Varuh človekovih pravic RS (v nadaljevanju: Varuh) je dne 14. 5. 2008 po predhodni napovedi obiskal javni zdravstveni zavod Psihiatrično bolnišnico Ormož (v nadaljevanju: Bolnišnica). V okviru izvajanja nalog na podlagi Zakona o ratifikaciji opcijskega protokola h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, je bila ob obisku prisotna tudi predstavnica Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij.

Bolnišnica pokriva pomursko in ormoško-ptujsko območje, sprejema pa tudi bolnike iz Primorske. Na dan našega obiska je bilo zasedenih 121 od 140 postelj. Ležalna doba je za 7 dni krajša od slovenskega povprečja in znaša dobrih 40 dni. Bolnišnica vseeno ugotavlja, da so potrebe po psihiatrični obravnavi večje od predvidenih. V letu 2007 je z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije sklenila pogodbo za 1001 pacienta, dejansko sprejetih pa jih je bilo 1143. Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da vsi pacienti nimajo urejenega osnovnega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Kljub temu in ob hkratnem zavedanju, da nekatere opravljene storitve ne bodo plačane, sprejem v ambulantno in hospitalno obravnavo odklonijo le, če zanj ni indikacij. Posledično vsako leto velik del terjatev odpišejo. Vsem tovrstnim nevšečnostim navkljub, Bolnišnici uspeva poslovati pozitivno.

Delovni proces je organiziran v poslovno-tehničnem in zdravstvenem sektorju. Slednji zajema več delovnih enot, v katerih se izvajajo diagnostične, terapevtske, bolnišnična, ambulantna specialistična in ostale dejavnosti (lekarna, laboratorij, ipd.). Vsak posamezni oddelek ima svoj urnik dela.

V Bolnišnici je zaposlenih 150 oseb. Mednje spadajo zdravniki, klinični psihologi, diplomirane medicinske sestre, medicinski tehniki, diplomirani delovni terapevti, diplomirani socialni delavci, inženir laboratorijske biomedicine, laboratorijski tehnik, strežniki, garderoberka in frizerka. Zaposlenega imajo tudi magistra farmacije, ki pacientom lahko takoj pojasni, kakšna zdravila bodo prejeli ter kakšni so njihovi želeni in stranski učinki. Tako prakso gre pohvaliti, saj se na ta način lahko takoj prežene dvome pacienta o učinkih zdravila. Kadrovsko je Bolnišnica torej dobro pokrita, le s pridobivanjem zdravnikov je bilo nekaj težav.

Kolikor je zdravljenje prostovoljno, pacient v ambulanti za sprejem počaka dežurnega zdravnika, ki odloči o namestitvi na ustrezen oddelek. Izrazili smo pomisleke glede tega, da pacient svojega soglasja ne zapiše na noben poseben obrazec. Privolitev se zapiše zgolj v sprejemni zapisnik, ki pa ga pacient ne podpiše. Bolnišnica pacientov tudi ni pisno seznanjala o možnosti preklica že podanega soglasja. V primeru neprostovoljne hospitalizacije se pacienta sprejme in pridrži na varovanem oddelku. Bolnišnica mora o takem pridržanju v roku 48 ur, seznaniti Okrajno sodišče v Ormožu. Tozadevnim zakonskim zahtevam Bolnišnica ni zadostila v primerih psihogeriatričnih pacientov in pacientov, ki so po prvotnem nestrinjanju s pridržanjem, nato v hospitalizacijo 'privolili' še pred potekom 48 ur.

Obveščanje sodišča je potrebno tudi, ko (naj bi) obstaja(l) dvom o pacientovi pravi volji. Čeprav pacient po določenem času le 'privoli' v hospitalizacijo, obstaja možnost zlorab, saj je v 48 urah že lahko bil podvržen različnim pritiskom oziroma vplivom (npr. močne medikamentozne terapije). Bolnišnica je pojasnila, da v primerih, ko pacient evidentno nasprotuje sprejemu proti svoji volji, opravijo prijavo sodišču.

Bolnišnica je psihogeriatrični oddelek sicer opredeljevala kot (pol)odprti oddelek, vendar smo ugotovili, da je tamkajšnjim pacientom svoboda gibanja dejansko omejena. Vrata so se na tem oddelku zaklepala, s ključem pa je razpolagalo zgolj osebje. Sodišče bi bilo torej potrebno obveščati najkasneje v 48 urah po sprejemu na ta oddelek, kolikor bi mu pacient nasprotoval, ali če bi mu bila odvzeta poslovna sposobnost oziroma svoje volje glede namestitve sploh ne bi mogel izraziti. V slednjem primeru sicer pridobijo soglasje svojcev ali skrbnika, vendar velja posebej poudariti, da zgolj to ne more biti nadomestilo za soglasje pacienta o namestitvi na varovanem oddelku. Sodni postopek je namenjen varovanju pravic posameznika in preprečevanju morebitnih zlorab pridržanja na varovanem oddelku. Zato ni dopustno, da Bolnišnica za varnost pacientov poskrbi z zaklepanjem oddelka, kolikor o pridržanjih na njem ne obvešča tudi sodišča. V odgovoru na naše poročilo nas je Bolnišnica seznanila, da geriatričnih oddelkov ne zaklepajo več.

Sodišče naj bi se na obvestilo o pridržanju vedno odzvalo in narok opravilo v Bolnišnici, ob prisotnosti odvetnika pridržane osebe. Zaslišalo naj bi tudi lečečega zdravnika in postavilo zunanjega izvedenca psihiatrične stroke. Na tej podlagi sodnik odloči o nujnosti oziroma trajanju zdravljenja na varovanem oddelku. Sklep o pridržanju se vedno vroči tudi pacientu, ki podpiše vročilnico, to pa Bolnišnica vrne sodišču.

Bolnišnica je posebej izpostavila nepripravljenost centrov za socialno delo, da bi predlagali uvedbo postopka za odvzem opravilne sposobnosti. Predlagali smo, da nas naslednjič, ko se pristojni center za socialno delo neutemeljeno ne bo odzval na njeno obvestilo glede predloga za odvzem poslovne sposobnosti, o tem obvesti. Ukrepali bomo skladno s pristojnostmi, ki jih imamo tudi v razmerju do javnih socialno varstvenih zavodov.

Hišni red PB Ormož je med drugim določal, da lahko bolnik, ki je prepričan, da je v bolnišnici proti svoji volji in se mu krati svoboda, naslovi na Temeljno sodišče v Mariboru, Enota v Ormožu, pisno pritožbo. Bolnišnico smo opozorili, da bi bilo potrebno tako določilo hišnega reda vsekakor novelirati. Pravilni naslov namreč že več kot deset let ni več Temeljno sodišče v Mariboru, Enota v Ormožu temveč Okrajno sodišče v Ormožu. Tudi napotki o pošiljanju pritožbe na sodišče so zavajajoči, saj jih je možno razumeti, kot da je obveščanje sodišča predvsem oziroma primarno pravica pridržanega in ne predvsem zaveza Bolnišnice. Bolnišnica nas je obvestila, da so že pristopili k noveliranju hišnega reda.

Pri uporabi posebnih varovalnih ukrepov naj bi bile upoštevane smernice in priporočila, ki jih je izdal Republiški strokovni kolegij za psihiatrijo. Od fizičnih posebnih varovalnih ukrepov v Bolnišnici uporabljajo samo še fiksacijo. Odredi jo zdravnik, največkrat zaradi nevarnosti, da bi pacient padel iz postelje. Fiksirana oseba naj bi bila pod stalnim nadzorom medicinske sestre, ki pacienta opazuje skozi odprta vrata. Tak način nadzora se nam ne zdi ustrezen, ker fiksiranega pacienta lahko v stiski gledajo tudi ostali pacienti. To nedvomno ne more pozitivno vplivati na njegovo dostojanstvo. Boljša rešitev bi bila posebna soba za fiksacijo, pri kateri bi bil nadzor iz sestrske sobe zagotovljen skozi stekleno pregrado. Kolikor to zaradi prostorskih omejitev ni mogoče izvesti, velja razmisliti vsaj o uvedbi video in avdio nadzora. Pri pregledu nadzornih listov in knjige, v katero se vpisujejo posebni varnostni ukrepi, smo opazili nekaj nedoslednosti (mestoma manjkajoči vpisi fiksacij, zdravnika, ki jih je odredil, njihovo trajanje, ipd.). Bolnišnici smo zato predlagali, da osebje opozori na bolj skrbno evidentiranje podatkov o fiksaciji in da nad njim zagotovi tudi ustrezen nadzor.

Bolnišnica vodi poseben zvezek o forenzičnih pacientih, t.j. tistih, ki so vanjo napoteni kot obsojenci, priporniki ali imajo izrečen varnostni ukrep. V njem je navedeno ime, datum sprejema in odpusta, na kakšni osnovi je pacient nameščen (zapor, pripor, varnostni ukrep) ter kdo je plačnik (od kod prihaja). S forenzičnimi pacienti imajo precej težav, saj s svojim vedenjem pogosto negativno vplivajo na ostale paciente, nekateri pa so tudi nasilni. Ob tem je oskrbni dan za forenzičnega pacienta ovrednoten le 50%. Nevšečnosti nastajajo tudi zaradi paznikov, ki so dolžni opravljati varovanje zaprtih oseb. Prisotnost paznika, zlasti pa morebitno vklepanje varovanih oseb, lahko negativno vpliva na proces zdravljenja tako obsojene osebe kot tudi drugih pacientov. Naleteli smo celo na primer pacienta, ki je zaradi izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja, ostal v Bolnišnici, čeprav je bilo zdravljenje že zaključeno. Bolnišnico smo opozorili, da lahko sodišču predlaga ustavitev izvrševanja varnostnega ukrepa, kolikor meni, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu za pacienta nista več potrebna. Zaradi teh in podobnih težav je vodstvo Bolnišnice mnenja, da v slovenskem prostoru potrebujemo poseben oddelek za forenzične paciente. Nobeden izmed zavodov za prestajanje kazni zapora namreč (še) nima posebnega bolnišničnega oddelka, prav tako pa tudi nobena od zdravstvenih organizacij nima posebnega zavarovanega oddelka.

Na sprejemnih oddelkih so pacienti podnevi oblečeni v bolniške trenirke, ponoči pa v pižame. Ob sprejemu na varovani oddelek pacient dobi bolniško perilo, medtem ko se na odprtih oddelkih lahko nosi svoja oblačila. Dnevna oblačila pripomorejo k krepitvi človekove osebnosti in samozavesti ter so tako nedvomno pomemben element tudi v samem postopku zdravljenja. Zato je bila Bolnišnica deležna naših pohval glede spodbujanja k nošenju dnevnih oblačil, ki jih pacientom po potrebi tudi zagotovi.

Pritožbene poti so opredeljene v Pravilniku o pravicah in dolžnostih pacientov v Psihiatrični bolnišnici Ormož in Hišnem redu. Prizadeti lahko pisno pritožbo odda široki paleti oseb. Predlagali smo, da se oba akta objavita na oglasnih deskah vseh oddelkov in da se povsod namesti tudi nabiralnike, ki bodo omogočali anonimno oddajo pritožb. V odgovoru na naše poročilo o obisku nam je Bolnišnica zatrdila, da so bili ustrezni nabiralniki že nameščeni na varovane oddelke.

Pacient ob sprejemu v Bolnišnico na obrazec navede, kdo ga lahko obiskuje. (Naj)bolje bi bilo pacienta vsakič posebej vprašati, če želi obisk sprejeti oziroma ga raje spraševati po osebah, katerih obiska si ne želi. Zdaj bi se namreč lahko zgodilo, da bi v Bolnišnici zavrnili obisk osebe, ki jo je pacient zgolj pozabil navesti. Obiski so sicer dovoljeni vsak dan od 14h do 17h. Kolikor je le možno, Bolnišnica omogoči obiske tudi izven tega termina, razen če je v teku terapija ali program na oddelku za zdravljenje odvisnosti. Takšno fleksibilnost pri omogočanju obiskov gre pohvaliti, saj je ohranjanje stika s svojci, prijatelji in znanci pomembno tako za postopek zdravljenja kot tudi za kasnejšo reintegracjio v domače okolje.

O dnevu načrtovanega odpusta se bolnik pogovori s svojim lečečim psihiatrom. Ob odpustu dobi datum za naslednji kontrolni pregled v ambulanti, začasno odpustnico in recepte za zdravila. Ugotovili pa smo, da se odpustnice z zdravljenja pošiljajo v kuvertah, na katere se odtisne štampiljka Bolnišnice. Na tej podlagi pošta nato obračuna poštne stroške. Vendar pa je s tem tudi razvidno, da je na posameznika naslovljena pošta iz psihiatrične bolnišnice. Tako se lahko z dejstvom, da se je tam zdravil, seznanijo tudi druge osebe. To bi lahko imelo za posledico posmeh in stigmatizacijo s strani okolice. Bolnišnico smo zato seznanili s prakso Psihiatrične klinike Ljubljana, kjer uporabljajo ovojnice brez svojih oznak in nanje nalepijo običajne znamke. Naš predlog je bil upoštevan.

Tistim, ki izrazijo željo, da bi telefonirali, osebje omogoči klic iz govorilnic(e). Svojci načeloma lahko tudi sami pokličejo pacienta, vendar Bolnišnica ne želi, da bi bilo to prepogosto. Uporaba mobilnih telefonov ni dovoljena na varovanih oddelkih in v času aktivnosti tudi na drugih oddelkih. Primerno se nam je zdelo, da pacienti dobijo mobilne telefone le takrat, ko jih potrebujejo. Na ta način se preprečuje telefoniranje, ki bi motilo proces zdravljenja ali druge paciente. Po drugi strani pa bi bilo nesmiselno povsem prepovedati uporabo mobilnih telefonov, saj so ti postali del vsakdana in omogočajo stik z bližnjimi. Tako smo zgolj opozorili, da bi bilo potrebno pravila in omejitve o uporabi mobilnih telefonov, zapisati v hišni red.

V Bolnišnici umre okoli 10 pacientov na leto. Pogrešali smo posebno sobo, v kateri bi se umrlega lahko namestilo pred namestitvijo v mrtvašnico. Do slednje namreč lahko pride šele po dveh urah od nastopa smrti. Tako pa zdaj za ta čas postavijo zgolj provizorično pregrado in napotijo ostale paciente iz sobe. To paciente nedvomno vznemirja in s tem vpliva tudi na njihovo zdravljenje, ter jim oteži uporabo njihove sobe in dostop do njihovih osebnih predmetov. 12.2-13/2008