Natisni vsebino

4.7. Okolje in prostor

OKOLJE IN PROSTOR

Na klasifikacijskem področju, ki obsega posege v okolje in urejanje prostora, je med 61 zadevami največ takšnih, ki se nanašajo na različne vrste sporov med zasebniki zaradi posegov v okolje in prostor. Veliko pobud na tem področju se nanaša na imisije med sosedi, največ zaradi hrupa, smradu in izpustov iz greznic. Mnoge se nanašajo tudi na gradnjo ali širitev stanovanjskih in gospodarskih objektov, postavitev ograj in podpornih objektov, vprašanja služnosti poti ter gradnjo poti in cest. Drugi večji sklop zadev na tem področju se nanaša na opravljanje gospodarskih dejavnosti in s tem povezane težave, ki motijo prebivalce v stanovanjskih soseskah. Pri tem gre predvsem za vprašanja prekoračitve obratovalnega časa in s tem povezanega hrupa ter za problem neurejenega parkiranja.

Veliko zadev, uvrščenih v to skupino, posega tako na področje posegov v okolje kot urejanja prostora, zato je težko ločeno prikazati obe vrsti zadev. Ne glede na to bomo v nadaljevanju prikazali našo dejavnost ločeno po obeh področjih. Pri tem je treba upoštevati, da so nekatere zadeve, ki po vsebini sodijo na področje okolja in prostora, prikazane tudi v okviru upravnih zadev. Na področje okolja in prostora so uvrščene predvsem tiste zadeve, pri katerih gre za vsebinsko reševanje problemov na tem področju in zadeve, ki imajo širši pomen v določenem okolju. Zadeve, pri katerih je bilo težišče v reševanju upravnih postopkov, pa so bile uvrščene na klasifikacijsko področje upravnih zadev.
 

4.7.1. Posegi v okolje

Že iz osnovnega prikaza zadev, ki smo jih reševali na tem področju, je razvidno, da smo prejeli predvsem pobude, pri katerih je šlo za vprašanje lokalnih motenj ali celo le za sosedske spore. Malo pa smo na tem področju prejeli pobud, ki bi sprožale širša vprašanja varstva okolja.

Zakon o varstvu okolja je bil sprejet leta 1993. Čeprav so v členih 101 do 106 določeni roki za sprejetje podzakonskih in izvedbenih predpisov za uveljavitev zakona že potekli, še vedno niso bili sprejeti vsi potrebni predpisi, ki pomenijo zaokrožitev normativne ureditve tega področja. Zakon o varstvu okolja kot krovni zakon namreč vsebuje predvsem temeljna načela in splošne usmeritve na tem področju, zato je v praksi uporaben šele skupaj z vsemi podzakonskimi predpisi. Na ta problem smo ob našem predstavitvenem obisku v začetku leta 1995 opozorili tudi ministra za okolje in prostor. Poleg normativne ureditve pa so za učinkovitost na tem področju potrebne tudi institucije, ki skrbijo za nadzor nad izvajanjem predpisov. V letu 1995 je bila opravljena reorganizacija inšpekcijskih služb na tem področju tako na horizontalni kot na vertikalni ravni. V Inšpektorat RS za okolje in prostor so bili združeni nekdanji medobčinski inšpektorati. Poleg dosedanjih pristojnosti urbanistične in gradbene inšpekcije pa je inšpektorat prevzel tudi del nalog nekdanje sanitarne in vodnogospodarske inšpekcije.

Na podlagi večjega števila pobud ugotavljamo, da je neurejeno vprašanje ureditve izpustov odpadnih voda. Predpisi na tem področju so zastareli, ne vsebujejo dovolj natančnih določb o obveznostih investitorjev in ne določajo sankcij zaradi nespoštovanja predpisov.

Na splošno je v Sloveniji velik problem komunalna neurejenost naselij, zlasti glede meteornih in odpadnih voda. Iz naših pobud je razvidno, da to zelo slabo vpliva tudi na medsosedske odnose v posameznih naseljih. Tudi ukrepanje inšpektorjev v takšnih primerih objektivno ne more biti dovolj učinkovito, saj je ponavadi edina trajna in učinkovita rešitev komunalna ureditev celotnega območja.

Zavedamo se velikih problemov na področju varstva okolja v RS in potrebe, da bi temu področju posvetili več pozornosti. Hkrati pa se zavedamo objektivnih omejitev naših pristojnosti in omejenih kadrovskih možnosti, ki ne omogočajo dovolj kakovostnega pokrivanja vseh naših področij. Ob tem pa je treba razčistiti tudi z zmotnimi in nerealnimi pričakovanji, da bo varuh eden temeljnih nosilcev varstva okolja v državi. Varuh to ne more in ne sme biti, saj je njegova osnovna naloga, da opozarja državne organe, torej nosilce nalog na tem področju, na izpolnjevanje njihovih obveznosti. Sam torej ne more biti bolj učinkovit, kot so sami nosilci nalog na tem področju.
 

4.7.2. Urejanje prostora

Na področju urejanja prostora smo prejeli veliko različnih pobud, ki so se nanašale na vprašanja gradnje in posegov v prostor brez dovoljenj, v zvezi z razvrstitvijo zemljišč, legalizacijo črnih gradenj in drugimi problemi v zvezi z urbanističnim urejanjem na podeželju in v mestih. Na črne gradnje največkrat opozarjajo sosedje, ki jih takšna gradnja moti. Od države pričakujejo učinkovito ukrepanje, vključno z odstranitvijo nezakonito zgrajenih objektov.

S spremembami zakona o urejanju naselij in drugimi posegi v prostor je bila na eni strani omogočena zelo široka legalizacija črnih gradenj, na drugi strani pa naj bi zakon zaostril vprašanje novih nedovoljenih posegov v prostor. Ocenjujemo, da razmere na tem področju niso zadovoljive. Široke možnosti za legalizacijo dotlej nedovoljenih posegov v prostor lahko upravičeno zastavljajo vprašanje strokovne doslednosti na tem področju; hkrati pa upravičeno ustvarjajo pri posameznikih občutek pravnega nereda, zlasti pri tistih, ki so doslej ravnali v skladu s predpisi na tem področju in ki vidijo, da so tisti, ki se predpisov niso držali, sedaj nekako nagrajeni. To na splošno slabo vpliva na zavest o potrebi po spoštovanju zakonitosti in o pravni državi. Glede objektov, ki jih ni mogoče legalizirati, in tudi glede novih nedovoljenih posegov pa je glavna slabost državnih organov, predvsem inšpekcijskih, v zadnji fazi, ko je treba izvršiti odločbo. Čeprav se razmere izboljšujejo, je izvršb še vedno malo in se z njimi zavlačuje. Praviloma inšpekcijski organi z izvršbo počakajo do rešitve pritožbe na ministrstvu, čeprav je odločba že izvršljiva. Na podlagi takšne dosedanje prakse niso redki primeri, da investitorji z izsiljevanjem gradnje na terenu diktirajo tempo in v številnih primerih tudi dosežejo postopno legalizacijo nedovoljenih gradenj. Ob ugotovitvi nezakonite gradnje namreč inšpekcijski organ pozove investitorja, da si pridobi manjkajočo dokumentacijo; pristojni državni organi pa v številnih primerih že opravljene posege na terenu legalizirajo.

Veliko pobud na tem področju je bilo nepopolnih ali pa so se nanašale na zadeve, ki se rešujejo že vrsto let, vendar pa pobudniki z reševanjem problema niso zadovoljni.

Marsikateri problem ima svoje korenine v slabem, pomanjkljivem in nedoslednem delu državnih organov v preteklosti, ki zaradi različnih vzrokov problemov niso pravočasno rešili na zakonit in korekten način. Takšni problemi se nato vlečejo v sedanji čas, pri tem pa se nosilci na posameznih področjih oziroma odgovorni zamenjajo; prizadeti so upravičeno ogorčeni, ker se problemi vrsto let ne razrešijo. Z vidika naše pristojnosti je v takšnih primerih zadevo težko reševati, ker se izgublja zveza z osnovnim vzrokom nastalih težav, kar otežkoča ugotavljanje dejanskega stanja, še bolj pa iskanje načina za odpravo nepravilnosti in za ugotovitev morebitne odgovornosti.

Temeljno načelo, ki ga morajo pobudniki upoštevati pri tej vrsti zadev je, da morajo najprej sami poskusiti rešiti zadevo pri pristojnih inšpekcijah, upravnih organih oziroma organih lokalnih skupnosti. Pristojni organi morajo namreč imeti možnost, da zadevo sami razrešijo, saj naša institucija ni tista, ki bi sama lahko razrešila omenjene probleme, temveč lahko, če prizadeti ni zadovoljen z ukrepanjem pristojnih organov, le posredujemo pri le teh, da bi se zadeva rešila na zakonit in korekten način.

Poseben problem na tem področju je razmejitev na zadeve, ki sodijo izključno na civilnopravno področje in jih morajo prizadeti reševati, če ne pride do sporazuma, s predlogom na pristojno sodišče; ter na tiste, ki so jih zavezani reševati pristojni upravni organi. Sodna pot je za posameznika zamudna in draga, zato je razumljivo, da posamezniki želijo, da bi v sporih arbitrirali in probleme reševali državni organi. Pri tem gre predvsem za različne vrste sosedskih sporov. Po drugi strani pa gre lahko tudi v sporu med dvema zasebnikoma, na primer zaradi prekomernih imisij ali škodljivih izpustov odpadnih voda, za zadeve, ki zaradi širših interesov terjajo ukrepanje državnih organov. Na podlagi posamičnih primerov lahko ugotovimo, da se tudi upravni organi včasih izogibajo odgovornosti za rešitev problema in stranke napotujejo na reševanje zadeve po civilni poti, čeprav obstajajo razlogi za njihovo ukrepanje oziroma še niso izkoriščene vse upravne poti.

Omenili smo že probleme, na katere opozarjajo pobudniki zaradi obratovanja lokalov, največkrat gostinskih, v strnjenih stanovanjskih soseskah. V osnovi gre pri tem za konflikte pri uporabi določenega urbanega prostora, ko se soočita na eni strani interes stanovalcev za bivanje v mirnem okolju, na drugi strani pa podjetniški interes. Ta konflikt bi morala rešiti lokalna skupnost oziroma upravna enota že ob določitvi namembnosti prostora in takrat, ko se opredelijo pogoji, pod katerimi je mogoče opravljati posamezno dejavnost v določenem okolju. Pri tem je seveda mnogokrat treba iskati kompromisne rešitve in upoštevati, da noben interes ne more biti v celoti upoštevan.

Drug problem pa je, kadar se ne upoštevajo predpisani in določeni pogoji za opravljanje posamezne dejavnosti. Pri tem gre največkrat za kršitev obratovalnega časa in hrup, ki ga povzročajo obiskovalci in njihova vozila. Zaradi različne narave takšnih motenj pobudniki velikokrat ne vedo, na katere organe se morajo obračati, zato se obračajo tudi na nepristojne organe in so nato razočarani nad učinkovitostjo državnih organov. Pobudnikom v takšnih primerih posredujemo osnovna pojasnila, kateri organ je pristojen za posamezno vrsto kršitev.

Poleg možnosti za vključitev pristojnih državnih organov (inšpektorat za okolje in prostor, tržni inšpektorat, zdravstveni inšpektorat in policija) pa pobudnike opozarjamo tudi na možnosti civilnopravnega varstva v skladu z zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in zakon o obligacijskih razmerjih. Zakona dajeta vsakomur možnost, da zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, iz katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost. Na tej podlagi lahko sodišče odredi ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstanitev vira nevarnosti. Prizadeti lahko zahteva tudi povrnitev škode. Pri tem je pomembna določba, da lahko posameznik zahteva povrnitev škode ne glede na to, ali škoda nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.