Natisni vsebino

2.3.3. Center za odstranjevanje tujcev

Letno poročilo 2001 - Poglavje 2.3.3.

2.3.3. Center za odstranjevanje tujcev

Zadnja leta se Slovenija sooča s povečanim številom tujcev, ki so nezakonito vstopili v Slovenijo ali tu zaprosili za azil. Tujci in prosilci za azil so pogosto nastanjeni v skrajno neprimernih bivalnih razmerah. Zato smo v letu 2001 ponovno obiskali Azilni dom (AD) in Center za odstranjevanje tujcev (COT) v Ljubljani, nenapovedano pa smo obiskali tudi Center za tujce v Velikem Otoku pri Postojni. V obeh smo ugotovili vrsto pomanjkljivosti in nepravilnosti, ki so bile še posebej hude v Postojni.


Ob obisku centra za odstranjevanje tujcev v Ljubljani smo predlagali ločitev AD in COT, saj enotna lokacija obeh institucij poslabšuje položaj zlasti prosilcem za azil, verjetno pa tudi tujcem in zaposlenim. Osebju ne uspe ločevati prosilcev za azil in tujcev, zato tujci prehajajo iz COT v AD in od tam brez dovoljenja iz stavbe. To je povzročalo tudi konflikte z okoliškim prebivalstvom. Zato so bili sprejeti strožji ukrepi, ki so prizadeli tudi prosilce za azil, ki se jim prostost bolj omejuje (na primer z izdajanjem posebnih dovolilnic), kot pa je to potrebno ali dovoljeno v Zakonu o azilu glede na status in pravice, ki jih imajo te osebe. Lokacija na Celovški 166 v Ljubljani je neustrezna tudi zato, ker v okolici nima nobenih (zelenih) površin, ki bi bile primerne za rekreacijo ali zgolj za gibanje na prostem. Bivanje na svežem zraku pa je treba vsakodnevno zagotoviti vsem. Daljša namestitev v zgradbi brez možnosti gibanja na svežem zraku je nečloveško ravnanje, ki ga še poslabšujejo prenapolnjeni prostori. Tako smo ob obisku predlagali, naj COT takoj zagotovi tujcem rekreacijo na prostem, ki bo trajala najmanj dve uri na dan. Kljub zagotovilu sogovornikov, da bo ta določba hišnega reda uresničena že v popoldnevu na dan našega obiska, smo kasneje prejeli informacije, da ta temeljna pravica tujcev v COT ni redno zagotovljena. Takšno stanje zbuja skrb, saj gre za obveznost države, ki ne dopušča odstopanja in za njeno neizpolnjevanje ni opravičila.

V sprejemnih prostorih smo opazili, da ni nobenega ločevanja med prosilci za azil in tujci. Vse osebe, napotene v AD ali COT, so ob sprejemu nastanjene v treh kletnih čakalnicah ne glede na njihovo število, čeprav je zmogljivost prostorov omejena. Prenatrpanost, mraz in zadušljiv zrak ustvarjajo nečloveške razmere. Čakalnice so opremljene s pogradi, vendar ležišč in stolov ni dovolj za sprejem večje skupine ljudi. Opazili smo tudi veliko pokvarjene in izrabljene opreme, ob tuširnici so polomljeni obešalniki. Po končanem sanitarno-higienskem postopku ljudje oblečejo ista oblačila.


V Velikem Otoku pri Postojni je Oddelek strožjega policijskega nadzora nad tujci (OSPN) kot izpostava Centra za odstranjevanje tujcev pri ministrstvu za notranje zadeve. Objekt OSPN stoji na robu vasi Veliki Otok in je preurejen iz nekdanje vojaške pralnice. Namembnost objekta ni označena - ob vhodu ni table, ki bi pojasnjevala, kaj je v zgradbi.

Ugotovljeno stanje v Centru za tujce v Velikem Otoku pri Postojni je bilo katastrofalno. Nujno je takoj odpraviti vsaj glavne pomanjkljivosti ter tako zagotovi spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva vsem tujcem, ki so nastanjeni v OSPN. Ponižujoče in mestoma nečloveške okoliščine, v katerih so tujci prisiljeni bivati, terjajo bistveno izboljšanje bivalnih in življenjskih razmer ali pa zaprtje Centra za tujce v Velikem Otoku pri Postojni. Predlagali smo, naj se OSPN zgleduje po predpisih, ki v Sloveniji veljajo za zavode za prestajanje kazni zapora.


Ob našem prihodu je bilo v OSPN 75 tujcev, vsi pod strožjem policijskim nadzorom. Zmogljivost OSPN je od 150 do 160 tujcev. Tu bivajo različno dolgo: nekateri le krajši čas, drugi pa tudi tri mesece in več. Natančnega pregleda nimajo, saj so nam ob prihodu rekli, da v OSPN ni nobene ženske, sami pa smo našli dve. Ena izmed njih je po njenem zatrjevanju v OSPN že šest mesecev. Tudi drugih stvari, ki se tičejo življenja tujcev v OSPN, ni vedel v celoti povedati nihče izmed osebja, s katerim smo se pogovarjali. Število osebja v OSPN je najmanj skromno. Že zgolj iz varnostnih razlogov je vprašanje, ali je pet policistov v izmeni dovolj za varovanje objekta in zagotavljanje varnosti vsakega posameznika, ki je nastanjen v OSPN. Tujci so potožili, da jim je bilo ob našem obisku prvič omogočeno, da so se lahko s kom pogovarjali. V pogovorih s tujci smo zaslutili, da večina izmed njih nima nobenih informacij ne o svojem položaju ne o postopkih, ki jih zadevajo, kakor tudi ne o drugih okoliščinah, ki jih zanimajo.


V OSPN tudi ni zdravnika, ki tja niti ne prihaja. Čeprav je zdravniški pregled opravljen že v Ljubljani, je nenavadno, da je tako velika skupina ljudi zaupana le oskrbi medicinske sestre. Hrano za tujce (zajtrk, kosilo in večerja) pripeljejo iz restavracije v Postojnina podlagi sklenjene pogodbe. V OSPN ni kuhinje, ob jedilnici je le prostor za razdeljevanje hrane. Ob obisku pritožb glede kakovosti in količine hrane ter njenega serviranja v jedilnici (kjer je lahko do 40 oseb hkrati) nismo dobili.

Tuširnica je približno 60 m² velik prostor, v kateri so pod stropom cevi s 14 uporabnimi nastavki za tuširanje, kjer ni nobene zasebnosti, saj med tuši ni pregrad ali zaves. Vsi se tuširajo hkrati in v enem prostoru kot v kakšnem filmu, ki prikazuje življenje v koncentracijskem taborišču. Tuširajo se dvakrat na teden.

Ambulanta, čeprav skromno opremljena, je v zgradbi najbolj vzdrževan in urejen prostor. Drugi prostori v pritličju, ki so namenjeni tujcem, so slabo vzdrževani: omet odpada, umazane in popisane stene, pa tudi čistoči bi lahko dali večjo veljavo.

OSPN nima hišnega in tudi ne dnevnega reda. Edina dnevna časovna orientacija za osebje in za tujce so obroki hrane. Ni razumljivo, zakaj hišni red COT, ki ga je izdal generalni direktor policije, ne velja tudi za tujce v objektu v Velikem Otoku pri Postojni. Organizacija bivanja tako velike skupine ljudi vendarle terja določena pravila hišnega in dnevnega reda ter obnašanja, kar naj zagotovi primerne razmere za nastanjene tujce in za zaposlene osebe. Ob obisku smo dobili občutek, da ni jasno, kdo vodi in odloča v OSPN, kdo ima informacije otem, kaj se v oddelku sploh dogaja, in kdo je zavezan skrbeti za urejeno bivanje in počutje nastanjenih tujcev. Kar nekaj informacij, ki smo jih dobili ob uvodnih pogovorih, se je kasneje izkazalo za napačne (na primer režim tuširanja in sprehodov, menjavanje posteljnega perila, dostop do čaja, preskrbljenost s higienskimi potrebščinami - milo, toaletni papir, čistila).


Kljub zatrjevanju, da se posteljno perilo menja na 14 dni, so se tujci pritoževali, da ga ne zamenjajo tudi po tri tedne. Isti očitek je veljal tudi za brisače. Vse sobe so brez omar, polic ali drugih kosov pohištva. V nobeni sobi in sploh nikjer v nadstropju ni miz ali stolov. Že zgolj skromna opremljenost prostorov govori o nečloveških, ponižujočih razmerah, v katerih so prisiljeni bivati tujci. Ni presenetljivo, da so nam mnogi zatrjevali, da je v vsakem zaporu bolje kot v OSPN. Vrata sob so brez vratnih kril: ta so sneta in odnesena. V nadstropju je stranišče s tremi pisoarji in dvema umivalnikoma s toplo in hladno vodo. V drugem stranišču so še trije počepniki. Ni ločenih stranišč za moške in ženske, pa tudi tri stranišča in trije pisoarji niso dovolj za 160 ljudi.

Tujci nimajo nobenega skupnega družabnega prostora ali čajne kuhinje. Ni televizorja in ni radia. Nobenih časopisov, revij ali knjig ni, nobene dejavnosti - aktivnosti niso organizirane, pa tudi omogočene ne. Nečloveško so v slabih bivalnih razmerah prepuščeni poležavanju na posteljah in čakanju v negotovosti brez informacij o postopkih, ki jih zadevajo, in tudi brez prave možnosti za pogovore z osebjem OSPN. Edina sprememba monotonega življenja je sprehajanje na svežem zraku. Temu je namenjen atrij, velik približno 20 x 20 m, ki je z vseh štirih strani obdan s stavbo, a brez kakršnegakoli nadstreška, ki bi omogočal bivanje na prostem v deževnem ali slabem vremenu.


Presenetilo nas je tudi pojasnilo osebja, da odvetniki ne prihajajo v OSPN, občasno le predstavniki Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR). Predstavnikom nevladnih organizacij pa, kot smo razumeli, vstop v OSPN in pogovor s tujci nista dovoljena.

Prosili smo za dodatna pojasnila v zvezi z ugotovljenim stanjem, hkrati pa smo predlagali več ukrepov, ki bi vsaj deloma izboljšali bivanje v OSPN nastanjenim osebam.

Policija se je na poročilo o obisku odzvala s postopnim odpravljanjem ugotovljenih pomanjkljivosti in nepravilnosti in je v razumnih rokih sledila večini predlogov, zlasti tistim, ki zahtevajo manj finančnih sredstev.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt