Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je 21. aprila 2009 nenajavljeno obiskal Zavod za prestajanje kazni Maribor, Oddelek Murska Sobota (v nadaljevanju: Zavod). Pred tem je bil zadnji obisk Zavoda opravljen 1. 8. 2007. V okviru izvajanja nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Uradni list RS, št. 114/2006) sta bili ob obisku prisotni tudi predstavnici nevladnih organizacij Pravno – informacijskega centra nevladnih organizacij – PIC in Rdečega križa Slovenije.

Skladno z Navodilom o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora, sodišče pošilja v Zavod obsojence s kaznijo zapora do šestih mesecev. Na podlagi veljavne zakonodaje je prav tako mogoče v ta oddelek premeščati obsojence in to ne glede na višino kazni zapora. Uradna kapaciteta Zavoda je še vedno 41 zaprtih oseb. V času našega obiska je bilo v njem 14 obsojencev, 20 pripornikov ter 2 osebi, ki jim je bila prostost odvzeta na podlagi določil Zakona o prekrških. Zavod je tako eden izmed redkih zavodov za prestajanje kazni zapora, ki jih ne pesti prezasedenost. V takih razmerah so pogoji za delo z zaprtimi osebami praviloma bolj ugodni in to se končno odraža tudi pri medsebojnih odnosih v zavodu. Okoliščin, ki bi kazale na grdo, nečloveško ali ponižujoče ravnanje s strani osebja, ob obisku nismo ugotovili, pa tudi zaprte osebe same so nam potrjevale, da so deležne korektnega, vljudnega ter prijaznega ravnanja.

Prostori, namenjeni obsojencem, so bili čisti in vzdrževani. Po drugi strani pa smo v bivalnih prostorih priporniškega dela opazili, da sta pohištvo in oprema še vedno dotrajana. Ob prejšnjem obisku nam je bilo s strani Zavoda pojasnjeno, da bo do zamenjave prišlo še v bližnji prihodnosti, vendar smo se tokrat lahko prepričali, da temu ni bilo tako. Generalni urad Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: Urad) nam je v odgovoru v zvezi s tem pojasnil, da razlog tiči v pomanjkanju finančnih sredstev, saj navkljub vsakoletnemu planiranju sredstev (tudi) za izboljšanje nastanitvenih pogojev, vsa na to niso tudi zagotovljena s proračunom Republike Slovenije. Enako pojasnilo velja tudi glede naših ponovnih ugotovitev o še vedno nezadostnem prezračevanju določenih bivalnih prostorov pripornikov.

V eni izmed priporniških sob smo tudi opazili nameščene štiri postelje in (le) tri omare za shranjevanje osebnih predmetov, v neki drugi priporniški sobi pa je bila nameščena miza, ki je bila premajhna, da bi za njo lahko obedovali vsi štirje priporniki. Predlagali smo, da se v sobi, očitno namenjeni bivanju štirih pripornikov, zagotovi tudi ustrezno število omar ter da se v drugo sobo namesti dovolj velika miza. Urad se je z obema našima predlogoma strinjal.

Soba, ki jo Zavod uporablja v namen izločanja oseb v poseben prostor, je bila še vedno urejena in opremljena enako, kot ob našem zadnjem obisku, tako da še vedno ne zagotavlja zadostne varnosti za namestitev razdražene, razburjene ali nasilne osebe. Urad je tudi tokrat pojasnil, da izvedbo preureditve prostora za izločitev onemogoča pomanjkanje finančnih sredstev, saj naj bi bila sredstva, namenjena za investicije, v glavnem že porabljena.

Obsojenci se lahko oprhajo vsak dan. Priporniki imajo možnost tuširanja praviloma le dvakrat tedensko, pogostejše tuširanje lahko priporoči le zdravnik. Ker gre za osnovo osebne higiene, smo predlagali, da naj Zavod pripornikom poizkuša zagotoviti pogostejše tuširanje. Urad z našo spodbudo sicer soglaša, vendar je obenem navedel, da se v Zavodu že sedaj omogoča tudi dodatno tuširanje ob sobotah, kolikor si priporniki to želijo. Sami smo bili ob obisku Zavoda deležni pojasnila, da pogostejše tuširanje otežujejo problemi s kadrovsko zasedbo, kajti hkrati se lahko tuširata le dva pripornika.

Pohvaliti velja podaljšane sprehode in pogostejše možnosti telefoniranja pripornikov, ki so nekoliko nad predpisanim minimumom. Obiski pripornikov so enourni in potekajo v sredo (od 8.00 do 16.00) in petek (od 8.00 do 17.00). Kljub vsemu priporniki ostajajo zaklenjeni v svojih sobah povprečno 21 ur dnevno. Prav bi bilo, da bi lahko vse zaprte osebe, predvsem pa priporniki, ki so praktično ves dan zaprti v sobah, lahko ta prosti čas s čim zapolnili (prostočasne aktivnosti, delavnice…).

Na zunanjem sprehajališču z opremo za rekreacijo je bila miza za namizni tenis postavljena neposredno pod koš. Predlagali smo, da se mizo prestavi na ustreznejše mesto, tako da ne bi ovirala tistih, ki bi želeli igrati košarko. V zvezi s tem našim predlogom Urad meni, da prakse, po kateri je zaprtim osebam prepuščeno, na katerem mestu bodo postavljeni športni rekviziti, ne kaže spreminjati, saj je to pomembna okoliščina, ki vpliva na počutje zaprtih oseb, če jim je dana možnost, da o načinu izvajanja prostočasnih dejavnosti do neke mere odločajo same.

Notranjega prostora za rekreacijo Zavod še vedno nima, kar štejemo za pomanjkljivost, predvsem v zimskem času ter ob slabem vremenu. Opozorili smo na možnost, da se uredi manjši zaprt prostor ob levem delu stene na t.i. dvorišču, s katerega vodi vhod v pralnico. Urad ocenjuje, da to ni najboljša rešitev, ker bi bilo potrebno spremeniti obstoječo gradbeno dokumentacijo in da bi bila bolj ustrezna rešitev, po kateri bi z adaptacijo in rekonstrukcijo podstrešja pridobili prostore za rekreacijo zaprtih oseb. Za to naj bi že bila izdelana projektna rešitev, vendar pa za investicijo ni na voljo finančnih sredstev. Varuh pozdravlja navedeno rešitev in hkrati upa, da bodo sredstva čim prej zagotovljena.

Knjižnica v Zavodu je sicer imela le skromen izbor knjig, je pa pohvalno, da si Zavod prizadeva zagotoviti knjige vsakomur, ki si to želi, saj pedagog odhaja enkrat mesečno v študijsko knjižnico v Mursko Soboto, kjer si v imenu Zavoda izposodi knjige za zaprte osebe.

V času našega obiska sta zunaj Zavoda delala dva obsojenca, Zavod pa je zagotavljal trem obsojencem delo v kuhinji, dvema v pralnici, enemu na hišnih delih, enemu na vzdrževalnih delih (pleskanje), enemu pa na zavodskem vrtu. Ker je ta zelo velik in je tudi varovan z visoko zidno ograjo ter je pod videonadzorom, smo predlagali, da se delo na njem ponudil še ostalim zaprtim osebam. Na ta način bi se lahko predvsem pripornikom omogočilo več bivanja na svežem zraku. Urad je v zvezi s tem navedel, da je na zavodskem vrtu realno mogoče zagotoviti delo le omejenemu številu zaprtih oseb, predvsem ker so priporniki posebna kategorija zaprtih oseb, ki tudi na zavodskem vrtu ne more delati brez stalnega nadzora, saj ne gre zgolj za preprečevanje pobega, temveč tudi za druge razloge varnosti, vključno z zagotovitvijo izvedbe kazenskega postopka.

Zavod razpolaga z že skoraj urejeno delavnico, ki pa je velika le okoli 4m2, tako da bo tu v izmeni lahko zagotovljeno delo le eni oziroma največ dvema osebama. Kljub temu smo izrazili upanje, da se bo prostor kar najhitreje pričel uporabljati, saj bo tako lahko delalo več zapornikov, ki bodo to želeli, saj to pozitivno vpliva na psiho-fizično stanje ter je tudi koristno z vidika rehabilitacije. Urad je žal pojasnil, da trenutno ustreznega dela ni na razpolago, saj le-tega zaradi recesije in velikega padca ponudbe dela na tržišču tudi Javni gospodarski zavod Kozjak ne more zagotavljati.

V Zavodu ni trgovine, kjer bi zaprte osebe lahko kupovale stvari, zato delavka vzgojne službe, na podlagi napisanih listkov in priloženega denarja, zanje opravlja nakupe dvakrat tedensko izven Zavoda.

Glede kakovosti in količine hrane smo konkretno pripombo prejeli le od pripornika s sladkorno boleznijo. Zdravnik naj bi mu predpisal dieto, ki pa naj ne bi bila primerna. Urad je v zvezi s tem ugotovil, da navedbe pripornika niso točne.

Pri pregledu jedilnice smo opazili, da se posedajo tla. Predlagali smo, da se kar najhitreje zagotovijo sredstva za sanacijo. Urad je pojasnil, da je bila v zvezi z rešitvijo tega problema že izdelana projektna naloga, v teku pa naj bi bil tudi postopek za oceno vrednosti investicije za celovito sanacijo poškodovanih tal. Dogovorjeno naj bi bilo, da se sanacija izvede čim prej še v tem letu.

V Zavodu je bilo zaposlenih 25 oseb, kar je ena oseba več, kot ob našem zadnjem obisku. Takrat smo opozorili, da bi Zavod potreboval še dva paznika, enega strokovnega delavca in medicinsko sestro. Čeprav se je kadrovska zasedba sicer povečala za enega paznika, to ni dovolj. Predvsem ob dlje časa trajajočih individualnih varovanjih v bolnišnici se čuti pomanjkanje števila zaposlenih v pazniški službi. Predlagali smo, da se preveri ustreznost kadrovske zasedbe pazniške službe, da v prihodnje ne bi prihajalo do težav pri zagotavljanju spremstev in varovanj zaprtih oseb ob izrednih dogodkih. Poleg tega morajo pazniki večkrat opravljati nadurno delo. Po pojasnilih Urada bo v kratkem prišlo do zaposlitve dodatnih 41 delavcev v glavnem v zavodih za prestajanje kazni zapora, saj je Vlada Republike Slovenije dovolila povečati število zaposlitev v Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Navedeno število novih kadrov bo Urad zaposlil na prostih delovnih mestih, predvsem oddelkih za varnost in vzgojo, lahko pa tudi na novih delovnih mestih v zavodih, če bodo predlagali odprtje novih delovnih mest. Urad je še dodal, da trenutno še ni znano, koliko dodatnih zaposlitev bo dodeljenih Zavodu, ker je trenutno predlog za dodelitev osmih novih zaposlitev v njem še v obravnavi.

Pritožb zaradi nedostopnosti ali (slabe) kakovosti zdravstvene oskrbe s strani zaprtih oseb ob tokratnem obisku nismo slišali. Medicinska sestra prihaja iz Zdravstvenega doma Murska Sobota, med tednom za približno dve uri, ob sobotah in nedeljah pa po potrebi. Splošna zdravnika sta dva, eden za pripor ter eden za obsojence. Prihajata enkrat tedensko oziroma po potrebi. K zobozdravniku peljejo zapornike v Zdravstveni dom v Mursko Soboto.

V Zavodu ni bilo organiziranega internega izobraževanja, kar smo označili za pomanjkljivost, saj (tudi) pomanjkanje možnosti izobraževanja ne daje dobre vzpodbude h konstruktivnem prestajanju kazni zapora.

V letu 2008 in 2009 ni bilo nobenih izrednih dogodkov (samopoškodovanja, samomora). Do našega obiska je bil v letu 2009 en pripornik predlagan v disciplinski postopek pri pristojnem sodišču, vendar pa postopek ni bil tudi uveden, ker mu je bil pripor pred tem odpravljen.

Na dan obiska je bilo v Zavodu šest tujcev, od tega dva (Madžara) obsojenca ter štirje (trije Madžari in en Poljak) priporniki. Ob obisku nam je bilo pojasnjeno, da uradnega tolmača za zdaj še niso imeli, saj do težav pri sporazumevanju z njimi naj ne bi prihajalo. Varuh kljub temu meni, da bi bilo smotrno zagotoviti prevajalce - ob dejstvu, da se v Zavod nameščajo tudi zaporniki iz drugih zavodov, ki govorijo madžarski jezik, bi bilo smiselno zagotoviti vsaj prevajalca za ta jezik. Urad kljub temu ocenjuje, da Zavod v mejah realnih možnosti spoštuje določbo 209. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, po kateri je potrebno obsojenca, ki ne obvlada uradnega jezika, seznaniti z gradivom in delom v njegovem jeziku in mu omogočiti, da spremlja postopek po tolmaču. 12.2 - 14 / 2009