Natisni vsebino

2.4.3. Postopki o prekrških

Letno poročilo 2001 - Poglavje 2.4.3.

2.4.3. Postopki o prekrških

Tudi za leto 2001 lahko le ponovimo ugotovitev, da so sodniki za prekrške soočeni z velikim obsegom dela tako, da veliko postopkov o prekrških zastara. Varuh je že večkrat poudaril, da država, ki določeno ravnanje predpiše kot prekršek, hkrati pa storjenega prekrška ne zmore sankcionirati, ni pravna država. Tako stanje terja takojšnje in učinkovite spremembe predvsem na normativni ravni. Pravo o prekrških kot del kaznovalnega prava je treba urediti na novo in pri tem zagotoviti učinkovit sistem obravnavanja storitev ali opustitev, ki so s predpisi določeni kot prekršek. Konec leta 2001 nam je Ministrstvo za pravosodje (MP) poslalo besedilo predloga Zakona o prekrških, ki ga pred državnozborskim zakonodajnim postopkom čaka še določitev besedila na vladi.


Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških (ZP-L), ki je začel veljati aprila 2000, je določil, da se bodo določbe člena, ki uvajajo institut opozorila, začele uporabljati takrat, ko bo Vlada sprejela uredbo s podrobnejšimi določbami. Sprejeta novost pri obravnavanju prekrškov je obetala večjo učinkovitost in zmanjšanje pripada sodnikom za prekrške, zato je bilo nujno, da se opozorilo začne uporabljati brez nepotrebnega odlašanja. Toda Vlada je Uredbo o načinu, obrazcih in vodenju evidence opozoril, ki jih izrekajo policisti takoj na kraju prekrška, izdala šele eno leto in tri mesece po zakonski uveljavitvi instituta opozorila. Gre za nov primer, da je izvršilna veja oblasti s počasnim odzivom preprečila hitrejšo uveljavitev zakonske določbe, katere cilj je bil vsaj delna razbremenitev sodnika za prekrške.


Posledica preobremenjenosti sodnikov za prekrške je tudi vedno novo določanje prekrškov, ki se obravnavajo prednostno. Tako je bil od leta 1998 trikrat spremenjen Pravilnik o notranjem poslovanju organov za postopek o prekrških prav zaradi dodatnega določanja, kateri prekrški se obravnavajo prednostno. Ker sodniki za prekrške obravnavajo predvsem zadeve, ki so določene kot nujne ali prednostne, opuščajo druge zadeve, ki pogosto zastarajo. Podzakonski predpis in praksa sodnikov za prekrške očitno štejeta, da gre za skoraj izredne razmere, ki utemeljujejo izločanje neprednostnih zadev iz obravnavanja. Takšno stanje zahteva čimprejšnje učinkovite sistemske spremembe.


Pravila o vrstnem redu obravnavanja prekrškov ni dopustno razumeti tako, da bi smela sodnica za prekrške na tej podlagi utemeljiti prenehanje obravnavanja zadeve, ki jo je že začel obravnavati. A tudi to se dogaja. Tako je sodnica za prekrške v Novem mestu zaslišala obdolžence septembra 2000, tri mesece kasneje tudi policista kot pričo in ocenila, da je za razjasnitev zadeve treba opraviti še soočenje med obdolženci. Vendar tega ni opravila in postopek je v letu 2001 povsem zastal.


Eden od obdolžencev, ki meni, da je v resnici žrtev in oškodovanec, je prosil varuha za posredovanje zaradi pospešitve postopka. Želi odločitev, ker meni, da prekrška ni storil. V pobudi je navedel, da se je večkrat oglasil pri sodniku za prekrške s prošnjo za nadaljevanje obravnavanja. V pisarni naj bi ga odpravili s pojasnilom, da ima sodnica za prekrške “dovolj bolj resnega dela, kot je pa obravnava enega pretepa”. Zatrjuje, da mu je bilo tudi povedano, da prekrški zoper javni red in mir “niso prioritetni”, tako da bo moral “dalj časa čakati na razsodbo”.


Obdolženec ima pravico do odločitve o predlogu za uvedbo postopka o prekršku brez nepotrebnega odlašanja. Pri tem ne gre samo za čas, kdaj pride obravnavanje prekrška na vrsto, pač pa tudi za pravico obdolženca do rednega, tekočega in koncentriranega obravnavanja zadeve. S tem, ko je sodnik za prekrške že opravil posamezna dejanja v postopku, je začel z obravnavanjem. Torej je bila zadeva že na vrsti, zato zastoja v nadaljevanju postopka ni mogoče utemeljevati s pojasnilom, da ne gre za prekršek, za katerega je določeno prednostno obravnavanje. Hkrati pa je sodnik za prekrške z zaslišanjem neposredno pritegnil obdolženca v postopek. Zahteval je njegovo sodelovanje ali vsaj prisotnost v postopku. Zato utemeljeno pričakuje, da bo sodnik za prekrške začeti postopek redno in tekoče obravnaval in odločil o očitku storjenega prekrška.


Prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja se izreče za vse kategorije motornih vozil in ne le za kategorijo vozil, s katerim je bil storjen prekršek. Namen takšne zakonske ureditve je popolnoma onemogočiti udeležbo v prometu storilcem najhujših kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa. Vendar pa zaradi zagotavljanja načela koristnosti, da se v kar največji meri iz prometa izločijo nevarni vozniki, ni dovoljeno posegati v načelo zakonitosti v kaznovalnem pravu. Zakon ne določa prepovedi pridobitve vozniškega dovoljenja za novo kategorijo motornega vozila, za katero voznik ob storitvi prekrška ni imel vozniškega dovoljenja. Oseba, ki je storila prekršek, tako lahko v času postopka pred sodnikom za prekrške, ali pa tudi kasneje, dokler ne odda vozniškega dovoljenja, opravi vozniški izpit še za katero od kategorij motornih vozil in se ji to potrdi v vozniškem dovoljenju. Ob izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja mora kaznovana oseba oddati vozniško dovoljenje upravni enoti. S tem pa ji dejansko preneha veljavnost vozniškega dovoljenja tudi za vse tiste kategorije motornih vozil, ki jih je pridobila po izreku te kazenske sankcije, vse do oddaje vozniškega dovoljenja upravni enoti.


Načelo zakonitosti zahteva, da se kaznovalna sankcija nanaša zgolj na odvzem pravic, ki jih ima kaznovana oseba v trenutku izreka kazni. To pomeni, da se kazenska sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja lahko izreče le za kategorije motornih vozil, ki jih je obdolženec do trenutka izreka te sankcije že pridobil in jih torej takrat ima. Drugače natančen obseg kazni ob izreku ni znan in sodnik za prekrške izreče kazen, ne da bi vedel, katere pravice vse s tem jemlje kaznovani osebi.


Varuh je prejel več pobud, da izrečena kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil posega v pravice, ki jih je kaznovana oseba pridobila že po izdaji odločbe sodnika za prekrške. Takšni primeri pomenijo nezakonit poseg državnih organov v pravni položaj oseb z izrečeno kaznijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.


Odločitev o začasni izločitvi nevarnih voznikov iz prometa je seveda utemeljena. Vendar pa legitimen cilj ne dovoljuje nezakonite poti za njegovo uresničitev. Zato varuh predlaga ustrezno spremembo predpisov o cestnoprometnih prekrških, morda z uvedbo sankcije prepovedi pridobitve vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil za določen čas.

Kaznovalna sankcija ima svoj pravi učinek le, če je izrečena in izvršena v čim krajšem času po sami storitvi prekrška. Namesto da bi država nevarnega kršitelja predpisov o varnosti cestnega prometa takoj obravnavala, mu izrekla kazen in jo izvršila, je praksa povsem drugačna. Dvomljiva je smotrnost kaznovanja, če lahko voznik, ki je z vožnjo pod vplivom alkohola ali psihoaktivnih snovi izkazal, da ni vreden zaupanja, ki ga uživajo udeleženci v prometu, še več kot dve leti po storitvi prekrška nemoteno samostojno vozi v cestnem prometu. Takšen je bil primer pobudnika, ko so minili dve leti in štirje meseci od storjenega prekrška, da je dobil pravnomočno odločbo z izrečeno kaznijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Poziv, da odda vozniško dovoljene upravni enoti, pa je prejel še nekaj tednov kasneje.


Veljavna zakonodaja in njeno izvajanje v postopku pri sodniku za prekrške ne omogočata učinkovitega ukrepanja zaradi varstva drugih udeležencev v cestnem prometu, samemu storilcu prekrška pa učinkovanje izrečene kazni odlagata na čas, ko kaznovanje že lahko izgubi svoj pomen in namen. Temeljni namen kaznovalne sankcije, da se zagotovi takojšnje in učinkovito varstvo pred kršitvami predpisov o varnosti cestnega prometa, je tako izjalovljen. Dolgotrajnost pri odločanju postavlja v negotovost tudi pravičnost kot eno poglavitnih funkcij kaznovalnih sankcij, da pride do njene uporabe le tedaj in do tedaj, ko je to še upravičeno v ideji prevencije in resocializacije.

 

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt