Natisni vsebino

Človekove pravice in svoboščine v tranziciji - primer Slovenije

06.05.1998 14:43
Kategorija: Referati


 

SPOŠTOVANJE IN VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V SLOVENIJI - IZKUŠNJE IN DILEME
Ljubljana, 6. maj 1998

 

ČLOVEKOVE PRAVICE IN SVOBOŠČINE V TRANZICIJI - PRIMER SLOVENIJE
Ivan Bizjak, varuh človekovih pravic

Posvet smo pripravili kot začetek označevanja petdesetletnicesplošne deklaracije človekovih pravic. Pomen te deklaracije je izrazitoaktualen tudi za današnji čas in naše tranzicijske razmere. Deklaracijapredstavlja priznanje in potrditev enakosti vseh članov človeškedružine, najsi bodo veliki ali majhni, bogati ali revni, izhajajoč iznjihovega dostojanstva - ne glede na kraj rojstva, položaj, barvo kože,spol, jezik, veroizpoved ali politično usmeritev. Služila je kot temeljštevilnim aktom in mehanizmom, ki so bili sprejeti in vzpostavljeni vdrugi polovici dvajsetega stoletja na svetovni in regionalni ravni.Spoštovanje in varovanje človekovih pravic je doživelo v tem časuobčuten razvoj, čeprav se še vedno pojavljajo “barbarska dejanja,žaljiva za človeško vest”, zoper kakršna je bilo uperjeno prizadevanje,ki je po koncu druge svetovne vojne rodilo med drugim tudi omenjenodeklaracijo.Takim dejanjem smo bili priča celo v naši bližnjisoseščini. Ravno dogajanja te vrste opozarjajo, da mora bitispoštovanje človekovih pravic stalno v ospredju prizadevanj odgovornihv vseh državah, seveda tudi v Sloveniji.

Petdesetletnica splošne deklaracije človekovih pravic je priložnost, kovelja temeljiteje pregledati stanje spoštovanja in uveljavljanjačlovekovih pravic v naši državi. Najboljša proslava obletnice pa jeizboljšanje stanja na tistih področjih, kjer zagotovljene pravice nisouveljavljene v celoti in za vse ali kjer prihaja do nepravilnosti inpomanjkljivosti.

V prvem delu razmišljam o posebnostih varovanja človekovih pravic vtranzicijskih razmerah, drugi del predstavlja nekatere ugotovljenepomanjkljivosti, ki vplivajo na uresničevanje človekovih pravic, tretjidel pa izkušnje in posebnosti v zvezi z varovanjem pravic v naši državi.

Okvir obravnave - tranzicija in človekove pravice

Današnji posvet želi osvetliti posebnosti zagotavljanja in varovanjačlovekovih pravic v tranzicijskih razmerah. Tema sugerira trditev, dagre za določeno posebnost pri varovanju in spoštovanju človekovihpravic, da ima torej tranzicija kot stanje in proces specifičen vplivna položaj posameznika in spoštovanje človekovih pravic. Tej podmenigre vsekakor pritrditi, kar želim osvetliti s teoretičnega inpraktičnega vidika.

Tranzicija pomeni prehod iz enega družbenega in gospodarskega sistema vdrugega. Gospodarski vidik tranzicije puščam ob strani, čeprav jemogoče zatrditi, da ima tudi ta preobrazba svoj odraz pri uresničevanjučlovekovih pravic, zlasti tistih socialne narave. V političnem smislupa gre za prehod od v bistvu totalitarnega sistema v demokratičnoureditev, uveljavitev pravne države in človekovih pravic.

Ureditev, iz katere izhaja slovenska tranzicija, kljubdemokratizacijskim prizadevanjem ni bila naklonjena človekovimpravicam. Praksa in kultura varovanja človekovih pravic nista bilivzpostavljeni. Se pa je v civilnodružbeni sferi pred dejanskoodstranitvijo prejšnjega sistema vzpostavila izjemna senzibilnost zavprašanja človekovih pravic, ki se je izrecno odrazila tako vosamosvojitvenih prizadevanjih in predhodnih poskusih zademokratizacijo nekdanje skupne države, kot tudi v slovenski ustavi. Taobčutljivost pa je kasneje precej usahnila zlasti pri tistih nekdanjihdelih civilne družbe, ki so se prelevili v politično elito. S tem jehkrati prišlo do izrazite oslabitve civilne družbe, kar še danesobčutimo zlasti pri oblikovanju politik na področjih, kjer mora civilnadružba odigrati vlogo korektiva volji političnih elit.

Tranzicijska preobrazba pomeni korenite spremembe zakonodaje, oblastnihstruktur in prakse državnih organov. Ob demokratičnih spremembah jekazalo, da je mogoče to obsežno nalogo opraviti v kratkem času. Vsebolj pa postaja jasno, da je to dolgotrajen in zapleten proces. Posebejtežavno in dolgotrajno je spreminjanje miselnosti ljudi, ki je potrebnoza spremembo prakse državnih organov in njihovih uradnikov. VSloveniji, pa tudi v nekaterih drugih državah, ki so nastale po propadukomunizma, pa je potrebno poleg navedenega tudi vzpostaviti celovitodržavno subjektiviteto in razrešiti številna vprašanja, ki jih jeprinesla osamosvojitev. V mislih imam zlasti urejanje statusnihvprašanj oseb iz nekdanje skupne države in podobne probleme. To je legrob oris procesov, ki so še vedno v teku v naši in drugih državah zobmočja srednje in vzhodne Evrope. Posledica takšnih dogajanj je na enistrani nestabilen in zaradi pogostih sprememb ne povsem konsistentenpravni red, na drugi strani pa vrsta državnih organov, ki so dobesednozasuti z vlogami in je zato njihovo odločanje izrazito dolgotrajno,včasih pa tudi neučinkovito. K temu je treba prišteti velikapričakovanja ljudi, ki so si obetali pozitivne in hitre spremembe, patudi popravo nepravilnosti, ki so se zgodile v preteklosti. Vsenavedeno se dogaja le počasi. Hkrati pa se številni ljudje srečujejo spoprej nepoznanimi problemi, zlasti z brezposelnostjo in posledičnotudi s socialno stisko.

Demokratična pravna država

Človekove pravice so lahko dobro varovane le v demokratični pravnidržavi. Tranzicija je pot do take države. Ko govorimo o tranziciji, semoramo torej zavedati, da cilja še nismo dosegli. Prehod zahtevaspremembo (modernizacijo) zakonodaje, struktur in prakse, kar pa niizvedljivo brez temeljite spremembe miselnosti odločujočih.

Pravno državo lahko opredelimo kot vladavino zakonov za razliko odvladavine ljudi (Bobbio). Pojem pravne države razumem v tangencialnemsmislu. Ob ugodnih pogojih konvergenčnega delovanja vseh struktur, kijih zadeva vladavina zakonov, - od zakonodajalca do neposrednegaizvrševalca oblasti – , se je mogoče idealu pravnosti poljubnopribližati in s pozornim delovanjem vseh mehanizmov, ki sovzpostavljeni za to, tudi ohranjati stanje, ki bo kar najbližjeidealnemu. Na ta način je mogoče odpravljati in preprečevati vdorevladavine ljudi, za katere nobena država ne more biti imuna, pa naj greza samovoljo zadnjega uradnika na okencu upravne enote, policista nacesti ali zakonodajno telo.

Da bo vzpostavljena vladavina zakona, mora obstajati zakon – celovit,jasen, povezan, neprotisloven pravni sistem, ki se spreminja inprilagaja na način, ki pri državljanih ohranja in krepi zaupanje vpravo, ki je za vse enak in ki se dejansko izvaja. Vsakdo lahko odnjega pričakuje ustrezno zaščito svojih pravic in interesov ter hkrative, da se ne bo mogel izogniti predpisanim sankcijam, če njegovoravnanje ne bo v skladu s predpisanim. Prikazano idealno stanje sevedasamo potrjuje osnovno tezo, da je pravna država ideal.

Konsolidirana demokracija je drugi neobhoden element za učinkovitouveljavljanje in varovanje človekovih pravic. Posebej je ta elementpomemben za zunajsodne oblike zaščite človekovih pravic, kakršna jeinstitucija varuha. Glede opredelitve demokracije se ne bi spuščal vteoretska razglabljanja. Za razpravo o okviru, ki omogoča učinkovitovarovanje človekovih pravic sta pomembni temeljni razsežnostidemokracije, kot ju je opredelil Dahl. To sta pluralistična konkurencain politična participacija. Uresničitev teh dveh razsežnosti v velikimeri vpliva na obnašanje elit, ki si ne morejo nekaznovano privoščitiarbitrarnosti in samovolje, pa tudi ne pravne ureditve, ki bi dajalaizrazito prednost določenim skupinam in potiskala ob rob nekateredruge. Sistem organizirane negotovosti, kot demokracijo opredeliPrzevorski, preprečuje prisvojitev oblasti s strani določene elite, karje najresnejša grožnja spoštovanju pravic in svoboščin. Seveda pa pravapluralistična konkurenca ni že kar vzpostavljena, čim so dane možnostivečstrankarskih volitev. Še bolj to velja za politično participacijo vnajširšem pomenu besede. Za sodbo o tem, kako daleč smo prišli na potipreobrazbe, bi veljalo preveriti, kako dobro so uveljavljeni iz teorijeznani (Dahl) proceduralni in institucionalni minimumi. Ob formalnemizpolnjevanju teh kriterijev je namreč jasno, da so vsebinsko nekaterizelo šibko uresničeni, zlasti glede pluralizma virov informiranja invzročne zveze med vladno politiko in voljo volilcev.

Socialni vidik tranzicije

Ob pravnem in političnem vidiku tranzicije ne smemo spregledatisocialnega vidika. Ob svoboščinah je za demokracijo potrebna tudiznosna socialna raven. Preobrazbeni procesi za različne kategorijeljudi prinašajo nove socialne probleme. Na splošno rečeno se pojavljagrožnja pomanjkanja in revščine za mnoge, ki kaj takega nisopričakovali. Da je takšen razvoj za mnoge ljudi spodkopavanje njihovegačloveškega dostojanstva in tako tudi na njem temelječih temeljnihpravic, ni treba posebej dokazovati. Za vzpostavitev trdne demokratičnedržave, ki spoštuje človekove pravice, je zato istočasno z demokracijoin tržnim gospodarstvom pomembna vzpostavitev obsežnih socialnihvarovalk. V nasprotnem primeru “grozi nevarnost, da bi lahkodemokratično doseženi rezultati ekonomske in socialne politike ostalipod določenim pragom znosnosti za velike dele prebivalstva”. –Slovenijo smo z ustavo opredelili kot socialno državo, vendar socialnapolitika ne daje zadostnih in sprotnih odgovorov za socialne problemetranzicije, kar bo imelo negativne posledice za demokratičnopreobrazbo, slabo pa vpliva tudi na nadaljnjo krepitev demokracije.

Temeljni problemi na področju človekovih pravic, ki izhajajo iz tranzicijskih okoliščin

Na varstvo človekovih pravic vpliva kar nekaj okoliščin, ki koreninijov tranziciji ali so z njo tesno povezane. Navajam tri glavne sklopeproblemov.
1. Stabilen pravni red ni vzpostavljen, vladavina zakonov je šibka inobčasno protislovna, možnost arbitrarnega odločanja je uporabljenaprepogosto, spremembe zakonov, ki prinašajo nedorečene rešitve,občutijo ljudje kot kršitev njihovih pravic. Zato ne presenečajopogoste zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti in posledičnerazveljavitve določb številnih zakonov. Zamude pri izdaji izvedbenihpredpisov so prej pravilo kot izjema, zato tudi za pravice posameznikapomembnih predpisov ni mogoče začeti korektno izvajati. Pravne prazninese skuša zapolnjevati z analogijami, praviloma v škodo posameznika.

2. Državne institucije ne odločajo v zakonitem roku oziroma v razumnemčasu. Nekatere ne uspejo učinkovito izvajati predpisov. Dolgotrajnostsodnega varstva pravic v mnogih primerih daje enake učinke, kot četakega varstva sploh ne bi bilo.

3. Zaostrujejo se številni socialni problemi, ki posledično pomenijoodrivanje dela prebivalstva na družbeni rob, v brezperspektivnost inbrezizhodnost. To velja zlasti za tiste probleme, ki imajo vzrok vdolgotrajni brezposelnosti.
Tovrstni problemi niso slovenska posebnost. Zasledimo jih lahko tudi vdrugih državah na podobni poti. Ugotovitve o nestabilnem pravnem reduin o nepreglednosti pogosto spremenjenih predpisov navaja na primerpoljski ombudsman, ki še posebej opozarja na problem razlage predpisovzgolj z internimi navodili ali dopisi. Glede problemov zdolgotrajnostjo sodnih postopkov pa je madžarska varuhinja navedlaugotovitev, da sodniki na novo pridobljeno neodvisnost vse prevečkratrazumejo kot nedotakljivost in neodgovornost.

Navajam še nekaj konkretnih ugotovitev in opozoril, ki jih – nekatereže več let zapored – kot varuh človekovih pravic naslavljam pristojnim.

    * nedorečen pravni red se zlasti na področjih,pomembnih za varovanje človekovih pravic, zelo počasi dograjuje: odštevilnih zakonov, navedenih v lanskem poročilu varuha, ki bi jih bilotreba čimprej sprejeti ali spremeniti, sta bila lani sprejeta le dva.Veliko je še z novo ustavo neusklajene zakonodaje, odkritepomanjkljivosti novih zakonov pa niso odpravljene v primernem času.

    * državni organi delujejo neučinkovito in celonezakonito: v zadnjih treh letih so se še povečali zaostanki nanekaterih sodiščih, opaženi zaostanki so marsikje še daljši, v upravnihpostopkih pa opažamo celo nove primere kršitev zakonskih rokov.Učinkovitih ukrepov za izboljšanje stanja ni.

    * odkrite nepravilnosti se prepočasi odpravljajo:problem je očitno v določanju prioritet, saj ni mogoče verjeti, daodgovorni niso sposobni razrešiti pogosto precej preprostega problema.

    * obveščanje javnosti o vladnih namerah jepomanjkljivo: posameznik si iz obvestil in pojasnil o vladnih namerahin uveljavljenih ukrepih težko ustvari jasno sliko o razlogih inposledicah vladnega ravnanja in se mu težko racionalno prilagaja. Totoliko bolj, ker javno obveščanje pogosto podlega senzacionalističnemupristopu, pri katerem afere prednjačijo pred drugimi sporočili.

    * usklajevanje med resorji za rešitev problemov jepredolgo: problem, ki zadeva le en resor, je ob normalni zavzetostiodgovornih možno rešiti v primernem času. Ko pa je potrebna uskladitevvečih ministrstev, pa praviloma prihaja do dolgotrajnega usklajevanja,pogosto brez rezultata. Včasih pa do ustreznega usklajevanja sploh nepride.

    * odnos države do posameznika je pogosto neprimeren- tako glede spoštovanja njegovega dostojanstva kot glede popolnegaobveščanja in pomoči.

    * pomanjkljiva je skrb za nekatere skupine, kinosijo največje breme gospodarske preobrazbe: dolgotrajno brezposelniizgubljajo vsako upanje, da bi še kdaj lahko živeli od sadov svojegadela. Pojavlja se marginalizacija namesto socialne kohezije.

    * učinkovitih pritožbenih poti na mnogih področjihše vedno ni: kljub opozorilom se zelo počasi uvajajo ustreznepritožbene možnosti, kjer pa obstajajo, pa so postopki pogostopomanjkljivi.

    * pomanjkljiv je smisel za urejeno delovanjedržavnih in drugih organov: celo odločbe ustavnega sodišča nisoupoštevane v postavljenih rokih, nekatere pomanjkljivosti brezvznemirjenja ohranjamo pri življenju. Breme neurejenosti pa nosiposameznik.

Posebnosti zunajsodnega varstva pravic v tranzicijskih razmerah

Tranzicijske razmere se odražajo v delu varuha človekovih pravic ponavedeni problematiki, svoj odraz pa najdejo tudi v samem načinu dela.Zato navajam nekaj izkušenj, ki kažejo na posebnosti pri zunajsodnemvarovanju človekovih pravic v nanovo vzpostavljeni demokraciji –predvsem seveda na primeru Slovenije z nekaj sklicevanji na izkušnje vdrugih državah s podobno situacijo. Lahko namreč zatrdim, da je večjidel posebnosti, ki delo ombudsmana v novih demokracijah Srednje inVzhodne Evrope ločijo od dela kolegov v demokracijah z dolgo tradicijo,enak.

Če se za začetek ozremo na empirične podatke, vidimo pri vsehombudsmanih v tranzicijskih državah, ki so ustrezno vzpostavljeni,večje število pobud kot v primerljivih zahodnih državah. Slovenijo jemožno dokaj dobro primerjati z Irsko – primerljivo je številoprebivalcev, podobna pristojnost ombudsmana, podoben način delainstitucij. Vendar ima irski ombudsman ob skoraj dvakrat večprebivalcih približno enako letno število pobud kot slovenski varuh. Vzadnjem času na Irskem ta številka celo nekoliko upada, pri nas paraste s stopnjo rasti med 10 in 20 odstotki.

Razlika je tudi v odstotku utemeljenih pobud. V tradicionalnihdemokracijah ombudsmani ugotovijo utemeljenost v 10 do 15 odstotkihpobud, pri nas pa je bil delež takšnih pobud prvi dve leti več kotčetrtina, v tretjem pa je padel na še vedno visokih 20 odstotkov.Razloge za takšno stanje najdemo v sistemskih problemih, ki jih državane rešuje dovolj hitro in uspešno.

Vloga ombudsmana je v tranzicijskih razmerah celo pomembnejša kot vdržavah z dolgotrajno demokratično tradicijo. Ombudsman lahko pomembnovpliva na odvijanje preobrazbe na vseh treh ključnih področjih: priprilagajanju zakonodaje, struktur in institucij ter pri spreminjanjuprakse državnih organov.

Na zakonodajnem področju je pomembno že opozarjanje na neustrezne inzastarele predpise. To toliko bolj, ker se vlade in parlamentiprednostno ukvarjajo s predpisi na gospodarskem področju in splošnimipolitičnimi vprašanji, predpisi, ki so bistveni za uveljavljanje invarovanje človekovih pravic pa pogosto obstajajo ob strani. Tudiuvajanje številnih novih predpisov je povezano s problemi zaposameznike. Še tako temeljit zakonodajalec ne more predvideti vsehsituacij, ki jih prinaša življenje. Nekateri posamezniki se zatoznajdejo v nemogoči situaciji. Včasih je dovolj predlagati manj togorazlago predpisa, pogosto pa je rešitev le v spremembi predpisa.Pojavljajo se tudi kolizije in pravne praznine med posameznimi novosprejetimi zakoni, ki jih državni organi praviloma razrešujejo v škodoposameznika. Poleg možnosti, da ombudsman predlaga vladi alipristojnemu ministrstvu spremembo zakona, je pomembna tudi možnost, kijo ima ombudsman v Sloveniji. Zahteva lahko presojo ustavnega sodišča oustavnosti zakona, lahko pa tudi vloži ustavno pritožbo v imenuprizadete osebe. Z ustrezno uporabo teh možnosti lahko ombudsmanbistveno pospeši usklajevanje zakonov z ustavo in mednarodnimi pravnimiakti in njihovo prilagajanje realnim življenjskim situacijam.

Pri tem pa so v veliko pomoč ratificirani mednarodni pravni akti injudikatura organov, ki so pristojni za nadzor njihovega uresničevanja.Delo ombudsmana temelji na ustavno zagotovljenih človekovih pravicah insvoboščinah. Te pravice se po določilih naše ustave uresničujejoneposredno na podlagi ustave. Za delo varuha pri nas je posebnegapomena to, da so ratificirani mednarodni pravni akti v Slovenijiinkorporirani v naš domač pravni red. Tako je mogoče tudi Evropskokonvencijo o človekovih pravicah uporabljati neposredno. To pavključuje tudi možnost neposrednega sklicevanja na judikaturo organov,ustanovljenih na podlagi te konvencije. Isto velja tudi za drugeratificirane konvencije Sveta Evrope, na primer konvencijo opreprečevanju mučenja, oziroma Združenih narodov, na primer Konvencijoo otrokovih pravicah.

Tudi glede prilagajanja struktur in institucij države standardom pravnedržave so lahko opozorila, mnenja in predlogi ombudsmana zelo pomembni.Na osnovi odkritih problemov, ki izhajajo iz pritožb posameznikov, jemogoče ugotoviti pomanjkljivosti v delovanju državnih organov.Predlagati je mogoče organizacijske spremembe, na primer tam, kjerobstoječa organizacija ne omogoča učinkovitega uveljavljanja pravice dopritožbe, pa tudi ustrezno okrepitev in organizacijske spremembe tam,kjer prihaja do nerazumne dolgotrajnosti postopkov.

Še posebej pomembna pa je vloga ombudsmana v obnovljenih demokracijahpri spreminjanju prakse državnih organov, zlasti glede njihovega odnosado državljanov. že samo dejstvo, da nekdo nadzoruje te organe pomembnovpliva na korektnost njihovega dela. Tu gre za preventivno vlogo, ki jeposebej pomembna pri represivnih organih. Seveda pa je enako pomembnatudi vloga ombudsmana pri spreminjanju odnosa državne uprave dodržavljanov, ki se nanjo obračajo zaradi uveljavljanja svojih pravic ininteresov. Princip vsemogočne države je še močno zakoreninjen vmiselnosti državnih uradnikov. Ombudsman lahko prispeva k uveljavljanjunačela da je država zaradi državljanov in ne obratno.

Izkušnje z ljudmi, ki se obračajo na varuha

Iz vsakdanjega dela s pritožbami in iz neposrednih stikov, ki jih imamz ljudmi zadnji dve leti in pol, se mi zde za današnjo razpravo posebejpomembne naslednje izkušnje. Ljudje, ki se v preteklosti niso mogli aliupali pritoževati, so zelo intenzivno začeli uporabljati novo možnost.Seveda gre za zelo različne primere. Nekateri opisujejo dejanske alidomnevne krivice izpred desetletij, drugi se počutijo povsem nemočne inželijo predvsem nasvet, kaj naj storijo ali kam naj se obrnejo.Nekateri se zavedajo, da v njihovi zadevi ni mogoče nič več popraviti,vendar se jim zdi pomembno, da na svoj problem opozorijo vpričakovanju, da se kaj podobnega ne bo več dogajalo. Marsikdo bi radpreveril, ali je odločitev pristojnega organa zares zakonita. Ne biposebej omenjal, da se na nas pogosto obračajo tudi osebe s psihičnimiin podobnimi težavami. Ob tem pa seveda prejemamo tudi običajnepritožbe o posamičnih nepravilnostih in kršitvah, ki jih je mogočecelovito obravnavati v okviru pristojnosti.

Značilna je izkušnja iz začetnega obdobja delovanja varuha, ko seljudje o svojem problemu kar praviloma niso hoteli pogovarjati potelefonu. Iz njihovega vztrajanja pri osebnem pogovoru je bilo razbratiprepričanje, da ni zagotovljena zasebnost telefonskih pogovorov. Ponekaj letih lahko ugotovimo, da je tovrstnega strahu bistveno manj.

Ugotavljam, da je stopnja pritožbene kulture precej nizka. To ni čudno,saj na mnogih področjih pritožbenih možnosti ni ali pa ljudem nisoznane. Seveda je ena od nalog ombudsmana tudi ta, da doseževzpostavitev pritožbenih možnosti tam kjer jih ni, in z njimi seznaniljudi. Čeprav nekateri moji kolegi v zahodnoevropskih državah v šalipravijo, da ima pritožbena industrija pri njih največjo stopnjo rasti,utegne biti tovrstna stopnja v državah v tranziciji še večja.

Mnogi, ki se obračajo name, navajajo, da se bodo obrnili na evropskeorgane (navajajo različna mesta: Bruselj, Haag, Ženevo, Strasbourg).Seveda je nekatere tovrstne napovedi razumeti včasih le kot svojevrstenpritisk, da bi učinkovito rešili njihov problem. So pa tudi nekateri,ki neposredno sprašujejo za naslov evropske komisije ali evropskegasodišča za človekove pravice. Imeli pa smo že kar nekaj primerov, ko jekdo na vsak način zahteval naslov evropskega ombudsmana.

Posebnosti, ki označujejo delo ombudsmanov v novih demokracijah, šeprav posebej zahtevajo uveljavljanje temeljnih karakteristik tovrstnihinstitucij: neodvisnost, kredibilnost, fleksibilnost, in dostopnost. Zaposameznika je ombudsman posebej zanimiv zato, ker (in če) je postopekhiter, neformalen in zastonj.

Fleksibilnost mora biti tolikšna, da pobudniki dobijo nasvete ininformacije tudi o problemih, ki ne spadajo v pristojnost ombudsmana(čeprav seveda dajanje pravne pomoči ni naloga varuha; brezplačnapravna pomoč v kritičnih primerih bi morala biti zagotovljena na drugnačin, vendar je to že drug problem). Posebej pomembna so pojasnila opravnih sredstvih in pritožbenih možnostih, ki so posamezniku še narazpolago. Predvsem pa je treba iskati vse, tudi neformalne možnosti zarešitev problema. Rešitev problema je temeljni cilj dela ombudsmana,pri iskanju poti do cilja pa je treba biti iznajdljiv in inovativen.

Kredibilnost pridobi institucija z načinom svojega dela, ki pri ljudehzbuja zaupanje. Odzivnost ombudsmana mora biti bistveno drugačna kot paje pri državnih organih, ki jih kritiziramo. Pomemben je nebirokratskinačin komuniciranja, hitro in popolno odgovarjanje v razumljivemjeziku. Kdor se obrne na ombudsmana je sit birokratskih ovir pridržavnih organih, predolgega čakanja, pošiljanja od vrat do vrat innerazumljivega jezika.

Glede dostopnosti je posebej pomembno, da je mogoč tudi osebni razgovors prizadetim. Mnogi ljudje se pisno težko izražajo. Nekateri pa neželijo govoriti o svojih problemih po telefonu, kar je gotovo posebnostv novih demokracijah.

*  *  *

Stanje glede spoštovanja in varovanja človekovih pravic v Slovenijine more biti razlog za zadovoljstvo. Ob prizadevanjih za krepitevpravne države in demokracije kot najboljšega okvira za zaščito pravicvelja sprotno analizirati probleme pri uresničevanju posameznihtemeljnih pravic in svoboščin. Pri tem je slej ko prej dobro izhodiščetudi splošna deklaracija človekovih pravic skupaj z obsežniminstrumentarijem mednarodnih pravnih aktov in judikature organov, kibedijo nad njihovim uresničevanjem.

Uveljavljanje in varovanje človekovih pravic je nikoli končana naloga.V zvezi s tem velja za vsako državo krilatica “kdor misli, da stoji,naj gleda, da ne pade”. Toliko bolj za tranzicijske države in Slovenijomed njimi, saj povedano kaže na medsebojno odvisnost procesa utrjevanjademokracije in prizadevanja za visoko stopnjo spoštovanja človekovihpravic.

 

 


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.