Natisni vsebino

Govor varuha ob obravnavi Letnega poročila 2001 v parlamentu

28.11.2002 14:26
Kategorija: Delovanje in dogajanje, Odnosi z državnimi organi, Govori


Spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani ministri, spoštovani ostali predstavniki vlade in javnosti

 Vem, da ste vsi natančno prebrali sedmo letno poročilo varuha človekovih pravic, zato bom v tem uvodu kratek. Najprej pa se vam moram zahvaliti za spremenjen poslovnik Državnega zbora v točki, ki od DZ zahteva, da varuhovo poročilo obravnava na jesenski seji. S tem je tudi formalno dana človekovem pravicam tista teža, ki jo morajo imeti v vsaki sodobni družbi. Prav tako se zahvaljujem Vladi za hiter odziv na Poročilo, saj je zelo hitro podala lastne pripombe nanj in s tem pokazala resen odnos do reševanja perečih družbenih problemov. Vlada je namreč nemudoma analizirala ugotovitve iz Poročila, o njih napisala svoje mnenje ter temu poročilu posvetila tudi eno izmed svojih sej, na katero je tudi povabila varuha človekovih pravic.

Žal pa ima to mnenje Vlade nekaj pomankljivosti. Prva je v tem, da mnenje ni pripravljeno enotno za vse njene dele, kar utrjuje kritike, da Vlada še vedno ne deluje enotno, ampak bolj kot zbirka posameznih resorjev. Pri tem ugotavljam, da nekaterih delov poročila sploh ne omenja, druge pa obravnava nesorazmerno podrobno; ponekod se ponavljajo opisi ureditev in podatki, ki niso sporni ali nniso bistveni, drugje pa pomembne probleme izpušča. Tako v mnenju sploh ni opredelitve glede problematike podzakonskih aktov, opisane v poročilu in je po našem mnenju eden najpomembnejših problemov. Pri tem bi morda veljalo poudariti, da so najbolj pomanjkljive opredelitve glede tistih vprašanj, ki zadevajo več resorjev. Morda bi lahko strnil, da manjka celovit pogled Vlade kot celote in ne le posameznih ministrstev o tem, kako Vlada vidi stanje človekovih pravic, kot se kaže iz poročila in kaj bo kot najbolj pristojna naredila, da se stanje izboljša.

Najprej nekaj splošnih besed o poročilu

V lanskoletni razpravi v Državnem zboru je bilo danih nekaj predlogov za izboljšanje poročila; večino smo jih upoštevali, nekaterih pa nismo mogli. Med drugim je bilo predlagano, da bi bilo poročilo krajše. To je tudi naša želja, a realnost je bolj zahtevna. Ker se kršitve pojavljajo na številnih različnih področjih, jih je težko strniti na nekak skupni imenovalec pri tem pa še ostati dovolj konkreten. Težav je več vrst. Namen poročila je tudi izobraževanje: analiza posameznih kršitev naj bi povzročiteljem pomagala te napake odpravljati, državljanom pa nudila nasvete, kako se v podobnih primerih obnašati. Po drugi strani pa je zelo problematično narediti izbor tistih kršitev, ki bi jih lahko izpustili iz poročila: vsaka kršitev je za posameznika huda in mi težko odločamo, katero izpustiti in katero uvrstiti v poročilo. Zato je letošnje poročilo še vedno obsežno. Vsakdo, ki ga želi, ga dobi brezplačno, dostopno pa je tudi na naši spletni strani. Ker je ena od nalog varuha človekovih pravic – Slovenija namreč nima posebne institucije za promocijo človekovih pravic – tudi seznanjanje in dvigovanje samozavedanja ljudi o tem področju, se bomo v bodoče tudi aktivneje lotili informiranja, predvsem pri mladih.

Naj tu dodam še nekaj besed o načinu dela varuha človekovih pravic, saj pogosto prihaja do nerazumevanja ali vsaj nesporazumov. Nekajkrat sem slišal, da je naše delo preveč kritično in da včasih preveč ostre reakcije blokirajo komunikacijo. Naj citiram komentar k 159. členu Ustave, v katerem je opredeljeno delo varuha človekovih pravic: “Varuh ni del mehanizma oblasti, ampak je prej protioblast, saj s svojim delovanjem omejuje njeno samovoljo pri poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine.”. Ta položaj “protioblasti” določa raven kritičnosti varuha. In priznati moram, da sam intimno mislim, da smo še premalo kritični. Ta vtis še posebej potrjujejo naši vsakdanji stiki z ljudmi, izgubljenimi v pogostem prepletanju kolesij državne oblasti, neobčutljivosti uradnikov, interesov močnikov in mogočnikov, pogosto pomanjkljivimi predpisi in neodločnostjo ali vsaj nezainteresiranostjo državnih institucij, ki delujejo prepočasi in premalo odločno pri zaščiti šibkih posameznikov.

Kratek povzetek nekaterih najpomembnejših razlogov za kršitve
 

1)Neoptimalna organiziranost države (v širšem smislu)

 Temeljitejšo proučitev in po potrebi korekcije bi zahtevala naslednja vprašanja, ki zaradi neurejenosti povzročajo kršitve:

- zagotovitev koordinacije dela med resorji in znotraj resorjev

- teritorialna organiziranost uprave in pomankljiva mreža lokalne samouprave (velikost in funkcije občin, problem pokrajin, upravni okraji, položaj upravnih enot in drugih dekoncentriranih služb državne uprave)

-nedomišljena deetatizacija državnih funcij in prenos javnih pooblastil na stanovska združenja (notariat, sodni izvršitelji, zdravniška, notarska, odvetniška zbornica)

 2) Pomanjkljivi predpisi

-sestavljanje pravnega sistema po zgledih iz drugih držav ob različnem upoštevanju naših posebnosti

-hitenje ob preobilici zakonodajnega dela

-sprejemanje zakonov brez temeljitih analiz stanja. (Pogosto se sprejemajo zakoni brez ali z nerealno ocenjenimi finančnimi in drugimi posledicami, pa tudi možnostmi za izvedbo v določenih rokih)

- prepogosto je spreminjanje predpisov - včasih celo pred začetkom njegovega izvajanja

-napake pri odločanju, pripravljanju in izdajanju podzakonskih predpisov.

-Preveliko število instanc v upravnih in nekaterih drugih zadevah ne povečuje pravne varnosti..

 

3)Nepopolno izvajanje predpisov

- premajhna je vloga ministrstev pri zagotavljanju pravilnega, enotnega in učinkovitega izvajanja - ni pravočasnih vsebinskih in organizacijskih navodil

- kršitve zakonskih rokov za odločanje so postale že vsakdanjik, ob tem pa ni nikakršnih sankcij. Pri tem velja posebej poudariti, da je zakonski rok dveh mesecev za izdajo in vročitev odločbe pri odločanju upravnih organov na prvi stopnji  še vedno pogosto kršen tudi v postopkih, v katerih se zagotavlja varovanje koristi otrok, kot je na primer postopek urejanja pravice do osebnih stikov otroka s staršema. Kaže, da se je država očitno kar sprijaznila s takšnimi kršitvami roka, določenega v interesu otrok v postopku.

 -ni vselej dovolj restriktivne razlage dopustnosti posegov v človekove pravice, po drugi strani pa so razlage določb o pravicah zožujoče

-neenako sta obravnavana posameznik in država

- nezadostna je strokovna usposobljenost uslužbencev, kar se kaže v  napakah pri vodenju postopkov in v izdanih aktih

- pogosto je problematičen tudi odnos med javnimi uslužbenci in "strankami"

- delo inšpekcij je neučinkovito – pogosto so le opazovalci, ki pišejo zapisnike in odločbe, ki jih nihče (predvsem pa kršitelji) ne upošteva

- premajhni so  učinki drugih kontrolnih organov (računsko sodišče, urad za revizijo javnih naročil, proračunska inšpekcija, urad za korupcijo, pranje denarja)

- nezadostna je kontrola zakonitosti dela in finančnega poslovanja občin.

 4) Ob tem je potrebno poudariti, da še vedno ni sprejeih vrsto zakonov pomembnih za varstvo človekovih pravic, kot so npr.:

-Zako o duševnem zdravju, ki bi uredil področje duševnega zdravja, pa tudi pravice bolnikov z duševnimi motnjami kljub že večletnemu opozarjanju varuha;

-Zakon, ki bi urejal ustavno pravico do pridobitve informacij javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS – 2. točka skepov DZ)

-Nov zakon o urejanju prostora in posegov v prostor (2. alineja, 5. točka sklepov)

- Spremembe zakona o volitvah v državni zbor, s katerimi bi se rešila vprašanja, ki izhajajo iz odločb US; (12. točka sklepov)

 5)  Zakonodajalec se tudi ne odziva pravočasno na ugotovitev ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo.

 6)  Ni še zagotovljena pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Večletno čakanje po vložitvi tožbe na prvi narok za glavno obravnavo v pravdnih zadevah, zlasti pred nekaterimo okrajnimi sodišči, je še vedno skoraj pravilo. Ob hitrem sojenju je potrebno poudariti tudi pravico do kakovostnega sodnega odločanja, kar ni vedno zagotovljeno.

 Zaključek in še nekaj besed o prihodnosti

 V prihodnosti je nujno zagotoviti večjo odgovornost državnih organov za spoštovanje zakonitosti in podpreti tudi napore za njihovo racionalnejšo organizacijo. Prenehati je potrebno s preveliko lahkotnostjo pri sprejemanju nekaterih zakonov, ki se ne morejo izvajati ali niso izdani podzakonski akti. Skratka, ne delujejo tako, kot bi morali. Ob pravnem vidiku ureditve države je potrebno upoštevati socialno integriranost družbe, saj je po ustavi Slovenija pravna in socialna država. Ker pogosto ne gre toliko za neposredno kršitev pravic kot za nezagotovitev pogojev za njihovo uresničevanje, je državljane treba spodbuditi, da k uveljavljanju svojih pravic pristopijo aktivneje. Na posameznih področjih (npr. zdravstvo) pa je nujno potrebno sprejeti tudi predpise, ki bi zagotavljale učinkovite pritožbene poti. Ne morem tudi mimo tega, da ne bi poudaril, da je v družbi opazna premajhna toleranca do drugačnih, zato je potrebno začeti z aktivnim spoznavanjem in razumevanjem drugačnosti. Obstaja tudi prikrita diskriminacija in pomanjkanje volje za njeno odpravo. Zato DZ predlagam, da naloži vladi, da pripravi strategijo protididkriminacijske politike, v njeno izdelavo pa naj vključi tudi posamezne Urade, katerih obstoj je namenjen tudi tem vprašanjem (Urad za verske skupnosti, invalide in bolnike, narodnosti, mladino ipd.). Tako strategijo nujno potrebujemo, zahtevala pa jo bo tudi naša vključitev v EU. V pomoč naša institucija ponuja svoje znanje, na vas pa je, da temu dodate politično voljo in materialna sredstva, ki bi bila za to potrebna.

 

 

 


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.