Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek–Travnik se je s svetovalko dr. Ingrid Russi–Zagožen 10. 6. 2008 udeležila posveta z naslovom Kako ukrepati v kriznih situacijah v skupnosti?, ki sta ga v dvorani Ministrstva za javno upravo pripravila Center za socialno delo Ljubljana - Moste-Polje in Drušvo Šent.

Varuhinja je v nagovoru navzočim povedala, da so pravice osebam z duševno motnjo ali boleznijo v Sloveniji nedvomno kršene, vendar ne toliko v postopkih hospitalizacije proti volji bolnika. Po mnenju varuhinje so ti postopki kar dobro urejeni.

Opozorila je, da se glavna kršitev pravic dogaja zaradi neenakomerne dostopnosti storitev psihiatiatrične in psihosocialne pomoči za vse bolnike in obžalovala, da teh kršitev tudi Zakon o duševnem zdravju, ki naj bi bil sprejet kmalu, ne bo odpravil.

Nadalje je opozorila, da za zdravljenje določenih duševnih motenj v Sloveniji nimamo ustreznih programov, niti kapacitet.

»Sramotno je, da nimamo niti zakonsko predvidenih oziroma omogočenih storitev zdravstvene in socialne skrbi, ki naj bi se izvajala z delovanjem kriznih timov.« je dejala varuhinja. Storitev te vrste ne moremo obračunati, niti prikazovati, saj uradno ne obstajajo. Psihiatrična klinika Ljubljana jih dejansko izvaja kot obliko raziskovalnega projekta, je še dejala.

Varuhinja je še poudarila, da obstoječa zakonodaja dejansko bolj kot bolnike ščiti institucije, saj jim narekuje in dovoljuje delo izza računalnikov, ne spodbuja pa k delu na terenu.

Opozorila pa je še, da je varovanje zasebnosti in zaupnosti v primeru hujših izbruhov duševne motnje ali bolezni kontraproduktivno, saj bolno osebo oddaljuje od strokovne pomoči, torej gre v škodo bolnika.

Dr. Russi-Zagožnova je na posvetu predstavila pristopE Varuha pri obravnavanju pobud oseb s težavami v duševnem zdravju. Prisotne je seznanila, da se osebe s težavami v duševnem zdravju obrnejo na Varuha ponavadi potem, ko od drugih institucij (policija, tožilstvo, CSD) ne dobijo pričakovanega odziva. Varuh ne more delovati terapevtsko, ne more vplivati na potek motnje ali na prisilno hospitalizacijo, postopek slednje pa lahko nadzira. Poskušamo pa pomagati z razbremenilnimi razgovori.

Če zaposleni prepozna v pobudniku osebo s težavo v duševnem zdravju, njene trditve temeljito preučimo, saj praksa kaže, da se takim osebam dogajajo kršitve človekovih pravic tudi na drugih področjih, vendar jih ne zmorejo ustrezno artikulirati ali iskati rešitve.