Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je 22. 10. 2009 nenapovedano obiskal javni zavod Dom počitka Metlika (dalje DSOM). V okviru izvajanja nalog na podlagi Zakona o ratifikaciji opcijskega protokola h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju – dalje Opcijski protokol (Uradni list RS, št. 114/2006) sta bili ob obisku prisotni tudi predstavnici nevladnih organizacij Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij – PIC in Rdečega križa Slovenije.

DSOM je lociran v starem mestnem jedru mesta Metlike. V bližini so občina, banka, cerkev. Začetki delovanja DSOM segajo v leto 1929, uradno je bila dejavnost varstva starejših registrirana leta 1954. Potrebe so narekovale širitev kapacitet. Najstarejša stavba, ki je bila zgrajena 1747, se še danes uporablja za namestitev stanovalcev. Prvi prizidek je bil narejen leta 1969, kot boljši, nadstandardni objekt, naslednji leta 1979. Do 1. marca 2008 so imeli status kombiniranega zavoda. Izvajali so institucionalno varstvo starejših in varstvo duševno motenih in duševno prizadetih odraslih oseb. Zaradi težav pri prilagajanju različnosti potreb enih in drugih so 1. marca 2008 spremenili status in sedaj izvajajo le institucionalno varstvo starejših. V DSOM so tudi stanovalci mlajši od 65 let. Gre za osebe z duševno motnjo in duševno prizadete stanovalce, ki so bili sprejeti takrat, ko je bil DSOM še kombiniran zavod in so se odločili, da tu ostanejo. Sprejemajo tudi stanovalce, mlajše od 65 let, če so občani občine Metlika in potrebujejo institucionalno varstvo, npr. zaradi zdravstvenih težav, socialnih razlogov, stanovanjske stiske, težav z alkoholizmom. Ti sprejemi naj bi bili praviloma začasne narave, vendar pa posamezniki ostajajo tudi dalj časa.

Današnja kapaciteta DSOM je 174 postelj, od tega jih je v najstarejši stavbi 55, preostanek pa v prizidkih. Na začetku so bili v DSOM stanovalci, ki so bili bolj samostojni in so potrebovali malo neposredne osebne pomoči, kasneje pa je bilo potrebno zaradi spremenjenih potreb stanovalcev spreminjati stanovanjske oddelke v negovalne oddelke. Tako ima danes stanovanjski del le 37 postelj. Vse več je prošenj za sprejem oseb, pri katerih je že postavljena diagnoza demence, pri nekaterih stanovalcih pa se potreba po stalnem nadzoru zaradi demence pokaže šele po sprejemu. Ker so stanovalci z demenco praviloma mobilni, niso pa orientirani v času in kraju, je DSOM zaradi boljšega nadzora uredil varovani oddelek v najstarejši stavbi, ki je z ostalimi povezana zgolj s hodnikom.

Varovani oddelek ima kapaciteto 55 postelj. Sedem sob je triposteljnih, dve sta štiriposteljni, štiri so petposteljne, ena je šestposteljna. Vrata, ki vodijo na oddelek se odpirajo avtomatično, ko se jim oseba približa. Nadzor nad stanovalci izvaja osebje. Čeprav se stanovalec varovanega oddelka prosto giblje po domu, pa ima – glede na lokacijo oddelka - dolgo pot, da pride do glavnega vhoda. Po pojasnilu direktorice DSOM, ga na tej poti zanesljivo sreča kdo od osebja in ga pospremi nazaj na oddelek. Z vidika varovanja predstavljajo slabost le prizidki, saj ima vsak svoj vhod. Poleg teh vhodov je sedaj še četrti vhod v dom, ki je vezan na dvigalo. Vendar je v dopoldanskem času dovolj osebja, da vrši nadzor, v popoldanskem času pa je odprt samo glavni vhod, kjer je tudi recepcija.

V bližnji okolici DSOM žal ni urejenih zelenih površin, ki bi bile primerne za rekreacijo in počitek stanovalcev. Sedaj stanovalci lahko posedajo večinoma le na klopeh pred glavnim vhodom v dom in nasproti doma oziroma se tu sprehajajo. Ker pa je vhod v dom tik ob cesti, je prostor za sprehajanje neprimeren in zelo omejen. Te pomanjkljivosti se v DSOM zavedajo in že ob našem obisku je direktorica pojasnila, da iščejo ustrezne rešitve. Podprli smo prizadevanja DSOM po ureditvi zelenih površin, ki bodo nedvomno pripomogle k dvigu kvaliteti bivanja stanovalcev.

Dom ima 88 zaposlenih. Kadrovsko so usklajeni tako z zdravstvenimi, kot tudi socialnimi normativi. Iz časov, ko so bili še kombinirani zavod, imajo zaposlenega delovnega inštruktorja. Pripomb nad obstoječimi kadrovskimi normativi nimajo, težava, ki jo opažajo, pa je dejstvo, da so bolničarji vedno starejši in se zaradi fizično dokaj težkega dela pojavlja vedno več težav z invalidnostjo osebja.

Organiziranih imajo veliko prostočasnih aktivnosti in to smo pohvalili. Največ stanovalcev se udeležuje pevskega krožka, literarnega in zeliščarskega krožka, vključijo se tudi v folklorno skupino. Občasno pripravijo delavnice (izdelovanje pirhov, novoletnih voščilnic), skrbijo za ohranjanje ljudskih običajev (npr. ličkanje koruze). Stanovalcem je na voljo knjižnica. Enkrat letno organizirajo izlet, udeležijo se tudi srečanja stanovalcev dolenjske regije. V okolici Doma organizirajo piknike. Stanovalci varovanega oddelka se redno udeležujejo tako organiziranih prostočasnih aktivnosti, kot tudi zabavnih in kulturnih prireditev (martinovanje).

V DSOM je organizirana molitvena skupina, ki se srečuje vsakodnevno. Vodi jo prostovoljka. Cerkev je blizu, zato kapele nimajo. Stanovalci – tudi tisti iz varovanega oddelka - hodijo k maši v cerkev, dvakrat letno pa je maša v domski jedilnici. Nekaj stanovalcev je pravoslavne vere. Verskih obredov za to veroizpoved ne organizirajo. Ker v določenih primerih stanovalec morda ne bi želel biti "v nadlego" ali pa želje ne bi znal nasloviti na pravo osebo, smo DSOM predlagali, da osebe pravoslavne ali druge (ne rimo-katoliške) veroizpovedi vpraša, če potrebujejo pomoč pri stikih z duhovnikom svoje vere in poleg tega preveri, če bi te osebe potrebovale pomoč pri odhodu k verskim obredom ali posredovanje, da duhovnik obred opravi v domskih prostorih. V odzivnem poročilu je DSOM pojasnil, da pri njih trenutno biva ena stanovalka pravoslavne vere, pri kateri za duhovno oskrbo poskrbijo svojci. Več stanovalcev je grko-katoličanov, pri katerih je poskrbljeno za duhovno oskrbno s strani duhovnika grško katoliške vere, ki je stacioniran v Metliki in redno prihaja v dom.

Na oglasni deski varovanega oddelka so bile poleg cenika, urnika striženja in imen stanovalcev, ki imajo rojstni dan v tekočem mesecu, obešene tudi pritožbene poti, ki so stanovalcem na voljo. Predlagali smo, da DSOM na oglasni deski objavi tudi seznam pravic, ki jih imajo osebe na varovanem oddelku po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr) in ostale podatke, ki morajo biti po določbah ZDZdr objavljeni. Po zagotovilih v odzivnem poročilu so nato na oglasnih deskah na obeh oddelkih za varstvo dementnih oseb objavili seznam pravic in ostale (potrebne) podatke.

Oprema je bila na določenih mestih dotrajana. V enem izmed skupnih prostorov smo opazili na pol izruvano vtičnico. Take okoliščine terjajo skrb za takojšnja popravila poškodb inventarja, ki bi lahko predstavljala nevarnost za stanovalce in čim prejšnjo menjavo dotrajane opreme in to smo DSOM tudi predlagali. Neprijetnih vonjav ni bilo zaznati, razen v enem, bolj zaprtem delu hodnika, kjer je prezračevanje verjetno težje, zato smo predlagali, da naj bo pogostejše. Opazili smo, da nekateri stanovalci kadijo kar po hodnikih oddelka, na kar smo opozorili pristojne, ti pa so nam pojasnili, da nekateri stanovalci ne zmorejo razumeti, da kajenje ni povsod dovoljeno. Kljub temu pojasnilu smo predlagali, da se zagotovi poseben prostor za kajenje oziroma spodbuja in nadzoruje stanovalce, da kadijo zunaj. Menimo, da bi bilo slednje tudi mogoče izvesti, saj cigarete hrani osebje, ki ima tako pregled nad tem, kdaj kdo kadi.

Klicne zvonce na oddelku imajo, nameščeni so ob vratih sobe, vendar ne v vseh sobah. Zmotilo nas je, da vsi zaposleni na oddelku ob našem obisku niso bili povsem prepričani, v katerih sobah so zvonci. To bi sicer lahko pomenilo, da stanovalci zvonce redko uporabljajo, vendar bi po naše morali zaposleni v sobah, kjer ni zvoncev, pogosteje osebno preverjati stanje in potrebo po pomoči, torej bi morali vedeti, kdo so stanovalci, ki nimajo zvoncev in ne morejo poklicati pomoč. Klicni sistem je deloval, kar smo preizkusili in odzivnost osebja je bila dobra.

DSOM sodišča o pridržanjih ni obveščal. Pred časom so sicer razmišljali o tem, vendar jim na sodišču niso znali svetovati, kako naj ravnajo. Od sodišča niso nikoli zahtevali pisnega stališča, s predstavniki sodišča se tudi niso dogovorili za srečanje na katerem bi razčistili nejasnosti glede pridržalnih postopkov. Socialna inšpekcija, ki je v DSOM opravila nadzor, ni imela pripomb glede (ne)obveščanja sodišča, izrekla jim ni nobenega ukrepa. Zakon o duševnem zdravju je natančneje opredelil, kaj je varovani oddelek. To je oddelek v socialno varstvenem zavodu, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji (2. člen ZDZdr). Oddelek v starem delu DSOM po naši oceni izpolnjuje tozadevne zakonske pogoje in ga zato lahko opredelimo kot varovani oddelek. Ni namreč nujno, da bi nekomu zgolj tehnična sredstva morda preprečevala odhod iz zavoda (klasična ali elektronska ključavnica, različne oblike odpiral, ki dementnim onemogočajo ali močno otežijo izhod iz oddelka). Tudi, ko so arhitekturne ovire takšne, da dementni težko pride do glavnega vhoda (dolga pot, stopnišča, hodniki), ob tem pa takšno osebo zaposleni (v skrajnem primeru receptor), ki jo prestrežejo, vedno vrnejo na oddelek, lahko govorimo o varovanem oddelku, saj gre v teh primerih očitno za de facto odvzem prostosti. DSOM ima tudi posebne ročne oddajnike, ki delujejo tako, da se pri osebju oglasi pozivnik, ko stanovalec prekorači indukcijsko zanko. Res pa je, da so po njihovih zagotovilih to uporabili le enkrat pri enem izmed stanovalcev, pa še ta je oddajnik odstranil in odvrgel. DSOM smo predlagali, da ravna skladno z ZDZdr in sodišče obvesti o osebah, ki so na tem oddelku, pa tudi o osebah, ki jih bo na ta oddelek nameščal v prihodnosti in naj Varuha, kolikor sodišče o obvestilih ne odločilo oziroma bi postopka ne uvedlo, o tem seznani. V odzivnem poročilu je DSOM navedel, da so glede omejevanja prostosti skladno z 13. členom ZDZdr vzpostavili kontakt z Okrajnim sodiščem v Črnomlju, kateremu bodo naslavljali predloge za omejitev pravic. Pojasnili so, da nas bodo o odzivnosti sodišča še naknadno seznanili.

Fiksacijo predlaga medicinska sestra na oddelku, vedno pa jo odredi zdravnik, ki jo časovno opredeli nedoločno, npr. dokler bo tekla infuzija. Če zdravnika ni v domu, ga pokličejo. Včasih potem terapijo oziroma izvedbo PVU določi kar po telefonu, ob naslednjem obisku pa svojo odobritev vpiše v kartoteko stanovalca. DSOM meni, da bi se zdravnik vedno moral zglasiti v domu in osebo pregledati, navodila oziroma odobritev posebnih varovalnih ukrepov (v nadaljevanju: PVU) pa takoj vpisati v karton stanovalca. Strinjamo se s pripombami DSOM. Odobritev za izvedbo PVU bi bila po telefonu dopustna le takrat, ko bi bil dežurni zdravnik zaradi nujnega primera zadržan, z izvedbo ukrepa pa ne bi bilo možno počakati (7. odstavek 29. člena ZDZdr). Vendar menimo, da bi se tudi v tem primeru moral zdravnik v domu zglasiti takoj, ko bi bilo to možno, preveriti stanje osebe in izvajanje samega ukrepa. Ravnanje, ko bi zdravnik iz komaj 500 metrov oddaljene dežurne ambulante v DSOM ne prišel zaradi komoditete, torej dejansko brez utemeljenega razloga, je po prepričanju državnega preventivnega mehanizma nesprejemljivo. Dom se je sicer že večkrat skušal pogovoriti z vodstvom Zdravstvenega doma Metlika, vendar brez uspeha. Argumentov, zakaj se zdravnik na klic ne odzove, predstavniki zdravstvenega doma niso navedli. Obljubili so, da se bo dosedanja praksa ravnanja zdravnikov spremenila, vendar temu ni bilo tako. Predlagali smo, da DSOM znova opozori zdravstveni dom na obljubljeno in dejstvo, da se praksa ravnanja zdravnikov ni spremenila, kolikor ustreznega odziva ne bi bilo, pa naj nas o tem seznani. DSOM nas je seznanil, da so na direktorja Zdravstvenega doma Metlika naslovili dopis v katerem ga pozivajo k srečanju, na katerem bi ponovno predstavili probleme z namenom rešitve v obojestransko korist, vendar odziva še ni bilo.

Ob vhodu v DSOM je nabiralnik za pritožbe. Ob obisku smo bili deležni zagotovil, da se bo skrinjica za pritožbe in pohvale namestilo tudi na varovani oddelek. To odločitev smo pozdravili, saj je na ta način omogočeno anonimno oddajanje pritožb tudi stanovalcem varovanega oddelka. Čeprav morebiti pritožb ne bo veliko, je prav, da se možnost oddaje anonimne pritožbe omogoči tudi njim.

Pošto prejemajo stanovalci DSOM neposredno od delavca pošte, ki raznosi pošiljke po domu. DSOM je ugotovil, da so da do težav prihaja, ko pošto prejmejo tisti stanovalci, ki ne vedo, kaj bi z njo. Ta težava je še toliko bolj izrazita takrat, ko gre za vročitev uradnega pisanja. Stanovalec sicer morebiti podpiše vročilnico, pa sploh ne ve, kaj naj s pismom stori. Tako obstaja nevarnost, da bi se takšno pisanje založilo ali pa, da bi v primeru sodne ali upravne odločbe, potekel rok za pravno sredstvo. Pošta tako ravna zadnji dve leti, pred tem je zaposleni v DSOM pošto stanovalcev prinesel iz pošte na podlagi podpisanega pooblastila, nato pa so jo razdelili stanovalcem. Razlog za takšno ravnanje Pošte Slovenije nam ni znan. Zakon o poštnih storitvah namreč v 41. členu določa možnost, da tako običajne kot tudi priporočene pošiljke sprejme tudi oseba, pooblaščena za sprejem poštnih pošiljk. Menimo, da bi bil tak način veliko bolj primeren, predvsem v primeru oseb, ki imajo postavljenega skrbnika ali pa jim je celo odvzeta poslovna sposobnost. Zato smo DSOM predlagali, da se ponovno sestane s predstavniki Pošte Slovenije in jih opozori na težave zaradi neposrednega vročanja (vsem) stanovalcem in da naj, kolikor lokalna pošta na spremembo načina vročanja ne bi pristala, zaprosijo za pisno pojasnilo o razlogih za vztrajanje pri obveznem osebnem vročanju stanovalcem Pošto Slovenije. DSOM je v odzivnem poročilu pojasnil, da se bodo s predstavniki pošte v kratkem sestali in poskušali najti rešitev za vročanje pošte stanovalcem Doma.