Natisni vsebino

2.6.5. Taxes and contributions

Annual Report

2.6.5. Taxes and contributions

The number of complaints in the area of taxes has fallen in comparison to the previous year. The content of the majority of complaints was the same as in previous years (an insoluble situation for a person liable to tax because of tax liabilities to which late payment interest has usually contributed significantly; intervention for the write-off of tax debt, particularly social security contributions; intervention for the positive settlement of an appeal). In some complaints new issues were broached in relation to the suitability or otherwise of tax regulations and the procedures of their implementation, while already known problems were shown in a new light or we finished dealing with them. Briefly, these problems are the following:

    * late payment interest too high

    * calculating late payment interest after the expiry of the statutory deadline for issuing a decision

    * unequal position of the State and the taxpayer with regard to late payment interest

    * granting special reliefs for dependent family members

    * the problem of the interpretation of tax regulations

    * decision-making on reliefs with regard to contributions for pension and disability insurance

    * unsuitable explanation of decisions on the assessment of compensation for the use of building land

    * the basis and procedure for requalification of building land as residential land

    * the awarding of points for the level of municipal equipment of building land

    * what personal data can be collected when setting up a register of buildings in a municipality

    * forcible collection against personal receipts which are exempt from collection

    * lengthy duration of clarification of tax liabilities

    * collection procedures with regard to already paid tax liabilities

    * difficulties over payment of tax debt by money order

    * transfer of tax liability from a commercial company to a partner in the company

    * the basis and procedure for assessing income tax from interest on deposits in companies involved in financial engineering

    * the difficulty of serving decisions and injunctions when they cannot be served personally to the person for whom they are intended

    * the burden of costs of tax procedure

    * inadmissible delays in sending an appeal to the second-instance body.

We helped complainants in speeding up proceedings, clarifying disputed issues in a specific proceeding and by drawing attention to and giving opinions on the unsuitability of solutions contained in regulations.

The fall in the number of complaints in 2001 can be attributed to an improvement in the work of tax bodies. Warnings about the faster addressing of matters and the removal of backlogs where to a considerable extent heeded. This also applies in part to the quality of proceedings and documents issued. This however still does not mean that in the past year we did not encounter complaints about the excessive amount of time still taken to settle appeals, the unsuitable conducting of proceedings and inadequate explanations of decisions, particularly with regard to the assessment of compensation for the use of building land and (still) decision-making on tax reliefs and on the institution of forcible collection of tax debt.

We expect that with the final implementation of the reform of the tax administration and the setting up of a tax information system and computer and communications technology, the register of data held by tax bodies will improve, the costs of the procedure will be reduced, better internal supervision will be established and the quantity and quality of the work of tax officers will improve, as will their attitude towards taxpayers.

Late payment interest is one of the most serious problems in tax matters, particularly because proceedings are usually lengthy. One complainant proposed to the ombudsman that he should join the efforts to amend that part of the Tax Procedure Act (ZDavP) relating to late payment interest or to the order of precedence for the settlement of taxes. In his complaint he emphasised the problem of a tax debt which because of the effect of late payment interest was growing to a level which he could no longer settle. On 30 November 1996 the complainant owed 1,734,477 tolars. In a forced settlement proceeding he paid back 1,301,488 tolars but despite this he still owed approximately 2,800,000 tolars as at 2 July 2001. The complainant claims that the statutory regulation here is unsuitable and therefore turned to the Ministry of Finance (MF) with a proposal for a solution.

We have been monitoring the problem of the inability to pay a tax debt because of high late payment interest for a number of years now. In the 1997 annual report we proposed the adopting of a regulation which would envisage the possibility of writing off late payment interest from the past and adopting a solution which would allow the State to recover at least part of the debt, since as the result of late payment interest this had become almost uncollectable for many people. On 23 December 1999 the National Assembly adopted the Act on the Manner of Settling Overdue Unpaid Tax Debts (Ur. l. RS, 1/00), on the basis of which it was possible to propose the settlement of tax liabilities according to the situation as at 31 December 1999 through payment by instalment or by reducing the tax debt in exchange for immediately payment. The exercising of these rights carried a time restriction but despite this the burden on many tax debtors was alleviated. The Act also contained the possibility of moderating or reducing tax debt arising from unpaid contributions from compulsory health insurance and pension and disability insurance. The problem of (excessively) high late payment interest is however still waiting for a suitable solution.

Another complainant is liable for taxation on income from property. The pays tax on the income she earns from letting a flat. She pays this tax, assessed by a decision from the tax body, regularly and on time. Every year she declares the income from her property, which is a source of taxation under the Income Tax Act (ZDoh), in her income tax declaration. Via a decision from the tax body on the assessment of income tax the tax body finds that she is not liable to pay income tax since she does not arrive at the amount which is the basis for taxation in accordance with the ZDoh. She will therefore receive a rebate for the excess tax she has paid, but only after a set period and without interest. She considers that she is effectively loaning money to the State and that such a statutory regulation is unsuitable or unfair to taxpayers who have to meet their own liabilities regularly and on time.

In relation to the question of the (beginning) of the charging of late payment interest we have several times drawn attention to the unequal position of the taxpayer in relation to the State. While a taxpayer who has paid more than he owed in terms of tax and interest has to wait 30 days after being served a decision or submitting a rebate claim before he is given his rebate, and interest on excess income tax is only calculated from the day the decision on the income tax assessment becomes final, the State charges interest from the day the liability is due, and this is not affected by an appeal from the taxpayer. The Taxation of Citizens Act, which was in force until superseded by the ZDavP in 1997, contained no provision at all for the payment of interest to taxpayers. Under the ZDavP the taxpayer is entitled to late payment interest from wrongly assessed tax or an excessively high tax assessment from the day the tax is paid or, in the case of paying too much income tax, from the day that the decision on the income tax assessment becomes final. As a result of this regulation it can happen that if a taxpayer appeals and then initiates and wins an administrative dispute, the duration of the administrative and judicial proceedings means that the extra tax he has paid is only returned after several years, during which time the State is able to make use of his money without having to pay interest on it.

A third complainant was on 11 May 2001 issued a new decision (after a repeated procedure) on an income tax assessment in 1994. Under this decision it was found that he was entitled to reimbursement of the difference in income tax. He also exercised his right to interest on the excess tax paid for the whole duration of the procedure, but this was refused. The complainant appealed and initiated an administrative dispute, which means that the decision is still not final and he is not entitled to a reimbursement of income tax under the new decision.

In the 2000 annual report we dealt extensively with the question of whether it is right that in the case of a taxpayer who has requested a tax relief late payment interest should continue to be charged even after the expiry of the legal deadline for the issuing of a decision if the decision shows that the application was well-founded. We looked again at the problem of uniform criteria for the granting of tax reliefs (establishing a risk of material hardship to the taxpayer and his family). Among other things we expressed the opinion that when deciding on a tax relief the whole of the tax debt should as a rule be taken into account – in other words including the late payment interest accumulated up to the issuing of the decision.

In relation to this the central tax office (GDU) advised all tax offices in 2000 to respect the 30-day deadline for deciding on a tax relief. In 2001 they found on the basis of the reports submitted by the offices that in nine months approximately 15 per cent fewer applications had been settled than had been received. Of those settled, around 60 per cent resulted in a positive decision. There are no figures on the respecting of the legal deadline, but tax offices assure us that thanks to their efforts the time taken to deal with these applications has shortened. Exceeding the deadline does however still occur, for various reasons: unclear and incomplete applications, waiting for applications to be completed, unpaid administration fees, waiting for the outcome of a repeated income tax assessment procedure which is running simultaneously, waiting for data requested from other bodies, complications with some applications. The tax administration has already proposed to the MF that the 30-day deadline be extended to 60 days or that it be expressly determined that the deadline period should only start running once the tax body has all the data necessary to make a decision. These proposals are not taken into account in the amendments to the ZDavP. Our opinion that in a decision permitting the postponement or payment by instalment of a tax debt the entire debt should be included has been transmitted to the tax offices so that they can take it into account when issuing decisions.

A tax liability may not be increased because a tax body violates the law by exceeding the deadline for issuing a decision. If there are doubts about when a deadline is considered to be exceeded and whether it would be possible in this case to stop the calculation of interest, the regulations need to be amended as appropriate. Even the currently applicable regulations could be interpreted such that a deadline is not considered to be exceeded if the taxpayer himself has contributed to its being exceeded.

With regard to the criteria for tax reliefs we can see no reason why they could not be issued in the form of an executive regulation which is published openly. In favour of this suggestion is the requirement of transparency in the work of bodies of authority, and also a more concrete point: the criteria should not only be known by those who decide on tax reliefs, but by those who are interested in them – the decision to request a tax relief or not can depend on knowledge of the applicable criteria.

In 2001 we once again received complaints relating to the granting of a special tax relief for dependent family members, especially children with physical or mental development disorders.

The attitude of the legislative body towards the decisions of the Constitutional Court through which the unconstitutionality of certain provisions of the ZDoh was established is a cause for concern. The legislative body, which has not fulfilled its obligation to rectify this situation, is acting contrary to the principle of the state based on the rule of law and with the principle of the division of authority. The responsibility for this state of affairs is shared by the government since it is the government that proposes laws and is thus responsible for the situation in a given area. Its responsibility is to propose in good time to the National Assembly a statutory regulation by means of which the unconstitutionality established by the decision of the Constitutional Court is rectified.

In relation to the ZDoh the Constitutional Court took three decisions which have not yet been executed. Two relate to tax reliefs for children (Articles 10 and 11 of the ZDoh). In Decision No. U-I-19/94 dated 14 November 1996 the Constitutional Court found that the provisions of Article 10 of the ZDoh are in conflict with the Constitution if they do not fully exempt from taxation those amounts which a parent has to devote to the maintenance of his child in order to guarantee him a minimum standard of living. The National Assembly was supposed to rectify this conflict within one year. The deadline expired on 29 November 1997. In Decision No. U-I-10/98 of 22 April 1999 the Constitutional Court established the unconstitutionality of the fourth indent of the first paragraph of Article 11 of the ZDoh since with regard to the right to a reduction of the tax basis in assessing income tax because of the maintenance of a child it does not differentiate between cases where children live in the family community with their parents and cases where they live in a family community with one of their parents and a stepfather or stepmother. The six-month deadline for removing this unconstitutionality expired on 14 December 1999.

The initiator of the review of the constitutionality of Article 10 of the ZDoh wrote to the prime minister and the president of the National Assembly asking whether the government had already prepared a proposal of changes to the regulation whose unconstitutionality had been established by the Constitutional Court. She also called on the ombudsman to become involved in the procedure of adopting amendments to the ZDoh and to call for the adoption of an amendment by which that part of the salaries of parents which must be devoted to the maintenance of children is exempt from state taxes. The also drew attention to the implementation of the principle of the social state, since there would not be a problem in relation to the maintenance of children if parents were guaranteed salaries which permitted them to maintain themselves and their children. She mentioned the case of the national guarantee fund, with which the State really has taken on part of the responsibility for the maintenance of children in place of their fathers and thus alleviated the financial difficulties of mothers, but this help is not much. For this reason the provision of the ZDoh, which should derive from the funds which mean the minimum amounted needed for children's maintenance, should be appropriately amended.

The ombudsman has already drawn attention to this problem in the past. In the 1996 annual report he expressed his expectation that, on the basis of the decisions of the Constitutional Court relating to Article 10 of the ZDoh, the whole content of the article would be studied again and appropriately amended, and that its full and lawful implementation would be guaranteed.

Similar in content to the previous example is the complaint from the Ostržek Society, which protects the rights of children and mothers who are sole providers. The society calls on the ombudsman to take measures against the legislative body in accordance with his powers because of the failure to respect decisions of the Constitutional Court which directly relate to the rights of the child. Both the decisions in question relate to financial reliefs for children. In its intensive efforts to regulate the position of the rights of children and mothers who are sole providers, the society even sent a demand to the National Assembly that on the basis of Article 119 of the Constitution it lodge a charge before the Constitutional Court against the prime minister and the minister of finance because of their violation of the Constitution and statute.

A third complainant is the mother of a 24-year-old son who is a drug addict. He is registered at the employment office and receives 20,000 tolars income support a month. He has been undergoing treatment at a community in Germany for over a year. The costs of his treatment (DM 650) cannot be claimed by the mother as a tax relief in her income tax. The complainant wants drug addicts to be treated as dependent family members, for whom a special tax relief is granted under Article 10 of the ZDoh. In this way the State would show understanding of this exceptionally difficult family problem. The complainant wished to draw attention to an inconsistency: the State supports and funds methadone treatment but does not recognise the costs of treatment in a community.

A complainant informed us that he had received a decision about the assessment of compensation for the use of building land in which he found a number of defects. The decision does not specify the zone into which under the decision of the body his house should be classified and neither are the points on the basis of which he should base the calculation of the compensation evident.

After looking at the decision on the assessment of compensation for the use of building land in the case above we found that it is a standard decision. It is not possible either from the operative part of the decision or from its explanation to make out which of the elements which constitute the calculation of compensation for the use of building land were applied in the case in question and in what way. The explanation of the decision merely summarises in general terms the content and special features of the regulation from the municipal ordinance by individual criteria. Thus this part of the decision is defective. It is not possible to test a decision which does not contain a description of the established facts of the case and, with regard to these facts, a conclusion on the obligation to pay compensation under the municipal ordinance. In the case in question the tax body merely summarises and presents the regulation from the ordinance on compensation for the use of building land. It does not show how the taxpayer's liability, set out in the operative part of the decision, was actually established. We encountered similarly defective decisions in a number of other cases too.

In a letter to the GDU we stressed that it seems to us unnecessary to explain all the statutorily prescribed elements of an administrative decision, in this case what the explanation of a decision must contain (Article 214 of the ZUP). We have already drawn attention in the past to the defects we have found in first-instance tax decisions, particularly in the explanations. We found that the quality of decision-making of first-instance tax bodies has improved recently. Nevertheless in our opinion the situation is still not satisfactory, something shown by the case described here. We expressed our belief that it would be possible to improve the decision on the assessment of compensation for the use of building land on the basis of our comments and in this way avoid potential appeals from taxpayers and the annulment of decisions because owing to their incomplete explanations they could not even be tested. We proposed to the GDU that it do everything necessary, within the framework of its powers, to ensure that first-instance decisions relating to the assessment of compensation for the use of building land are explained in accordance with the provisions of the ZUP.


Letno poročilo 2001 - Poglavje 2.6.5.

2.6.5. Davki in prispevki

Število pobud na področju davkov se je v primerjavi z letomprej zmanjšalo. Vsebina večine pobud je bila enaka kot prejšnja leta(za zavezanca nerešljiv položaj zaradi davčnih obveznosti, k čemur soponavadi bistveno pripomogle zamudne obresti; posredovanje za odpisdavčnega dolga, še posebej prispevkov za socialno varnost; posredovanjza pozitivno rešitev pritožbe). V nekaterih pobudah pa so bila načetanova vprašanja v zvezi z (ne)ustreznostjo davčnih predpisov inpostopkov pri njihovem izvajanju, že znani problemi so bili osvetljeniv novi luči ali pa smo njihovo obravnavanje zaključili. Strnjeno so tiproblemi naslednji:

  • previsoke zamudne obresti

  • obračunavanje zamudnih obresti po izteku zakonskega roka za izdajo odločbe

  • neenak položaj države in zavezanca glede teka zamudnih obresti

  • priznavanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane

  • problem razlage davčnih predpisov

  • odločanje o olajšavah glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje

  • neustrezna obrazložitev odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča

  • podlaga in postopek za prekvalifikacijo namena uporabe stavbnega zemljišča v stanovanjskega

  • točkovanje komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča

  • kakšne osebne podatke je dopustno zbirati pri vzpostavitvi evidence objektov v občini

  • prisilna izterjava na osebne prejemke, ki so iz nje izvzeti

  • dolgotrajno razčiščevanje davčne obveznosti

  • postopki izterjave glede že plačanih davčnih obveznosti

  • težave zaradi plačila davčnega dolga po položnici

  • prehod davčne obveznosti od gospodarske družbe na družbenika

  • podlaga in postopek za odmero dohodnine od obresti na depozite (vloge) v družbah, ki se ukvarjajo s finančnim inženiringom

  • problematičnost ureditve vročanja odločb in sklepov, kadar jih ni mogoče vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni

  • breme stroškov davčnega postopka

  • nedopustne zamude pri pošiljanju pritožbe organu druge stopnje.

Pobudnikom smo pomagali s pospeševanjem postopkov,razčiščevanjem spornih vprašanj v posameznem postopku ter zopozarjanjem in dajanjem mnenj glede neustreznosti rešitev v predpisih.

Manjše število pobud v letu 2001 lahko pripišemo izboljšanjudela davčnih organov. Opozorila na hitrejše reševanje zadev inodpravljanje zaostankov so bila v precejšnji meri upoštevana. Delno tovelja tudi na kvaliteto postopkov in izdanih aktov. Navedeno pa še nepomeni, da se v preteklem letu nismo srečali s pobudami zaradi še vednopredolgega reševanja pritožb, neustreznega vodenja postopkov inpomanjkljivih obrazložitev odločb, posebej pri odmeri nadomestila zauporabo stavbnega zemljišča ter (še vedno) pri odločanju o davčniholajšavah in o uvedbi prisilne izterjave davčnega dolga.

Pričakujemo, da se bo z dokončno izvedbo reforme davčne upravein z vzpostavitvijo davčnega informacijskega sistema, računalniške inkomunikacijske tehnologije izboljšala evidenca podatkov pri davčnihorganih, zmanjšali stroški postopka, vzpostavil boljši notranji nadzorter izboljšala kvantiteta in kvaliteta dela davčnih delavcev, nenazadnje pa tudi odnos do davčnih zavezancev.

Zamudne obresti so eden najhujših problemov v davčnihzadevah, zlasti zato, ker so postopki običajno dolgotrajni. Pobudnik jevaruhu predlagal, da se vključi v prizadevanje za spremembo tistegadela Zakona o državnem postopku (ZDavP), ki se nanaša na zamudneobresti oziroma na vrstni red poračunavanja davkov. V pobudi jepoudaril problem davčnega dolga, ki zaradi vpliva zamudnih obrestinaraste do višine, ko ga ni več mogoče poravnati. Pobudnik je bil 30.11. 1996 dolžan 1.734.477 tolarjev. V postopku prisilne poravnave je žeporavnal 1.301.488 tolarjev, kljub vsemu pa je 2. 7. 2001 še vednodolžan približno 2.800.000 tolarjev. Pobudnik trdi, da gre zaneustrezno zakonsko ureditev, zato se je s predlogom za rešitev obrniltudi na Ministrstvo za finance (MF).

Problem nezmožnosti plačevanja davčnega dolga zaradi vplivavisokih zamudnih obresti spremljamo že vrsto let. Že v LP 97 smopredlagali sprejem predpisa, ki bi predvidel možnost odpisa zamudnihobresti iz preteklosti in sprejem take rešitve, da bi država prišlavsaj do delnega poplačila dolga, kajti ta je zaradi višine zamudnihobresti za marsikoga postal skorajda neizterljiv. Državni zbor je 23.12. 1999 sprejel Zakon o načinu poravnave dospelih neplačanih obveznihdajatev (Ur. l. RS, št. 1/2000), na podlagi katerega je bilo mogočepredlagati poravnavo davčnih obveznosti po stanju na dan 31. decembra1999 z obročnim plačevanjem oziroma zmanjšanjem davčnega dolga napodlagi takojšnjega plačila. Uveljavljanje pravic je bilo sicer časovnoomejeno, kljub temu pa je bilo s tem marsikateremu davčnemu dolžnikubreme olajšano. Urejena je bila tudi možnost omilitve oziromazmanjšanja davčnega dolga iz naslova neplačanih prispevkov iz obveznegazdravstvenega in pokojninsko-invalidskega zavarovanja. Problem(pre)visokih zamudnih obresti pa še vedno čaka na ustrezno rešitev.

Druga pobudnica je zavezanka za davek od dohodka iz premoženja.Od dohodka, ki ga dosega z oddajanjem stanovanja v najem, plačujedavek. Davek, odmerjen z odločbo davčnega organa, plačuje redno inpravočasno. Dohodek iz premoženja, ki je vir obdavčitve po Zakonu odohodnini (ZDoh), vsako leto prijavi v napovedi za dohodnino. Z odločbodavčnega organa o odmeri dohodnine ji davčni organ ugotavlja, da nizavezanka za plačilo dohodnine, ker ne dosega zneska, ki velja kotosnova za obdavčitev v skladu z ZDoh. Preveč plačani davek ji takovrnejo, vendar šele po določenem času in brez obresti. Meni, da državokreditira in da je taka zakonska ureditev neustrezna oziroma nepravičnado davčnih zavezancev, ki morajo svoje obveznosti redno in pravočasnoizpolnjevati.

V zvezi z vprašanjem (začetka) teka zamudnih obresti smo večkrat opozorili na neenakopravnost davčnega zavezanca v razmerju do države.Medtem ko se davčnemu zavezancu, ki je na račun davka in obresti plačalveč, kot je bil dolžan, preveč plačani znesek vrne šele v 30 dneh povročitvi odločbe oziroma podanega zahtevka za vračilo po davčnemobračunu, obresti od preveč plačane dohodnine pa celo šele od dnevapravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine, država zaračuna obresti oddneva zapadlosti obveznosti, na katero morebitna pritožba zavezancanima nobenega vpliva. Zakon o davkih občanov, ki je veljal vse douveljavitve ZDavP leta 1997, davčnim zavezancem sploh ni priznavalzamudnih obresti. Šele ZDavP je določil, da pripadajo zavezancu odneupravičeno odmerjenega davka ali preveč odmerjenega davka zamudneobresti od dneva plačila davka oziroma pri preveč plačani dohodnini odpravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine. Zaradi take ureditve selahko zgodi, da so zavezancu, ki se pritoži in nato sproži upravni sporter v sporu uspe, zaradi dolgotrajnosti upravnih in sodnih postopkovpreplačani davek vrne šele po več letih, medtem pa država razpolaga znjegovim denarjem, ne da bi za to morala plačati obresti.

Tretjemu pobudniku je bila v obnovljenem postopku 11. 5. 2001izdana nova odločba o odmeri dohodnine za leto 1994, s katero je bilougotovljeno, da je upravičen do vračila razlike dohodnine. Uveljavljalje tudi pravico do obresti od preveč plačane dohodnine za ves časpostopka, kar je bilo zavrnjeno. Pobudnik se je pritožil in sprožilupravni spor, zato odločba še ni pravnomočna in ni upravičen do vračiladohodnine po novi odločbi.

V LP 2000 smo obširno obravnavali vprašanje, ali je pravično, da davčnemu zavezancu, ki je zaprosil za olajšavo, tečejo zamudne obresti tudi po izteku zakonskega roka za izdajo odločbe,če se pri odločanju pokaže, da je bila vloga utemeljena. Obnovili smoproblem enotnih kriterijev za priznavanje olajšav (ugotavljanjeogroženosti preživljanja zavezanca in njegove družine). Poleg drugegasmo izrazili mnenje, da bi bilo pri odločanju o davčni olajšavipraviloma treba upoštevati celoten davčni dolg, torej tudi do izdajeodločbe natečene zamudne obresti.

V zvezi s tem je Glavni davčni urad (GDU) že v letu 2000opozoril vse davčne urade, naj spoštujejo 30-dnevni rok za odločanje oolajšavi. V letu 2001 so na podlagi poročil uradov ugotovili, da jebilo v devetih mesecih rešenih vlog približno 15 odstotkov manj kotprejetih. Med rešenimi je bilo okrog 60 odstotkov pozitivnih odločb.Podatkov o spoštovanju zakonskega roka ni, davčni uradi pazagotavljajo, da se je zaradi njihovih prizadevanj čas reševanja tehvlog skrajšal. Do prekoračitve roka pa še vedno prihaja, in to izrazličnih razlogov: nejasne in nepopolne vloge, čakanje na dopolnitevvloge, neplačane upravne takse, čakanje na izid hkrati potekajočegaobnovljenega postopka za odmero dohodnine, čakanje na podatke,zaprošene pri drugih organih, zapleteno reševanje nekaterih vlog.Davčna uprava je že predlagala MF, da se 30-dnevni rok podaljša na 60dni oziroma da se izrecno določi, da rok začne teči šele potem, kodavčni organ razpolaga z vsemi podatki, potrebnimi za odločanje. Prispremembah ZDavP predloga nista bila upoštevana. Naše mnenje, da jetreba v odločbi, s katero se dovoli odlog ali obročno odplačevanjedavčnega dolga, zajeti celoten dolg, so prenesli davčnim uradom, da biga upoštevali pri izdajanju odločb.

Davčna obveznost se ne sme povečati zaradi tega, ker davčniorgan krši zakon s prekoračitvijo roka za izdajo odločbe. Če so dvomi otem, kdaj sploh gre za prekoračitev roka in ali bi bilo mogoče v temprimeru ustaviti obračunavanje obresti, je treba ustrezno spremenitipredpise. Že pri veljavnih pa bi lahko uveljavili razlago, da ne gre zaprekoračitev, če je k njej pripomogel zavezanec sam.

Glede kriterijev za davčne olajšave ni videti razloga, da ne bibili izdani v obliki podzakonskega akta, ki bi bil javno objavljen. Zato govori zahteva po preglednosti dela organov oblasti, pa tudi boljkonkreten vidik: kriterije morajo poznati ne samo tisti, ki odločajo oolajšavah, ampak tudi tisti, ki so zanje zainteresirani - od poznavanjaveljavnih kriterijev je lahko odvisno, ali bo zavezanec zaprosil zaolajšavo ali ne.

Tudi v letu 2001 smo prejeli pobude, ki se nanašajo na priznanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, še posebej za otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.

Skrb zbujajoč je odnos zakonodajalca do odločb Ustavnega sodišča RS,s katerimi je bila ugotovljena neustavnost nekaterih določb ZDoh.Zakonodajalec, ki obveznosti, da bi odpravil tako stanje, ni izpolnil,ravna v nasprotju z načelom pravne države in z načelom delitve oblasti.Za tako stanje je odgovorna tudi Vlada, ki predlaga zakone in takoodgovarja za stanje na posameznem področju. Njena odgovornost je, dapravočasno predlaga Državnemu zboru zakonsko ureditev, s katero seodpravi z odločbo Ustavnega sodišča ugotovljena protiustavnost.

V zvezi z ZDoh je Ustavno sodišče RS sprejelo tri odločbe, ki šeniso izvršene. Dve se nanašata na olajšave za otroke ( 10. člen in 11.člen ZDoh). Z odločbo št. U-I-19/94 z dne 14. 11. 1996 je Ustavnosodišče ugotovilo, da so določbe 10. člena ZDoh v neskladju z Ustavo,če ne izvzemajo v celoti od obdavčenja tistih zneskov, ki jih roditeljmora nameniti preživljanju svojega otroka, da bi mu zagotovilživljenjski minimum. Državni zbor bi moral ugotovljeno neskladnostodpraviti v enem letu. Rok je potekel 29. novembra 1997. Z odločbo št.U-I-10/98 z dne 22. 4. 1999 pa je Ustavno sodišče ugotoviloprotiustavnost četrte alinee prvega odstavka 11. člena ZDoh, ker gledepravice do zmanjšanja davčne osnove pri odmeri dohodnine zaradipreživljanja otrok ne razlikuje med primeri, ko otroci živijo vdružinski skupnosti s svojimi starši, in primeri, ko živijo v družinskiskupnosti z enim od staršev ter očimom oziroma mačeho. Šestmesečni rokza odpravo protiustavnosti je potekel že 14. decembra 1999.

Pobudnica presoje ustavnosti 10. člena ZDoh je na predsednika Vladein predsednika Državnega zbora naslovila dopis, v katerem sprašuje, alije Vlada že pripravila predlog sprememb ureditve, katere protiustavnostje ugotovilo Ustavno sodišče. Tudi varuha je pozvala, naj se vključi vpostopek sprejemanja sprememb ZDoh in zavzame za sprejem takšnespremembe, da bodo plače staršev v delu, ki ga morajo nameniti zaotroke, oproščene plačila davščin državi. Opozorila je tudi nauresničevanje načela socialne države, saj problema v zvezi zvzdrževanjem otrok ne bi bilo, če bi bile zagotovljene take plače, dabi lahko starši preživljali sebe in svoje otroke. Navedla je primerJamstvenega sklada RS, s katerim je država resda prevzela delno skrb zapreživljanje otrok namesto njihovih očetov in tako omilila finančnetežave mater, vendar je ta pomoč majhna. Zato bi se morala določbaZDoh, ki naj bi izhajala iz sredstev, ki pomenijo življenjski minimumza preživljanje otrok, ustrezno spremeniti.

Varuh človekovih pravic je na ta problem v preteklosti žeopozarjal in v LP 96 posebej izrazil svoja pričakovanja, da bo napodlagi odločb Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na 10. člen ZDoh,celotna vsebina navedenega člena ponovno proučena in ustreznospremenjena ter da bo zagotovljeno njegovo popolno in zakonitoizvajanje.

Po vsebini podobna prejšnji je tudi pobuda Društva za zaščitopravic otrok in mater samohranilk Ostržek, ki poziva varuha, naj vskladu s svojimi pristojnostmi ukrepa proti zakonodajalcu zaradinespoštovanja odločb Ustavnega sodišča, ki se neposredno nanašajo tudina pravice otrok. Obe odločbi ustavnega sodišča se nanašata na finančneolajšave za otroke. Društvo je v svojem intenzivnem prizadevanju zaureditev položaja pravic otrok in mater samohranilk poslalo Državnemuzboru celo zahtevo, da na podlagi 119. člena Ustave vloži obtožbo predUstavnim sodiščem zoper predsednika Vlade in ministra za finance zaradikršitve Ustave in zakonov.

Tretja pobudnica je mati 24-letnega sina, ki je uživalec mamil.Zavarovan je po materi. Prijavljen je na zavodu za zaposlovanje inprejema 20.000 tolarjev mesečne denarne pomoči. Že več kot leto dni seje na zdravljenju v komuni v Nemčiji. Stroškov (650 DEM), ki jihplačuje za njegovo zdravljenje, mati pri dohodnini ne more uveljavitikot davčno olajšavo. Pobudnica želi, da bi bili narkomani upoštevanikot vzdrževani družinski člani, za katere se po 10. členu ZDoh priznaposebna olajšava. S tem bi država pokazala razumevanje do tega izjemnotežkega družbenega problema. Pobudnica je želela opozoriti naneskladnost: država podpira in financira metadonsko obliko zdravljenja,stroškov zdravljenja v komunah pa ne prizna.

Naj zabeležimo, da je judikat upravnega sodišča v celoti potrdilnaše stališče glede priznavanja posebnih olajšav za otroke z motnjami vtelesnem in duševnem razvoju, ki smo ga opisali že v LP 96. Sodišče jepoudarilo, da ZDoh ne ureja kriterijev, kateri otroci se štejejo zazmerno, teže in težko motene v razvoju, niti ne napotuje na uporabokakega drugega predpisa, zato je to dejstvo treba ugotavljati s pomočjoizvedenca in tako priti do sklepa, ali je podana vsaj zmerna motnja vtelesnem ali duševnem razvoju.

Kot smo napovedali v LP 2000, smo nadaljevali obravnavanjevprašanj o postopku, kriterijih in pristojnosti za odločanje oolajšavah glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.Ponovno smo se obrnili na Zavod za pokojninsko in invalidskozavarovanje (Zavod) z naslednjimi stališči.

Vrsta argumentov govori za stališče, da bi bilo treba pri odločanjuo olajšavah glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanjepostopati po ZUP. Ta je v drugem odstavku 2. člena opredelil pojemupravne stvari. Čeprav ne Zakon o pokojninskem in invalidskemzavarovanju (ZPIZ-1) ne kak drug predpis ni določil, da se o olajšavahodloča v upravnem postopku ali izda upravna odločba, pa to izhaja iznarave stvari. Javni interes terja, da se plačujejo prispevki zaobvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in s tem omogočauveljavljanje pravic, ki jih po načelih vzajemnosti in solidarnostizagotavlja ZPIZ-1, ter da se olajšave priznavajo samo v skladu zzakonom oz. na njegovi podlagi izdanim predpisom, to je Sklepom okriterijih za odpis, delni odpis, odlog ter obročno odplačevanjeprispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Sklep, Ur. listRS, št. 50/2000). Toda tisti, ki izpolnjuje pogoje, določene s Sklepom,ima pravico do olajšave. Nesprejemljivo je, da bi ob enakemizpolnjevanju pogojev enemu zavezancu olajšavo priznali, drugemu pa ne.

Okoliščina, da ZPIZ-1 ne določa, da je odpis prispevkov zapokojninsko in invalidsko zavarovanje pravica fizičnih in pravnih oseb(zavezancev), ni pomembna. Predpisi s področja materialnega upravnegaprava večinoma ne uporabljajo take terminologije, pač pa določajopogoje, ki morajo biti izpolnjeni za pozitivno odločitev o določeniupravni stvari. Tudi ZDavP pri določbah o odpisu, delnem odpisu, odloguin obročnem odplačevanju davčnega dolga nikjer ne govori o pravici doolajšave, pa vseeno ni nobenega dvoma, da se o davčnih olajšavah odločapo ZUP.

S Sklepom, ki ga je sprejela skupščina zavoda, se posebnostipostopka ne morejo urejati. To je v direktnem nasprotju s prvimodstavkom 3. člena ZUP, pa tudi po tretjem odstavku 228. člena ZPIZ-1je skupščina pooblaščena samo za določitev kriterijev, ne pa zaurejanje postopka.

Po veljavni ureditvi torej poteka odločanje o olajšavah pridavkih in prispevkih po določbah ZUP, le glede odločanja o olajšavahpri prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje naj ne biveljal noben formalni postopek. Ureditve v nekaj členih Sklepa pač nimogoče šteti za tak postopek, čeprav so tudi v Sklepu prišli do izrazanekateri elementi formalnosti (zavrženje vloge, sklep skupščine), ki pazvodenijo, ker je zavezanec o usodi svoji vloge obveščen samo z dopisomin mu tudi ni priznana pravica do pritožbe.

Obseg pravic se v našem pravnem redu določa z zakonom. Zato bibilo z vidika ustavnosti in zakonitosti ureditve bolj ustrezno, če bibili okvirni kriteriji za olajšave določeni v ZPIZ-1. Tudi določanjeposledic neplačanih prispevkov je stvar zakona in ne Sklepa (drugiodstavek 18. člena). Ker kriteriji v ZPIZ-1 niso določeni, jih je napodlagi blanketnega pooblastila iz tretjega odstavka 228. člena zakonadoločila skupščina zavoda. Kriteriji niso dovolj konkretizirani, da bizagotavljali enotno obravnavanje vlog zavezancev. Zavod si pomaga skriteriji, ki se v praksi uporabljajo pri odločanju o davčniholajšavah.

Številčnost in sestava skupščine Zavoda naj bi bili bistvenaovira, da bi se o priznavanju olajšav vodil upravni postopek oz.izdajale upravne odločbe. Vendar pa to ni poglavitni problem, če bibilo razčiščeno in določeno, kdo vodi postopek do izdaje odločbe, kdoizdaja odločbe in kdo jih podpisuje.

Je pa vrsta drugih razlogov, zaradi katerih ni posrečena zakonska rešitev, da je za odločanje o olajšavah pristojna skupščina:

  • organ, ki je določil in sprejel kriterije za priznavanje olajšav, torej splošni akt, hkrati tudi odloča o vrsti in obsegu olajšave v posameznem primeru, to je izdaja oz. naj bi izdajal konkretne (upravne) akte;

  • nesprejemljivo je, da bi bila potem, ko je v ugotovitvenem postopku dognano, ali zavezancu v skladu s kriteriji pripada pravica do olajšave ali ne, odločitev odvisna od izida glasovanja v skupščini - ta je lahko posledica (tudi) drugih dejavnikov;

  • skupščina se sestaja preredko, da bi bilo mogoče o vlogah odločati v zakonskem ali sicer razumnem roku, kar bi bilo zaradi odločanja o denarnih obveznostih in teka obresti še tem bolj nujno;

  • pri sedanji ureditvi je zanikana pravica do pritožbe, čeprav bi glede na naravo stvari moralo biti zagotovljeno redno pravno sredstvo, ki ga možnost sprožitve (izrednega?) upravnega spora ne more ustrezno nadomestiti.

V odgovoru na opisana stališča je Zavod vztrajal prisvojem oziroma je videl rešitev v tem, da se pristojnost za odločanje oolajšavah glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanjevrne na davčne organe.

S spremembami ZPIZ-1 konec leta 2001 je bil drugi odstavek 228.člena Zakona spremenjen tako, da o olajšavah odslej odloča upravniodbor Zavoda. Ker to ne vpliva na prvi dve obravnavani vprašanji,zlasti ne na naravo in vrsto postopka, smo se obrnili na Urad zaorganizacijo in razvoj uprave v MNZ, da preveri sporne postopke in popotrebi ustrezno ukrepa.

Že v letu 2002 nas je urad obvestil, da so organizirali sestanekz ZPIZ in MDDSZ, na katerem so razčistili, da gre v teh primerih zaupravne stvari in da je upravni odbor Zavoda pri odločanju dolžanupoštevati pravila ZUP.

Pobudnik nas je obvestil, da je prejel odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča,v kateri ugotavlja nekatere pomanjkljivosti. Odločba ne določa cone, vkatero naj bi se po odločitvi organa razvrstila njegova hiša, prav takopa tudi niso razvidne točke, na podlagi katerih naj bi temeljil izračunnadomestila.

Ob pregledu odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnegazemljišča v gornjem primeru smo ugotovili, da gre za tipsko odločbo.Niti iz izreka odločbe niti iz njene obrazložitve ni mogoče razbrati,kateri od elementov, ki sestavljajo izračun nadomestila za uporabostavbnega zemljišča, so bili v konkretnem primeru uporabljeni in nakakšen način. Obrazložitev odločbe le na splošno povzema vsebino inposebnosti ureditve iz občinskega odloka po posameznih kriterijih. Zatoje odločba v tem delu pomanjkljiva. Odločbe, ki ne vsebuje opisaugotovljenega dejanskega stanja in sklepanja o tem, kakšna je glede nato stanje obveznost plačila nadomestila po občinskem odloku, ni mogočepreskusiti. V konkretnem primeru davčni organ le povzema in predstavljaureditev iz odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč, neprikaže pa, kako je bila konkretno ugotovljena obveznost zavezanca,določena v izreku odločbe. Na podobno pomanjkljive odločbe smo naletelitudi v nekaterih drugih primerih.

V dopisu GDU smo poudarili, da se nam zdi nepotrebnopojasnjevanje vseh z zakonom predpisanih sestavin upravne odločbe, vtem primeru še posebej, kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe (214.člen ZUP). Na pomanjkljivosti prvostopenjskih davčnih odločb, ki smojih ugotavljali zlasti v obrazložitvenem delu odločb, smo v preteklostiže opozarjali. Ugotovili smo, da se je kvaliteta odločanjaprvostopenjskih davčnih organov v zadnjem času izboljšala. Ne glede nato pa stanje po našem mnenju še vedno ni zadovoljivo, kar kaže tudiopisani primer. Izrazili smo prepričanje, da bi bilo mogoče tudiodločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izboljšatina podlagi naših pripomb, se tako izogniti morebitnim pritožbam davčnihzavezancev in odpravljanju odločb zaradi tega, ker jih ob nepopolnihobrazložitvah sploh ne bi bilo mogoče preskusiti. Glavnemu uradu smopredlagali, naj v okviru svojih pristojnosti ukrenejo vse potrebno, dabodo prvostopenjske odločbe v zvezi z odmero nadomestila za uporabostavbnega zemljišča obrazložene v skladu z določbami ZUP.

Pobudnici imata stanovanjski hiši in kmetijo na območju občine,čeprav dejansko stanujeta drugje. Ena od pobudnic je domačinka, vendarzaradi službenih obveznosti čez teden živi v Ljubljani, druga pa združino živi v sosednji Republiki Hrvaški. Prejeli sta odločbi davčnegaorgana o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, iz katerihsta ugotovili, da je prekvalificiran namen uporabe stavbnega zemljišča- nadomestilo se jima odmerja za počitniški namen in ne zastanovanjskega, kot bi izhajalo iz namena in funkcije hiš. Podatki ostanovanjskih objektih, ki sta jih izpolnili za potrebe občine oevidenci stavbnih zemljišč na njenem območju, niso bili uporabljeni.Občina je status njunih hiš spremenila iz stanovanjskega vpočitniškega, ne da bi ju o tem prej obvestila. S pritožbo zoperodločbo o odmeri nadomestila stavbnega zemljišča ne bi uspeli, sajdavčni organ izda odločbo na podlagi podatkov, ki mu jih sporočiobčina.

V poizvedbah nas je zanimalo, na kakšni podlagi je temeljilaodločitev občine o prekvalifikaciji namena uporabe stavbnega zemljiščaiz stanovanjskega v počitniškega in ali sta za namen uporabe odločilnalega stavbe in njen namen po dovoljenju za graditev, ali pa bolj alimanj redno zadrževanje lastnika v njej, oziroma ali stanovanjska hišasredi naselja, ki je lastnik niti občasno ne uporablja, ker ima šedrugo, v kateri stalno živi, postane zaradi tega počitniška hiša. Če soto razlogi za spremembo namena uporabe stavbnega zemljišča, nas jezanimalo, zakaj lastnicama občina ni izdala ustreznega akta ali ju vsajobvestila. Pri navedenem načinu spreminjanja rabe stavbnega zemljiščalastniki ne morejo uveljavljati svojih pravic v primerih neutemeljeneali celo povsem samovoljne spremembe namena uporabe zemljišča. Nenazadnje so potemtakem podatki, ki so jih lastniki nepremičnin zapotrebe nastavitve evidence stavbnih zemljišč posredovali občini, brezveljave oz. pomena.

Občina se je odgovorom na naša vprašanja povsem izognila in sesklicevala na svoj odlok. Šele kasneje nam je na ponovni pozivodgovorila, da so objekte v skladu z odlokom razvrščali glede nadejavnost in dejansko poseljenost objekta. Ker citirana določbaobčinskega odloka tega ne ureja na način, kot ga navaja občina, in kerv svojem pojasnilu tudi sicer niso zadovoljivo odgovorili na našavprašanja, bomo obravnavo tega primera nadaljevali.


Legal information   |   Privacy   |   Contact Made by: Nova Vizija d.d.