Natisni vsebino

2.3.2. Osebe z duševnimi motnjami

Letno poročilo 2001

2.3.Omejitve osebne svobode

2.3.2. Osebe z duševnimi motnjami

V letu 2001 smo prejeli 15 pobud s področja duševnega zdravja, v minulem letu pa 24. Zlasti je upadlo število pritožb o kršitvi tistih določb Zakona o nepravdnem postopku, ki urejajo pridržalni postopek neprostovoljno hospitaliziranih bolnikov v zdravstvenih zavodih. Takšno zmanjšanje dopušča sklep, da se sodniki ter vodstva in osebje v zdravstvenih zavodih čedalje bolj zavedajo svojih dolžnosti in odgovornosti pri zagotavljanju zakonitega ravnanja ob neprostovoljni hospitalizaciji bolnika. Žal pa  pri socialnovarstvenih zavodih predpisani pridržalni postopek pogosto še vedno premalo spoštujejo.

Dejavnost varuha, povezana z varstvom oseb z duševnimi motnjami, ni izčrpana zgolj z obravnavanjem pobud. Z obiski v zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih, s predavanji in udeležbo na srečanjih z izvajalci in uporabniki storitev na področju duševnega zdravja želimo širiti vedenje v strokovni in širši javnosti o stanju in nujnih izboljšavah na področju duševnega zdravja. Opažamo, da ima naša dejavnost na tem področju ugoden odmev. Čedalje več je zanimanja javnosti in čedalje več prostora namenjajo mediji vprašanjem s področja varstva osebne svobode tudi v psihiatričnih in socianovarstvenih zavodih.

Čedalje več je poudarka na pravici osebe z duševnimi motnjami do prostovoljnega zdravljenja, ki vključuje tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Odločanje o lastnem zdravju in življenju je temeljna osebnostna pravica posameznika. Zato sodelovanje osebe, ki ni sposobna privoliti v zdravstveni poseg, ne sme biti že vnaprej izključeno. Tudi takšno osebo je treba v čim večji meri pritegniti v postopek za pridobitev dovoljenja.

Spoštovanje človekove osebnosti ter njegove duševne in telesne nedotakljivosti zahteva jasno zakonsko določitev primerov, ki dovoljujejo zdravstveni poseg tudi brez privolitve prizadete osebe. Privolitev po pojasnilu vključuje pojasnilno dolžnost zdravnika. Ni zgolj pravica bolnika, pač pa tudi in predvsem zaveza zdravnika, da sme zdravstveni poseg opraviti šele, ko je bolnik o njem poučen in je vanj prostovoljno privolil. Pri tem je treba ozko razlagati okoliščine, ko je izvajanje pravice do prostovoljne privolitve po pojasnilu omejeno, saj gre za poseg v pravico do samoodločbe na področju človekove osebnosti in njegovih pravic, vključno s pravico do svobodnega odločanja o samem sebi. Pravica do lastnega odločanja (avtonomije) se posamezniku lahko odvzame ali omeji samo, če je to v njegovem največjem interesu.

Čakanje na sprejem zakona o duševnem zdravju

Tudi v letu 2001 država ni poravnavala svojega dolga na zakonodajnem področju v razmerju do oseb, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Državni zbor še vedno ni sprejel zakona, ki bi uredil področje duševnega zdravja, vključno s pravicami, ki gredo duševnim bolnikom, kar kaže na njegovo brezbrižnost do ljudi s tovrstnimi problemi. Prav tistim ljudem, ki svoje življenje živijo za zaprtimi vrati znotraj zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih ali so porinjene na rob družbenega dogajanja in zato posebej ranljive in nemočne, bi država morala nameniti posebno skrb. Politični prestiž ob dveh vloženih zakonskih predlogih bi se moral umakniti človečnosti in interesu za čimprejšnjo zagotovitev celovitega varstva oseb z duševnimi motnjami.

Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu

Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti, sodišče namesto kazni izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Ta varnostni ukrep sodišče izreče, če ugotovi, da obstaja nevarnost, da bo storilec ponavljal kazniva dejanja zaradi svojega duševnega stanja. Ukrep je kurativne narave, da se z medicinskim obravnavanjem odpravi storilčeva nevarnost.

Dolga leta je bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu časovno neomejen z utemeljitvijo, da ni mogoče vnaprej določiti, koliko časa bo potrebnega za zdravljenje in kdaj bo prenehala storilčeva nevarnost, da bi ponovil kaznivo dejanje. Kazenski zakonik pa zdaj trajanje tega varnostnega ukrepa omejuje na največ 10 let. Hkrati je določeno, da sodišče ustavi varnostni ukrep, ko ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebna. Zato mora sodišče pred pretekom enega leta znova odločiti, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna. Prav tako mora zdravstveni zavod, v katerem se izvršuje ta varnostni ukrep, takoj ko meni, da zdravljenje in varstvo v zavodu nista več potrebna, to sporočiti sodišču, ki je ukrep izreklo. Zdravstveni zavod je tudi zavezan enkrat na leto poročati sodišču o izvajanju ukrepa in o uspehih zdravljenja. S takim nadzorom obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva je zakonodajalec hotel preprečiti, da bi se pod videzom zdravstvenih ukrepov uporabljale sankcije represivne narave, saj ta varnostni ukrep pomeni poseg v ustavno zagotovoljeni pravici do osebne svobode in prostovoljnega zdravljenja.

V minulem letu pa smo naleteli na primer, ko se je Okrožno sodišče v Celju na podlagi mnenja posvetovalne komisije pri ministrstvu za pravosodje odločilo, da se neprištevnemu storilcu kaznivega dejanja izrečen ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu izvaja v Zavodu za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate, ki ni zdravstveni, pač pa posebni socialnovarstveni zavod. Predsednik sodišča nam je v tej zvezi pojasnil, da sodišče vedno sledi mnenju posvetovalne komisije, saj sicer tvega, da zavod bolnika ne bi sprejel na izvajanje varnostnega ukrepa. Takšna praksa pa je nezakonita in v nasprotju z namenom izrečenega ukrepa, ki naj omogoča takojšen začetek zdravljenja. Takšna praksa posvetovalne komisije in tudi sodišč se mora spremeniti: varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu se mora izvajati izključno v zdravstvenih in ne v socialnovarstvenih zavodih.

Na nezakonito in neurejeno stanje kaže tudi zgodba zdaj 54-letnega varovanca Zavoda za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate, ki je bil tja nameščen davnega  leta 1963. Torej se ta ukrep izvaja že 38 let, ko je varovanec očitno ves ta čas nameščen v navedenem posebnem socialnovarstvenem zavodu. V letu 1989 je nevropsihiater zavoda Hrastovec-Trate ocenil, da je postal ukrep "obveznega čuvanja in zdravljenja nepotreben oziroma nima več ni kake svrhe", zato je predlagal pristojnemu sodišču, "da izrečeni ukrep iz leta 1962 dvigne oziroma prekliče". Na podlagi poizvedb varuha pri Okrožnem sodišču v Novem mestu se je pokazalo, da ta dopis sodišču morda sploh ni bil poslan, saj ga "po vseh evidencah Okrožnega in Okrajnega sodišča v Novem mestu" niso našli, našli pa niso "niti nobene druge dokumentacije" razen originalnega sklepa o izreku varnostnega ukrepa izleta 1962.

V letu 1962 je bil varstveni ukrep obveznega varstva in zdravljenja še časovno neomejen ukrep, zato je bil na njegovi podlagi nevaren neprišteven storilec kaznivega dejanja lahko pridržan tudi več kot 10 let. Kazenski zakonik z veljavnostjo od 1.1.1995 pa je obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu omejil na največ 10 let. Po uveljavitvi KZ bi moralo sodišče vsako leto znova preskusiti, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna. Ob tem bi sodišče moralo tudi presoditi, ali je vskladu z zakonom, da se ukrep izvaja v socialnovarstvenem in ne v zdravstvenem zavodu. Vendar Okrožno sodišče v Novem mestu očitno primera navedenega dolgoletnega varovanca socialnovarstvenega zavoda Hratovec-Trate ni imelo niti v evidenci, kaj šele, da bi vsako leto znova odločalo, kot to zahteva zakon.

Nezakonito ravnanje je moč pripisati tudi socialnovarstvenemu zavodu,k i bi moral enkrat na leto poročati sodišču o izvrševanju izrečenega ukrepa ter o uspehih zdravljenja osebe, ki ji je bil izrečen ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

Po intervenciji varuha je Okrožno sodišče v Novem mestu zagotovilo, da bo priskrbelo poročilo zavoda Hrastovec-Trate, kakšno je trenutno stanje varovanca, in "glede na veljavno zakonodajo ustrezno v najkrajšem času odločilo".

Žal opisana primera nista osamljena. Podobne nepravilnosti je varuh ugotovil tudi v zvezi z izvajanjem ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po sklepu na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, ki je v enem primeru zdravljenja po letu 1995 le trikrat izpolnila svojo zakonsko dolžnost vsakoletnega poročanja o izvajanju izrečenega varnostnega ukrepa ter o uspehih zdravljenja. V nasprotju z zakonom pa je ravnalo tudi sodišče, ki je do maja 2001 le dvakrat odločilo, da sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna.

Opisani primeri kažejo, da je nujna večja skrb pri izvajanju in nadzoru varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja. Zaveza za spremenjeno ravnanje je tako na strani sodišč kot tudi na strani zdravstvenih (in socialnovarstvenih) zavodov, v katerih se ta ukrep izvaja.


Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.