Natisni vsebino

Vlada ne zmore odpraviti diskriminatorne prepreke v obliki stopnic

16.10.2007 13:21
Kategorija: Diskriminacija in nestrpnost


Obravnavali smo pobudo invalidske organizacije zaradi nedostopnosti nekega vladnega organa osebam na invalidskih vozičkih. Organ je njihove navedbe o diskriminaciji in potrebi po zagotovitvi fizične dostopnosti organa zavrnil, češ da zahteve gibalno oviranih »dejansko poleg enake obravnave pomenijo še nekaj več« (tj. opraviti določene prilagoditve stavbe). Ugotovil je, da je mogoče evropsko pravno prakso na ta primer prenesti le v zelo omejenem obsegu, ter svoje stališče sklenil s prepričanjem, da zadošča zagotovitev alternativnih načinov komunikacije z gibalno oviranimi strankami (ki jih je med drugim opredelil kot »milejše ukrepe«). Zadeva je bila zrela za Varuhovo posredovanje.

V poizvedbi smo opozorili, da predpostavka, da uveljavljanje neke pravice ali pravnega interesa nujno terja, da se nekdo lahko sam giba, da sliši ali vidi, ali da ima kakšno drugo »samoumevno« sposobnost, lahko pomeni diskriminacijo na podlagi invalidnosti. Ta lahko obstaja tudi, če se osebam z invalidnostjo ne zagotovi razumne prilagoditve postopkov, meril ali praks, ki omogočajo enakopravnost v življenju invalidov. Izrecno smo opozorili tudi na Konvencijo OZN o pravicah invalidov (MKPI) in na pozitivne obveznosti preprečevati diskriminacijo. Organ je v odgovoru pritrdil, da zaradi arhitekturnih značilnosti stavbe v njihovih prostorih ni mogoče izvesti osebnega pogovora z gibalno ovirano osebo, razen če bi ta privolila, da se jo skupaj z vozičkom prenese po stopnicah. Opozorili so na druge poti, npr. pogovor po telefonu, z videokonferenco ali v drugih prostorih, ter izrazili prepričanje, da bi s tem zadostili zahtevi po razumnih prilagoditvah. Organ je presodil, da v odsotnosti ustrezne nacionalne zakonodaje pojem razumnih prilagoditev ni dopustno razlagati pretirano široko in strogo in da so gibalno ovirani deležni enako kakovostnih storitev. Pojasnili so, da problem nedostopnosti rešujejo ad hoc in da doslej težav še ni bilo.

Stališča organa smo presodili kot zgrešena, saj niso upoštevala določb MKPI o razumnih prilagoditvah. Trditve, da gibalno ovirani poleg enakega obravnavanja od vlade oz. organa »zahtevajo še nekaj več« (očitno celo preveč), in poskusi iskanja ukrepov, ki bi bili kot breme za organ »milejši«, so bili po Varuhovem mnenju sprevrženi. Organ sploh ni opravil testa sorazmernosti, na katerega se je skliceval. Še več, ugotovil ni niti ustavno varovanih dobrin, ki naj bi opravičevale njegove opustitve ob zahtevi po razumnih prilagoditvah. Organ smo zato opozorili, da so stopnice »šolski primer« in simbol (strukturne) diskriminacije gibalno oviranih, saj pogosto povzročajo resne, celo nepremostljive ovire za učinkovito uživanje pravic in pravnih interesov. Opozorili smo, da problem nedostopnosti oziroma nezagotavljanja razumnih prilagoditev ustreza opredelitvi neposredne diskriminacije na podlagi gibalne oviranosti, hkrati pa tudi posredni diskriminaciji na podlagi invalidnosti, in to tako glede dostopnosti javnih storitev organa kot glede pravice do učinkovitega in polnega sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v vseh postopkih sprejemanja odločitev organa. Očitno je, da gibalno ovirane osebe, ki niso sposobne same premagati stopnic, nimajo samostojnega in s tem enakopravnega dostopa do vseh storitev organa. Stopnice učinkujejo kot fizična ločitev gibalno oviranih, torej kot ovira, ki vnaprej deluje skrajno odvračalno.

Opozorili smo, da nedvomno obstajajo tudi razumni, celo preprosti načini trajne odprave diskriminatorne ovire (npr. namestitev stalne ali začasne klančine, ustrezne dvižne ploščadi ipd.). Ker organ ni niti poskušal ugotoviti razlogov za stanje, to zadostuje, da smo skladno z načelom deljenega dokaznega bremena ugotovili diskriminacijo gibalno oviranih. Vlada oz. organ teže posledic ovire prav gotovo ne bi mogla opravičiti z ekonomskimi razlogi. Zahteva po razumnih prilagoditvah je bila torej utemeljena. Zato smo predlagali, naj organ spremeniti dosedanjo interno politiko do oseb z gibalno oviranostjo, odstrani grajene ovire in zagotovi ustrezno dostopnost pisarn in drugih prostorov.

Organ se je v odzivu na naše mnenje strinjal z načelno potrebo po trajnejši rešitvi. Naše predloge je označil kot smiselne in vredne nadaljnje proučitve. Vendar je vztrajal, da stopnice kot ovire (med drugim je poudaril, da ta ovira prizadeva tudi organ) pravno še ne pomenijo diskriminacije. Do te naj bi prišlo šele, če bi neposredno prizadetemu odklonili razumne prilagoditve. Vztrajali so, da bi se v posameznih primerih odzvali z (po njihovem mnenju) ustreznimi prilagoditvami. Ta trditev je nesmiselna, saj ukrepi, ki osebam z invalidnostmi vnaprej niso znani, nikakor ne morejo biti pomoč pri »premagovanju arhitekturne ovire«. Organ ni pojasnil, zakaj naj bi predlagana odprava ovire zanj pomenila nesorazmerno breme. Prav tako ni z ničemer ovrgel očitkov o odvračalnem učinku stopnic za osebe z invalidnostmi pri zaposlovanju v organu, uporabi njegovih storitev in sodelovanju pri upravljanju z javnimi zadevami niti ni podal časovnega okvira, v katerem si bo prizadeval odpraviti oviro.

Domneva, da bi bili vsi prizadeti zadovoljni s predlaganimi rešitvami, je po Varuhovem mnenju zgrešena. To je ne nazadnje potrjevala tudi vsebina pobude Varuhu. Zato vztrajamo pri ugotovitvi, da vlada z opustitvami krši prepoved diskriminacije gibalno oviranih pri dostopu do javnih dobrin in storitev, zagotavljanju sodelovanja pri upravljanju z javnimi zadevami in zaposlitvi pri organu. Z vidika 7. člena ZUNEO, ki državnim organom nalaga pozitivne obveznosti pri preprečevanju diskriminacije, pomeni ravnanje vladnega organa zelo slab zgled, zato imena institucije ne bomo razkrili. 10.0-7/2007


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.