Natisni vsebino

2.5. Police procedures

Annual Report 2001

2.5. Police procedures

In 2001 we received 114 written complaints dealing with police procedures. In 2000 we received 86 such complaints, which indicates a33 per cent rise. The regular report of the European Commission onSlovenia’s progress in integrating with the European Union for 2001points to the complaints owing to the increased violence of Slovenia’spolice force. The European Commission report links these complaints tocases of excessive use of forcible restraint against individuals indetention, and at the same time finds that there have also been severalcases of police violence against Roma.

The largest number of complaints involved the exercising of powers thepolice hold in performing police assignments. The cases dealt with donot back up the assessment of greater violence by the police, but thisdoes not mean that in the past year there were not cases of unlawful,disproportionate and consequently excessive use of forcible restraint.

Major concern is aroused by the number of complaints linked to policeassignments in the area of protection of life, personal safety andpeople’s property. Ensuring personal safety and protection of propertyare among the fundamental expectations people may rightly have inregard to the police. Human rights and fundamental freedoms are limitedby the rights of others, and the task of the police is to ensureeffective protection and respect of these rights and freedoms.

In carrying out their assignments, police officers must regularlyverify the legality of their actions and ensure impartial,professional, expert, scrupulous and polite, yet at the same timedecisive and effective action. In this connection it is worth stressingthat only an effective police force,which respects and ensures protection of human rights and fundamentalfreedoms, can enjoy the full support of the public. Merely“breathing down the neck” of criminals is not enough. The policeprovide people with a sense of security only through the successfulprevention of criminal activities and through the discovery andapprehension of those perpetrating crimes and other illegal acts thatare a danger to society. This is also emphasised by the RecommendationRec (2001) 10 of the Committee of Ministers to Member States on theEuropean Code of Police Ethics, adopted on 19 September 2001, whichalso contains an addendum providing guidelines for police intervention.

The events of 11 September 2001 have also had repercussions in our ownenvironment. There is no doubt that the changed security conditionsdemand heightened vigilance from the police, which can also have theconsequence of their increased presence in people’s everyday lives. Butfreedom and security are not mutually exclusive here. In performingtheir duties, police officers are bound to respect human rights andfundamental freedoms, and to exercise police powers in strict adherenceto the principle of proportionality. This principle is especiallyimportant for the correct understanding of the negative duty of thestate pursuant to Article 8 of the European Convention on Protection ofHuman Rights and Fundamental Freedoms, which charges the state andthrough it the police with restraining itself from encroaching onprivacy, with not disturbing individuals and “leaving them in peace” ifthey observe public order.

In last year’s annual report we already drew attention to certain flawsin the Instructions for dealing with complaints (Ur. list RS, no.103/00) concerning the cooperation of the public in the procedure of resolving complaints against the police.We stressed that the instructions do not give the public the role ofsharing the decision-making, but simply the right to give a non-bindingopinion, which is closer to an advisory role. Clearly in response tothe cautions given, the interior ministry and the police sought througha broad public debate a solution for amending and supplementing thevalid instructions, such that they could ensure the impartiality andobjectivity of the complaints procedure and the actual decision-making.The ombudsman welcomes the efforts to make proper provision forresolving complaints against the police, which will ensure greatertrust from the public.

The first step towards securing greater impartiality in the complaintsprocedure could be the decision that instead of a president of thepanel, who is a representative of the police, it should be the panelitself in a majority vote that decides on the justification of thecomplaint. Such a change would emphasise the cooperation of therepresentative of the public, who would thereby have an equal vote inthe decision. The internal complaints avenue would enjoy greaterconfidence if the instructions strengthened the participation of thecomplainant in the procedure. Article 11 of the instructions simplyprovides that the police may conduct an interview with the complainant, and may also possibly bring them face to face with the police officer thatis involved in the affair. The valid system therefore mentions merelythe possibility of an interview with the complainant, and not that thepolice are bound to take such action. It is not surprising thatfrequently the police do not interview the complainant and the onlycontribution from the complainant in resolving the affair is thereforethe written complaint. Another step in the right direction would be anamendment setting out that the complainant is also invited to thesession of the panel. Currently the panel session is conducted withoutcomplainants, and also without the police officer whose actions oromissions are the subject of the hearing. One improvement might also beproviding a procedure for resolving complaints with two-stagedecision-making.

Taking into account the provision of Article 28 of the Police Act(ZPol), the instructions set out in detail the complaints procedurewithin the police force. Yet it remains unresolved in the long-term,whether the complaints procedure should remain within the police forceor whether it should be entrusted to a body outside the police, whichwould also ensure the appearance of greater impartiality in deciding oncomplaints.

That the police do not always guarantee impartial action is borne outby the following case. Fourteen eyewitnesses from the building of theMinistry of Education, Science and Sports observed police officersapprehending a suspect in Župančičeva Street in Ljubljana. In theirprotest to the ombudsman they noted that the police “dragged the personfrom a car, and then pinned the person to the ground in order tocontrol them”. They “beat and kicked” the person on the ground,although this person was handcuffed. Certain police officers “useduncontrolled violence against the person, who at that time was nolonger able to defend himself” and who was no longer a threat toanyone. It was “appalling to see the enjoyment of certain policeofficers, who by kicking (the person) were most probably “venting” allthe rage that they had accumulated in tracking down this person”. Thecomplainants expressed their shock and abhorrence “at the thought thatofficial persons, who have high powers and who are armed, are not ableto control themselves in such situations”.

We were convinced that the police would present no difficulties inefficiently establishing all the decisive facts, including thecontribution of each of the police officers who participated incarrying out the assignment. Yet to our great surprise we received areply from the director general of police that “in the process ofresolving this affair the police authority has been unable either toconfirm or deny the statements of the aforementioned group”. Ingathering information the police did indeed establish that while thesuspect was already handcuffed and lying on the ground by the vehicle,individual police officers “took turns to go up” to him and withoutreason to kick him “in a part of his body or legs”. The problem inbringing all this to light was explained by the police citing thecircumstance that several police officers from different units appearedat the scene of the arrest. The police officers who participated in theprocedure “emphatically” denied that following apprehension they woulduse force or in any other way act roughly towards an alreadyoverpowered suspect. Neither “did they know that anyone else would havetreated him roughly or used force without justification”. At the sametime, they said that they were “not keeping an eye” on the actions ofthe other officers, and “do not know which police officers they were”.The Ljubljana Police Authority closed the affair with the explanationthat in gathering information “they had not succeeded in establishingthe data of the other police officers who arrived at the scene of thearrest and who could be suspected of the criminal act of violation ofhuman dignity through the abuse of their official position or officialrights pursuant to Article 270 of the Criminal Code”. They could thusnot confirm the statements made by the event’s eyewitnesses.

The police were therefore unable or unwilling to discover and identifywhich among 20 police officers were those who had lost control ofthemselves over an already handcuffed and overpowered person. It wasobviously sufficient that the police officers “emphatically” deniedwhat had been seen by 14 impartial eyewitnesses observing themexercising their police powers. The actions as described by thewitnesses do not represent simply an egregious exceeding and abuse ofpolice powers, but also probably a criminal act. The police sent areport on the affair to the public prosecutor, which it does when onthe basis of information gathered there are no grounds for bringingcharges. The police took no disciplinary or any other action againstany of the officers. With such an outcome we can only wonder what willhappen when “real” criminals also “emphatically” deny having committeda crime. Clearly the police will then simply write a report, and notbring charges.

We were also surprised by the view of the director general of policethat they could not decide on the affair, since it had been referredfor resolving to another competent state body, “since it mightprejudice the case”.

Such an explanation, which the police in fact use frequently, isunacceptable. It is particularly unclear to us how a more thoroughtreatment of the case could have an influence on the decision of theprosecutor or even the court. The job of the police is to discover andinvestigate crimes and their perpetrators. If the police have beenunable to discover the perpetrator of a crime, such a circumstancebinds them above all to continue their work with greater effort inorder to carry out their legal duty. Criminal information or a reportsent to the public prosecutor does not release the police from theobligation to continue performing their task of discovering andinvestigating crimes and discovering and apprehending the perpetratorsof such acts.

Neither is there any legal basis, because of a report being sent to thepublic prosecutor, for the police not acting from the position ofpossible disciplinary liability of the individual police officer. Thelegal statutory definition of criminal act differs from the statutorydefinition of disciplinary infringement. The decision-making body inthe two cases is also different. The police assessing the behaviour ofa specific police officer owing to possible disciplinary liabilitycannot be linked to the prosecutor or court dealing with the sametangible case, if a crime was perhaps committed. For this reason thesubmission of criminal information or a report to the public prosecutordoes not release the police from the obligation to verify thecomplaints of alleged abuse and infringement of police powers, and todeal with this and decide upon it in disciplinary proceedings againstthe officer concerned.

Several non-governmental organisations have drawn the ombudsman’sattention to the varying practices of the police in releasing a recordof orally received criminal information to the informer. Complainantshave protested that they do not receive at the police a copy of therecord of receipt of oral criminal information, with the justificationthat “this is not prescribed”, that “they cannot do this, because itinvolves personal data protection”, that “the police record can only begiven to an attorney”, or that “it is not prescribed that the recordcan be given to the injured party”. At the same time we have foundcases where the informer succeeded in obtaining from the police a copyof the record of orally given information.

Criminal information is also received by the police. Where theinformation is given orally, the officer makes a written record, and ifit is given by telephone, the officer makes an official note. At thesame time, in receiving oral information the officer informs theinformer of the consequences of false information. Neither the CriminalProcedure Act, nor indeed any implementing regulation, sets out in anydetail the procedure or actions to be taken by police officers onreceiving criminal information. The dealings of police officers withinformers upon receipt of oral criminal information are therefore notarranged in law.

The oral criminal information taken down by the police in the record,is the formal submission of the informer. This is also confirmed by thefact that on receipt of the information, the informer must be cautionedabout the consequences of false information. Although this involves theinformer’s submission, upon receipt of the information the policeofficer never gives the informer a copy or duplicate of the record ofthe oral information. The informer, who is usually also the victim orinjured party of the alleged crime, therefore has no confirmation ordocument relating to the orally submitted criminal information thatwould indicate the content of the submitted information and the factthat the police had taken down their information in a recordedstatement.

Since this involves the informer’s submission, we took the view that itwould be right for the police upon receiving the oral criminalinformation to hand over a copy (duplicate) of the recorded receipt ofinformation. If for no other reason, the fact that the informer hasgiven the information following a caution about the consequences offalse information makes it right for them to be familiarised with itscontent by receiving a copy of the recorded information.

We therefore suggested to the General Police Authority a change inpractices such that the police hand to every informer a copy(duplicate) of the record of received oral information. At the sametime we proposed that perhaps through the issuing of instructions or insome other appropriate way practices be standardised regarding thehanding over of the record to the informer upon receipt of the oralcriminal information. The General Police Authority accommodated ourproposal. At the same time it gave an assurance that “professionalguidelines would also be issued” for standardising the practice ofhanding over a copy of the record to the informer.

The ombudsman also conveyed to the General Police Authority the opinionthat the purpose of a legal note is nullified, if it is not written insuch a way that the individual can read it without difficulty andbecome familiar with its content. Form JV/PROM-1 from the interiorministry, containing confirmation of payment of a fine, had the legalnote set in tiny, barely legible lettering running up along theright-hand margin. The legal note was written in lettering that wassmaller than the rest of the wording on the form. It was only possibleto read it if the form was turned on its side, in other words the legalnote could only be read with the paper placed horizontally. The sizeand positioning of the legal note on the payment form were thereforeundoubtedly at variance with the size and positioning of the letteringfor the remainder of the text on the form.

The legal note represents advice to the person concerned that they areguaranteed the right to legal remedies with which they may in aprescribed procedure request an assessment of the correctness andlawfulness of the decision issued. The legal note must beunderstandable and written legibly, so that the recipient can noticeit, read it and understand it without difficulty.

We therefore recommended to the police that they produce a paymentorder form bearing a legal note which would satisfy the legal purposeof the advice on the right to legal remedies.

The police responded by explaining the causes, and at the same timereported that a new payment order form was being prepared, with aspecial payment slip appended at the bottom. This means that thecentral section of the form will be able to accommodate the ombudsman’srecommendation in connection with the typesetting of the legal note. Onthe new form the legal note will be set horizontally and in the samesize as the other wording on the form.

In 2001 we inspected the holding rooms for detainees at the policestations in Škofja Loka, Slovenj Gradec and Velenje, and the premisesused for detention by the Ljubljana police at 5 Povšetova Street inLjubljana. On each visit we sent a report on the situation as we foundit, together with suggestions for eliminating the deficiencies, to thepolice station and to the General Police Authority. The policeresponded appropriately to our findings and recommendations.

Being detained in a police cell is stressful and painful forindividuals. The ombudsman is therefore constantly stressing therespect of human personality and dignity, including when a person hasbeen deprived of liberty and is being held by the police. People beingheld should be treated humanely. This means that in addition toconstant access to drink they should be provided with food. A personheld in police custody has the right to receive food at the appropriatetime, when people at liberty also as a rule have their daily meals(breakfast, lunch and dinner), including at least one full meal a day.Here it should not be overlooked that some people prior to beingdetained have not had a meal for several days (for example aliens whohave crossed the border illegally). Article 75 of the Rules on policepowers (Ur. list RS, no. 51/2000 - rules) provides that a person heldfor more than 12 hours should be provided with food in the form ofthree meals a day. We believe that it is too narrow an interpretationof the provision, that a person held for less than 12 hours does notneed to be provided with any meals. We understand the provision ofArticle 75 of the rules to mean that a person held for more than 12hours must be given three meals a day. A person who is held for lesstime should be provided with those meals which would be taken at that particular time by persons at liberty. Here we assume a flexibilityregarding the circumstances where a detained person perhaps would nottake a meal to which they would be directly entitled in relation to thetime the custody began. Nevertheless, this should not mean that theperson should go for a long time without food within the first 12 hoursof custody, especially when the person is held during the daytime andprior to being held the person had not had any food for a long time. Wetherefore suggested that in each individual case, all the circumstancesare taken into account (such as custody during daytime, having foodprior to apprehension and so forth), and also that persons being heldshould be given food within 12 hours, with the detained person as arule having whichever meal is next normally due.

The police responded with the explanation that in 2002, in cooperationwith the Health Protection Institute, they would draw up an appropriateregime for providing food to persons who are held for less than 12hours. In this they will also take into account the ombudsman’scomments. At the same time the police stressed that this does not meanthat they do not already recognise the right of detained persons tofood. In line with the principle of humane treatment, police officersalways provide detained persons with food if they ask for it. They alsogive special attention to persons who have crossed the borderillegally. Since some of them have not had any food for several days,the police provide them with food irrespective of the duration of theircustody.

Letno poročilo 2001 - Poglavje 2.5.

2.5. POLICIJSKI POSTOPKI

V letu 2001 smo prejeli 114 pisnih pobud, ki obravnavajo policijske postopke. Tovrstnih pobud smo v letu 2000 prejeli 86, kar pomeni 33-odstotno rast. Tudi redno poročilo Evropske komisije o napredku Slovenije pri vključevanju v Evropsko unijo 2001 opozarja na pritožbe zaradi povečanja nasilja slovenske policije. Te pritožbe poročilo Evropske komisije povezuje s primeri prekomerne uporabe prisilnih sredstev proti posameznikom v priporu, hkrati pa ugotavlja, da je bilo nekaj tudi primerov policijskega nasilja proti Romom.


Največ prejetih pobud je zadevalo izvajanje pooblastil, ki jih imajo policisti pri opravljanju nalog policije. Obravnavani primeri ne opravičujejo ocene o večjem nasilju policije, kar pa ne pomeni, da v minulem letu ni bilo primerov nezakonite, nesorazmerne in v posledici prekomerne uporabe prisilnih sredstev.


Večjo skrb zbuja število pobud, povezanih z nalogami policije na področju varovanja življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi. Zagotavljanje osebne varnosti in varovanje premoženja sta eno temeljnih upravičenj ljudi v razmerju do policije. Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene s pravicami drugih, naloga policije pa je učinkovito zagotavljati varovanje in spoštovanje teh pravic in svoboščin.


Pri opravljanju svojih nalog morajo policisti redno preverjati zakonitost svojega ravnanja ter zagotavljati nepristransko, profesionalno, strokovno, obzirno in vljudno, vendar hkrati odločno in učinkovito ravnanje. V tej zvezi velja poudariti, da le učinkovita policija, ki spoštuje in zagotavlja varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, uživa polno podporo javnosti. Zgolj “dihanje za ovratnik” kriminalcem ni dovolj. Policija zagotavlja ljudem občutek varnosti šele z uspešnim preprečevanjem kriminalne dejavnosti ter z odkrivanjem in prijemanjem storilcev kaznivih in drugih družbi nevarnih nezakonitih dejanj. To poudarja tudi 19. septembra 2001 sprejeto Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope glede Evropskega kodeksa policijske etike (Recommendation Rec (2001) 10 of the Committee of Ministers to Member States on the European Code of Police Ethics), ki v svojem dodatku vsebuje tudi vodila za policijsko posredovanje.


Dogajanje 11. septembra 2001 tudi v našem okolju ni ostalo brez odmeva. Ni dvoma, da spremenjene varnostne razmere terjajo povečano budnost policije, kar lahko v posledici pomeni tudi njeno večjo navzočnost v vsakodnevnem življenju ljudi. Vendar se svoboda in varnost pri tem ne izključujeta. Policisti so pri opravljanju nalog zavezani spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine ter izvajati policijska pooblastila ob strogem zagotavljanju načela sorazmernosti. To načelo je zlasti pomembno za pravilno razumevanje negativne dolžnosti države po 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki državi in prek nje policiji nalaga, da se vzdrži poseganja v zasebnost, da ne vznemirja in “pusti pri miru” posameznika, ki spoštuje pravni red.


Že v lanskem letnem poročilu smo opozorili na nekatere pomanjkljivosti Navodila za reševanje pritožb (Ur. list RS, št. 103/00), ki zadevajo sodelovanje javnosti v postopku reševanja pritožb zoper policijo. Poudarili smo, da navodilo ne daje javnosti vloge (so)odločanja, ampak zgolj pravico povedati neobvezno mnenje, kar je bliže posvetovalni vlogi. Očitno kot odmev na opozorila sta ministrstvo za notranje zadeve in policija tudi s širšo javno razpravo iskala rešitve za spremembe in dopolnitve veljavnega navodila, ki naj zagotovijo nepristranskost in objektivnost pritožbenega postopka in samega odločanja. Varuh pozdravlja prizadevanja za ureditev reševanja pritožb zoper policijo, ki bo zagotavljala večje zaupanje javnosti.


Prvi korak v smeri zagotavljanja večje nepristranskosti pritožbene poti bi lahko bila odločitev, da namesto predsednika senata, ki je predstavnik policije, o utemeljenosti pritožbe odloča senat z večino glasov. Takšna sprememba bi poudarila sodelovanje predstavnika javnosti, ki bi tako imel enakovreden glas pri odločitvi. Več zaupanja bi uživala notranja pritožbena pot, če bi navodilo okrepilo sodelovanje pritožnika v postopku. V 11. členu navodila je zdaj le določeno, da policija lahko opravi pogovor s pritožnikom in ga morda tudi sooči s policistom, ki je vpleten v zadevo. Veljavna ureditev torej zgolj kot možnost omenja pogovor s pritožnikom, ni pa policija zavezana tako ravnati. Ni presenetljivo, da policija pogosto s pritožnikom ne opravi pogovora in je torej njegov edini prispevek pri razčiščevanju zadeve samo pisna pritožba. Korak v pravo smer bi bila tudi sprememba, ki bi določala, da je na sejo senata povabljen tudi pritožnik. Zdaj je seja senata brez pritožnika, pa tudi brez policista, čigar ravnanje ali opustitev je predmet obravnavanja. Ena od izboljšav bi bila tudi zagotovitev postopka reševanja pritožbe z dvostopenjskim odločanjem.


Navodilo, upoštevaje določbo 28. člena Zakon o policiji (ZPol), podrobneje ureja pritožbeni postopek znotraj policije. Dolgoročno pa ostaja odprto, ali naj pritožbeni postopek ostane znotraj policije ali naj se zaupa organu zunaj policije, kar bi zagotavljalo tudi videz večje nepristranskosti pritožbenega odločanja.


Da policija vedno ne zagotavlja nepristranskega obravnavanja, dokazuje naslednji primer. Štirinajst očividcev je iz zgradbe ministrstva za šolstvo, znanost in šport opazovalo ravnanje policistov pri prijetju osumljene osebe na Župančičevi ulici v Ljubljani. V svojem protestu varuhu so zapisali, da so policisti “iz avtomobila potegnili osebo, ki so jo nato zbili na tla, da bi jo obvladali”. Na tleh ležečo osebo so “pretepali in brcali vanjo”, čeprav je bila vklenjena. Nekateri policisti so “nekontrolirano izvajali nasilje nad osebo, ki se v tistem trenutku več ni mogla braniti” in ni več nikogar ogrožala. Bilo je “pretresljivo gledati izživljanje nekaterih policistov, ki so si z brcami najverjetneje ”dajali duška" za ves bes, ki se je nabral v njih v času lovljenja te osebe". Pobudniki so izrazili pretresenost in zgroženost “ob misli, da se uradne osebe, ki imajo visoka pooblastila in, ki nosijo orožje, v takih situacijah niso sposobne obvladati”.


Prepričani smo bili, da bo policija brez težav in učinkovito ugotovila vsa odločilna dejstva, vključno s prispevkom vsakega od policistov, ki so sodelovali pri opravljanju naloge. Toda na veliko presenečenje smo prejeli odgovor generalnega direktorja policije, da “policijski upravi v postopku reševanja zadeve ni uspelo ne potrditi in ne ovreči navedb omenjene skupine”. Ob zbiranju obvestil je policija sicer ugotovila, da so posamezni policisti, ko je bil osumljeni že vklenjen in je ležal na tleh ob vozilu, “izmenično pristopili” k njemu in ga brez vzroka brcali “v predel telesa ali nog”. Težavo, da zadevi ni prišla do dna, je policija pojasnila z okoliščino, da je na kraj prijetja prišlo več policistov iz več različnih enot. Policisti, ki so sodelovali v postopku, so “odločno” zanikali, da bi po prijetju uporabili prisilna sredstva ali kako drugače grdo ravnali z že obvladanim osumljencem. Tudi “niso videli, da bi kdo drug z njim grdo ravnal ali neupravičeno uporabil prisilna sredstva”. Hkrati pa so povedali, da početja drugih policistov “niso spremljali” in “ne vedo, kateri policisti so to bili”. Policijska uprava Ljubljana je zadevo zaključila s pojasnilom, da jim pri zbiranju obvestil “ni uspelo ugotoviti podatkov ostalih policistov, ki so prišli na kraj prijetja in bi bili lahko osumljeni kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ”. Tako ne morejo potrditi navedb očividcev dogodka.

Policija torej ni zmogla ali ni hotela med 20 policisti odkriti in prepoznati tistih, ki so se spozabili nad že vklenjeno in obvladano osebo. Očitno je bilo dovolj, da so policisti “odločno” zanikali tisto, kar je videlo 14 nepristranskih očividcev, ki so jih opazovali pri izvajanju policijskih pooblastil. Dejanje, kot ga opišejo priče, ne pomeni zgolj eklatantne prekoračitve in zlorabe policijskih pooblastil, temveč verjetno tudi kaznivo dejanje. Policija je državnemu tožilstvu o zadevi poslala poročilo, kar stori tedaj, ko na podlagi zbranih obvestil ni podlage za kazensko ovadbo. Zoper nobenega od policistov ni disciplinsko ali kako drugače ukrepala. Ob takšnem razpletu se lahko le vprašamo, kaj se bo zgodilo, če bodo tudi “pravi” kriminalci “odločno” zanikali, da so storili kaznivo dejanje. Očitno bo takrat policija pisala le poročila, ne pa kazenskih ovadb.


Presenetilo nas je tudi stališče generalnega direktorja policije, da o zadevi ne smejo odločati, ker je odstopljena v reševanje drugemu pristojnemu državnemu organu, “saj bi lahko prejudicirali zadevo”.

Takšnega pojasnila, ki ga policija sicer pogosto uporablja, ni mogoče sprejeti. Predvsem ne vemo, v čem bi lahko skrbnejša obravnava primera vplivala na odločanje tožilstva ali celo sodišča. Naloga policije je odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter njihovih storilcev. Če policiji storilca kaznivega dejanja ni uspelo odkriti, jo takšna okoliščina predvsem zavezuje, da delo nadaljuje z večjim naporom, da bi opravila svojo zakonsko dolžnost. Podana ovadba ali poročilo državnemu tožilstvu ne odvezuje policije, da nadaljuje opravljati nalogo odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter odkrivanja in prijemanja storilcev takih dejanj.

Tudi ni zakonske podlage, da bi policija zaradi poslanega poročila državnemu tožilstvu določenega ravnanja ne obravnavala s stališča morebitne disciplinske odgovornosti posameznega policista. Zakonski dejanski stan kaznivega dejanja je različen od dejanskega stanu disciplinske kršitve. Tudi organ odločanja je v obeh primerih različen. Policijskega preverjanja ravnanja določenega policista zaradi morebitne disciplinske odgovornosti ni moč povezovati s tožilsko ali sodniško obravnavo istega življenjskega primera, če je bilo morda storjeno (tudi) kaznivo dejanje. Zato vložena kazenska ovadba ali poslano poročilo državnemu tožilstvu ne odvezuje policije, da preverja pritožbe o zatrjevanih zlorabah in kršitvah policijskih pooblastil ter obravnava in odloči v disciplinskem postopku zoper policista.


Že v lanskem letnem poročilu smo poudarili, da samopomoč, razen taksativno v zakonu navedenih izjem - ki jih je treba zožujoče razlagati - v pravni državi ni dovoljena, ker je to lahko začetek njenega konca. Pomemben znak urejene države je, da je v njenih mejah samopomoč prepovedana in ustrezno sankcionirana.


Pobude kažejo, da je čedalje več upnikov in celo “samooklicanih” upnikov, ki jemljejo pravico v svoje roke in si pri tem izdatno pomagajo z gospodarskimi družbami, samostojnimi podjetniki posamezniki in samostojnimi obrtniki, ki imajo licenco za opravljanje zasebnega varovanja. Te tako imenovane “varnostne službe” kraljujejo pri “izvajanju asistence” in “fizičnega varovanja” oseb, ki si (samovoljno) jemljejo svojo pravico ali pravico, za katero mislijo, da jim gre. Policija v takšnih primerih ob intervencijah praviloma le ugotavlja, da “bi eventuelno šlo” za kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ. Ker pa se pregon za to kaznivo dejanje začne na zasebno tožbo, policija ne posreduje, temveč zgolj napoti oškodovanca na sodno pot.


V enem od obravnavanih primerov je dedič na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju prišel na domačijo druge osebe iskat stvari, za katere je menil, da mu pripadajo iz naslova dedovanja. Lastnik domačije ni dovolil odpeljati kmetijskih strojev, pripomočkov in kmetijskega traktorja ter se je takšnemu početju uprl. Varnostnik je poklical policijo, češ da se lastnik domačije “vmešava in grozi s samomorom”. V intervenciji je policija le ugotovila, da je prišlo “do manjšega verbalnega spora”. Lastnika domačije je policist “pomiril s pogovorom”. Policija je odšla, dedič pa je s pomočjo varnostnikov nadaljeval svoje delo in odpeljal, kar je hotel.


V drugem primeru je bil med lastnikom in osebo, ki je uporabljala stanovanje, očitno spor o tem, ali gre za zakonito uporabo stanovanja. Čeprav Stanovanjski zakon izrecno napotuje lastnika, da vloži tožbo na izpraznitev in torej prepusti odločitev o nezakoniti uporabi stanovanja sodišču, pa se je lastnik raje odločil za varnostno službo in selitveni servis. Nasilno so odprli stanovanje, stvari osebe, ki ga je do takrat uporabljala, zložili na tovorno vozilo ter jih odpeljali v skladišče v hrambo. Najemnik sosednjega stanovanja je poklical policijo, da pri sosedu vlamljajo v stanovanje. Policija je prišla v intervencijo, vendar je na pojasnilo lastnika, da gre za izselitev osebe, ki nezakonito uporablja stanovanje, odšla, ne da bi ukrepala.


Zakon o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Ur. list RS, št. 32/94 - 9/98) v 15. členu izrecno prepoveduje “varnostnim službam” opravljanje nalog, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policijski ali pravosodni organi. Odločanje o sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerjih je v pristojnosti pravdnih sodišč (primerjaj 1. člen ZPP). Prisilna izvršitev sodne odločbe, ki se glasi na izpolnitev obveznosti, pa je pridržana sodišču, ki opravlja izvršbo (primerjaj 1. člen ZIZ). Odločanje o spornih premoženjskih razmerjih, kakor tudi prisilna izpolnitev obveznosti, je torej pridržana izključno sodni veji oblasti.


Ministrstvo za notranje zadeve je pooblaščeno za nadzor nad opravljanjem zasebnega varovanja, zato je še toliko bolj presenetljivo, da policija ob intervencijah očitno ne preverja, ali je delovanje “varnostnih služb” znotraj njihovih pristojnosti in pooblastil. Za trditvami o “izvajanju asistence” in “fizičnem varovanju” se lahko kaj hitro skriva opravljanje nalog, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policijski ali pravosodni organi. Dejstvo je, da “varnostne službe” že s svojo navzočnostjo sodelujejo in pogosto tudi neposredno opravljajo prisilno izvršitev sodnih odločb ali prisilno izpolnitev obveznosti, ko njihov naročnik vzame pravico v svoje roke.


Nesprejemljivo je stališče, da policija ni zavezana posredovati, ko gre za kaznivo dejanje, katerega pregon se začne na zasebno tožbo. Naloga policije po 3. členu ZPol je tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov ter odkrivanje in prijemanje storilcev teh dejanj. ZPol ne omejuje nalog policije zgolj na kazniva dejanja, za katera se storilci preganjajo po uradni dolžnosti. Naloge ji določa tudi na področju prekrškov. Pri prekrških pa gre za kategorijo dejanj, katerih škodljivost in družbena nevarnost je manjša v primerjavi s kaznivimi dejanji. Če je policija pristojna za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje prekrškov, je po logični razlagi s sklepanjem od manjšega na večje zavezana enako ravnati glede vseh kaznivih dejanj, tudi tistih, za katera se pregon začne na zasebno tožbo. Nasprotno stališče bi pomenilo, da se policija ukvarja s prekrški, ne pa v celoti tudi s protipravnimi dejanji, ki jih je zakonodajalec zaradi zadosti visoke stopnje družbene nevarnosti uvrstil celo med kazniva dejanja. Določba 148. člena ZKP, ki dolžnosti organov za notranje zadeve omejuje le na kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ne more zmanjševati obsega nalog policije, ki je določen v ZPol. Naloge policije pač niso samo na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja uradno pregonljivih kaznivih dejanj. Naloga policije je tudi varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi. V primerih, ko “samooklicani” upnik jemlje pravico v svoje roke ter ukrepa zoper zatrjevanega “dolžnika”, gre praviloma prav za ogrožanje osebne varnosti in premoženja žrtve takšnega samovoljnega ravnanja. Nekoliko cinično zveni pojasnilo policije, da ni ukrepala, ker “fizična sila … z namenom prilastitve predmetov ni bila uporabljena”. Ali policija s takšnim stališčem morda spodbuja “dolžnika”, da se vsiljivcu upre z uporabo fizične sile ali celo kako drugače, da bi si s tem zagotovil posredovanje policije, ki bi preprečila nadaljnje protipravno in samovoljno poseganje v njegovo lastninsko in druge pravice, za katere misli, da mu pripadajo? Mora žrtev morda govoriti v jeziku vsiljivca, da bi si zagotovila posredovanje policije in s tem države, ki je zavezana posamezniku zagotavljati osebno varnost in varnost njegovega premoženja?


Prav tako policija ne more biti razsodnik v sporu, kar kaže naslednji primer. Investitor je začel izvajati gradbena dela, pri tem pa ni hotel upoštevati stališča skupine ljudi, da posega v zemljišče, ki je njihova lastnina. Skliceval se je na pridobljeno upravno dovoljenje za gradnjo ter trdil, da mu pripada služnostna pravica vožnje in pešpoti po zemljišču, v katero je posegel. Skupina ljudi, ki je hotela preprečiti nadaljnje izvajanje gradbenih del, je svojo pravico utemeljevala na sodni odločbi, iz katere je izhajalo, da je to zemljišče kupila.

Ob prvi intervenciji je policija udeležence spora napotila, da zadevo uredijo po sodni poti. Zaradi oviranja in preprečevanja nadaljnjih del pa je investitor nekaj dni kasneje znova poklical policijo. Takrat je komandir policijske postaje, ki je vodil intervencijo, pregledal dokumentacijo investitorja. Na tej podlagi je ljudem, ki so preprečevali gradbena dela, ukazal, da prenehajo kršiti javni red in mir. Hkrati je zahteval, da investitorju oziroma njegovemu izvajalcu omogočijo neovirano nadaljevanje gradbenih del na tem zemljišču. Osebo, ki prepovedi oviranja oziroma onemogočanja nadaljnjega poseganja investitorja ni upoštevala, je policija vklenila in odpeljala na policijsko postajo zaradi postopka o prekršku. Z intervencijo je tako zagotovila investitorju, da je lahko nadaljeval dela na zemljišču. Konec posegov investitorja je napravila šele sodna odločba, ki je investitorju prepovedala posegati v to zemljišče.


Z ukazom, da se protestniki umaknejo z zemljišča in tako omogočijo izvajalcu nadaljevati dela, se je policija postavila v vlogo razsodnika v spornem premoženjskem razmerju, čeprav nima takšne pristojnosti. Ukaz kot policijsko pooblastilo je dovoljeno dajati le za ukrepe in dejavnosti, od katerih je neposredno odvisno uspešno opravljanje nalog policije, in za toliko časa, kolikor je potrebno, da so te naloge opravljene. Posega policije, ki je dejansko pomenil odločitev o spornem razmerju, ni mogoče utemeljevati z zagotavljanjem javnega reda in miru. Ne samo, da policija ne more biti razsodnik v premoženjskem sporu, pri svoji intervenciji se tudi ne sme postavljati na eno stran in opredeljevati o pravnem razmerju, za katerega razrešitev ni pristojna in zelo verjetno tudi nima ustreznih strokovnih znanj.


Več nevladnih organizacij je opozorilo varuha na različno prakso policije glede izročanja zapisnika o sprejeti ustni kazenski ovadbi ovaditelju. Pobudniki so se pritoževali, da na policiji ne dobijo kopije zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe z utemeljitvijo “da to ni predpisano”, “da tega ne smejo storiti, ker gre za varovanje osebnih podatkov”, “da zapisnik policija lahko izroči samo odvetniku” ali “da ni predpisano, da zapisnik lahko izročijo oškodovancu”. Hkrati smo ugotovili tudi primere, ko je ovaditelju uspelo na policiji dobiti kopijo zapisnika o ustno podani ovadbi.


Kazenske ovadbe sprejema tudi policija. O ustni ovadbi policist naredi zapisnik, če je bila sporočena po telefonu, pa uradni zaznamek. Hkrati ovaditelja pri sprejemu ustne ovadbe opozori na posledice krive ovadbe. ZKP, pa tudi noben podzakonski predpis natančneje ne določa postopka oziroma ravnanja policista ob sprejemu kazenske ovadbe. Poslovanje policista v razmerju do ovaditelja ob sprejemu ustne kazenske ovadbe torej ni urejeno.


Ustna kazenska ovadba, ki jo policija vzame na zapisnik, je formalno vloga ovaditelja. To potrjuje tudi dejstvo, da ga je ob sprejemu ovadbe treba opozoriti na posledice krive ovadbe. Čeprav gre za vlogo ovaditelja, pa mu policija ob sprejemu ovadbe vselej ne izroči kopije oziroma drugopisa zapisnika o ustno podani ovadbi. Ovaditelj, ki je praviloma tudi žrtev oziroma oškodovanec iz zatrjevanega kaznivega dejanja, tako o ustno vloženi kazenski ovadbi nima nobenega potrdila ali dokumenta, iz katerega bi bila razvidna vsebina vložene ovadbe in dejstvo, da je policija njegovo ovadbo vzela na zapisnik.


Ker gre za vlogo ovaditelja, smo ocenili, da bi bilo prav, da bi mu policija ob sprejemu ustne kazenske ovadbe izročila kopijo (drugopis) zapisnika o sprejemu ovadbe. Že zato, ker je ovaditelj ovadbo podal po opozorilu na posledice krive ovadbe, je prav, da je seznanjen z njeno vsebino tako, da se mu izroči kopija zapisnika o sprejemu ovadbe.


Zato smo generalni policijski upravi predlagali spremembo prakse tako, da policija vsakemu ovaditelju izroči kopijo (drugopis) zapisnika o sprejeti ustni ovadbi. Hkrati smo tudi predlagali, da se morda z izdajo navodila ali na drug ustrezen način poenoti praksa glede izročanja zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe ovaditelju. Generalna policijska uprava je sledila našemu predlogu. Hkrati je zagotovila, da “bodo izdelane tudi strokovne usmeritve” za poenotenje prakse pri izročanju kopije zapisnika ovaditelju.


Varuh je tudi posredoval generalni policijski upravi mnenje, da je namen pravnega pouka izjalovljen, če ni zapisan tako, da ga lahko posameznik brez težav prebere in se seznani z njegovo vsebino. Obrazec JV/PROM-1 ministrstva za notranje zadeve, ki vsebuje potrdilo o plačani denarni kazni, obvestilo o prekršku in plačilni nalog, je imel z majhnimi, komaj čitljivimi črkami pravni pouk zapisan v navpični legi ob desnem robu. Pravni pouk je bil zapisan s črkami manjše velikosti kot preostalo besedilo na obrazcu. Prebrati ga je bilo mogoče le, če se je obrazec zasukal v stran, torej je bilo branje besedila pravnega pouka mogoče le v vodoravni legi. Velikost in lega pravnega pouka na obrazcu plačilnega naloga sta tako nedvomno odstopala v primerjavi z velikostjo in lego črk preostalega besedila na obrazcu.


Pravni pouk je opozorilo prizadeti osebi, da ji je zagotovljena pravica do pravnega sredstva, s katerim lahko v predpisanem postopku zahteva preskus pravilnosti in zakonitosti izdane odločbe. Pravni pouk mora biti razumljiv in zapisan čitljivo, da ga naslovnik brez težav opazi, prebere in razume.


Zato smo priporočili policiji, naj poskrbi za obrazec plačilnega naloga s takšnim zapisom pravnega pouka, ki bo zagotavljal zakonski namen opozorila o pravici do pravnega sredstva.

Policija je v odgovoru pojasnila vzroke, hkrati pa sporočila, da je v pripravi nov obrazec plačilnega naloga, ki mu bo v spodnjem delu dodana posebna položnica. Tako bo na osrednjem delu obrazca mogoče upoštevati priporočilo varuha v zvezi z zapisom pravnega pouka. Pravni pouk bo na novem obrazcu izpisan vodoravno in v enaki velikosti kot preostalo besedilo obrazca.


V enem izmed primerov smo ugotovili, da policija ni nadaljevala z odkrivanjem in preiskovanjem še nerešenega kaznivega dejanja, ko je oškodovanka podala kazensko ovadbo zoper neznanega storilca zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponareditve volilnih rezultatov. Na tej podlagi je Policijska uprava (PU) Koper najprej poslala Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe. Na zahtevo tožilstva za dopolnitev poročila pa je policija ugotovila, da je neznani storilec storil kaznivo dejanje uničenja ali ponareditve volilnih listin po prvem odstavku 165. člena KZ s tem, da je ponaredil zapisnik volilne komisije na lokalnih volitvah. Tako je PU Koper podala ovadbo zoper neznanega storilca zaradi suma storitve tega kaznivega dejanja. V obrazložitvi ovadbe je navedla, da bo zbiranje obvestil nadaljevala, o morebitnih novih ugotovitvah pa bo obvestila tožilstvo. Vendar je pobudnica prejela sporočilo PU Koper, da zbiranja obvestil po njeni kazenski ovadbi ne nadaljujejo, kakor tudi, da po oddaji poročila tožilstvu niso prišli do novih ugotovitev.


Glede na to smo generalno policijsko upravo opozorili na 148. člen ZKP, po katerem morajo organi za notranje zadeve, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja ter predmeti, ki utegnejo biti dokaz in, da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Generalna policijska uprava je ocenila odgovor PU Koper kot neprimeren in nesprejemljiv, še posebej s stališča oškodovanke kaznivega dejanja. Ne glede na dotok novih zadev policija ne sme opustiti svojih zakonsko določenih nalog v zvezi z neraziskanimi kaznivimi dejanji. Pri tem mora sodelovati tudi z oškodovanci in jih obveščati o doseženih rezultatih.


Državni tožilec je pristojen, da ukrene, kar je potrebno v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in izsleditvijo storilcev ter za usmerjanje predkazenskega postopka glede kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Državni tožilec kot organ pregona je dominus litis predkazenskega postopka. Prav zato je pomembno, da ga policija kot organ odkrivanja sproti obvešča o svojih aktivnostih in ugotovitvah glede kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti.


Po 148. členu ZKP morajo organi za notranje zadeve, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Sedmi odstavek 148. člena ZKP določa, da organ za notranje zadeve pošlje poročilo državnemu tožilcu tudi, če na podlagi zbranih obvestil ni podlage za kazensko ovadbo.


V primeru, ki smo ga obravnavali, smo ugotovili, da je Policijska postaja Maribor II na prijavo pobudnika sicer zbirala obvestila v predkazenskem postopku, vendar ni ugotovila, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Čeprav je izvajala ukrepe po 148. členu ZKP, pa o zbranih obvestilih ni obvestila državnega tožilca, kot to nalaga sedmi odstavek 148. člena ZKP. Policija je izpolnila to zakonsko dolžnost šele na opozorilo Generalne policijske uprave po intervenciji varuha.


V podobnem primeru sta policista Policijske postaje Murska Sobota na prijavo pobudnice o poškodovanju nagrobnega znamenja zbirala obvestila v predkazenskem postopku. Opravila sta ogled kraja zatrjevanega kaznivega dejanja, kraj fotografirala ter zavarovala sled prstnega odtisa. Ker nista ugotovila znakov kaznivega dejanja, je policija zadevo zaključila zgolj z uradnim zaznamkom. Šele na naše posredovanje je poslala poročilo državnemu tožilstvu o svojih ugotovitvah in izvedenih ukrepih.

V letu 2001 smo pregledali prostore za pridržanje na policijskih postajah v Škofji Loki, Slovenj Gradcu, Velenju ter prostore, ki jih za pridržanje uporablja PU Ljubljana na Povšetovi 5 v Ljubljani. O vsakem obisku smo poročilo o ugotovljenem stanju s predlogi za odpravo pomanjkljivosti poslali policijski postaji in Generalni policijski upravi. Policija se je ustrezno odzivala na naše ugotovitve in priporočila.


Pridržanje v policijski celici je za posameznika stresno in obremenjujoče. Zato varuh nenehno poudarja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva tudi ob odvzemu prostosti s policijskim pridržanjem. S pridržanimi osebami je treba ravnati človeško. Tako jim je treba poleg stalnega dostopa do pijače zagotoviti tudi hrano. Pridržana oseba ima pravico do hrane ob primernem času, ko tudi osebe na prostosti praviloma zaužijejo posamezne obroke hrane (zajtrk, kosilo, večerja), vključno z vsaj enim polnim obrokom na dan. Pri tem ne gre prezreti, da nekatere osebe pred pridržanjem tudi po več dni niso zaužile nobenega obroka hrane (npr. tujci, ki nezakonito prehajajo čez državno mejo). Člen 75 Pravilnika o policijskih pooblastilih (Ur. list RS, št. 51/2000 - pravilnik) določa, da se osebi, ki je pridržana več kot 12 ur, zagotovi prehrana v treh obrokih na dan. Menimo, da je preozka takšna razlaga te določbe, da osebi, ki je pridržana manj kot 12 ur, ni treba zagotoviti nobenega obroka hrane. Določilo prvega odstavka 75. člena pravilnika razumemo tako, da je treba osebi, ki je pridržana več kot 12 ur, zagotoviti tri obroke na dan. Osebi, ki je v pridržanju krajši čas, pa tiste obroke hrane, ki jih glede na čas dneva zaužijejo tudi osebe na prostosti. Ob tem predpostavljamo prilagodljivost glede na okoliščine primera, da pridržana oseba morda tudi ne prejme obroka, ki bi ji neposredno pripadal glede na čas začetka pridržanja. Kljub temu pa to ne sme pomeniti, da je brez hrane daljši čas znotraj prvih 12 ur pridržanja, zlasti ko je pridržanje v dnevnem času in pridržana oseba pred prijetjem dalj časa ni zaužila hrane. Zato smo predlagali, da se v vsakem posameznem primeru upoštevajo vse okoliščine (npr. pridržanje podnevi, zaužitje hrane pred prijetjem itd.) ter tudi pridržanim do 12 ur zagotovi hrana tako, da pridržana oseba praviloma prejeme obrok, ki je prvi na vrsti.

Policija se je odzvala s pojasnilom, da bodo v letu 2002 v sodelovanju z Inštitutom za varovanje zdravja pripravili ustrezen režim zagotavljanja hrane osebam, ki so pridržane do 12 ur. Pri tem bodo upoštevali tudi pripombe varuha. Policija je hkrati poudarila, da to ne pomeni, da že sedaj ne priznava pravice pridržanih oseb do prehrane. V skladu z načelom humanosti policisti pridržanim osebam vedno zagotovijo hrano, če zanjo zaprosijo. Posebno pozornost namenjajo tudi osebam, ki so ilegalno prestopile državno mejo. Ker nekateri po več dni prej ničesar ne zaužijejo, jim policisti zagotovijo hrano ne glede na trajanje pridržanja.

Legal information   |   Privacy   |   Contact Made by: Nova Vizija d.d.