Na 31. redni seji Državnega zbora Republike Slovenije, ki je bila 21. 6. 2017, ko so poslanke in poslanci pod tč.11 dnevnega reda obravnavali predlog Zakona o dopolnitvah Zakona o varuhu človekovih pravic, je poslanka Iva Dimic predstavila stališče Poslanske skupine Nove Slovenije – krščanski demokrati, pri čemer je smelo izjavila, »da Varuh svojih nalog ne opravlja v skladu s pričakovanji«, to pa označila za nič manj kot dejstvo. Varuh izjavo sicer vidi v prvi vrsti kot manifestacijo svobode izražanja, oziroma za sleherno demokratično družbo nujni pluralizem misli in mnenj, ki je znotraj ustavno dopustnih okvirov. So pa ravno dejstva tista, ki pokažejo, kako dejansko neosnovani so razlogi, na katere je poslanka skušala opirati svojo javno kritiko na Varuhov račun – zaradi česar smo se odločili nanjo javno in zelo precizno odzvati.
Poslanka Iva Dimic tako v imenu Poslanske skupine Nove Slovenije – krščanski demokrati, Varuhu očita, da »ponekod zagovarja stališča, ki so v nasprotju z interesi večine državljanov«. O tem, da ko je govora o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, 'interesi večine državljanov' ne morejo biti vselej edino merilo, sta se doslej že večkrat izrekli tako Ustavno sodišče Republike Slovenije kot tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Ne nazadnje pa bi tudi ob nepoznavanju prakse navedenih dveh avtoritet s področja človekovih pravic moral zadostovati zgolj vpogled v Ustavo Republike Slovenije, ki v 90. členu določa, da v tam navedenih primerih ni dopustno razpisovati referendumov (med drugim npr. tudi o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost). Že sam ustavodajalec je bil 'ponekod' na stališču, da 'interesi večine državljanov' lahko pripeljejo tudi do kršitev človekovih pravic, ki jih zagotavlja slovenska ustava – in je zato vanjo vnesel nekaj varovalk, ki 'interesom večine državljanov' odrekajo relevantnost. Pri tem gre spomniti, da je bila tudi poslanka Iva Dimic sama del tega ustavodajalca in je z glasovanjem tako ZA spremembo zgoraj že omenjenega 90. člena Ustave Republike Slovenije kot tudi ZA ustavni zakon o njenih spremembah v celoti, nedvomno vsaj takrat zagovarjala 'stališče, ki je v nasprotju z interesi večine državljanov', ter v interese slednjih na ta način tudi zelo neposredno omejujoče posegla. Takšnih oblastnih posegov zoper 'večino državljanov' pa ni mogoče upravičeno očitati Varuhu. Čeprav (tudi) Varuh 'ponekod' sicer zagovarja 'stališča, ki so v nasprotju z interesi večine državljanov', čudi, da se poslanki to zdaj zdi tako izrazito nesprejemljivo – tako zaradi njenega lastnega ravnanja v preteklosti kot tudi zaradi siceršnjih ustavnih in konvencijskih standardov, ki v zvezi z (ne)upoštevanjem 'interesov večine državljanov' dandanes veljajo vsaj na območju držav, članic Sveta Evrope.
Nadalje je poslanka izrazila stališče, da če »bi bil Varuh resnično zagovornik vseh državljanov, bi se moral sam oglasiti ali v svojih letnih poročilih opozoriti tudi na druge kršitve človekovih pravic«. Že ob zelo očitni tematski pestrosti letnih poročil Varuha (vsa so dostopna tudi na Varuhovih spletnih straneh), o kateri dovolj zgovorno priča že bežen prelet njihovih kazal, ne nazadnje pa tudi že ob visokem številu najrazličnejših Varuhovih priporočil, ki so bila pri tem do sedaj jasno ovekovečena, se izjave o Varuhovi selektivni občutljivosti, kakršna je tudi citirana izjava, hitro pokažejo za povsem neprepričljive. Prav tako je nesporno tudi dejstvo, da se Varuh vsako leto večkrat na lastno pobudo javno oglasi in opozarja na še posebej zaskrbljujoče zadeve – zadnji tak primer je zadeva, v kateri Varuh na lastno pobudo obravnava problematiko onesnaženja okolja na Vrhniki zaradi požara, ki se je dne 15. 5. 2017 zgodil v podjetju Kemis d.o.o., o čemer je 25. 5. 2017 podal izjavo za javnost (o kateri so poročali tudi mediji). Zadeva je bila pri Varuhu odprta že dan po požaru.
Poslanka Iva Dimic je nadalje izjavila, da nikoli ne zasledijo »podatkov o diskriminaciji glede na versko in politično prepričanje, ki je v Sloveniji v porastu«. Gre izpostaviti, da tudi v izjavi imenovane ni zaslediti kakšnih konkretnih podatkov o zatrjevani diskriminaciji. Sicer pa citirana izjava kaže na očitno nepozorno branje Varuhovih letnih poročil oziroma ignoranco glede Varuhovih odzivov (tudi) na izpostavljenem področju. Svoje stališče lahko zlahka podkrepimo na čisto konkretni ravni – če začnemo pri letnem poročilu Varuha za leto, v katerem je sedanja varuhinja nastopila svoj mandat (tj. leto 2013), lahko spomnimo na primer, ko sta se na Varuha obrnila pobudnika, ki se jima direktor Radia Slovenija ni odzval na njuna pričakovanja po ustanovitvi verskega uredništva (o čemer smo podrobneje poročali na str. 30); ali pa na Varuhovo obravnavo suma posredne diskriminacije pri določitvi cen najema grobnih prostorov v primeru, kjer je pobudnica zatrjevala diskriminatorno določitev cen na podlagi verske pripadnosti (str. 57-58).
Zaskrbljujoče je tudi, da je poslanka v gornjem odstavku navedeno izjavo skušala ilustrirati z zatrjevanjem, da ne zasledijo odziva Varuha niti, ko gre na primer za »vandalizem in onečaščenje verskih simbolov« – ko pa je varuhinja ravno lansko leto (2016), ko je nekdo v koprski stolnici poškodoval dragocen kip Žalostne Matere božje iz 15. stoletja, takoj odreagirala z odločno izjavo za javnost, v kateri je izrazila zgroženost nad vandalskim in brezčutnim početjem posameznikov, ki iz čiste objestnosti in brezobzirnosti uničujejo dragocene spomenike kulturne dediščine, ter poudarila, da so sakralni objekti katerekoli izmed verskih skupnosti sveti kraji za vernike in izjemno pomembni za kulturo naroda in da je s takšnim početjem povzročena ne samo materialna škoda, temveč tudi vnešen nemir med ljudi, ki čutijo takšna dejanja kot obliko napada na svojo veroizpoved (o navedenem pa smo poročali tudi na strani 124 Letnega poročila Varuha za leto 2016, ki ga je varuhinja pred mesecem dni predala predsedniku Državnega zbora RS, poslala pa tudi vsem poslankam in poslancem). Dodatno pripominjamo, da je tudi predhodnica sedanje varuhinje javno obsodila grafite z nedvoumnimi izrazi sovražnosti zoper kristjane in izrazila pričakovanje, da bo policija storila vse, da bodo storilca ali storilce odkrili in bodo sprejeti tudi drugi ukrepi za izvedbo kazenskega postopka (več si je mogoče prebrati na straneh 347 in 348 Letnega poročila za leto 2013). Sicer pa se je Varuh odzval na primer tudi glede poskusa zažiga svete knjige (str. 381 Letnega poročila za leto 2015), in podobno.
Ker je govora o odnosu Varuha do verujočih – gre omeniti , da se varuhinja odzove tudi vabilom vseh cerkva in veroizpovedi v Sloveniji, če ji delovne obveznosti to dopuščajo - že v prvem letu svojega mandata se je na primer udeležila slovesnega polaganja temeljnega kamna za Islamski kulturni center v Ljubljani; prav tako se je vsako leto doslej odzvala vabilu predsednika Slovenske škofovske konference, ki jo je povabil k sveti maši za domovino, ki je bila v stolni cerkvi Svetega Nikolaja, nazadnje letos pred dnevom državnosti (glede česar je bilo, mimogrede, potem v enem izmed časopisov zaslediti objavljen protest zaradi udeležbe državnih predstavnikov pri cerkvenih mašah). Tudi v nedavno izdanem letnem poročilu Varuha (str. 73) je jasno zapisano, da je treba spoštovati svobodo izražanja veroizpovedi ter verska čustva in prepričanja vseh posameznikov in posameznic ter pripadnikov verskih skupnosti, ne glede na to, ali gre za krščansko, islamsko, judovsko ali katero drugo vero. Spoštovanje vseh veroizpovedi v Sloveniji po našem prepričanju pomeni tudi to, da se nekdo, kot je varuh(inja), spoštljivo odzove vabilom cerkvenih dostojanstvenikov ter tudi tako prispeva k spodbujanju medkulturnega in medverskega dialoga ter napredek pri vzajemnem razumevanju in spoštovanju. Po 7. členu Ustave RS so država in verske skupnosti ločene, verske skupnosti pa enakopravne in njihovo delovanje je svobodno. Odziv na vabila verskih skupnosti ne pomeni delovanja v nasprotju z ustavno ureditvijo, temveč na simbolni ravni prispeva k spoštovanju svobode veroizpovedi.
Varuhinja se je 22. aprila 2017 udeležila tudi srečanja Aninega sklada v Šentjakobu ob Savi, kjer so pripravili tradicionalno srečanje družin z več otroki. Gospa Marija Šterbenc, predsednica Aninega sklada, je izrazila veselje, da se je varuhinja odzvala povabilu in se neposredno seznanila z izkušnjami in težavami staršev velikih družin. Na srečanju sta tudi varuhinja in poslanka Iva Dimic sodelovali na pogovoru s predstavniki staršev omenjenih družin. Ob tej priložnosti je varuhinja pozvala udeležence srečanja, da ji v primeru kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s strani državnih institucij, pošljejo pobude. O srečanju in udeležbi varuhinje so poročali mnogi mediji, tudi katoliški.
Pa se vrnimo k seji državnega zbora. Poslanka Iva Dimic je šla v imenu Poslanske skupine Nove Slovenije – krščanski demokrati, še dlje – in izjavila, da je Varuh »v zadnjih letih vložil kar nekaj zahtev za oceno ustavnosti, s čimer je pokazal kateri interesi oziroma čigave človekove pravice in temeljne svoboščine prioritetno varuje«. Ker je ob tem posebej izpostavila Varuhovi zahtevi za oceno ustavnosti Zakona o obrambi in Zakona o tujcih, se zdi, da je namigovala na interese 'nedržavljanov' oziroma 'tujcev'. Pa si poglejmo vse Varuhove zahteve za oceno ustavnosti 'v zadnjih letih' nekoliko pobliže. Če se za začetek ' vzame le leta mandata sedanje varuhinje (tj. obdobje od leta 2013 dalje), so dejstva zgovorna že sama po sebi: Varuh je v tem času vložil na Ustavno sodišče Republike Slovenije skupno sedem (7) zahtev za oceno ustavnosti, pri čemer se je ena (1) nanašala na pravice tujcev (zahteva za oceno ustavnosti 10.b člena Zakona o tujcih, vložena 19. 4. 2017) – v preostalih šestih (6) primerih pa je šlo za Zakon o obrambi (gledati tudi zapisano na str. 381 Letnega poročila za leto 2015), Zakon o ukrepih za uravnoteženje javnih financ občin v povezavi z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (in Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči), Zakon o davku na nepremičnine in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu. Ob takšnem dejanskem stanju gre torej pri trditvah glede Varuhovega prioritetnega varovanja 'tujih' interesov na račun 'državljanskih', lahko le za osupljivo nevednost, ali za poskus namernega potvarjanja dejstev, zaradi npr. cenenega nabiranja političnih točk. Da res ne bo več prostora za prav nikakršen razumen dvom, pa vendar dodajamo, da je Varuh tudi sicer, v vsej svoji več kot dvajsetletni zgodovini delovanja (tj. od leta 1995 dalje), vložil še eno (1) zahtevo za oceno ustavnosti glede 'pravic tujcev' (konkretno je šlo za zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o mednarodni zaščiti, vloženo 20. 7. 2011).
V dosedanjih 22 letih svojega delovanja je Varuh torej vložil dve (2 - od skupno 29) zahtevi za oceno ustavnosti, v katerih je problematiziral zakonodajno ureditev nekaterih pravic tujcev (leta 2011 po Zakonu o mednarodni zaščiti in leta 2017 po Zakonu o tujcih). Kar pa se leta 2016 vložene zahteve za oceno ustavnosti Zakona o obrambi tiče, ki naj bi jo po navedbah poslanke Ive Dimic Varuh vložil »v duhu nasprotovanja in nestrinjanja celo z začasnimi ukrepi, ki slovenskim državljanom zagotavljajo javni red in notranjo varnost«, pa gre predvsem spomniti, da na vprašanje, kaj vse se je v imenu 'varovanja javnega reda in notranje varnosti' že počelo, dovolj pomenljiv odgovor daje že samo povprečno poznavanje človeške zgodovine, ne tako davno tudi na slovenskih tleh. Da je bilo ravno prizadevanje za čim višjo raven varstva pred arbitrarnostjo oblasti (in ne nekakšni 'proti-državljanski interesi') podstat konkretne Varuhove zahteve za oceno ustavnosti, pa za dobrovernega bralca bržkone dovolj jasno izhaja iz njene vsebine. Priporočamo pozorno branje.
V samem zaključku želi Varuh pripomniti, da čeprav lahko proti-tujska retorika v svoji opojnosti zlahka zamegljuje bistvo, pa naposled davkoplačevalce prav lahko precej stane (tudi bistveno več od 'dobrega milijona 300 tisoč evrov in še nekaj' v treh letih, ki jih na račun nasprotovanja noveli Zakona o varuhu človekovih pravic, po navedbah poslanke Ive Dimic sedaj želijo privarčevati krščanski demokrati). Menimo, da bi morali biti vsaj obsodbi Republike Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu leta 2014 zaradi t.i. izbrisanih in varčevalcev podružnic Ljubljanske banke (poleg seveda številnih drugih obsodb držav, tudi zahodnoevropskih, v zvezi z njihovim ravnanjem s tujci), dovolj močna razloga za streznitev.
Varuh s tem odgovarja tudi na preostala – identična stališča poslancev iste poslanske skupine in se hkrati zahvaljuje za vsa preostala - zelo konstruktivna mnenja poslank in poslancev, predstavljena na isti seji državnega zbora, ko se je obravnavala novela Zakona o varuhu, za kar je državni zbor v različnih sestavah že večkrat doslej v celoti sprejel priporočilo o nujnosti sedaj predstavljenih sprememb.
Dodati velja, da gre za prvo vlado, ki je dolgoletna priporočila na to temo vzela tako resno, da je z Varuhom pripravila predlog novele našega zakona. Ta med drugim končno - po 10 letih rešuje tudi pilotni projekt zagovorništva. Čudi nas, da nekateri celo menijo, da že imamo zagovorništvo pri Varuhu povsem urejeno. Da, a brez nujne zakonske podlage.
Ne gre torej za Varuha, ki bi si želel še več pristojnosti in posledično tudi veliko več dela, pač pa za državo Slovenijo, ki bo z razširitvijo pristojnosti, ki se bodo vključile v dopolnjeni Zakon o varuhu človekovih pravic, pridobila polnopravno državno ustanovo za človekove pravice s statusom A po t.im. Pariških načelih o statusu državnih institucij za človekove pravice in se s tem postavila ob bok večini evropskih varuhov oz. ombudsmanov v državah Evropske unije (tako institucijo ima tudi soseda Hrvaška).
Za tako natančen odgovor smo se pri Varuhu odločili zgolj zato, ker je prav, da delo Varuha osvetlimo še s svojimi argumenti.
