Natisni vsebino

4.3. Socialna varnost

SOCIALNA VARNOST

V letu 1995 smo prejeli 251 pobud (kar je več kot 10 odstotkov celotnega pripada) s področja socialne varnosti. Pobudniki so zatrjevali kršitve socialnih pravic s sklicevanjem na pravice iz delovnega razmerja ter na pravice iz socialne varnosti (socialnih zavarovanj in socialnega varstva). Ugotovili smo, da se veliko posameznikov čuti ogrožene v svoji ekonomski varnosti in človeškem dostojanstvu. Socialno varnost posameznikov smo pomagali reševati tako, da smo pobudnike napotovali na pristojne organe pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja ter zanje posredovali pri teh organih. Največji delež naših aktivnosti pa se je nanašal na socialno varstvo, kjer smo v razmerju do pristojnih organov, zlasti centrov za socialno delo, poudarjali dolžnost države, da skrbi za preprečevanje socialnovarstvene ogroženosti, kot določa 9. člen zakona o socialnem varstvu. Pobudnikom, ki so se na nas obračali iz socialnih razlogov, smo sicer morali pojasniti, da dejavnost varuha ne vključuje neposredne socialne pomoči posamezniku, saj to ni naša zakonska pristojnost, niti za takšno dejavnost nimamo sredstev. V primerih, ko smo lahko ocenili, da gre pobudniku status socialnega upravičenca, smo posredovali pri pristojnih organih za pridobitev socialnovarstvenih storitev in dajatev.

Pri svojem delu na področju socialne varnosti smo izhajali iz ustavne določbe, da je Slovenija socialna država. Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, pri čemer je to pravico treba razumeti tako, da obsega poleg pravice posameznika do fizične in duhovne integritete tudi pravico do socialne integritete. Obveznost države je, da vsakomur zagotovi človekovega dostojanstva vredno bivanje oziroma eksistenco. Seveda pa tudi za našo državo velja, da so dejanske možnosti za uresničevanje sistema na področju socialne varnosti odvisne predvsem od ekonomskih možnosti.
 

4.3.1. Socialno varstvo

Pobudniki se pogosto obračajo na nas, ko se znajdejo v socialni stiski ter si sami ne znajo pomagati oziroma, kadar ocenjujejo, da se pristojni državni organi niso odzvali na primeren način ali pa se sploh niso odzvali na njihove prošnje in zahteve. Pobudniki naše pomoči niso iskali toliko zaradi preprečevanja kot zaradi odpravljanja socialnih stisk in težav. Naša prva aktivnost v primerih, ko smo zaznali socialno ogroženost posameznika ali družine, je bilo obvestilo pristojnemu centru za socialno delo, saj 90. člen zakona o socialnem varstvu slednjemu nalaga, da ukrepa po uradni dolžnosti, če izve za okoliščine, zaradi katerih je osebi treba nuditi katero od socialnovarstvenih storitev ali dajatev. Marsikdaj smo ugotovili, da posamezniki niso seznanjeni z vsemi možnostmi, ki jih daje sistem socialnega varstva. Tako je večkrat zadostovala že prva socialna pomoč, s katero je center za socialno delo seznanil upravičenca o vseh mogočih oblikah socialnovarstvenih storitev in dajatev, ki jih lahko uveljavi. Odzivnost centrov za socialno delo je bila ponavadi korektna in učinkovita: na naš predlog so obiskali pobudnika, preverili njegove ekonomske in sploh socialne razmere ter pogosto takoj ukrepali, na primer z dodelitvijo denarnega dodatka kot začasne pomoči posamezniku in družini ali vsaj enkratnega denarnega dodatka, pri katerem ni strogih pogojev, ki morajo biti sicer izpolnjeni za pridobitev socialnovarstvenih dajatev.

V zvezi s pravico do denarnega dodatka smo ugotovili, da upoštevanje vseh dohodkov in prejemkov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahtevka ni vedno najbolj posrečeno merilo za pridobitev te pravice. Dohodki in prejemki v navedenem časovnem obdobju lahko posameznika ali družino namreč izločijo kot upravičenca, pa čeprav ob vložitvi zahtevka nima nobenih sredstev za preživljanje. Zaznali smo kar nekaj primerov, ko so posamezniki oziroma družine nenadoma padli v socialno stisko, na primer pri prenehanju delovnega razmerja, pa do denarnega dodatka kot začasne pomoči niso bili upravičeni.

Zakon o socialnem varstvu sicer določa tudi možnost dodelitve enkratnega dodatka, pri katerem center za socialno delo ni zavezan upoštevati prejemkov in dohodkov v zadnjih treh mesecih, vendar pa lahko ta dodatek za premostitev trenutne materialne ogroženosti znaša največ 60 odstotkov bruto zajamčenega osebnega dohodka, kar je pogosto premajhna enkratna pomoč, da bi si družina lahko pomagala iz resnejše socialne stiske.

V sistemu socialnega varstva se posameznik najpogosteje srečuje s centrom za socialno delo. Ta javni socialnovarstveni zavod pa ni pristojen le za opravljanje dejavnosti socialnega varstva. Pomembno področje njegovega dela so pristojnosti na družinskopravnem področju, določene z zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Dvojna je tudi narava njihovega dela. Tako centri za socialno delo opravljajo strokovno socialnovarstveno delo, kot je na primer svetovalno delo, dajanje mnenja razveznemu sodišču glede otrok, odkrivanje socialnih primerov, kjer je treba posredovati z družinskopravnimi ukrepi, nudenje pomoči itd. Na drugi strani pa imajo centri za socialno delo tudi javna pooblastila in odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov. Takrat ravnajo po zakonu o splošnem upravnem postopku kot upravni organ prve stopnje.

Številni primeri v praksi kažejo, da za oblastno odločanje (n. pr. v družinskih zadevah), vsi centri za socialno delo nimajo ljudi s potrebno izobrazbo in strokovnim znanjem. Opisana dvojnost delovanja centrov za socialno delo, ko v razmerju med istimi posamezniki in v istih življenjskih primerih delujejo s pozicije socialnega skrbstva na eni strani ter upravnega organa z javnimi pooblastili na drugi, pa marsikdaj ne zbuja zaupanja in zaradi nezadovoljstva vpletenih le povečuje nesoglasja, ki naj bi jih s svojim delovanjem reševali oziroma odpravljali.

Zlasti je bilo pogosto predmet pritožb delovanje centrov za socialno delo na področju urejanja stikov med starši in otroki. Zavlačevanje pri odločanju oziroma obotavljanje za odločno in učinkovito urejanje teh pravnih razmerij je za prenekaterega posameznika zelo boleče in nikakor ni v dolgoročnem interesu otrok. Imetnika roditeljske pravice sta oče in mati. Vendar pa roditeljsko pravico izvršuje samo eden izmed njiju v primerih, ko živi otrok samo pri enem od staršev na podlagi pravnomočne sodne odločbe o razvezi zakonske zveze, odločbe socialnega skrbstva ali na podlagi sporazuma staršev. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izrecno določa, da ima tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, pravico do osebnih stikov z njim. Predvsem pa gre otroku pravica do stikov z obema od staršev, kot določa konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah. Vse preveč primerov je v praksi, da roditelj, pri katerem je otrok, samovoljno in v nasprotju s koristmi otroka odloča in presoja, ali bo stike z drugim roditeljem dovolil in omogočil ali ne. Namen osebnih stikov je, da otrok ohrani občutek medsebojne pripadnosti in povezanosti z obema roditeljema. Tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, ima tudi pravico vplivati na otrokovo vzgojo. Oteževanje ali onemogočanje stikov je v nasprotju s koristmi otroka. Tisti od staršev, ki stike otroka z drugim roditeljem otežuje in onemogoča, torej ravna v nasprotju s koristmi otroka, kar zahteva intervencijo centra za socialno delo. Praksa žal kaže, da je zakonsko določilo, da mora tisti od staršev, pri katerem otrok živi, omogočiti drugemu roditelju osebne stike z otrokom, brez učinkovite sankcije.Na tem področju ima center za socialno delo javna pooblastila, gre torej za oblastno odločanje, ki bi moralo zagotoviti uresničevanje kogentne zakonske norme v interesu otrok. Vse preveč počasnega in neodločnega ukrepanja smo zasledili v ravnanju centrov za socialno delo pri odločanju o teh vprašanjih. Številni roditelji, ki jim od roditeljske pravice ostaja le dolžnost plačevati preživnino, lahko le nemočno opazujejo, kako jim drugi roditelj odtujuje otroka, kar v končni posledici pripelje do pretrganja stikov v celoti. Ocenjujemo, da je treba to področje normativno ustrezno urediti, da bodo dejansko in učinkovito varovane pravice otroka do stikov z obema od staršev in da bodo centri za socialno delo oziroma drugi ustrezni državni organi lahko z učinkovitim ukrepanjem preprečili lastniško obnašanje do otroka tistemu od staršev, ki z otrokom živi. Že v obstoječi ureditvi pa bi morali centri za socialno delo pri svojem delu v večji meri upoštevati, da gre pri urejanju stikov med starši in otroki za delovanje, pri katerem morajo biti koristi otrok glavno vodilo. To pa terja zagotovitev stikov tudi s tistim od staršev, pri katerem otrok ne živi, razen v primeru utemeljenih razlogov, ko bi takšno ravnanje ne bilo otroku v korist.

Ne dovolj učinkovito ravnanje smo ugotovili pri centru za socialno delo tudi v primeru šoloobvezne deklice, za katero starša ne dovolita, da bi obiskovala pouk oziroma hodila v šolo. Starša deklice, ki sta se kot pobudnika obrnila tudi na naš naslov, pogojujeta dovoljenje, da bi, po dveh izgubljenih šolskih letih, otrok nadaljeval šolanje, z zahtevami, ki imajo kaj malo ali nič skupnega s koristmi otroka. Kljub našim večkratnim urgencam in posredovanjih pri centru za socialno delo, na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter na Ministrstvu za šolstvo in šport deklica šolskega pouka še vedno ne obiskuje. Tu je šla naša kritika predvsem centru za socialno delo, ki je upravičen in zavezan storiti vse, kar je potrebno za varstvo in vzgojo otroka ter za varstvo njegovih pravic in koristi. Center za socialno delo bi moral ukrepati že tedaj, ko je bilo ugotovljeno, da je otrokov razvoj pri starših ogrožen, pa učinkovito ne ukrepa niti sedaj, ko je nedvomno že nastala škoda v njegovem razvoju. Opozorili smo, da meje avtonomije roditeljske pravice postavlja otrokov interes. Zagotovitev tega interesa pa dovoljuje in zahteva odločne posege v roditeljsko pravico oziroma njeno izvrševanje.

Več pobud smo dobili tudi od oskrbovancev v domovih za starejše. Slednji želijo več možnosti za sodelovanje pri organizaciji dela in življenja v domu, več zasebnosti, drobnih pozornosti in družabnosti. Razmišljati bi bilo treba o drugačni organizaciji življenja in dela v domovih, o intenzivnejšem vključevanju prostovoljnih delavcev in dati večji poudarek pomoči posamezniku in družini na domu.

V letu 1995 smo se pogosto srečevali s socialnimi vprašanji tudi na stanovanjskem področju. Veliko je prosilcev za socialna najemna stanovanja, teh pa je malo. V zadnjih nekaj letih v številnih občinah ni bilo javnih razpisov za dodelitev socialnih stanovanj v najem, čeprav gre za vsakoletno obveznost občin. Veliko prosilcev živi po več let v nemogočih stanovanjskih razmerah, a jim ne uspe, da bi se na občinski listi za dodelitev stanovanj uvrstili dovolj visoko, da bi lahko pričakovali dodelitev socialnega stanovanja. Očitno je sedanji način reševanja stanovanjske problematike preveč prepuščen občinam, ki ne namenjajo dovolj sredstev in ki vsaj po trditvah pobudnikov tudi nimajo zadovoljivega pregleda nad praznimi stanovanji. Še posebej je to problem v večjih mestih in v demografsko ogroženih občinah. Pri tej nalogi bi morala sodelovati s proračunskimi sredstvi tudi država, da bi bili socialni stanovanjski problemi enakomerno obravnavani na vseh območjih.

Nujno bi bilo zagotoviti začasne rešitve stanovanjskih problemov v primerih, ko posamezniki in družine zaradi različnih vzrokov (nenadoma) ostanejo brez stanovanja. V takih primerih se mora družina pogosto razseliti k sorodnikom. Če pa te možnosti ni, lahko centri za socialno delo omogočijo le namestitev otrok v rejniške družine. To pa je, vsaj s stališča koristi otrok, kaj slaba rešitev. Ureditev zavetišč za najnujnejše potrebe zasilnega oziroma začasnega bivališča bi te probleme vsaj omilila in olajšala socialno stisko zaradi izgube stanovanjskih prostorov.

Zavarovanje za brezposelnost je del socialnega zavarovanja. Veliko pobudnikov je v socialno stisko zašlo zaradi izgube zaposlitve oziroma zaradi brezposelnosti. Tu smo pobudnike usmerjali in po potrebi zanje posredovali na pristojnih zavodih za zaposlovanje. Pomagali smo pri uveljavljanju materialnih pravic (pravice do denarnega nadomestila in pravice do denarne pomoči) ter pri uveljavljanju pravice do usposabljanja za vnovično zaposlitev (pomoč posameznikom pri zaposlitvi ali samozaposlitvi). Tako smo večkrat posredovali za zaposlitev invalidov II. in III. kategorije oziroma za njihovo vključitev v katerega od programov na zavodih za zaposlovanje.
 

4.3.2. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje

Med pravicami iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bilo največ pobud s področja pravice do starostne, invalidske in družinske pokojnine in pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Pritožbe v zvezi z odmero pokojnine so se nanašale na upoštevanje pokojninske dobe oziroma obdobja, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove. Nekajkrat je bilo sporno, kateri prejemki se štejejo za izračun pokojninske osnove. Pobudniki so zatrjevali tudi nepravilnosti pri načinu usklajevanja pokojnin. Na področju invalidskega zavarovanja je bilo največ pritožb zaradi razvrstitve v določeno kategorijo invalidnosti. Kljub posebnemu varstvu delovnih invalidov II. in III. kategorije invalidnosti, ki praviloma izgubi zaposlitev samo, če s tem soglaša, pa je bilo, zlasti zaradi stečajev in lahkomiselnih sporazumnih prenehanj delovnih razmerij, več pobud povezanih tudi s pravico do nadomestila plače za čas čakanja na drugo zaposlitev.

Pobudniki so se pritoževali nad neenakopravnostjo med upokojenci, ki so pravico do pokojnine uveljavljali v različnih časovnih obdobjih. Zaznali smo tudi nestrinjanje z ureditvijo, po kateri upravičenci do družinske pokojnine po pokojnem zakoncu nimajo pravice do deleža svoje lastne pokojnine.

Veliko pobudnikov je zgolj želelo naše posredovanje na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da bi se njihove zadeve hitreje reševale. Več je bilo tudi pritožb zoper postopke in odločanje invalidskih komisij. Pogosto pa so pobudniki zgolj želeli informacijo o možnostih uveljavljanja različnih pravic s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pobudnike smo seznanjali s postopkom uveljavljanja teh pravic ter jih napotovali na pristojne območne enote zavoda, ki na prvi stopnji odločajo o zahtevkih za uveljavjanje pravic in opravljajo druge naloge v zvezi z izvajanjem zavarovanja.

Največ pobud pa se je nanašalo na pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja nekdanjih vojaških zavarovancev (vojaške pokojnine). Aktivne vojaške osebe in druge osebe, katerih status je bil urejen v zakonih, ki so urejali službo v nekdanji JLA, so bile pokojninsko in invalidsko zavarovane po zveznem zakonu. Oktobra 1991 pa je nosilec vojaškega zavarovanja (sklad s sedežem v Beogradu) prenehal izplačevati pokojnine in druge dajatve upravičencem v RS. Z razpadom SFRJ so te obveznosti postale predmet sukcesije držav. Po splošnih načelih mednarodnega prava o sukcesiji držav bi morale države naslednice SFRJ prevzeti obveznosti iz tega zavarovanja do zavarovanih oseb po merilu pripadnosti zavarovane osebe države naslednice, ki je lahko bodisi državljanstvo bodisi stalno prebivališče zavarovane osebe. Slovenskim državljanom, ki stalno prebivajo na ozemlju ZR Jugoslavije, nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev še zdaj izplačuje pokojnine in druge dajatve enako, kot velja za tamkajšnje državljane oziroma za druge upravičence.

V Sloveniji določa pravice vojaških upokojencev 18. člen ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. Izvršilni predpis, ki ureja to problematiko, pa je odlok nekdanjega izvršnega sveta skupščine RS o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin iz leta 1992. V odloku ni urejeno vprašanje pravic do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnin za telesne okvare za upravičence, ki kasneje izpolnijo pogoje, pri katerih bi po vojaških predpisih ali po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pridobili te pravice. Po 50. členu ustave je treba pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja urediti z zakonom. Državni zbor je 22. marca 1995 v prvi obravnavi zavrnil predlog zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja nekdanjih vojaških zavarovancev. Nujno je, da se ta zakon čimprej sprejme ter tako zagotovi upravičencem socialna varnost ne glede na to, da ni sporazuma o pravnem nasledstvu nekdanje SFRJ. Posameznik ne sme trpeti škodnih posledic, če se države naslednice SFRJ ne morejo sporazumeti o pravnem nasledstvu.

V pogovoru s predstavniki mariborskega društva slepih in slabovidnih smo se seznanili z zelo resnim problemom, ki zadeva njihov položaj v spremenjenih socialnih in gospodarskih razmerah.

Ugotavljamo, da nekatere skupine slepih in slabovidnih ne prejemajo nobenih oblik materialnega varstva. To velja zlasti za otroke, gospodinje in za osebe, ki niso v delovnem razmerju.

V zadnjem času se je zaradi spremenjenih gospodarskih razmer znatno poslabšala socialna varnost slepih in slabovidnih, ki so se poklicno usposobili (največkrat za poklic telefonista) in se zaposlili. Položaj se je poslabšal zato, ker ostajajo brez zaposlitve kot tehnološki presežek, ker nimajo priznanega statusa invalida. Z izgubo zaposlitve izgubijo tudi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, ki je vezan na plačo ali drug prejemek. Poklic, za katerega so se usposobili, pa največkrat ne daje dobrih možnosti za ponovno zaposlitev.

Na problem slepih in slabovidnih, ki ne prejemajo nobenega materialnega varstva in ne dodatka za pomoč in postrežbo, smo opozorili Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter Urad vlade za invalide. Ministrstvo nam je odgovorilo, da bodo opravili pogovor s predstavniki Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije in jih seznanili s predvidenimi spremembami zakonov, ki urejajo varstvo invalidov.

Po našem mnenju je treba čimprej sprejeti ustrezne ukrepe, ki bodo zagotavljali minimalno materialno varstvo slepim in slabovidnim, ki ne prejemajo nobene pomoči. Glede na dejstvo, da je Slovenija socialna država, bi bilo nujno treba proučiti možnosti za vključitev slepih v sistem invalidskega varstva in jim zagotoviti status invalidov.
 

4.3.3. Zdravstveno zavarovanje

Zdravstveno zavarovanje zagotavlja socialno varnost v primeru bolezni, poškodbe, poroda ali smrti. Zdravstveno zavarovanje je obvezno in prostovoljno. Obseg obveznega zdravstvenega zavarovanja je določen v zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, vrste in obseg pravic, pogoje in postopke za njihovo uresničevanje in varstvo pa urejajo pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sprememba teh pravil, sprejeta v letu 1995, temelji na varčevalnih ukrepih.

Iz pobud posameznikov smo zaznali, da številni posamezniki novo ureditev zdravstvenega zavarovanja občutijo kot zmanjševanje oziroma utesnitev preje priznanih pravic oziroma njihovega obsega. Tako smo obravnavali pritožbo 100 odstotnega invalida, ki potrebuje koncentrator kisika. Z uveljavitvijo novih predpisov zdravstvenega zavarovanja mu je bila odvzeta pravica do delnega kritja stroškov električne energije, ki jo porabi aparatura, na katero je življenjsko vezan.

Obravnavali smo tudi pobude v zvezi s postopkom napotitve na zdravljenje v tujino ter v zvezi s priznanjem statusa zavarovane osebe. Tako smo obravnavali pobudo posameznika, ki je ožji družinski član zavarovanca, vendar nima pravice do zdravstvenega varstva, ker ima prebivališče na območju druge republike nekdanje SFRJ, s katero še ni sklenjena ustrezna pogodba. Vlada RS je 2. marca 1995 sprejela stališče, s katerim je določila, da so zavarovani tudi ožji družinski člani zavarovancev obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki so tujci, če imajo v naši državi izdano dovoljenje za začasno bivanje tujca za čas veljavnosti tega dovoljenja (več kot tri mesece) in če so izpolnjeni tudi vsi drugi pogoji za pridobitev lastnosti zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju v RS. Zakonske ureditve te pravice pa (še) ni.

Skrb zbujajoče je vsako oteževanje uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Tovrstne pritožbe je sprožilo navodilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o potrjevanju zdravstvenih izkaznic samostojnim zavezancem za prispevek, njihovim družinskim članom ter delavcem in njihovim družinskim članom. Zaradi nerednega plačevanja prispevkov za zdravstveno zavarovanje je zavod sklenil, da bo pred potrditvijo zdravstvene izkaznice zahteval dokazilo o plačilu prispevka. V primerih, ko zavezanec za prispevek dolguje več kot dvomesečno zapadlo obveznost, zavod zdravstvene izkaznice ne bo potrdil. Ob obravnavanju teh primerov smo poudarili, da ustava zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje, kar pomeni, da zavarovanci in njihovi ožji družinski člani ne smejo trpeti škodljivih posledic, če zavezanci prispevkov ne plačujejo redno.

Odmeven je bil tudi primer na novo ustanovljenega podjetja, ki je od prejšnjega podjetja prevzelo delavce, razen tistih, ki so bili že dalj časa v bolniškem staležu. Ne staro in ne novo podjetje nista plačevali prispevkov za zdravstveno zavarovanje za primer bolezni, zavod za zdravstveno zavarovanje pa zato ni izplačeval nadomestila plač v času začasne zadržanosti od dela. Pri tem se je skliceval na zakonsko normo, da nadomestilo ne more biti višje od plače, ki bi jo ti delavci prejemali na delovnem mestu (nekdanji) delodajalec pa teh podatkov zavodu ni sporočil. Dosežena je bila rešitev, da je zavod delavcem izplačal nadomestilo neposredno in to v višini zajamčene plače.

Pri obravnavanju pobud s področja zdravstvenega zavarovanja smo ugotovili, da posamezniki premalo poznajo pravne poti oziroma pritožbene možnosti za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Na posameznem primeru pa smo opazili, da odločbe, ki jih izdaja zavod v upravnem postopku, nimajo vedno zadostne obrazložitve z razlogi v dejanskem (glede vseh odločilnih dejstev) in pravnem pogledu.
 

4.3.4. Zdravstveno varstvo

Na področju zdravstvenega varstva je bilo največ pritožb povezanih z opravljanjem zdravstvene dejavnosti. Nekaj pobudnikov je zatrjevalo nestrokovno zdravljenje. V vseh teh primerih smo prejeli odgovor, da je bilo zdravljenje v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino. Nekaj bolnikov v psihiatričnih bolnišnicah se je pritoževalo zaradi zdravljenja proti njihovi volji. Ta problem je povezan s prisilno hospitalizacijo, kar obravnavamo v poglavju omejitev osebne svobode.

Zasledili smo več primerov, ko pobudnikom ni bil dovoljen vpogled v njihovo zdravstveno dokumentacijo. Vsi primeri zanikanja pravice vpogleda v zdravstveno dokumentacijo so bili povezani z očitki nestrokovnega ali nevestnega zdravljenja. Obrnili smo se na Ministrstvo za zdravstvo, ki je potrdilo naše mnenje, da ni razloga za zadrževanje zdravstvene dokumentacije s strani zdravstvenih zavodov, v katerih se je bolnik zdravil.

Obravnavali smo pobudo zdravnika specialista ginekologije, ki je, dokler je bil zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu, izvajal program homologne inseminacije, v zasebni zdravstveni dejavnosti pa mu je ta dejavnost onemogočena, saj je zavod za zdravstveno zavarovanje z njim sklenil pogodbo za opravljanje programa specialistične ambulantne dejavnosti s področja ginekologije, ki pa ne vključuje programa homologne inseminacije. Zavod je takšno pogodbo sklenil ob sklicevanju na sklep zdravstvenega sveta pri Ministrstvu za zdravstvo z dne 4. maja 1994, ki prepoveduje zdravljenje neplodnih zakonskih parov s sodobnimi metodami zdravljenja z zdravstveno pomočjo zunaj Kliničnega centra v Ljubljani in učne bolnišnice v Mariboru. Pobudnik, ki mu je sicer podeljena koncesija za opravljanje javne službe v specialistični ambulantni zdravstveni dejavnosti ginekologije in porodništva brez omejitve za izvajanja programa homologne inseminacije, ocenjuje takšno prepoved kot diskriminacijo. Ministrstvo za zdravstvo je opozorilo, da gre za začasno prepoved do sprejema zakonodaje s področja spočetja z zdravstveno pomočjo (zakona o oploditvi z zdravstveno pomočjo). Pri tem se sklicuje na določena neskladja med interesi posameznika in zakonskimi določili, kaj medicina sme storiti in česa ne. Pri obravnavanju pobude smo izhajali iz stališča, da mora biti nadzor nad strokovnostjo dela v enaki meri zagotovljen v državni in v zasebni zdravstveni dejavnosti. Ministrstvo za zdravstvo smo opozorili, da je treba čimprej in na celovit način urediti področje oploditve z zdravstveno pomočjo, saj je v nasprotju s pravno državo, da posledice pravne neurejenosti trpijo izvajalci, pa ne nazadnje tudi porabniki tovrstnih zdravstvenih storitev, ki imajo pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda.

V zvezi z opravljanjem zdravstvene dejavnosti ugotavljamo kot skrb zbujajoče dejstvo, da je pogosto posameznik vezan na dolgo čakanje, da pride do zdravnika specialista. Pri tem se v javni zdravstveni dejavnosti delajo razlike, ko so samoplačniki na vrsti tako rekoč takoj. Bolniki, ki uveljavljajo pregled na podlagi napotitve osebnega zdravnika in na stroške zavoda za zdravstveno varstvo, pa morajo čakati nesorazmerno dlje. Takšna diskriminacija je neutemeljena in bi jo moral zavod za zdravstveno zavarovanje preprečiti.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.