Natisni vsebino

Zavrženi očitki grdega ravnanja policistov

25.10.2018 14:38
Kategorija: Sodni in policijski postopki - Policijski postopki , Sodni in policijski postopki



V primeru zatrjevanja nastanka poškodb v času, ko je oseba pod oblastjo države in zato v ranljivem položaju, je dokazno breme na njeni strani, da poda zadovoljive in prepričljive dokaze o dejstvih, ki izpodbijajo očitke grdega ravnanja z osebo. Tudi sicer se v teh primerih zahteva učinkovita in temeljita preiskava, kar pomeni, da je treba celostno ugotoviti vse okoliščine zatrjevanega dogodka. To je ne nazadnje v primeru policijskega postopka pomembno tudi zaradi varstva policistov pred neutemeljenimi očitki.

Ob obisku Varuha človekovih pravic (Varuh) v ZPKZ Koper 22. 6. 2017 v vlogi Državnega preventivnega mehanizma je eden izmed pripornikov (tujec) izpostavil, da je bil ob aretaciji konec januarja 2017 poškodovan s strani policistov in sicer, da so mu policisti zlomili zob. Ta poškodba je bila 30. 1. 2017 evidentirana tudi v zdravstvenem kartonu v ZPKZ Koper ob zdravstvenem pregledu po sprejemu v pripor, kar je ugotovil naš zdravnik izvedenec.

Varuh je pri Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) opravilo poizvedbo o tem, ali so policisti 24. 1. 2017 ob odvzemu prostosti pobudniku uporabili prisilna sredstva in ga pri tem tudi telesno poškodovali. Zanimalo nas je, ali mu je bila nudena zdravniška pomoč in opravljena presoja zakonitosti ter strokovnosti uporabe policijskih pooblastil. MNZ je sporočil, da policisti prisilnih sredstev niso uporabili, prav tako pobudnik v postopku s policisti ni bil poškodovan.

Pobudnika smo nato pisno pozvali, da postopek policistov natančno opiše. V opisu dogodka je znova izpostavil grdo ravnanje s strani policistov oziroma uporabo prisilnih sredstev, čeprav je MNZ to zanikal. Zato smo se obrnili na Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili Specializiranega državnega tožilstva in predlagali, da pristojni državni tožilec postopanje policistov preveri s stališča morebitne storitve kaznivega dejanja.

Temu predlogu je tožilstvo tudi sledilo, a je po opravljenem predkazenskem postopku pristojna državna tožilka ovadbo pobudnika zavrgla, ker je presodila, da ni podan utemeljen sum, da sta osumljena policista storila naznanjeno kaznivo dejanje. Ta presoja je temeljila na podatku, da je bilo ob sprejemu v policijsko pridržanje v dokumentaciji zapisano, da nima vidnih poškodb in da je po lastni izjavi zdrav. Vsi v postopek vpleteni policisti so tudi zanikali, da bi zoper pobudnika uporabili prisilna sredstva ali da bi z njim grdo ravnali. Povedali so, da je bil miren, da se ni upiral in da ni bil nič poškodovan. Enako je izpovedal tudi prisoten tolmač. Pobudnik je bil na policiji tudi fotografiran in iz fotografij ni bilo razvidno, da bi imel poškodbe na obrazu.

V dodatnem posredovanju pri tožilstvu smo zaprosili za informacije o tem, ali je bil v predkazenskem postopku preverjen obstoj videoposnetkov na bencinskem servisu, kjer se je začel policijski postopek s pobudnikom in kjer je bil opravljen dodatni pogovor z njim, saj so bila razhajanja med njegovimi navedbami in zatrjevanji policistov prevelika. Hkrati nas je tudi zanimalo, ali je bilo morda pri preiskovalnem sodniku preverjeno, ali je pobudnik v postopku pred njim zatrjeval kakršnekoli nepravilnosti v ravnanju policistov z njim. Tako kot to poudarja (tudi) Evropsko sodišče za človekove pravice je namreč v primeru zatrjevanja nastanka poškodb v času, ko je oseba pod oblastjo države in zato v ranljivem položaju, dokazno breme na njeni strani, da poda zadovoljive in prepričljive dokaze o dejstvih, ki izpodbijajo očitke grdega ravnanja z osebo. Tudi sicer se v teh primerih zahteva učinkovita in temeljita preiskava, kar pomeni, da je treba celostno ugotoviti vse okoliščine zatrjevanega dogodka. To je ne nazadnje v primeru policijskega postopka pomembno tudi zaradi varstva policistov pred neutemeljenimi očitki.

Tožilstvo je v dodatnem odgovoru pojasnilo, da posnetki kamer niso bili pridobljeni, ker se ne hranijo toliko časa, saj se je dejanje zgodilo 24. 1. 2017, prijava pa je bila posredovana 3. 11. 2017. Dodatni pogovor z oškodovancem ni bil opravljen, ker ni bil dosegljiv, saj je bil še pred prejemom prijave izpuščen iz ZPKZ Koper. Prav tako pri preiskovalnem sodniku tožilstvo ni preverjalo, ali je navajal nasilje policistov, saj iz fotografij šest ur po domnevnem nasilju policistov razvidno, da ni bil poškodovan.

Z odločitvijo o zavrženju ovadbe je tožilstvo seznanilo tudi pobudnika in ga hkrati poučilo, da lahko začne kazenski pregon sam in kaj lahko ukrene za uresničenje te pravice (60. člen ZKP). Pobudniku je bila tako tudi dana možnost za nadaljevanje postopka glede očitanega kaznivega dejanja. Če se državni tožilec odloči, da ne bo sprožil kazenskega pregona, daje namreč ZKP oškodovancu pravico, da postane subsidiarni tožilec. Ali je to možnost tudi izkoristil, nam pobudnik ni sporočil in tudi sicer se na Varuha ni več obrnil. Obravnavanja zadeve zato nismo mogli nadaljevati, čeprav se zastavlja vprašanje, ali so bili v tem primeru res izvedeni vsi ukrepi, da bi se ugotovile vse okoliščine zatrjevanega dogodka. 6.1-42/2017


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt