosti, ki smo jo pripravili v Ljubljani, je bila eden prvih dogodkov v sklopu mojih mednarodnih stikov. Ves minuli teden pa sem prebil v tujini: dva dni sem delovno bival v Strasbourgu, kjer smo se varuhi iz vzhodne in srednje Evrope sestali s predstavniki Sveta Evrope, preostale dni pa smo v Zürichu sestankovali ombudsmani iz celotne Evrope. Oba dogodka sta bila naporna, saj smo delali od jutra do večera, a zame koristna zaradi spoznavanja ljudi, s katerimi bom sodeloval naslednjih pet let in nekaj mesecev, pomemben pa je bili tudi poskus potrditve pravilnosti usmeritve, ki sem si jo zastavil pri svojem delu.

V Strasbourgu je bil prvi dan namenjen problematiki Romov in načinom njihovega vključevanja v družbo. Vsak predstavnik je prikazal njihov položaj v svoji državi. Zanimivo je, kako se lahko iz načina predstavitve problema ugotovi pristop ombudsmana k delu: kritičen ali propaganden pristop. Obmudsmani iz držav, za katere vemo, da je tam marsikaj narobe, pogosto govorijo, da težav pri njih skoraj ni kot da so njihove besede edini vir informacij. S tako propagando dokazujejo le to, da niso neodvisni, ampak le podaljšana roka oblasti. Politikov s takimi manirami se najde veliko tudi v Sloveniji: če o težavah spregovorim kritično, včasih slišim nekaj podobnega kot: Kaj pa si bo Evropa mislila o nas, če boš tako govoril! Ne zavedajo se, da Evropa dobro ve, kaj se dogaja v posamezni državi, in ocenjuje predvsem možnosti izboljševanja družbe. Če pa v državi ni kritičnega glasu, je tudi napredek bolj malo verjeten.

Rdeča nit predstavitve romske problematike je bila, da je pritožb Romov zaradi kršenja človekovih pravic malo. Iz klasičnega koncepta dela obmudsmana, ki se ukvarja le s pritožbami, bi v takem primeru sklenili: če ni pritožb, ni kršitev! Na srečo postaja taka miselnost vedno bolj manjšinska, namesto tega se uveljavlja aktivna angažiranost pri odkrivanju in preprečevanju družbenih problemov. Zakoni o ombudsmanih to v glavnem dopuščajo; le v nekaterih zahodnoevropskih državah (na primer Belgiji in Danski) zakon varuhu človekovih pravic prepoveduje javno opredeljevanje o družbenih problemih in mu dopušča samo reševanje prispelih pritožb.

Moj prispevek je bil bolj konceptualne narave (seveda se nisem izognil opisu stanja pri nas): kako pristopiti k varovanju človekovih pravic marginaliziranih skupin prebivalcev, vključno z Romi. Za te skupine ljudi je namreč značilno, da se ne pritožujejo; število pritožb le redko odseva število kršitev človekovih pravic. Preden se kdo sploh pritoži, je treba odstraniti kar nekaj pogojev ali ovir, in prav njihovo podiranje lahko služi kot okvir aktivnega delovanja ombudsmana. Te pogoje sem za zdaj strnil v štiri stopnice; morda jih je še več.

Posameznik se mora najprej zavedati svojih pravic in pravic drugih. Naslednjo stopnico predstavljajo zakonske podlage: obstoj pritožbenih poti, če nekdo misli, da je bila njegova pravica kršena. Tretja stopnica je izraz družbene tolerance: ali posameznika ni strah negativnih posledic, ki jih bo morda sprožila pritožba. Četrta pa kaže na obstoj zaupanja v družbi ali posameznik sploh verjame, da bo kršitev odpravljena. Ta koncept je bil predstavnikom romskih organizacij, ki so se udeležili konference, tako všeč, da so zahtevali njegovo vključitev v sklepe konference.

Tu bi dodal nekoliko grenko zgodbico. Na Radiu Študent sem bil gost v oddaji, ki se ukvarja s težavami dijakov. Predstavili so tudi anketo med dijaki o tem, ali so njihove pravice kršene. Večinoma so odgovarjali pritrdilno in dodali, da si ne upajo pritožiti se, ker se bojijo posledic. To kaže, da je šolski sistem bolj represiven od policije: ljudi večinoma ni več strah pritožiti se nad delom policije, za šole pa nisem prepričan, da sploh izpolnjujejo drugi pogoj. Tretjega zanesljivo ne. Policija pa se mora potruditi, da ji bodo ljudje verjeli, da korektno obravnava pritožbe državljanov.

15.12.2001
2002 z druge strani

Bliža se novo leto, ki bo zanesljivo navdih mnogim resnim in neresnim napovedovalcem usode ali enigmatikom, saj se letnica bere enako z leve in desne. Morda bi lahko bila zaščitni znak kakšnih idej o enakosti. Kaj se ve.

Zame je čas pred novim letom čas, ki se ga kar malo bojim. Večina ljudi je v pričakovanju zamenjave koledarja in ponovnega štetja od ena naprej vsaj vznemirjena, če ne celo obsedena. Kje boš dočakal ta čudoviti dogodek? Kaj boš jedel? Kaj boš...? so vprašanja, ki so s približevanjem konca decembra vse pogostejša. Na koncu se tako zgostijo, da ni nič več prostora za kar koli drugega niti drugih besed, kaj šele drugih misli ali idej. In to vsako leto znova.

Tudi pisanje novoletnih voščilnic mi ni popolnoma razumljivo. Pošiljati najboljše želje tistim, ki se jih vse leto nismo spomnili, je vsaj neokusno če se zanje vse leto nismo zmenili, so tudi ta voščila zlagana. Ljudem, s katerimi smo se videvali vse leto, papirnate želje niso potrebne; stiki, ki smo jih imeli z njimi, ne potrebujejo pisnega potrdila. Najbrž ima to pisanje popolnoma drug namen: ljudi opozoriti nase pred koncem sveta, ki ga podzavestno pričakujemo.

Ni malo ljudi, ki imajo podobne težave kot jaz. Ko sva lani nekje sredi decembra s Hano odhajala iz Cankarjevega doma, kjer so decembra vedno prireditve za otroke, sem srečal direktorja CD, ki mi je ves utrujen zaupal, da je december zanj najstrašnejši mesec. Pred kratkim mi je veleposlanik neke sosednje države podobno potožil in povedal rešitev, ki se je, žal, takoj izkazala za napačno. Morali bi ukiniti mesec december! Toda kaj, ko bi potem november prevzel vse norosti decembra. In tako naprej vse do takrat, ko bi nam ostal le januar. Med enim in drugim januarjem ne bi bilo nobenega meseca, da bi se lahko odpočili od veselja in radosti. Torej bo najbolje, da ostane kar tako, kot je. Nekako se pač moramo znajti in preživeti utrudljivi december. Škoda je le, da za otroke ni poskrbljeno vse leto tako, kot je decembra.

Otroci so pogosto le sredstvo za zaslužke, odraslim za lastno promocijo ali zdravljenje kompleksov. To se prepogosto pokaže ob ločitvah, ko eden ali kar oba starša vodita medsebojne bitke na ramenih otrok. Takšni konflikti, polni neobvladanih (egoističnih) čustev, so večinoma nerešljivi; naj se vse državne institucije od centrov za socialno delo, sodišč in drugih strokovnjakov dalje še tako trudijo, za vse strani ni moč najti sprejemljive rešitve, dokler se starša ne uspeta dogovoriti. Čarobne palice ali meča iz Salomonovih časov nima niti varuh človekovih pravic. Morda bodo majhen kamenček k rešitvi pristavili trije novi zaposleni, ki se bodo zaposlili na uradu varuha človekovih pravic. Vendar bo njihov izbor izredno težak, saj se je prijavilo skoraj tristo petdeset ljudi.

Zaradi dneva človekovih pravic, ki je 10. decembra, so bili zame pretekli dnevi še dodatno napolnjeni s številnimi dogodki, ki jih v kolumni ne morem niti našteti. Čeprav sem se že navadil dajati intervjuje, je bil tempo tokrat komaj obvladljiv. V ponedeljek sem imel prvi intervju že ob pol sedmih in do popoldneva so se novinarji kar vrstili. Pri vsem so najtežje njihove zahteve po časovni omejitvi: 20 sekund, minuto in 15 sekund, 32 sekund in tako naprej. Še pred meseci me ne bi nihče prepričeval, da je to možno. A kot kaže, je. Popoldne še proslava Društva za Združene narode, zvečer sprejem v vili Podrožnik.

Od drugih dogodkov in srečanj morda le nekateri: udeležba na kolegiju generalnega direktorja policije, delegacija Phare programa pri meni, slavnostna prireditev ob dnevu invalidov v Hali Tivoli, obisk ministrice za šolstvo Čokove, gostovanje v Studiu City, počastitev sodelavcev, ki se trudijo varovati človekove pravice, nagovor ob srečanju Unescovih šol, društvo najemnikov poslovnih prostorov pri meni, kosilo z obrambnim ministrom Grizoldom. Posebej moram izpostaviti predstavitev zgoščenke Ljubezen na prvi dotik glasbene skupine Slepi potnik, ki jo sestavljajo učenci Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Zgoščenka bi si zaslužila vso kolumno. Morda kdaj drugič; zdaj bi jo vsem le priporočil.

april

21.4.2001
V primežu novinarjev

Pa se je zgodilo: od vseh možnih izidov se je, vsaj zame, zgodil najmanj pričakovani. Pričakoval sem, da ne bom niti predlagan za varuha; pričakoval sem, da bo kdo poskušal trgovati z mano, naj umaknem kandidaturo (zavedal sem se - kakšna samozavest - da moja kandidatura ni brez argumentov); pričakoval sem nizke udarce; pričakoval sem še marsikaj nepričakovanega. Kot zadnjo možnost sem v mislih preigraval tudi varianto, ki se je zgodila. A ne v taki obliki: brez nizkih udarcev, brez kakšnega posebnega nagovarjanja ljudi in strank, brez kupčkanja, trgovanja ali obljub - najmanj pa s tako večino glasov v parlamentu, kot sem jo dobil. In tudi ne tako hitro, kot se je vse zgodilo. Čeprav sem v življenju neskončni optimist, sem tudi realist, zato se sprašujem, kje v prihodnosti me še čakajo vse tiste ovire in pasti, ki sem se jim na poti do varuha uspel nehote izogniti.

Že prvi trenutek po izvolitvi se je začelo - nisem imel niti trenutka časa, da bi si oddahnil, kaj šele, da bi dokončal delo, v katero sem bil popolnoma zapleten. (V Uradu za makroekonomske analize in razvoj smo končevali letošnje Poročilo o človekovem razvoju, ki smo ga konec marca predstavili javnosti. Odziv je bil skoraj neverjeten: Kalman Mitzej, pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov, je dejal, da smo s Poročilom postavili standarde tudi za druge države.)

Najprej množica novinarjev, potem ogled novega delovnega mesta, kjer so me že nestrpno čakali novi sodelavci. In s polno paro spoznavanje dela, sodelavcev, reševanje pritožb, uvajanje svojih novih pogledov na delo varuha, sprejemanje čestitk, sprejemanje obiskov… V množici opravil, ki so me čakala, sem najbolj zanemaril zahvale za čestitke: šele po dveh tednih sem odgovoril na prvi paket, drugega sem si odnesel domov, da ga bom končal čez konec tedna. Prvi teden sem bil tako utrujen, predvsem fizično, da sem padel v posteljo že s kurami.

Ene izmed novosti, ki sem jo napovedoval pri delu varuha, je bila večja vloga javnosti pri delu in reševanju vprašanja človekovih pravic. Ta "obljuba" je že prvi trenutek z vso težo padla najprej name: neskončno število intervjujev in javnih nastopov; pojma nisem imel, da imamo v Sloveniji toliko javnih medijev in novinarjev. Prvi teden sem jih omejil na tri na dan, naslednji teden sem načrtoval enega do dva na dan. Pa so se nekateri dnevi končali tudi s petimi. Pogosto že nisem več vedel, kaj sem povedal in česa nisem. V glavnem pa sem se prepuščal izpraševalcem le tu in tam sem "vsiljeval" še svoje informacije. Kar sem povedal, sem le redko tudi prebral ali poslušal, da bi utegnil popraviti ali dopolniti, in upam, da nisem natrosil preveč neumnosti ali neuresničljivih obljub.

Tak novinarski bum pa je bil, čeprav naporen, vsekakor dobrodošel, če ne že kar nujen. Javne funkcije so že po definiciji javne ne le zaradi izjav, ki jih dajejo v instituciji zaposleni za stike z javnostjo, ampak predvsem po tem, da so odprte za neposreden vstop javnosti vanje. Korist je vzajemna: institucije se težje zapirajo v svoj lastni svet, ki se oddaljuje od ljudi, istočasno pa lahko institucija neposredno širi v okolje svoje poglede in ideje. To pa je nujno pri takem konceptu varuha, ki sem si ga jaz zamislil: javni varuh, ki ne samo rešuje prispele vloge, ampak deluje tudi preventivno. (Za vzor mi je koncept delovanja zdravstva: zdravniki ne smejo ostati le pri zdravljenju pacientov, ki pridejo v ambulanto po promoč, ampak morajo tudi preprečevati nastajanje bolezni.) S tem se seveda ne odpovedujem reševanju posameznih vlog in kršitev ter "tihi diplomaciji" pritiskanja na državne ustanove. Temu nujnemu delu varuha je treba dodati nove vrste delovanja: čim večjo vpetost javnosti zaradi pritiskov na državne institucije ter širjenje kulture (samo)zavedanja o lastnih in tujih človekovih pravicah.

"Štirinajstdnevnike" za Dnevnik, v katerih naj bi zapisal dogajanje dveh tednov, začenjam po dveh mesecih dela. To pa sta dva najbolj intenzivna meseca, ki sta dala dovolj snovi za roman. Ker romana v časopisu ne morem objaviti, napisati pa ga nimam časa, bom delčke zanj uporabljal v naslednjih štirinajstdnevnih povestih.

maj

05.05.2001
Jaz in Mrs. Hanžek

Prvič sem obiskal neko državno proslavo: počastitev dneva upora proti okupatorju na predvečer praznika. Čeprav sem se doslej, kolikor se je le dalo, izogibal raznim slavnostnim sprejemom, sem vabilo na ta dogodek z veseljem sprejel. Spomina na ta pomemben dogodek v slovenski zgodovini ne morem ignorirati. (Sproti sem lahko še ugotavljal, kakšen je sploh moj rang v politični hierarhiji Slovenije, seveda glede na sedežni red, ki nama ga je z Nado določil protokol. Ker sem sedel zraven predsednikov republike in parlamenta, sem lahko ugotovil, da me visoko postavljajo.)

Zanimiva je tudi analiza vabil; iz njih se da kar dobro razbrati odnos do žensk. Vabila za prireditve, ki jih organizirajo slovenske institucije, so običajno naslovljena na ime posameznika in veljajo za dve osebi. Torej lahko funkcionar s sabo pripelje ženo, lahko pa tudi otroka ali morda tajnico. (Že vem! Na eno naslednjih prireditev bom peljal Marjano!) Vabila za prireditve, ki jih organizirajo tuja predstavništva, pa se običajno glasijo The Obmudsman of RS and Mrs. Matjaž Hanžek. Seveda ženski ni treba biti feministka, da lahko sklepa, da ni lastnina, ampak samostojna oseba z imenom in priimkom, ki je lahko tudi drugačen od povabljenčevega.

V sredo me je obiskal dr. Danilo Türk, sedaj pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov. Zanimalo ga je, s čim se je varuh zadnja leta ukvarjal, kakšne so razlike pri varovanju oziroma kršenju človekovih pravic od takrat, ko je on še aktivno sodeloval pri dogajanju v Sloveniji. Predvsem pa ga je zanimala nadaljnja usoda Poročila o človekovem razvoju, pri katerega izdelavi sem sodeloval do sedaj. Letošnje slovensko poročilo je, takšno je mnenje pri razvojnem programu Združenih Narodov v New Yorku, postavilo standarde tudi za druge države. In pri ZN bi radi, da slovenski raziskovalci prevzamejo tudi neko vrsto strokovne pomoči za druge evropske države. Izjemno spodbudna pohvala za slovensko družboslovje, a žal v Sloveniji nima kakšne posebne vrednosti! Poročilo je dobra osnova za nadaljnje odločanje o slovenskih razvojnih strategijah, a politika se raje zapleta v neproduktivne ideološke spore, ki jemljejo energijo, čas in denar. Predvsem pa onemogočajo (so)delovanje pri razvojnih strategijah naše države. Eden od takih sporov je tudi razprava o oplojevanju žensk.

Kljub vsem naporom še vedno ne morem doumeti, kakšne razloge imajo lahko parlamentarci, da postavljajo vprašanje umetnega oplojevanja na prednostno mesto (pred drugimi oziroma ob vseh drugih družbenih vprašanjih, kot je na primer revščina), da ga dajejo v referendumsko odločanje. To je seveda ustavno zagotovljeno, ne vem pa, ali je smiselno in potrebno zgolj zato, da bi samskim ženskam preprečili materinstvo s pomočjo umetne oploditve. (Mimogrede, zakoni Češke, Velike Britanije, Nizozemske, Italije, Belgije nimajo omejitev pravice do umetne oploditve; v finskem, španskem in izraelskem zakonu pa so samske ženske izrecno omenjene. Zato se ni mogoče sklicevati na evropskost zakona.) Ker referendum sprašuje, ali se strinjate s celotnim zakonom, diskriminatornosti pobude formalno ni mogoče dokazovati (lahko se namreč ne strinjate s čimerkoli, tudi z naslovom). Pa vendar gre prav za to kot kaže, je odnos do drugih in drugače živečih ena najbolj bolečih točk vrednotne orientacije Slovencev. Ko sva z Nado večkrat opozarjala na nestrpnost (interpretirala sva podatke mednarodne raziskave vrednot), sva skoraj povsod naletela na ogorčenje: Pa saj ne more biti tako hudo! A izjava v državnem zboru, ki govori o strahu pred uvozom semena - Tu lahko pride do neke eksotike; lahko bomo imeli aziate, imeli bomo črne - kaže na bistvo problema.

Očitka o ideologizaciji pa ne morem naslavljati le na stran, ki nasprotuje oplojevanju samskih žensk. Tudi predlagatelji spremembe zakona niso odporni proti njej. Menim, da je sogovornike ali nasprotnike v parlamentu neproduktivno označevati z raznimi vzdevki o konservativnosti in preoblačenjem politike v znanost, kot so predlagatelji napisali v uvodu k predlogu zakona. Takšen pristop že na začetku onemogoča dialog in ima lahko le funkcijo razkazovanja lastne (pre)moči - nikakor pa ne koraka k strpnemu dialogu.

19.05.2001
Po pomoč k čarovnicam?

Še vedno sem optimist, čeprav včasih sicer ne vem zakaj! Tak je moj odgovor tudi verjamem temu ko me pogosto sprašujejo, ali sem že ugotovil, da se ne da nič narediti. Da je vse že vnaprej dogovorjeno in nespremenljivo, če seveda morebiti ne sodiš v skupino ljudi, ki so rojeni pod srečno zvezdo. Rojstvo pod tako ali drugačno zvezdo namreč določa, ali ti bo država uredila tisto, kar bi morala, ali ne. Tako lahko povzamem sklep nekega ministra, ko je milostno sprejel skupino državljanov, ki ji država že deset let rešuje eksistenčni problem, ki ga je sama zakuhala. Ko je bolj ali manj (ne)naklonjeno odposlušal predstavnike nekaj tisoč ljudi, je sklenil nekako tako: Kaj se sekirate? Eni smo rojeni pod srečno zvezdo, drugi ste pa pod nesrečno! Žal so mu prizadeti pozabili povedati, da bi morali v takem primeru spremeniti ustroj državne uprave. Če so družbeni odnosi odvisni od bolj ali manj srečnih zvezd, potem ne potrebujemo vlade, ministrov, policije, sodstva, raznih inšpektorjev itn., ampak namesto njih zaposlimo nekaj vedeževalk in čarovnic. Te nam bojo povedale, kaj naj kdaj storimo, da se bomo izognili težavam.
Eno izmed pisem, ki opisujejo že skoraj vsakodnevni položaj mnogih in jih zelo pogosto prejemam v več različicah, je v povzetku približno tako: Najprej iskrena hvala za ažuren odgovor, ki ga resnici na ljubo nismo pričakovali. Že pet let se pritožujemo različnim državnim organom nad na črno zgrajeno delavnico v naši neposredni bližini, a se ni nič premaknilo. Nadalje opisuje položaj v nekem manjšem kraju, kjer je sosed zgradil delavnico, ki povzroča hrup, spušča pline, lastnik zaposluje ljudi na črno in na črno tudi dela. Razni inšpektorji hodijo pregledovat, ugotavljajo nezakonito delovanje, ki ga pisno prepovedujejo, pečatijo delovne prostore ipd. Lastnik pisne prepovedi raztrga, odlomi pečat in vse se nadaljuje. Po letih opozarjanja pa je odgovor pristojnih na ponovno pritožbo lahko tudi tak: Mi smo naredili vse, on pa nas ne uboga. Kaj bi še hodili v inšpekcijo?!

Če že iz besed predstavnikov oblasti izhajata malodušje in nemoč, kako naj se potem v taki kafkovski zgodbi počutijo šele prizadeti? V družbi, kjer zvezde določajo usodo posameznika, pač moraš sprejeti sporočila z neba. Takih in podobnih malih usod ljudi, ki leta zaman odpirajo vrata v Kafkov grad, je na tisoče. In tistih ključarjev, ki bi ta vrata lahko odprli, majhne usode ne zanimajo. Pomembne so le lastne velike, nacionalno pomembne zgodbe. A pozabljajo, da velike zgodbe sestavljajo majhne zgodbice, ki pa žal umrejo skupaj s prizadetimi. Velike pa, očiščene in prirejene, sčasoma postanejo del zgodovinskih učbenikov. In kdo bi se potem ukvarjal z usodami stranskih nepomembnih igralcev?
Res, pogosto se sprašujem, kaj lahko tu stori varuh. Če nič drugega, lahko pove take zgodbe - danes sicer brez imen vpletenih, jutri pa lepo z imeni in priimki. In upa, da se bodo nekoč na volitvah državljani odločali po tem, kar je kdo naredil, in ne po tem, kateri stranki ali ideološki struji pripada.
Seveda stvari niso samo črne. Pogosto dobim tudi zahvalno pismo posameznika, ki se mu je po intervenciji varuha hitro razrešila nekajletna težava.

Drugače pa sta bila zadnja dva tedna podobna prejšnjim: vsak dan nekaj pogovorov, pregledovanje prispelih vlog, podpisovanje odgovorov, razmišljanje o inovacijah, tu in tam kakšen intervju (še vedno) ali avtoriziranje že davno obljubljenega besedila, uvodni govor na kakšni prireditvi, obisk kakšne državne institucije ali sprejemanje obiskov ipd.

Pa še to: kot sem obljubil v prejšnjem Dnevniku, sem tajnico Marjano peljal na odprtje virtualnega muzeja na ljubljanskem gradu in na koncert Janija Kovačiča. Šefi premalo pozornosti posvečajo svojim tajnicam, čeprav z njimi preživijo velik del dneva, kajto one skrbijo, da so vedno obveščeni, da so pravi čas na pravem mestu, da ne pozabijo na malico, da ne zamudijo avtobusa ali letala, da te najdejo ljudje, ki te morajo, in da te ne najdejo ljudje, ki te ne smejo.

junij

02.06.2001
S Šišenčani

Ne morem se odločiti, kakšen prispevek bom tokrat pisal: ali eno dobro obdelano temo ali iz različnih dogodkov sestavljen prispevek. Prvo je bolj podobno kolumni komentarju, drugo pa kolumni dnevniku. V štirinajstih dneh se namreč nabere toliko različnih dogodkov, da težko izberem tistega, ki bi odtehtal vse ostale. Kombinacija obeh vrst prispevkov pa je za tako kratko besedilo izjemno delikatna vsak od dogodkov bi po svojem pomenu zahteval komentar.

Pa bom tokrat tvegal in naredil kratek pregled dogodkov.
Že prvi teden mojega "varuštva" se je pripetilo kar nekaj ekscesnih dogodkov, med katerimi je bil tudi napad na Petka. Okoliščine napada, še posebej profesionalno delovanje napadenega, so dajale kar nekaj namigov, da ta napad ni bil nikakršen slovenski folklorni obračun, ampak napad in grožnja svobodi novinarskega izražanja in raziskovanja. Zato sem se tudi takoj oglasil s protestom proti takemu obračunavanju z novinarji. Pogovoril sem se še s preiskovalci, ki so mi zagotovili hitro in korektno preiskavo. Ker napadalcev še niso našli, sem v soboto v Mežici obiskal novinarja Večera Mira Petka. Obiskal sem tudi policijo v Slovenj Gradcu, kjer so mi kriminalisti zagotovili, da preiskava poteka uspešno, čeprav za opazovalce morda prepočasi. Zavedam se težav pri zbiranju dokazov in možnih napak pri prehitrem in zato površnem delu policije, zato si želim predvsem uspeha. Predvsem uspeha tako, da bi resnost in pozitivni konec preiskave opozorila vse možne bodoče posnemovalce Petkovih napadalcev, da se bodo takemu "dialogu" z novinarji odpovedali. Drugače se lahko takoj poslovimo od civilizacije.

V ponedeljek me je obiskal prijatelj Milenko Matanovič, ki ga nisem videl že desetletja, saj že dolgo živi v ZDA. Z njim sem preživel veliko lepih ustvarjalnih let v šestdesetih, ko sva sodelovala v skupini OHO. Neprofitna organizacija, ki jo sedaj vodi, pomaga ljudem pri urejanju lokalnih življenjskih problemov. Torej je blizu temu, kar počnem jaz.

Prvič sem se udeležil uradnega sprejema z vojaškimi častmi nekega predsednika. Naključje je hotelo, da je bil to predsednik Slovaške republike Rudolf Schuster, ki me je ob rokovanju pozval, da pomagam pri vzpostavitvi njihovega varuha človekovih pravic. Z veseljem. Sestal sem se s predstavnikoma Šišenčanov, ki živijo v bližini azilnega doma. Seznanili so me s svojimi pogledi, problemi in zahtevami, ki jih imajo. Minuli meseci so bili najbrž preveč nabiti z emocijami na obeh straneh (upravičenimi in tudi ne), ki so se že ohladile. Zato smo lahko opravili izjemno korekten in vsebinski pogovor, ki se bo, v to sem prepričan, nadaljeval v skupnem reševanju njihovega problema in problema ilegalnih prebežnikov. Dogovorili smo se tudi, da bomo skupaj nadzorovali, kako država izpolnjuje obljube o reševanju tega perečega problema in dolžnosti, ki ji ima tako do državljanov Slovenije kot do ljudi, ki so se zaradi različnih vzrokov znašli v Sloveniji.

V petek sem predal predsedniku državnega zbora Borutu Pahorju letno poročilo o človekovih pravicah. To je moje prvo poročilo, čeprav vsebina pokriva minulo leto, ko tega posla še nisem opravljal. Pogovor s predsednikom mi je utrdil prepričanje, da se je odnos do varovanja človekovih pravic v Sloveniji krepko spremenil. Državni zbor bo poročilo skupaj s poročilom za leto 1999 obravnaval že na julijski seji, vlada bo pripravila analizo uresničevanja v preteklosti sprejetih sklepov, večina ministrov pa naj bi se seje tudi udeležila. Zelo spodbudni obeti, ki naj pomenijo predvsem obvezo. Na tiskovni konferenci je bilo tudi obvezno aktualno vprašanje o umetni oploditvi in referendumu. Tema zahteva posebno kolumno…

V novi funkciji sem bil tudi prvič v tujini v Varšavi sem se udeležil letnega srečanja ombudsmanov vzhodne in srednje Evrope a komisarjem Sveta Evrope za človekove pravice Gil-Roblesom. (Doslej sem se obiskom v tujini izmikal.) Teme: sodelovanje komisarja in ombudsmanov, Romi in ilegalni pribežniki. Izmenjava informacij je bila zanimiva, Varšava pa mrzla in deževna. Na poti domov je moja prtljaga ostala na Dunaju, jaz pa sem jo iskal v Ljubljani. Danes me je že dohitela.

16.06.2001
V Pušči

Noč z vsake druge srede na četrtek je dan, ko slabo spim. Vzrok je seveda Štirinajstdnevnik, ki ga moram oddati v četrtek popoldne. In - kar je moja slaba lastnost - čakam do zadnjega trenutka. Pred tem veliko razmišljam, kaj bom napisal, in kot običajno imam v glavi do zadnjega detajla izdelanih vsaj deset prispevkov. Ne morem in ne morem pa se odločiti, kaj bom izbral: preveč pomembnih dogodkov se nabere v teh dveh tednih in izbor najpomembnejših pomeni že pravo "nasilje nad zgodovino". A ne morem se izogniti tovrstni odgovornosti.

Spisek ljudi in organizacij, ki vztrajajo, da bi se radi osebno srečali z varuhom, je dolg že nekaj deset imen; Marjana pravi, da jih šteje že osemdeset. Tako število želja po osebnem srečanju z mano mi po eni strani potrjuje, da mi ljudje zaupajo, po drugi strani pa to zaupanje terja veliko odgovornost. Kaže tudi na velika pričakovanja, ki jih bo v celoti težko, v nekaterih primerih morda celo nemogoče izpolniti. Ta spisek sem začel sedaj krajšati tako, da sem intenziviral pogovore z ljudmi.

Običajno se s pobudniki tako imenujemo ljudi, ki se na nas obračajo s prošnjami po zaščiti njihovih človekovih pravic pogovori sodelavec, ki posamezno pobudo rešuje, pogosto tudi kateri od mojih treh namestnikov. Pri konkretnem primeru sam le težko naredim kaj več kot moji sodelavci; seznanjen pa sem seveda z vsakim primerom. Vsako jutro me namreč na mizi čaka kup novih pobud, ki jih preletim; o posameznih, za katere mislim, da so specifične, se tudi posebej podučim.

V tem času sem se zaradi številnih delovnih obveznosti uspel izogniti nekaterim sprejemom in protokolarnim dejavnostim, ki so sicer zanimivi, vendar jemljejo preveč že tako pičlega časa in energije. Med prijetnejšimi srečanji te dni je bila predaja letnega poročila predsedniku republike. Z njim je pogovor ali pa klepet vedno zanimiv: v nasprotju z nekaterimi drugimi politiki se na vsako temo dobro pripravi. Tudi tokratni pogovor o poročilu varuha človekovih pravic je bil temeljit.

V ponedeljek sem imel v Murski Soboti poslovanje zunaj sedeža, kot pravimo obiskom varuha v večjih regionalnih središčih. To je oblika srečanja ombudsmana z ljudmi, ki ne živijo v bližini Ljubljane in si tudi težko privoščijo potovanje sem. Poteka običajno tako, da v lokalnih medijih objavimo sporočilo, da bo določenega dne v njihovem kraju varuh s svojo ekipo sprejemal ljudi, ki bi želeli z njim govoriti. Glede na število prijavljenih potem oblikujemo ekipe, ki se pogovarjajo z ljudmi, jim svetujejo ali pa jih napotijo na pravi naslov. Moje prvo tako poslovanje je bil Maribor, kjer smo v treh ekipah delali dva dneva. Poslovanje v Celju sem izpustil, ker sem bil brez glasu.

Bivanje v Prekmurju sem izkoristil še za obisk romskega naselja Pušča v soboto in gostovanje na Pomurskem valu v nedeljo ter pogovor s predsednikom Zveze Romov Slovenije Jožekom Horvatom. Pogovor na radiu je bil prijeten klepet, seznanjanje z romsko problematiko pa nujno potreben sociološki študij ene izmed marginalnih družbenih skupin v Sloveniji. Z Romi se naša družba premalo resno ukvarja, če k temu ne štejem policijskega in sodnega delovanja.

Sprehod skozi Puščo mi je pustil mešane občutke: dokaj urejeno naselje mešanice velikih, urejenih hiš in razpadajočih, za bivanje popolnoma neprimernih bivališč, stisnjenih ob ozki poti, in vrtec v bližini naselja, ki nima kanalizacije. Na prvi pogled bi lahko rekel, da Romi ne živijo tako slabo, kot si predstavljamo. Vedeti pa moramo, da je to najbolje urejeno romsko naselje v Sloveniji, zato ne more biti primer za posploševanje. Osnovna težava pa sta nezaposlenost Romov in "tranzicijski" davek, ki je bil pri Romih večji kot med večinskim prebivalstvom. O tem dovolj pove že podatek, da je bilo v začetku devetdesetih v Pušči zaposlenih 170 delavcev, sedaj jih je le še sedemnajst. Kapitalizmu in bogu dobička dajejo večje dajatve marginalne in šibkejše skupine prebivalcev. Tu pa je naloga države, a je žal pogosto preveč brezbrižna, saj te skupine nimajo kakšnih učinkovitih orodij za izsiljevanje.

30.06.2001
Nestrpnost na paradi

V torek sem imel prvo izmed načrtovanih rednih tiskovnih konferenc. Doslej sem imel le nekaj priložnostnih ob posameznih dogodkih, pa seveda veliko intervjujev ali vsaj izjav ob posameznih problemih. Glede na to, da sem novinarjem skoraj vedno dosegljiv, tudi brez tiskovnih konferenc niso brez vesti o mojem delu in delu urada. Kljub temu pa je potreben ustaljen, da ne rečem institucionaliziran način komuniciranja z novinarji, kjer vsem obenem predstavim nekaj izmed dejavnosti, ki nas tisti čas še posebej zaposlujejo. To pa seveda ne pomeni, da bom zaradi tega odpravil možnosti za doslej običajne spontane pogovore. To bo še toliko lažje, ker mi bo pri tem pomagala Nataša, moja nova predstavnica za stike z javnostjo.

Ob tem sem praznoval kar nekaj desetletnic (je pač druga polovica junija 2001!), se predstavil irski predsednici, obiskal ljubljansko psihiatrijo in sprejel kakih deset pobudnikov, ki so vztrajali pri osebnem pogovoru z mano. Iz teh pogovorov se mi sestavlja vedno bolj popolna slika slabega dela ali kar nedela vrste državnih institucij na vseh ravneh. Kmalu bodo slike dovolj celovite za predstavitev javnosti!

Seveda smo preživeli tudi referendum, kjer je večina znotraj manjšine volilcev ukinila novelo zakona o umetni oploditvi. Ob tem se mi zastavlja kar nekaj vprašanj proceduralne in vsebinske narave. Res je referendum formalno najbolj demokratična oblika izražanja ljudske volje, a le o problemih, ki so vsem razumljivi ne le formalno, ampak tudi vsebinsko. Za ta referendum sem prepričan, da so volilci tako tisti, ki so se ga udeležili, kot ostala večina kaj malo poslušali argumente za ali proti. Odločali so se glede na ideološke ali vrednotne (pred)sodke, argumente, ki so jih morda poudarjali v prid svoje odločitve, pa so uporabljali le zaradi racionalizacije problema, v katerem so se znašli. Ob debati, strokovni ali ideološki, ki je tekla pred tem dogodkom, sem naivno upal, da bo odprla in razrešila vsaj nekaj predsodkov o manjšinah. A sem se motil: vse, kar se je zgodilo, je to, da se prej skrita nestrpnost do drugačnih in drugih sedaj pojavlja bolj javno.

To mi dokazuje kar nekaj dogodkov v zadnjem času. Najprej je marsikoga zbodla moja javna opredelitev proti referendumu, češ da se postavljam na stran močnejšega (odrasle ženske) in ne otroka ali da bi moral biti nevtralen. Prva trditev je čudna, saj sem zagovarjal pravico otroka, da se rodi. Sploh je bila teza zagovornikov referenduma o pravicah otrok meni nerazumljiva: (nerojenega) otroka pred morebitnimi primanjkljaji, ki ga čakajo v življenju, zaščititi tako, da je bolje, da se ne rodi. Nesporno dejstvo je, da nihče ne bo živel v pomanjkanju, ne bo trpel, ne bo nesrečen, ne bo zbolel in končno tudi ne bo umrl, če se ne bo rodil! Pa je res to smisel življenja?

Odpor nekaterih je izzval tudi moj obisk romskega naselja in seznanjanja z življenjem v njem. Kmalu zatem sem dobil pismo, ki se je začelo nekako takole: Če ste ciganom takoj vse uredili, morate tudi takoj rešiti moj problem! Itd. Za Rome žal na prvem obisku nisem še nič uredil. A za ksenofobno mišljenje je očitno preveč že to, da sem se z njimi pogovarjal.

Največje nasprotovanje in že kar grožnje pa sta povzročila nenapovedani obisk in javno sporočilo o postojnskem Centru za tujce, ki živijo v neznosnih razmerah. Za to dejanje sem prejel kar nekaj groženj v stilu: Ukvarjate se samo s tujci, pošteni Slovenci pa živimo v bedi. Če tega takoj ne uredite, bom prišel nad vas s skupino pretepačev! Tujci naj ne bi spadali v idilično Slovenijo, če se hoče priključiti Evropski uniji, je rdeča nit teh očitkov. Na srečo pa EU o zavzemanju za boljši položaj tujcev misli drugače, saj sem prejel kar nekaj čestitk veleposlanikov. Taka dejanja dvigujejo ugled Slovenije v svetu! je bil odločen veleposlanik ene izmed uglednih zahodnoevropskih držav.

julij

14.07.2001
Spomin na teritorialce

Odkar sem postal varuh človekovih pravic, sem bil prvič odsoten iz službe dlje kot le kak dan odsoten le fizično, drugače ne. Prejšnji teden sem si najprej privoščil kratke počitnice: nekaj dni samo doma, tri dni pa na slovenski obali. Ves čas pa sem spremljal dogajanje skozi perspektivo kritičnega opazovalca dela varuha. In se seveda po telefonu pustil obveščati o dogajanju, sodelavcem pa prepustil reagiranje na aktualne dogodke. Ti so morali skoraj ob vsakem dogodku povedati, kakšno je stališče varuha. Tako od strani sem dobil občutek, da javnost da veliko težo besedi varuha, kar je zelo spodbudno, a obenem tudi zavezujoče.

Z dopusta sem se vrnil v soboto zvečer, v nedeljo zjutraj pa nadaljeval pot v Beograd. Tudi v Jugoslaviji ustanavljajo institut varuha človekovih pravic in so nas poklicali na pomoč. Njihov osnutek zakona je zelo podoben slovenskemu, zato jih lahko iz prve roke opozorimo, kje so morebitne luknje in kako se jim izogniti, saj imamo že nekajletno prakso. Pred tem bodo morali še ugotoviti, kakšno državo sploh hočejo: eno Jugoslavijo ali pa Srbijo in Črno goro. In če bo Jugoslavija, kakšne pristojnosti bo imela zvezna oblast. Dokler ne bo urejen ta problem pristojnosti posameznih oblasti, je postavljati varuha nesmiselno.

Zaradi obujanja (jugo)nostalgije sem sprva nameraval v Beograd z vlakom; tako pot sem v preteklosti najpogosteje izbiral in sem jo po desetletju želel ponoviti. A so me pregovorili in smo se napotili po Bratstvu in enotnosti, kot se imenuje cesta med Ljubljano in Beogradom, ki pa je zadnja leta nekoliko čudna. Če se voziš proti Beogradu, na hrvaški strani ni nobenega napisa, ki bi voznika usmerjal proti Jugoslaviji. Vsi kažipoti vodijo proti Lipovcu, za katerega dolgo nismo vedeli, da je zadnja vas pred mejo. Jugoslavija, Beograd ali kaj podobnega ne obstajajo (več). V Beogradu pa te kažipoti že v središču usmerjajo proti Zagrebu.

Slovenci smo v Beogradu še vedno zelo cenjeni in sprejeti z odkritimi simpatijami. Celo policist nam je pogledal skozi prste, ko smo tik pred hotelom zavili v prepovedano smer. Lep sprejem. In tako vse štiri dni bivanja: kogar koli smo srečali, je imel bodisi znance v Sloveniji bodisi lepe spomine nanjo. Če nič drugega, vsaj to, kako so ga ujeli naši teritorialci, ko je bil vojak na (ne)pravi strani.

Za nekoga, ki je po desetletju prvič prišel v Jugoslavijo, se zdi, da se je čas ustavil razen razvalin, ki jih je pustilo bombardiranje, se na videz ni nič spremenilo. Jaz, ki sem vsa ta leta vzdrževal neko obliko stalnih stikov, sem opazil pomembno razliko od lanskega leta: večjo sproščenost in vsaj nekaj upanja v morebitno boljšo prihodnost. Ljudje živijo enako slabo, kot so pred lansko oktobrsko revolucijo, zavedajo se, da bo najbrž v bližnji prihodnosti še slabše, a imajo upanje. In upanje je eden izmed kazalcev, ki daje oblasti legitimnost.

Ne glede na dejanske razlike v gmotnem standardu in navidezne razlike v socio-kulturnem razvoju med Slovenijo in Srbijo, pa imamo nekaj podobnih aktualnih problemov. In eden izmed teh je nestrpnost do lezbijk in gejev. Slovensko poznamo: ko se skinheadi (ali njim ideološko podobni) ravno ne ukvarjajo s črnci, pač malo grozijo lezbijkam in gejem. V Beogradu je podobno: ko Miloševiæeve privržence ne jemlje več resno, se pač spravijo na pedre, ki manifestirajo proti nestrpnosti do drugače spolno usmerjenim. Za čistune ni meja!

Reakcija srbskih oblasti na take izpade pa mi je potrdila prepričanje, da nova oblast misli resno z očiščenjem. Pomočnica jugoslovanskega ministra za pravosodje Tamara Lukšiæ-Orlandiæ je zamudila na večerjo, ki jo je priredila za udeležence posveta, ker je na televiziji branila pravice lezbijk in gejev. Za marsikoga bi bil problem gejev v množici drugih problemov, s katerimi se ukvarja pomiloševiæevska oblast, zanemarljiv. A pristajanje na rangiranje nestrpnosti na sprejemljivo (nestrpnost do drugače spolno usmerjenih je pogosto sprejeta kot družbeno sprejemljiva) in nesprejemljivo kaj hitro pripelje do znane zgodbe iz nacizma: resnosti posledic nestrpnosti se zaveš, ko prideš sam na vrsto. Takrat pa žal ni nikogar več, ki bi ga lahko poklical na pomoč.

28.7.2001
Drnovšek me je presenetil

V zadnjem času govorimo o problemu nestrpnosti več kot običajno. Pred časom pa nas je petletna hči Hana vendarle presenetila, ko je nehote na enostaven način ponazorila, kaj so pravzaprav pravi vzroki nestrpnosti. V naravi sicer uživa in se počuti kot doma; po cele dneve raziskuje okolico in nima nikakršnega strahu pred živalmi. Nekega dne pa je brez vzroka, po nekakšni smoumevni inerciji, pohodila žuželko, ki ji je prišla na pot. Ko smo ji skušali pojasniti, da pravzaprav ni nobenega razloga, da se žuželka ne bi mirno plazila v naši bližini, je s prav tako samoumevnim tonom odgovorila: Ampak, mami, saj veš, da je jaz ne poznam!

Če bi poskusil nestrokovno, morda celo naivno pojasniti agresivno obnašanje posameznikov, bi izhajal iz nepoznavanja in nerazumevanja socialnega in kulturnega okolja. Nepoznavanje (in nepripravljenost razumeti) povzroča negotovost in strah, ta pa ogroženost od neznanega. Od tod ni več daleč do agresivnega vedenja, ki preprečuje normalne stike in s tem onemogoča razumevanje. In tako je krog strahu in nestrpnosti sklenjen! Morda je to tudi ena od razlag ekscesov, ki se v obliki izražanja nestrpnosti v zadnjem času v Sloveniji vse pogosteje pojavljajo.

Latentna nestrpnost ali nesprejemanje drugačnosti je (bila) v našem prostoru prisotna ves čas, čeprav si je večina ni hotela priznati. Mogoče jo je bilo zaznati le iz javnomnenjskih raziskav (na primer iz odgovorov na vprašanje, koga ne bi imeli za soseda) ali spremljanja vsakdanjega govora, če si bil seveda dovolj občutljiv za vsakodnevne izraze, kot so čefur, južnjak, ta spodnji, bosanc in še in še. Taki izrazi, ki so me vedno nervirali, so bili v vsakdanji govor Slovencev že tako sprejeti, da si skoraj nihče ni delal težav, še najmanj predstavniki državnih ustanov, ki so si prav tako prilastili svojevrstne kode sporazumevanja za tovrstne priložnosti. Tudi ljudje, ki so bili zase popolnoma prepričani, da so absolutno tolerantni, so take izraze sprejeli za svoje. Zelo verjetno je, da kdor že na začetku, torej v govoru, ne zakoliči trdne meje, ne bo reagiral ob rasističnem pretepu ali pa ga bo ocenil kot (pred)gostilniški pretep, ki se dogaja povsod. Ob prvi smrtni žrtvi se bo presenečeno branil, da to počnejo le nekateri skrajneži, s katerimi nima nič. Žal je lestvica izražanja nestrpnosti le ena: vsak klin podpira in pogojuje naslednjega.

Vprašanja (ne)strpnosti in diskriminacije raznovrstnih manjšin so bila najpomembnejši okvir, ki je določal moje delo v zadnjih štirinajstih dneh. Sprejel sem pretepene in ovadene v Sloveniji živeče Afričane, razreševal probleme z nesprejemanjem istospolnih v javne lokale, predaval v socialno-ekonomskem svetu o Poročilu o človekovem razvoju, ki daje poseben poudarek sodelovanju oziroma (ne)strpnosti, državnemu svetu poslal odgovor, ki tudi zajema nekatere dimenzije diskriminacije invalidov, in podobno. In ta tema se je nadaljevala tudi danes (v četrtek), ko ta štirinajstdnevnik končujem s sestankom pri predsedniku republike Milanu Kučanu. Skratka, to je problem, ki je za zdaj številčno še majhen in obvladljiv, zaskrbljujoč pa je zaradi naraščanja. Biti strpen do nestrpnosti pa je največja napaka, ki jo lahko stori neka družba.

Končno sem letno poročilo varuha človekovih pravic predal predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku. To je bil zadnji visoki politik, ki sem mu predal poročilo, saj sva kar nekaj časa usklajevala proste termine. Priznati moram, da me je na srečanju prijetno presenetil. Slika, ki sem si jo o njem ustvaril predvsem iz medijev, je predstavljala molčečega, če ne že kar mrkega človeka, ki sogovornika ne posluša ali pa ga le mimogrede. Zgodil pa se je prijeten in poglobljen pogovor o konkretnih in realnih družbenih problemih, o načrtih in nadaljnjem sodelovanju pri reševanju perečih problemov, predvsem o (ne)delu državne uprave. Strinjala sva se, da je le opozarjanje na nedelo posameznih državnih ali občinskih uradnikov premalo. Če hočemo upravo narediti bolj človeško, bodo potrebni tudi ukrepi v obliki nagrad in kaznovanja vsaj z javnim objavljanjem spiska uradnikov, ki pri svojem delu najbolj grešijo.
Sedaj pa odhajam na počitnice…

avgust

11.08.2001
Brez argumentov za Nato

Nedelja
Potrebujem popoln dolgotrajen odklop, saj možgane še komaj obvladujem, tako so utrujeni. V enem zadnjih intervjujev za TVS sem isti stavek ponovil petkrat, ker je moja koncentracija že popolnoma na psu. Po pogovoru s predsednikom republike o (ne)strpnosti sem za POP TV komaj sestavil nekaj kratkih stavkov. Zato sem si ukazal, da si bom letos privoščil najdaljše počitnice v zadnjih letih: kar ves avgust; nekaj časa na morju, nekaj v gozdu, nekaj pa kar doma.

Sreda
Odhajamo na morje na Beli križ nad Portorožem. Že leta, ali kar desetletja, z nekajletnimi vmesnimi prekinitvami vsaj del počitnic preživimo v Domu književnikov. Krasen kraj, še posebno, če imaš majhne otroke, saj obdaja hišo velik vrt z drevjem, ki nudi obilo. Pred leti je bil skoraj vedno poln, kopica otrok se je podila naokoli, odrasli pa smo se ob kozarčku pogovarjali dolgo v noč. Zdaj pa ga poleg čeških in slovaških pisateljev obiskuje le peščica slovenskih, ki nas morda tja vlečejo nostalgični spomini na lepe stare čase.

Sobota
Kar naporno počitnikovanje. Hana se kljub komaj petim letom in pol v vodi odlično znajde in jo je seveda težko zvleči na suho. Vročina je tudi (skoraj) neznosna, morje pa le za malenkost hladnejše.
Sobotni časopisi so me znova nekoliko vrnili v normalno življenje. Kar nekaj prispevkov se ukvarja z vojsko in slovenskim približevanjem Natu. Po večini z argumentiranimi odklonilnimi stališči, kar me veseli. Jaz namreč kakšnih posebnih argumentov nimam. Tudi nisem človek, ki bi lahko trezno, strokovno in argumentirano govoril o smislu oboroževanja in (ne)članstva v Natu ali kakšni drugi vojaški zvezi. Sem brez argumentov, kar tako sem proti nasilju, oboroževanju in vojskovanju. Sem tudi proti zapravljanju denarja, predvsem pa človeške energije in življenj za oboroževanje. Tega mnenja mi ni mogla spremeniti niti JNA, ki me je odpustila z oznako norca. Moje mnenje je, da bi bilo za vsako državo, še posebej za Slovenijo, najbolje, da ukine vojsko in se proglasi za pacifistično državo.

Zavedam se, da so to sanje in se vsaka država dokazuje tudi z nekakšnimi oboroženimi skupinami, da rabi častni vod za sprejemanje tujih državnikov in da nekateri ljudje ne morejo odrasti, če ne gredo skozi nekakšen dril, ki jih nauči reda in discipline, ali vsaj skozi obdobje, ko skrbi zanje nekdo drug in misli namesto njih. Ker se zavedam, da moje ideje nimajo kakšne posebne možnosti za uspeh, bi bil zadovoljen tudi z nekoliko modificirano različico: vojsko, ki bi imela omejitev pri oboroževanju. Najtežje orožje, ki bi ga imeli v Sloveniji, bi moralo biti tako veliko, da bi ga lahko razstavljenega spravili na dve muli. Taka vojska bi bila za Slovenijo popolnoma dovolj; obe zadnji vojni smo (iz)bojevali le s takim orožjem. Vse ostalo je le zapravljanje denarja in podpiranje industrije ZDA ali drugih zahodnih držav. Ali pa dokazovanje pohlevnosti, ubogljivosti in podredljivosti.

Torek
Ko sem tako v stiku z naravo, razmišljam tudi o človekovi pravici do čistega okolja. Da je okolje tudi v državnem smislu pomembno, potrjuje že to, da imamo celo ministrstvo za okolje in prostor. Ministrstvo, ki bi se moralo boriti za čisto okolje z vsemi silami in agresivno zahtevati sredstva za boljše varovanje okolja. Vsaj tako, kot se uspešno bori obrambno ministrstvo za denar za nakup orožja. A me je šokirala izjava ministra Kopača o privarčevanih milijonih dolarjev na račun večjega onesnaževanja. Namreč: minister je uspel na pogajanjih dvigniti za Slovenijo dopustno količino izpusta CO2, s tem pa naj nam bi prihranil zajeten kup denarja, ki bi ga sicer morali porabiti za naložbe v čistejše okolje. Uspeh!? Mislim, da je tako gledanje ministra za okolje katastrofalno. Če bi to izjavil minister za finance, bi mu dejal, da govori neumnosti, a kot finančni minister svoje delo dobro opravlja. Prvi cilj ministra za okolje pa bi moralo biti čistejše in prijaznejše okolje, kar dolgoročno pomeni tudi prihranek denarja, če ga že prijaznejše in bolj zdravo življenje ne zanima. Zato bi moral odločno zahtevati več sredstev za varovanje okolja. Predvsem pa, da bi denar, ki ga zdaj namenjamo za nakup orožja, preusmerili v izboljševanje življenjskega okolja. Ali je res naprodaj vse tudi zdravje in okolje?

25.08.2001
Moja pravica

Prvi teden
Še vedno se močimo v toplem morju med Piranom in Fieso. Poskušam čim manj spremljati dogajanje, ki ni neposredno povezano z našim dopustovanjem je sicer naporna, a koristna vaja.

Tako dolgih počitnic kot letos si nisem privoščil že kar nekaj časa. Res sem lenarjenje nekajkrat prekinil: prvič, ko sem nastopil na odprtju tabora slovenskih katoliških skavtov in skavtinj (na zaključku tabora je govoril nadškof Rode), drugič pa sem govoril za televizijo, ko me je TV Slovenija prosila za mnenje o govoru nadškofa dr. Rodeta na Brezjah. Prvi dogodek je bil prijeten: prisostvoval sem veliki zavzetosti mladih za družbena dogajanja in skrbi za sodržavljane, ki so jih strnili v parolo Briga me! skrbi me za druge, ni mi vseeno, kaj se dogaja z družbo, okoljem... V uvodnih nekaj besedah sem to tudi povedal; pomembni sta obe vrsti okolja, socialno in fizično. Skrb za socialno okolje so izrazili v že citiranem sloganu (odnos do drugega), fizično pa je tako že od nastanka ena izmed osnovnih izhodišč njihovega in drugih podobnih gibanj. Pri tem sem nekoliko polemiziral s stališči ministra za okolje in prostor in nakupovanjem orožja naredil sem nekakšen povzetek prejšnje kolumne.

Drugi teden
Priznam, da sem že dolgo pričakoval, kdaj me bo napadel kakšen medij; že predolgo se je vleklo sumljivo zatišje. Rad tudi polemiziram in si vedno želim člankov, ki se z mojimi idejami ne strinjajo. V ostri, a korektni izmenjavi mnenj z ljudmi, ki mislijo drugače, je mogoče razčistiti dvome in se izogniti kakšni neumnosti, za katero si napačno prepričan, da je ideja, vredna Nobelove nagrade. Torej imam polemike rad iz čisto osebnih, morda celo egoističnih razlogov.

Žal pa je tega bolj malo. Revija Mag me je sicer nekajkrat omenjala, a tako megleno, da nisem natančno vedel, kaj želijo povedati. Ta teden pa me je Mag razglasil za eno izmed štirih osrednjih osebnosti tedna, dodal je nekaj bodic in še komentar Janeza Markeša. Taka pozornost me je kar prijetno presenetila. A žal le za kratek čas: pričakoval sem ali inteligentnejše napade ali vsaj korektnejše citiranje, še najraje oboje. Nekateri pa žal ne marajo ali nočejo natančno prebrati/poslušati izjav ljudi, s katerimi polemizirajo, in mi je potem kar malo nerodno odgovarjati na površne obsodbe. V bodici Oslovska klop pišejo, da sem obsodil govor ljubljanskega nadškofa dr. Franceta Rodeta, v komentarju Hanžek, go home! pa, da uradno omejuje(m) svobodo govora s pozicije levičarske moralke, ne zakona in ustave.

Govora dr. Rodeta nisem obsodil, niti uradno ne omejujem svobode govora. Za to nimam zakonskih pristojnosti, še manj pa mi kaj takega pride na misel. Sem samo povedal svoje mnenje, ker so me za to prosili s TVS. Da imam pravico povedati svoje mnenje, pa se lahko Markeš prepriča, če še enkrat prebere svojo kolumno: skoraj polovico besedila sestavljajo citati ustave, s katerimi dokazuje, da ima dr. Rode pravico do svojega mnenja. Ni pa citiral nobenega člena zakona ali ustave, ki bi govoril o tem, da ti zakoni veljajo samo za nadškofa, ne pa za varuha človekovih pravic. Torej imam najbrž tudi jaz pravico povedati svoje mnenje!

Markeš korektno povzema to, kar sem rekel o izjavi dr. Rodeta o obrobnih družbenih skupinah. Del, ki sem ga namenil Cerkvi kot instituciji, pa je nekorektno iztrgal iz celotne misli. Moj odgovor na nadškofovo izjavo o ozračju sovražnosti do Cerkve in do kristjanov, ki ga nekateri vztrajno vzdržujejo, je bil bolj kompleksen. Dejal sem, da imam različno mnenje o javnih polemikah, ko gre za posameznika in ko gre za institucijo: napade ali diskriminacijo posameznikov zaradi verske pripadnosti katerikoli religiji bom vedno obsojal in se boril proti njim, Cerkev pa je institucija kot druge institucije, ki se borijo za prestiž, moč in materialna sredstva, in mora zato prenesti tudi kritike. Torej sem se postavil v bran skupini (religioznih) državljanov in se nisem pridružil njihovemu zapostavljanju. Enako, kot sem se postavil v bran skupini državljanov, ki jih zaznamuje pripadnost obrobnim družbenim skupinam, a se jim po Markeševo ne bi smel.

september

08.09.2001
Besednjak iz preteklosti

Prvi teden še vedno počitnice
Še vedno sem na počitnicah. Res sicer doma, v Ljubljani, a v službo ne hodim vsak dan. Veliko premišljujem o vsem, kar se mi je zgodilo v tem letu, predvsem o tem, kar sem spoznal v novi službi. Šele z majhno časovno distanco lahko bolje vidim stvari, predvsem pa se odločam, kaj bom spremenil v svojem delu, kaj bom ohranil ali še poudaril in kaj opustil. Predvsem bi rad, da bi bilo moje delo učinkovitejše.

V soboto sem sprejel povabilo in se z Nado, Hano in obema vnukinjama (Zalo in Laro zanju je bilo to prvo potovanje z vlakom) pridružil počitniškemu vlaku, ki ga je že sedmo leto organiziralo društvo Zagon iz Tržišča. Skupaj s Slovenskimi železnicami in nekaterimi drugimi sponzorji z muzejskim vlakom vsako leto popeljejo nekaj sto revnejših otrok na celodnevni izlet in jim priredijo piknik letos na sevniškem gradu, kjer jih je nekaj ur zabaval ansambel 12. nasprotje. Da bi temu dejanju dali večji pečat, so povabili tudi vrsto znanih ljudi, a žal, kot kaže, nimajo preveč posluha za take izjemno pomembne akcije. Pomembne predvsem za otroke, za katere ta akcija pomeni edine počitnice. Žal znane osebnosti, ki bi veselje otrok s svojo prisotnostjo lahko še povečale in obenem opozorile na socialne stiske in morebitne rešitve, temu dejanju niso bile preveč naklonjene. Če ne štejem sebe, zelo močnega zastopstva predstavnikov železnice, vključno z generalnim direktorjem, in predstavnikov lokalnih oblasti, je otrokom od javnih oseb prisluhnil le selektor slovenske nogometne reprezentance Srečko Katanec, ki je s sabo pripeljal tudi družino. Seveda so bili otroci njega najbolj veseli kar precej časa se je podpisoval, da je ustregel vsem željam. Zaradi svoje človečnosti je precej naklonjenosti požel tudi z moje strani.

Ta dnevnik je prekratek, da bi lahko napisal to, kar si mislim o tej in podobnih akcijah, ki jih organizira neformalna skupina ljudi, ki jim ni vseeno. Vse čestitke ljudem iz doslej meni neznanega kraja Tržišče za ta podvig! Takšna dejanja lahko majhen, a ljubezniv kraj zanesljivo dvignejo med znane slovenske kraje! Naslednjo soboto sem šel na nogometno tekmo (najbrž v zahvalo Katancu), ko je slovenska reprezentanca premagala Rusijo. Ker me nogomet ne zanima kaj dosti, sem bolj sledil dogajanju med navijači. Zanimiv sociološki študij.

Drugi teden nov delovni začetek
Med počitnicami sem veliko razmišljal o delu in sem že kar nekam nervozno pričakoval službo predvsem zato, da si bom lahko razbremenil misli in začel uresničevati ideje. Kar veliko dela me je že čakalo in že prvi dan sem začel s polno paro. Predvsem pa sem začel s sodelavci razčiščevati svoje ideje o spremembah pri delu. V sredo sem obiskal češkega ombudsmana, ki je na počitnicah v Portorožu, zvečer pa skočil še v Sežano na odprtje letošnje Vilenice.
Naslednji dan sem bil gost Studia ob sedemnajstih na Radiu Slovenija. Tema kot reakcija na brezjanski nastop nadškofa dr. Rodeta: položaj vernih v Sloveniji.

Vtisov o oddaji še nisem docela predelal, a rezultat pogovora v studiu je kar nekoliko pričakovan. Dobra ura pogovora in izmenjave mnenj kar nekako ni hotela potrditi trditve predstavnikov RKC, da so katoliki drugorazredni državljani in da imajo manj pravic kot ateisti ali pripadniki drugih verskih skupnosti, niti tega, da so ljudje nestrpni do katolikov. Morda do nekaterih predstavnikov rimskokatoliške cerkve, in še to predvsem zaradi njihovih izjav, ki marsikdaj sila nestrpno izzvenijo. Kar so potrdili tudi poslušalci, ki so telefonirali v studio, med njimi verniki RKC. Marsikomu se kolca po toleranci, blagosti in preudarnosti nekdanjega nadškofa dr. Šuštarja in njegovi pripravljenosti za dialog. Ta bo vsekakor potrebna, če bodo različne verske skupnosti želele med sabo in v odnosu do države reševati številna sinoči načeta občutljiva vprašanja.

Mislim, da osnovni nesporazum o diskriminaciji katoliških vernikov izhaja iz enačenja vernikov, Cerkve in njenih vodilnih. To me spominja na besednjak iz preteklosti: nestrinjanje s Titom pomeni napad na tekovine revolucije in narod.

22.29.2001
Lahkotno o težkem

Nervoza pred oddajanjem kolumne je vedno enaka. V glavi imam vrsto idej in tem, ki bi jih želel obdelati, a je vedno premalo časa za korektno besedilo. Zato sem se tokrat odločil, da bom naredil izbor dogodkov po dnevih.

Petek skoraj običajen dan
Sestal sem se z obema v metadontski program "vpletenima" stranema (izvajalci in uporabniki, bi se reklo v uradnem jeziku). Pokazalo se je tisto, kar se največkrat: ko gledaš problem od zunaj, se ti zdi enostavno rešljiv, ko pa se poglobiš vanj, si še dlje od enostavne in za vse sprejemljive rešitve. Počasi se bom s tem že moral sprijazniti. Dogovorili smo se, da bomo vsi še malo premislili in se ponovno sestali.

Ponedeljek kot vsak ponedeljek
Najprej kolegij z izmenjavo informacij in načrtom spoprijemanja s problemi. Potem sestanek s predstavnikoma notranjega ministrstva o težavah, ki lahko nastanejo ob izgubi potnega lista, o katerih so poročali mediji. Ugotovimo, da državni organi (vsaj v tem primeru) delajo korektno.

Torek začetek nove svetovne ureditve
S skupino, ki se zavzema za ustanovitev varuha otrokovih pravic, razpravljamo o možnih poteh za ustanovitev te institucije in oblikah njenega delovanja. Res je že sramotno, da se o tem samo govori in že leta sprejema trdne sklepe, a smo še vedno na točki nič. Ker sem (včasih tudi) praktičen človek, sem se odločil, da bom naredil korak iz začaranega kroga: v Uradu bomo zaposlili tri nove ljudi, ki se bodo predvsem ukvarjali z otroki. Problematika je seveda zahtevnejša, a začeti je treba. Podpiram pa tudi idejo o otroškem ombudsmanu, ki naj bi jo realizirali drugi.

Opravil sem še nekaj pogovorov s pobudniki. Potem pa konec World Trade Centra in začetek nove svetovne ureditve. O tem dejanju bi lahko napisal ne le eno kolumno, a je tokrat še ne bom. Morda samo to: presenečen sem nad presenečenjem, ki so ga izrazili nekateri ameriški strokovnjaki za terorizem: "Česa takega nismo pričakovali!" Pred kakim letom sem v Polnočnem klubu o globalizaciji (drugi prisotni: U. Lipušček, V. Ravbar, B. Doberšek) omenjal možnost takih dogodkov, če se svetovne velesile, ki narekujejo tempo povečevanja svetovne revščine, ne bodo zavedle, da je svet povezan še kako drugače kot le z enosmernim tokom dobička. Globalizacija ima več plati.

Sreda spet med Romi
Naprej pogovor o izboljšanju dostopnosti do informacij, potem "izlet" v Novo mesto. Županu Starcu sem že med junijskim obiskom obljubil, da se bom še enkrat oglasil; tokrat le zaradi ene teme: Romi in njihova problematika. To bo najbrž nekaterim bralcem spet povod za kakšno ne preveč ljubeznivo pismo varuhu, ki se ukvarja le s Cigani in dekadenco, nič pa s poštenimi Slovenci. Tako mi vsaj pišejo…

Četrtek, petek državni zbor
Svoj prvi nastop v odboru za notranjo politiko sem pričakoval v četrtek, a je prišlo do njega v petek zjutraj. Zato sem zamudil srečanje s kandidatom za varuha pravic pacientov iz Maribora. Odbor sem preživel, pa tudi oni so preživeli mene.

Ponedeljek skoraj kot vedno
Po kolegiju smo pretresali možne oblike sodelovanja z Uradom za usmerjanje in nadzor policije. Pozneje smo se z delegacijo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ravnanja ali kaznovanja pri Svetu Evrope pogovarjali o stanju v Sloveniji.

Torek religija
Direktorja Urada za verske skupnosti dr. Čeparja sem seznanil s pritožbami in napakami v delu urada, ki sem jih ugotovil. Kar precej dela ga čaka, če bo hotel razrešiti vse probleme.

Sreda religija, spet
Prestavili smo načrtovani obisk enega izmed zaporov. Znova sem sodeloval v pogovoru o drugorazrednosti katolikov, tokrat na Radiu Ognjišče. S svojim prispevkom nisem zadovoljen; še več: sem zelo nezadovoljen. To je rezultat prevelikega skakanja od problema do problema.

Četrtek kolumna
Obisk sodnika evropskega sodišča iz Strasbourga. Končevanje tega besedila (poleg drugega).

oktober

06.10.2001
Bolj stvarno o globalizaciji

Torek tiskovna konferenca
Za tokratno srečanje z novinarji smo pripravili dokaj obsežen scenarij, glavnina pa se je navezovala na nezakonitosti pri pridržanju v priporih ali psihiatriji. Take stvari se žal tudi dogajajo - sicer redko in za krajši čas, a se. Toda protipraven odvzem prostosti je huda kršitev človekovih pravic, ki jo Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin še posebej prepoveduje v svojem petem členu.

Ustava vsakomur zagotavlja varstvo osebne svobode, ta se lahko odvzame le v posebnih primerih, ki jih določa zakon. Zakon določa tudi način in postopke za to. Spoštovanje teh "formalnosti" ima globoko vsebinsko podlago: preprečuje samovoljo, ki lahko vodi do hudih kršitev človekovih pravic. Na to je treba biti še posebno pozoren v časih, ko politika ustvarja nasprotje med varnostjo in svobodo. Če nam je zgodovina sploh kaj povedala o takih nasprotjih, je to, da je svoboda skoraj vedno izgubila bitko. Sam si tako nasprotovanje težko zamišljam, kajti ne predstavljam si varnega sužnja. Že omenjena Konvencija tudi ne loči med obema pojmoma, saj govori (5. člen) o pravici do svobode in varnosti.

Prepričan sem, da je bil napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku skrajno nasilno in obsojanja vredno dejanje kot tudi da je teroriste treba kaznovati, še bolj pa sem prepričan, da je terorizem treba preprečiti. Preprečiti tako, da predvsem odpravimo vire terorizma, ki izhajajo iz neurejenih mednarodnih odnosov, delitve sveta na bogate, ki vedno bolj bogatijo, in revne, ki skoraj ne morejo biti še bolj revni in še bolj brez vsakršne prihodnosti. Nato lahko ujame bin Ladna skupaj s tisoči teroristov, jih kaznuje, a s tem ne bo preprečil nadaljnega terorizma, če ne bodo odpravljeni njegovi viri: množice beguncev kot posledica ropanja tretjega sveta, ropanja, ki mu pravimo globalizacija. Navdušenje nad globalizacijo, ki se je doslej enačila s prelivanjem dobička od revnih k bogatim, mora postati stvarnejše: globalizacija pomeni tudi ali pa še bolj pretok kriminala, bolezni (tako medicinskih kot socialnih) in terorizma.

Pri spremljanju vojne proti terorizmu se mi zastavlja še vrsta drugih vprašanj, na primer o dogajanju v Srebrenici. Mirovne sile (ali čete Nata) so nekim drugim teroristom predale na tisoče ljudi, ki bi jih morale varovati, a so končali v množičnih grobiščih, sedaj pa krivce teh množičnih zločinov po Bosni in Hercegovini iščejo tako, kot da bi se jim izogibale. Kako bodo ujeli bin Ladna kje v afganistanskih hribih, če tega ne morejo storiti v Bosni, ki je pod pokroviteljstvom sil Nata? Ali morda terorizem in genocid nad nekaterimi narodi ni enakovreden terorizmu nad drugimi?

Petek državni zbor
Moj prvi delovni nastop v državnem zboru, če uvodnega ob izvolitvi ne štejem. Zadovoljen sem z začetnim sodelovanjem s to institucijo, res pa je, da je bilo doslej to sodelovanje bolj formalne narave - a za začetek je tudi to veliko. Mislim pa, da se bo to formalno sčasoma vedno bolj spreminjalo v vsebinsko. Če upoštevam, da so člani državnega zbora analizi poročil varuha človekovih pravic posvetili cel dopoldan, je to dober znak. Rad pa bi, da bi se temu pridružila tudi celotna vlada in ne le nekatera ministrstva. Predsednik Drnovšek mi je na najinem srečanju pred časom to zagotovil. Problemi, ki se tičejo človekovih pravic, pa žal ostajajo kar naprej enaki.

Sreda državni svet
Državni svet je obravnaval le varuhovo poročilo za leto 2000, saj so predhodnega v nasprotju z državnim zborom obravnavali že lani. Kakšnih posebnih pripomb niso imeli, dali pa so nekaj dobrih predlogov, ki jih bo treba upoštevati.

* * *
Iz množice dogodkov zadnjih dveh tednov sem izluščil tri. Poglede nanje in sodbo o njih prepustimo času.

20.10.2001
Strah vzbuja odpor

Petek je bil zelo prijeten dan: dan odprtih vrat za otroke kot uvod v projekt soočanja z otrokovimi pravicami, ki smo ga začeli v Uradu. Obiskalo nas je kar precej otrok iz petnajstih osnovnih šol - celo iz Maribora in Celja so prišli. Konstruktivno in prijetno! Slišal sem konkretne pobude, bil priča iskreni zainteresiranosti za njihove pravice in obdarovali so me z nekaj lepimi izdelki, ki so jih naredili na temo človekovih pravic.

Ponedeljek Mesto žensk
Začele so se prireditve ob Mestu žensk, udeležil sem se le prve: monodrame Ženske ne morejo čakati Sarah Jones. Izjemno zanimiva predstavitev diskriminatornih zakonov in težav, s katerimi se ubadajo ženske v različnih predelih sveta. Kljub tragičnim življenjskim usodam, ki jih je igralka predstavila, je bila predstava daleč od cenene patetike, na trenutke celo zabavna in komična. Žal (ali na srečo) se v življenju tragedija in komedija pogosto prepletata.

Sreda
Pozdravil sem udeležence Unicefovega seminarja o šolski neuspešnosti, udeležil sem se odkritja spominske plošče dr. Karlu Bleiweisu v Psihiatrični kliniki in popoldne predaval na FDV, kjer so začeli seminar o človekovem razvoju delu, ki sem ga opravljal pred sedanjim. Področji sta povezani, kar mi pri sedanjem delu zelo pomaga.

Sreda Škofja Loka
Srede sem rezerviral za obiske po Sloveniji. Ker se je Nataša tokrat dogovorila za pogovor na Radiu Sora v Škofji Loki, sem tudi ostalo prilagodil temu delu Slovenije. Po prijetnem klepetu na radiu sem obiskal župana in zatem terapevtsko skupnost v Sobotnici. Župan mi je v slabi uri nanizal množico problemov (in tudi precej predlogov za rešitev) lokalnega pomena, pa tudi vrsto idej, ki bi bile uporabne drugod v Sloveniji. Zanimivi (in predvsem poučni) sta izkušnji z ustanavljanjem terapevtske skupnosti za bivše narkomane in centra za otroke z vzgojnimi problemi. Ko so se pred leti pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pripravljali na odprtje terapevtske skupnosti, so se več kot leto dni pogovarjali s sosedi in jih pripravljali na to, da bi sprejeli drugačne ljudi, ki potrebujejo pomoč. In ljudje niso nasprotovali. Nedavno pa je v istem okolju drugi projekt naletel na hudo nasprotovanje sosedov. Nihče jih ni obvestil, da bo v njihovi soseski dnevni center za otroke z vzgojnimi problemi. Pristop odgovornih institucij do bodočih sosedov je bil v slednjem primeru popolnoma drugačen: hiši, kamor so hoteli naseliti center, so kupili skoraj v tajnosti, ju v tajnosti (ali v vsaj veliki skrivnostnosti) tudi preuredili in ljudi postavili pred golo dejstvo: "Tu smo! Vse je zakonito!" Ljudje se bojimo sprememb, predvsem pa neznanega. In strah vzbuja odpor, tudi sovraštvo. Neupoštevanje tega dejstva pri uvajanju novosti je slaba pot pri reševanju problemov. Škofjeloška primera, ki se razlikujeta prav v pristopu do prebivalcev, kažeta na edino primerno pot, ki jo velja ubrati tudi v drugih predelih Slovenije - odprt pogovor z ljudmi. Sklicevanje na zakonitost početja je premalo.

Četrtek spet naporen dan
Dan z veliko različnimi stvarmi, ki vsaka zase zahtevajo popolno zbranost. Vsaka zahteva svojo mero priprave, za katere v množici zadev pogosto zmanjkuje časa. Plus preskakovanje iz ene snovi v drugo, pa v tretjo in četrto, so stanja, ki jih pred nastopom te funkcije nisem poznal. Doslej sem vedno dalj časa koncentrirano delal le na enem področju; če sem moral hkrati misliti na dve, sem se že počutil kot razcepljen človek, ki mu misli nekontrolirano preskakujejo sem ter tja. Nikdar si nisem mislil, da se bom znašel v takem položaju, kot sem se. Prepričan sem bil tudi, da ga ne bi zmogel obvladovati. A začuda ga včasih težje, drugič lažje, a za zdaj gre.

Dan pa je v telegrafskem slogu potekal tako: zjutraj neki težki izpit, potem pregledovanje prispelih vlog pobudnikov, branje in podpisovanje pisem pobudnikom, pogovori s svetovalci o posameznih primerih, vrsta telefonskih pogovorov, popoldne dve okrogli mizi v Cankarjevem domu v sklopu Študentske arene, zvečer obisk modne revije, ki jo je pripravil zet Andrej, ponoči pa še pisanje kolumne.

november

03.11.2001
Bush bo še moral po šolah

Bombardiranje Afganistana se nadaljuje. Ne vem sicer, kaj se sploh še splača ciljati z raketami, od katerih vsaka stane kak milijon dolarjev. Četrtstoletna vojna v tej obubožani državi, vojna, ki so jo zakuhale iste države, ki jo zdaj nameravajo zmagovito končati, je že tako uničila vse, kar se je dalo. Ker tam najbrž ni ničesar več, kar bi sploh bilo še vredno bombardirati, ni čudno, da kdaj pa kdaj kakšna raketa zaide tja, kamor ne bi smela. Kljub tehniki, ki baje na Zemlji loči cilje, velike nekaj centimetrov, so ponovno zadeli skladišče Rdečega križa in Rdečega polmeseca, ki so ga prejšnji dan napolnili z mednarodno pomočjo za lačne prebivalce. Ameriški predsednik bo moral obiskati kar veliko šol, da bo s prihranki otrok nadomestil uničene zaloge.

Da ne bo pomote in da mi kdo znova ne pripiše podpiranja teroristov: talibanski režim v Afganistanu bi moral že davno pasti. Natančneje: nikdar ne bi smel nastati. To je režim, ki v najhujši obliki množično krši človekove pravice in ga ne privoščim nobenemu narodu. Mednarodna skupnost bi morala razviti mehanizme, ki bi preprečevali nastajanje takih režimov.

Žal pa so talibane spravile na oblast ravno države, ki se zdaj bojujejo proti njim najbolj vneto. Ker je to takrat pač ustrezalo njihovim političnim interesom. Svoboda, terorizem ali človekove pravice besede, ki jih zdaj v zvezi s talibani slišimo najpogosteje, so takrat imele drugačen pomen, predvsem pa se niso skladale s političnimi interesi močnih in vpletenih. Žal so človekove pravice in svoboda v mednarodni politiki prevečkrat predvsem tržni izdelek: če ustreza našim interesom, bomo zanje, drugače ne. Tako je tudi s terorizmom: dokler je nasilje naperjeno proti našim nasprotnikom in bombe pokajo v njihovih avtobusih ali restavracijah, to ni terorizem. Ko pa poči na našem dvorišču, je vse drugače.

Torek, dan Združenih narodov
Letos sem prišel v Slovenj Gradec že četrtič. Zdi se mi, da prej celo desetletje nisem bil tolikokrat v svojem rojstnem kraju kot letos. Pa je kar prijetno malo pogledati kraje, kjer sem preživel otroštvo. A na žalost imam vedno premalo časa za daljši obisk, in si radovednost potešim le za malenkost. Tudi današnji dan je skoraj v celoti zaseden.

Ker smo prispeli pol ure pred prvim sestankom, sem obiskal Hrabra, ki nadaljuje očetovo medarsko obrt. Tam sem prejel telefonski klic Vlada Miheljaka, ki me je obvestil o dogodkih prejšnjega večera pred Pen klubom. S težavo sem uspel zvedeti nekaj najbolj osnovnih informacij, saj je telefon škripal kot še nikoli, med pogovorom pa se je zveza dvakrat prekinila. Zanimivo, to se mi ni zgodilo še nikoli.

Na okrožnem in okrajnem sodišču so nam predstavili prostorske in kadrovske težave, ki povzročajo sodne zaostanke. Od tam smo šli na nenapovedan pregled prostorov za pridržanje na policijski postaji. Kljub dokaj natančnemu preverjanju prostorov in dokumentacije nismo našli nobene hujše napake. Nato smo šli h kriminalistom, ki so povedali, kako poteka preiskava o napadu na novinarja Petka. Prvič sem jih o tem spraševal že spomladi.

Popoldan je bil namenjen bolj protokolarnim zadevam. Najprej smo pomagali posaditi drevo v znak pobratenja Slovenj Gradca z japonskim mestom Arai, zatem sem imel kratek nagovor mladim na prireditvi z naslovom Proti ksenofobiji, za strpnost, pozneje sem pasel zijala pri podpisovanju pobratenja med omenjenima mestoma, poslušal govor zunanjega ministra ob dnevu OZN in zvečer končno nazdravil pobratenju in svetovni organizaciji v gradu Rotenturn, kamor sem pred desetletji zahajal vsak dan, saj je bila tam moja osnovna šola.

Sreda, zapori
Prvič sem si ogledal zapore. Tokrat je bil to ženski zapor na Igu. Zapori mi niso pri srcu (komu pa so?!), zato si še zdaj nisem na jasnem, kaj naj si mislim o njih.

Drugi dnevi
Ko prebiram to, imam občutek, da se ni dogajalo nič pomembnega. A se je dogajalo marsikaj, kar bo žal ostalo zabeleženo le kot vrstica v koledarju prostor, ki mi je na razpolago v Dnevniku, in čas, ki mi je na voljo, to narekujeta.

17.11.2001
Pristojnosti

Četrtek pred oddajo
Običajna dilema: iz množice dogodkov izbrati tistih nekaj najpomembnejših ali za javnost najbolj zanimivih iz minulih dveh tednov, hkrati pa vse to uokviriti v okoli štiri tisoč znakov, kolikor jih obsega kolumna. Vsak nov dan prinaša nova sporočila, iz prejšnjih tednov prihranjene ideje pa se odmikajo vse bolj v zgodovino.

Retrospektiva: prvi teden
Ta teden sem sprejel na osebni pogovor dvakrat toliko pobudnikov (tako imenujemo ljudi, ki na Uradu varuha človekovih pravic prosijo za posredovanje) kot običajno. Zaradi odsotnosti v tednu prej nisem sprejel nobenega, rad pa bi čim bolj skrajšal čakalno vrsto ljudi, ki si želijo pogovor z mano. Ta vrsta je dolga že za kake tri mesece. To pa ne pomeni, da težave ljudi ne bodo rešene tisti, ki so se pripravljeni mimo mene pogovoriti z mojimi sodelavci, lahko to storijo takoj. Tudi z njihovimi težavami bom seznanjen, le da ne ustno.

Šel sem na odprtje jugoslovanskega veleposlaništva, kjer se je trlo ljudi. Imam občutek, da je Slovenija kot država odigrala svojo vlogo v mednarodni skupnosti, vlogo povezovalne države med zahodom in vzhodom oziroma prve države iz bivše Jugoslavije. Nekateri znaki pa nakazujejo, da bo v svet odpirajoča se Jugoslavija pobrala vse tisto, kar se je ponujalo nam ali so nam to skoraj vsiljevali, a zaradi ozkosti svojega nacionalnega karakterja nismo hoteli sprejeti. Gospodarstveniki so se sicer trudili, politiki pa je v prizadevanjih očitno nekaj ušlo. Bojim se, da je za spremembe prepozno. Eden izmed znakov, ki krepi moj strah, je tudi e-sporočilo, ki sem ga dobil od Juliette Hage, moje nekdanje šefice pri poročilu o človekovem razvoju: iz Bratislave se seli v Beograd, saj Ljubljana, kamor si je ves čas želela prenesti del dejavnosti, ni pokazala niti najmanjšega zanimanja, ne zanjo ne za slovensko poročilo o človekovem razvoju. In podobno se bo verjetno, ali pa se je že, zgodilo tudi z drugimi mednarodnimi projekti. Bojim se, da bo Slovenija, ko bo Katanec zapustil nogomet, znova padla na točko nerazpoznavnosti.

Omeniti moram vsaj nekaj srečanj. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve nas je sprejela skoraj celotna zasedba in nam na kratko predstavila svoje delo, predvsem pa dejavnosti v zvezi z novim zakonom o delovnih razmerjih. O reševanju preostalih stičnih problemov bomo govorili na prihodnjih srečanjih; skupnih problemov imamo veliko. O problematiki mladih in vlogi, ki jo ima in naj bi jo imel Urad za mladino, sem se pogovarjal z direktorjem urada in sodelavcema, ki so prišli na obisk. Tudi s predstavniki Urada za nadzor in usmerjanje policije smo našli področja, ki zadevajo obe ustanovi in zahtevajo še več sodelovanja. Delovni obisk mi je vrnila generalna državna tožilka Cerarjeva. Odgovarjanje na vprašanja na tiskovni konferenci, pogovori za nekatere medije in teden je bil v celoti zapolnjen.

Drugi teden
Ta se je začel pravzaprav že v nedeljo zvečer s sprejemom za udeležence mednarodne konference o razmerju med ombudsmani in pravosodnimi organi, ki smo jo pripravili na slovenskem uradu varuha človekovih pravic. Napotki so bili namenjeni predvsem predstavnikom držav pakta stabilnosti, a se je ugotovilo, da imajo ombudsmani v nekaterih zahodnih državah manj pristojnosti do pravosodnih organov kot v tranzicijskih. Konferenca je odlično uspela tako po organizacijski kot vsebinski plati. Z njenimi izidi je bil zadovoljen predvsem švedski ombudsman, ki je že nekaj let poskušal s podobnim, a je bilo upiranje nekaterih evropskih mednarodnih organizacij preveliko.
Švedski ombudsman je želel, da bi imeli tudi drugi podobne pristojnosti, kot jih ima on: namreč med vsemi največje pristojnosti do sodišč, saj lahko neposredno vpliva na njihovo delo. Sklepi ljubljanske konference, kot smo imenovali na koncu sprejeti dokument, imajo dvojni namen: na eni strani poudariti neodvisnost sodišč, na drugi pa kontrolno vlogo ombudsmana za izboljšanje njihovega dela.

V sredo sem sprejel na vljudnostni in predstavitveni obisk ameriškega veleposlanika Johnnyja Younga. Pogovor je bil prijeten in dolg. Veleposlanika je zanimalo skoraj vse o delu in pristojnostih slovenskega ombudsmana. Aktualna zanimivost iz pogovora: neverjetno in nerazumljivo se mu je zdelo, da v Sloveniji nimamo nobene mošeje.

december

01.12.2001
Čez štiri stopnice

Z imenovanjem za enega štirih evropskih upravnikov (direktorjev) Mednarodnega inštituta ombudsmanov za vzhodno in srednjo Evropo se pri svojem delu počasi spuščam tudi na mednarodni teren. Konferenca ombudsmanov z območja Pakta stabilnosti, ki smo jo pripravili v Ljubljani, je bila eden prvih dogodkov v sklopu mojih mednarodnih stikov. Ves minuli teden pa sem prebil v tujini: dva dni sem delovno bival v Strasbourgu, kjer smo se varuhi iz vzhodne in srednje Evrope sestali s predstavniki Sveta Evrope, preostale dni pa smo v ZĂĽrichu sestankovali ombudsmani iz celotne Evrope. Oba dogodka sta bila naporna, saj smo delali od jutra do večera, a zame koristna zaradi spoznavanja ljudi, s katerimi bom sodeloval naslednjih pet let in nekaj mesecev, pomemben pa je bili tudi poskus potrditve pravilnosti usmeritve, ki sem si jo zastavil pri svojem delu.

V Strasbourgu je bil prvi dan namenjen problematiki Romov in načinom njihovega vključevanja v družbo. Vsak predstavnik je prikazal njihov položaj v svoji državi. Zanimivo je, kako se lahko iz načina predstavitve problema ugotovi pristop ombudsmana k delu: kritičen ali propaganden pristop. Obmudsmani iz držav, za katere vemo, da je tam marsikaj narobe, pogosto govorijo, da težav pri njih skoraj ni kot da so njihove besede edini vir informacij. S tako propagando dokazujejo le to, da niso neodvisni, ampak le podaljšana roka oblasti. Politikov s takimi manirami se najde veliko tudi v Sloveniji: če o težavah spregovorim kritično, včasih slišim nekaj podobnega kot: Kaj pa si bo Evropa mislila o nas, če boš tako govoril! Ne zavedajo se, da Evropa dobro ve, kaj se dogaja v posamezni državi, in ocenjuje predvsem možnosti izboljševanja družbe. Če pa v državi ni kritičnega glasu, je tudi napredek bolj malo verjeten.

Rdeča nit predstavitve romske problematike je bila, da je pritožb Romov zaradi kršenja človekovih pravic malo. Iz klasičnega koncepta dela obmudsmana, ki se ukvarja le s pritožbami, bi v takem primeru sklenili: če ni pritožb, ni kršitev! Na srečo postaja taka miselnost vedno bolj manjšinska, namesto tega se uveljavlja aktivna angažiranost pri odkrivanju in preprečevanju družbenih problemov. Zakoni o ombudsmanih to v glavnem dopuščajo; le v nekaterih zahodnoevropskih državah (na primer Belgiji in Danski) zakon varuhu človekovih pravic prepoveduje javno opredeljevanje o družbenih problemih in mu dopušča samo reševanje prispelih pritožb.

Moj prispevek je bil bolj konceptualne narave (seveda se nisem izognil opisu stanja pri nas): kako pristopiti k varovanju človekovih pravic marginaliziranih skupin prebivalcev, vključno z Romi. Za te skupine ljudi je namreč značilno, da se ne pritožujejo; število pritožb le redko odseva število kršitev človekovih pravic. Preden se kdo sploh pritoži, je treba odstraniti kar nekaj pogojev ali ovir, in prav njihovo podiranje lahko služi kot okvir aktivnega delovanja ombudsmana. Te pogoje sem za zdaj strnil v štiri stopnice; morda jih je še več.

Posameznik se mora najprej zavedati svojih pravic in pravic drugih. Naslednjo stopnico predstavljajo zakonske podlage: obstoj pritožbenih poti, če nekdo misli, da je bila njegova pravica kršena. Tretja stopnica je izraz družbene tolerance: ali posameznika ni strah negativnih posledic, ki jih bo morda sprožila pritožba. Četrta pa kaže na obstoj zaupanja v družbi ali posameznik sploh verjame, da bo kršitev odpravljena. Ta koncept je bil predstavnikom romskih organizacij, ki so se udeležili konference, tako všeč, da so zahtevali njegovo vključitev v sklepe konference.

Tu bi dodal nekoliko grenko zgodbico. Na Radiu Študent sem bil gost v oddaji, ki se ukvarja s težavami dijakov. Predstavili so tudi anketo med dijaki o tem, ali so njihove pravice kršene. Večinoma so odgovarjali pritrdilno in dodali, da si ne upajo pritožiti se, ker se bojijo posledic. To kaže, da je šolski sistem bolj represiven od policije: ljudi večinoma ni več strah pritožiti se nad delom policije, za šole pa nisem prepričan, da sploh izpolnjujejo drugi pogoj. Tretjega zanesljivo ne. Policija pa se mora potruditi, da ji bodo ljudje verjeli, da korektno obravnava pritožbe državljanov.

15.12.2001
2002 z druge strani

Bliža se novo leto, ki bo zanesljivo navdih mnogim resnim in neresnim napovedovalcem usode ali enigmatikom, saj se letnica bere enako z leve in desne. Morda bi lahko bila zaščitni znak kakšnih idej o enakosti. Kaj se ve.

Zame je čas pred novim letom čas, ki se ga kar malo bojim. Večina ljudi je v pričakovanju zamenjave koledarja in ponovnega štetja od ena naprej vsaj vznemirjena, če ne celo obsedena. Kje boš dočakal ta čudoviti dogodek? Kaj boš jedel? Kaj boš...? so vprašanja, ki so s približevanjem konca decembra vse pogostejša. Na koncu se tako zgostijo, da ni nič več prostora za kar koli drugega niti drugih besed, kaj šele drugih misli ali idej. In to vsako leto znova.

Tudi pisanje novoletnih voščilnic mi ni popolnoma razumljivo. Pošiljati najboljše želje tistim, ki se jih vse leto nismo spomnili, je vsaj neokusno če se zanje vse leto nismo zmenili, so tudi ta voščila zlagana. Ljudem, s katerimi smo se videvali vse leto, papirnate želje niso potrebne; stiki, ki smo jih imeli z njimi, ne potrebujejo pisnega potrdila. Najbrž ima to pisanje popolnoma drug namen: ljudi opozoriti nase pred koncem sveta, ki ga podzavestno pričakujemo.

Ni malo ljudi, ki imajo podobne težave kot jaz. Ko sva lani nekje sredi decembra s Hano odhajala iz Cankarjevega doma, kjer so decembra vedno prireditve za otroke, sem srečal direktorja CD, ki mi je ves utrujen zaupal, da je december zanj najstrašnejši mesec. Pred kratkim mi je veleposlanik neke sosednje države podobno potožil in povedal rešitev, ki se je, žal, takoj izkazala za napačno. Morali bi ukiniti mesec december! Toda kaj, ko bi potem november prevzel vse norosti decembra. In tako naprej vse do takrat, ko bi nam ostal le januar. Med enim in drugim januarjem ne bi bilo nobenega meseca, da bi se lahko odpočili od veselja in radosti. Torej bo najbolje, da ostane kar tako, kot je. Nekako se pač moramo znajti in preživeti utrudljivi december. Škoda je le, da za otroke ni poskrbljeno vse leto tako, kot je decembra.

Otroci so pogosto le sredstvo za zaslužke, odraslim za lastno promocijo ali zdravljenje kompleksov. To se prepogosto pokaže ob ločitvah, ko eden ali kar oba starša vodita medsebojne bitke na ramenih otrok. Takšni konflikti, polni neobvladanih (egoističnih) čustev, so večinoma nerešljivi; naj se vse državne institucije od centrov za socialno delo, sodišč in drugih strokovnjakov dalje še tako trudijo, za vse strani ni moč najti sprejemljive rešitve, dokler se starša ne uspeta dogovoriti. Čarobne palice ali meča iz Salomonovih časov nima niti varuh človekovih pravic. Morda bodo majhen kamenček k rešitvi pristavili trije novi zaposleni, ki se bodo zaposlili na uradu varuha človekovih pravic. Vendar bo njihov izbor izredno težak, saj se je prijavilo skoraj tristo petdeset ljudi.

Zaradi dneva človekovih pravic, ki je 10. decembra, so bili zame pretekli dnevi še dodatno napolnjeni s številnimi dogodki, ki jih v kolumni ne morem niti našteti. Čeprav sem se že navadil dajati intervjuje, je bil tempo tokrat komaj obvladljiv. V ponedeljek sem imel prvi intervju že ob pol sedmih in do popoldneva so se novinarji kar vrstili. Pri vsem so najtežje njihove zahteve po časovni omejitvi: 20 sekund, minuto in 15 sekund, 32 sekund in tako naprej. Še pred meseci me ne bi nihče prepričeval, da je to možno. A kot kaže, je. Popoldne še proslava Društva za Združene narode, zvečer sprejem v vili Podrožnik.

Od drugih dogodkov in srečanj morda le nekateri: udeležba na kolegiju generalnega direktorja policije, delegacija Phare programa pri meni, slavnostna prireditev ob dnevu invalidov v Hali Tivoli, obisk ministrice za šolstvo Čokove, gostovanje v Studiu City, počastitev sodelavcev, ki se trudijo varovati človekove pravice, nagovor ob srečanju Unescovih šol, društvo najemnikov poslovnih prostorov pri meni, kosilo z obrambnim ministrom Grizoldom. Posebej moram izpostaviti predstavitev zgoščenke Ljubezen na prvi dotik glasbene skupine Slepi potnik, ki jo sestavljajo učenci Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Zgoščenka bi si zaslužila vso kolumno. Morda kdaj drugič; zdaj bi jo vsem le priporočil.