Natisni vsebino

Ljubica Šalinger

Zagovorništvo otrok in mladostnikov

Ljubica Šalinger: Direktorat za družino, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve

OTROKOV ZAUPNIK – PROCESNA PRAVICA OTROKA

1. Uvod

Namen uporabe instituta otrokovega zaupnika je v prvi vrsti zagotoviti dosledno izvajanje otrokovih pravic ter uresničitev osnovnega načela družinskega prava - načela otrokove koristi - in sicer na način, da se otroku zagotovi procesna pravica, da preko drugih oseb sodeluje in s tem vpliva na vse postopke, ki ga neposredno zadevajo.

V institutu otrokovega zaupnika, kot je določen v veljavni zakonodaji gre za prepletanje načela uresničevanje otrokovih pravic, zagotavljanja največje koristi otroka, konkretneje pa za procesno pravico otroka oz. pravico, da izrazi svoje mnenje v vseh dejavnostih in postopkih, ki ga zadevajo.

2. Kako je nastal zaupnik?

Ob sprejetju zadnje spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je bilo upoštevano stališče Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic, da lahko države pogodbenice, kot možno dodatno procesno pravico priznajo otroku tudi pravico, da zaprosi za pomoč ustrezno osebo, po lastni izbiri, da mu pomaga izraziti njegovo mnenje (točka a 5. člena konvencije). Kot otrokov zaupnik nastopa v postopku oseba, ki jo otrok sam izbere, ker ji zaupa ki je sposobna razumeti način doživljanja in sprejemanja sveta konkretnega otroka in ki je sposobna prevesti jezik odraslih v jezik otroka in obratno . To ni uradni predstavnik države, ki naj bi varoval otrokove pravne interese in tako tudi ne otrokov posebni pravni zastopnik. Otrok lahko po zakonu izrazi svoje mnenje sam ali po osebi, ki jo je sam izbral. To možnost predvideva določba zadnjega stavka prvega odstavka 410. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar pa po predlagani ureditvi ni treba, da bi otrok dopolnil deset let starosti, lahko je tudi mlajši, kajti tudi mnenje mlajšega otroka je v konkretnem primeru lahko relevantno. Namen spremembe ZZZDR iz leta 2004 je namreč bil, da se otroka čim manjkrat (po možnosti samo enkrat) izpostavlja in obremenjuje v postopku, zaradi česar je z materialnim in postopkovnim predpisom predvidena možnost, da otrok pove svoje mnenje po osebi, ki ji zaupa. Ta oseba pa to mnenje kasneje posreduje kateremukoli z zakonom določenemu organu, ki navedeno mnenje potrebuje pri določanju, vodenju postopka ali pri izdelavi strokovnega mnenja.

3. Trenutno stanje

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je bilo s strani centrov za socialno delo in predstavnikov civilne družbe s področja zaščite otrok obveščeno, da pri izvajanju uporabe procesne pravice otrokovega zaupnika nastajajo težave. Ponekod se je izkazalo, da otrokov zaupnik ni dosegel svojega namena in ostal mrtva črka v zakonu, ponekod je prišlo do zlorabe navedene pravice v korist odraslih, le v nekaj primerih pa se je ta pravica ponudila otroku in bila uporabljena kot zaščita njegovih koristi.

V skladu s 410. členom Zakona o pravdnem postopku mora sodišče, kadar odloča o vzgoji in varstvu otrok, ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj sodišča s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega delavca. Ob razgovoru je lahko navzoča oseba, ki ji otrok zaupa in jo sam izbere. Ta oseba lahko pomaga otroku izraziti njegovo mnenje. O razgovoru sestavi sodnik zapisnik, lahko pa tudi odloči, da se razgovor zvočno snema. Zaradi varstva koristi otroka lahko sodišče odloči, da se staršem ne dovoli vpogled v zapisnik oziroma poslušanje posnetka.

V praksi nekatera sodišča v postopkih, v katerih odločajo o  zaupanju otroka v vzgojo in varstvo in o določitvi osebnih stikov, pošljejo centru za socialno delo zahtevo, da opravi razgovor z otrokom. Ta način ni v skladu z zakonom, saj ta določa, da otroka o postopku obvesti sodnik in z njim opravi tudi razgovor, o katerem sestavi tudi zapisnik. Prav tako centri za socialno delo nimajo javnega pooblastila za izvajanje določb, ki se nanašajo na izražanje oziroma podajanje otrokovega mnenja v posameznem pravdnem postopku po zaupniku. O zaupanju otroka v vzgojo in varstvo in o določitvi stikov odloča namreč pristojno sodišče in ne več center za socialno delo v upravnem postopku.

Centri za socialno delo pa imajo javna pooblastila za izdajo svojega strokovnega mnenja o zaupanju v vzgojo in varstvo otrok in določitvi osebnih stikov. Ta pooblastila izhajajo iz 78., 105., 106. in 106 a. člena ZZZDR.

4. Kaj dopolniti oziroma spremeniti?

Določiti postopek imenovanja otrokovega zaupnika:

Po uveljavitvi navedene novele zakona ugotavljamo, da postopkovni predpis ni dovolj natančno določil postopka postavitve oziroma izbire osebe, ki ji otrok zaupa, zaradi česar se navedeni institut težko izvaja, zato bi bilo nujno potrebno v Zakonu o pravdnem postopku natančno določiti postopek postavitve oziroma izbire osebe, ki ji otrok zaupa. Ena od rešitev je, da v okviru razgovora z otrokom sodnik seznani otroka, da ima pravico, da si sam izbere osebo, ki ji zaupa, in o tem izda sklep.  S tem sklepom se zaupnik lahko pred pristojnim organom legitimira kot oseba, ki lahko verodostojno posreduje otrokovo mnenje glede posamezne odločitve sodišča ali pa za namene izdelave strokovnega mnenja centra za socialno delo ter morebiti v kasnejšem pritožbenem postopku.  

Določiti definicijo otrokovega zaupnika:

Definicija naj bi bila sestavljena iz pravne definicije pravice in iz osebnih lastnosti in sposobnosti otrokovega zaupnika:

1. procesna pravica otroka
2. oseba, ki jo otrok sam izbere
3. oseba, ki ji otrok zaupa oz. oseba, ki je otroku čustveno blizu
4. oseba, ki je sposobna razumeti način doživljanja in sprejemanja sveta konkretnega otroka
5. oseba, ki je sposobna prevesti jezik odraslih v jezik otroka in obratno

Določiti naloge otrokovega zaupnika:

1. uresničitev otrokove procesne pravice
2. varstvo otrokove največje koristi
3. v postopkih pomaga otroku in namesto otroka izrazi njegovo mnenje
4. zaščita otroka pred ponavljajočim nastopanjem v različnih postopkih
5. otroku daje možnost, da sodeluje v postopku

Določiti, katerim otrokom se ponudi možnost izbire zaupnika:

1. otroku, ki je sposoben izraziti svoje mnenje (želje) glede odločitev v posameznem postopku
2. otrokom, ki imajo zadostno stopnjo razumevanja o pomenu izraženega mnenja oziroma o posledicah, ki jih ima upoštevanje njegovega mnenja

Določiti namen in cilje imenovanja otrokovega zaupnika:

Namen uporabe instituta otrokovega zaupnika je v prvi vrsti zagotoviti dosledno izvajanje načela otrokove koristi.

5. Razmejitev ali združitev otrokovega zaupnika in zagovornika otroka

Posvet »Zagovorništvo otrok in mladostnikov« naj bi med drugim dal tudi odgovor ali vsaj smernice za odgovor na vprašanje, ali bi bilo smotrno združiti pravico otrokovega zaupnika z zagovornikom otroka, ki bi bil v eni osebi, ali ti dve možnosti razmejiti in nuditi otroku možnost, da ima dve osebi - zaupnika in zagovornika. Tretja možnost je da bi imel na izbiro oba in si izbral ali eno ali drugo osebo, ki bi ščitila njegove interese pred, med in po zaključku določenega postopka.

V otrokovo korist je vsekakor, da je čim manj izpostavljen ponavljajočim se pritiskom in vprašanjem v določenih situacijah in postopkih, ki so zanj stresne in celo travmatične, posebno, če mu ta vprašanja postavljajo uradne osebe, ki jih ne pozna in jim posledično tudi ne more zaupati. Zaradi navedenega je naša dolžnost, da najdemo rešitev, ki bo otroka obvarovala pred uveljavljanjem oziroma vsiljevanjem nasprotujočih se interesov staršev. Hkrati pa najti rešitev, ki bo onemogočila zlorabe instituta otrokovega zaupnika oziroma zagovornika otroka.

 

 

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt