Natisni vsebino

2.2. Omejitve osebne svobode

Letno poročilo 1996 - Poglavje 2.2.

OMEJITVE OSEBNE SVOBODE

Leto 1996 je potrdilo, kako prav je bilo, ko smo se odločili, da bomo posebno pozornost namenili varstvu pravice do osebne svobode. V letu 1995 smo s tega področja prejeli 74 pobud, lani pa 145, kar pomeni 96-odstotno povečanje.

Naša dejavnost na tem področju je za širšo javnost morda manj zanimiva. Za osebe, ki so soočene z odvzemom prostosti in drugimi omejitvami osebne svobode, pa pomenijo naša stalna prisotnost, skrb in preprosta dostopnost pogosto edino učinkovito in nepristransko pomoč.

Pozornosti ne namenjamo zgolj posameznim pobudam, temveč skušamo s svojim delovanjem predvsem pripomoči k izboljšanju poslovanja pristojnih državnih organov za korektno in človeško ravnanje s prizadetimi posamezniki.

2.2.1. Priporniki

Poseg v osebno svobodo je najhujši ustavno dopusten poseg države v osebno integriteto posameznika. Pripor je poleg policijskega pridržanja tista vrsta kazenskopravnega posega v osebno svobodo, ki lahko doleti posameznika pred pravnomočno odločitvijo sodne veje oblasti o kazenski obtožbi proti njemu. Ta ukrep države, ki je že po svoji naravi prisilen in za posameznika škodljiv, je uporabljen v tisti fazi postopka, ko velja domneva nedolžnosti. Razumljivo je, da pripora ni mogoče povsem odpraviti, saj je v nekaterih primerih neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Vendar pa pri odrejanju in trajanju pripora ne gre prezreti izjemnosti tega ukrepa, kar terja restriktivno tolmačenje veljavnih predpisov ter posebno hitro delo državnih organov v pripornih zadevah.

Odločitve ustavnega sodišča, sprejete v letu 1996, so imele velik vpliv zlasti na področju odrejanja in podaljševanja pripora. Odločba ustavnega sodišča U-I-18/93 z dne 11. aprila 1996 je nekatere določbe zakona o kazenskem postopku (ZKP) razveljavila (na primer o obveznem priporu) ali o njih ugotovila, da niso skladne z ustavo. Skrbnejša presoja obstoja pripornih razlogov, zlasti razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti ter vsebinsko bogatejše utemeljevanje razlogov z oceno konkretnih okoliščin za odreditev, podaljšanje oziroma odpravo pripora v posameznih zadevah so odmevi odločitev ustavnega sodišča. Kljub temu pa tudi število teh pobud narašča.

Uporaba milejšega ukrepa

Načelo sorazmernosti terja, ZKP pa kljub omejeni izbiri omogoča, da se namesto pripora uporabi kateri od milejših ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Pri obravnavanju tozadevnih pobud pripornikov smo opazili zadržanost, negotovost in obotavljanje sodnikov pri odločanju o uporabi varščine namesto pripora, in to kljub subsidiarnosti strožjega ukrepa, ki pomeni večji poseg v človekove pravice.

Pogostejša uporaba sredstev, ki manj omejujejo osebno svobodo, je v skladu z restriktivnim tolmačenjem omejevanja ustavnih pravic in svoboščin. Poleg prakse pa bi večji poudarek milejšim ukrepom moral dati tudi zakonodajalec z uzakonitvijo širše izbire milejših sredstev, s katerimi bi bilo mogoče v nekaterih primerih prav tako doseči varnost ljudi in pri tem manj prizadeti osebno svobodo obdolženca.

Odreditev in podaljšanje pripora le na podlagi odločbe sodišča

Pripor brez pokritja z odločbo sodišča pomeni kršitev pravice do osebne svobode. Zaradi prelomnih odločitev ustavnega sodišča in posegov v ZKP opažamo, da v praksi prihaja do različnih odločitev preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata o predlogu državnega tožilca za odreditev pripora. Pritožbena razveljavitev sklepa o odreditvi pripora zahteva, da preiskovalni sodnik o priporu ponovno odloči in priprtemu vroči obrazloženo pisno odločbo najkasneje v 24 urah po razveljavitveni odločitvi v pritožbenem postopku. Pri obravnavanju takšnega primera smo naleteli na nepotrebno odlašanje sodišča, ki je sklep zunajobravnavnega senata o razveljavitvi odločbe o odreditvi pripora priprtemu vročilo šele skupaj z novim sklepom preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora, izdanim v ponovnem odločanju. Odlašanje s takojšnjo vročitvijo razveljavitvenega sklepa je pri priprtem zgolj povzročilo prepričanje, da bi moral biti izpuščen na prostost takoj po pritožbeni odločitvi.

Pokritost pripora s sodno odločbo velja tudi za njegovo podaljšanje. Ob spremljanju odmevnega kazenskega postopka smo ugotovili, da je sodišče priprtemu sklep o podaljšanju pripora vročilo šele več ur po izteku roka, do katerega je sodišče pripor podaljšalo s prejšnjim sklepom o priporu. V času zunaj ustavnega roka 24 ur je bila priprtemu odvzeta prostost brez pravne podlage in s tem kršena njegova pravica do osebne svobode. Naj v tej zvezi omenimo, da daje evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin poseben poudarek pravici do osebne svobode, saj samo za kršitev te pravice posebej določa iztožljivo pravico do odškodnine.

Odločanje o podaljšanju pripora po izdaji obsodilne sodbe

Zanimiv je primer pobudnika, ki nas je kot obdolženec v priporni zadevi opozoril, da je v priporu brez sodne odločbe in tako brez pravne podlage, ki jo zahteva prvi odstavek 20. člena ustave. Po izreku obsodilne sodbe dne 12. aprila 1996 je sodišče na podlagi 361. člena ZKP odredilo, da obdolženec ostane v priporu do pravnomočnosti sodbe, vendar največ dotlej, dokler se mu ne izteče kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. Dva meseca kasneje je zunajobravnavni senat obdolžencu s sklepom z dne 10. junija 1996 pripor znova podaljšal. Pri tem se je skliceval na drugi odstavek 207. člena ZKP, po katerem mora senat po dveh mesecih od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preskusiti, ali so še podani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi. Po preteku nadaljnjih dveh mesecev, torej za čas po 12. avgustu 1996, pa sodišče novega sklepa o priporu ni izdalo.

Člen 207 ZKP ureja pripor v fazi po vloženi obtožnici, vendar je sodišče pri uporabi tega zakonskega določila očitno sledilo načelnemu pravnemu mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS iz leta 1989, da mora zunajobravnavni senat v primeru, ko je pripor podaljšan po izreku sodbe, zadeva pa v dveh mesecih od zadnjega sklepa o priporu še ni predložena višjemu sodišču zaradi odločanja o pritožbi o glavni stvari, na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena ZKP po uradni dolžnosti preskusiti, ali so še podani priporni razlogi (Poročilo o sodni praksi vrhovnega sodišča SR Slovenije št. I/89).

Izrek sklepa z dne 10. junija 1996 je vseboval le določbo, da se obdolžencu pripor iz pripornega razloga begosumnosti podaljša. V obrazložitvi pa je bilo navedeno, da mora senat v skladu z drugim odstavkom 207. člena ZKP v dveh mesecih od zadnjega sklepa o priporu preskusiti, ali so še podani razlogi za pripor, in odločiti o njegovem podaljšanju ali odpravi. V skladu s tako pojasnjeno pravno podlago je obdolženec pričakoval in štel, da bo sklep o podaljšanju pripora učinkoval dva meseca, torej najkasneje do 12. avgusta 1996. Medtem pa je bil spis v pobudnikovi kazenski zadevi dne 28. junija 1996 predložen sodišču druge stopnje zaradi odločanja o pritožbi zoper sodbo. Na dan 12. avgusta 1996 je bil spis tako na Višjem sodišču v Ljubljani, kjer je bil vse do 14. oktobra 1996. Ponovnega preskusa, ali so po preteku nadaljnjih dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu še podani razlogi za pripor, zato ni bilo.

Pobudnik, ki je bil obdolženec v obravnavanem kazenskem postopku, ni prava vešča oseba. Zakonov ne pozna, še manj mu je poznana finesa, ki izhaja iz omenjenega načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, da mora zunajobravnavni senat po uradni dolžnosti preskusiti, ali so še podani priporni razlogi le, če zadeva v dveh mesecih od zadnjega sklepa o priporu še ni predložena višjemu sodišču zaradi odločanja o pritožbi o glavni stvari. Obdolženec je pač odgovor poiskal v zadnjem sklepu o podaljšanju pripora z dne 10. junija 1996, da mora zunajobravnavni senat (tudi po izreku obsodilne sodbe) vsaka dva meseca znova preskusiti, ali so še podani razlogi za pripor, in odločiti o njegovem podaljšanju ali odpravi. V korist takšnega obdolženčevega razumevanja sklepa o podaljšanju pripora z dne 10. junija 1996 govori tudi razlaga 20. člena ustave, ki ureja dopustnost posega v ustavno pravico. Omejevanje prostosti po tem členu ustave, pa tudi zakonsko ureditev vzetja prostosti v skladu z drugim odstavkom 19. člena ustave, je treba razlagati restriktivno in uporabiti tako, da ne bo dvoma o časovnemu obdobju dopustnega posega v ustavno pravico. Ta dvom pa je bil, vsaj za priprtega obdolženca zaradi sklicevanja zadnjega sklepa o podaljšanju pripora na drugi odstavek 207. člena ZKP podan. V skladu z restriktivno razlago v korist pripornika bi bila celo razlaga, ki bi štela, da je zunajobravnavni senat s svojo zadnjo odločitvijo pripor podaljšal le za dva meseca, do 12. avgusta 1996. Ker obdolženec nove odločitve o priporu ni prejel, je lahko utemeljeno štel, da je po 12. avgustu 1996 v priporu nezakonito in s kršitvijo pravice do osebne svobode.

Pobudnik za opisano odločanje o priporu očitno v kazenskem postopku oziroma na sodišču ni dobil ustreznega odgovora. V vloženi pobudi se je celo pritožil, da mu je predsednica sodišča pojasnila, da mora sodišče vsaka dva meseca preskusiti upravičenost pripora. Poudarja, da je njene besede vzel resno, vendar pa nove odločitve o priporu za čas po 12. avgustu 1996 ni prejel.

Za obdolženca je stališče, da mora sodišče po dveh mesecih znova preskusiti, ali so še podani razlogi za pripor, nedvomno koristno, saj se okoliščine, ki so podlaga za odreditev pripora, lahko med postopkom in po izdaji obsodilne sodbe hitro spreminjajo. Ker pa sodišče opravi ta preskus le, če zadeva v dveh mesecih od zadnjega sklepa o priporu še ni predložena višjemu sodišču zaradi odločanja o pritožbi o glavni stvari, ima lahko to načelno pravno mnenje priporniku nerazumljive posledice. Izdaja novega sklepa o podaljšanju pripora je namreč odvisna od dejstva, kje se po izteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu nahaja kazenski spis: če je še na sodišču prve stopnje, je treba izdati nov sklep, če pa je že predložen v pritožbeno reševanje, takšne obveznosti ni. Običajno priprti obdolženec ni seznanjen s tem, kje je njegov kazenski spis, pa tako ne more vedeti, ali nov sklep o priporu ni izdan zaradi odločanja v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje vrhovnega sodišča ali pa zato, ker sodišče morda ocenjuje, da za nadaljnji pripor niso več podani ustavni in zakonski pogoji.

V drugem odstavku 200. člena ZKP je uzakonjena dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Ob upoštevanju zakonskih rokov za pisno izdelavo razglašene sodbe (o kršitvah tega zakonskega določila govorimo na drugem mestu) bi se smelo le izjemoma zgoditi, da v dveh mesecih po izreku sodbe kazenski spis zaradi odločanja o vloženi pritožbi še ni predložen sodišču druge stopnje.

Poudariti velja, da opisani primer ni osamljen: obravnavali smo tudi pobudo obdolženca, ki mu je bil po izdaji sodbe v skrajšanem postopku pripor z novim sklepom podaljšan ob sklicevanju na določila šestega odstavka 443. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 432. člena ZKP za en mesec. Kljub pojasnilu v obrazložitvi, da je sodišče zaradi izteka meseca dni od zadnjega sklepa o podaljšanju pripora po uradni dolžnosti preskusilo, ali so še podani razlogi za pripor obdolženega po izreku sodbe, pa novega sklepa o priporu po ponovnem izteku enega meseca sodišče ni več izdalo. Tudi v tem primeru je obdolženec izražal prepričanje, da je v priporu brez odločbe sodišča.

Predvidljivost, ki je element pravne države, terja, da je priprti obdolženec seznanjen s pravno podlago svojega stanja, da sklep o priporu, izdan po razglasitvi sodbe, ne učinkuje samo en ali dva meseca od zadnjega sklepa o priporu, pač pa vse do pravnomočnosti sodbe oziroma najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Da bi omenjeno načelno pravno mnenje občne seje vrhovnega sodišča pripomoglo k ustavnosti in zakonitosti, bi morale biti v sklepu, izdanem na njegovi podlagi v skladu z drugim odstavkom 207. člena ZKP, jasno navedene časovne okoliščine veljavnosti odločitve o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora.

Trajanje pripora

Do vložitve obtožnice sme pripor trajati največ šest mesecev, po njeni vložitvi pa še nadaljnji dve leti. Seveda pa sta navedena zakonska roka le skrajnosti. Pripor traja razumno dolgo le toliko časa, kolikor je neogibno potrebno, da se opravijo procesna dejanja.

Sodišča smo večkrat opozorili, da je kršitev pravice do osebne svobode lahko podana, čeprav se zakonski rok dveh let še ni iztekel. V tej zvezi je značilen primer, ki je opisan v zadnjem poglavju letnega poročila pod št. 2.1-1470/95, ko smo sodišče opozorili na nesmiselnost nadaljnjega pripora. Zaradi dolgotrajnosti postopka je postalo jasno, da do izteka dveletnega roka že iz tehničnih, procesnih razlogov ne bo mogoče obtožencu izreči obsodilne sodbe. Predsednik senata se je očitno zganil šele na podlagi našega posredovanja ter priprtemu odpravil pripor nekaj dni pred iztekom zakonskega roka. Obtoženec je bil v priporu nerazumno dolgo, kasnejša pobudnikova opozorila pa kažejo, da glavna obravnava v njegovi kazenski zadevi še do konca leta 1996 ni bila končana.

S tem, ko se pripor podaljša ali ne odpravi, je kršena pravica do osebne svobode, če je očitno, da do izteka ustavno oziroma zakonsko določenega skrajnega roka za pripor ne bo vložena obtožnica oziroma izdana obsodilna sodba.

Za primerjavo naj ob tem navedemo, da priporočilo 1245 (1994) Parlamentarne skupščine Sveta Evrope priporoča odvzem prostosti med postopkom za največ 18 mesecev za hujša kazniva dejanja in za šest mesecev za lažja kazniva dejanja.

Poslovanje sodišč v pripornih zadevah

Državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, se morajo v pripornih zadevah odzvati še posebej hitro. Zato zakon o sodiščih v 83. členu določa preiskave in sojenje v pripornih kazenskih zadevah kot nujne zadeve, v katerih sodišča opravljajo naroke in odločajo tudi v času sodnih počitnic. Pa vendar smo pri obravnavanju pobud priprtih oseb opazili, da prihaja do zastoja v pripornih zadevah tudi zaradi sodnih počitnic in letnih dopustov sodnikov in državnih tožilcev.

Zdi se nam neprimerno, da predsednik sodišča takšen zastoj opravičuje z mnenjem, da je letni dopust sodnika “ne le pravica, ampak nuja”. Kljub obremenjenosti sodnikov gre vendarle za primerjavo, ki po merilu sorazmernosti ne vzdrži, saj je posledica daljše in ne neogibno potrebno vzetje prostosti priprti osebi. Očitno se čas sodnih počitnic in letnih dopustov še posebej pozna na sodiščih, kjer je manj sodnikov. Pri tem so številne priporne zadeve povezane s hujšimi kaznivimi dejanji, ki po procesnem zakonu zahtevajo sojenje v senatu, ki ga sestavljajo dva sodnika in trije sodniki porotniki (senat peterice).

Organizacijski zakon bi moral določiti takšno pristojnost sodišč v pripornih kazenskih zadevah, da bi ne moglo prihajati do zastojev zaradi tehničnih vzrokov, kot so majhno število sodnikov in težave s časovnim usklajevanjem obravnavanja (več pripornih zadev) med letom in med sodnimi počitnicami. Čas odvzema prostosti priprte osebe pač ne sme biti odvisen od velikosti sodišča, sodnih počitnic in letnega dopusta sodnika ali državnega tožilca, ki jima je zadeva dodeljena v obravnavanje.

Sodnikova kršitev zakona

Prvi odstavek 363. člena ZKP določa, da mora biti razglašena sodba pisno izdelana v osmih dneh, v zapletenih primerih pa izjemoma v petnajstih dneh po razglasitvi. Glede na uzakonjeno dolžnost posebej hitrega obravnavanja sta v pripornih zadevah navedena roka skrajni časovni meji za izdelavo sodbe. Pa vendar smo v več primerih ugotovili, da sodniki teh zakonskih rokov ne spoštujejo. S tem povzročajo, da je priprtim osebam odvzeta prostost dlje, kot je neogibno potrebno, da se opravijo procesna dejanja. Nepravočasna pisna izdelava sodbe v pripornih zadevah ne pomeni zgolj kršitve zakonskega roka, pač pa tudi kršitev pravice do osebne svobode, saj se s tem odvzem prostosti podaljšuje za čas, ki ni neogibno potreben za potek kazenskega postopka.

O vsakem primeru kršitve roka o pisni izdelavi sodbe bi moral sodnik obvestiti predsednika sodišča, da bi slednji ukrenil, kar je potrebno, da se sodba čimprej izdela. Očitno so takšna obvestila prej izjema kot pravilo. Predsednik enega od okrožnih sodišč nam je pojasnil, da ga doslej še noben predsednik senata ni samoiniciativno obvestil, zakaj njegova sodba ni bila izdelana pravočasno. Pri tem je zastavil vprašanje, kaj naj bi predsednik sodišča ukrenil, če bi prejel obvestilo o zamudi pri izdelavi sodbe. Ker je šlo za več kot osemmesečno prekoračitev zakonskega roka o pisni izdelavi sodbe, smo predsedniku sodišča predlagali, naj zahteva uvedbo disciplinskega postopka zoper sodnico, ki tako neredno opravlja sodniško službo. Na podlagi našega posredovanja zaradi nepravočasno izdelane sodbe je predsednica drugega okrožnega sodišča ocenila, da zamuda 45 dni ni tako huda, da bi bilo treba kakorkoli ukrepati zoper sodnika. Kršitev zakonskega roka o pravočasni izdelavi sodbe v priporni zadevi je opravičevala z dejstvom, da je bil po razglasitvi sodbe spis zaradi pritožbenega odločanja večkrat na višjem sodišču. Zato naj ne bi bilo mogoče povsem nemoteno delo v zvezi z izdelavo sodbe. Menimo, da je takšno utemeljevanje nesprejemljivo. Pravica do pritožbe je ustavna pravica. Zaradi uporabe pravnega sredstva se pripor ne sme podaljšati na daljši čas, kot je neogibno potrebno za potek kazenskega postopka. Če je z nekajdnevno odsotnostjo spisa zaradi pritožbenega odločanja sploh mogoče opravičevati 45-dnevno zamudo pri pisni izdelavi sodbe, pa je takšno stališče predsednice sodišča nekritično vsaj v tem, da ne upošteva, da bi sodnik s primerno organizacijo in tehnologijo dela (na primer s fotokopiranjem spisa), lahko opravljal delo pri pisni izdelavi sodbe tudi, ko spisa fizično nima pri sebi.

Očitno so veliko redkejše kršitve roka iz drugega odstavka 396. člena ZKP, po katerem mora sodišče druge stopnje, če je obtoženec v priporu, poslati svojo odločbo s spisi sodišču prve stopnje najkasneje v treh mesecih od dneva, ko jih je od njega prejelo. V zvezi s primerom takšne kršitve je zanimivo stališče vodje kazenskega oddelka enega od okrožnih sodišč, da gre le za instrukcijski rok in njegova prekoračitev nima pravnih posledic. Sodnikova kršitev zakona, pa čeprav le instrukcijskega roka, ki ima namen zagotoviti hitro odločanje, lahko pomeni nepotrebno podaljšanje pripora s pravno posledico v kršitvi pravice do osebne svobode.

Zakonska praznina v ureditvi izvajanja pripora

V poročilu za leto 1995 smo opozorili, da je izvajanje pripora z zakonom le delno in pomanjkljivo urejeno. Ker se pravice in obveznosti pripornikov lahko določajo samo z zakonom, smo opozorili, da je nujno čimprejšnje sprejetje celovite zakonodaje s tega področja. Vlada je predlagala ureditev izvajanja pripora v predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku. Novelo tega zakona pa bi moral državni zbor glede na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. aprila 1996 sprejeti v enem letu.

Bivalne razmere v slovenskih priporih

Priporniki niso obsojenci in zanje velja domneva nedolžnosti. Pa vendar skoraj praviloma velja, da se pripor izvaja v prostorih in razmerah, slabših in manj ugodnih, kot je zapor za obsojence na prestajanju zaporne kazni.

Prostori za pripor so v Sloveniji večinoma v ločenih zaprtih delih zavodov za prestajanje kazni zapora ali njihovih oddelkov. Prostori za pripor so pogosto v kletnih ali polkletnih delih starih in slabo izoliranih zgradb. Marsikateri pripornik večmesečni, pa tudi večletni pripor prestaja v vlagi in ob nezadostni dnevni svetlobi, v špartansko opremljenem prostoru s sanitarijami in možnostjo za telesno higieno, ki komaj ustrezajo najnižjim standardom, ki jih za še sprejemljive štejemo ljudje na prostosti. Utesnjenost je prevladujoča lastnost prostorov, v katerih pogosto prebivajo dva, pa tudi več pripornikov. Vsak ima svojo posteljo, čeprav pograd, stol in mizo pa že mora prepogosto deliti s sopripornikom. Slabo prezračevanje (rešetke na pogosto majhnih oknih) povzroča v prostorih za pripor slab zrak, zlasti če je pripornikov več. Poseben problem je kajenje. Kljub našim opozorilom očitno še vedno ni povsod zagotovljeno, da bi v istih prostorih pripora ne bili nastanjeni kadilci in nekadilci.

Ne preseneča nas zatrjevanje številnih pripornikov, da je v priporu ogroženo njihovo zdravje. Slabe bivalne razmere ter psihična napetost zaradi dolgotrajne izoliranosti in sodnega postopka pogosto povzročajo duševne travme, pa tudi tako skrajne reakcije, kot so poskusi samomora. Pogoste so pritožbe zaradi slabe zdravniške, zlasti tudi psihiatrične oskrbe, ki ponuja predvsem medikamentozno zdravljenje. To pa pogosto vodi v zasvojenost z zdravili ter še v slabše duševno in telesno počutje.

Pripornikov je v primerjavi z obsojenci na prestajanju zaporne kazni razmeroma veliko. V pogovorih z marsikaterim pripornikom smo ob opisanih razmerah prestajanja pripora lahko ugotovili utemeljenost njihove zahteve, da sodišča v pripornih zadevah odločajo posebej hitro ter odrejajo pripor le v izjemnih primerih.

Ohranjanje telesne in duševne kondicije pripornikov

Pogoste so pritožbe pripornikov, da so 22 ur na dan vezani na bivanje v zaprtem prostoru. Delo ni omogočeno vsem, ki bi želeli delati, ali pa so ponujena dela monotona, preprosta in nezanimiva. Možnosti za telesno rekreacijo so večinoma omejene na priporniško celico.

V vseh priporih sta zagotovljeni po dve uri gibanja na prostem na dan, pri čemer pa nismo zasledili, da bi priporniki v katerem od priporov imeli možnost biti na prostem dlje časa. Določilo prvega odstavka 210. člena ZKP, da morata biti pripornikom zagotovljeni vsak dan najmanj dve uri gibanja na prostem, v praksi torej pomeni samo dve uri.

Gibanje na prostem ponavadi pomeni možnost sprehajanja na manjšem, z vseh štirih strani visoko ograjenem betonskem dvorišču brez zelenja, kamor sonce posije le v času zenita. Razpored pripornikov za gibanje na prostem je določen tako, da pride prva skupina na vrsto ob 7.00 uri zjutraj, zadnja pa takrat, ko je že temno, zlasti v zimskem času. Nismo ugotovili, da bi v katerem od priporov imeli prostor za gibanje delno pokrit s streho tako, da bi bilo bivanje na prostem mogoče tudi v slabem vremenu. V takšnih razmerah niso presenetljive pritožbe priprtih, da jim zaradi dolgotrajnega pripora upadata telesno in duševno zdravje.

Zakon določa dolžnost zagotoviti priporniku najmanj dve uri gibanja na prostem, če imajo zapori primeren ograjen prostor. Menimo, da je takšno pogojevanje gibanja na prostem nedopustno. To pokaže že primerjava z obsojenci, ki jim pravica do prebivanja dve uri dnevno na svežem zraku ni vezana na obstoj primernega prostora. Evropska zaporska pravila, ki jih parlamentarna skupščina Sveta Evrope predlaga za uporabo tudi v razmerju do pripornikov, postavlja pravico do gibanja na svežem zraku brezpogojno. Predlagamo, da v tej zvezi novela ZKP zajame in spremeni tudi navedeno zakonsko določbo. Pri prenovah in novogradnjah prostorov, namenjenih za pripor, pa naj investitor obvezno zagotovi tudi primerno urejen prostor za gibanje pripornikov na prostem.

Predpisi o izvrševanju pripora ne urejajo posebej pravice mladoletnega pripornika za gibanje na prostem. Tako očitno za slednje velja splošno pravilo o dveh urah bivanja na prostem. Tu želimo opozoriti na neskladje s členom 105 zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki za obsojene mladoletnike določa, da morajo biti najmanj tri ure na dan na svežem zraku. Čeprav je izjemnost in kratkotrajnost pripora proti mladoletniku v zakonu še posebej poudarjena, pa ne vidimo razloga za manj ugodno obravnavanje priprtega mladoletnika v primerjavi z obsojenim sovrstnikom.

Nečloveško in ponižujoče ravnanje s pripornikom

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je ob sklicevanju na begosumnost 22. decembra 1995 odredil pripor zoper obdolženca v kazenskem postopku zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije po členu 217/2 in 1 kazenskega zakonika Republike Slovenije. Obdolženec je bil zaradi zdravstvenih težav 12. februarja 1996 hospitaliziran na oddelku za žilno kirurgijo Splošne bolnišnice Maribor. Zaradi obolenja krvavečih hemeroidov najhujše stopnje je bil naslednji dan operiran. Takoj po operaciji, že v samem operacijskem bloku, so zoper obdolženca pooblaščene uradne osebe uporabile sredstva za vklepanje (lisice z verigo). Z uporabo lisic in verig so operirancu nogi vklenili v višini gležnja.

Po mnenju specialista kirurga, ki je pripornika operiral, je operacija hemeroidov zelo boleč poseg. Zato so bolniku po operaciji lajšali bolečine z zdravili proti bolečinam in pomirjevali kakor tudi z ustrezno nego: z iskanjem primernega položaja v postelji, počitkom, prevezovanjem, primerno hrano, z odvajali in sedežnimi kopelmi. Zaradi uporabe sredstva za vklepanje je bila nega operiranca motena. Zato je lečeči zdravnik protestiral pri pooblaščenih uradnih osebah ter pri preiskovalnem sodniku, vendar zaman. Pri tem je opozoril, da je bolnik po operaciji zaradi uporabe sredstev za vklepanje izpostavljen fizičnemu in duševnemu trpinčenju. Nemočen, ker se pravosodni organi niso odzvali, je lečeči zdravnik lahko le naročil bolniškemu fotografu, da je pacienta v prisilnem položaju zaradi vklenjenih nog fotografiral. V lisice je bil vklenjen vseh deset dni hospitalizacije. Ob odpustu iz bolnišnice so bile na mestih, kjer so bili operativno odstranjeni hemeroidi, še zmeraj odprte rane.

S primerom smo bili seznanjeni šele po končanem zdravljenju pripornika. Zahtevali smo pojasnilo predsednika Okrožnega sodišča v Mariboru, ki nadzoruje ravnanje s priporniki. V odgovor smo prejeli poročilo upravnika zavoda za prestajanje kazni zapora, da so bila sredstva za vklepanje in fizično varovanje uporabljena s soglasjem preiskovalnega sodnika. V poročilu je upravnik zavoda opozoril, da pripornik ni bil priklenjen na posteljo, uporabljeno sredstvo za vklepanje pa ni oviralo obračanja ali lege v postelji in vklenjenega ni sililo v prisiljeno držo. Preiskovalni sodnik, ki je obravnaval ta primer, pa je pojasnil, da je soglašal z vsemi predlaganimi zakonskimi ukrepi, ki bi preprečili pobeg priprtega, torej tudi s tovrstvnim vklepanjem. Pri tem je poudaril, da sredstev za vklepanje, ki so bila uporabljena, ni videl. Zanesel se je na pojasnilo pooblaščene uradne osebe, da gre za priprave, ki so veliko bolj humane kot vsem znane lisice, saj tistemu, ki je priklenjen na posteljo, omogočajo prosto gibanje nog v ležečem položaju. Ob tem preiskovalni sodnik pripominja, da mu lečeči zdravnik v telefonskem pogovoru ni omenil, da naj bi izvedeno vklepanje kakorkoli vplivalo na pooperativno zdravljenje oziroma okrevanje priprtega. Da bi se izognili takšnim neprijetnim postopkom, predlaga gradnjo bolnišnice v okviru katerega od slovenskih zaporov oziroma gradnjo oddelka, namenjenega za pripornike in obsojence, pri kateri od slovenskih bolnišnic. Le tako se bo mogoče izogniti podobnemu ravnanju s priporniki.

Predsednik nam kljub predlogu, naj primer skrbno prouči, svojih ugotovitev in stališča o ravnanju s hospitaliziranim pripornikom ni posredoval. Upravnik zavoda za prestajanje kazni zapora v Mariboru pa se je pri uporabi sredstev za vklepanje skliceval na 115. člen zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki dovoljuje uporabo prisilnih sredstev zoper obsojenca, če drugače ni mogoče preprečiti bega.

Pripornik ni obsojenec na prestajanju zaporne kazni in zanj velja določilo člena 209/2 ZKP, po katerem se smejo zoper pripornika uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka. Člen 47/2 pravilnika o izvrševanju pripora pa dovoljuje vklenitev, če je pripornik priveden z bega, zaloten pri poskusu pobega ali pri pripravah na pobeg.

V mnenju, poslanem predsedniku Okrožnega sodišča v Mariboru, smo poudarili, da je treba vsa določila veljavnih predpisov, ki se nanašajo na uporabo prisilnih sredstev, razlagati restriktivno. Sredstva za vklepanje je tako zoper pripornika dovoljeno uporabiti samo kot ukrep ultima ratio, če zaradi danih okoliščin drugačnega načina za varovanje oziroma milejšega sredstva ni mogoče uporabiti (načelo sorazmernosti). Še posebej to velja za primer pripornika, zoper katerega so bila sredstva za vklepanje uporabljena med njegovim pooperativnim zdravljenjem oziroma okrevanjem.

Po členu 213/2 ZKP mora predsednik sodišča ali sodnik, ki ga določi on, vsaj enkrat na teden obiskati pripornike. To pravilo mora veljati tudi glede pripornika, ki je na zdravljenju v zdravstvenem zavodu. Razumeti je potrebo za sprejetje nujnih ukrepov, da se prepreči beg pripornika. Seveda pa to ne pomeni, da je dovoljeno beg preprečevati z uporabo prisilnih sredstev, ki so lahko moteča za potek zdravljenja ali povzročajo telesno in duševno trpljenje osebe, zoper katero so uporabljena. Zdi se pretirano že to, da so bila sredstva za vklepanje v obravnavanem primeru zoper pripornika uporabljena takoj po operaciji in v času, ko je bilo že zgolj iz zdravstvenih razlogov moč sklepati, da pripornik kot bolnik ni sposoben za beg. Odrejen pripor in priporni razlog begosumnosti sama po sebi avtomatično ne utemeljujeta uporabe prisilnih sredstev v primeru, ko je pripornik zunaj pripora. Neobstoj posebnih bolnišnic za pripornike ne more biti opravičilo za takšno ravnanje, in to še posebej v danem primeru, ko so priporniku vklenili nogi po operaciji hemeroidov in mu tako vsaj otežili, če že ne omejili gibanje in s tem možnost iskanja čim manj bolečega in neugodnega položaja v bolniški postelji. Takšno ravnanje je v priporniku lahko zbudilo občutek manjvrednosti in tesnobe, torej ponižujočega ravnanja. Še posebej velja poudariti, da bi odredbodajalec za varovanje pripornika v sodelovanju z lečečim zdravnikom oziroma osebjem bolnišnice moral izbrati in uporabiti varovanje, ki bi bilo za bolnega pripornika kar najmanj neprijetno in moteče. Ena takšnih, očitno neizkoriščenih možnosti, je fizično varovanje, če je že bilo ocenjeno, da je stopnja begosumnosti v primeru operiranega pripornika takšna, da je tudi v pooperativnem času podana nevarnost za beg.

Poleg subjektivnega dejavnika, ki je v danem primeru botroval neustreznemu ravnanju s pripornikom med hospitalizacijo, pa hkrati ni mogoče spregledati obžalovanja vrednega dejstva, da v Republiki Sloveniji še nimamo posebnih bolnišničnih prostorov, namenjenih zdravljenju pripornikov oziroma obsojencev na prestajanju zaporne kazni. To, da nimamo takšnega zdravstvenega zavoda, ni težava zgolj za osebe, ki jim je odvzeta prostost, pač pa tudi za zdravstveno osebje in pravosodne organe, ki se v posledici očitno soočajo s težavami, ki bi se jim sicer dalo izogniti.

Stiki pripornika z zagovornikom

Priprti obdolženec ima pravico, da si prosto in brez nadzora dopisuje in govori s svojim zagovornikom. Vsaka omejitev, tudi časovna, bi utegnila ogrožati ustavno zagotovljena pravna jamstva obdolžencu v kazenskem postopku, zlasti v zvezi s pripravo obrambe s pomočjo zagovornika.

Z zaskrbljenostjo smo ugotovili, da vsi pripori ne spoštujejo 41. člena pravilnika o izvrševanju pripora, da lahko zagovornik govori s pripornikom kadarkoli, razen med kosilom in v času, ko pripornik prebiva na prostem. Zasledili smo primer, da je oddelek zavoda za prestajanje kazni zapora obiske zagovornika dovoljeval le v času, določenim v dnevnem redu, ki pa je bil še krajši kot delovni čas sodišč. Seveda za takšno omejevanje stika priprtega s svojim zagovornikom ni pravne podlage. Dnevni red pripornikov pač ne more derogirati zakona.

Stiki pripornika z zunanjim svetom

Za priprtega in njegovo duševno stanje je zelo pomembno, da ohranja stike z zunanjim svetom. Ker se smejo zoper pripornika uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka, je to merilo potrebno uporabiti tudi za dovolitev obiskov pripornika. Opažamo, da v praksi prihaja do težav zlasti pri ugotavljanju statusa zunajzakonskega partnerja, kar nekaj obotavljanja pa je tudi z dovoljenji za obisk novinarjev.

Presenetilo nas je stališče predsednika okrožnega sodišča, da ni dolžnost sodišča obveščati bližnje sorodnike priprtega, ki je poskusil napraviti samomor in se je pri tem hudo poškodoval. ZKP in pravilnik o izvrševanju pripora res ne določata takšne obveznosti, vendar ocenjujemo, da takšna dolžnost, razen ob izrecnem nasprotovanju priprtega, izhaja že iz narave vezi in povezanosti med bližnjimi sorodniki. Predlagamo, da se to vprašanje tudi normativno uredi.

Zamuda pri nadzoru pisemskih pošiljk pripornika

Pošiljanje in sprejemanje pisem in drugih pošiljk pripornika je pod nadzorom preiskovalnega sodnika oziroma predsednika senata. Zato je vsa pošta za pripornika iz pripora najprej poslana v pregled sodišču. Pri tem smo zasledili primere, ko je bila pošta zadržana na sodišču nerazumno dolgo: v enem od obravnavanih primerov celo osem in deset dni. Ob preverjanju, kje in zakaj je prišlo do zamude, pa smo lahko ugotovili, da zaradi pomanjkljive evidence o prejetih in oddanih poštnih pošiljkah ni bilo mogoče odkriti razlogov za zamudo in najti odgovorne osebe.

Do opisane zamude je prišlo pri poslovanju Okrožnega sodišča na Ptuju. Na naše posredovanje je predsednik tega sodišča odredil nastavitev posebne evidence oziroma knjige, v katero se vpisuje datum prispetja pripornikove pošte na sodišče, naslovnika poštne pošiljke, datum, kdaj je pristojni sodnik sprejel pošto v pregled, in datum, kdaj je bila pošta odposlana iz sprejemne pisarne sodišča.

Nadzor pisem in drugih pošiljk pripornika je izjema od ustavno zagotovljene tajnosti pisem. Zato mora nadzor potekati kar se da hitro in za pripornika nemoteče. Zdi se, da preiskovalni sodniki in predsedniki senata tej obveznosti ne posvečajo vedno zadostne pozornosti. Očitno pa prihaja tudi do zastojev povsem administrativno-tehnične narave, kar vse vpliva na časovne okoliščine pripornikovega dopisovanja.

Zaradi zagotovitve hitrejšega pretoka pošte in učinkovite evidence predlagamo vsaj izdajo ustreznih navodil, če že ne ureditev bistvenih vprašanj za hitro poslovanje pri nadzoru pošte pripornikov na normativni ravni.

Nadzor dopisovanja priprtega z varuhom človekovih pravic

V nekaj primerih smo zasledili, da sodniki odpirajo pisma in s tem nadzorujejo tudi dopisovanje pripornika z varuhom človekovih pravic. ZKP res dela izjemo le za dopisovanje pripornika s svojim zagovornikom. Pravica priprte osebe, da si z varuhom človekovih pravic dopisuje brez sodnega nadzora, izhaja iz določil zakona o varuhu človekovih pravic oziroma pravilnega tolmačenja tretjega odstavka 42. člena tega zakona. Zato menimo, da je sodni nazor pripornikovega dopisovanja z nami nezakonit in v neskladju z namenom institucije varuha človekovih pravic.

Pripor mladoletnika

Na zahtevo varuha človekovih pravic za oceno skladnosti določb prvega in drugega odstavka 473. člena ZKP in drugega stavka v drugem odstavku 16. člena pravilnika o izvrševanju pripora je ustavno sodišče 24. oktobra 1996 z odločbo št. U-I-103/95 ugotovilo, da te določbe niso v neskladju s točko c) 37. člena konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah. Ni pa opravilo ocene skladnosti izpodbijanih določb s točko b drugega odstavka 10. člena mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah z obrazložitvijo, da je konvencija v odnosu do pakta novejši in poseben mednarodni akt. Novejši posebni predpis pa razveljavlja starejšega splošnega.

Ustavno sodišče poudarja, da je pravi pomen izpodbijane zakonske določbe razviden le, če jo povežemo z drugimi kazenskopravnimi določbami, ki urejajo položaj mladoletnika, zoper katerega teče postopek zaradi storitve kaznivega dejanja. Zakonska določba, ki dovoljuje, da mladoletnik prestaja pripor skupaj s polnoletnim, izhaja iz predpostavke, da je mladoletnikova osamitev v priporu škodljiva, zlasti če bi trajala predolgo. Zato zakon daje možnost, da sodnik odredi prestajanje pripora mladoletnika skupaj s polnoletnim pod pogojem, da to ne bo škodljivo vplivalo na mladoletnika. Namen navedene izjeme je v okviru splošnega postopka zoper mladoletnika lahko le v tem, da se preprečijo morebitne škodljive posledice mladoletnikove osamitve, ne pa v morebitnem reševanju prostorske stiske v zaporih oziroma v njihovi nezmožnosti za zagotovitev ločenega prestajanja pripora mladoletnikov. Sicer pa je, ker se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, sodnik za mladoletnike zavezan upoštevati konvencijska določila, tudi če njene določbe niso bile povzete v ZKP. Tako lahko sodnik za mladoletnike odredi, da se mladoletnik pripre skupaj s polnoletnim le izjemoma in le s pogojem, da je skupno prestajanje pripora izključno v mladoletnikovem interesu in v njegovo korist.

Sodnik dr. Boštjan M. Zupančič je dal odklonilno ločeno mnenje, v katerem opozarja na neadekvaten slovenski prevod 37. člena konvencije in ocenjuje, da je dikcija drugega odstavka 473. člena ZKP v očitnem protislovju tako z duhom in intencijo kakor z dikcijo obeh mednarodnih aktov.

Ocenjujemo, da je bil z vložitvijo zahteve za oceno skladnosti domačih predpisov z navedenima mednarodnopravnima aktoma želeni in pričakovani učinek dosežen. Tudi z večinskim stališčem je ustavno sodišče potrdilo izjemnost pripora in restriktivno tolmačenje določb o priprtju mladoletnika skupaj s polnoletnim. To bo hkrati tudi napotek zakonodajalcu ob že predlagani spremembi drugega odstavka 373. člena ZKP.

Nadzor sodišča nad ravnanjem s priporniki

Nadzorstveno funkcijo nad ravnanjem s priporniki izvaja predsednik okrožnega sodišča ali sodnik, ki ga on določi. Predsedniki sodišč praviloma obveznost tedenskih rednih obiskov pripornikov spoštujejo, ugotovili pa smo primer, da v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor v nekaterih tednih prvega trimesečja v letu 1996 obiski sodnikov niso bili redni. Iz pogovorov s priporniki smo razbrali, da od sodnikov pričakujejo manj formalističen pristop, možnost za več pogovorov o njihovih problemih v priporu, zlasti tudi glede zdravniške oskrbe.

V zvezi s sodnim nadzorstvom nad izvajanjem pripora se je postavilo vprašanje, ali nadzor vključuje le ravnanje s priporniki, ali pa tudi ravnanje pripornika s samim seboj. Šlo je za pripornika, ki je izrazito kazal samomorilska nagnjenja in je v priporu v kratkem času trikrat resno poskusil napraviti samomor. Želeli smo poročilo o ukrepih, da se preprečijo nadaljnji poskusi samomora in da se tako zavarujeta zdravje in življenje priprtega. Presenetil nas je odgovor predsednika okrožnega sodišča, da nadzor po 213. členu ZKP ne vključuje ravnanja pripornika s samim seboj.

Prvi odstavek 213. člena ZKP res govori o nadzorstvu nad ravnanjem s pripornikom, vendar ocenjujemo, da zgolj besedna interpretacija navedenega določila zakona ni ustrezna. Člen 57 pravilnika o izvrševanju pripora govori o nadzorstvu nad priporniki in ne zgolj o nadzorstvu nad ravnanjem s priporniki. Čeprav gre sicer za starejši in podzakonski predpis, pa vendar tudi sedanja (pomanjkljiva) normativna urejenost izvrševanja pripora zahteva razlago, ki tudi sodnemu nadzoru nalaga skrb za življenje in zdravje pripornika. Pripor pomeni prisilno omejitev svobode posameznika in je državni organ, ki je takšno stanje odredil, torej sodišče, v razumnih mejah odgovoren za stanje pripornika, tudi za njegovo zdravje in življenje. Nagnjenost k samomoru je okoliščina, ki terja, da se tudi z nadzorom zagotovijo vsi razumni ukrepi, da se priporniku prepreči takšno ravnanje. Zato menimo, da nadzor, ki ga opravlja predsednik sodišča, vključuje tudi nadzor nad samim pripornikom oziroma nad zagotovitvijo ukrepov, ki naj preprečijo pričakovano ali morebitno ravnanje pripornika, s katerim bi ogrožal svoje zdravje ali življenje.

2.2.2. Obsojenci na prestajanju kazni zapora

Praksa kaže, da smo si med številnimi pobudniki morda največje zaupanje pridobili prav pri delu z obsojenci na prestajanju zaporne kazni. Rast števila njihovih pobud v primerjavi z letom 1995 je kar 175-odstotna. Pri tem pa so vsaj toliko kot obravnavanje posameznih pobud pomembni naši stalni stiki z obsojenci ob obiskih v zavodih za prestajanje zaporne kazni po Sloveniji. Veliko pogovorov, ki jih opravimo z obsojenci ob obiskih, kaže, kako dobrodošla in koristna je naša posebna skrb, ki jo namenjamo tej skupini ljudi.

V pričakovanju novega zakona o izvrševanju kazenskih sankcij

V poročilu za leto 1995 smo utemeljili, zakaj je treba čimprej sprejeti nov zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. Ministrstvo za pravosodje je v letu 1996 sicer pripravilo osnutek zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki pa žal očitno še ni tako dodelan, da bi ga obravnavala vlada. Pravna ureditev prestajanja zaporne kazni in sploh izvajanja kazenskih sankcij kaže na stopnjo demokratičnosti in vladavine prava, zato ponavljamo priporočilo, naj pristojni organi storijo vse, da bo zakon čimprej sprejet.

Razveseljivo je, da skuša Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij pri ministrstvu za pravosodje normativno neprilagojenost veljavne slovenske zakonodaje in pravne praznine na področju urejanja izvrševanja kazenskih sankcij v času do sprejetja nove zakonodaje zapolniti z opozarjanjem na določila minimalnih pravil OZN o ravnanju z zaporniki iz leta 1955 in zlasti na evropska zaporska pravila, ki so dodatek priporočila št. R (87) 3 Odbora ministrov Sveta Evrope iz leta 1987. Oba navedena mednarodnopravna akta določata minimalne standarde za ravnanje z zaporniki, ki so lahko koristno vodilo pri ravnanju z obsojenci na prestajanju zaporne kazni v slovenskih zaporih.

V prehodnem obdobju do sprejetja nove zakonodaje z natančno določenimi pravili in standardi za ravnanje z obsojenci pa so koristna tudi različna interna navodila, okrožnice, obvestila in stališča, s katerimi uprava za izvrševanje kazenskih sankcij ureja posamezna vprašanja iz življenja obsojencev na prestajanju zaporne kazni, ki jih obstoječa zakonodaja ali ne ureja ali pa jih ureja na pomanjkljiv in očitno zastarel in neustrezen način. Seveda pa je takšna praksa utemeljena in sprejemljiva le v obsegu, s katerim se povečujejo pravice obsojencev v primerjavi z veljavnimi domačimi predpisi in poudarja ustavno jamstvo o spoštovanju človekove osebnosti in njegovega dostojanstva tudi med odvzemom prostosti in izvajanjem kazni.

Hišni red v prečiščenem besedilu

Hišni red je po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) interni predpis, ki natančneje določa življenje in delo obsojencev v zavodu. Po zagotovilu uprave za izvrševanje kazenskih sankcij ima sedaj vsak zavod za prestajanje zaporne kazni prečiščeno besedilo veljavnega hišnega reda tako, da se obsojenci lahko z njim seznanijo ob sprejemu na prestajanje kazni. Skupaj s pregledno urejenimi določili veljavnega hišnega reda pa mora biti obsojencem na voljo tudi vse gradivo, ki v obliki različnih internih navodil, okrožnic, obvestil in stališč ureja pravice in dolžnosti in druga pomembna vprašanja življenja in dela obsojencev med prestajanjem zaporne kazni.

Še vedno neurejeno obračunavanje plačila obsojencem za opravljeno delo

V poročilu za leto 1995 smo obširno opozorili na problem nezakonite, neustrezne in neenotne prakse pri plačilu obsojencem za opravljeno delo. Žal v letu 1996 to področje ni bilo urejeno, da bi se začasno, do sprejetja novega zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, na zadovoljiv način odpravil ta problem. Stališče ministrice za pravosodje z dne 18. januarja 1996 o obračunavanju plačila za delo obsojencev v praksi ni bilo uresničeno. Nespoštovanje tega stališča je med obsojenci utemeljeno povzročilo dodatno negotovost, nejevoljo in razočaranje. Upravičeno se pritožujejo zaradi različnih meril v posameznih zavodih za prestajanje zaporne kazni ter pri tem poudarjajo nestimulativnost plačila. Veliko obsojencev za delo v rednih urah prejema 10.000 tolarjev ali manj plačila. Ob obisku v novogoriškem oddelku Zavoda za prestajanje zaporne kazni v Kopru pa smo zvedeli, da je bil tam zaprt obsojenec, ki je pri delodajalcu zunaj zavoda prejemal 160.000 tolarjev na mesec.

Odstop od sprejetega stališča ministrice o obračunavanju plačila za delo obsojencev in dejanska neurejenost tega področja nista v korist kredibilnosti Slovenije kot pravne države. Pri tem ne gre prezreti, da je delo obsojencev v času prestajanja zaporne kazni predvsem v funkciji njihove socialne rehabilitacije. Zato bi bilo treba razmere, v katerih delajo, čim bolj približati tistim, ki veljajo na prostosti. Evropska zaporska pravila v tej zvezi ne poudarjajo brez razloga tudi sistem pravičnega nagrajevanja za delo zapornikov.

Nerazumljivo se nam zdi mnenje službe za zakonodajo vlade Republike Slovenije, ki nam ga je posredovalo ministrstvo za pravosodje, da naj bi ne bila nezakonita celo odprava plačila za delo obsojencev. Takšno tolmačenje je v nasprotju že s četrtim odstavkom 10. člena ZIKS, ki izrecno uzakonja pravico obsojencev do plačila za opravljeno delo. Dolžnost obsojencev, da med prestajanjem zaporne kazni delajo brez pravice do plačila, bi se nagibala k prisilnemu delu, ki je po ustavi prepovedano.

Nesprejemljivo je tudi stališče vladne službe za zakonodajo, da naj obsojenci zahtevek zaradi neustreznega plačila za delo uveljavljajo v sodnem postopku. Zaradi velikih zaostankov pred sodišči v Sloveniji bi morala biti država zadnja, ki bi spodbujala nove sodne postopke. Hkrati pa takšno stališče lahko le kaže na nesposobnost ali na nepripravljenost urediti to vprašanje na zakonit in legitimen način.

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij zagotavlja, da je že izdelala osnutek meril za obračunavanje plačila za delo obsojencev, ki naj bi veljal in se enotno uporabljal v vseh zavodih. Pripravljajo tudi enotno sistematizacijo delovnih mest za obsojence, ki bo podlaga za razporejanje obsojencev na delo ter za vrednotenje rezultatov dela na posameznih delovnih mestih. Večkrat smo poudarili naše priporočilo, da se plačilo obsojencev za opravljeno delo čimprej, enotno in pravično uredi.

Neenotno prakso smo ugotovili tudi pri obračunavanju dela obsojencev ob nedeljah in praznikih. Za delo v tem času so nekateri zavodi plačevali nadure, drugi pa ne. Po našem tozadevnem posredovanju nas je uprava za izvrševanje kazenskih sankcij obvestila, da je izdala interno navodilo, ki enotno ureja plačilo za delo, ki je daljše od rednega delovnega časa, ter za delo v nočnem času.

Pomoč v duševni stiski

Iz takšnega ali drugačnega razloga prenekateri obsojenec med prestajanjem zaporne kazni zapade v hudo duševno stisko. V pogovorih z obsojenci ob obiskih v zavodih za prestajanje zaporne kazni pogosto opažamo pri sogovornikih nemir, nervozo in obup. Psihiatrični obravnavi pogosto očitajo prevelik poudarek na medikamentalnem zdravljenju, zatrjujejo zasvojenost z zdravili ter si želijo več stikov (pogovorov) z zdravnikom psihiatrom in drugimi delavci v zavodu.

Med prestajanjem zaporne kazni in izvajanjem zavodskega vzgojnega ukrepa je bilo v letu 1996 pet samomorov (v enem primeru je šlo za pripornika), kar nalaga posebno skrb in pozornost pristojnim organom, vključno s psihiatrično zdravstveno službo kot delom javne zdravstvene mreže. V Sloveniji ni smrtne kazni, pa vendar smo v zapornih oziroma v razmerah odvzema prostosti soočeni s smrtnimi primeri. Med prestajanjem zaporne kazni je posameznik pod poudarjeno oblastjo države, zato so njeni organi zavezani sprejeti in izvajati vse razumne ukrepe, da se v čim večji meri prepreči oziroma zmanjša število samomorov v zaporih. V številnih primerih je le hitro posredovanje osebja v zaporih ali celo soobsojencev preprečila, da ni številka teh tragičnih žrtev v zaporih še večja.

Standard zdravstvene oskrbe obsojencev

Standard zdravstvene oskrbe obsojencev na prestajanju zaporne kazni ne sme biti nižji od tistega, ki velja za druge bolnike. Pravica do zdravstvenega varstva je ustavnopravne narave. Po prvem odstavku 58. člena ZIKS sta obsojencem med prestajanjem zaporne kazni zagotovoljena zdravniška pomoč in zdravljenje. Zdravljenje v specializiranih institucijah oziroma v splošnih bolnišnicah za bolne zapornike, ki potrebujejo specialistično obravnavo, določajo tudi evropska zaporska pravila.

Kljub deklarirani enakopravnosti obsojencev z drugimi zavarovanci v sistemu zdravstvenega zavarovanja pa ugotavljamo primere, ko ta enakopravnost v praksi ni spoštovana. Zasledili smo primer obsojenca, za katerega je zavodski zdravnik (za obsojence je pravica do izbire osebnega zdravnika omejena na zavodskega zdravnika) predlagal hospitalizacijo v Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergijo na Golniku. Do hospitalizacije in s tem do zdravljenja na Golniku pa ni prišlo. Takšen razplet je uprava za izvrševanje kazenskih sankcij pojasnila z dejstvom, da je obsojenec potreboval varovanje v času zdravljenja, kar pa je predstojnik bolnišnice odklonil. Slednji nam je sporočil, da ”ne obstajajo možnosti, da bi zaporski pazniki nadzorovali bivanje” na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergijo na Golniku.

Bolnega obsojenca ne zanima, zakaj ni bilo hospitalizacije in zdravljenja v predlaganem javnem zavodu. Njegova pritožba je utemeljena. Zaradi statusa obsojenca ni bil deležen predlagane in potrebne specialistične zdravniške oskrbe. Za čas, dokler Slovenija nima posebnih bolnišničnih prostorov, namenjenih zdravljenju obsojencev na prestajanju zaporne kazni, bi bilo treba med pristojnima ministrstvoma oziroma na drugi ustrezni ravni sprejeti dogovor, da se zagotovi hospitalizacija in s tem zdravljenje ob varovanju za tiste osebe, ki jim je država vzela prostost.

Izobraževanje v zavodih za prestajanje zaporne kazni

Izobraževanje je pomemben dejavnik v socialni rehabilitaciji obsojencev. Žal na tem področju ugotavljamo velike praznine. Zavod za prestajanje zaporne kazni Dob pri Mirni je navečji zapor v Sloveniji, v katerem so obsojenci z najdaljšimi prostostnimi kaznimi. Vse zagotavljanje o prizadevanjih vzgojne službe nekoliko zbledi, če upoštevamo, da je v zavodu na voljo le osnovnošolsko izobraževanje. Poklicno in strokovno usposabljanje ter srednješolsko in drugo višje izobraževanje pa sta v praksi otežena in za marsikaterega obsojenca nedosegljiv cilj, saj sta povezana z izobraževanjem v ustreznih institucijah zunaj zavoda. Te oblike izobraževanja so vezane na ugodnost prostih izhodov, kar za nekatere kategorije obsojencev, zlasti tudi za tujce z izrečeno stransko kaznijo izgona tujca iz države, pomeni nepremostljivo oviro ali vsaj odlaganje študija na kasnejši čas.

Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti izobraževanju mlajših obsojencev, če naj bo namen zaporne kazni tudi v resocializaciji obsojenca. Menimo, da varnostni razlogi ne bi smeli preprečevati izobraževanja obsojencev. To še posebej velja takrat, ko obstaja možnost dopisnega ali drugih oblik izobraževanja (na primer s pritegnitvijo ali omogočanjem stikov z učitelji in predavatelji od zunaj).

Daljši in pogostejši obiski obsojencev

Zapor pomeni kaznovanje že s samim odvzemom prostosti. Izvajanje zaporne kazni mora biti urejeno tako, da obsojencu po nepotrebnem ne povečuje trpljenja. V interesu obsojenca je, da se med prestajanjem zaporne kazni ohranijo in učvrstijo vezi z njegovimi sorodniki ter s socialnim okoljem, v katero se bo vrnil po prestani kazni.

Zlasti za tiste obsojence, ki nimajo ugodnosti prostih izhodov, so obiski v zavodu zelo pomebni. Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da naša posredovanja na tem področju niso ostala brez odmeva. Kljub rigoroznemu določilu 68. člena ZIKS, ki zagotavlja pravico le do 30-minutnega obiska na teden, obiski pri obsojencih sedaj niso omejeni na manj kot eno uro. Obiski so sedaj tudi pogostejši: v zavodu na Dobu v treh terminih na teden, in sicer ob sredah od 11. do 13. ure ter od 14. do 16. ure in ob sobotah od 8. do 15. ure s tem, da bo verjetno prišlo do podaljšanja obiskov tega dne do 18. ure ter obiskov v garsonjeri od nekaj ur, kot velja sedaj, do obiska čez noč. Več terminov za obiske pripomore tudi k manjši gneči v prostorih za obiske in tako zagotavlja obsojencu in njegovemu obiskovalcu več zasebnosti pri pogovoru.

Na Dobu, pa morda še v katerem od zavodov za prestajanje zaporne kazni, je navada, da pride obiskovalec, preden je dovoljen obisk obsojenca, na pogovor k predstavniku vzgojne službe. Veliko obsojencev, pa tudi obiskovalcev, je takšen predhoden pogovor imelo za poniževalen ter za vmešavanje v zasebnost obsojenca ter njegovega razmerja do obiskovalca. Poudarili smo, da zakon takšnega pogovora ne določa, vprašljiva pa je tudi smiselnost predhodnega pogovora z obiskovalcem, saj mora po končanem obisku obsojenec na pregled zaradi ugotavljanja, ali ne prinaša v prostore zavoda nedovoljenih predmetov, ki bi mu jih utegnil izročiti obiskovalec. Po zagotovilu uprave za izvrševanje kazenskih sankcij se v praksi pogovor z namenom ocenjevanja primernosti obiskovalca ne opravlja več, izvaja pa se temeljitejši nadzor obsojencev po obisku osebe, ki ni ožji družinski član.

Enotna ureditev telefoniranja

ZIKS ne ureja (pravice) telefoniranja za obsojence. Režim telefoniranja je bil v praksi v različnih zavodih različno urejen glede časa, kdaj je telefoniranje dovoljeno, koliko časa sme pogovor trajati in kakšen je dopusten nadzor nad telefoniranjem obsojencev. Predlagali smo, da se vsa vprašanja telefoniranja enotno uredijo tako, da bi obsojenci imeli možnost telefoniranja v razumnem obsegu ob upoštevanju tozadevne tehnične opremljenosti v posameznih zavodih. Uprava za izvrševanja kazenskih sankcij je izdala interno navodilo za opravljanje telefonskih pogovorov, ki pomeni sprejemljivo ureditev tega področja za čas do sprejetja novih predpisov o izvajanju kazenskih sankcij.

Pravica obsojenca, ki je v drugem kazenskem postopku, do stikov s svojim zagovornikom

Opazili smo, da so v praksi nejasnosti glede obiskov zagovornika pri obsojencu, ki ima (hkrati) status obdolženca v drugem, še nekončanem kazenskem postopku. V enem takšnih primerov se je ministrstvo za pravosodje sklicevalo na drugi odstavek 68. člena ZIKS, da ima obsojenec pravico, da ga enkrat na mesec obišče pooblaščenec, ki ga zastopa v njegovih zadevah, z dovoljenjem upravnika pa ga lahko obišče večkrat na mesec. S takšno razlago predpisov nismo soglašali. Opozorili smo na ustavna določila o pravnih jamstvih v kazenskem postopku in na 74. člen ZKP, ki določa pravico priprtega obdolženca, da si z zagovornikom prosto in brez nadzorstva dopisuje in z njim govori. Namen tega zakonskega določila je zagotoviti obdolžencu možnost za pripravo obrambe v kazenskem postopku. Obsojencu, zoper katerega je v teku eden ali več kazenskih postopkov, je tako treba zagotoviti takšno možnost stikov z zagovornikom, kot to velja po določilih ZKP za obdolženca v priporu. Po zagotovilu uprave za izvrševanje kazenskih sankcij nihče od zagovornikov, ki se je izkazal s pooblastilom, ni bil zavrnjen, tudi če je v enem mesecu želel večkrat obiskati svojega klienta v zaporu. Kljub temu pa menimo, da je jasno stališče o tem vprašanju pomembno, saj pravica obdolženca na prestajanju kazni zapora do stikov z zagovornikom ne sme biti odvisna od vsakokratne odločitve upravnika zavoda, ali obisk dovoli.

Možnosti za gibanje na prostem

Že pri obravnavanju pripornikov smo opozorili, da imajo številni zavodi za prestajanje zaporne kazni le omejene možnosti za prebivanje zaprtih oseb na svežem zraku. Tozadevno prostorsko stisko čutijo zlasti obsojenci, ki zaporno kazen prestajajo v zaprtem režimu. Želeti je, da bi v zavodih v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu, Murski Soboti, Novi Gorici in še zlasti v Celju, kjer se izvršuje kazen mladoletniškega zapora, čimprej uredili ustreznejše in funkcionalno primernejše prostore za gibanje in rekreacijo na svežem zraku. Prostori za fitnes, ki jih imajo v večini zavodov, so nedvomno dobrodošla dopolnitev, ne morejo pa nadomestiti sprehodov in primernega fizičnega gibanja na svežem zraku.

Topla voda za obsojence

Ob obisku v zavodu na Dobu smo ugotovili, da imajo obsojenci na voljo toplo vodo le po dve uri na dan: od 18. do 20. ure. V drugih zavodih, kjer smo obravnavali to problematiko, tovrstnih omejitev v breme osebne higiene ni bilo. Po našem posredovanju imajo obsojenci v zavodu na Dobu od 10. decembra 1996 toplo vodo na voljo 24 ur na dan.

Kajenje v zavodih za prestajanje zaporne kazni

Veliko obsojencev se pritožuje zaradi zakajenih prostorov, v katerih morajo prebivati. Očitajo, da uprava zavoda pogosto dopušča kajenje v spalnicah in drugih prostorih, kjer je kajenje sicer prepovedano.

V svojem mnenju smo poudarili, da je nesprejemljivo stališče, naj se obsojenci med seboj sporazumejo glede kajenja. Uveljavitev zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov mora imeti odmev v doslednem spoštovanju in uresničevanju njegovih določil tudi v zavodih za prestajanje zaporne kazni.

Odnosi med upravo oziroma osebjem zavoda za prestajanje zaporne kazni in obsojenci

V slovenskih zaporih deluje vzgojna služba, ki ima odločilno vlogo pri socialni rehabilitaciji, da skuša obsojenca pripraviti na življenje na prostosti tako, da bo živel in delal v skladu s pravnim redom in da po prestani kazni ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Socialna rehabilitacija je mogoča le ob soglasju in sodelovanju samega obsojenca. To pa je mogoče le, če osebje v zavodu za prestajanje zaporne kazni, zlasti pa vzgojna služba, zagotavljajo spoštovanje osebnosti obsojenca in njegovega človeškega dostojanstva.

Rdeča nit našega delovanja je opozarjanje na nujnost korektnih odnosov osebja v zavodih v razmerju do obsojencev. V pogovorih z obsojenci smo slišali več pritožb, da pazniki in zlasti vzgojitelji ne najdejo pravilnega nastopa v razmerju do obsojencev. Izrazi zaničevanja in poniževanja, grožnje, neutemeljeni očitki in podobno nedvomno ne morejo pripomoči k zagotovitvi pristnih odnosov, ki so potrebni za uspeh resocializacije obsojencev. Veliko obsojencev poudarja, da si vzgojna služba prilašča prevelik nadzor nad njihovo osebnostjo ob hkratnem pretiranem poudarjanju razmerja nadrejenosti in podrejenosti.

Obsojenci so populacija, s katero je delo nedvomno zahtevno. Njihova odrinjenost na rob družbe terja še posebno obzirnost in taktnost v ravnanju z njimi. Zato poudarjamo potrebo po nenehnem izobraževanju vseh, ki v zavodih za prestajanje zaporne kazni delajo z obsojenci. Izobraževanje ni nujno zgolj za nove kadre, pač pa za vse, ki delajo z obsojenci. Njihovo izobraževanje mora vsebovati tudi seznanitev z določili evropskih zaporskih pravil, evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, pa tudi evropske konvencije o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja.

Večjo skrb in učinkovitost nadzora glede zakonitega in pravilnega ravnanja z obsojenci pričakujemo tudi od predsednikov okrožnih sodišč.

Nespoštovanje pravnomočnih sodnih odločb z izrečenim vzgojnim ukrepom oddaje v vzgojni zavod

V postopku proti mladoletnikom lahko izreče sodišče vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod. To kazensko sankcijo izreče, če so pri mladoletniku potrebni trajnejši vzgojni, prevzgojni ali zdravstveni ukrepi in njegova popolna izločitev iz dotedanjega okolja. Gre za ukrep, katerega cilj je zagotoviti mladoletnikovo vzgojo in prevzgojo pod stalnim vodstvom in nadzorstvom strokovnih vzgojiteljev. Vzgojni ukrep je predvsem v interesu otroka, ki je zašel na stranpota. Pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki pa so vsi državni organi zavezani zagotoviti ravnanje, pri katerem so otrokove koristi glavno vodilo.

Žal ugotavljamo, na to pa sta nas opozorila tudi Okrožno sodišče v Ljubljani in Center za socialno delo Ljubljana Bežigrad, da vzgojni zavodi v posameznih primerih odklanjajo sprejem mladoletnikov in tako onemogočajo izvedbo izrečenega vzgojnega ukrepa. Takšno ravnanje pomeni kršitev tretjega odstavka 181. člena ZIKS, ki določa, da je vzgojni zavod zavezan sprejeti mladoletnika, ki ga v zavod napoti center za socialno delo po odločbi sodišča. Glede na namen vzgojnih ukrepov pomeni odklonitev sprejema mladoletnika v vzgojni zavod tudi ravnanje v nasprotju s koristmi otroka. Poleg tega pa mladoletniki pogosto na sprejem v vzgojni zavod čakajo v priporu, kar lahko pomeni tudi kršitev ustavne norme o trajanju pripora, ki ima v primeru mladoletnika še posebno težo in pomen.

V postopku izvajanja vzgojnih ukrepov so poleg sodišč udeleženi še centri za socialno delo, ki določijo zavod, v katerem se bo izrečeni vzgojni ukrep izvajal, in sami vzgojni zavodi. Pri tem velja omeniti, da se zavodski ukrep lahko izvaja v vsakem zavodu za nastanitev mladine, čeprav se ponavadi izvaja prav v vzgojnih zavodih oziroma domovih. V interesu mladoletnika je pri tem določen 30-dnevni rok od prejema sodne odločbe, v katerem se mora začeti izvajati izrečeni vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod.

Pravnomočna odločba sodne oblasti veže vse državne organe ter jo morajo spoštovati tudi centri za socialno delo in vzgojni zavodi. Pravna država (spoštovanje sodnih odločb) in interes mladoletnikov terjajo takojšnje ukrepanje za odpravo vseh nesoglasij ter za zagotovitev zakonitosti v ravnanju vsakega od udeleženih organov v postopku napotitve in sprejema mladoletnika v vzgojni zavod zaradi izvajanja vzgojnih ukrepov. Pristojnost za izvajanje teh ukrepov je na organih, ki so v pristojnosti ministrstva za pravosodje, ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter ministrstva za šolstvo in šport.

Varuh človekovih pravic je 6. septembra 1996 ministrici za pravosodje poslal poseben dopis, v katerem je opozoril na opisano nespoštovanje sodnih odločb in kršitev pravic mladoletnikov pri zagotavljanju izvajanja vzgojnih ukrepov. Pismo je poslal v vednost ministru za delo, družino in socialne zadeve ter ministru za šolstvo in šport v pričakovanju, da bodo vsa tri ministrstva čimprej zagotovila izvajanje obstoječih predpisov s področja izvrševanja vzgojnih ukrepov ter tako pripomogla k odpravi nezakonitosti in preprečitvi morebitnih kršitev človekovih pravic mladoletnikov. Žal povratne informacije oziroma pojasnila o sprejetih ukrepih nismo prejeli. Očitno tudi v praksi še ni bilo sprememb.

Z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da gre za nov primer, ko pristojni državni organi ne spoštujejo svojih zakonskih obveznosti in hkrati kršijo temeljno merilo konvencije ZN o otrokovih pravicah, da so otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki (po konvenciji je otrok oseba, mlajša od 18 let).

Izboljšave položaja obsojencev

Pravica do vpogleda v osebni spis je obsojencem sedaj zagotovljena: vpogledajo in fotokopirajo lahko celotno dokumentacijo osebnega spisa. Uprava zavoda mora omogočiti obsojencu, da pregleda in se seznani s celotnim spisom, ne da bi smela iz njega izločiti katerokoli listino, preden obsojencu omogoči vpogled v njegov osebni spis.

Večkrat smo morali posredovati zaradi stališča uprave posameznih zavodov, da se obsojencem ne dovoli fotokopiranja njihovih listin. Tako je eden izmed obsojencev moral več ur na roke prepisovati svoje vloge, s katerimi je uveljavljal pravice, povezane z bivanjem v zavodu za prestajanje zaporne kazni. Vsa vprašanja v zvezi s fotokopiranjem naj bi bila sedaj razjasnjena tako, da do težav pri fotokopiranju ne bi smelo več prihajati.

Z našim posredovanjem je tudi zagotovoljeno, da ima obsojenec lahko pri sebi, po predhodnem dovoljenju upravnika, pisalni stroj in računalnik. Za obsojenca sta ta dva predmeta posebej zanimiva, ker olajšujeta pisanje pritožb in drugih vlog tako v zvezi s sodnimi postopki kot tudi v zvezi z bivanjem v zavodu.

2.2.3. Vojaki

Pravila službe v Slovenski vojski

Dne 20. septembra 1996 so začela veljati pravila službe v Slovenski vojski. S tem je zapolnjena pravna praznina tudi na področju urejanja pravic in dolžnosti vojaških oseb pri opravljanju vojaške službe, pravil njihovega ravnanja ter obnašanja med opravljanjem vojaške službe, odnosov v službi, pritožbenih poti ter disciplinske in odškodninske odgovornosti.

Pravila službe vojaškim osebam priznavajo pravico do pobude za začetek postopka pri varuhu človekovih pravic. Pri tem pa mora vojaška oseba v skladu s pravili službe predhodno uveljavljati ugovor ali pritožbo po službeni poti. Pravila službe dostop do varuha človekovih pravic torej pogojujejo s predhodno uporabo notranjih pritožbenih poti v Slovenski vojski. Za takšno pogojevanje pa ni podlage ne v 52. členu zakona o obrambi in ne v določilih zakona o varuhu človekovih pravic. Vsakdo, ki meni, da so mu z aktom ali dejanjem državnega organa kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, lahko naslovi varuhu človekovih pravic pobudo za začetek postopka. Praviloma naj bi pobudnik res najprej uporabil redno pritožbeno pot in poskusil zadevo rešiti pri organu, pri katerem je nastalo sporno razmerje ali konflikt. Vendar pa je odločitev o sprejemu vložene pobude v izključni pristojnosti varuha človekovih pravic, ki lahko vzame v obravnavo tudi zadevo, pri kateri niso bila izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva, če oceni, da bi bilo za posameznika nesmotrno začeti ali nadaljevati takšne postopke ali da bi bila posamezniku pri tem prizadejana velika ali težko popravljiva škoda.

Državni prazniki in dela prosti dan v Slovenski vojski

Ob obisku v vojašnici na Vrhniki smo zvedeli, da imajo vojaki pouk oziroma delo po razporedu za delovni dan tudi na praznik, 26. decembra (dan samostojnosti) in na dela prost dan, 25. decembra (božič).

Čeprav vemo, da v vojski časa vedno primanjkuje, vseeno menimo, da bi morala tudi Slovenska vojska spoštovati določila zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji.

2.2.4. Osebe z duševnimi motnjami

Ugotovitve na tem področju so nerazveseljive in enake lanskim. Pobudniki opozarjajo na brezpravnost, ki jih spremlja po izreku psihiatrične diagnoze. Pravne praznine pri hospitalizaciji in zdravljenju bolnikov z duševno boleznijo ter neustrezna zakonodaja, ki ureja sodni nadzor tega občutljivega področja človekove zasebnosti in osebnostnih pravic, niso primerne za pravno državo.

Pravna (ne)urejenost prisilne hospitalizacije

Leta 1996 žal ni bilo normativnih sprememb na področju prisilne (neprostovoljne) hospitalizacije oziroma pridržanja v psihiatričnih bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih. Delo pri pripravi zakona o duševnem zdravju, ki naj bi to problematiko uredil celovito in na primernejši način, je očitno zastalo. Pri tem pa se v praksi kaže čedalje več težav, ki so posledica pomanjkljive in pogosto tudi neživljenjske sedanje pravne ureditve.

Zakon o nepravdnem postopku v 70. členu določa pogoje za dopustnost pridržanja v psihiatričnih zdravstvenih in drugih organizacijah, ki so namenjene psihiatričnim bolnikom. Napotitev in sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez privolitve pa ureja tudi zakon o zdravstveni dejavnosti. Čeprav gre za novejši predpis, pa 49. člen navedenega zakona le v manjši meri upošteva načelo sorazmernosti, saj kot pogoj za dopustnost hospitalizacije ne omenja, da mora biti omejitev svobode gibanja bolnika ali preprečitev njegovih stikov z zunanjim svetom (zaradi preprečitve nevarnosti oziroma povzročanja škode) nujno potrebna.

Razen pooblastila zdravniku, da pošlje bolnika (tudi ob pomoči policije) v psihiatrično bolnišnico, drugih določil o napotitvi in sprejemu posameznika v zdravstveni oziroma socialnovarstveni zavod veljavna zakonodaja nima. Sodišče začne postopek pridržanja šele na podlagi obvestila o neprostovoljnem pridržanju. Sedanja pravna ureditev ne določa materialnopravnih pogojev in postopka, da bi bilo mogoče od sodišča zahtevati, naj odredi (bodoče) pridržanje.

Instituta zagovorništva naše pravo ne pozna. Pridržane osebe praviloma nimajo sposobnosti oziroma možnosti, da bi si zagotovile učinkovito varstvo svojih pravic ob neprostovoljnem odvzemu prostosti. Po zgledu številnih tujih zakonodaj bi bilo tudi pri nas morda koristno urediti (obvezno) zastopanje v postopku prisilne hospitalizacije oziroma pridržanja oseb. Zagotovitev pravice dostopa do sodišča pa pri tem bržkone terja uveljavitev brezplačne pravne pomoči za neprostovoljno pridržane osebe.

Zdravljenje proti volji duševnega bolnika in prisilna hospitalizacija

 

Člen 51 ustave določa, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Zdravljenja bolnika z duševno boleznijo proti njegovi volji slovenska zakonodaja ne ureja. Na dopustnost takšnega zdravljenja moremo sklepati le na podlagi zakonske norme, ki dovoljuje napotitev in sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico tudi brez bolnikove privolitve. Pri tem pa je treba vsako omejitev človekove pravice, torej tudi pravice do prostovoljnega zdravljenja, razlagati restriktivno.

Po 47. členu zakona o zdravstveni dejavnosti ima vsakdo pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg, pri čemer pa mora biti obveščen o vseh mogočih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njegovih posledicah in učinkih. Pristno soglasje za zdravljenje je mogoče le, če je bolnik sezanjen z vsemi vidiki in posledicami zdravljenja. Po našem mnenju ni sprejemljiva domneva, da je bolnik na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice že po definiciji nesposoben, da bi sam odločal o svojem zdravljenju. Tudi za osebo z duševno motnjo oziroma duševno boleznijo bi moralo veljati, da ima pravico odkloniti predlagane medicinske ukrepe. Čeprav določena oseba nima sposobnosti za odločitev o hospitalizaciji, pa je kljub temu lahko sposobna za odločitev o zdravljenju. Zanikanje pravice neprostovoljno pridržanih, da zavrnejo zdravljenje, lahko pomeni kršitev človekove pravice še posebej zato, ker je psihiatrično zdravljenje lahko tudi nevarno in s številnimi škodljivimi stranskimi učinki. Dejstvo, da je oseba duševni bolnik oziroma, da se zdi njena izbira nespametna, ne sme samo po sebi biti dokaz za nesposobnost odločanja o lastnem zdravljenju.

Nakazane dileme in odprta vprašanja lahko razreši le zakon, ki bo to področje celovito uredil in natančno določil pogoje, pod katerimi je bolnika z duševno boleznijo dopustno prisiliti k zdravljenju.

Naša zakonodaja molči tudi glede pogojev za uporabo prisilnih ukrepov in omejitev, do katerih prihaja v psihiatričih bolnišnicah (na primer uporaba prisilnega jopiča, privezovanja na posteljo, izolacije ipd.). Po zgledu tujih zakonodaj in v izogib morebitnim zlorabam pa bi veljalo zagotoviti tudi učinkovit sodni nadzor pri uporabi teh ukrepov.

Ob sprejemanju nove zakonodaje bi zakonodajalec moral upoštevati tudi priporočilo št. R(83)2 odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam glede pravnega varstva oseb, ki so zaradi duševne motnje pridržane na neprostovoljnem zdravljenju ter kodeks etičnih načel delavcev v psihiatriji (havajska deklaracija), ki jo je sprejela generalna skupščina svetovnega psihiatričnega združenja na svojem zasedanju na Havajih leta 1977.

Kršitve zakona pri zagotavljanju sodnega nadzora neprostovoljne hospitalizacije

 

Z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da se niti pomanjkljiva veljavna pravna ureditev neprostovoljnega oziroma prisilnega pridržanja ne upošteva dosledno. Psihiatrične bolnišnice in socialnovarstveni zavodi o neprostovoljnem pridržanju sodišč ne obveščajo vedno, ali pa jih obveščajo zunaj zakonskega roka 48 ur. Še bolj skrb zbujajoče pa so ugotovitve o poslovanju sodišč v pridržalnih postopkih. Okrajna sodišča, na katerih območju je psihiatrična bolnišnica ali socialnovarstveni zavod, imajo mnogokrat neobvladljiv pripad pridržalnih zadev. Tako sodišča v pridržalnih postopkih pogosto kršijo zakonske roke. Okrajno sodišče v Ljubljani tako rekoč nikoli ne obišče pridržane osebe v psihiatrični bolnišnici v zakonskem roku treh dni po prejemu obvestila o pridržanju (primer 2.3-9/96). Za Okrajno sodišče v Lenartu, na katerega območju je socialnovarstveni zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate z več kot 600 varovanci, pa smo ugotovili, da izda sklep o pridržanju kar na obrazcu s pomanjkljivo obrazložitvijo brez utemeljitve in razlogov o dejanskem in pravnem stanju. Sodišča bi morala sklepe o pridržanju izdajati najkasneje v 30 dneh po prejemu obvestila o pridržanju, kar se prav tako žal pogosto ne dogaja.

Sodni postopek o pridržanju bolnikov v psihiatričnih bolnišnicah in oskrbovancev oziroma varovancev v socialnovarstvenih zavodih naj bi zagotovil sodni nadzor odvzema prostosti. V postopku naj bi sodišče vestno in skrbno presodilo vse izvedene dokaze, vključno z izvidom in mnenjem zdravnika psihiatra. Zaradi neupoštevanja zakonskih rokov in prakse, da sodišča pridržalnega postopka ne začnejo in ne odločijo o pridržanju, če psihiatrična bolnišnica sporoči, da je bolnik premeščen na odprti oddelek ali odpuščen iz zavoda, pogosto do sodne kontrole pridržanja sploh ne pride. Tako so utemeljene pritožbe prizadetih posameznikov, da so ob prisilni hospitalizaciji zaman iskali pravno pomoč in sodno varstvo.

Zakonski pogoji za pridržanje morajo obstajati ob prvem, pa tudi pri vseh kasnejših odločitvah o pridržanju. Zato bi obstoj pogojev za pridržanje sodišče moralo ugotavljati enako skrbno in popolno tudi v vsakem primeru odločanja o podaljšanju pridržanja. O podaljšanju pridržanja bi moralo sodišče odločiti do poteka roka, določenega v sklepu o pridržanju. Žal smo ugotovili primer, ko je nov sklep o podaljšanju pridržanja postal pravnomočen šele 10 mesecev po izteku časa, določenega v prejšnjem sklepu o pridržanju. In to kljub kratkim rokom, ki jih za izdajo takšnega sklepa ter za pravna sredstva določa zakon o nepravdnem postopku.

Kot smo navedli že v letnem poročilu za leto 1995, nismo zasledili primera, da bi bila odločitev sodišča v nasprotju z odločitvijo zdravnika o sprejemu bolnika na zaprti oddelek. Praksa torej kaže, da sedanja zakonska ureditev ne zagotavlja učinkovitega sodnega nadzora nad omejitvami pravice do osebne svobode in prostovoljnosti zdravljenja za osebe, ki imajo težave z duševnim zdravjem.

Zbirka podatkov za bolnike z duševno boleznijo

 

Center za mentalno zdravje na Zaloški 29 v Ljubljani ima register pacientov, ki so bili zdravljeni v kateri izmed psihiatričnih bolnišnic v Sloveniji. Po sporočilu zdravstvenega sveta pri ministrstvu za zdravstvo ta register v zadnjih letih dejansko ne deluje več v nekdanji obliki, ker ni pravne podlage za njegovo delovanje. Register zajema podatke, ki so zapisani na bolniško-statističnem listu. To niso podatki o zdravstvenem stanju posameznika, pač pa le o njegovem socialnem položaju. Zdravstveni podatki o bolniku so le v njegovem popisu bolezni, ki ga hrani zdravstveni zavod, v katerem se je zdravil. V tem zavodu ima bolnik tudi možnost in pravico vpogleda v svojo psihiatrično dokumentacijo v skladu z veljavnimi predpisi.

Člen 54 zakona o zdravstveni dejavnosti določa, da so zdravstveni zavodi in zasebni zdravstveni delavci zavezani voditi zdravstveno dokumentacijo in druge evidence v skladu s posebnim zakonom. Takšen poseben zakon pa žal še ni bil sprejet. Do sprejetja navedenega zakona se uporablja zakon o evidencah na področju zdravstva (Ur. list SFRJ št. 22/78 in 18/88) s tem, da se vodi posebna zbirka tudi za bolnike z duševno boleznijo.

Predlagamo čimprejšnje sprejetje posebnega zakona, ki bo na novo uredil zbiranje zdravstvenih podatkov tudi v dejavnosti psihiatričnega zdravljenja. Čeprav zakon o zdravstveni dejavnosti ne določa roka za sprejetje tega zakona, pa varstvo osebnih podatkov te skupine prebivalstva terja prednostno ukrepanje zakonodajalca.

Zavod za namestitev oseb s stalno ponovitveno nevarnostjo

 

Ob reševanju pritožbe pobudnika, ki mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega varstva in zdravljenja v psihiatrični ustanovi, nas je predstojnik ene izmed psihiatričnih bolnišnic opozoril na psihotično populacijo, ki je latentno nevarna. Tako bi bilo iz psihohigienskih razlogov treba ustanoviti zavod, kjer bi se ljudje, pri katerih obstaja stalna ponovitvena nevarnost, zdravili in varovali, kajti nameščanje nevarnih pacientov v tako imenovanih normalnih psihiatričnih bolnišnicah je lahko iz zdravstvenega in še bolj z etičnega vidika dvomljivo.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt