Natisni vsebino

Neutemeljena omejitev obiskov pripornika

31.12.2009 10:07
Kategorija: Omejitve osebne svobode - Zaporniki


Pobudnika, pripornika, je med preiskavo lahko obiskoval mladoletni obiskovalec, vnuk njegove za­konske partnerke. Po vložitvi obtožnice v kazenskem postopku opr. št. K 81/2009 pa okrožno sodišče v Mariboru tega obiska ni več dovolilo. To je utemeljevalo z obrazložitvijo, da pripor ni primerno okolje za triletnega otroka. Sodnica, ki je to zadevo obravnavala, je svojo odločitev utemeljila s pojasnilom, da lahko glede na prvi odstavek 213.b člena Zakona o kazenskem postopku pripornika v mejah hi­šnega reda zavoda obiskujejo bližnji sorodniki, med katere pa ni mogoče šteti vnuka obdolženčeve žene.

Po določbi 213.b člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP-1) lahko pripornika v mejah hišnega reda zavoda z dovoljenjem preiskovalnega sodnika, ki opravlja preiskavo, in pod njegovim nadzorstvom ali pod nadzorstvom nekoga, ki ga on določi, obiskujejo bližnji sorodniki, na njegovo zahtevo pa tudi zdravnik in drugi. Pojasnilo sodnice je tako spregledalo možnost, da pripornika obiščejo tudi druge osebe, in ne samo bližnji sorodniki. Pri odločitvi o morebitni prepovedi posameznega obiska pripornika je treba upoštevati, da za pripornika velja domneva nedolžnosti, omejitve njegovih pravic, vključno s tistimi do stikov z zunanjim svetom, pa je treba tolmačiti restriktivno. ZKP kot edino podlago za prepoved posameznega obiska pripornika predvideva škodo za postopek. Drugi stavek prvega odstavka 213.b člena Zakona o kazenskem postopku je v tem pogledu povsem jasen. Določa, da se lahko posamezni obiski prepovedo le, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je tako menil, da bi morala odločitev za prepoved posameznega obiska tudi v primeru pobudnika temeljiti le na tej zakonski podlagi. Kolikor pa obisk, ki ga je pripornik želel, ne pomeni škode za postopek, tudi ni podlage za njegovo prepoved. Očitno je tako menil že preiskovalni sodnik v njegovi zadevi, saj je tovrstne stike pripornika dovoljeval.

Lahko pritrdimo mnenju, da pripor ni najprimernejše mesto za (obiske) triletnega otroka, vendar so o tem, kaj je za otroka primerno in kaj ne, skladno z določbo 54. člena Ustave RS pristojni odločati predvsem starši otroka. To pravico in dolžnost staršev je mogoče odvzeti ali omejiti, vendar izključno po postopku in v obsegu, predpisanem z zakonom. Če je sodnica, ki zadevo obravnava, presodila, da je tovrstno ravnanje staršev za otroka lahko ogrožajoče, bi morala o tem obvestiti pristojni center za socialno delo, ki bi ukrepal skladno s pooblastili. Sicer pa sodnica kot predstavnica države v družinska razmerja ne sme posegati, saj takšna zaveza države izhaja iz 53. člena ustave. Z odločitvijo, da prepove obisk otroka, je sodnica tako posegla tudi v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kot jo varuje določba 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in bi takšno ravnanje lahko ocenili tudi kot kršitev pravice otroka do stikov z osebami, ki so mu blizu.

Sodišče se do Varuhovega mnenja ni opredelilo. Sporočilo je, da je sodba v zadevi pobudnika (medtem) postala pravnomočna, zato je odločanje o obiskih pobudnika prešlo v pristojnost zavoda za prestajanje kazni zapora. Kljub temu pa je Varuh pobudo ocenil kot utemeljeno, saj so bili obiski priporniku omejeni v nasprotju z določili 213.b člena ZKP-1. 2.2-52/2009


Nazaj
Legal information   |   Privacy   |   Contact Made by: Nova Vizija d.d.