Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je na podlagi nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma (v nadaljevanju: DPM) po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, skupaj s predstavnikoma izbranih nevladnih organizacij, brez predhodne najave, 16. 09. 2009 obiskal in opravil ogled varovanega oddelka Doma starejših občanov Ilirska Bistrica (dalje: DSOIL).

DSOIL je kombiniran zavod s kapaciteto 231 postelj, pri čemer je 15 mest namenjenih dnevnemu varstvu. Varovani oddelek s kapaciteto 36 postelj je v tretjem nadstropju. Ima 8 enoposteljnih, 6 dvoposteljnih in 4 štiriposteljne sobe. Nanj se namešča dementne starejše osebe in osebe s posebnimi potrebami, ki v celoti potrebujejo neposredno osebno pomoč ter nadzor. Razvrščeni so v kategorijo oskrbe IIIa. Nepokretni dementni stanovalci so nameščeni na negovalnem oddelku. Čakalna doba za sprejem na varovani oddelek je daljša od čakalne dobe za sprejem na stanovanjski del in znaša za občane Ilirske Bistrice približno 3 mesece, za občane drugih občin pa do enega leta.

Vrata, ki vodijo na varovani oddelek, so zaklenjena, svojci pa imajo kartice, s katerimi odpirajo električno ključavnico, tako da lahko nemoteno prihajajo na oddelek oziroma odhajajo z njega. Ostali obiskovalci pri teh vratih pozvonijo in jim odpre osebje. Sobe so razporejene vzdolž dveh hodnikov, ki sta povezana preko dveh večnamenskih prostorov. Taka razporeditev prostorov omogoča tako rekoč ločeno nameščanje moških in žensk (hodnik C3 - moški in hodnik D3 -ženske), ki pa se preko večnamenskih prostorov prosto gibljejo po celotnem varovanem oddelku. Vrata med večnamenskima prostoroma se zaklepajo po potrebi, npr. med izvajanjem nege. Negovalni kopalnici sta dve (na vsakem hodniku ena), imajo pa določene sobe (po dve skupaj) v predprostoru svoje stranišče in tuš, druge pa (le) stranišče, ki je dostopno iz hodnika. Tako imajo po največ štirje stanovalci eno stranišče. Večina stanovalcev na oddelku je inkontinentnih. Ob našem obisku so bili v vseh straniščih, ki smo jih pogledali, na razpolago tekoče milo, toaletni papir in papirnate brisačke.

Standardna oprema v sobah vključuje posteljo (praviloma električno, čeprav smo opazili še nekaj klasičnih), nočno omarico (ki je odklenjena), zaklenjeno garderobno omaro (ključ imajo osebje in svojci), nočno lučko ter manjšo mizo in stol(e), televizijski in telefonski priključek. V nekaterih sobah nismo opazili miz in stolov, pristojni so nam pojasnili, da so bili umaknjeni iz varnostnih razlogov.

V vseh sobah, ki smo jih pogledali, z izjemo dveh, ni bilo nobenih osebnih predmetov stanovalcev, slik ali česa podobnega, kar bi dajalo sobam osebno noto. DPM je zato predlagal, da DSOIL razmisli o možnostih za večjo individualizacijo sob, morebiti vsaj tako, da bi bila vrata sob različnih barv, opremljena s slikami ipd. Takšne rešitve so sprejeli na varovanih oddelkih v nekaterih domovih za starejše, ki smo jih že obiskali. V teh domovih so nam pojasnili, da so z individualizacijo sob olajšali stanovalcem prepoznavanje svojih sob, s tem pa je bilo manj zahajanj v tuje sobe. V odzivnem poročilu je DSOIL pojasnil, da je v 9. členu Hišnega reda zapisano, da stanovalec lahko sobo, ki je opremljena z opremo zavoda, v soglasju z zavodom, dodatno ali v celoti opremi s svojim pohištvom in drugimi predmeti (preproge, stoli, ogledala, sike, radio, TV...). Ob sprejemu priporočajo stanovalcem in njihovim svojcem, da si od doma prinesejo svoje predmete, ki so jim dragi in na srečanjih svojcev varovanega oddelka jih bodo spodbujali še naprej. Nadalje pa je bilo podano tudi pojasnilo, da so na vrata sob ponovno obesili fotografije stanovalcev za boljše prepoznavanje sob. V zvezi s tem smo pojasnili, da ob predlogu za večjo individualizacijo sob nismo imeli v mislih opremljanje vrat s fotografijami stanovalcev, temveč opremljanje samih sob z osebnimi predmeti, kamor lahko sodijo tako razne slike kot fotografije, pa tudi drugi predmeti, seveda z upoštevanjem varnostnega vidika. Stanovalcu je lahko prepoznavanje, katera vrata vodijo v njegovo sobo, olajšano na različne načine, s pomočjo barv na vratih in narisanih enostavnih oblik. Za odgovor, kako konkretno bi lahko stanovalcem najbolj olajšali orientacijo v prostoru pa smo predlagali, da se DSOIL obrne na strokovnjake s področja demenc.

Pri vsaki postelji in v sanitarijah so klicni zvonci. Ko stanovalec pokliče, se prižge opozorilna lučka nad vrati sobe, hkrati pa zazvoni eden od treh prenosnih telefonov, ki jih imajo pri sebi zaposleni na oddelku. Zazvoni tisti telefon, ki ga prvega doseže signal. Telefon sicer ne lovi signala čisto povsod, ker pa zaposleni vedo, kje jih signal ne bo dosegel, se tam ne zadržujejo dolgo. Na telefonski slušalki se izpiše, iz katere sobe prihaja klic, možen je tudi pogovor s klicateljem, preko zvočnika, ki je nameščen v sobi nad posteljo. V nočnem času zvoni telefon dežurnemu osebju, v dežurni sobi se izpiše nadstropje, od koder prihaja klic, na nadstropju pa sveti opozorilna lučka nad vrati v sobo, iz katere so klicali.

Pri demonstraciji, kako delujejo klicni zvonci, smo opazili, da vsi ne delujejo (nad posteljo enega od stanovalcev in v enem od stranišč se ob pritisku na tipko klicni zvonec ni vklopil, pri drugem stanovalcu je bil klicni zvonec - tako so pristojni pojasnili - odstranjen na njegovo željo), odzivni čas od pritiska na tipko klicnega zvonca do zvonjenja telefona oziroma odziva osebja pa se nam je zdel pretirano dolg. Poleg tega telefon ni zazvonil medicinski sestri, ki je demonstrirala delovanje klicnega zvonca v sobi, temveč nekomu drugemu, ki je bil bolj oddaljen od sobe. Z vidika kar najhitrejšega odziva na klic smo obstoječo ureditev zvonjenja označili za nefunkcionalno in predlagali, da DSOIL preuči možnosti za izboljšanje klicnega sistema. S klicnimi zvonci stanovalci izražajo potrebo po pomoči, zato bi morali biti nameščeni in delovati pri vsaki postelji in v vseh prostorih, kjer bi stanovalec morebiti lahko potreboval pomoč zaposlenih. Če ga stanovalec ne bo želel uporabljati, ga pač ne bo uporabljal. DPM meni, da je odstranitev klicnega zvonca pri postelji dopustna le v primeru, če stanovalec zvonca ne zna uporabljati kot klic na pomoč oziroma ne ve, čemu je zvonec namenjen. Za te primere mora zavod določiti in zapisati protokol glede odstranitve klicnega zvonca s posebnih poudarkom na vprašanju, v katerih primerih in s čigavo odobritvijo se lahko klicni zvonec odstrani. Sicer menimo, da bi moral imeti klicni zvonec ob postelji vsak stanovalec, tudi tisti, ki večkrat kliče pomoč, čeprav pogosto tudi neupravičeno, vendar se ob tem zaveda, čemu zvonec služi. DSOIL je v tej zvezi naknadno pojasnil, da so pregledali celoten klicni sistem varovanega oddelka in ga uskladili s prenosnimi telefoni. Zatrdil je tudi, da ima vsak stanovalec nad posteljo delujoči zvonec. Nekateri stanovalci nimajo podaljšanega zvonca zaradi varnosti in zaradi tega, ker ne vedo, zakaj se zvonec uporablja. Protokol glede odstranitve podaljšanega zvonca je v izdelavi, saj so se v DSOIL strinjali z našo ugotovitvijo o potrebnosti tovrstnega protokola. V njem bo natančno naveden razlog odstranitve klicnega zvonca, namen in osebo, ki bo odobrila odstranitev.

Ob našem obisku je bilo na varovanem oddelku zaznati neprijetne vonjave. To bi lahko kazalo na slabšo nego stanovalcev in/ali pomanjkanje higiene. Na to smo takoj opozorili osebje, ki nam je pojasnilo, da smo prišli na oddelek ravno v času po kosilu, ko se je opravljala nega. Predlagali smo, da DSOIL po potrebi okrepi nadzor nad izvajanjem nege pri stanovalcih, predvsem pa poskrbi za ustrezno prezračevanje varovanega oddelka. Na varovanem oddelku so stanovalci večji del dneva in zato je prav, da se jim omogoči bivanje v primernih prostorih, brez neprijetnih vonjav. Da je neprijetne vonjave, do katerih nedvomno lahko pride ob negi, možno učinkovito odpraviti, smo videli, ko smo se kmalu za tem sprehodili po hodniku negovalnega oddelka, kjer je bil zrak brez neprijetnega vonja, čeprav bi ga glede na naravo tega oddelka sicer lahko prej pričakovali. V odzivnem poročilu je DSOIL ponovno pojasnil, da bil razlog neprijetnih vonjav, ki smo jih zaznali ob obisku, ta, da je negovalno osebje v tem času opravljalo opoldansko nego. Pojasnil je tudi, da osebje neguje stanovalce kvalitetno in v skladu s strokovnimi postopki negovalnega procesa. Sicer se je strinjal, da je treba zagotoviti ustrezno prezračevanje oddelka, posebno v času nege. Pojasnil je, da nekateri dementni stanovalci nekontrolirano odlagajo svoje izločke po oddelku in tudi te dodatne neprijetne vonjave poskuša osebje kar najhitreje odpraviti. Zavedajo se, da so stanovalci večino dneva na oddelku, zato je njihovo delo usmerjeno v ohranjanje kvalitetnega bivalnega okolja.

Če prejme priporočeno pošiljko stanovalec varovanega oddelka, pusti poštar obvestilo o prispeli pošiljki za to pristojni socialni delavki v DSOIL, ki nato obvesti svojce oziroma skrbnika za poseben primer. V primeru, da svojec oziroma skrbnik pošiljke ne dvigne na pošti v roku 15 dni, pusti poštar pošiljko v domskem hišnem predalčniku, nakar jo svojci oziroma skrbnik prevzamejo v domu. Že ob obisku smo izpostavili nujnost po takojšnjem obveščanju svojcev oziroma skrbnika, saj se sicer lahko zgodi, da stanovalec ob nadomestni vročitvi pisemske pošiljke zamudi kakšen rok, kar ima lahko zanj hude posledice. Socialna delavka je ob tem poudarila, da svojce oziroma skrbnika obveščajo nemudoma.

DSOIL je obveščal sodišče o sprejemu stanovalca na varovani oddelek ali o potrebi po njegovem nadaljnjem pridržanju na tem oddelku, tudi po novembru 2006, ko je sodišče začelo izdajati sklepe, da se postopek ne uvede. Ko smo DSOIL obiskali, je bil zadnji sprejem na varovani oddelek februarja 2009, tako od pričetka uporabe novega ZDZdr ni bilo še nobenega sprejema. Predlagali smo, da DSOIL skladno z določili ZDZdr sodišče ponovno obvesti tudi o osebah, ki so že nameščene na varovani oddelek. Nismo videli namreč razloga, da sodišče sedaj ne bi odločalo tudi o zadržanju oseb, ki so bile na varovani oddelek nameščene pred pričetkom uporabe ZDZdr, ko sodišče postopka po Zakonu o nepravdnem postopku ni uvedlo. DSOIL nas je seznanil, da se bodo na pobudo sodišča srečali s sodnikom, ki bo prevzel vodenje postopkov po novem ZDZdr. Tovrstno sodelovanje sodišča in DSOIL smo pozdravili, saj menimo, da se bodo morebitne nejasnosti in težave povezane z novim ZDZdr, lahko ugotovile in reševale tudi na takšnih srečanjih.

Vodstvo DSOIL nam je zatrdilo, da v domu fiksacij ne izvajajo, da stanovalca izjemoma fiksirajo na voziček, če je to potrebno zaradi njegove varnosti oziroma preprečevanja padcev (varovalna fiksacija) in da uporabo tovrstnega posebnega varovalnega ukrepa vedno predpiše psihiater. Pri ogledu oddelka smo videli, da uporabljajo za fiksacijo na voziček poseben trikraki pas, poleg teh pa smo na oddelku opazili dva pasova Segufix. Eden je visel v eni izmed obiskanih sob, drugi pa je bil nameščen na enem izmed počivalnikov. Po zatrjevanju osebja se pasova nikoli ne uporabljata za fiksacijo posameznika na posteljo, temveč le kot varovalo, da stanovalec ne zdrsne iz počivalnika. Medicinska sestra na oddelku je v zvezi z uporabo posebnih varovalnih ukrepov (v nadaljevanju: PVU) pojasnila, da fiksacije uporabljajo za preprečevanje padcev (npr. z invalidskega vozička, počivalnika), pa tudi za pomoč pri umiritvi zelo nemirnih (hiperkativnih) stanovalcev, ki se npr. v svoji hiperaktivnosti tako utrudijo, da začenjajo izgubljati ravnotežje, zaradi česar bi lahko padli ter se pri tem poškodovali. V takih primerih traja fiksacija eno uro, največ pa uro in pol, po kosilu (od 12.30 do 13.30). Kot smo razumeli, jo osebje na oddelku uvede po lastni presoji, posebna evidenca o njeni uporabi se ne vodi, je pa v opombah raporta, ki je računalniško voden, zapisano, pri katerih stanovalcih so (druge) varovalne fiksacije odobrene s strani zdravnika, vendar tudi v teh primerih osebje ne beleži, kdaj so bile dejansko aplicirane. DSOIL smo predlagali, da uporabo PVU in vodenje dokumentacije o njihovem izvajanju uskladi z določbami 29. člena ZDZdr. V odzivnem poročilu je DSOIL zatrdil, da se PVU fiksacije uporablja izjemoma in le pri tistih stanovalcih, pri katerih je pisno dovoljenje osebnega zdravnika ali specialista psihiatra in da vsako fiksacijo oddelčna sestra vpiše v raport, kjer je naveden razlog in namen PVU. Evidentiranje in dokumentiranje posebnega varovalnega ukrepa je DSOIL uskladil z 29. in 99. členom Zakona o duševnem zdravju in evidence dopolnil v računalniškem Socialno zdravstvenem programu.

ZDZdr ograjic na postelji sicer ne šteje med PVU, vendar pa ograjice kot varovalni ukrep pred padci s postelje do določene mere omejujejo gibanje ležečemu stanovalcu. Po pojasnilih pristojnih jih ne uporabljajo veliko, saj obstaja nevarnost padca preko njih (torej z večje višine) ali zagozdenja in s tem poškodb okončin. Indikacijo za uporabo ograjice na postelji pri stanovalcu poda psihiater.

Stanovalci najpogosteje izkoristijo možnost ustnega podajanja pripomb in pritožb strokovnemu delavcu oziroma sodelavcu ali odgovornim osebam (direktorici, strokovni vodji, namestnici direktorice za zdravstveno nego in oskrbo, socialni delavki, predstavnikom stanovalcev v svetu zavoda). Svoje pritožbe in pripombe, pa tudi pohvale in predloge lahko tudi zapišejo v Pritožno knjigo, ki je na recepciji doma. Očitno tak način podajanja pritožb stanovalci in/ali svojci ne uporabljajo, saj smo ob pregledu knjige opazili, da je zadnji zapis z dne 12. 4. 2009, pred tem pa iz 4. 11. 2007, v obeh primerih glede omejenih možnosti za pitje kave. Odgovorni so nam ob tem pojasnili, da pisnih pritožb res ni veliko (razen pri enem stanovalcu, ki se nenehno pritožuje), verjetno zato, ker, kot že rečeno, stanovalci oziroma svojci izkoristijo možnost ustne pritožbe. Ker je treba za Pritožno knjigo na recepciji posebej zaprositi, smo predlagali, da se jo namesti tako, da bo stanovalcem oziroma svojcem neposredno dostopna.

Pritožbe in pripombe ter pohvale in predloge, podpisane ali anonimne, lahko stanovalci oziroma svojci oddajo v eno izmed treh skrinjic, ki se nahajajo ob vhodih v DSOIL (glavni vhod, prizidek 1, prizidek 2). Na varovanem oddelku nismo zasledili takšnega nabiralnika, zato smo predlagali, da se ga namesti tudi na ta oddelek. Čeprav je verjetnost, da bo kakšen stanovalec varovanega oddelka oddal pisno pritožbo majhna, je prav, da se vsem stanovalcem tak način oddaje pritožbe omogoči. V odzivnem poročilu je DSOIL odgovoril, da so nabiralniki nameščeni tako, da so dostopni vsem stanovalcem in njihovim svojcem, na varovanem oddelku pa nabiralnika ni, ker stanovalci ne vedo čemu služi. Čeprav DPM lahko soglaša z ugotovitvijo DSOIL, da stanovalci varovanega oddelka praviloma ne vedo, čemu služi nabiralnik za pritožbe, smo ponovili svoje stališče, da je tudi stanovalcem na tem oddelku to možnost treba dati. Strošek namestitve nabiralnika je minimalen, z namestitvijo pa bi se nedvomno tudi tem stanovalcem približale različne pritožbene poti in možnost oddajanja anonimnih pritožb. Ob obiskih varovanih oddelkov drugih domov za starejše smo namreč na varovanih oddelkih že srečali osebe, ki so bile ne le sposobne jasnega izražanja, temveč tudi  pisanja.

Posebej velja pohvaliti, da DSOIL daje stanovalcem možnost izbire med dvema različnima jedilnikoma za kosilo in večerjo. Vsak stanovalec se sam odloči, za dva tedna vnaprej, katero od obeh možnosti obrokov bo izbral.