Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je dne 3. 2. 2009 nenapovedano obiskal javni zavod Dom starejših občanov Ljubljana Vič – Rudnik, enota Bokalce (v nadaljevanju: Dom). V okviru izvajanja nalog na podlagi Zakona o ratifikaciji opcijskega protokola h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Uradni list RS, št. 114/2006), je bila ob obisku prisotna tudi predstavnica nevladne organizacije Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij - PIC.

Dom starejših Ljubljana Vič – Rudnik ima dve enoti, enoto Bokalce in enoto Kolezija, ki imata skupaj 570 stanovalcev, od tega jih je na Bokalcah 378. Zgradba Doma, kjer je tudi varovani oddelek, je bila zgrajena leta 1953, kasneje pa še prizidek k obstoječi zgradbi. Zaradi starosti zgradbe so sobe pretežno več posteljne, največ je dvoposteljnih in triposteljnih. Oddelki so razporejeni v pritličju, treh nadstropjih in depandansi. Stanovalci so vanje nameščeni glede na kategorijo oskrbe, ki jo potrebujejo. 70% stanovalcev potrebuje dodatno oskrbo (II ali III), pri več kot polovici je prisotna tudi ena izmed oblik demence. Stanovalci z različnimi pojavnimi znaki demence so nameščeni po celem Domu, na varovanem oddelku pa so le tisti z diagnosticirano demenco, ki so mobilni, hkrati pa krajevno in časovno tako dezorientirani, da potrebujejo stalen nadzor. Čakalna doba za sprejem na varovani oddelek je nekaj mesecev, prednostnih sprejemov z bolnišnice ne omogočajo.

Večina pridržanih oseb je poslovno sposobnih. Svojci se praviloma strinjajo s tovrstno namestitvijo, vendar pa Dom opaža, da je odziv pri svojcih zelo povezan z družinskimi razmerami stanovalca. Če so razmere neurejene, potem je večja verjetnost, da se bo zapletlo tudi pri sprejemu v Dom. Če svojci ne soglašajo z namestitvijo na varovani oddelek, je pa ta za varnost upravičenca do institucionalnega varstva nujna, Dom njegov sprejem odkloni.

Na varovanem oddelku so bile v času našega obiska samo ženske, skupno 25. Ob prosti postelji bi bila težava za sprejem moškega v tem, da so vse sobe, razen ene, več posteljne. Dom se izogiba premestitvam stanovalcev iz drugih oddelkov na varovani oddelek, saj se stanovalci na svoj oddelek in na sostanovalce privadijo. Premešča pa stanovalce varovanega oddelka na ostale oddelke, kadar je  to možno (npr. stanovalce, ki postanejo slabše pokretni ali nepokretni), s čimer poskuša sprostiti postelje na varovanem oddelku.

Varovanega oddelka v Domu sicer ne označujejo kot varovanega. Ugotovili naj bi namreč, da se jim finančno ne izplača imeti varovanega oddelka, pa čeprav so kadrovski normativi zanj ugodnejši (npr. varovani oddelek ima delovnega inštruktorja). Varuh kljub temu meni, da Dom ima varovani oddelek, saj stanovalci oddelka ne morejo samostojno zapustiti, ker se vrata odpirajo z elektronsko ključavnico, ki zahteva vpis posebne kode in tudi, če bi bili stanovalci z njo seznanjeni, je najverjetneje ne bi bili sposobni vnesti. Zato je ta oddelek de facto zaprti oddelek in s tem predmet nadzora nadzornega mehanizma po Opcijskem protokolu. Postavlja pa se vprašanje o (ne)primernosti nižjega financiranja tovrstnega oddelka, na kar smo bili s strani domov za starejše prvič opozorjeni.

Varovani oddelek je bil sprva v tretjem nadstropju, vendar je prišlo do nesrečnega primera, ko je stanovalka zamenjala okno z vrati. Ko so stavbo adaptirali, so oddelek prestavili v pritličje, kjer se sedaj nahaja že več let. Takšno rešitev smo pozdravili.

Varovanci so nameščeni v eni petposteljni, treh štiriposteljnih, eni triposteljni, dveh dvoposteljnih in eni enoposteljni sobi. Na oddelku je ena kopalnica s kadjo ter pet stranišč in šest umivalnikov. Ob našem pomisleku, ali lahko ena kopalnica zadošča za toliko stanovalcev, je dipl. medicinska sestra pojasnila, da je približno 80% stanovalcev inkontinentnih in da sami ne morejo vzdrževati osebne higiene, zato naj večjih potreb po kopalnicah (tuših) ne bi bilo. Varovance na tem oddelku okopajo dvakrat mesečno oziroma po potrebi, če pa kdo želi pogostejše kopanje, mu omogočijo tudi to, vendar gre že za nadstandardno storitev.

Ob našem obisku so bila stranišča glede na ostale prostore občutno hladnejša, predvsem pa nas je zmotilo, da ni bilo nikjer toaletnega papirja, papirnatih brisačk in mila. Kljub pojasnilom, da so te potrebščine shranjene pri negovalki, ki pomaga stanovalcem na stranišče (npr. ker se ne znajo sleči, ker ne vedo, čemu služi milo in toaletni papir ali brisačke, ipd.), Varuh meni, da bi moral biti stanovalcem na voljo toaletni papir in brisačke, vsaj v neposredni bližini (npr. na višji polički) pa tudi milo.

Sobe so opremljene z nočnimi omaricami in garderobnimi omarami. Ključe prvih praviloma hranijo stanovalci sami, ključe drugih pa zaposleni. Ena izmed ogledanih sob je bila prepleskana v topli barvni odtenek in zato že na pogled prijetnejša od ostalih. Pozdravili smo tudi načrtovano tako prepleskanje vseh ostalih sob.

Na varovanem oddelku je Dom porušil notranji steni dveh sob in zasteklil do takrat odprto teraso, s čimer je povečal dnevni prostor, kjer sta tudi čajna kuhinja in jedilnica. Dnevni prostor je sedaj velik in svetel, se je pa na ta račun zmanjšala kapaciteta oddelka, okno ene izmed sob pa se odpira na skupni prostor. To smo označili za pomanjkljivost, saj takšno odpiranje okna po naši oceni onemogoča učinkovito prezračevanje sobe in zmanjšuje zasebnost obeh stanovalcev v sobi. Pristojni so nam ob tem sicer pojasnili, da stanovalce spodbujajo, da so čez dan v dnevnem prostoru, zato ocenjujejo, da za stanovalce v tej sobi sprememba ni preveč moteča.

Vsi stanovalci oddelka so praviloma čez dan v svojih dnevnih oblačilih, tudi tiste, ki jih osebje poseda, prej oblečejo. Tako obravnavo smo pohvalili.

V dnevnem prostoru je dovolj miz in stolov, televizija in radio, dva regala, kjer so zložene in vsem stanovalcem dostopne stvari, ki jih imajo radi (revije, knjige, punčke,…). Pogrešali pa smo udobnejše stole oziroma počivalnike, še posebej glede na dejstvo, da so stanovalci pretežni del dneva v skupnem prostoru. V zvezi s tem je direktor Doma pojasnil, da nabavo tovrstnih stolov načrtujejo, vendar pa razpoložljiva finančna sredstva ne omogočajo vsega, kar bi potrebovali oziroma si želijo.

Pri vseh posteljah na oddelku je možnost namestitve klicnih zvoncev, vendar so dejansko nameščeni samo pri stanovalcih, ki jih zmorejo uporabiti. Ob našem obisku ni bil nihče od stanovalcev takšen. V nočnem času se ob klicu signal prenese v dežurno sestrsko sobo, ki je v prvem nadstropju. Tam se vidi, s katerega oddelka prihaja klic, na samem oddelku pa sveti lučka nad vrati v sobo, v kateri je stanovalec, ki je poklical. 

Stanovalci varovanega oddelka imajo možnost dobiti brezžični DECT telefon, ki omogoča direktno klicanje in sprejemanje klicev. Če se ob klicu stanovalec ne oglasi, klic prevzame domska centrala. Stroške klicev stanovalci mesečno plačujejo Domu.

Do Doma vozi avtobus mestnega potniškega prometa št. 14B. Avtobusi, ki vozijo na tej liniji so primerni tudi za dostop invalidov. To je za Dom in predvsem za same stanovalce velika pridobitev, saj so tako povezani z mestom in, če jim zdravstveno stanje dopušča, bolj neodvisni od pomoči (spremljanj) drugih.

Obiski v Domu so mogoči preko celega dne, v zimskem času do 20. ure, v poletnih mesecih do 21. ure. Če svojci izrazijo željo, da so ob stanovalcu tudi ponoči (npr. pri umirajočem), jim to poskušajo omogočiti. Dom ocenjuje, da imajo stanovalci veliko obiskov, kar se spodbuja tudi zato, ker predstavljajo svojci neformalno obliko nadzora nad storitvami in dogajanjem v Domu. Svojce poskušajo čim bolj pritegniti k dejavnostim in jih vključevati v življenje v Domu. Žal pa se Dom sooča tudi z nasiljem, ki ga nad stanovalcem (pred in po sprejemu v domsko varstvo) izvajajo svojci. Razlogi za tovrstno nasilje, o katerem se v naši družbi premalo govori, so po oceni Doma različni, pogosto  pa so povezani s premoženjskimi zadevami.

Zadrževanje na prostem je stanovalcem varovanega oddelka omogočeno v skupini in je pod nadzorom. Dom ima namreč več izhodov, nima pa še ograjenega vrta ali parka, kjer bi se lahko ti stanovalci sami zadrževali. Izvedbo ograjenega vrta sicer načrtujejo, vendar je ta, zaradi razgibanosti terena, povezana z večjimi stroški. Ob Domu je sicer veliko zelenja, dreves in leskovega grmovja. V toplih mesecih postavijo senčnike, klopi in mize, kjer se dopoldan zadržujejo stanovalci z zaposlenimi, popoldan pa večinoma s svojci.

Na dementnem oddelku poskušajo zagotavljati čim bolj stalno kadrovsko zasedbo, pri čemer je na oddelku vedno prisoten vsaj eden od zaposlenih. Dopoldan in popoldan so prisotne ena srednja medicinska sestra ter dve bolničarki, ponoči pa je na oddelku ena bolničarka. Poleg tega je popoldan za celotno pritličje (60 stanovalcev) prisotna ena visoka medicinska sestra, ponoči pa ravno tako za celotno pritličje srednja medicinska sestra. V Domu so bile v času našega obiska zaposlene štiri fizioterapevtke in štiri delovne terapevtke, od katerih je imela ena še dodatna znanja za delo z dementnimi. Kljub temu, da je to več, kot določajo veljavni normativi, bi želeli v Domu ta kader še okrepiti. Na varovani oddelek prihaja delovna terapevtka vsak dan od ponedeljka do petka za najmanj eno uro in pol, v delovno terapijo pa so stanovalci vključeni tudi izven oddelka. Na oddelek prihaja tudi fizioterapevtka, po potrebi pa stanovalce odpeljejo tudi v prostore fizioterapije.

V Domu delata s polnim delovnim časom dve zdravnici splošne medicine, ki sta sicer zaposleni v Zdravstvenem domu Ljubljana Vič -  Rudnik. Zdravnik obišče stanovalce tudi v sobah, koga je potrebno pregledati pove oddelčna sestra. Iz Psihiatrične klinike pa prihajata psihiatrinji, in sicer enkrat tedensko po dve uri vsaka od njiju oziroma skupaj štiri ure na teden.

V Domu čutijo kadrovsko stisko, še posebej na varovanem oddelku. Zato jim primanjkuje dejansko vseh profilov, da bi lahko kvalitetno delali s stanovalci. Kadrovski normativi so zastareli in po mnenju Doma neustrezni (npr. en socialni delavec na 60 stanovalcev, kar je premalo). Tako imajo za celoten Dom dve socialni delavki, tretja je hkrati še pomočnica direktorja. Dom sicer organizira dodatno izobraževanje, tako da skuša vse zaposlene (ne le tiste na varovanem oddelku) usposobiti za delo z dementnimi. Najprej opravijo splošno izobraževanje, nato vse zaposlene vključijo v program izobraževanja o demenci.

Dom je pred približno štirimi leti poslal obvestilo o pridržanju oseb na varovanem oddelku  na Okrajno sodišče v Ljubljani, vendar so dobili s sodišča dopis, da jih ne štejejo za institucijo, ki ima pridržane osebe. Od takrat sodišču obvestil ne pošiljajo več.

Na varovanem oddelku uporabljajo ograjice ob postelji in fiksacijo na invalidski voziček. Pred leti so sicer uporabljali tudi Segufix pasove, vendar so slednje zaradi ne najboljših izkušenj opustili. Direktor je zagotovil, da zaradi tega medikamentozne terapije ne uporabljajo pogosteje, kot bi jo sicer, saj poskušajo nemirne stanovalce umiriti na drugačen način in posledice nemira preprečevati z ograjicami ob postelji in fiksacijo na voziček.

Večina postelj na varovanem oddelku je lesenih, z možnostjo enostavne namestitve ograjice. Ker se v Domu zavedajo tudi slabih strani ograjic ob postelji (če stanovalec ograjico prepleza, pade z večje višine, kakor bi sicer), ob posteljah raje nameščajo penasto gumo, ki naj bi preprečila hujše posledice ob padcu.

Za stanovalce na invalidskem vozičku uporabijo po potrebi poseben pas, v obliki »hlač«, ki preprečuje zdrs in padec iz vozička. O uporabi tega varovalnega ukrepa se dogovorijo z zdravnikom. Če ta oceni, da je uporaba indicirana, se to napiše v sestrski raport, tako da je s tem seznanjena tudi bolničarka, ki je na oddelku v nočnem času. Sestre so dolžne pisati raport, v katerega se vpisujejo vsi morebitni incidenti na oddelku. Raport se poda ob predaji službe.

Na stopnišča je Dom preventivno namestil železne ovire, ki preprečujejo, da stanovalci z vozičkom zapeljejo na stopnice in padejo po njih. Tudi izven neposrednega območja Doma poskušajo doseči večjo varnost za stanovalce (npr. ob gradnji bližnje obvoznice so uspešno zahtevali zvišanje ograje na mostu preko obvoznice).

Na oglasni deski ob recepciji Doma je obešen hišni red, na oglasnih deskah po posameznih oddelkih tudi Lista pravic stanovalcev. Stanovalcem je na voljo knjiga pohval in pritožb, pa tudi skrinjica, ki se nahaja ob recepciji. Vanjo lahko posameznik odda svojo pritožbo tudi anonimno.

Na varovanem oddelku posebnega nabiralnika za oddajo pritožb ni. Čeprav se zavedamo, da varovanci varovanega oddelka najpogosteje svoje pritožbe podajajo ustno kateremu izmed zaposlenih, menimo, da ni prav, da se na oddelku ne nudi možnosti oddaje pisne pritožbe. Domu smo tako predlagali, da tudi na varovanem oddelku namesti nabiralnik, ki bo omogočal pisno pritožbo.

Dom vsakoletno opravi tudi anonimne ankete tako med stanovalci, njihovimi svojci in zaposlenimi. Rezultati so bili za Dom praviloma pozitivni. Takšno prakso Doma smo pozdravili, saj je anketa nedvomno dober način, da se dobi čim širši pogled na zadovoljstvo uporabnikov, pa tudi zaposlenih. Obenem se na ta način seznani tudi z morebitnimi težavami, glede katerih se posameznik ne odloči za pritožbo, jih pa navede v anketi. Dober odziv in pohvale za opravljeno delo pa so po drugi strani nedvomno pokazatelj dobrega dela ter spodbuda za naprej. 

V Domu je zagotovljenih pet obrokov hrane dnevno - zajtrk, kosilo, večerja (slednja sta vedno topla obroka), dopoldanska (mleko ali čaj) in popoldanska malica. Meni je eden, kljub temu pa pri delitvi hrane, predvsem zajtrka, poskušajo upoštevati želje stanovalca. Nudijo različne dietne jedilnike in vegetarijansko hrano, ki jo štejejo kot dietno. Stanovalci praviloma jedo v jedilnici na oddelku, hrano pa servirajo zaposleni na klasičen način (in ne po tablet sistemu). Pripombe glede prehrane skušajo v čim večji meri upoštevati.

Kajenje je prepovedano v skupnih prostorih. Stanovalci lahko kadijo v svojih sobah, če so enoposteljne ali v večposteljnih, če so vsi kadilci. Ker je nekaj stanovalcev kršilo ta določila oziroma se jim ni dalo dopovedati, kje ne smejo kaditi, so manjši prostor namenili kadilnici. Kljub temu naj bi se včasih še zgodilo, da kadilec odide iz prostora s prižgano cigareto.

Rimokatoliška maša poteka dvakrat mesečno ob petkih v jedilnici Doma. Za zdaj nimajo posebne kapele ali prostora za verske obrede. V jedilnici so želeli pred časom urediti oltar, vendar s strani takratnega ministra ni bilo posluha, pripravljeni so bili financirati le postavitev kapele. Mašo opravi duhovnik z Viča. K maši odpeljejo vse, ki so ji sposobni slediti in to želijo (tudi osebe iz varovanega oddelka). Za obrede drugih veroizpovedi do sedaj niso zaznali interesa.

Stanovalci svojih domačih živali ne smejo imeti. V Domu imajo sicer ptice in ribe. Ob našem obisku na varovanem oddelku niso imeli živali. Razmišljali so že o mački ali zajcu, vendar so imeli ob tem pomisleke, da bi mačka ob močnejšem prijemanju (objemanju) stanovalca lahko opraskala, zajca pa bi lahko nehote celo zadušili. Čeprav so tovrstni pomisleki lahko utemeljeni, bi po našem mnenju morala biti verjetnost tovrstne nesreče majhna, kolikor bi aktivnosti z živalmi na tem oddelku potekale pod nadzorom zaposlenega.