Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Zakon o carinski službi brez pritožbenih možnosti za posameznika

Zakon o carinski službi je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, to je 14. julija 1999. Četrto poglavje zakona je namenjeno pooblastilom, ki jih imajo pooblaščene uradne osebe carinske službe. Nekatera pooblastila so takšne narave, da so primerljiva s policijskimi pooblastili po Zakonu o policiji.

Cariniki in inšpektorji smejo, med drugim, vabiti osebe v uradne prostore, zaseči dokumente, ustaviti, pregledati in preiskati vsako prevozno sredstvo, vstopiti v določene objekte, pregledati poslovne in druge prostore (za pregled poslovnih prostorov brez soglasja je potrebna odločba sodišča), opraviti pregled osebe, itd. Preiskava prevoznega ali prenosnega sredstva se lahko opravi že v primeru razlogov za sum (kar je sorazmerno nizka stopnja verjetnosti) kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe. Tudi za pregled osebe zadostujejo razlogi za sum, da se kršijo ali so se kršili navedeni predpisi.

Nedvomno gre za pooblastila, ki se lahko ob zlorabah in arbitrarnih posegih iz svojega zakonitega namena spremenijo v kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kot država potrebuje učinkovito carinsko službo, pa je potreben tudi učinkovit nadzor z ustreznimi in zadostnimi jamstvi, ki bodo učinkovito preprečevala zlorabe. Zakon v tej zvezi omenja pravila kodeksa etike delavcev carinske službe ter pravilnik o načinu izvajanja carinskih pooblastil, ki ga predpiše minister, pristojen za finance, na predlog generalnega direktorja.

Ni pa v zakonu nobenih določil o pritožbenih poteh za prizadetega posameznika, ki meni, da so bile z ravnanjem pooblaščenih uradnih oseb carinske službe kršene njegove pravice ali svoboščine. Tudi ni nobenih določb, kakšno pravno pot lahko ubere posameznik, kadar meni, da je pooblaščena uradna oseba storila napako ali zgolj nekorektnost. Zakon sicer govori o disciplinski odgovornosti, vendar posameznik ni predlagatelj v disciplinskem postopku.

Tudi pri Zakonu o carinski službi se tako soočamo s pravno praznino na področju (neformalnih) pritožbenih poti. Prizadetemu posamezniku bi morala biti omogočena učinkovita pritožbena pot, ki bi zagotavljala hitro, ekonomsko dostopno in korektno odločitev o pritožbi. Javnost pa bi morala biti s pritožbenimi možnostmi seznanjena in nanje opozorjena.

Žal Zakon o carinski službi uveljavlja predvsem interese države, pri čemer pa spregleda da bi moral biti v tem razmerju subjekt tudi prizadeti posameznik, ki bi mu morala biti zagotovljena pravica do učinkovite pritožbene poti, zlasti glede na obseg in naravo uzakonjenih pooblastil.

 

Natisni: