Natisni vsebino

Martina Jenkole

Zagovorništvo otrok in mladostnikov

mag. Martina Jenkole, Varuh človekovih pravic

ZAGOVORNIŠTVO OTROK IN MLADOSTNIKOV  -- TO JE NAŠA OBVEZA IN NE DOBRA VOLJA!

"Ali nikoli nisi občutil, da je greh zoper naturo, če so otroške sanje goljufane?"
se je spraševal že Ivan Cankar in obenem ugotavljal:
"V srcu ostanejo zmerom, do zadnjega dne, kakor žolč in pelin;"

Po slovenski ustavi uživajo otroci posebno varstvo in skrb, kar državo obvezuje, da z ustreznimi ukrepi zagotovi uveljavitev njihovih pravic. V ospredje postopkov, ki zadevajo otroka, mora v skladu s Konvencijo ZN o otrokovih pravicah (KOP) in Evropsko Konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic:
- postaviti njegov interes,
- ga upoštevati  - obravnavati kot samostojnega nosilca pravic in s tem
- okrepiti njegov položaj v postopku.

Praznovali smo že 16 obletnico KOP, pa smo glede obravnavanja otroka kot subjekta pravic še vedno bolj na začetku kot ne. Otroci nas upravičeno lahko vprašajo, kaj naj sploh praznujejo. Učijo se – počasi in le ponekod – katere so njihove pravice in hkrati spoznavajo, da jih ne morejo uveljavljati, ko so jim kršene. Mar ni to čudno in dvoumno sporočilo, ki ga s sedanjo prakso dajemo otrokom?!

Trditev, da so otroci tudi ljudje z vsemi človekovimi pravicami in še posebej z njihovimi pravicami, določenimi s KOP, je nerealna in nepopolna, dokler je zagotavljanje teh pravic odvisno od dobre volje odraslih. Spremeniti je treba odnos do otrok. Otroci niso lastnina staršev ali pasivni sprejemniki starševskega vpliva in odločanja. So osebe z lastnimi pravicami, lastnim videnjem problema in lastnimi potrebami.

Otroci in verjetno tudi vsi tisti, ki smo tako ali drugače vključeni v obravnavanje problematike, ki zadeva otroke, želimo, da se njihove pravice končno pričnejo iskreno in učinkovito uresničevati. Kljub spremembam zakonodaje (otrok subjekt pravic, zaupna oseba, pridobitev mnenja otroka,…), je uresničevanje pravice otroka do resnično aktivnega sodelovanja v postopku, še daleč od ustrezne realizacije v praksi.

Prevečkrat se ob obravnavanju pobud srečujemo s stisko in nemočjo otrok, ko poskušajo povedati svoje mnenje, pa njihovi glasovi niso slišani ali pa niso slišani dovolj zgodaj, ko imajo še svoje mnenje. Iz prakse nam je namreč dobro poznano, kako se nekateri za otroka pomembni odrasli, sklicujoč na korist otroka, poslužujejo različnih načinov za spreminjanje otrokovega mnenja.

To je še zlasti razvidno v primerih, ko so interesi otroka in staršev v navzkrižju in v primerih, ko starši ne znajo ali ne zmorejo ustrezno skrbeti za otroka (manipuliranje z otrokom v času odločanja kateremu od staršev bo otrok zaupan, neutemeljenega preprečevanja osebnih stikov otroka s staršem, s katerim ne živi, v primerih nasilja v družini, spolne zlorabe, neurejenih družinskih odnosih, osebnih težavah staršev ali enega od njiju, oddaje otroka v zavod ali rejniško družino, ipd).
Naj za ilustracijo predstavim nekaj primerov, v katerih bi bila nujna vključitev zagovornika:
- Za pomoč je zaprosila desetletna deklica, ki je v prometni nesreči mesec dni pred tem, izgubila oba starša. Ostala je pri babici in dedku, kjer je bila vedno v odsotnosti staršev in tudi v času nesreče. Nanju je bila zelo navezana, saj so nekaj let živeli skupaj. Povedala je, da CSD vztraja, da bi živela pri stricu, ker naj bi bil on primernejši skrbnik.To je odločno odklanjala, vendar center ni imel posluha za njeno mnenje. Po nekajkratnem sodelovanju s CSD in deklico, v smeri odločitve ob upoštevanju njenega mnenja in hkrati v njeno korist, je center sledil njeni želji, da ostane pri babici in dedku, stric je bil postavljen za skrbnika.
- Spremljamo kar nekaj perečih primerov kolizije interesov v postopkih odločanja o tem katerem od staršev bo otrok zaupan. Pa tudi primerov, ko otrok odklanja stike s staršem s katerim ne živi. V nekaterih, še zlasti dolgotrajnih postopkih opažamo, da se zaradi bitke med staršema, otrok ostaja sam, se kar nekako izgubi, še zlasti njegova volja in bi nujno potreboval pomoč, da se ga sliši.
- Kolizija interesov staršev  in rejnikov desetletnega dečka, ki je bil v letu 1996 odvzet materi in nameščen v rejniško družino, kjer je še vedno. Do leta 2003 otrok ni imel nikakršnih stikov z materjo (postopek za odvzem roditeljske pravice v času od leta 97 do 2004).  Otrok je sedaj »med dvema ognjema« – pritisk nanj s strani rejnikov in s strani staršev;
- Starši otroka s posebnimi potrebami niso sprejeli strokovnega mnenja komisije za usmerjanje in odločitve pristojnega organa o vključitvi otroka v osnovno šolo s prilagojenim programom. Zahtevali so, da se prilagojen program zanj izvaja v redni šoli. Ker predstavniki oblasti niso popustili zahtevi staršev, otrok več mesecev ni obiskoval pouka, bil je doma. Bitka med državo in starši se je končala tako, da so nazadnje starši popustili in otroka vključili v osnovno šolo s prilagojenim programom. Ob tem pa je bil otrok skoraj eno šolsko leto izključen iz socialne sredine vrstnikov in seveda učnega procesa, njegove pravice in koristi so bile postranskega pomena.
- Preprečitev nadaljnjega diagnosticiranja in tako zdravljenja trinajstletne deklice (podan sum na rakasto obolenje) s strani staršev. Starša sta z različnimi izgovori in kasneje pritožbami zavlačevala nadaljnje diagnosticiranje in na podlagi tega zdravljenje do dekličinega 15. leta, ko je deklica pridobila upravičenje do samostojnega uveljavljanja pravic. Kje je bilo takrat še njeno mnenje?!

Opažamo, da se ob iskanju različnih možnosti za odločanje v korist otroka, premalo ali skoraj nič ne opremi otroka z ustreznimi informacijami, ne vključi se ga v reševanje problema in se ne upošteva drugačnost njegovega čutenja in dojemanja stvarnosti. Otrokovo mnenje in hotenje se pri sprejemanju odločitev premalo upošteva, čeprav konvencija z 12. členom zagotavlja otroku pravico do lastnega mnenja in obvezo odraslim, da to mnenje jemljemo resno v vseh zadevah, ki jih zadevajo. Seveda mora biti to načelo podrejeno upoštevanju otrokovega najboljšega  interesa, vendar žal vemo, da je ta pojem še vedno nedorečen in pogosto zlorabljen, še zlasti zato, ker se otrok še vedno obravnava zgolj kot objekt varstva in zaščite, ki še ne ve kaj je dobro zanj. Ob tem se pozablja, da je poleg pravice do zaščite in varnosti, ki sta samoumevni, treba upoštevati avtonomijo oz. pravico otroka do lastnega izbora – da je treba izhajati iz otroka samega in njegovega polnopravnega statusa.

Skrajni čas je že, da spremenimo odnos do otroka in ga končno pričnemo upoštevati kot  človeka v polnem pomenu besede – torej kot osebnost – kot subjekt pravic, ki je sposoben oblikovati in izražati svoje mišljenje, občutja in poglede ter aktivno sodelovati tako v postopkih odločanju kot tudi pri iskanju ustreznih rešitev. Menim, da je upoštevanje tega bistvenega pomena, saj sicer zagovorništvo ne bo služilo namenu.

Hkrati tudi načelo enakosti orožja terja, da se mu, kot šibkejši stranki v postopku, zagotovi sodelovanje s pomočjo zastopnika-zagovornika v vseh postopkih, ki ga zadevajo in se ga tudi v praksi postavi v vlogo subjekta. Kot samostojen subjekt naj bi bil tako upravičen do posebnega varstva ne samo v razmerju starši – otrok (v primeru kolizije med starši in otroci), ampak tudi v razmerju starši-otrok-država. Pravni položaj otrok naj bi bil torej načeloma enak položaju drugih subjektov, različen pa le toliko, kolikor gre za upoštevanje otrokovih osebnih sposobnosti in zmožnosti. Otrokom moramo dati možnost, da se bodo sposobni spopasti s problemi; možnost, da bodo svoje  življenje jemali kot izziv – kot nalogo, v katero bodo vložili predvsem svojo originalnost, svoje želje, potrebe in za svoje odločitve tudi sprejemali odgovornost.
Prav zato je za krepitev otrokovega položaja v postopkih nujno narediti korak naprej - od ugotavljanja dejstev k postavitvi ustreznega sistema zastopanja otrok – zagovorništva, saj slovenska zakonodaja tega ne ureja zadovoljivo.  Zagovorništvo naj bi pomagalo otrokom, da aktivno sodelujejo v zadevah, ki se jih tičejo in jih hkrati ščitilo pred zlorabami in slabo prakso.
To je obveza naše države in nas vseh, ki jo dolgujemo otrokom in jim z morebitno postavitvijo instituta zagovorništva  prav ničesar ne podarjamo. Konvencije kot mednarodni pravni dokumenti se sicer morajo na podlagi 8. člena Ustave RS, v primeru neskladnosti z našo zakonodajo uporabljati kot hierarhično višji pravni akti, vendar to v primerih, ko gre za nedorečenosti v postopkih in kadar ni za ta namen dovolj ustrezno usposobljenega kadra, ostaja zgolj na papirju.

Ob tem se postavlja vprašanje, kaj razumemo pod pojmom strokovno usposobljene osebe. Vsekakor za zastopanje otroka ne zadoščajo le pravna znanja, ampak so nujna tudi druga ustrezna znanja in pristopi za vzpostavitev stika z otrokom in pridobitev zaupanja, za ustrezno komunikacijo, za prepoznavanje njegove volje in želja, za pomoč k psihični razbremenitvi, ipd. 

Zagovornik naj bi bil glas otroka:
- zagotavljal neodvisnost in zaupnost;
- pomoč nudil le tistim otrokom, ki to želijo in pri tistih korakih, pri katerih ga potrebujejo;
- sodelovanje z otrokom gradil na »odnosu« in ne na »vedeti in znati«;
- otroku nudil vse relevantne informacije, jih podpiral v njegovem sprejemanju, predpostavljanju in razumevanju teh informacij;
- zastopal resnično mnenje otroka;
- nikoli delal zaključkov o tem, koliko je otrok sposoben oblikovati svoje mnenje, poglede, mišljenje, ampak odkrival njihova občutja;
- bil »tam« pripravljen, ko ga potrebuje in mu dajal možnost izbire;
- preprečeval sprejemanje odločitev za ali namesto otroka;
- ….

Veliko je še odprtih vprašanj, ki jih je nujno osvetliti z vseh zornih kotov, saj le tako lahko jasneje definiramo tako potrebo po zagovorništvu, pooblastila, način delovanja kot tudi nujnost njegove umestitve v zakonodajo.

Nikakor ne sme in ne more biti vprašanje: Da ali ne zagovorništvo, ampak: 
Na kakšen način, da bo resnično služilo namenu in da bo realizirano čimprej. Pričakujemo, da bo k razrešitvi teh vprašanj pripomogel tudi današnji posvet.

Otroci ne morejo čakati. Otroci rastejo in z njimi tudi posledice, ki jih lahko utrpijo tudi zato, ker jim ne omogočimo, da bi koristili pravice, ki jim pripadajo. Travme v otroštvu se ne izbrišejo nikoli več, lahko se le nekoliko ublažijo. Ali kot pravi I.Cankar: »Prvotno besedilo življenja ostane in je vsem očito…. »

 

 

 

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt