Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

ENOC prispevek Ustavimo nasilje

Prispevek ENOC (Evropska mreža ombudsmanov za otroke) k Regionalnemu posvetovanju za študijo Združenih narodov o nasilju nad otroki za Evropo in Srednjo Azijo – USTAVIMO NASILJE NAD OTROKI: UKREPAJMO ZDAJ! (Ljubljana, 5.–7. julij 2005)

Evropska mreža ombudsmanov za otroke (ENOC) je bila ustanovljena leta 1997. Danes združuje več kot 35 neodvisnih ustanov za varovanje pravic otrok v 23 državah članicah Sveta Evrope. Najpomembnejši cilji ENOC so spodbujanje upoštevanja otroških stališč, delovanje v funkciji kolektivnega zagovornika otrok Evrope in spodbujanje ustanavljanja neodvisnih ustanov za zaščito in promocijo pravic otrok in mladostnikov v vseh državah članicah Sveta Evrope.

ENOC si prizadeva za tesno sodelovanje s Svetom Evrope, katerega učinkoviti mehanizmi za zaščito človekovih pravic so že precej prispevali tudi k uveljavljanju človekovih pravic otrok – vključno z njihovo pravico do zaščite pred vsemi oblikami nasilja.

Na pravicah temelječi pristop k odpravljanju nasilja
ENOC pozdravlja študijo generalnega sekretarja OZN in pozornost, usmerjeno na odpravljanje nasilja nad otroki, ki jo vzbuja v naši in drugih regijah. Študija temelji na pravicah in izhaja iz Konvencije o otrokovih pravicah ter dela Odbora za otrokove pravice. ENOC v vseh oblikah nasilja nad otroki vidi kršitev pravic otrok:
kršitev pravice do osebne integritete, do spoštovanja (otrokovega) človeškega dostojanstva, kršitev pravice do zasebnosti in do uživanja kar najboljših možnosti za zdravo rast in razvoj.

Sodelovanje – oskrba (pomoč) – zaščita
V Konvenciji o otrokovih pravicah vidimo celovit okvir in orodje za odpravo vseh oblik nasilja nad otroki. V Konvenciji so vse pravice enako pomembne in odvisne druga od druge. Kadar govorimo o nasilju, so ljudje navadno pozorni le na pravico do zaščite, vendar sta tudi v tem kontekstu zelo pomembni pravica do sodelovanja in pravica do oskrbe. Otroci in mladi morajo vedeti, kakšne so njihove pravice, potrebujejo pa tudi kraje in ljudi, h katerim se lahko zatečejo po pomoč, oskrbo in nasvet, tudi zaupno. Imajo pravico, da jim odrasli prisluhnemo in resno upoštevamo njihova vprašanja. Otroci imajo pravico, da pri odločanju prisluhnemo tudi njihovim stališčem in jih vrednotimo enako kot stališča odraslih, kar velja tudi za ukrepe za zaščito otrok pred nasiljem. Vsebina Konvencije o otrokovih pravicah in obveze držav podpisnic lahko pomagajo otrokom pri emancipaciji in doseganju večjega družbenega vpliva. Otroke je treba pri tem obravnavati kot strokovnjake, prizadevati si je treba za njihovo prostovoljno angažiranje pri načrtovanju vseh strategij za boj proti nasilju.

Otroci imajo pravico do seznanjenosti, do informiranosti o problematiki nasilja. Morajo vedeti, da je nasilje nezakonito, tudi v primerih, ko se zdi, da ga okolica »sprejema«, ali ko ga izvajajo ljudje, ki jim zaupajo ali jim želijo zaupati. Vedeti morajo, kaj lahko storijo, na koga se lahko obrnejo in kakšne so lahko posledice. Vedeti morajo, kako lahko uveljavijo svoje pravice tako v ustanovah za zaščito, kot v zakonskih postopkih. Potrebujejo službe, ki bodo spoštovale njih in njihove pravice in ne bodo še dodatno prispevale k njihovemu tragičnemu doživljanju nasilja.

Pri našem delu se tudi prek pritožb posameznikov, pogosto celo vsak dan, seznanjamo z raznolikostjo oblik nasilja, ki so jim izpostavljeni otroci in mladi. Čeprav gre pri tem povečini za individualne težave, je vprašanje nasilja nad otroki strukturni problem naših družb. Nekatere oblike nasilja nad otroki prav nepojmljivo ostajajo pravno in družbeno sprejemljive. Družbe imajo s stališča človekovih pravic dolžnost, da se zoperstavijo vsakršnemu nasilju; prizadevati si morajo, da preprečijo še nove kršitve otrokovih pravic in se tako izognejo vplivu, ki ga ima nasilje nad otroki na družbo kratkoročno in dolgoročno.

Otroci zaradi vseh oblik nasilja – telesnega in psihičnega – trpijo doma, v najrazličnejših ustanovah in v alternativni oskrbi, v šolah in v lokalnih skupnostih. Iz raziskav med otroki in mladimi odraslimi, ki so se spominjali otroštva, vemo, da večina nasilja nad otroki ni nikoli prijavljenega in raziskanega. V mnogih primerih otroci preprosto ne poznajo možnosti za lastno zaščito, ki so na razpolago, ali pa jim ne zaupajo. Ali pa, kar je še huje, se morda niti ne zavedajo ali niso nikoli izvedeli, da je nasilje pravzaprav kršitev njihovih pravic.

Prepričani smo, da je vsaka oblika nasilja, naj bo to še tako »blago«, problematična in da do nje ne moremo in ne smemo biti strpni. Želimo se tudi izogniti razpravi o različnih pojavnih oblikah, intenziteti ali škodljivosti posameznih oblik nasilja. Razprave te vrste ne pomagajo pri razjasnjevanju temeljne odgovornosti vseh udeležencev v boju proti nasilju nad otroki. Prizadevati si moramo za politiko popolnega odklanjanja vseh oblik nasilja.

Leta 2001 smo v ENOC soglasno sprejeli izjavo, s katero smo pozvali vlade, naj nemudoma sprejmejo zakonodajo, ki bo prepovedovala vsakršno telesno kaznovanje, in naj uvedejo/podprejo izobraževalne programe o pozitivnih, nenasilnih oblikah discipliniranja. Izjavili smo: »Čeprav so skoraj vse evropske države odpravile telesno kaznovanje v šolah in drugih ustanovah za otroke, to v večini držav še vedno ostaja razširjeno ter zakonsko in družbeno sprejemljivo doma. Mnoge države imajo zakone, s katerimi izrecno varujejo pravico staršev in drugih skrbnikov, da uporabljajo »razumne« in »zmerne« oblike telesnega kaznovanja. Kadar zakon molči, je telesno kaznovanje navadno sprejeto v praksi.«

Ugotovili pa smo tudi, da je v manjšini evropskih držav, ki pa se vendarle povečuje, vsakršno telesno kaznovanje prepovedano, pogosto kot del formulacije starševskih odgovornosti. Namen teh reform ni, da bi zakonsko preganjali več staršev, temveč da bi jasno pokazali, da udarci, ki so jih deležni otroci, niso nič bolj sprejemljivi kot udarci, ki jih utrpi kdorkoli drug.

V zadnjem času se je za ta korak odločilo več držav, še vedno pa milijoni evropskih otrok živijo v državah, kjer imajo manjšo zaščito pred pretepanjem kot odrasli. Pohvaliti moramo priporočilo parlamentarne skupščine Sveta Evrope 1666/2004 iz junija 2004, v katerem je navedeno: »Skupščina meni, da je vsakršno telesno kaznovanje otrok kršitev njihove temeljne pravice do človeškega dostojanstva in telesne integritete. Dejstvo, da je tako telesno kaznovanje v nekaterih državah članicah še vedno zakonito, krši njihovo prav tako temeljno pravico do enake zakonske zaščite, kot jo imajo odrasli. Udariti človeško bitje je v evropski družbi prepovedano, otroci pa so človeška bitja. (…) Skupščina zato poziva Odbor ministrov Sveta Evrope, naj začne z usklajeno in enotno akcijo za popolno prepoved telesnega kaznovanja otrok v vseh državah članicah. Skupščina pozdravlja uspeh Sveta Evrope pri ukinitvi smrtne kazni, zdaj pa ga pozivamo, naj iz Evrope čim prej naredi območje brez telesnega kaznovanja otrok.«

Upamo, da bo regionalni posvet to sprejel kot bistven in nujen cilj.

Kaže, da odrasli včasih laže opazijo nasilje, ki ga povzročajo otroci, kot pa nasilje nad otroki. Skrbi nas, ker mnoge evropske družbe do mladih zavzemajo neproduktivno kaznovalen in stigmatizacijski odnos. Leta 2003 smo sprejeli izjavo, v kateri smo izrazili zaskrbljenost nad tonom politične in medijske razprave ter nad usmeritvijo javne politike in zakonskih sprememb, ki se nanašajo na mladoletnike, tudi nasilne mladoletnike, v mnogih od naših držav: »Otroci, ki so prišli navzkriž z zakonom, so še vedno najprej otroci in zaradi tega ne izgubijo svojih človekovih pravic, med katerimi je tudi pravica do posebne obravnave in zaščite, do izobraževanja in do zdravstvenega varstva.«

V ENOC smo prepričani, da je treba trenutni trend zniževanja starostne meje pri kazenski odgovornosti in zapiranja vse večjega števila vedno mlajših otrok v zapore obrniti v nasprotno smer. Ravnanje z mladimi, ki jih v mnogih državah zapirajo v kazenske ustanove, je škandalozno – je kršitev njihovih temeljnih človekovih pravic.

Prepričani smo, da je treba otroke obravnavati kot »odgovorne« za svoja dejanja v skladu s pojmom razvijajočih se zmožnosti in ob upoštevanju stališč otrok v vseh vidikih njihovega življenja. Nujno je ugotoviti odgovornost za kazniva dejanja. Kadar odgovornost ni nedvoumna, mora biti opravljen formalni postopek, v katerem naj se ugotovi odgovornost na način, ki spoštuje pravice osumljenca. Ta proces pa ne sme voditi v kriminalizacijo otrok. V tem kontekstu želimo snovalce politike tudi opozoriti na nevarnost pretirano represivne rabe novih politik in ukrepov (npr. odločb o protidružbenem vedenju), katerih tarča so otroci, ki so na ta način stigmatizirani.

Pri spodbujanju politike, ki bo spoštovala človekove pravice mladih storilcev kaznivih dejanj, poudarjamo, da nikakor ne ignoriramo pravic in zaskrbljenosti žrtev mladoletniškega kriminala, ki morajo biti deležne ustreznega povračila in podpore države. Vendar pa politika, ki storilcev ne rehabilitira in jih pravzaprav naredi še bolj nagnjene k novim, morda še nasilnejšim kršitvam zakona, ni v skladu z njihovimi interesi. Opozarjamo na dejstvo, da so otroci mnogo pogosteje žrtve kot pa storilci kaznivih dejanj, tudi nasilnih.

Menimo, da bi si morale vse države prizadevati za progresivno dviganje meje kazenske odgovornosti do 18 let, nikakor pa je ne zniževati, ter razvijati inovativne sisteme za obravnavo vseh mladoletnih storilcev kaznivih dejanj pod to starostjo, ki bodo resnično osredotočeni na izobraževanje, reintegracijo in rehabilitacijo.

Obvezani smo, da tudi v prihodnje delujemo v okviru Konvencije o otrokovih pravicah in regionalnih zakonodaj na področju človekovih pravic. Zato si bomo prizadevali, da bi države članice sprejele zakonske okvire in vse druge potrebne ukrepe za odpravo  nasilja nad otroki. Vlade bomo pozivali, naj izkoristijo enkratni kontekst študije generalnega sekretarja OZN za hitro uskladitev svojih zakonov, politike in prakse s Konvencijo o pravicah otrok in s tem za učinkovit boj proti nasilju.

Izjave ENOC in vse podatke o Mreži ter ustanovah, ki so vključene vanjo, je mogoče najti na naslovu www.ombudsnet.org.