4. Opis izbranih primerov

1 - SPOREN POSLOVNI BONTON V BANKI

Seznanjeni smo bili z ravnanjem vodstva banke, ki je zaposlene v dopisu, poslanem po elektronski pošti, seznanila z novim režimom oziroma delovnimi razmerami. Tako je čas za malico zaposlenih opredeljen kot strogo namenski, opredeljeno je mesto prihajanja in odhajanja z dela, odmerjen je tudi čas za kadilce. Kot še posebno sporno pa so pobudniki označili navodilo, po katerem naj bi se ženskam prepovedalo nošenje hlač v poslovnih prostorih družbe, tudi ob prihodu in odhodu z dela.

Ker Varuh nima pristojnosti za neposredno presojo ravnanja delodajalcev, smo posredovali le načelno pojasnilo. Čeprav se lahko delodajalec upravičeno in zakonito zavzema za urejanje delovnih razmer, vključno z določanjem načina oblačenja ali celo uniform, pravica do zasebnosti na delovnem mestu ni izključena. Toliko bolj to velja za posege v zasebnost zunaj delovnega časa oziroma delovnega mesta. Načeloma morajo biti taki posegi predvidljivi in stvarno upravičeni. Presodili smo, da bi se utegnilo zastaviti vprašanje prekomernosti posega v delu, ki se nanaša na način in vsebino izkoriščanja pravice do odmora v delovnem času. Prav tako bi se lahko zastavilo vprašanje omejevanja pravice do samopodobe, saj se omejitve nanašajo tudi na prihode in odhode z dela, s tem pa posredno tudi na čas, ko delavke niso v službi. Opozorili smo že na možne pravne poti ter na možnost presoje zagovornice enakih možnosti žensk in moških oziroma zagovornice načela enakosti. V medijih smo pozneje zasledili, da je zagovornica navedeno ravnanje štela za primer diskriminacije uslužbenk banke. 1.0-4/2005

2 - PREKOMERNO BREME ARHEOLOŠKIH RAZISKAV

Že v lanskem letnem poročilu smo izpostavili pomisleke ob vprašanju nalaganja bremen stroškov arheološke raziskave investitorju. Ustava sicer varstvo kulturne dediščine nalaga državi in občinam, hkrati pa mora vsakdo varovati kulturno dediščino. Za raziskave vnaprej neznane arheološke dediščine, odkrite med gradbenimi deli, ima Ministrstvo za kulturo na voljo proračunska sredstva. Drugače pa je z gradnjo na območju, ki je arheološko že zavarovano in vpisano v register kulturne dediščine. V eni izmed pobud smo bili znova seznanjeni s težavami pobudnika z območja Ptuja, ki je želel graditi zasebno stanovanjsko hišo.

Od Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije smo prejeli pojasnilo, da so pri taki gradnji vse morebitne omejitve in pogoji za posege vnaprej razvidni iz lokacijske informacije. Vlagatelj mora v takem položaju prostovoljno prevzeti nase vse posledice, med katere sodi tudi obveznost zagotoviti finančno kritje za arheološke raziskave, seveda če so te s kulturnovarstvenimi akti sploh dovoljene. Zavod meni, da je dolžnost investitorja usklajena z načelom polluter pays iz Evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine. Načelo, po katerem se breme financiranja arheoloških dejavnosti nalaga investitorjem novih projektov (ki imajo od tega zasebno korist), je zaslediti tudi v Unescovih priporočilih. Zavod je izrazil mnenje, da bi bilo nedvomno smiselno in upravičeno, da bi država zbrala namenska sredstva za solidarnostno pokrivanje stroškov varovanja arheološke (in druge kulturne) dediščine v primeru malih investitorjev stanovanjske gradnje za lastne potrebe. Ob tem navajajo tuje zglede, kjer se sredstva v tak namen zbirajo s posebnim davkom na posege v prostor.

Določitev bremen investitorju je v podobnih primerih torej zakonita in ima temelj celo v Ustavi, vendar trenutno ni instrumentov za razbremenjevanje investitorjev, ne glede na namen naložbe in njeno lokacijo. Ugotovili smo, da bi lahko v podobnih okoliščinah kot v navedenem primeru takšna bremena utegnila pomeniti čezmeren poseg v možnost razpolaganja z lastninsko pravico, ki jo varujeta 33. člen Ustave RS in 1. člen 1. protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. 1.0-7/2005

3 - ZASEBNOST NA PREIZKUSU USPOSOBLJENOSTI ZA OPRAVLJANJE DEL

Pobudnica nas je opozorila na preizkus usposobljenosti za opravljanje del v ugledni državni ustanovi, na katerem je bila udeležba prostovoljna. Kandidatke oziroma kandidati naj bi po posebnem vprašalniku odgovarjali na številna vprašanja, ki se nanašajo na njihovo izključno osebno sfero (vprašanja o družinskem življenju, okoliščinah šolanja, poklicih bližnjih sorodnikov, zdravstvenem stanju in podobno). Skrajno vprašljivo je, ali imajo ti strogo osebni podatki kakšno neposredno povezavo z delom na delovnem mestu. Zastavljalo se je vprašanje, ali bi bili morda lahko tisti, ki pri preizkusu ne bi želeli sodelovati ali na posamezna vprašanja ne bi želeli odgovoriti, v slabšem položaju. Takšno ravnanje je treba oceniti za neustrezno. 1.0-8/2005

4 - UGOVOR VESTI NI PREDVIDEN V PREDPISIH S PODROČJA VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA

Ravnateljica gimnazije nas je seznanila z ravnanjem učitelja, ki je zaradi svoje odločenosti, spoštovati vsebino verskega nauka, začel kršiti delovne obveznosti ob sobotah. V disciplinskem postopku mu je bil izrečen opomin, zaradi nadaljnjih kršitev pa mu je v novem postopku grozila možnost odpovedi delovnega razmerja. Tudi sam nas je zaprosil za pomoč.

Zakon o maturi (ZMat) predvideva, da lahko določene vzgojno-izobraževalne obveznosti potekajo tudi ob sobotah. Tudi na podlagi Zakona o gimnazijah je mogoča razporeditev pouka ob sobotah. Delovne sobote imajo torej podlago v zakonih in podzakonskih predpisih. Svoboda vesti ter izpovedovanja vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju ne varuje vsakega ravnanja, motiviranega z odločitvijo vesti.

V danem primeru smo ugotovili, da ne gre za poseg v svobodo vesti, ampak za nasprotje dveh obveznosti, ki si jih je pobudnik zavestno naložil in imata različno naravo. Prva je pravna obveznost, ki izhaja iz zaposlitve v javnem sektorju, druga obveznost pa je moralne narave in izhaja iz verskega prepričanja. Smiselno je zato pobudnik poskušal uveljaviti ugovor vesti. Pravica do ugovora vesti je skladno z Ustavo zagotovljena zoper opravljanje vojaške obveznosti. Primeri, ko je ugovor vesti dopusten, pa vselej pomenijo izjemo od načela spoštovanja pravnih norm. Skladno z Ustavo je ugovor vesti dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb.

Ugotavljamo, da zakonodajalec za navedene razmere ni predvidel ugovora vesti. To bi morda lahko šteli za poseg v pravico do ugovora vesti, vendar ugotavljamo, da bi lahko takšno ravnanje poseglo v svobodo izobraževanja učencev, zato v ravnanju ravnateljice gimnazije nismo našli dejavnikov kršitve pravice do svobode vesti niti pravice do ugovora vesti. Pozneje smo bili seznanjeni, da je bil na gimnaziji dosežen dogovor oziroma sporazum – pobudnik očitno ne bo delal ob sobotah med letom, razen ko bo na vrsti matura. 1.1-1/2005

5 - OBČINA JE V RAZPISU ZA DODELITEV NEPROFITNEGA STANOVANJA ZAHTEVALA DOKAZILO, KI GA NI VEČ MOGOČE DOBITI

Ob obravnavi ene od pobud smo ugotovili, da je občina v razpisu za dodelitev neprofitnih stanovanj, v okviru dokazovanja prednostne kategorije oseb, ki imajo obolenja na podlagi slabih stanovanjskih razmer, zahtevala izvid zdravniške komisije I. stopnje pri ZZZS. Takšnih izvidov pa po spremembi predpisov ni več. Občina je upoštevala stare obrazce, ne pa tistih, ki so veljali ob objavi javnega razpisa na podlagi spremenjenega državnega pravilnika. Po našem posredovanju je občina vse potencialno prizadete prosilce, ki so uveljavljali takšne osebne okoliščine, pozvala, naj predložijo dokumentacijo osebnega zdravnika. Ob tem se nam je postavilo vprašanje, ali je imela vsebina takšnega razpisa morda posledice za več prosilcev, saj je predpisani pogoj zoževal tudi možen obseg upravičencev – zgolj na tiste, ki so bili v delovnem razmerju. 1.3-8/2004

6 - PERSONALIZACIJA VSTOPNIC JE BILA UVEDENA BREZ OBRAZLOŽITVE

Občina Domžale nas je opozorila, da naj bi UE Domžale in Policijska postaja Domžale zlorabili institut personalizacije vstopnic, ki ga je predpisal novi Zakon o javnih zbiranjih (ZJZ) v 10. členu. Ta določa, da je organizatorju športne prireditve v kolektivni športni panogi z dovoljenjem za izvedbo prireditve lahko naloženo, da mora zaradi posebno velikega tveganja, da bi se na prireditvi ogrožalo red, varnost življenja in zdravj udeležencev in drugih oseb, od udeležencev prireditve ob nakupu vstopnic pridobiti osebne podatke. Organizator lahko zbira le podatke o osebnem imenu, državljanstvu in stalnem ali začasnem prebivališču, in to le neposredno od posameznikov, na katere se ti podatki nanašajo. Obdelovati jih mora skladno s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. Posreduje jih lahko le policiji za izvrševanje nalog, ki jih ima ta po določbah tega zakona in obvezujočih mednarodnih pogodbah, ki določajo ukrepe za preprečevanje nasilja na športnih prireditvah. Organizator je obvezan zbrane osebne podatke hraniti največ tri mesece, nato pa jih mora uničiti.

Občina je izrazila dvom o oceni, da je bila nogometna tekma med nogometnima kluboma Domžale in Maribor 19. 11. 2005 tako tvegana, da je upravičevala uvedbo instituta personalizacije vstopnic. Menili so, da posebno veliko tveganje v upravnem postopku ni bilo posebej ugotovljeno in obrazloženo ter da ukrep ni bil utemeljen ob upoštevanju posega v ustavne pravice do svobode gibanja, varstva osebnih podatkov ter zbiranja in združevanja. Institut personalizacije naj bi se uporabljal le izjemoma zaradi posebno velikega tveganja posameznega dogodka. Ocenili so, da dogajanje na nogometni tekmi ni upravičilo takšnega ukrepa, ki je povzročil nejevoljo občanov, ker so morali prodajalcu vstopnic posredovati tudi svoje osebne podatke.

UE Domžale smo že v poizvedbi opozorili, da ZUP v 214. členu med drugim določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati tudi ugotovljeno dejansko stanje, dokaze, na katere je organ uprl svojo odločbo, razloge, ki narekujejo izrek, in navedbo predpisov, na katere se odločba opira. Ugotovili smo, da je glede tega dovoljenje za izvedbo javne prireditve pomanjkljivo in v neskladju z določbami ZUP. Ukrep personalizacije vstopnic je bil uveden brez ene same besede obrazložitve. Ocenili smo, da je še posebej nesprejemljivo, ker ni bil obrazložen ukrep, ki posega v temeljne ustavne pravice. Organ bi moral ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje četrti odstavek 10. člena ZJZ (posebno veliko tveganje, da bi prišlo do ogrožanja reda, varnosti življenja in zdravja udeležencev in drugih oseb na prireditvi) in na tej podlagi ukrep utemeljiti. Odsotnost obrazložitve med drugim onemogoča preizkus zakonitosti in pravilnosti izreka in pomeni kršitev pravil postopka, kot ga določa ZUP, in tudi kršitev pravice do poštenega postopka, ki ga zagotavljata Ustava in 6. člen EKČP.

UE Domžale nam je pojasnila, da je ukrep personalizacije vstopnic zahteval predstavnik Policijske postaje Domžale zaradi posebno velikega tveganja prireditve. Zahtevo je utemeljeval s kršitvami javnega reda ob zadnji prvenstveni tekmi teh nogometnih moštev in s tem, da se bo nogometne tekme udeležilo več navijačev NK Maribor. Predstavnik organizatorja prireditve, to je NK Domžale, je tej zahtevi sicer ugovarjal in izrazil pomisleke glede možnosti izvedbe tega ukrepa, vendar naj bi zapisnik podpisal brez pripomb. Po končani ustni obravnavi je upravni organ upošteval zahtevo predstavnika organa javne varnosti in ocenil, da so dodatni ukrepi personalizacije vstopnic nujni za varno izvedbo prireditve. Zoper dovoljenje se NK Domžale ni pritožil. Upravna enota je še pojasnila, da si je prireditev ogledal vodja referata za javni red UE in ugotovil, da so bili vsi v dovoljenju predpisani ukrepi dosledno izvedeni. Ukrep naj ne bi povzročil kakšnega posebnega negodovanja med obiskovalci. UE Domžale končuje z ugotovitvijo, da bodo v prihodnje dosledneje upoštevali naše ugotovitve in očitke v zvezi z vodenjem postopka in dosledneje izvajati določila ZUP.

UE Domžale in MNZ smo posredovali naše sklepno mnenje, v katerem smo ponovili kritike obravnavanega postopka, saj upravna odločba ne vsebuje vseh pravnih podlag za izrek ukrepa, sam ukrep personalizacije vstopnic pa v odločbi ni bil z ničimer obrazložen. Ker ukrep posega v nekatere temeljne ustavne pravice posameznikov, kot je pravica do varovanja osebnih podatkov, bi moral biti še posebej natančno utemeljen, opravljeno bi moralo biti tudi tehtanje med različnimi ustavnimi pravicami. Deseti člen ZJZ omogoča zbiranje različnih osebnih podatkov, zato smo menili, da bi moralo biti v odločbi posebej določeno, katere osebne podatke mora organizator zbirati, saj je lahko odrejen tudi manjši nabor osebnih podatkov, kot omogoča zakon. Eno od temeljnih načel varstva osebnih podatkov je tudi načelo sorazmernosti, ki zahteva, da se obdeluje le takšen nabor osebnih podatkov, ki je po obsegu primeren glede na namene, za katere se osebni podatki zbirajo in nadalje obdelujejo (3. člen ZVOP-1).

Ker se organizator prireditve ni pritožil, ni bilo mogoče v morebitnem nadaljnjem postopku presojati ustavnosti in zakonitosti te upravne odločbe. Zato smo UE in MNZ opozorili na pomanjkljivosti pri uvedbi ukrepa personalizacije vstopnic, zato da  bi bil ta ukrep v prihodnje izrečen ob doslednejšem upoštevanju vseh zakonskih pogojev in ob presojanju teže posega v pravice in svoboščine, ki jih prinaša ukrep personalizacije vstopnic z oceno tveganja posamezne javne prireditve, kot jo predpisuje ZJZ. 1.3-17/2005

7 - PO POSREDOVANJU VARUHA DO DOGOVORA O POPLAČILU DOLGA

Varuhu se je v hudi stiski obrnil po pomoč pobudnik, ki je banki dolgoval 42,000.000 tolarjev. Terjatev je bila zavarovana s hipoteko. Grozila mu je izvršba s prodajo nepremičnine, kar bi zanj in za njegovo družino pomenilo izgubo doma.

Zlasti v zadnjem desetletju so se v Sloveniji obračunavale (nesorazmerno) visoke obrestne mere, ki so marsikaterega dolžnika pahnile v brezizhoden položaj. Varuh sicer nima pristojnosti posredovanja v razmerju med posamezniki in poslovno banko. Prepričani smo bili tudi, da je bil posojilojemalec zavezan povrniti prejeto posojilo skupaj s pripadki, kot so pogodbene in zamudne obresti. Po drugi strani pa nismo mogli prezreti, da je Slovenija po ustavi opredeljena kot pravna in socialna država.

Pri pobudniku smo zaznali veliko osebno stisko, zato smo pri upravi banke posredovali s prošnjo, da jo razumejo kot akt dobre volje pri razrešitvi spornega razmerja, ki utegne biti tudi v korist same banke. Predlagali smo, da pristojna oseba banke pobudnika sprejme na pogovor, da bi se skušala sporazumeti za (morda obročno) poplačilo dolgovanega zneska.

Pobudnik nam je sporočil, da je naše posredovanje pripomoglo, da je z banko sklenil dogovor o poplačilu dolga. Po poplačilu terjatve je banka izdala tudi izbrisno dovoljenje in dovolila vknjižbo izbrisa hipoteke za dolgovano terjatev in vknjižbo izbrisa zaznambe sklepa o izvršbi. 1.6-1/2004

8 - NEPOTREBNO OBREMENJEVANJE POSAMEZNIKOV S PISNIM SOGLASJEM ZA OBDELAVO OSEBNIH PODATKOV

Upravljavec osebnih podatkov je, kljub zakonski podlagi za obdelovanje občutljivih osebnih podatkov, od posameznikov zahteval še njihovo pisno privolitev. V želji po dodatnem pravnem varstvu glede zbiranja osebnih podatkov je pri naši pobudnici dosegel nasprotni učinek. Pobudnica je namreč menila, da je izjava o izbiri osebnega zdravnika, ki bi jo morala podati za svojega mladoletnega otroka, sporna v delu, s katerim zavarovana oseba dovoljuje vpogled v podatke drugih oseb. Zato se je odločila za samoplačniške zdravstvene storitve.

Menili smo, da tako dovoljenje ni potrebno, in ga posredovali ZZZS v proučitev. Za obdelovanje osebnih podatkov ima ZZZS zakonsko podlago v ZZVZZ in ZVOP-1. ZZPPZ zahteva pisno privolitev posameznika zgolj za pridobitev osebnih podatkov, ki se nanašajo na rasno, narodno in drugo poreklo, politična, verska in druga prepričanja ali spolno vedenje. V skladu z ZVOP-1 se lahko občutljivi osebni podatki obdelujejo brez izrecne osebne privolitve posameznika, tudi če jih za namene zdravstvenega varstva prebivalstva in posameznikov ter vodenja ali opravljanja zdravstvenih služb obdelujejo zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci v skladu z zakonom.

ZZZS naših utemeljitev ni sprejel. Svoje odklonilno mnenje je med drugim oprl na ZUP, po katerem si lahko uradna oseba priskrbi zdravstvene podatke le, če tako določa zakon ali na podlagi izrecne pisne privolitve stranke oziroma druge osebe, na katero se podatki nanašajo. ZZZS je menil, da izrecne zakonske podlage ni, zato naj bi bilo tako dovoljenje, tudi zaradi posebne narave teh podatkov, potrebno.

Glede obravnavane zadeve smo za pojasnila zaprosili tudi MP, ki nam je pritrdilo, vendar je uporabilo nekoliko drugačne pravne podlage. Strinjali so se, da ima ZZZS pravno podlago za obdelovanje teh podatkov v ZZVZZ. V nadaljevanju pa so svojo utemeljitev oprli na določbe 7. in 8. točke 13. člena ZVOP-1, po katerih se lahko občutljivi osebni podatki obdelujejo brez izrecne osebne privolitve posameznika tudi, če je to potrebno zaradi uveljavljanja ali nasprotovanja pravnemu zahtevku in če tako določa drug zakon zaradi izvrševanja javnega interesa. To je tudi v skladu z namenom obdelave zdravstvenih podatkov (ugotavljanje upravičenosti obračunanih zdravstvenih storitev in uveljavljenje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja).

ZZZS smo posredovali mnenje MP z zaprosilom, da zadevo znova proučijo. Obvestili so nas, da bodo sporno izjavo ob naslednji spremembi obrazca izjave o izbiri osebnega zdravnika izpustili. 1.6-6/2005

9 - OBISK V PROSTORU ZA STEKLENO PREGRADO KOT UKPREP ZOPER PRIPORNIKA

Pripornik ZPKZ Ljubljana se je pritožil zoper odločitev direktorice, da se bodo zaradi spora s sopripornikom njegovi obiski izvajali v posebnem prostoru, ki je pregrajen s stekleno pregrado. V pobudi Varuhu je zatrjeval, da je po krivici ostal brez odprtih obiskov, saj je bil vzrok spora napad sopripornika.

Po posredovanju Varuha je UIKS ugotovila, da zatrjevanje pobudnika ne drži, saj je on napadel sopripornika in ga pri tem telesno poškodoval. Paznikoma, ki sta takoj po dogodku prišla v bivalni prostor, je to tudi priznal, vendar je pozneje napad zanikal. Ta dogodek so nato obravnavali v strokovni skupini zavoda, ki je na podlagi 47. člena Pravilnika o izvrševanju pripora sprejela sklep, da se obiski pripornika izvajajo v prostoru s stekleno pregrado.

Takšna odločitev pa že po mnenju UIKS ni bila utemeljena. Po 47. členu Pravilnika o izvrševanju pripora se namreč obiski pripornika prvih štirinajst dni po sprejemu v pripor praviloma izvajajo v posebnem prostoru, ki je pregrajen s stekleno pregrado. Direktor zavoda lahko odloči, da se to nadaljuje tudi pozneje, če so podani utemeljeni varnostni razlogi oziroma če obstaja nevarnost, da bo obiskovalec priporniku izročil prepovedano mamilo, alkohol ali druga opojna sredstva in predmete, namenjene za napad ali pobeg. Po mnenju UIKS v tem primeru takšnih razlogov ni bilo. Odločitev direktorice zavoda je namreč temeljila le na tem dogodku, ko je pripornik s svojim ravnanjem sicer res ogrozil zdravje in življenje sopripornika ter red in disciplino v zavodu. Vendar pa samo to dejanje, zlasti ker do tedaj pri njem ni bilo zaznati podobnih kršitev, po mnenju uprave še ne utemeljuje sklepanja na nevarnost zlorabe obiskov brez steklene pregrade. Uprava bo zato v okviru svojih pristojnosti poskrbela, da bodo ugotovljeni ukrep v ZPKZ Ljubljana odpravili.

Odprti obisk omogoča neposreden osebni stik zaprte osebe z obiskovalcem, kar daje človečnost in večjo kakovost tovrstnim stikom z zunanjim svetom, zlasti ko gre za obiske staršev, življenjskega partnerja in otrok. Varuh že več let opozarja, da naj se pripornikom zagotovijo daljši obiski in da naj se obiski brez steklene pregrade določijo kot pravilo. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvrševanju pripora je oktobra 2004 vendarle zagotovil do pripornikov prijaznejšo ureditev obiskov. Po izteku štirinajstih dni pripora so zdaj odprti obiski določeni kot pravilo, obiski za stekleno pregrado pa izjema, ki mora biti natančno utemeljena. Z izjemo naj se preprečijo le zlorabe obiskov. Vsakršno drugo omejevanje obiskov bi bilo v nasprotju z namenom te določbe in osnovnim določilom, da se zoper pripornika lahko uporabi samo omejitve za preprečitev beg ali dogovarjanja, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka. Tako obisk za stekleno pregrado ne more biti sredstvo za discipliniranje ali celo kaznovanje pripornika, saj zakon predvideva za to drugačne postopke. Soglašali smo z mnenjem uprave, da na podlagi razpoložljivih podatkov v tem primeru ni bilo podlage za obiske za stekleno pregrado. 2.1-4/2005

10 - NESPOŠTOVANJE ZAKONSKEGA ROKA ZA IZDELAVO PISNEGA ODPRAVKA SODBE

V kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru pod opr. št. K 355/2004 je bila sodba razglašena 11. 7. 2005, pisni odpravek sodbe pa je bil izdelan 28. 9. 2005. V zadevi drugega pobudnika pod opr. št. K 217/2004 istega sodišča je bila sodba razglašena 10. 3. 2005 in pisni odpravek sodbe odpravljen 6. 6. 2005. V zadevi Okrožnega sodišča v Kopru pod opr. št. K 246/03 je bila sodba razglašena 27. 5. 2005, vendar pisni odpravek sodbe do 11. 11. 2005 še ni bil odpravljen. Predsednik sodišča je zato izdal odredbo, da predsednik senata izdela pisni odpravek sodbe do 1. 12. 2005.

V vseh primerih je šlo za kazenske postopke, v katerih je bil zoper obdolžence odrejen pripor. Zamudo pri pisni izdelavi sodb so sodišča upravičevala z zapletenostjo in obsežnostjo zadev, čeprav so bile zamude pri pisni izdelavi sodb več kot dvomesečne. Prvi odstavek 363. člena ZKP namreč določa, da mora biti razglašena sodba pisno izdelana v petnajstih dneh po razglasitvi, če je obtoženec v priporu. Sodišča torej niso upoštevala roka, ki določa ZKP za pisno izdelavo sodbe. Naveden rok je sicer instrukcijski, vendar zakonski rok. Njegov namen je zagotoviti hitro in učinkovito sodno odločanje v kazenskem postopku. Zamuda pri izdelavi in odpravi sodbe podaljšuje sodni postopek in je le izjemoma opravičljiva, če gre za posebej obsežno in zahtevno kazensko zadevo. Takšna zamuda lahko pomeni tudi kršitev pravice do osebne svobode, saj podaljšuje odvzem prostosti za čas, ki ni neizogibno nujen za potek kazenskega postopka, na to pa smo večkrat že izrecno opozorili. 2.1-38/2005

11 - OBDOLŽENEC V SPODNJICAH PRED OČMI JAVNOSTI

Ekipe televizije in tiskanih medijev so 7. 9. 2005 v sodni zgradbi v Mariboru slikovno snemale in fotografirale v spodnjice oblečenega pripornika, privedenega na sodišče. Posnetki in fotografije so bili predvajani in objavljeni na televiziji in v mnogih časopisih in revijah.

Pazniki mariborskega zavoda za prestajanje zaporne kazni so iz pripora v sodno zgradbo privedli pripornika, oblečenega le v spodnjice, ker je odklonil, da se obleče. Ker ni hotel prostovoljno na sodišče, so ga vklenili v lisice in ga odnesli po internem hodniku iz pripora v sodno zgradbo in tam po hodniku v sodno dvorano.

Na hodniku pred sodno dvorano so čakale ekipe novinarjev televizije in časopisov, ki so lahko slikovno snemale in fotografirale dogajanje s pomanjkljivo oblečenim pripornikom. Enako se je ponovilo v sodni dvorani.

Pazniki mariborskega zavoda za prestajanje zaporne kazni so pripornika vklenjenega in v spodnjicah privedli na podlagi odredbe sodnice. Pazniki so ravnali skladno z zahtevo sodišča, ki je pri privedbi vztrajalo kljub opozorilu, da je pripornik pomanjkljivo oblečen. Sodnica ga je očitno zavestno izpostavila medijem v takem položaju.

Varuh ugotavlja, da je takšno izpostavljanje pripornika ponižujoče in v temeljih posega v človekovo dostojanstvo. Čeprav gre za obdolženca, ki se prostovoljno ni odzval sodnemu vabilu, bi sodišče moralo zagotoviti spoštovanje človekove zasebnosti in dostojanstva.

Pripornika je dopustno na sodišče privesti tudi v spodnjicah ali sicer pomanjkljivo oblečenega in vklenjenega, če ob nasprotovanju in upiranju ni druge možnosti. V pravni državi je namreč treba zagotoviti avtoriteto sodišča in pripornik s svojim ravnanjem ne more preprečiti privedbe pred sodnika. Varstvo človekove osebnosti in dostojanstva pa zahteva, da se pomanjkljivo oblečenega in vklenjenega pripornika pri tem ne izpostavlja javnosti in medijem, še posebej ne slikovnemu snemanju in fotografiranju. Če je že nujen tako skrajen ukrep, da je bil pripornik priveden v spodnjicah, bi sodnica morala zagotoviti njegov neopazen prihod v sodno zgradbo in v sodno dvorano (na primer skozi stranski vhod in po hodnikih, kjer niso čakale ekipe novinarjev), da bi bilo onemogočeno slikovno snemanje in fotografiranje.

V odgovoru na posredovanje Varuha je predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru pojasnila, da je bil pripornik seznanjen, da so pred sodno dvorano novinarji, a se kljub temu ni oblekel in je bila tako "njegova odločitev o izpostavljanju javnosti v spodnjicah zavestna". Zato meni, da je pripornik "sam privolil v poseg v njegovo dostojanstvo, ko je brez utemeljenega razloga odklonil prihod na obravnavno in se kljub opozorilu ni želel obleči".

Varuh ne sprejema stališča, da je na podlagi nesodelovanja pripornika, ki ni hotel prostovoljno v sodno dvorano, mogoče sklepati, da je privolil v slikovno snemanje in fotografiranje. Pripornikovo nerazumno in uporniško ravnanje, ko je odklonil prostovoljni prihod na sodišče in se ni hotel obleči (tudi ob opozorilu, da ga na sodišču čakajo predstavniki medijev), je mogoče pripisati predvsem njegovemu takratnemu duševnemu stanju in osebni stiski. Tudi sodišče je potrdilo, da je šlo za protest obdolženca, ker ni bilo odločeno o njegovi zahtevi za izločitev sodnice. Ravnanja pripornika, ki je povzročilo privedbo v sodno dvorano, ni mogoče razumeti kot njegovo soglasje, da se pomanjkljivo oblečen in vklenjen izpostavlja medijskemu slikovnemu snemanju in fotografiranju. Tudi če bi bilo mogoče sklepati nasprotno, bi moralo sodišče to preprečiti. Obdolženec, čigar prostost mu je odvzeta s priporom, je pod poudarjeno skrbjo države, ki mu je ves čas kazenskega postopka in odvzema prostosti zavezana zagotoviti varstvo človekove osebnosti in dostojanstva.

Sodnica je slikovno snemanje in fotografiranje pomanjkljivo oblečenega pripornika dovolila tudi v sodni dvorani. Sicer velja pravilo, da je slikovno snemanje in fotografiranje v sodni dvorani prepovedano. Predsednik vrhovnega sodišča sme izjemoma dovoliti tako snemanje na posamezni glavni obravnavni. Pri tem upošteva interes javnosti, da je obveščena (zlasti v odmevnejših zadevah) o poteku glavne obravnave, kar seveda nima nič skupnega s senzacionalisitičnim medijskim obravnavanjem in javnim slikovnim izpostavljanjem pomanjkljivo oblečenega obdolženca.

V danem primeru je predsednik vrhovnega sodišča izdal dovoljenje "za snemanje oziroma fotografiranje pričetka glavne obravnave". Ni pa izdal dovoljenja za slikovno snemanje in fotografiranje v spodnjice oblečenega obdolženca. Varuh ne soglaša s pojasnilom, da sodnica ni mogla prepovedati že odobrenega snemanja. ZKP pooblašča sodni senat, da iz opravičenih razlogov odloči, da se posamezni deli glavne obravnave ne snemajo, četudi je snemanje dovolil predsednik vrhovnega sodišča.

Ugotavljamo, da bi sodnica morala preprečiti slikovno snemanje in fotografiranje pomanjkljivo oblečenega pripornika v sodni dvorani, ne glede na predhodno izdano dovoljenje za slikovno snemanje. Le tako bi zagotovila varstvo človekove osebnosti in dostojanstva pripornika in obdolženca, kar je (tudi) po ustavi izrecna zaveza sodnika pri opravljanju sodniške funkcije. Neodvisnost sodnikov pri opravljanju sodniške funkcije in njihovo vezanost na ustavo in zakon bi sodnica mariborskega okrožnega sodišča koristno lahko uporabila prav v konkretnem primeru pri odločanju, da pomanjkljivo oblečenega pripornika zavaruje pred slikovnim snemanjem in fotografiranjem na hodniku sodne zgradbe in v sodni dvorani. Predsednici sodišča smo tako izrazili mnenje, da bi bilo mogoče ravnanje sodnice opredeliti tudi kot kršitev sodniških dolžnosti, in prosili za njeno oceno ugotovljenih okoliščin.

Predsednica sodišča je v odgovoru pojasnila, da pripornika ni bilo mogoče privesti na glavno obravnavo po drugi poti, ker ni stranskega vhoda v razpravno dvorano, kjer ne bi bil na očeh novinarjev. Ugotovila je, da sodnici ni mogoče očitati zavestnega izpostavljanja medijem v spodnjice oblečenega in vklenjenega pripornika. Šlo je namreč za enkratno in nepredvidljivo situacijo, ki v zgodovini slovenskega sodstva še nima primere. Tako predsednica sodišča meni, da je sodnica opravljala svojo funkcijo povsem zakonito, pravilno in korektno in v zvezi z njenim ravnanjem ni razlogov za kakršno koli ukrepanje v okviru njenih pristojnosti. 2.1-40/2005

12 - PREGLED BIVALNIH PROSTOROV Z NEPOTREBNO ŠKODO?

Obsojenec ZPKZ Dob pri Mirni se je pritožil nad tem, kako so mu pazniki preiskali bivalni prostor. Zatrjeval je, da so mu med preiskavo namerno poškodovali več osebnih predmetov tudi tako, da so predmete metali na tla.

Za zagotovitev varnosti, reda in discipline ter izvajanja hišnega reda v zavodu smejo pazniki pregledovati bivalne in druge prostore zavoda. Po Pravilniku o izvrševanju nalog paznikov (4. člen) pa izvajanje pooblastil nikakor ne sme povzročiti škode, ki ni v sorazmerju z namenom in cilji uporabe pooblastila. UIKS smo prosili za pojasnilo in predlagali, da se v neposrednem pogovoru z obsojencem ugotovijo vse okoliščine zatrjevanega poškodovanja osebnih predmetov.

UIKS je pojasnil, da je bil pregled bivalnega prostora opravljen "na podlagi veljavnih predpisov". Pri tem ni bilo mogoče natančno ugotoviti, kako je pregled potekal, saj so se zatrjevanja obsojenca razlikovala od izjav paznikov, ki sta pregled opravila. Tako tudi ni bilo mogoče natančno ugotoviti, kako in kdaj so se njegovi predmeti poškodovali. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je paznik pri pregledu sladkorja, v katerem je našel 14 tablet, sladkor in kavo stresel v eno vrečko in zato nista bila več uporabna.

Obsojenec je zavodu poslal pisni zahtevek za plačilo odškodnine. Za pomiritev spora, ker odločilnih dejstev zaradi različnih stališč vpletenih ni bilo mogoče ugotoviti, je zavod priznal postavljeni zahtevek in obsojencu plačal zahtevano vsoto.

Dokazno breme za pravilnost in zakonitost ukrepanja paznikov je na strani države. Očitno dejanskega stanja glede zatrjevanega poškodovanja stvari ni bilo mogoče natančno ugotoviti. Tako smo pozdravili odločitev zavoda, da obsojencu plača zahtevano vsoto kot odškodnino za poškodovane stvari. 2.2-25/2004  

13 - O VSAKI PROŠNJI ZA POGOJNI ODPUST JE TREBA ODLOČITI S PISNO OBRAZLOŽENO ODLOČBO

Pobudnica je vložila prošnjo za pogojni odpust partnerja, ki je bil na prestajanju zaporne kazni. Pritožila se je, da o tej prošnji ni bilo odločeno, saj je v tej zvezi prejela le dopis komisije za pogojni odpust z dne 1. 2. 2005, številka 792-09-367/04, s pojasnilom, da "partner še ni izpolnjeval zakonskega pogoja polovice prestane kazni, zato komisiji še ni bil predstavljen, ampak je bila komisija o vložitvi prošnje samo obveščena, obravnavana pa naj bi bila, ko bo prestal polovico kazni".

O pogojnem odpustu obsojencev odloča komisija za pogojni odpust, v primerih, ki jih določa zakon, pa tudi upravnik zavoda. Komisija izda o odločitvi pisno odločbo. Odločba, s katero je bila zavrnjena vloga ali predlog za pogojni odpust, mora biti obrazložena. Tako smo v posredovanju pri Ministrstvu za pravosodje poudarili, da neizpolnjevanje (časovnega) zakonskega pogoja za pogojni odpust ne odvezuje organa, ki odloča o pogojnem odpustu, da o vsaki vloženi prošnji odloči s pisno obrazloženo odločbo. Pri tem ne gre spregledati, da sme biti ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev izjemoma pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni.

Ministrstvo je pritrdilo našem stališču in sporočilo, da obsojenci v vsakem primeru dobijo pisno odločbo o odločitvi komisije za pogojni odpust, "tako pozitivno kakor tudi negativno". Odločbo dobi tudi obsojenec, ki ob vložitvi prošnje še ne izpolnjuje formalnih pogojev za pogojni odpust. Po preučitvi spisa o pogojnem odpustu partnerja pobudnice pa je ugotovilo, da je prišlo do "neljube napake", da obsojenec oziroma njegova partnerka nista prejela pisne odločbe o zavrnitvi prošnje za pogojni odpust. 2.2-4/2005  

14 - VARNOSTNI UKREP OBVEZNEGA ZDRAVLJENJA ŠELE OB KONCU PRESTAJANJA KAZNI ZAPORA?

Pobudniku je sodišče ob zaporni kazni izreklo tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Določilo je, da se ta ukrep izvaja na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, "na ustreznem oddelku za zdravljenje odvisnosti od nezakonitih drog" in da se čas, prestan v zavodu, všteje v kazen. Hkrati je odločilo, da sme varnostni ukrep trajati, dokler kazen ni prestana.

Pobudnik je bil poslan na prestajanje kazni zapora 8. 9. 2004. Na zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog na Psihiatrično kliniko Ljubljana pa je bil vključen šele 27. 6. 2005, ko je prestal že leto in nekaj mesecev zaporne kazni.

Izrečeni varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov govori v prid njegovemu čimprejšnjemu izvajanju. Njegov namen je namreč odpraviti storilčevo odvisnost od mamil in njegovo stalno uživanje, da ne bi več ponavljal kaznivih dejanj. V korist obsojenca kot bolnika in v javno korist je, da se zdravljenje začne čim prej po nastopu zaporne kazni. S tem bi se izognili okoliščinam, v katerih bi lahko storilec zaradi odvisnosti od mamil ponavljal kazniva dejanja. Z zdravljenjem se obsojencu kot bolniku tudi omogoči, da izboljša svoje zdravstveno stanje in ozdravi.

Pobudnik je ob tem zatrjeval, da je bilo prestajanje kazni do začetka zdravljenja neznosno in trpeče, želel je čimprejšnjo ozdravitev, zato je tudi sam večkrat (neuspešno) zaprosil za napotitev na zdravljenje, kot je bilo to navedeno v sodni odločbi. Načelo človeškosti je eno od temeljnih načel izvajanja kazenskih sankcij, zlasti zaporne kazni, in zato je prav, da se obsojenec, ki je bolnik (in zaradi tega tudi trpi), čim prej začne zdraviti. Pobudnik, ki je (bil) odvisnik od mamil, je bil na prestajanju zaporne kazni, ne da bi se s sodbo določen ukrep zdravljenja začel izvajati takoj po nastopu zaporne kazni.

Za skrb zbujajoče smo menili, da se je varnostni ukrep obveznega zdravljenja začel izvajati šele ob koncu prestajanja zaporne kazni. Ob sodbi sodišča, izdani v primeru pobudnika, bi pričakovali, da se bo začel izvajati takoj ali vsaj čim prej po nastopu kazni, ne pa šele ob koncu zaporne kazni. Kakšen je sploh pomen odločbe o izrečenem ukrepu, če je zdravljenje omejeno šele na čas ob koncu prestajanja zaporne kazni. 2.2-26/2005

15 - IZVRŠITEV DISCIPLINSKE KAZNI Z ZAMUDO

Pobudnik, obsojenec na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ Ljubljana, je bil zaradi nepravočasne vrnitve z izhoda disciplinsko obravnavan. Izrekli so mu ukrep samice. Pritožil se je, da je od izreka ukrepa preteklo že več kot mesec dni, izrečena disciplinska kazen pa še ni bila izvršena. Menil je namreč, da se z odlašanjem izvršitve kazni podaljšuje čas, ko bi po prestani samici lahko znova pridobil zunajzavodske ugodnosti.

Od UIKS smo zahtevali pojasnila, zakaj izrečena disciplinska kazen še ni bila izvršena. ZPKZ Ljubljana je po našem posredovanju pojasnil, da se to ni zgodilo iz objektivnih razlogov. V prostoru za izvajanje disciplinskih kazni so bili zaradi prezasedenosti zavoda nastanjeni priporniki. Pozneje je bila ovira za izvršitev kazni bolniški stalež pobudnika. Pri tem je ZPKZ Ljubljana pripomnil, da se za podelitev nove ugodnosti šteje čas od kršitve hišnega reda, in ne od prestane disciplinske kazni.

UIKS je s pojasnili zavoda soglašala. Hkrati je opozorila, da je treba izrečeno disciplinsko kazen izvesti takoj, ko postane odločba pravnomočna, saj bo le tako dosežen njen namen. Prav tako je imela za nesprejemljivo to, da bi moral obsojenec zaprositi za izvedbo disciplinske kazni, saj mora zavod sam poskrbeti, da bo disciplinska kazen nemudoma izvršena.

Predpisi, ki urejajo izrekanje in izvrševanje disciplinskih kazni, narekujejo hitro izvajanje postopka. Kaznovanje doseže svoj namen le, če je disciplinski postopek, vključno z izvršitvijo disciplinske kazni, končan kar najhitreje po storjeni kršitvi. Pričakujemo, da se po opozorilu UIKS to ne bo več zgodilo in da bo ZPKZ Ljubljana sprejel ukrepe za izvršitev disciplinskih kazni v prihodnje v razumnem času. 2.2-29/2005

16 - ZDRAVNIŠKI PREGLED ZUNAJ VIDNEGA IN SLUŠNEGA DOSEGA ZAPORSKIH PAZNIKOV

Obsojenec na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ Maribor se je pritožil, da so pri obiskih in pogovorih z zdravnikom ob medicinski sestri navzoči tudi pazniki. Tako ni imel zasebnosti za pogovor z zdravnikom.

Po našem posredovanju je UIKS pojasnila, da pazniki praviloma niso navzoči pri zdravniškem pregledu zaprtih oseb, ki jih zavodski zdravnik opravlja v tamkajšnji ambulanti, če zdravnik (na primer iz varnostnih razlogov) to izrecno zahteva. Ugotovila pa je, da je bil paznik v predsobi ambulante zavodskega zdravnika, kamor je spremljal pobudnika, ko mu je zdravnik napisal recept za zdravila. Pri tem je UIKS zavzela stališče, da paznik ne sme biti navzoč niti, ko zavodski zdravnik obsojenca sprejme zunaj ordinacije, razen če zdravnik to izrecno zahteva. UIKS je opozorila vodstvo ZPKZ Maribor in napovedala ustrezne ukrepe, "da bodo ugotovljene pomanjkljivosti nemudoma odpravljene".

Varuh je lahko le pritrdil temu stališču UIKS. Po pravilu se mora namreč zdravniški pregled opraviti zunaj vidnega in slušnega dosega zaporskih paznikov. Le v zaupno vzpostavljenem razmerju lahko bolni zapornik neovirano in brez strahu zaupa zdravniku svoje telesno in duševno stanje in ga tudi opozori na telesne poškodbe, ki jih je morda dobil ob ravnanju zaporskih paznikov. Le če zdravnik sam zahteva navzočnost paznikov (na primer zaradi varnostnih razlogov), so ti lahko v prostoru, v katerem opravlja zdravniški pregled ali se v zvezi s tem pogovarja z zaprto osebo. Vendar je tudi takrat treba zagotoviti, da pazniki ne morejo slišati pogovora med zdravnikom in zaprto osebo. Ustrezne ukrepe, da se v praksi ne bi zgodilo nič več podobnega, smo sprejeli z odobravanjem. 2.2-35/2005

17 - ODLOČBA O NASTANITVI V PROSTORE S STROŽJIM REŽIMOM IZDANA ŠELE PO POSREDOVANJU VARUHA

Pobudnik je bil zaradi begosumnosti ob nastopu zaporne kazni 28. 10. 2002 nastanjen v strožji režim prestajanja zaporne kazni, vendar brez pisne odločbe. ZPKZ Dob pri Mirni je takšno nastanitev opredelil samo v individualnem programu načina obravnave. Tako so sicer ravnali tudi v drugih zavodih za prestajanje zaporne kazni. Ti so začeli izdajati obsojencem pisne odločbe ob nastanitvi v strožji režim šele na predlog Varuha za spremembo prakse.

V strožji režim po 6. členu PIKZ (četrti odstavek 206. člena ZIKS-1) je bil torej pobudnik nastanjen brez odločbe. Zapor je kazen odvzema prostosti, kar pomeni, da je obsojenec kaznovan (le) z odvzemom prostosti. Tako se smejo med prestajanjem zaporne kazni pravice zaprte osebe odvzeti ali omejiti samo v skladu z zakonom, kolikor je to nujno, da se izvede zaporna kazen. Ob poseganju v pravice zunaj samega odvzema prostosti (ko gre za ukrep, ki je nujen za izvršitev zaporne kazni), mora obsojenec imeti možnost, da zahteva preizkus pravilnosti in zakonitosti izrečenega ukrepa. To velja za nastanitev v bivalni in drug prostor s strožjim režimom.

Prav je, da je obsojenec pod strožjim režimom seznanjen z razlogi za takšno odločitev, saj mu to omogoča razmislek o morebitni spremembi v vedenju, hkrati pa tudi uporabo pritožbenih poti. Če je obsojenec nastanjen v prostor s strožjim režimom, ne da bi bila o tem izdana odločba, je navsezadnje prikrajšan za pravico do pritožbe, težko pa je tudi pozneje na zahtevo samega obsojenca preverjati vzroke za ta ukrep.

Ob obisku 8. 6. 2005 smo predlagali, da ZPKZ Dob pri Mirni pobudniku izda pisno odločbo z utemeljitvijo razlogov, ki narekujejo takšno prestajanje zaporne kazni. Ker ta ni bila nemudoma izdana, smo v vnovičnem posredovanju pri UIKS predlagali, da ZPKZ Dob pri Mirni takšno odločbo vendarle izda. ZPKZ Dob pri Mirni je naš predlog sprejel in pobudniku 6. 1. 2006 izdal pisno odločbo o nastanitvi v bivalne in druge prostore s strožjim režimom. 2.2-64/2005

18 - OBSOJENEC IMA TUDI PRAVICO DO OBISKOV DEKLETA

Obsojenec ZPMZ KZ Celje se je pritožil zoper odločitev zavoda, da mu ne dovoli obiskov njegovega dekleta. Pri tem je poudarjal, da ga je lahko obiskovala tudi takrat, ko je bil v priporu (v ZPKZ Ljubljana), čeprav je bila v istem kazenskem postopku.

Pri UIKS smo zahtevali pojasnilo, zakaj se pobudniku niso dovolili želeni obiski. UIKS je zavzela stališče, da ima obsojenec pravico do obiskov dekleta, če se ugotovi, da je z njo živel v zunajzakonski skupnosti. Ožji družinski člani, med katere sodi tudi oseba, s katero je obsojenec živel v zunajzakonski skupnosti, imajo namreč pravico obiskovati obsojenca med prestajanjem zaporne kazni, zato za te obiske ni potrebno dovoljenje direktorja zavoda. Ob tem pa je pripomnila, da ima ZPMZ KZ Celje pravno podlago za odreditev morebitnega obiska dekleta v posebnem prostoru s stekleno pregrado, če bo presodil, da je podana nevarnost za izmenjavo predmetov ali stvari.

Glede na takšno stališče je vodstvo ZPMZ KZ Celje spremenilo svojo odločitev in obsojencu dovolilo obiske dekleta, saj jo je očitno upoštevalo kot zunajzakonsko partnerko. 2.2-69/2005

19 - ŠTIRINAJST DNI V ISTEM SPODNJEM PERILU

Pobudnik je v pismu Varuhu navedel, da je bil dva tedna po prisilnem pridržanju na varovanem oddelku Psihiatrične bolnišnice Ormož omejen na eno majico, ene spodnje hlače in ene nogavice.

Iz odgovora Psihiatrične bolnišnice Ormož je razvidno, da je pobudnik imel "nekako tudi možnost uporabljati bolnišnično obleko". Kljub temu je zahteval "nemogoče", in sicer, da ima svojo obleko, odklanjal pa je bolnišnično. Svoji obleki se ni želel odreči niti za toliko časa, da bi jo bolnišnično osebje lahko opralo. Zaradi oteženega sporazumevanja s starši pa v razumnem roku po sprejemu v bolnišnico tudi ni dobil nadomestne obleke.

Pobudniku smo svetovali, da spoštuje hišni red in navodila osebja, tudi pri skrbi za osebni red in higieno. Opozorili smo ga, da z odklanjanjem bolnišnične obleke (vsaj med pranjem njegovega perila) poslabšuje higienske razmere − tako svoje kot tudi splošne razmere na oddelku. To bi lahko poslabšalo splošno stanje ali celo razvoj bolezenskega stanja pri njem in drugih bolnikih. 2.3-11/2005

20 - PODALJŠANJE NEPROSTOVOLJNE HOSPITALIZACIJE S KRŠITVIJO ZAKONSKEGA ROKA

Pobudnica je bila 24. 8. 2005 pridržana na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice Idrija. Okrajno sodišče v Idriji je v pridržalnem postopku odločilo, da se mora bolnica še naprej zdraviti za zaprtem oddelku, vendar najdlje do 26. 9. 2005. Očitno pa je bolnišnica tudi ob izteku tega sodno določenega roka ugotovila, da je potrebno nadaljnje zdravljenje pridržane osebe na zaprtem oddelku. Ob takšni ugotovitvi ZNP v 79. členu zavezuje bolnišnico, da najmanj 15 dni pred potekom roka, določenega v sodnem sklepu o pridržanju, predlaga sodišču, naj pridržanje podaljša. Tako bi bolnišnica morala predlog o tem sporočiti sodišču najpozneje 15 dni pred iztekom roka, omejenega s 26. 9. 2005. Žal je bolnišnica kršila zakon, saj je sodišče o nadaljnjem pridržanju obvestila šele 26. 9. 2005, ob izteku roka iz prvega sklepa o pridržanju.

Posledica prepoznega sporočila nadaljnjega pridržanja je bila zamuda pri izdaji novega sklepa o pridržanju. Tako je Okrajno sodišče v Idriji tak sklep izdalo šele 20. 10. 2005, in sicer do 10. 12. 2005. To pomeni, da je bilo obdobje od 26. 9. do 19. 10. 2005 brez sodnega pokritja, saj sklep o pridržanju ne more učinkovati za nazaj (z izjemo roka 24 ur). Ob pravilno in zakonito izvedenem postopku bi moralo sodišče o nadaljevanju zdravljenja pridržane osebe na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice odločiti do poteka roka za pridržanje, torej do 26. 9. 2005. Ker je bolnišnica sporočilo o nadaljnjem pridržanju poslala šele na dan izteka roka po prvem sklepu, sodišče ni moglo odločiti pravočasno.

Posredovali smo pri Psihiatrični bolnišnici Idrija, da bi zagotovili ravnanje, skladno z zakonom. V odgovoru je bolnišnica pojasnila, da je bilo treba "kljub intenzivnemu bolnišničnemu zdravljenju" bolnico zadržati na zaprtem oddelku tudi po 26. 9. 2005. Bolnica je še takrat kazala "močno izražene znake duševne bolezni ter vedenje, ob katerem niso mogli izključiti možnosti ogrožanja njenega življenja in življenja drugih ljudi oziroma povzročanja hude škode". Premestitev na odprti oddelek bi bila lahko za bolnico nevarna. Zato so jo 26. 9. 2005 "ponovno prijavili sodišču" in v obvestilu o pridržanju navedli razloge, ki utemeljujejo nujnost pridržanja. V pojasnilo o kršitvi zakonskega roka pa je bolnišnica navedla, da "pri bolnici ni bilo možno že poprej načrtovati v imenovanem 15-dnevnem roku predviden slab izhod zdravljenja in s tem nadaljnjo možnost načrtovanja zdravljenja na zaprtem oddelku proti njeni volji". Ob hudem bolezenskem stanju so bili zavezani zagotavljati ustrezno varnost in razmere, v katerih bi bolnica dosegla "ustrezno zazdravljenje". Hkrati je bolnišnica sporočila, da se je bolničino zdravstveno stanje v nadaljevanju zdravljenja toliko izboljšalo, da je bila 8. 11. 2005 prestavljena na odprti oddelek.

Psihiatrična bolnišnica utemeljuje nespoštovanje zakonskega roka za predlog sodišču, da pridržanje podaljša, s slabim uspehom zdravljenja, ki ga ni bilo mogoče vnaprej predvideti. Vendar takšno pojasnilo, ki se sklicuje na negotov uspeh zdravljenja, prav kliče po pravočasnem predlogu sodišču, da podaljša pridržanje. Če zdravljenje ne kaže, da bo mogoče ob izteku sodno določenega roka za pridržanje premestiti bolnico na odprti oddelek (ali jo odpustiti), je nujno, da bolnišnica 15 dni pred potekom roka predlaga sodišču podaljšanje pridržanja. Le tako bo zagotovljena možnost, da sodišče pravočasno odloči o nadaljnjem pridržanju na zaprtem oddelku. Vsakršno drugačno ravnanje pomeni odvzem prostosti brez pokritja s sodno odločbo in gre za kršitev ustavne pravice do osebne svobode. 2.3-15/2005

21 - SODNI PRIDRŽALNI POSTOPEK, KI TO NI

Šestintridesetletni pobudnik se je obrnil na Varuha, da je proti svoji volji pridržan v Socialnovarstvenem zavodu Dom Lukavci, kjer je "že šest let na zaprtem oddelku". Zatrjuje, da je zaprt, "kot če bi ne vem kaj hudega storil". Zahteva, naj "mu vrnejo človeško dostojanstvo" in "ga spustijo ven iz doma". Poskušal je tudi že z gladovno stavko.

Obiskali smo Okrajno sodišče v Ljutomeru in pregledali oba spisa, v katerih je bilo odločeno o pridržanju pobudnika na varovanem (zaprtem) oddelku socialnovarstvenega zavoda v Lukavcih. Ugotovili smo, da je bil pobudnik v zavod sprejet pred šestimi leti in je tam ves čas, razen enega leta (od 8. 7. 2002 do 8. 8. 2003), ko je bil zdravljen v psihiatrični bolnišnici zaradi varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Soglasje za prostovoljno bivanje na varovanem oddelku je 12. 8. 2003 preklical in zavod je takoj naslednjega dne poslal Okrajnemu sodišču v Ljutomeru obvestilo o pridržanju. Sodišče je v 30-dnevnem zakonskem roku izdalo sklep, da se pobudnik pridrži na varovanem (zaprtem) oddelku zavoda za eno leto, to je do 11. 9. 2004. Pred iztekom je zavod sporočil, da je prenehal razlog za pridržanje na varovanem oddelku, in sodišče se je odzvalo z novim sklepom, da se pobudnik odpusti z varovanega oddelka, postopek za pridržanje pa ustavi.  Pobudnik je bil čez nekaj dni znova premeščen na varovani oddelek, s čimer je sprva soglašal, pozneje pa soglasje preklical in zavod je 6. 4. 2005 poslal sodišču novo obvestilo o pridržanju. Sodišče se je odzvalo res bliskovito in še istega dne izdalo sklep o pridržanju za eno leto, to je do 6. 4. 2006.

Obrazložitev sklepov o pridržanju v pobudnikovi zadevi začenja s pojasnilom, da je sodišče izvedlo postopek, "kot ga določa Zakon o nepravdnem postopku (ZNP)...". Žal je postopek, ki ga je izvedlo sodišče v vsakem od obeh primerov, daleč od postopka, kot ga predpisuje in zahteva zakon.

Sodišče bi moralo o uvedbi pridržalnega postopka obvestiti pristojni CSD, ki je zavezan ukreniti vse potrebno za varstvo interesov pridržane osebe. O uvedbi postopka bi moralo obvestiti tudi zakonca ali drugega najbližjega sorodnika pridržane osebe. Najpozneje v treh dneh po prejetju obvestila o pridržanju bi moralo obiskati pridržano osebo v zavodu in jo zaslišati, razen če bi zaslišanje škodilo njenemu zdravljenju ali če zaradi njenega zdravstvenega stanja to ne bi bilo mogoče. ZNP še zavezuje sodišče, da v postopku zasliši zdravnike, ki pridržano osebo zdravijo, in druge osebe, ki lahko dajo podatke o njenem duševnem stanju. Pridržano osebo mora obvezno pregledati nepristranski izvedenec psihiatrične stroke, ki poda izvid o njenem psihičnem stanju in mnenje o tem, ali je pridržanje potrebno.

V pridržalnih postopkih zoper pobudnika ni sodišče opravilo nobenega od tako predpisanih procesnih opravil. Ni obiskalo pridržane osebe in je ni zaslišalo. O pridržanjih je odločilo tudi brez zaslišanj katerih koli drugih oseb in brez izvedbe dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Tako je kršilo temeljna procesna jamstva, ki naj bi zagotovila učinkovito varstvo ustavne pravice do osebne svobode.

Odločanje v pridržalnih postopkih tudi povsem prezre odločbo ustavnega sodišča z dne 4. 12. 2003, št. U-I-60/03-20 (Ur. list RS, št. 131/2003), ki za čas do odprave ugotovljene protiustavnosti zavezuje sodišče, da ob uvedbi postopka vsem prisilno pridržanim osebam postavi zagovornika po uradni dolžnosti.

Oba sklepa o enoletnem (nadaljnjem) pridržanju je sodišče izdalo zgolj na podlagi gradiva, ki ga je obvestilu o pridržanju priložil sam zavod, ki izvaja neprostovoljno pridržanje. Tako se prvi sklep o pridržanju sklicuje na več let stari psihiatrični izvedenski mnenji (eno je celo iz leta 1999), ki sta bili podani za odvzem opravilne sposobnosti in izvajanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenje in varstva v zdravstveni organizaciji. V drugem, poznejšem sklepu o pridržanju pa sodišče omenja zgolj skopo nevropsihiatrično zdravniško potrdilo novejšega datuma.

V nobeni obliki sodišče ni pritegnilo v postopek pridržane osebe, čeprav ji gre lastnost stranke oziroma udeleženca v postopku. Zakonsko zahtevo po obisku pridržane osebe in njenem zaslišanju odpravi sklep o pridržanju z zapisom, da je sodišče "opustilo neposredno zaslišanje nasprotnega udeleženca, saj bi bilo to dejanje glede na njegovo stanje brez vsakega pomena". Ker sodnik pridržane osebe ni niti videl niti z njo govoril, je takšna obrazložitev sklepa zapisana na pamet in brez dejanske opore v resničnosti ali v gradivu sodnega spisa.

Opisano ravnanje pomeni zelo očitno kršitev zakona in temeljnih procesnih jamstev v pridržalnem postopku. Sodnik je zavezan, da obišče pridržano osebo, da jo torej vidi in se, če je le mogoče, z njo tudi pogovori in si tako sam in neposredno ustvari mnenje o njenem (psihičnem) stanju. Žal sodnik v zavod ni prišel. Tako je onemogočil uveljavitev temeljne procesne pravice do izjave v postopku. Odločitev, da ne zasliši pridržane osebe, bi lahko sprejel šele po opravljenem obisku, ko bi videl in govoril (ali vsak poskušal govoriti) z njo.

Sodnik bi smel opustiti zaslišanje le, če bi to škodilo zdravljenju pridržane osebe ali če zaslišanje glede na njegovo zdravstveno stanje ne bi bilo mogoče. Sami smo pridržano osebo obiskali in se z njo pogovorili, saj gre za osebo, ki je sposobna razumnega sporazumevanja, kar je potrdilo tudi osebje zavoda. Sodišče bi, če bi to le hotelo, opravilo pogovor s pridržano osebo brez težav ali škode za njeno zdravje in jo zaslišalo.

Sodišče z nezakonitim poslovanjem pobudniku ni odvzelo možnosti sodelovanja zgolj v postopku odločanja, ampak tudi pozneje. Tako sklepa o pridržanju ni vročilo pridržani osebi, čeprav zakon to izrecno zahteva. Tudi osebi z odvzeto opravilno sposobnostjo je treba omogočiti sodelovanje v pridržalnem postopku in ji vročiti sklep o pridržanju, saj gre za poseganje v osebnostno pravico. Poseg v pravico do osebne svobode je eden izmed najhujših posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Sodnik je odredil vročitev sklepa o pridržanju le zavodu, ki izvaja pridržanje, in pristojnemu CSD (vendar temu šele po pravnomočnosti sklepa o pridržanju).

Opisano ravnanje sodišča pomeni, da pobudnik kot pridržana oseba sploh ni bil seznanjen z začetkom, potekom in končanjem pridržalnega postopka, tudi ni bil seznanjen z odločitvijo o sklepu o pridržanju.

Pobudnik je ob takšnem sodnem odločanju v povsem brezpravnem položaju, saj je (bil) samo objekt sodnega odločanja. V postopku mu ni bila dana možnost, da bi branil svoje pravice in interese. Njegova pravica do kontradiktornega postopka je bila v celoti poteptana. Uradno mu ni bila sporočena niti končna odločitev. Odvzeta mu je bila ustavna pravica do pritožbe zoper sklep o pridržanju, pa tudi možnost vložitve revizije, ki jo ZNP izrecno določa kot izredno pravno sredstvo v pridržalnem postopku.

Zaradi takšnih kršitev in opustitev temeljnih procesnih jamstev, določenih v ustavi in zakonu, smo na Okrajnem sodišču v Ljutomeru pregledali tudi druge nepravdne spise pridržalnih postopkov v letih 2004 in 2005. Ugotovili smo, da je sodišče ravnalo povsem enako v vseh spisih, v katerih je izdalo sklep o pridržanju. Vedno je odločilo brez sodelovanja prizadete osebe, brez postavitve zagovornika in izvedenca psihiatrične stroke in brez vročitve izdanega sklepa pridržani osebi. Gre za očitno sistematične in zavestne kršitve ustavnih procesnih jamstev in zakonskih določb o pridržalnem postopku.

Sodnik nam je v pogovoru potrdil takšno ravnanje v vseh pridržalnih zadevah. Ko so leta 2001 na Okrajno sodišče v Ljutomeru prispela prva obvestila o pridržanju, je nekajkrat še v zavodu obiskal pridržane osebe. Takrat je celo zahteval, da mu zavod zagotovi primeren prostor za opravljanje procesnih dejanj (zaslišanj), vendar so tako ravnanje kmalu in v celoti opustili. Zdaj sodišče odloča zgolj na podlagi (enostranskega) listinskega gradiva, ki ga predloži ista stran v postopku, ki tudi omeji ali odvzame prostost pridržani osebi. Sodišče ne razpiše naroka, ne vidi pridržane osebe in sploh ne opravlja procesnih dejanj. Prizadetim osebam ne omogoča sodelovanja v postopkih in jih o svojih odločitvah ne obvešča. Sklep o pridržanju je včasih vročen skrbniku, vendar ne vedno, četudi je v spisu odločba CSD o postavitvi skrbnika.

Takšno poslovanje sodišča zbuja skrb, saj ne zagotavlja učinkovitega in dejanskega uresničevanja pravic pridržane osebe. Sodišče je v pridržalnih postopkih zavezano po uradni dolžnosti storiti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi oseb, ki zaradi določenih okoliščin (na primer duševne bolezni, duševne zaostalosti), niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese. Žal Okrajno sodišče v Ljutomeru v (pregledanih) pridržanih spisih teh svojih obveznosti pri reševanju konkretnih primerov ne upošteva.

Sodnik, ki je tudi predsednik sodišča, nam je v pogovoru pojasnil, da zagovornikov in izvedencev v pridržanih postopkih ne postavljajo, ker proračun (Okrožnega sodišča v Murski Soboti kot uporabnika proračunskih sredstev tudi za Okrajno sodišče v Ljutomeru) za te namene nima predvidenih (zadostnih?) sredstev. Takšno pojasnilo je nesprejemljivo. Tudi če bi težave finančne narave resnično obstajale, bi sodišče moralo takoj in v letnih poročilih na to opozoriti višja sodišča in MP. Večina procesnih jamstev, ki jih Okrajno sodišče v Ljutomeru ne zagotavlja v pridržalnih postopkih, niti niso odvisna od (posebnih) denarnih sredstev in gre predvsem za spoštovanje ustavne zaveze, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije zavezani ustavi in zakonu. V postopkih, katerih posledica je enoletni odvzem prostosti, bi sodnik moral ravnati povsem drugače in storiti mnogo več.

Okrajnemu sodišču v Ljutomeru smo predlagali, da odločanje v pridržalnih postopkih uskladi z ustavnimi jamstvi in določbami ZNP. Hkrati smo prosili, da to naše mnenje obravnavajo in nam sporočijo svoje stališče in morebitne ukrepe za spremembo tega stanja.

Predsednik sodišča je v odgovoru opozoril, da se je že 16. 11. 2001 obrnil na civilni oddelek Vrhovnega sodišča, ker je takrat, ko so dobili prva obvestila o pridržanjih, presodil, da ne gre za pridržanja "v smislu 7. poglavja ZNP". Hkrati je pritrdil, da njegovo mnenje in odgovor vodje civilnega oddelka vrhovnega sodišča nista in ne moreta biti razlog, da v teh zadevah ni bil izveden kontradiktorni postopek glede na določila ZNP, od 70. do 81. Predsednik sodišča je zagotovil, da bodo v prihodnje upoštevali odločbo ustavnega sodišča št. U-I-60/03-20 z dne 4. 12. 2003. Ker takšni postopki zahtevajo določena finančna sredstva, bo treba v proračunu za leto 2006 zagotoviti, da bodo ti stroški tudi poravnani, kar bo uredil z računovodstvom Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Glede pobudnika pa se bo sodišče po uradni dolžnosti prepričalo, ali so morda prenehali vzroki za pridržanje na varovanem oddelku, in nato odločilo. 2.3-17/2005

22 - ŠTIPENDIRANJE BREZ PRAVNE PODLAGE

Varuha človekovih pravic so opozorili na problem štipendiranja otrok kmetov, ki zatrjujejo, da so obravnavani neenakopravno, saj naj bi predpisi neprimerno urejali izračun njihovega dohodka in jim s tem onemogočali pridobitev republiške štipendije. Pobudnica je zatrjevala, da odločba o štipendiji ni ustrezno upoštevala manjšega katastrskega dohodka, ki ga je povzročila suša, zato je presegla dohodkovni cenzus za republiško štipendijo.

Varuh seveda ne more posegati v odprte sodne in druge postopke, zato pri obravnavi vloge nismo ocenjevali pravilnosti in zakonitosti odločbe, ampak smo želeli ugotoviti, kako je odločba utemeljena v smislu možnosti presoje njene pravilnosti in na kakšnih pravnih podlagah temelji. Predvsem nas je zanimalo, ali so pravne podlage stranki ustrezno predstavljene in obrazložene, saj lahko le takšna odločba zagotovi tudi polno uveljavitev pravice do pritožbe in pravice do sodnega varstva.
 
V obrazložitvi se odločba sklicuje na 9. člen Pravilnika o štipendiranju, ki določa, da se dohodek od kmetijske dejavnosti všteva v skladu z metodologijo, ki jo podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za kmetijstvo in ministrom, pristojnim za finance. Odločba pri tem ne navaja uradnega lista, v katerem je ta metodologija objavljena, kar ocenjujemo za pomanjkljivost, saj mora stranka v postopku vedeti, kje lahko preveri pravne podlage, na katerih temelji odločba organa, kar navsezadnje predpisuje tudi 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. Vendarle ta pomanjkljivost ne vpliva na zakonitost odločbe.

Ob iskanju ustreznega pravnega akta o metodologiji v registru pravnih predpisov smo ugotovili, da takšnega pravnega akta ni. Obstaja le Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz kmetijske dejavnosti za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči in denarne pomoči (Ur. list RS, št. 31/01 in 64/01), ki pa se po 1. členu pravilnika uporablja le v postopkih za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Pravica do štipendije ne sodi med te pravice, zato metodologije v postopkih odločanja o štipendiji ni mogoče uporabiti. Po našem mnenju gre za pravno praznino, saj pristojni ministri niso izdali ustreznega podzakonskega akta, ki bi omogočil izvajanje zakona, tega pravnega vprašanja pa tudi ni mogoče preprosto rešiti z analogno uporabo predpisa, ki ureja podobne postopke, saj navedeni pravilnik izrecno (celo v naslovu) omejuje svojo uporabo le na določene pravice. Na to kaže tudi pravna podlaga za izdajo pravilnika, ki je navedena v njegovi preambuli, saj sodi 35.a člen ZZZPB v poglavje o denarnih pomočeh, štipendiranje pa je urejeno v šestem poglavju zakona.

Zakon v šestem poglavju sploh ne določa načina ugotavljanja katastrskega dohodka, ampak tretji odstavek 59. člena pooblašča ministra, pristojnega za delo za določitev podrobnejših meril in pogojev za pridobitev republiške štipendije. Minister je zakonsko pooblastilo v 9. členu pravilnika o štipendiranju očitno delegiral na metodologijo, ki naj bi jo izdali že omenjeni trije ministri, ta metodologija pa se, kot že omenjeno, ne sme uporabljati za štipendije.

S problematiko smo najprej seznanili ZRSZ, ki meni, da se ta pravilnik uporablja v postopku pridobivanja vseh socialnih pravic, ne glede na to, da pravilnik v svojem 1. členu natančno določa področje uporabe. Zavod svojega mnenja ni pravno argumentiral, zato smo želeli tudi stališče MDDSZ, to nam je po večkratnih dopisih decembra odgovorilo, da bodo pripravili spremembo pravilnika o štipendiranju, ki bo odpravil dvoumnosti, na katere je opozoril Varuh. 3.0-5/2004

23 - OMEJENE MOŽNOSTI POSREDOVANJA

Zanimiv in obenem skrb zbujajoč je primer upokojene, bolne starejše gospe, ki ima dve hčeri. Živi skupaj z mlajšo hčerjo, ki je brezposelna in je vedno veljala za nekoliko posebno. V družini je materina pokojnina edini vir dohodka. Svoji sestri ne dovoli obiskov matere, tej  tudi ne omogoči izhodov iz stanovanja, je ne pelje k izbrani zdravnici, se ne odziva na vabila organov in nikomur ne odpira vrat stanovanja. Okna v stanovanju so vedno zastrta z roletami. Pogosti poskusi CSD, zdravnice, policije, druge hčere in sosedov so neuspešni. Gospe že več mesecev ni nihče videl, niti ni z njo govoril. Izvidi zdravnice kažejo, da je gospa bolna in bi potrebovala zdravstveno nego. Glede na vse te okoliščine in to, da z gospo ni mogoče vzpostaviti stika, obstaja torej utemeljena skrb, da zanjo ni najbolje poskrbljeno. Varuh je s temi okoliščinami seznanil okrožno državno tožilstvo, ki je sodišču zoper hčer predlagalo preiskavo zaradi suma kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti. Po opravi posameznih preiskovalnih dejanj je tožilstvo kazensko ovadbo zoper hčer zavrglo, saj ni bila ugotovljena podlaga za nadaljnji pregon. Vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da obe, tako mati kot hči, potrebujeta zdravniško in drugo pomoč. Zato je tožilstvo CSD in zdravstvenemu domu predlagalo, naj ukrepata v okviru pristojnosti. Hči, ki se je obrnila na Varuha, nadaljuje prizadevanja, da bi se srečala z materjo. Nerešeni ostajata vprašanji, kako lahko državni organi brez naloga sodišča vstopijo v stanovanje oziroma »prisilijo« svojca, da ravna po predpisih, in kako zagotoviti, da se bo druga hči lahko srečala z materjo. 3.0-5/2005

24 - OBISKI VARUHA

Obiskali smo Hišo odprtih rok v Ljubljani in se pogovorili s stanovalci. Imeli smo več telefonskih pogovorov z njimi in skušali smo jim pomagati z nasveti pri reševanju njihovih težav. 3.0-14/2005

Februarja smo obiskali Dom starejših občanov Sežana in Socialnovarstveni zavod Dutovlje. O obiskih so narejena poročila in priporočila za MDDSZ z namenom izboljšati bivanjske pogojev stanovalcev v enem in drugem zavodu. Oba zavoda namreč potrebujeta temeljito obnovo, kar zlasti velja za Socialnovarstveni zavod Dutovlje. Ministrstvo nam je zagotovilo, da bo naše predloge upoštevalo.

25 - ČASTNO RAZSODIŠČE KRŠI USTAVNE PRAVICE

Varuha je za mnenje in oceno zaprosil CSD, ki ni soglašal z odločitvijo Častnega razsodišča Socialne zbornice Slovenije. Razsodišče je Centru izreklo javni opomin zaradi ravnanja oziroma opustitev pred desetimi leti, pri čemer naj bi po navedbah Centra kršilo tudi nekatere temeljne pravice strank v postopku, kot so zaslišanje, pravica do pritožbe, zastaranje itd.
Takoj se nam je zastavilo vprašanje, ali lahko sploh začnemo postopek. Sklep vsakega organa, ki je pristojen za izrek določene sankcije, je po svoji naravi pravni akt, zoper katerega mora biti omogočena pravica do pravnega sredstva oziroma sodnega varstva (25. in 23. člen Ustave). V primeru potekajočega sodnega ali drugega pravnega postopka namreč Varuh pobude v skladu s 24. členom ZVarCP ne bi obravnaval, razen če bi ugotovil neupravičeno zavlačevanje postopka ali očitno zlorabo oblasti. Ker sprejetje Kodeksa etike socialnega varstva in njegov nadzor ne sodita med naloge, ki jih Socialna zbornica Slovenije opravlja kot javna pooblastila, Varuh v okviru svojih pristojnosti v izreku disciplinskega ukrepa ni mogel ugotoviti morebitne zlorabe oblasti, ugotovil pa je nekatere druge nepravilnosti.

Pravilnik o delovanju častnega razsodišča Socialne zbornice Slovenije je bil sprejet na skupščini zbornice 4. 6. 1999 in od takrat dalje na podlagi 18. člena tudi velja. Kodeks etičnih načel, ki je na podlagi 3. člena pravilnika pravzaprav glavno materialno pravo, katerega kršitve ugotavlja Razsodišče, pa naj bi bil po javno dostopnih podatkih sprejet 6. 6. 1995 (datuma sprejetja in začetka veljavnosti namreč na spletnih straneh zbornice nista objavljena, Kodeks tudi ni objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije). Nenavadno in pravno nesprejemljivo je, da je Častno razsodišče za presojo dogodkov izpred skoraj 20 let uporabilo pravni akt izpred šestih let, saj je s tem uporabilo predpis, ki v času nastanka domnevnih kršitev sploh še ni veljal. S tem je po mnenju Varuha človekovih pravic Častno razsodišče Socialne zbornice Slovenije prekršilo temeljno pravilo ustavne ureditve in temeljno načelo vseh postopkov, ki ugotavljajo določene kršitve, da morata biti tako ravnanje kot sankcija določena že ob storitvi dejanja, in ne šele po več kot desetih letih, kot je to bilo v konkretnem primeru.
Pri tem poudarjamo, da bi teža kršitve v posameznih primerih morda celo lahko opravičila presojo določenega minulega ravnanja glede na poznejše predpise, standarde stroke ali morale, ne sme pa takšna presoja imeti za posledico sankcije, kaj šele s tem prekršiti tudi pravico do pravnega sredstva ali sodnega varstva.
Na podlagi 154. člena Ustave Republike Slovenije morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati, pravni akti pa tudi ne morejo imeti učinka za nazaj (155. člen). Častno razsodišče je oktobra 2003 prejelo pisno pobudo za obravnavo kršitev Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu, ki jo je tudi obravnavalo in neznanega datuma odločilo o izreku javnega opomina Centru za socialno delo. Pri tem je postopkovno nenavadno in nepravilno, da je dopis Socialne zbornice Slovenije, ki je bil poslan pobudniku, opremljen s številko in datumom 5. 5. 2005, nikjer v gradivu pa ni navedeno, kdaj je Častno razsodišče sploh zasedalo in v kakšni sestavi.
Da bi bil sklep o izreku javnega opomina imel lastnost pravnega akta, bi moral biti dejansko oblikovan v skladu s pravili pravne stroke, torej bi moral vsebovati pravne podlage, izrek, obrazložitev in pravni pouk glede možnega pravnega sredstva. Dopis Socialne zbornice sicer vsebuje uvodno obrazložitev in izrek ukrepa, ne vsebuje pa pravnega pouka, čeprav bi ga kot pravni akt (kar po svoji vsebini nedvomno je) moral. S tem je bila prekršena pravica Centra za socialno delo do pritožbe oziroma, ker pravilnik v drugem odstavku 14. člena možnost pritožbe izrecno izključuje, do sodnega varstva v skladu z drugim odstavkom 157. člena Ustave Republike Slovenije.

Iz teh razlogov navedenega sklepa Častnega razsodišča ni mogoče šteti za pravni akt, zato ga tudi ni mogoče razveljaviti ali odpraviti po pravni poti, ki jo pravni red v takšnih primerih predvideva. Sklep Razsodišča je zato pravno neobstoječ, to dejstvo pa bi lahko po mnenju Varuha človekovih pravic, glede na navedeno, ugotovil le organ, ki je nadrejen Razsodišču, torej Skupščina Socialne zbornice Slovenije, saj mora kot najvišji organ Zbornice skrbeti za zakonitost delovanja celotne organizacije in skrbeti za njen ugled. Ali je bil z odločitvijo Častnega razsodišča okrnjen ugled Zbornice, je seveda vprašanje, na katerega lahko odgovorijo pristojni organi Zbornice in ni bilo predmet postopka pri Varuhu človekovih pravic.

Zaradi teh razlogov Varuh človekovih pravic tudi ni posebej ocenjeval posameznih postopkovnih kršitev, ki jih je Razsodišču še očital Center za socialno delo. Pričakujemo, da jih bodo podrobno obravnavali pristojni organi Socialne zbornice Slovenije in na tej podlagi ocenili potrebo po morebitnih spremembah in dopolnitvah Pravilnika o delovanju Častnega razsodišča. Zato smo navedene ugotovitve in mnenje poslali tudi Socialni zbornici Slovenije, objavljene pa so tudi v glasilu Socialne zbornice Slovenije (Socialni izziv, št. 23, december 2005), vendar do datuma pisanja tega poročila nimamo informacij, kaj je bilo glede tega odločeno. 3.0-17/2005

26 - O ZAHTEVKU ZA VDOVSKO POKOJNINO ZPIZ ODLOČAL 18 MESECEV

Pobudnica, hrvaška državljanka s stalnim bivanjem v Republiki Hrvaški, je Varuha obvestila, da je 17. 3. 2004 vložila zahtevek za priznanje vdovske pokojnine po pokojnem možu, ki je užival pokojnino po slovenskih predpisih. Hrvaški nosilec zavarovanja je zahtevek odstopil ZPIZ v maju istega leta, ta pa ji je posredoval poziv, naj vlogo dopolni, kar je nemudoma tudi storila. Vse do 13. 7. 2005 Zavod ni odločil o zahtevku, na navedeni datum pa je bil pobudnici izdan nalog za izplačevanje akontacije.

Ko je ZPIZ pojasnjeval, zakaj o zahtevku še ni odločeno, se je skliceval predvsem na okoliščino, da gre za zahtevek, ki se rešuje po Sporazumu med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o socialni varnosti, kar pomeni, da je treba več časa za pridobitev potrebnih dokumentov in podatkov za izdajo odločbe o pravici. V odgovoru, ki ga je ZPIZ posredoval 19. 9. 2005, je bilo še navedeno, da bo Zavod pobudnici izdal dokončno odločbo o pravici do vdovske pokojnine v najkrajšem možnem času.

V začetnem obdobju uveljavitve sporazuma so bili dolgotrajni postopki odločanja o zahtevkih do neke mere razumljivi, če že ne opravičljivi, saj še ni bilo vzpostavljenih vseh poti za pridobitev vseh potrebnih podatkov in dokumentov za njihovo obravnavo. V letu 2004 in pozneje pa dolgotrajnost postopka ni več opravičljiva le z razlogi, ki jih navaja Zavod. 3.1-51/2005

27 - PRED POTEKOM ŠESTIH MESECEV PO MOŽGANSKI KAPI ZDRAVNIKI NE MOREJO VLOŽITI PREDLOGA ZA PRIZNANJE PRAVICE DO DODATKA ZA POMOČ IN POSTREŽBO

Pobudnica je navajala, da ZPIZ sploh ne obravnava predloga za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo materi, ki jo je zadela možganska kap. Zdravniku zavarovanke, ki je vložil predlog za uveljavitev pravice s predpisano medicinsko dokumentacijo, je ta predlog vrnila predsednica Invalidske komisije ZPIZ z navedbo, da je predlog za oceno stanja po pomoči pri bolnikih po ICV mogoče podati šele šest mesecev po nastanku bolezni ali po končani rehabilitaciji. Pri tem se predsednica sklicuje na določilo 20. člena Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov ZPIZ ter na sklepe simpozija Razširjenega strokovnega kolegija nevrološke klinike in posveta predsednikov IK z dne 25. 10. 2001.

Za takšno ravnanje predsednice IK nismo našli nobene pravne podlage, saj sklepa simpozija Razširjenega strokovnega kolegija nevrološke klinike in posveta predsednikov IK ni mogoče šteti za relevantno pravno podlago za odločanje o pravici iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravilnik v 20. členu med drugim določa, da zavarovančev osebni zdravnik lahko predlaga začetek postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ko ugotovi, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije.

V primeru obravnavane pobude je bilo iz vseh medicinskih izvidov razvidno, da gre pri zavarovanki za takšno prizadetost po drugi možganski kapi (gibljivo nesposobna, nezmožnost samostojnega hranjenja in oblačenja ter skrbi za osebno higieno), da nujno potrebuje celodnevno skrb in pomoč druge osebe.

V poizvedbi smo ZPIZ vprašali, zakaj Zavod o predlogu ni odločil z odločbo (predsednica IK je predlog vrnila osebni zdravnici zavarovanke z dopisom). Če bi namreč Zavod o predlogu odločil z odločbo, bi pobudnica, kot zastopnica zavarovanke, zoper njo lahko vložila pritožbo oziroma zahtevala sodno varstvo, če bi Zavod predlog zavrnil.

Zavod je ravnanje utemeljeval s tem, da je za obravnavanje predlogov zavarovancev po možganski kapi prevzel stališče Nevrološke klinike, da je primerno podati izvedensko mnenje šele po šestih mesecih od možganske kapi, ker je po možganski kapi pogosto potrebna določena medicinska rehabilitacija. Le če pri zavarovancu po možganski kapi po mnenju nevrologa ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja, kar pomeni, da je to trajno in se ne bo spremenilo kljub medicinski rehabilitaciji, pa mora invalidska komisija podati izvedensko mnenje, ali je pri zavarovancu podana potreba po pomoči in postrežbi drugega, za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, in to pred potekom omenjenega šestmesečnega roka. O takšnem stališču Zavoda so bili večinoma obveščeni osebni zdravniki, zato naj bi le izjemoma prihajalo do primerov, kot je obravnavan.

Zavod je menil, da je predsednica IK storila napako, ko je predlog vrnila osebnemu zdravniku zavarovanke. Napaka je bila odpravljena tako, da je Invalidska komisija podala izvedensko mnenje na podlagi prvotnega predloga osebnega zdravnika. Po podanem izvedenskem mnenju Invalidske komisije je o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo Zavod odločil z odločbo.

Pobudnica nas je obvestila, da je bila njeni materi priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. 3.2-25/2005

28 - NEIZVRŠLJIVOST PRAVNOMOČNE SODBE

Pobudnica ni soglašala z odločitvami organov ZZZS, ki ji niso priznali začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, in je zoper dokončno odločitev Zdravstvene komisije vložila tožbo pri delovnem in socialnem sodišču. Kljub svojemu občutku, da ni sposobna za delo, se je vrnila na delovno mesto, saj bi ji v nasprotnem primeru lahko delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Delovno in socialno sodišče je razsodilo, da je bila pobudnica v minulem letu začasno nezmožna za delo zaradi bolezni.

Ko smo Zavod vprašali, kako bo izvršil pravnomočno sodbo v obravnavanem primeru, je odgovoril, da je pravnomočna sodba zgolj ugotovitvene narave in je zato tudi ni mogoče izvršiti. Če lahko z odgovorom Zavoda z vidika veljavne zakonodaje soglašamo, pa se postavlja vprašanje smiselnosti zagotavljanja sodnega varstva pravice iz zdravstvenega zavarovanja, če sodbe tako ali tako ni mogoče izvršiti.

 Ta primer kaže, da posamezna področja niso urejena na način, ki bi zagotavljal uresničitev pravic, ki jih določa že ustava (pravica do zdravstvenega varstva). Odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov je ena izmed pravic, ki izhaja iz delovne zakonodaje, zakonodaja s področja zdravstvenega zavarovanja pa zagotavlja nadomestilo plače za tovrstno odsotnost in postopke ugotavljanja nezmožnosti za delo.

Postopki ugotavljanja nezmožnosti za delo so urejeni v ZZVZZ in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja na način, ki lahko zavarovanca pripelje v opisan položaj, in to ni dobro. Še bolj nesprejemljivo pa je, da zdravniška stroka tako različno presoja nezmožnost za delo, da pri isti zavarovanki ob enakih izvidih pristojna organa ZZZS (imenovani zdravnik in zdravstvena komisija) ugotovita, da je zmožna za delo, v sodnem postopku pa izvedenec zdravniške stroke ugotovi, da ni tako.

Pobudnici smo predlagali, naj presodi o možnosti, da zahteva od ZZZS povrnitev škode, če ji je ta nastala zato, ker je morala delati v času, ko je bilo po pravnomočni sodbi sodišča ugotovljeno, da za delo ni bila zmožna zaradi bolezni. Odškodninska odgovornost Zavoda bi se v tem primeru presojala po predpisih, ki urejajo to vrsto odgovornosti. Žal nimamo podatka, kako se je pobudnica odločila. 3.3-3/2005

29 - PRAVICA DO NADOMESTILA PLAČE DOJEČE MATERE MED HOSPITALIZACIJO OTROKA

Pobudnica je bila hospitalizirana na otroškem oddelku Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja kot doječa mati ob enoletnem otroku. Hospitalizirana je bila več dni, bolniški stalež pa so ji odobrili le za prvi in zadnji dan hospitalizacije. Navaja še, kako zelo težko je dobila kakršno koli informacijo glede uveljavljanja pravice. Vsak, na kogar se je obrnila, jo je napotil drugam. Zdravnica na oddelku imenovanih zdravnikov ji je pojasnila, da za doječe matere Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ne predvidevajo bolniškega staleža v primeru, kot je njen, ker naj bi se predvidevalo, da so doječe matere še na porodniškem dopustu. Končno je pobudnica vložila pri ZZZS pisni zahtevek za priznanje bolniškega staleža za ves čas hospitalizacije.

Glede opisane problematike ugotavljamo, da predpisi, ki urejajo začasno odsotnost z dela, to so ZZVZZ in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, v tem delu niso povsem jasni.

V ZZVZZ je urejena pravica do nadomestila zaradi nege družinskega člana, torej tudi otroka do sedmega leta starosti, in ob izpolnjevanju pogojev tudi za starejšega otroka (30. člen). Določilo prve alinee 81. člena zakona je mogoče razumeti tako, da o začasni nezmožnosti za delo zaradi nege odloča osebni zdravnik zavarovanca. Ni pa v zakonu izrecnega določila o pravici doječe matere, da je hospitalizirana skupaj z otrokom, kot to izhaja iz 40. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, in seveda tudi ne, ali ji v tem času pripada nadomestilo plače.

Pravila dajejo doječi materi, ki doji hospitaliziranega otroka, pravico do bivanja v bolnišnici. V delu Pravil, ki urejajo odločanje o začasni nezmožnosti za delo, pa ni določila, ki bi posebej urejal pravico do nadomestila konkretno za ta primer.

Menili smo, da je lahko prav ta, ne dovolj jasna ureditev razlog za težave, ki jih je navajala naša pobudnica. Teh težav pa ne bi imela, če bi bil v zakonu (30. člen) naveden konkretni razlog odsotnosti (dojenje hospitaliziranega otroka). Tudi ob sedanji ureditvi nismo videli razlogov za težave pobudnice pri uveljavljanju začasne zadržanosti z dela, ker nismo poznali razloga, zakaj se dojenje hospitaliziranega otroka ne more šteti za nego ožjega družinskega člana − otroka.

Takšno mnenje je bilo posredovano ZZZS, ki je pojasnil, da sedanja ureditev ne omogoča doječi materi s hospitaliziranim otrokom uveljaviti nadomestila za čas bivanja doječe matere v bolnišnici. Materi v tem primeru pripadata le pravica do bivanja s hospitaliziranim otrokom in kritje stroškov nastanitve in prehrane v tem času. Prvi in zadnji dan hospitalizacije pa taki materi pripada nadomestilo plače za čas bolniške odsotnosti zaradi spremstva, ne pa nege družinskega člana. 3.3-8/2005

30 - NEPRIMERNA VPRAŠANJA IMENOVANE ZDRAVNICE?

Pobudnica je navajala, da je bila povabljena k imenovani zdravnici ZZZS zaradi podaljšanja bolniškega staleža, pobudo pa je Varuhu posredovala zato, ker je menila, da je bilo vedenje zdravnice povsem neprimerno. Pobudnico naj bi vprašala, ali je ni sram biti na bolniški že štiri leta, kar naj sploh ne bi bilo res. Sledili naj bi vprašanji, koliko je pobudnica dobila odškodnine zase in avto (po prometni nesreči) in kolikokrat je hotela narediti samomor. Nato naj bi ji svetovala, naj da odpoved, če ne more delati, ali pa naj naredi samomor.

O navedbah pobudnice smo obvestili ZZZS in predlagali, naj temeljito prouči ravnanje zdravnice v tem primeru.

Iz odgovora ZZZS je bilo razvidno, da je pobudnica posredovala pritožbo z enako vsebino tudi na Zavod. Pritožbo so obravnavali in nanjo že odgovorili pred našo poizvedbo. Zavod pojasnjuje, da je bila pobudnica povabljena k imenovani zdravnici zaradi osebne predstavitve v postopku ugotavljanja pogojev za nadaljevanje odsotnosti z dela zaradi bolezni. Ko ji je imenovana zdravnica pojasnila, da ni več pogojev za osemurno dnevno bolniško odsotnost z dela, ampak le še za štiriurno, kot to izhaja iz opisa specialističnih izvidov nevrologa in fiziatra, se je pobudnica zelo burno odzvala (jokala, vpila, grozila s samomorom). Zdravnica je ocenila, da je bil tak odziv posledica zdravstvenega stanja pobudnice.

Iz pojasnil imenovane zdravnice in dostopne dokumentacije ZZZS ni mogel ugotoviti neprimerne obravnave, ker so se vprašanja zdravnice nanašala le na zdravstvene težave, ki so bile posledica zdravstvenega stanja zavarovanke, zdravnici pa so bila pomembna pri presoji utemeljenosti nadaljnjega bolniškega staleža. Ker so pri obravnavi pritožbe upoštevali, da je bila pobudnica prizadeta v postopku ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo zaradi drugačnega razumevanja in prepoznavanja sebe in okolice, zaradi zdravstvenega stanja, so se pobudnici pisno opravičili za prizadetost. Nezadovoljna z odgovorom in opravičilom je zahtevala osebni pogovor na Zavodu. Tega se je tudi udeležila in predlagala, naj ji Zavod izplača določeno odškodnino, kar pa je ta zavrnil.

Varuh človekovih pravic na podlagi navedb pobudnice in Zavoda ne more ugotoviti upravičenosti obravnavane pobude, ker je imel na voljo le navedbe obeh strani. Ni pa nobenega dvoma, da je pobudnica s prizadetostjo sprejela odločitev imenovane zdravnice o tem, da je sposobna za delo v polovičnem delovnem času, ker je bila sama pri sebi trdno prepričana, da ni sposobna za delo zaradi bolezni niti v krajšem delovnem času. Na možnost takšnega odziva bi morala biti imenovana zdravnica pripravljena in se nanj odzvati pomirjajoče. Mnenje, ki smo ga posredovali pobudnici, je bilo, da je Zavod z opravičilom pokazal pripravljenost razumeti njeno videnje in razumevanje dogajanja v postopku pred imenovano zdravnico. Zato bi bilo prav, da opravičilo sprejme. Tudi Varuh bi od Zavoda lahko zahteval le, da se ji opraviči za ravnanje imenovane zdravnice, če bi nesporno ugotovil vsa ravnanja imenovane zdravnice, ki jih je navedla v pobudi. Ne bi pa mogel odločati o morebitnem izplačilu odškodnine, ki jo je pobudnica zahtevala od Zavoda. 3.3-16/2005

31 - PRAVICA DO KAJENJA V BOLNIŠNICI

Zaposleni v eni od bolnišnic so nas opozorili, da Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov v celoti in popolnoma prepoveduje kajenje v vseh prostorih zdravstvenega zavoda, zato naj bi bil neupravičeno diskriminatoren. V odgovoru smo povzeli naše stališče, ki smo ga oblikovali ob obravnavi podobne pobude učiteljev v osnovni šoli.
Varuh ocenjuje, da je zakonodajalec z ZOUTI v skrbi za zdravje prebivalcev želel omejiti uporabo tobačnih izdelkov. To je gotovo zakonodajalčev legitimni cilj. Pomeni celo njegovo ustavno dolžnost, saj država mora zagotavljati zdravstveno varstvo vsakogar (temeljna pravica do zdravstvenega varstva iz 51. člena ustave). V tej težnji je legitimno, da skuša zakonodajalec vnaprej kar najbolj omejiti možnost nastanka zdravstvenih težav, zlasti takih, ki se kažejo v obliki težkih in kroničnih bolezni. Visoki stroški za zdravstvene storitve, ki v takšnih primerih nedvomno nastajajo, lahko posredno močno vplivajo tako na obseg kot zlasti tudi na kakovost zdravstvenih storitev za vse ljudi.
Za uporabo tobačnih izdelkov je že dolgo znano, da zelo slabo vpliva na človekovo zdravje in hkrati povzroča tudi težko obliko zasvojenosti. Razvada je objektivno gledano škodljiva, tako za osebo, ki se ji vdaja, kot tudi za družbo, ki mora večinoma prevzeti breme reševanja njenih posledic.
Zakonodajni ukrep poskuša najprej preprečiti vpliv uporabe tobačnih izdelkov, ki bi mu bili posamezniki podvrženi, če bi bili izpostavljeni tobačnemu dimu. V jeziku prava človekovih pravic je torej zakon namenjen varstvu temeljne človekove pravice do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave. Pripominjamo pa, da je treba nadalje upoštevati še en očiten in legitimen cilj ukrepa, namreč potrebo po zmanjševanju možnosti nastanka okoliščin, ki bi posameznike lahko navajale k uporabi tobačnih izdelkov. Med te okoliščine gotovo lahko štejemo tudi kajenje zdravstvenih delavcev, ki bi morali biti tudi v skrbi za lastno zdravje zgled drugim. Cilji zakonskega ukrepa so torej kurativne, predvsem pa tudi preventivne narave.
Menimo, da je DZ pri sprejemanju zakona primerno upošteval vse navedene vidike.
Upošteval je tudi to, da precejšni delež odrasle populacije predstavljajo kadilci in da ti lahko razumljivo čutijo prizadetost s poskusi omejevanja uporabe tobačnih izdelkov. Stališče kadilcev, ki menijo, da jim zakon krati pravico do svobodne izbire, kako premagovati vsakodnevni stres, je nedvomno legitimno. Čeprav pravice do kajenja kot take ni, ima vendarle bolj ali manj neposredno zaslombo v pravno varovanem položaju človeka kot osebe. Smiselno tako lahko ocenimo, da pobudniki zatrjujejo, da zakon posega v splošno svobodo ravnanja oziroma pravici do zasebnosti in do enakosti pred zakonom.
Ustava v 15. členu opredeljuje splošna pravila o dopustnosti poseganja v temeljne človekove pravice. Te se lahko omejuje le, kadar to izrecno dopušča Ustava, lahko pa se vanje pod določenimi pogoji posega tudi z zakonom. Zadnje je ustavno dopustno le, če je to nujno zaradi narave teh pravic ali kadar to zahteva vsebina drugih temeljnih človekovih pravic. Te so namreč že po Ustavi omejene s pravicami drugih. Tudi z vidika potrebe po natančnosti in predvidljivosti prava je tako razumljivo, da zakonodajalec ureja meje med pravicami. Te so stvar vrednostnega premisleka.
Državni zbor je moral torej pri svoji odločitvi o vsebini ZOUTI sprejeti vrednostno odločitev. Pri razmejitvi med pravicami je moral tehtati med vsemi ustavno zavarovanimi dobrinami. S tem je sprejel tudi odločitev o hierarhiji teh vrednot in se odločil, da je skrb za zdravje pomembnejša vrednota. Zato je tudi razumljivo, da so v vzgojno-izobraževalnih in zdravstvenih organizacijah ukrepi za preprečevanje uporabe tobačnih izdelkov strožji.
Ker so pobudniki želeli tudi pojasnilo glede možnosti za rešitev tega vprašanja, smo jim predstavili dve možnosti.
Prva je sprememba zakona. Na podlagi 88. člena Ustave Republike Slovenije imajo pravico predlagati zakone (tudi njihove morebitne spremembe ali dopolnitve) Vlada, Državni svet, vsak poslanec in najmanj pet tisoč volivcev. V primeru vložitve predloga za spremembo zakona seveda vnaprej ni gotovo, da ga bi Državni zbor tudi podprl oziroma spremenil. O tem bi bilo treba prepričati še večino poslancev.
Druga možnost je, da omenjeno razmejitev pravic oziroma tehtanje med pravno varovanimi vrednotami, kar je z zakonom opravil zakonodajalec, preizkusi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Po drugem odstavku 162. člena Ustave lahko da pobudo za presojo ustavnosti zakona vsakdo, ki ima neposreden pravni interes. To pomeni, da lahko preizkus pravne pravilnosti zakona predlaga vsakdo, ki dokaže, da zakonska ureditev konkretno in neposredno posega v njegov pravni položaj.
Pobudnike smo še opozorili, da izida morebitnega sodniškega tehtanja med vsemi naštetimi ustavno varovanimi vrednotami ni mogoče napovedati, ni pa zelo verjetno, da bi (tudi glede na primerljive evropske ureditve) Ustavno sodišče v celoti razveljavilo sporno določbo in tako v šolah in zdravstvenih zavodih vzpostavilo splošni režim uporabe tobačnih izdelkov v javnih prostorih. 3.4-7/2005

32 - STAREJŠA OBČANKA ZARADI OKUŽBE Z MRSA NE MORE V DOM

Na Varuha se je obrnila skrbnica starejše občanke, ki se je med zdravljenjem okužila z bakterijo MRSA, bolnišnica jo je želela čimprej odpustiti v domačo nego, vsi domovi za starejše pa so zavrnili sprejem, češ da nimajo ustreznih prostorov in opreme za nego takšnih bolnikov. Glede tega smo opravili poizvedbo na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, kateri zavodi imajo ustrezne oddelke in kje bi bilo mogoče zagotoviti prosto posteljo.

Ministrstvo pojasnjuje, da "za sprejem stanovalcev z okužbo MRSA ni omejitev, upoštevati pa je treba, da potrebujejo ti stanovalci primeren prostor in ustrezno obravnavo". V tovrstnih primerih je najpogosteje potrebna določena vrsta izolacije, na primer enoposteljna soba. S tem so tudi možnosti posameznih domov za sprejem tovrstnih bolnikov močno omejene.
Na naše posebno vprašanje Ministrstvo še odgovarja, da nima na voljo posebnih seznamov domov, ki bi lahko sprejeli bolnike s to okužbo, saj jih morajo načelno sprejeti vsi domovi, če izpolnjujejo navedene pogoje.

Glede na navedeno smo pobudnici predlagali, naj skuša težavo rešiti s sodelovanjem pristojnega centra za socialno delo. Ker nam pobudnica ni želela razkriti podatka, v kateri bolnišnici se je zgodila okužba, nismo mogli posredovati in opozoriti na nesprejemljivo ravnanje, da se želijo pri njih okuženega bolnika čimprej znebiti. Ker so okužbe z bakterijo MRSA čedalje pogostejše, smo opis tega primera uvrstili v letno poročilo kot opozorilo, da bolnišnice ne morejo svoje odgovornosti za okužbo prevaliti na bolnika, domovi za starejše pa tudi ne smejo takšnih kandidatov za sprejem preprosto zavračati brez utemeljenih razlogov. 3.4-8/2005

33 - ZAVRNITEV ZDRAVLJENJA ZARADI OKUŽBE S HIV

Na Varuha se je obrnil pobudnik, ki so mu zavrnili zdravljenje zob, ker je zdravnico predhodno seznanil, da je okužen z virusom HIV. Poleg težave, ki jo je navajal, je pobudnika skrbel tudi način, kako bomo pri Varuhu ravnali z njegovimi podatki, saj je bil upravičeno zaskrbljen, da se njegova identiteta ne bi razkrila. Pobudnika smo seznanili, da njegovo vlogo obravnavamo z vso dolžno skrbnostjo, še zlasti glede varstva osebnih podatkov. Zato v nasprotju z zahtevano prakso pisarniškega poslovanja njegovega pisma nismo vnesli v računalniško bazo podatkov, odgovorili pa smo mu po elektronski pošti.
Pobudnika smo seznanili z načinom poslovanja Varuha, ki mora najprej ugotoviti dejanski položaj in šele, ko povpraša tudi drugo stran v postopku ali sporu, lahko ugotavlja morebitne kršitve in tudi poda ustrezne predloge. Zato smo ga opozorili, da bi morali opraviti poizvedbo na zobozdravstveni ambulanti in zahtevati pojasnilo, zakaj je zobozdravnik odklonil zdravljenje. Zdravnik ima namreč na podlagi zakona v določenih primerih pravico odkloniti zdravljenje bolnika, vendar tega ne sme storiti zgolj zaradi določene diagnoze, tudi če ta dejansko pomeni povečano tveganje zanj. Pobudnik nam je dal izrecno soglasje za poizvedbo pri predstojniku zdravstvenega zavoda. Izvedeli smo, da je predstojnik že seznanjen s težavo in je tudi že ukrepal. Pogovoril se je s pobudnikovo zobozdravnico in jo opozoril, da njeno ravnanje ni sprejemljivo. Ker je bila zobozdravnica tik pred upokojitvijo, je predstojnik menil, da morebitne disciplinske sankcije ne bi bile primerne, s čimer smo soglašali, še zlasti, ker je bila zobozdravnica pripravljena nadaljevati zdravljenje bolnika.
Pobudniku smo sporočili, da je njegova težava rešena, seznanili pa smo ga tudi z možnostmi pritožbe na strokovne organe Zavoda ali Zdravniške zbornice Slovenije, vendar bo v tem primeru težko varovati tajnost njegove identitete. Poleg tega smo mu še svetovali, naj tudi vnaprej zdravnika opozori na svojo diagnozo, saj je to njegova zakonska dolžnost, kakor je zdravnikova, da zaradi tega razloga ne zavrne njegovega zdravljenja. Ker se pobudnik ni več oglasil, sklepamo, da je bila težava zdravljenja uspešno rešena. 3.4-9/2005

34 - PODELITEV KONCESIJE ZA OPRAVLJANJE ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI

Pobudnica se je pritožila, da že več mesecev čaka na podelitev koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, vendar občina sploh ne odgovori na njeno vlogo. Občina naj bi v preteklosti nekaterim koncesijo podelila, njej pa ne. Zato meni, da jo občina pri podelitvi koncesije neupravičeno diskriminira. Pobudnica je tudi že vložila pritožbo zaradi molka organa, postopek pa še ni končan.

Ker Varuh v odprte pravne postopke praviloma ne posega, smo pobudnici sporočili svoje stališče glede očitka diskriminacije pri odločanju. Pravico do koncesije za opravljanje določene dejavnosti je mogoče pridobiti le po postopku, ki ga določa zakon, saj to ni pravica posameznika, ki bi jo od oblastnih organov lahko zahteval kadarkoli. Zato bi moral biti po  Zakonu o javnih naročilih za dodelitev koncesije na določenem področju objavljen javni razpis, ki bi omogočil vsem zainteresiranim, da v medsebojni konkurenci ob izpolnjevanju pogojev pridobijo koncesijo in sklenejo koncesijsko pogodbo. Ker takšnega razpisa pobudnica ni omenila, smo predvidevali, da je na občino naslovila vlogo za pridobitev koncesije, ki sploh ni bila razpisana. Menimo, da v tem primeru občini ni treba ugoditi vlogi in podeliti koncesije, ampak mora vlogo obravnavati po Zakonu o splošnem upravnem postopku in o njej odločiti v zakonskem roku, ki je največ dva meseca. Zato smo kot pravilno ocenili , da se je pobudnica pritožila zaradi molka organa, menimo pa, da pritožbeni organ ne bo mogel o pritožbi odločiti meritorno, torej v smislu, da bi podelil koncesijo.

Po Zakonu o zdravstveni dejavnosti koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti z odločbo podeli občinski oziroma mestni upravni organ, pristojen za zdravstvo, s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravstvo, če obstaja potreba po zagotovitvi ustrezne preskrbljenosti z zdravstvenimi storitvami v občini ali mestu. Torej, če ima občina, skladno z merili, ki veljajo za vzpostavitev mreže javne zdravstvene službe, zadoščene potrebe po zdravstveni dejavnosti, tudi ni potrebe po podelitvi koncesije. Zato je pristojnost občine, da ugotovi potrebe in razpiše koncesijo za opravljanje določenih zdravstvenih dejavnosti oziroma storitev, zunaj tega postopka pa po našem mnenju koncesije ni mogoče podeliti, čeprav posameznik ali pravna oseba izpolnjujeta vse predpisane pogoje za opravljanje dejavnosti. Občina se lahko popolnoma samostojno odloči, kako bo zagotovila izvajanje javne službe, torej bodisi prek javnega zavoda ali prek zasebnika s koncesijo. Pri tem ne moremo ocenjevati dosedanjih postopkov dodelitve koncesij, saj nismo pristojni za oceno zakonitosti posameznih postopkov, poleg tega pa tudi nimamo na voljo vseh potrebnih podatkov.

Iz tega izhaja, da bi bilo posredovanje Varuha človekovih pravic utemeljeno le glede odločanja občinskega organa o vlogi pobudnice, vendar pa o tem že poteka pritožbeni postopek, zato se Varuh v takšen postopek v skladu z zakonom ne vmešava. Pobudnico smo povabili, naj nas seznani z odločitvijo pritožbenega organa oziroma morebitno zamudo pri odločanju, vendar se ni več oglasila. 3.4-17/2005

35 - PRAVICA PAVZERJA DO IZBIRE OSEBNEGA ZDRAVNIKA

Pobudnik je v zdravstvenem domu za študente izbral osebnega zobozdravnika, v tem letu pa nima statusa študenta (pavzira). Med vikendom ga je začel boleti zob, zato je obiskal dežurno ambulanto ZD za študente, kjer mu je dežurni zobozdravnik odprl plombirani zob, ugotovil, da gre za vnetje, in vstavil zdravilo. Po koncu vikenda se je želel dogovoriti z izbranim osebnim zobozdravnikom za nadaljevanje zdravljenja zoba. Ta je zdravljenje odklonil s pojasnilom, da nima statusa študenta; dobil je še nasvet, naj poišče drugega zobozdravnika. Tega je skušal tudi poiskati, vendar do jeseni ne vpisujejo novih pacientov, čakalna doba pa je tri mesece po vpisu.

Ravnanje osebnega zobozdravnika je bilo po našem mnenju neskladno s predpisi s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, o čemer smo pisno obvestili zdravstveni dom.

ZZVZZ določa, da ima zavarovana oseba pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja po tem zakonu pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda, določena je tudi pravica do izbire osebnega zobozdravnika. Način uresničevanja pravice do proste izbire zdravnika (zobozdravnika) in zdravstvenega zavoda urejajo tudi Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, v katerih pa nismo našli podlage za odklonitev pravice zavarovancu do osebnega zobozdravnika, če ta nima statusa študenta. Ker Varuh človekovih pravic praviloma ne razlaga predpisov, smo ZZZS zaprosili za njihovo mnenje upravičenosti ravnanja osebnega zobozdravnika ZD za študente, ki je zavarovanca odklonil zgolj zato, ker nima statusa študenta.

Še preden je ZZZS pritrdil Varuhovemu stališču, da ravnanje zobozdravnika v ZD za študente nima podlage v veljavni zakonodaji, je direktorica ZD sporočila, da so pobudnika obvestili, naj se nemudoma oglasi pri izbranem zobozdravniku, da bosta lahko nadaljevala zdravljenje. 3.4-19/2005

36 - VROČITEV ODLOČBE O POSTAVITVI SKRBNIKA ZA POSEBEN PRIMER

Na Varuha se je obrnil pobudnik, ki je zatrjeval, da je CSD kršil pravice njegove matere, ki ji je z odločbo postavil skrbnika za poseben primer, odločbe pa ji sploh ni vročil, ampak jo je vročil le imenovanemu skrbniku (pobudnikovemu bratu). Ta je odločbo že izvršil in pobudnikovi materi zagotovil institucionalno varstvo v domu starejših. Pobudnik je zatrjeval še, da je mati vložila pritožbo zoper to odločbo takoj, ko je on zanjo izvedel, MDDSZ pa o pritožbi še ni odločilo kljub poteku roka, ki ga določa ZUP.
Ker smo ocenili, da bi v tem primeru lahko ugotovili kršitev pravice do pritožbe, smo pristojni CSD zaprosili za pojasnitev konkretnih okoliščin primera in za pojasnilo, kakšna je splošna praksa vročanja odločb o postavitvi skrbnika za posebni primer. Zastavilo se nam je namreč vprašanje, ali ni z vročitvijo zgolj (predvidenemu, saj odločitev še ni pravnomočna) skrbniku dejansko opravilna sposobnost posameznika omejena še pred pravnomočnostjo odločbe. Zanimalo nas je še, kako je v tem primeru zagotovljena ustavna pravica do pritožbe in sodnega varstva, saj posameznik sploh ni bil seznanjen z odločbo, ki neposredno posega v njegove pravne interese in pravni položaj.
Na našo poizvedbo nam je Center za socialno delo opisal konkretne razloge za odločitev o skrbniku, saj je psihiater ugotovil, da mati pobudnika ni več sposobna za samostojno življenje in potrebuje stalno skrb in nego. Ti razlogi so bili tudi utemeljeni v odločbi. Center in MDDSZ sta še odgovorila, da v evidenci nimajo nikakršne pritožbe. Ker nam je pobudnik poslal tudi fotokopijo povratnice, ki dokazuje poslano pošto, smo še enkrat pozvali CSD, naj preveri, kje bi pritožba lahko bila, saj je bilo iz povratnice razvidno, da je bila pošta naslovljena na CSD. Šele po tem posredovanju so na Centru pobudnikovo pritožbo našli, vendar ne v upravnem spisu, v katerem je bilo odločeno o posebnem skrbniku, ampak v posebni mapi pri enem od strokovnih delavcev.
V telefonskem pogovoru smo strokovno delavko Centra opozorili, da je treba vprašanje rešiti pravno, torej zagotoviti pravilno vročitev odločbe in seveda tudi odločitev o vloženi pritožbi. Vendar se je pobudnik še enkrat obrnil na Varuha, saj ni razumel, zakaj je bila na odločbi, ki je bila vročena njegovi materi, klavzula o pravnomočnosti, obenem pa ji je bila v pravnem pouku dana pravica do pritožbe. Po dodatni poizvedbi se je izkazalo, da je Center vročil zgolj kopijo že pred časom izdane odločbe, na kateri so pozabili izbrisati potrdilo o pravnomočnosti. Ocenili smo, da takšne navedbe stranki v postopku ne vzbujajo zaupanja v pravo in ne izkazujejo pravilnega upravnega postopanja organa, ki opravlja javna pooblastila.
Center nas je še seznanil, da je ravnal po 242. členu ZUP, in odločbo naknadno vročil materi pobudnika, ki pa se zoper njo ni pritožila. Center je izdal tudi sklep o popravi pomote na potrdilu glede pravnomočnosti odločbe.

Varuh meni, da delo CSD glede pobudnikove pritožbe ni bilo primerno, saj morajo imeti državni organi oziroma organi, ki izvajajo javna pooblastila, vzpostavljene ustrezne evidence o prispeli pošti in morajo v vsakem trenutku vedeti, v kakšni fazi upravnega postopka je določena zadeva. V konkretnem primeru je bila pritožba že ves čas (pravilno) vložena pri Centru, vendar nepravilno vpisana oziroma vodena.

Svoje ugotovitve smo posredovali tudi CSD, ki je zagotovil, da bo izboljšal svoje poslovanje.

Ker je pobudnik vztrajal, da mora o njegovi pritožbi odločiti Ministrstvo, smo mu pojasnili, da je CSD v skladu z zakonom popravil napake v postopku, na katere je upravičeno opozarjal. Zato tudi ni več razlogov, da bi o njegovi pritožbi odločal drugostopenjski organ − Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, saj je bilo o vsebini pritožbe dejansko odločeno tako, kot je navedeno. 3.4-27/2005

37 - NEZADOVOLJSTVO Z DELOM STROKOVNE DELAVKE

Pobudnica nas je poklicala in pojasnila, da je hudo bolna, brez denarja in v postopku ocene preostale delovne zmožnosti na ZPIZ. Z odnosom strokovne delavke na CSD ni bila zadovoljna. Pritožbi smo prisluhnili in poklicali strokovno delavko CSD. Ta nam je nekatere navedbe potrdila, menila pa je, da je gospa morda preveč občutljiva. Zgladili smo nesporazume in dosegli, da je gospa takoj, še isti dan, dobila naročilnico za trgovino, o njeni pravici do izredne denarne pomoči pa je bilo odločeno v najkrajšem mogočem času. Pobudnica se je na CSD dogovorila tudi o svetovalnih pogovorih s psihologinjo. Prav tako smo opravili pisno poizvedbo na ZPIZ in pobudnico seznanili z odgovorom. 3.5-6/2005

38 - NAPAKA CSD PRI NAKAZILU POMOČI

Pobudnica je bila v hudi stiski, saj denarna socialna pomoč po pomoti ni bila izplačana. Poklicali smo direktorico CSD in predlagali, naj pobudnici izplačajo znesek denarne pomoči takoj, saj je napako pri izplačilu zakrivil CSD. Center je napako popravil in pobudnici nemudoma izplačal manjkajoče nakazilo. 3.5-15/2005

39 - PRAVICA SESTER DO STIKOV

Pobuda se nanaša na onemogočanje stikov med starejšima sestrama. Ena od njiju živi pri hčeri in zetu, ki stikov med sestrama ne dovoli. Na naše posredovanje je Center skušal ukrepati v skladu s svojimi pooblastili, vendar zet ni dovolil strokovnim delavcem CSD vstopa v stanovanje. To se je ponovilo tudi ob poskusu policije, da bi jih na takšno ravnanje opozorila. Ena od sester je že sprožila sodni postopek, vendar sodišče Centra za socialno delo do zdaj še ni zaprosilo za mnenje. Strokovna delavka CSD je kljub težavam vztrajala, zato ji je, ko zeta ni bilo doma, uspelo vstopiti v stanovanje. V pogovoru z gospo je ugotovila, da je ta že tako dementna, da ne razume pomena vprašanj in na vsako odgovarja z da. Tako ni bilo mogoče z gotovostjo oceniti, ali si stike s sestro dejansko želi ali ne. Čeprav se je ob obisku pokazalo, da za gospo skrbijo dobro, ostaja odprto vprašanje, kako v danem položaju zagotoviti sestrama pravico, da se ob koncu svoje življenjske poti lahko srečujeta. 3.5-26/2005

40 - OBVESTILO CSD JE REŠILO TEŽAVO

Uspešno smo posredovali ob pobudi stanovalcev hiše v središču Ljubljane, kjer je starejši stanovalec živel v skrajno zanemarjenem stanovanju, iz katerega se je širil neznosen smrad. Opozorili smo CSD, ki z razmerami ni bil seznanjen. Po našem opozorilu je CSD organiziral akcijo čiščenja stanovanja in se z gospodom dogovoril za pomoč na domu. Stanovalci bloka so se nam posebej zahvalili. 3.6-2/2005

Uspešno je bilo tudi naše posredovanje v primeru mladega dekleta, ki je bilo brez vseh sredstev za preživljanje in brez stanovanja. Na podlagi našega posredovanja so se zadeve začele urejati tako na CSD (svetovanje, denarna socialna pomoč, urejanje premoženjskih vprašanj oziroma stalnega prebivališča pri sorodnikih) kot na ZRSZ (iskanje zaposlitve). 3.5-24/2005

Posredovanje je bilo uspešno tudi pri gospe, ki je bila pod skrbništvom CSD in je živela v stanovanju, kjer so bili ščurki. Na naše posredovanje je stekel na sodišču postopek za vrnitev opravilne sposobnosti, ki ji je bila vrnjena. CSD je gospe pomagal tudi pri zamenjavi stanovanja. 3.6-5/2005

41 - CSD POTREBOVAL SPODBUDO

Uspešno smo posredovali pri pobudnici, ki je živela na kmetiji v zelo slabih razmerah (brez vode za umivanje, v mrazu ipd). Na naše posredovanje je CSD začel intenzivno iskati namestitev v enem od socialnih zavodov in jo v zelo kratkem času tudi našel. 3.7-1/2005

42 - NEDOSLEDNOSTI MDDSZ PRI ODPOVEDI KONCESIJSKE POGODBE

Obravnavali smo pobudo zaradi nejasnosti, ki jih je povzročila vsebina obvestila MDDSZ; to se je nanašalo na odvzem koncesije za posredovanje del dijakom in študentom. V navedenem dopisu Ministrstvo ugotavlja, da koncesionar kljub večkratnim pozivom ne izpolnjuje svojih finančnih obveznosti iz koncesijske pogodbe in da opravlja dejavnost tudi na lokaciji, ki se tam ne bi smela opravljati. Kršitev Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje (Ur. list RS, št. 48/99) je ugotovil tudi Inšpektorat za delo pri inšpekcijskih pregledih. Iz obvestila izhaja, da je bila koncesionarju koncesija v celoti odvzeta, določili so rok za dokončanje poslov in prepovedali eno od ključnih upravičenj iz koncesije − možnost izdajanja napotnic za opravljanje del študentom in dijakom. Po Pravilniku (in vsebini koncesijske pogodbe) so to posledice, ki se navezujejo na časovno obdobje, ki sledi dnevu odvzema koncesije. Ker koncesijsko razmerje za posredovanje del dijakom in študentom obstaja le na podlagi veljavne koncesijske pogodbe, ima odvzem koncesije pravno tehnično naravo obvestila o razdrtju pogodbe. Kljub izrecni navedbi, da Ministrstvo koncesionarju "v celoti odvzema koncesijo", v obvestilu navaja, da koncesijska pogodba vendarle velja do datuma, ki sovpada z rednim potekom njene veljavnosti. Vsebina obvestila zato ni bila jasna, zlasti pa ni bilo mogoče razbrati datuma odvzema koncesije. "Civilnopravna" izjava volje se vsebinsko ni skladala z izraženim namenom enostransko razdreti pogodbo. Zato je mogoče sklepati, da smisel obvestila ni bil le posredovanje volje, da koncesijska pogodba ne bo podaljšana (oz. razdrta z odložnim rokom, ki sovpada s potekom njene veljavnosti). Očitno je bil namen Ministrstva vsebinsko poseči v vsebino koncesijskega razmerja.

Iz vsebine obvestila o odvzemu koncesije koncesionar ni mogel jasno razbrati svojega pravnega položaja. Koncesija naj bi mu bila v celoti odvzeta (koncesijsko razmerje je prenehalo), hkrati pa naj bi koncesijska pogodba ostala v veljavi. Če bi bila koncesija odvzeta, bi moral začeti teči rok za dokončanje poslov. Če pa naj bi koncesijska pogodba ostala v veljavi (oziroma bi bila koncesija odvzeta s potekom veljavnosti pogodbe), ni videti podlage za prepoved koncesionarju glede ključnega dela upravičenja za opravljanje koncesijske dejavnosti. Ministrstvo nas je obvestilo, da so naknadno »nekoliko vsebinsko odstopili od prvotnega obvestila in prestavili začetek v prvotnem dopisu postavljenega roka za dokončanje poslov«, vendar to vzbuja le dodatne pomisleke.

Tako kontradiktorna vsebina obvestila ni le vsebinsko sporna, je tudi nezdružljiva z načeli pravne države, ki zahtevajo jasnost in predvidljivost učinkov pravnih aktov. MDDSZ smo posredovali mnenje, da v danem primeru ni pravne podlage, da bi koncedent v obvestilu o odvzemu koncesije samostojno urejal vsebino koncesijskega razmerja. S takim obvestilom ni mogoče enostransko spreminjati vsebine koncesijske pogodbe, saj je skladno z določili Pravilnika v njegovi naravi le enostranska izjava volje, da koncesijsko razmerje (koncesijska pogodba) preneha. Na podlagi podatkov, s katerimi razpolagamo, nismo mogli presoditi, ali in kako je takšno ravnanje MDDSZ vplivalo na dejansko poslovanje družbe, vendar tega vpliva ni mogoče izključiti.

V drugem delu iste pobude smo obravnavali ravnanje Inšpektorata za delo. V inšpekcijskem postopku je bila izrečena ustna odredba o prepovedi izvajanja dejavnosti družbe na sporni lokaciji. V zapisniku o opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu je še navedeno, da bo v primeru nespoštovanja odredbe izdana odločba. Ta ni bila izdana po določilih ZUP, ni bila izdana niti potem, ko so bile vnovič ugotovljene istovrstne nepravilnosti. Pri inšpekcijskih pregledih ni bil navzoč zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec družbe.

MDDSZ smo posredovali mnenje, da bi moral inšpektor, po ZIN, pisno pozvati zakonitega zastopnika družbe, naj se v postavljenem roku opredeli do ugotovljenih dejstev in okoliščin. Ni tudi videti, zakaj bi bili izrečeni ukrepi nujni in neodložljivi, s čimer bi bili izpolnjeni pogoji za izrek ustne odločbe. Presodili smo tudi, da bi moral inšpektor izdati pisno odločbo o ugotovljenih nepravilnostih in odrejenih ukrepih. Šele takšno postopanje daje zavezancu možnost učinkovite uporabe pravnih sredstev. 4.0-11/2004

43 - DELO NA ČRNO V JAVNEM ZAVODU

Pobudnik je dvanajst let delal v javnem zavodu na podlagi avtorske pogodbe. Od 1. 1. do 6. 2. 2005 je delo opravljal celo brez kakršnekoli pogodbe. Po mesecu dni dela na črno so mu ponudili v podpis podjemno pogodbo, vendar je, tako kot še 17 drugih sodelavcev, podpis odklonil. Posledično je bil po telefonu seznanjen, da je na seznamu 18 delavcev, ki nimajo več vstopa v prostore zavoda.

Zahtevali smo poročilo IRSD, ki je v inšpekcijskem nadzoru ugotovil več nepravilnosti. Zoper delodajalca je ukrepal s plačilnimi nalogi zaradi oviranja opravljanja nalog inšpekcijskega nadzora in z odločbo o prekršku zaradi zaposlovanja na črno ter sklepanja podjemnih pogodb v nasprotju s predpisi. Od delavcev, ki so pri delodajalcu opravljali delo brez pravne podlage, je bila le z eno delavko sklenjena pogodba o zaposlitvi, s štirimi delavci so bile sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju, drugi pa dela pri delodajalcu ne opravljajo več. Ti so vložili tožbe pri pristojnem sodišču; to je osmim delavcem ugodilo, vendar se je delodajalec zoper odločitev sodišča pritožil. 4.0-2/2005

44 - DELOVNE RAZMERE DELOVNIH INVALIDOV

Pobudnik je v imenu več delovnih invalidov zatrjeval nevzdržne delovne razmere. Vodja naj bi samovoljno določal delovni čas, delavcem nalagal naporno nočno delo, jih pogosto razporejal na delo ob nedeljah in praznikih; pri tem je bil pobudnik prepričan, da imajo invalidi III. kategorije zakonsko pravico do prostih vikendov. Osebni odnos vodje je bil skrajno slab, grob, nespoštljiv in priganjaški. Čeprav so delavci vodjo večkrat opozorili na kršenje pravic, se razmere niso spremenile.

IRSD je na podlagi naše poizvedbe pri delodajalcu opravil inšpekcijski nadzor. Glede delovnih razmerij sta bili v inšpekcijskem nadzoru ugotovljeni dve nepravilnosti, in sicer:
- dve delavki, invalidki II. kategorije s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, delata po štiri ure na dan, kar ni pravilno, ker je pri delodajalcu sprejet kot poln delovni čas 39 ur na teden in ne 40 ur;
- istima delavkama je bil dan tedenskega počitka zagotovljen le v 14 dneh, ne pa vsak teden, kot to določa zakon.

V zvezi s tema nepravilnostima je inšpektorica delodajalcu izdala ureditveno odločbo, drugih kršitev delovnopravne zakonodaje pa ni ugotovila.

V inšpekcijskem nadzoru varnosti in zdravja pri delu je inšpektor delodajalcu izdal odločbo, s katero je odredil, da izjavo o varnosti dopolni z oceno tveganja pri ročnem premeščanju bremen z upoštevanjem določil Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen.

Pobudniku smo še pojasnili, da osebni odnos vodje do delavcev ne more biti stvar inšpekcijskega nadzora, še manj poseganja Varuha. Le odkriti pogovori in morebitna pomoč sindikata lahko prispevajo k izboljšanju tega odnosa. 4.1-3/2005

45 - SPOŠTOVANJE SKLEPA O KRAJŠEM DELOVNEM ČASU ZARADI STARŠEVSTVA

Pobudnica se je pritožila, da delodajalec – javni zavod − ne spoštuje izdanega sklepa o krajšem delovnem času, ki ga je uveljavila zaradi starševstva na podlagi prvega odstavka 48. člena ZSDP. Njen delavnik je šest ur dnevno oziroma trideset ur tedensko, in ne več, kot od nje zahtevajo. Navajala je, da z možnostjo podaljšanja delovnega časa ni bila seznanjena in da mora opravljati tudi dežurstva ob sobotah, nedeljah in praznikih.

Direktorica zavoda je v odgovoru na poizvedbo poudarila, da se zaradi neenakomerno razporejenega delovnega časa zakonsko določeni fond delovnih ur ugotavlja trimesečno, uravnava pa letno. Morebitni presežek opravljenih ur se v naslednjem trimesečju poravna tako, da se nadomesti z odsotnostjo z delovnega mesta. Enaka ureditev velja za vse delavke, torej tudi za pobudnico, ki je v februarju izkoristila presežek ur iz decembra in januarja. Z razlogi za daljši delavnik je bila delavka seznanjena in se je z njim strinjala. V zvezi z dežurstvom je pojasnila, da na zavodu dežurstvo še ni organizirano. Gre le za razpored dela med 6. in 22. uro vse dni v tednu, saj je delo, ki ga izvajajo, specifično. Potrebe po tovrstnih storitvah v Ljubljani so velike, a jih zaradi kadrovskih težav zavodu ne uspe zadovoljiti. Iz tega razloga je treba delo organizirati z neenakomerno razporeditvijo delovnega časa in tudi v času, ki za delavca ni vedno najbolj ugoden.

Po pridobitvi dodatne dokumentacije smo direktorici sporočili, da smo v postopkih in v izdanem sklepu o krajšem delavniku ugotovili pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba odpraviti. Pojasnili smo, da je po ZDR zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov delovni čas lahko razporejen neenakomerno, a v konkretnem primeru bi morala pri tem upoštevati tudi zakonske določbe, ki varujejo starševstvo. Za podaljšanje delovnega časa bi morala pridobiti pisno soglasje delavke. Iz odgovora direktorice namreč ni bilo razvidno, kakšna stopnja strinjanja za daljši delavnik je bila z delavko dosežena, niti kako je bilo to izraženo. Priporočili smo, da izdani sklep dopolni in ga dosledno spoštuje, tudi v točki, ki je določala plačo delavke za vsak mesec po dejansko opravljenih delovnih urah, ne pa kompenzacijo.

Pobudnici smo svetovali, naj skuša težave najprej rešiti sporazumno z vodstvom zavoda, če pa to ne bo mogoče, smo jo napotili na pristojno inšpekcijo. Z nasvetom smo seznanili tudi direktorico. 4.1-10/2005

46 - ALI JE INŠPEKTOR UKREPAL?

Pobudnik je zatrjeval, da mu delodajalka krši pravice iz delovnega razmerja in da pristojni inšpektor za delo ni ukrenil nič v zvezi z njegovo prijavo kršitev pravic, niti s prijavo, da njegova delodajalka zaposluje na črno. Kršitve, ki jih je navajal, so bile predvsem neizplačana plača za september 2004, neizplačano nadomestilo plače zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni za januar 2005, neizplačani regres za letni dopust za leto 2004, že pet let pa naj zanj ne bi bili plačani prispevki za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje.

Vse te kršitve je prijavil inšpektorju za delo, ki mu je svetoval, naj si poišče drugo delo, potem pa od delodajalke iztoži tisto, kar mu dolguje. Pobudnik je ravnanje delodajalke prijavil še drugemu inšpektorju za delo, ki pa tudi ni nič ukrenil.

Iz odgovora IRSD na našo poizvedbo je bilo razvidno, da pobudnikove navedbe o neukrepanju inšpekcije niso bile točne. Na podlagi prijave je bil pri pobudnikovi delodajalki večkrat opravljen inšpekcijski nadzor in ugotovljenih je bilo več nepravilnosti. Vendarle se je delodajalka dokaj spretno izmikala obveznostim, ki jih ji je naložil inšpektor. Zaradi tega je pristojni inšpektor zoper družbo in njeno odgovorno osebo izrekel mandatno kazen zaradi zaposlitve na črno, družbi pa izdal tudi ureditveno odločbo, s katero ji je naložil ustrezno ureditev evidenc. Ker je bilo v poznejših inšpekcijskih nadzorih ugotovljeno, da delodajalka ni izvršila obveznosti, ki jih je naložil inšpektor, je ta uvedel postopek o prekršku zaradi oviranja inšpekcijskega nadzora in (ne)vodenja ustreznih evidenc s področja dela.

Glede navedb kršitev posameznih pravic (neizplačilo plače, nadomestila in regresa) je inšpektor pobudniku v okviru strokovne pomoči pojasnil možnosti, ki jih določa zakon za izpolnitev pravic oziroma drugih oblik ukrepanja (tožba, možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR itd). Glede nadzora plačevanja prispevkov za socialno varnost pa je inšpektor zadevo odstopil pristojnemu davčnemu organu.

Varuh je v obravnavani pobudi presodil, da je Inšpektorat za delo izvedel številne aktivnosti v zvezi s prijavo kršitev pravic iz delovnega razmerja. Res pa je, da so bili ukrepi taki, da za pobudnika ne pomenijo možnosti neposredne izterjave premalo plačanih plač oziroma plačila prispevkov. Takega ukrepanja inšpektorja zakonodaja ne omogoča, kar je škoda. Po ZDR je le sodišče pristojno odločati o tožbah zaradi premalo izplačanih dajatev, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi. 4.1-11/2005

47 - KRŠENJE PRAVIC IZ DELOVNEGA RAZMERJA V INVALIDSKEM PODJETJU

Naše posredovanje in posledičen nadzor IRSD sta precej spremenila delovne pogoje in odnose v invalidskem podjetju. Pritožbe pobudnikov v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu ter kratenjem pravic iz delovnega razmerja so bile utemeljene. Zaradi zagotovitve odprave nepravilnosti je inšpektorica delodajalcu izdala ureditveni odločbi in ob preverjanju ugotovila, da je delodajalec že pristopil k odpravi nepravilnosti glede varnosti in zdravja pri delu. Inšpektorica je z ureditveno odločbo zahtevala tudi odpravo nepravilnosti s področja delovnih razmerij. Zahtevala je, da se v efektivni delovni čas všteva tudi čas priprave na delo, preoblačenje, kopanje, prevzem in predaja dela. 4.1-39/2005

48 - REGRES ZA LETNI DOPUST OSEBAM NA JAVNIH DELIH

Konfederacija sindikatov 90 Slovenije je predlog za dopolnitev ZZZPB, s katerim se je obrnila na MDDSZ, posredovala tudi Varuhu človekovih pravic. Po predlogu naj bi brezposelnim osebam, ki so vključene v javna dela, priznali pravico do regresa za letni dopust.

V dopisu MDDSZ smo poudarili naslednje:
- tudi pri javnih delih gre za delovno razmerje, saj brezposelne osebe sklenejo z delodajalcem − izvajalcem javnih del pogodbo o zaposlitvi,
- pri sklepanju pogodbe je treba upoštevati posebnosti, določene z ZZZPB,
- po tem zakonu se za brezposelne osebe, vključene v javna dela, uporabljajo predpisi o delovnih razmerjih, ki urejajo delovni čas, odmore in počitke, nočno delo, minimalni letni dopust, varnost in zdravje pri delu ter posebno varstvo delavcev; določeni so pravica do plače, povrnitve stroškov prevoza in prehrane ter do vključitve v program usposabljanja in izobraževanja,
- ZDR izrecno določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače.

Stališče, da ZZZPB taksativno določa pravice, ki so lahko predmet urejanja v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje javnih del, ne vzdrži, saj med njimi ni npr. drugih odsotnosti z dela, nadomestila plače, disciplinske in odškodninske odgovornosti, ki nedvomno veljajo tudi za osebe na javnih delih. In če je tako, ni videti, zakaj delavcu na javnih delih ne bi šla pravica do regresa za letni dopust, saj mu je pravica do minimalnega letnega dopusta izrecno priznana. Obravnavano vprašanje bi bilo mogoče rešiti tako, da se uveljavi ustrezna interpretacija predpisov. Če argumenti za to niso dovolj trdni ali če bi bila nujna izrecna ureditev zaradi morebitne določitve višine regresa, pa smo izrazili podporo predlogu Konfederacije sindikatov 90 Slovenije, da se ustrezno dopolni ZZZPB.

V odgovoru na ta dopis je MDDSZ navedlo, da javna dela zahtevajo posebno urejanje pogodbe o zaposlitvi oziroma imajo pogodbe o zaposlitvi predpisane posebnosti. Vsebino te pogodbe ZDR ni izrecno uredil, glede posebnosti pa napotuje na ZZZPB.

Za ureditev pravice do regresa za letni dopust udeležencem javnih del bo MDDSZ v predlog sprememb ZZZPB, ki je v pripravi, vključilo predlog Konfederacije sindikatov 90 Slovenije. S spremembami zakona bodo udeleženci javnih del upravičeni do izplačil regresa za letni dopust. 4.2-17/2005

49 - PRAVICA BREZPOSELNE OSEBE DO VPOGLEDA V SPIS IN DO IZOBRAŽEVANJA

Pobudnica je navajala, da ji je ZRSZ onemogočal vpogled v nekatere podatke iz njenega spisa (npr. v memo) in zavrnil njeno vlogo za vključitev v program aktivne politike zaposlovanja (v Program 10.000+). Zoper odločitev se je pritožila.

Po našem posredovanju je ZRSZ pobudnici takoj omogočil vpogled v listine. Dokaj hitro je bila (ugodno) rešena tudi njena pritožba. Pobudnica se je vključila v izobraževanje v študijskem letu 2005/2006. 4.2- 37/2005

50 - IZPOLNITEV OBVEZNOSTI DELODAJALCA IN PREKORAČITEV ROKA ZA ODGOVOR PO ZJU

Policist, zaposlen na PP, je na Generalno policijsko upravo − Urad za organizacijo in kadre naslovil zahtevo, da izpolni obveznosti iz delovnega razmerja − pripadala naj bi mu pravica do povrnitve stroškov prevoza na delo tudi med šolanjem, delodajalec pa mu teh stroškov ne povrne. Delodajalec že dva meseca ni odgovoril pobudniku, zato je ta zatrjeval še kršitev drugega odstavka 24. člena ZJU: če javni uslužbenec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma svoje obveznosti izpolni. Rok za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev je 15 dni.

Policija nas je na poizvedbo glede (ne)spoštovanja ZJU najprej seznanila, da je v času po vložitvi pobude pri Varuhu pobudniku že posredovala odgovor. V njem je pobudnika tudi opozorila na določilo 25. člena ZJU, ki ureja način uveljavljanja pravnega varstva pravic iz delovnega razmerja. V obravnavanem primeru je imel policist pravico, potem ko v 15 dneh ni prejel odgovora na zahtevo oziroma zahteva ni bila izpolnjena, v nadaljnjih 15 dneh vložiti pritožbo na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS, česar pa ni storil.

Glede razlogov za prekoračitev roka za odgovor je Policija navedla, da je bilo v januarju in februarju 2005 vloženih več zahtevkov za odobritev izrednega plačanega dopusta in za izpolnitev obveznosti ter pritožb zoper odločitve o pravicah in obveznostih zaposlenih (skupaj več kot 800). Glede na tako povečan obseg so prednostno reševali pritožbe zoper odločitve delodajalca o pravicah in obveznostih zaposlenih in zahteve za odobritev izrednega dopusta.

Čeprav Varuh ne more pristati, da organi prekoračujejo zakonsko določene roke za odločanje, je pri odločitvi o morebitnih nadaljnjih ukrepih v obravnavanem primeru izhajal iz presoje realne možnosti, da organ pravočasno odloči o vseh vlogah, ki se nanašajo na pravice iz delovnih razmerij. Podatki o prejetih vlogah kažejo, da ni mogoče očitati zavestnega zavlačevanja pri obravnavi vlog. 4.3-11/2005

51 - PREVEČ NADURNEGA DELA V ZAVODIH ZA PRESTAJANJE KAZNI ZAPORA

Predsednik sindikata ZPKZ je navajal, da se paznikom že več let odreja preveč nadur. Posamezni uslužbenec mora letno opraviti tudi po 400 ur dela prek polnega delovnega časa. Tako odrejanje nadurnega dela je pobudnik primerjal s suženjskim položajem, zlasti ker naj bi delodajalec grozil z izgubo zaposlitve, če bi odklonili nadurno delo.

UIKS v odgovoru na poizvedbo navaja, da večina nadur nastaja zaradi povečanega števila spremstev zaprtih oseb na sodišče in v zunanje zdravstvene ustanove. Te naloge je mogoče vnaprej načrtovati le delno, saj je njihovo izvajanje odvisno od števila in strukture zaprtih oseb, zahtev sodišča glede privedb, zahtevnosti posameznih postopkov (nikoli se ne ve, koliko časa bo posamezno spremstvo trajalo) in od zdravstvenega stanja obsojencev oziroma odločitev zdravnika, ki odreja različne zdravstvene preglede ter hospitalizacije zaprtih oseb v zunanjih zdravstvenih ustanovah. Večje število nadur se odreja samo paznikom, ki se s tem strinjajo. UIKS je v odgovoru še zatrdila, da že več let MP in druge organe opozarja na problem premajhnega števila paznikov glede na stalno povečan obseg dela, njihovo preobremenjenost in na to, da se zaradi tega krši delovna zakonodaja. Obseg nadurnega dela na posameznega uslužbenca pada, kar je posledica večjega števila na novo zaposlenih uslužbencev v preteklem letu. Za celovito rešitev problematike bi bilo treba zaposliti najmanj 70 uslužbencev in spremeniti ZIKS tako, da bi urejal podlago za fleksibilno odrejanje delovnega časa. Ukrepa naj bi bila predvidoma izvedena že v letu 2005.

Ne moremo se strinjati, da državni organ krši predpise, kot realne pa sprejemamo navedene razloge državnega organa, ki so vzrok za prekoračitev zakonsko dovoljenega obsega nadurnega dela na posameznega uslužbenca zavoda. V tem položaju lahko samo opozorimo pristojne, da storijo vse za odpravo nezakonitosti pri odrejanju nadurnega dela, zlasti če ne bodo sprejeti predlagani ukrepi. 4.3-12/2005

52 - VOJAŠKI PREDSTAVNIK REPUBLIKE SLOVENIJE PRI EU BREZ DIPLOMATSKEGA NAZIVA

Ker pobudnik, vojaški predstavnik RS v EU, ni imel diplomatskega naziva, v državi gostiteljici ni mogel uveljaviti identifikacijske izkaznice, ki je podlaga za odprtje osebnega bančnega računa, registracijo avtomobila, uveljavljanje zdravstvenega dodatka in podobno. Varuhu človekovih pravic je pobudo posredoval zato, ker mu je bil tak status zagotovljen v sklenjeni pogodbi o opravljanju nalog v tujini z MORS. To ni poskrbelo, da se pogodbeno določilo uresniči skladno z veljavnim Sporazumom o imenovanju vojaških diplomatskih predstavnikov, ki sta ga sklenila MORS in MZZ leta 1993.

MORS je s pobudnikom sklenilo pogodbo o opravljanju dela v tujini (pogodbo o zaposlitvi) na podlagi odločbe MZZ z dne 16. 2. 2005, s katero je to odločilo, da se pobudnik imenuje za namestnika vodje vojaškega predstavnika v Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri EU v Bruslju za obdobje od 1. 3. 2005 do 1. 6. 2008.

MZZ se je v odgovoru na našo poizvedbo, zakaj je izdalo odločbo o imenovanju pobudnika za delo v predstavništvu v tujini, če mu ne more hkrati zagotoviti diplomatskega statusa, sklicevalo zlasti na to, da Sporazum ureja le status vojaških atašejev, to je vojaških oseb, ki so akreditirane pri posameznih državah, ne pa tudi statusa tistih vojaških oseb, ki so akreditirane pri mednarodnih organizacijah v tujini; te vojaške osebe niso vojaški atašeji. Ureditev statusa vojaške osebe pri mednarodni organizaciji je odvisna zlasti od dogovora med mednarodno organizacijo in državo, kjer je sedež te organizacije, in ne zgolj od predloga države pošiljateljice. Glede imenovanja vojaških diplomatskih predstavnikov v predstavništvih v tujini je MORS sprejelo Pravilnik o vojaških diplomatskih predstavnikih (1994), ki med drugim določa, da za vojaške diplomatske predstavnike lahko imenujejo le osebe, ki izpolnjujejo splošne pogoje za diplomatsko službo, določene v Zakonu o zunanjih zadevah. Veljavni zakon določa pogoje za imenovanje v diplomatski naziv, in sicer: univerzitetna izobrazba, državni izpit iz javne uprave, diplomatski izpit in ustrezne delovne izkušnje s področja mednarodnih odnosov. Pobudnik nima univerzitetne izobrazbe.

V odgovoru je MZZ še poudarilo, da Sporazum večinoma ni uporaben, saj je star 12 let, novi pa še ni sklenjen zaradi nekaterih različnih stališč med ministrstvoma, čeprav dogovori potekajo že od leta 2003. Navedlo je tudi, da je bilo MORS večkrat obveščeno o možnostih dodelitve službenega potnega lista vojaškim osebam, saj se lahko identifikacijska izkaznica izda tudi na podlagi službenega statusa, kar velja za nekatere eksperte, ki opravljajo delo s posameznih področij v predstavništvih pri mednarodnih organizacijah, in za administrativno osebje.

MORS je menilo, da je MZZ odgovorno za neurejen status pobudnika na delu v tujini in med drugim opozorilo, da sta ministra za obrambo in za zunanje zadeve 1. 9. 2000 sprejela Sklep za imenovanje vojaških diplomatov v Stalno misijo RS pri zvezi Nato (oziroma v druge misije); po tem Sklepu pripada činu brigadirja (tega ima pobudnik) diplomatski naziv svetovalec. Če bi bil Sklep usklajen z novo zakonodajo (Uredba o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih), bi to za pobudnika pomenilo naziv pooblaščeni minister. Dogovor o konceptu in delovanju stalne misije RS pri zvezi NATO (in ZEU) med MORS in MZZ, podpisan 25. 1. 1999, opredeljuje tudi smiselno uporabo Sporazuma in Pravilnika, ko gre za vojaške osebe, ki so akreditirane pri mednarodnih organizacijah. Varuha je še seznanilo, da so vsi častniki Slovenske vojske, ki delajo na Vojaškem predstavništvu stalne misije RS pri NATO in v EU v Bruslju, razen pobudnika in še ene vojaške osebe s činom stotnika, pridobili diplomatski status na podlagi Sporazuma in Sklepa. Seznanilo ga je tudi s stališčem do mnenja MZZ, da lahko MORS samo reši vprašanje pridobitve identifikacijske izkaznice za pobudnika na podlagi službenega statusa vojaške osebe. Tako mnenje se je MORS zdelo nesprejemljivo, ker to vojaškim predstavnikom ne omogoča normalnega dela in funkcioniranja v mednarodnem okolju.

Odgovori ministrstev, ki bi morali po mnenju Varuha pobudniku zagotoviti urejen status, so bili izmikajoči in niso bili usmerjeni k njegovi rešitvi. Varuh je presodil, da je njegovo posredovanje v konkretnem primeru utemeljeno, kajti pobudnik je v položaju, ko so mu kršene pravice do urejenega statusa za čas opravljanja dela v tujini skladno s pogodbo, ki jo je sklenil.

Zato je Varuh ministrstvoma predlagal, da pobudnikov status uredita na način, ki mu bo omogočal pričakovan način življenja v času dela za RS v mednarodni organizaciji v tujini. Hkrati naj v tesnejšem medsebojnem sodelovanju ustrezno uredita imenovanje in položaj vojaških predstavnikov Republike Slovenije v predstavništvih mednarodnih organizacij v tujini; ta ureditev naj onemogoči neenako obravnavo oseb pri pridobitvi statusa diplomata. MORS je Varuha obvestilo, da so položaj pobudnika uredili tako, kot je bilo pobudniku zagotovljeno ob napotitvi v tujino, in da si prizadeva, da bi z MZZ čim prej podpisali ustrezen pravni akt za ureditev obravnavanega področja. 4.3-26/2005

53 - NESTROKOVNO IN NEOBJEKTIVNO DELO KOMANDIRJA POSTAJE PROMETNE POLICIJE

V anonimni pobudi iz ene od PPP so pobudniki navajali, da že dalj časa pristojne opozarjajo na kršitve delovnopravne zakonodaje in posebnih predpisov, ki urejajo delovanje Policije. Kršitve naj bi bile posledica nestrokovnega in neobjektivnega dela komandirja PPP. Pobuda je bila anonimna zaradi strahu pred posledicami, ki jih je bil povsem neobjektivno že deležen eden od njihovih kolegov. Nekatera osebna poznanstva, zaradi katerih naj se zoper komandirja ne bi ukrepalo, pa naj bi se še poglobila in ga opogumljala k ponavljanju za pobudnike nesprejemljivih postopkov in ukrepov.

Opravili smo poizvedbo pri Policiji, ki nas je seznanila, da je že pred našo zahtevo izvedla več ukrepov, ki bi bili lahko v pomoč pri reševanju konfliktnih odnosov na PPP, in komandirja opozorila na napake pri vodenju. Pri nadaljevanem in poostrenem nadzoru je ugotovila, da slabi odnosi med vodstvom in policisti ne omogočajo strokovnega dela in dela v skladu z usmeritvami, zato je bil komandir začasno razporejen na drugo delovno mesto, na njegovo mesto pa razporejen drug delavec, ki ima pri zaposlenih ugled in uživa njihovo podporo. Policija pripravlja tudi celovit predlog začasnih razporeditev policistov, ki bo usklajen s potrebami in bo upošteval doktrine ravnanja z ljudmi pri delu. Odzvala se je tudi na naše podatke o možnem primeru korupcije policista in nadaljuje zbiranje obvestil o okoliščinah suma kaznivega dejanja. 4.3-29/2005

54 - EXVODILNI JAVNEGA ZAVODA

Pobudnik je eden od številnih vodilnih delavcev ZRSZ v prejšnjem mandatu, ki so prejeli obvestilo, da je treba s spremembo v vodstvu zavoda na novo urediti njihov status oziroma njihovo znanje, delovne izkušnje, motivacijo in druge delovne zmožnosti (kompetence) uskladiti z vizijo, programom dela in prioritetami novega vodstva. Prejeli so navodila in smernice, kako bo usklajevanje potekalo. Takoj po nastopu novega vodstva zavoda 1. avgusta 2005 so prejeli tudi obvestilo, da bo izvedena preusmeritev elektronske pošte omenjenih dosedanjih vodilnih delavcev, ki prihaja od zunaj, na eno zbirno mesto. Ustvarili so nov uporabniški račun z imenom ExVodilni, ki ni bil viden v imeniku, odprt pa je bil nov poštni predal z istim imenom. Pravico do vpogleda v ta predal bosta imeli dve v.d. vodilni delavki. Pobudnik je prejel predlog pogodbe o zaposlitvi in poziv, da se v treh dneh opredeli do vsebine predloga. S predlogom se ni strinjal. Prosil je za pogovor in preveritev svojega delovnopravnega statusa. Odgovora ni dobil.

Novemu vodstvu zavoda smo naslovili več vprašanj. Zanimali so nas razlogi za zamenjavo vodilne strukture prejšnjega mandata v tako velikem obsegu (ne glede na to, da to omogočajo splošni akti zavoda) in za uvedbo novega skupnega uporabniškega računa z imenom ExVodilni, v katerega vsebino bosta imeli vpogled novi vodilni delavki. Zastavljalo se nam je tudi vprašanje o nujnosti razporeditve pobudnika, čigar delovno razmerje je sklenjeno za nedoločen čas, na novo delovno mesto za le določen čas treh mesecev. Zanimalo nas je, ali se bodo razporeditve za določen čas nadaljevale ali pa gre le za trenutne (delovne?) potrebe po takšnih razporeditvah. Želeli smo vedeti, ali so podobno in ob enakih pogojih kot naš pobudnik nove pogodbe o zaposlitvi sklenili tudi nekateri drugi vodilni delavci iz prejšnjega mandata.

Pričakovali smo izčrpno poročilo o razlogih za odločitve, ki so bile morda utemeljene, vendar so se nam glede na njihovo izvedbo nehote porajali dvomi o korektnosti in upoštevanju človekovih pravic.

Zavod je v odgovoru navedel, da so odpravili novi uporabniški račun ExVodilni in po dveh dneh veljavnosti vzpostavili prejšnje stanje, zagotovil je, da komuniciranje nikomur ni bilo onemogočeno in da ni prišlo do prebiranja tuje pošte. Ni pa povsem odgovoril na vprašanja glede števila zamenjav vodilnih delavcev iz prejšnjega mandata in nujnosti razporejanj teh delavcev za določen čas. 4.3-33/2005

55- VNOS PODATKOV V SCHENGENSKI INFORMACIJSKI SISTEM

Pobudniku je bil maja 2000 odtujen potni list. Preklic potnega lista je bil objavljen v Uradnem listu RS, izdan pa mu je bil tudi nov potni list. Ko je skušal vstopiti v Avstrijo, so mu vstop zavrnili s pojasnilom, da so bili njegovi podatki v Italiji vneseni v Schengenski informacijski sistem (SIS) z veljavnostjo od 23. 6. 2000 do 23. 6. 2003. Pričakoval je, da po tem datumu ne bo imel več težav, vendar se je znova zapletlo aprila 2004, ko so ga zavrnili na letališču v Haagu in poslali z istim letalom nazaj v Slovenijo.

V odgovoru na poizvedbo nas je MZZ seznanilo, da je bilo pobudniku na podlagi njegovih dopisov pojasnjeno, da so bili z vstopom Slovenije v Evropsko unijo iz podatkovne baze SIS izbrisani vsi podatki, ki se nanašajo na slovenske državljane, zapisi, ki so (bili) pogoj za vpis v SIS, pa ostajajo le v nacionalnih evidencah držav. MZZ je predlagalo, da pobudnik preveri, ali so morda kljub temu njegovi podatki še vedno v bazi SIS, saj po podatkih ministrstva tega še ni storil. Če podatki še vedno niso izbrisani, lahko zahteva, da se to stori nemudoma. Podatki o dogodku, zaradi katerih so bili podatki vneseni v bazo SIS, pa bodo po državni zakonodaji ostali vpisani v ustreznih podatkovnih bazah, ki jih vodi Italija. Če njegovih podatkov še niso izbrisali iz baze SIS, se v postopek lahko vključi tudi MZZ, ki bo po uradni poti od pristojnih organov Evropske unije zahtevalo obrazložitev oziroma izbris podatkov. 5.0-6/2005

56 - UPORABA UREDBE O MERILIH ZA UGOTAVLJANJE IZPOLNJEVANJA DOLOČENIH POGOJEV ZA PRIDOBITEV DRŽAVLJANSTVA RS Z NATURALIZACIJO V POSTOPKU IZDAJE DOVOLJENJA ZA STALNO PREBIVANJE

Pobudnik je za družinske člane zaprosil za podaljšanje dovoljenj za prebivanje. UE njegovim vlogam ni ugodila in hkrati odločila, da morajo njegovi družinski člani zapustiti RS v 15 dneh od dneva vročitve odločbe. Zoper odločbo se je pobudnik pritožil.

Ugotovili smo, da je UE pri odločanju o vlogah pobudnika za podaljšanje dovoljenj za prebivanje njegovih družinskih članom in pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja zagotovljenih sredstev za preživljanje uporabila Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uredba, Uradni list RS, št. 47/94).

MNZ smo opozorili na enotno stališče upravne sodne prakse in prakse US, po katerem neposredna uporaba Uredbe pri odločanju v zadevah izdaje dovoljenj za prebivanje pomeni očitno napačno uporabo materialnega prava in s tem poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V skladu s 7. in 25. členom ZVarCP smo predlagali, da MNZ ob reševanju pritožbe pobudnika pretehta vse okoliščine primera in upošteva omenjeno stališče v zvezi z uporabo Uredbe v zadevah izdaje dovoljenj za prebivanje.

MNZ nas je seznanilo, da je pritožbi ugodilo, saj je ugotovilo, da je bilo v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljen materialni zakon. Našemu predlogu ni sledilo. Pojasnilo je, da so merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev zadostnih sredstev za preživljanje po ZTuj-1-UPB1 enaka oziroma podobna tistim iz Uredbe. S takim pojasnilom se iz razlogov, ki smo jih navedli že v LP 1996 in v poznejših, ne moremo strinjati. 5.1-7/2005

57 - DOLGOTRAJNOST POSTOPKA ZA PRIDOBITEV DRŽAVLJANSTVA PO 14. ČLENU ZDRS

MNZ je 12. 2. 2003 zavrnilo prošnjo pobudnice za sprejem v državljanstvo njenega (ob vložitvi vloge še mladoletnega) sina. Odločbo je pobudnica izpodbijala v upravnem sporu. Upravno sodišče je s sodbo 16. 6. 2004 tožbi ugodilo. Ker MNZ v ponovnem postopku o zadevi še ni odločilo, je pobudnica zaprosila Varuha za posredovanje.

MNZ je v odgovoru na poizvedbo pojasnilo, da ob upoštevanju mnenja in stališča Upravnega sodišča iz sodbe z dne 16. 6. 2004 nadaljuje postopek sprejema sina pobudnice v slovensko državljanstvo in po navodilih sodišča ponovno ugotavlja njegovo dejansko prebivanje v Sloveniji.

Upravno sodišče je v obrazložitvi sodbe izpostavilo vprašanje uporabe materialnega prava oziroma vprašanje, ali bi moralo MNZ pri svoji odločitvi (sprejeti v letu 2003) uporabiti materialno pravo (drugi odstavek 14. člena ZDRS), ki je veljalo takrat, ko je pobudnica vložila vlogo, to je 9. 9. 2002, ali pa bi moralo uporabiti materialno pravo, ki je veljalo, ko je odločalo o njeni vlogi, to je 12. 2. 2003, ko je bil njen sin že polnoleten. Navedlo je, da je to vprašanje še posebej pomembno tudi zato, ker se je določba drugega odstavka 14. člena spremenila, potem ko je pobudnica že vložila prošnjo za sprejem mladoletnega sina v državljanstvo RS, vendar pred odločitvijo MNZ (ZDRS-Č, Uradni list RS, št. 96/2002 z dne 14. 11. 2002). Po stališču, ki ga je zavzelo Upravno sodišče, bi moralo MNZ, ob upoštevanju določbe 222. člena ZUP in 8. člena Ustave v povezavi s 3. členom KOP, v konkretnem primeru brez vsakega odlašanja čimprej oziroma vsaj v instrukcijskem roku 30 dni po prejemu popolne vloge z dne 9. 9. 2002 odločiti o prošnji pobudnice, izdati odločbo in jo vročiti pobudnici čimprej oziroma vsaj do 9. 10. 2002, saj so bile vse pravno pomembne dejanske okoliščine za odločitev razvidne iz dokazil, ki jih je pobudnica priložila prošnji. Prav tako se po presoji sodišča MNZ ne more uspešno sklicevati na načelo zakonitosti (prvi odstavek 6. člena ZUP), po katerem odločajo upravni organi v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe. Ugotovilo je, da so bile zaradi kršitve določb Ustave, KOP in prvega odstavka 222. člena ZUP prizadete pravice pobudničinega sina, saj je med postopkom postal polnoleten, preden je bilo odločeno o vlogi za njegov sprejem v državljanstvo. Po presoji sodišča, oprti na izoblikovano upravnosodno prakso, imajo otrokove pravice, ki jih MNZ v postopku ni upoštevalo, prednost pred sklicevanjem na načelo zakonitosti. 5.1-12/2005

58 - PREIZKUS ZNANJA SLOVENSKEGA JEZIKA V POSTOPKU ZA SPREJEM V DRŽAVLJANSTVO

Pobudnik se je na Varuha obrnil zaradi težav, ki jih ima v postopku za sprejem v slovensko državljanstvo pri izpolnjevanju pogoja znanja slovenskega jezika. Za pridobitev slovenskega državljanstva je zaprosil (že) 20. 12. 1991, in sicer na podlagi drugega odstavka 12. člena ZDRS.

Tedaj, ko je pobudnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvo, je ZDRS od prosilca zahteval le, da "obvlada slovenski jezik v taki meri, da se lahko sporazumeva z okoljem". V času, ko je MNZ odločalo o njegovi vlogi, je bila določba 5. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS spremenjena, tako da je od prosilca zahtevala, "da aktivno obvlada slovenski jezik v pisni in ustni obliki, kar dokaže z obveznim preizkusom". S tem je bil pogoj glede znanja slovenskega jezika občutno zaostren. Ta sprememba je začela veljati 25. 3. 1994 (Uradni list RS, št. 13/94).

MNZ je z odločbo 2. 8. 1996 vlogo pobudnika zavrnilo, ker naj ne bi izpolnjeval pogoja iz (spremenjene) 5. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Pobudnik je navedeno odločbo in v zvezi z njo izdani sodbi Upravnega in Vrhovnega sodišča izpodbijal z ustavno pritožbo. US je z odločbo št. Up-304/01 z dne 20. 5. 2004 izpodbijani sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča razveljavilo, odločbo MNZ pa odpravilo. Ugotovilo je, da je MNZ bistveno prekoračilo rok za odločitev o vlogi za sprejem v državljanstvo na podlagi drugega odstavka 12. člena ZDRS, saj je o pobudnikovi vlogi odločalo nerazumno dolgo − več kot štiri leta. Posledica tega je bila, da je bil zanj uporabljen predpis, ki je za sprejem v državljanstvo glede znanja jezika določal strožji pogoj kot predpis, ki je veljal ob vložitvi njegove vloge. MNZ je naložilo, da v novem postopku glede izpolnjevanja pogoja znanja slovenščine uporabi predpis, ki je veljal ob vložitvi prošnje. Pobudnik je navedel, da je (potem) dvakrat opravljal izpit slovenskega jezika iz govornega sporazumevanja.

Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-Č, Uradni list RS, št. 96/2002), ki je začel veljati 29. 11. 2002, je bil pogoj, določen v (spremenjeni) 5. točki 10. člena ZDRS, spet spremenjen, in sicer tako, da se za izpolnitev pogoja glede znanja slovenskega jezika od prosilca zahteva, "da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni".

Za pojasnila smo se obrnili na Center za slovenščino kot drugi tuji jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (Center) in opozorili, da se sedanji program razlikuje od programa, ki je bil uveljavljen v času vložitve pobudnikove vloge, tako po standardih znanja kot po vsebini, zato je vprašljivo, ali je bilo pobudniku sploh omogočeno opravljanje izpita iz znanja slovenščine v smislu 5. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

Iz odgovora Centra je bilo mogoče razbrati, da standard znanja in ocenjevalna merila, ki so podrobno opisani v programu Slovenščina za tujce, veljajo tudi za izpit samo iz govornega sporazumevanja. Ocenjujejo se vsebina in slog, besedišče, interakcija in jezikovna pravilnost (slovnična pravilnost in izgovor).

Ker se s prejetim odgovorom Centra iz razlogov, ki smo jih navedli že zgoraj, nismo mogli strinjati, smo se za pojasnila obrnili še na MNZ. Poudarili smo, da zaradi okoliščin, nastalih na strani države (dolgotrajno odločanje o vlogi, sprememba zakonodaje, ki zaostruje pogoj znanja slovenskega jezika, odprava posebne strokovne komisije in nepoznavanje meril, na podlagi katerih je ta komisija ocenjevala znanje slovenščine), posameznik ne sme biti postavljen v slabši položaj. Presodili smo, da je sam izpit iz govornega sporazumevanja v slovenščini na osnovni ravni zahtevnejši že zato, ker temelji na izobraževalnem programu Slovenščina za tujce. Ta pa je nadgradnja Standardov znanja slovenščine kot tujega jezika in pomeni prenovo programa Slovenščina za hrvaško/srbsko govoreče, ki je bil sicer namenjen izpopolnjevanju v slovenskem jeziku in književnosti. Zato v primeru pobudnika preizkus znanja slovenskega jezika z izpitom govornega sporazumevanja v slovenščini na osnovni ravni po programu Slovenščina za tujce ni primerljiv s preizkusom znanja slovenščine po 5. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS in bi mu bilo zato treba zagotoviti temu ustrezen preizkus znanja. Ne gre prezreti, da se je pogoj iz 5. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ugotavljal v pogovoru, ki ga ni mogoče enačiti z izpitom, o katerem v ZDRS pred spremembami in dopolnitvami ni bilo govora.

Do teh vprašanj se MNZ v odgovoru ni opredelilo. Ugotovilo pa je, da je pobudnik dopolnil 60 let in da tako zdaj izpolnjuje pogoj znanja slovenskega jezika iz 5. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS-UPB1. Glede na to bo MNZ nadaljevalo postopek njegovega sprejema v državljanstvo. 5.1-27/2005

59 - IZGUBA DRŽAVLJANSTVA SRS ZARADI ODPUSTA IZ DRŽAVLJANSTVA SFRJ

Pobudnik je bil leta 1983 odpuščen iz državljanstva Socialistične republike Slovenije (SRS) in Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). Menil je, da mu je nekdanja država kršila pravice s tem, da ga je na podlagi odpusta iz državljanstva SFRJ izbrisala tudi iz državljanstva SRS, saj je zahteval le odpust iz državljanstva SFRJ.

Pobudniku smo pojasnili, da je takrat, ko je bila izdana odločba o odpustu iz državljanstva nekdanje SFRJ in SRS, Zakon o državljanstvu SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 58/76) določal podlago ter pogoje za pridobitev in prenehanje državljanstva SFRJ, s tem da je za občane Jugoslavije določil enotno državljanstvo SFRJ. Po Zakonu o državljanstvu SRS (Uradni list SRS, št. 23/76), ki je veljal od 1. 1. 1977 do 25. 6. 1991, je bil vsak državljan SRS hkrati državljan SFRJ. Republiško državljanstvo brez zveznega državljanstva ni moglo obstajati samostojno, temveč je obstajalo le sočasno z zveznim državljanstvom. Zato tudi odpust iz samo enega (ali republiškega ali zveznega) državljanstva ni bil mogoč. To se je zgodilo tudi v primeru pobudnika, čeprav z vlogo za odpust iz državljanstva SFRJ ni izrecno zahteval tudi odpusta iz državljanstva SRS. 5.1-28/2005

60 - DOLGOTRAJNO ODLOČANJE O PRITOŽBI ZOPER ODLOČBO O ZAVRNITVI IZDAJE DOVOLJENJA ZA STALNO PREBIVANJE

Pobudnik se je na Varuha obrnil zaradi dolgotrajnega reševanja njegove pritožbe na MNZ zoper odločbo UE, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi drugega odstavka 41. člena ZTuj-1-UPB1. UE je v postopku ugotovila, da pobudnik ne izpolnjuje z zakonom določene roditeljske dolžnosti do mladoletne hčerke, zaradi česar mu kot ožjemu družinskemu članu slovenskega državljana ni mogoče izdati dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi drugega odstavka 41. člena ZTuj-1-UPB1. Pritožbo je UE poslala v reševanje MNZ 22. 12. 2004.

MNZ je pojasnilo, da je o pritožbi pobudnika odločilo in pritožbi ugodilo. Ugotovilo je, da pobudniku v postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba, in je bila zato kršena določba 146. člena ZUP. UE je naložilo, da mora v ponovnem postopku pri odločanju o tem, ali bo pobudnika štela za ožjega družinskega člana slovenskega državljana, upoštevati to, da mu je bilo na navedeni podlagi že izdano dovoljenje za začasno prebivanje, da očetovstvo ni sporno in da mu tudi roditeljska pravica ni bila odvzeta.

Čeprav je pobudnik s pritožbo uspel, ne gre zanemariti, da je moral na odločitev o pritožbi čakati skoraj pet mesecev, ki jih je MNZ potrebovalo od prejema pritožbe do odločitve o njej. 5.2-44/2004

61 - DOLGOTRAJEN POSTOPEK ZA PRIZNANJE AZILA

Ponovno smo obravnavali pobudo zaradi dolgotrajnosti azilnega postopka, ki smo jo predstavili že v LP 2003. Avgusta 2003 je MNZ zagotovilo, da bo o prošnji prosilcev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov odločeno v dveh tednih. Očitno se to ni zgodilo, saj nas je pobudnica lani seznanila, da postopek še ni končan.

Na podlagi poizvedbe nas je MNZ seznanilo, da je bila konec marca 2005 v postopku izdana odločba, s katero je bil prosilcem priznan azil v RS iz humanitarnih razlogov. 5.2-8/2005

62 - ZAVRNITEV IZDAJE VIZUMA ZA VSTOP V REPUBLIKO SLOVENIJO

Na Varuha se je obrnila pobudnica zaradi težav brata, državljana Ukrajine, pri pridobitvi vizuma za vstop v RS. Navedla je, da je bila bratova prošnja za izdajo vizuma zavrnjena. Ko je skušal poizvedeti o razlogih, ki so narekovali to zavrnitev, mu je bilo po večkratnih prošnjah in moledovanju  pojasnjeno, da je razlog njegova nezaposlenost. Pobudnica je navedla, da je brat že trikrat obiskal Slovenijo in nikoli ni imel nobenih težav, njegova trenutna nezaposlenost pa je posledica stečaja družbe, v kateri je bil zaposlen. Z ravnanjem veleposlaništva se ni strinjala, ker bi bili po njenem mnenju pristojni organi lahko bolj dostopni za stranke in bi jim pomagali z informacijami, kako ravnati v prihodnje, da težave oziroma situacija, v kateri se je znašel njen brat, ne bi nastopile.

Očitki pobudnice so se izkazali za neutemeljene. V odgovoru na našo poizvedbo je MZZ pojasnilo, da je konzularni uslužbenec na podlagi tega, da je pobudničin brat nezaposlen, presodil, da obstaja sum, da se bo zaposlil ali delal v Republiki Sloveniji. To pa je po določbi 20. člena ZTuj-1-UPB1 razlog za zavrnitev izdaje vizuma. MZZ je še navedlo, da običajno postopek za izdajo vizuma na Veleposlaništvu RS v Kijevu traja pet dni. V konkretnem primeru je konzularni uslužbenec občutno skrajšal postopek in tako (vsaj delno) upošteval prošnjo pobudničinega brata za čimprejšnjo oziroma takojšnjo izdajo vizuma. Prav tako ga je seznanil s tem, zakaj mu vizum ni bil izdan. 5.2-28/2005

63 - IZDAJA DOPOLNILNE ODLOČBE NA PODLAGI 8. TOČKE IZREKA ODLOČBE US ŠT. U-I-246/02-28 Z DNE 3. 4. 2003

Upravno sodišče je s sodbo 20. 5. 2005 pobudnikovi tožbi zaradi molka organa delno ugodilo in MNZ naložilo, da odloči o njegovem stalnem prebivanju v RS pred 14. 7. 1993 (pred izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 17. člena ZTuj). Sodba je postala pravnomočna 17. 6. 2005. Ker je MNZ še ni izvršilo, smo opravili poizvedbo.

MNZ je pojasnilo, da o zadevi še ni odločilo, ker pravna podlaga za izdajo odločb na podlagi 8. točke odločbe US št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 še ni vzpostavljena. Ugotavljamo, da tako ravnanje MNZ ni usmerjeno k izvršitvi pravnomočne odločbe Upravnega sodišča in je zato v nasprotju s prvim odstavkom 65. člena ZUS, po katerem sodišče ob vloženi tožbi zaradi molka naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. Če pristojni organ ne ravna po tem navodilu, lahko stranka zaradi tega vloži tožbo. V tem primeru ravna Upravno sodišče po drugem in tretjem odstavku 61. člena ZUS. 5.2-33/2005

64 - ZAVRNITEV VSTOPA V DRŽAVO

Obravnavali smo pobudo, ki nam jo je posredoval hrvaški ombudsman zaradi domnevnih kršitev slovenskih organov, ki naj bi jih naredili hrvaškemu državljanu ob zavrnitvi vstopa v RS. Glavni očitek pobude je bil, da pripadniki mejne policije hrvaškemu državljanu niso pojasnili razlogov za zavrnitev vstopa. Vročen mu je bil obrazec Zavrnitev vstopa, v katerem je s črko G označen razlog za zavrnitev vstopa – oseba, za katero je bilo izdano opozorilo za zavrnitev vstopa v SIS ali ukrep zavrnitve vstopa v državni evidenci, v opombah pa je bilo navedeno, da gre za ukrep zavrnitve na podlagi mednarodnega razpisa.

MNZ je pojasnilo, da je Svet Evropske unije (Svet EU) 30. 4. 2004 sprejel skupno stališče o podaljšanju ukrepov za podporo učinkovitega izvajanja pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, po katerem morajo države članice ukreniti vse potrebno, da bi v prilogi navedenim fizičnim osebam preprečile vstop na svoje ozemlje ali tranzit prek njega. Sklepu je priložen seznam oseb, za katere velja ta ukrep. Dne 28. 6. 2004 je Svet EU sprejel sklep, s katerim je bil sprejet tudi nov seznam oseb, za katere velja ukrep. Na tem seznamu je bil naveden tudi državljan Republike Hrvaške. Zato je bil vnesen v evidenco tiralic in iskanih oseb, na tej podlagi pa je bil nanj vezan tudi ukrep zavrnitve vstopa v R Slovenijo.

V 4. členu skupnega stališča Sveta EU je določeno, da to velja za 12 mesecev, kar se lahko podaljša ali spremeni. Ker po izteku roka veljavnost skupnega stališča ni bila podaljšana, je pristojna služba Policije v evidenci tiralic in iskanih oseb odpravila ukrep zavrnitve vstopa v RS, ki je bil odrejen zoper hrvaškega državljana.

MNZ je ugotovilo, da so policisti pri mejni kontroli dne 17. 6. 2005 hrvaškemu državljanu ob vstopu v Slovenijo preverili njegove podatke tudi v operativnih evidencah Policije. Pri tem so spregledali, da je bil ukrep zavrnitve vstopa v RS zanj odpravljen, in mu na podlagi zmotnega prepričanja vstopa v državo niso dovolili.

Kot je navedlo Ministrstvo, iz teh ugotovitev nedvoumno izhaja, da so policisti ravnali napačno. Takega ravnanja ne opravičuje niti to, da je šlo v tem primeru pri prenosu ukrepov, ki jih določajo pristojna telesa Evropske unije (Svet EU), izvajajo pa jih pristojni organi držav članic, za določeno novost. Prizadevali si bodo, da se takšne napake v prihodnje ne bodo več ponavljale.

V zvezi s samim postopkom zavrnitve vstopa v državo smo ugotovili, da je bil postopek v "tehničnem" delu izveden korektno. Po 8. členu Navodila o zavrnitvi vstopa tujcu, pogojih za izdajo vizuma na mejnih prehodih, o pogojih za izdajo vizuma iz humanitarnih razlogov in načinu razveljavitve vizuma (Navodilo, Uradni list RS, št. 2/2001) se zavrnitev vstopa tujcu oznani ustno in vpiše v tujčevo potno listino.

Aprila 2005 je bil dopolnjen tudi Skupni schengenski priročnik v delu, ki ureja zavrnitev vstopa v državo tujcu,  državljanu tretje države. Zavrnitev vstopa tujcu v državo se  označi v tujčevo potno listino tako, da se odtisne vstopna štampiljka mejnega prehoda in se s črnilom črne barve, ki ga ni mogoče izbrisati, prečrta v obliki križa. Na desni strani odtisnjene štampiljke se pripiše črka oziroma črke, ki označujejo razlog zavrnitve vstopa v državo, kot je to določeno na obrazcu Zavrnitev vstopa. Ker je Skupni schengenski priročnik obvezujoč, je treba tudi v R Sloveniji uporabljati tako določen način označitve zavrnitve vstopa v državo.

Po preučitvi navedb v pobudi in odgovora MNZ, ki smo ga prejeli na podlagi opravljene poizvedbe, je bila pobuda hrvaškega ombudsmana utemeljena, saj ravnanje policije, kot je ugotovilo tudi samo MNZ, ni bilo pravilno. 5.2-34/2005

65 - ZAMENJAVA TUJEGA VOZNIŠKEGA DOVOLJENJA ZA SLOVENSKO

Pobudnik je državljan BiH  in v RS prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, izdanega 9. 5. 2003. Marca 2002 je vložil prošnjo za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko. UE je njegovo vlogo zavrnila, ker je bilo vozniško dovoljenje izdano v Republiki Srbski na območju Republike Bosne in Hercegovine in ga kot takega R Slovenija ne priznava. Ko je pobudniku uspelo zamenjati jugoslovansko vozniško dovoljenje za dovoljenje, izdano v BiH, je spet zaprosil za zamenjavo vozniškega dovoljenja. Tokrat je UE vlogo zavrnila zaradi zamude roka, ki ga zakon določa za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko.

Iz odločbe UE je bilo razvidno, in to smo pojasnili tudi pobudniku, da ima prebivališče v R Sloveniji prijavljeno od 20. 11. 2001 in da je vlogo za zamenjavo vozniškega dovoljenja po tedaj veljavni zakonodaji vložil pravočasno. Ta okoliščina pa v novem postopku ni (mogla biti) upoštevana, saj se je rok za zamenjavo vozniškega dovoljenja glede na to, od kdaj ima v Sloveniji prijavljeno prebivališče, iztekel. Zato je UE novo vlogo za zamenjavo vozniškega dovoljenja lahko le zavrnila. Ob tem se nam je zastavilo vprašanje, ali bi UE morala že v postopku s prvo vlogo pobudnika, ko je ugotovila, da njegovo vozniško dovoljenje v RS ni priznano, ravnati po 67. členu ZUP. Ta določa, da vloge, ki ni popolna ali je nerazumljiva, samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ mora v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Šele če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo. 5.2-41/2005

66 - ZAHTEVA NAJEMNIKA NACIONALIZIRANEGA STANOVANJA ZA VSTOP V DENACIONALIZACIJSKI POSTOPEK

Pobudnik je z dopisom 10. 11. 2004 zahteval vstop v postopek denacionalizacije, katerega predmet je tudi stanovanje, v katerem prebiva z družino kot najemnik. Zaradi tega naj bi z družino živeli v stalni negotovosti glede rešitve njihovih bivalnih razmer oziroma si jih ne morejo dokončno urediti. Pobudnik je leta 1998 vložil zahtevek za povrnitev vlaganj v podržavljeno stanovanje.

UE Ljubljana, Izpostava Center, je na pobudnikovo zahtevo odgovorila z dopisom 18. 1. 2005. Pojasnila je, da je bila 12. 11. 1990 vložena zahteva za denacionalizacijo nepremičnine. Postopek denacionalizacije naj še ne bi bil uveden, ker ugotavljanje državljanstva za nekdanjega lastnika še ni pravnomočno končano. O pobudnikovi vlogi za priznanje položaja stranke v postopku bodo odločali takoj, ko bodo izpolnjeni pogoji za uvedbo denacionalizacijskega postopka, o čemer bo obveščen. Pobudnik je z urgenco 14. 1. 2005 ponovno neuspešno zahteval odločitev o vloženi zahtevi.

ZUP/86 v 125. členu določa, da je upravni postopek uveden brž ko opravi pristojni organ v ta namen kakršno koli dejanje. V obravnavani zadevi, kot je razbrati iz odgovora UE, je bilo z odločbo 24. 1. 2004 odločeno o državljanstvu upravičenca, vendar odločitev še ni pravnomočna. Upravni organ je očitno obravnaval vprašanje državljanstva kot predhodno vprašanje. To seveda ne pomeni, da postopek ni uveden, saj je tudi ugotavljanje državljanstva upravičenca del ugotovitvenega postopka. Ne glede na to, da je postopek denacionalizacije očitno prekinjen do pravnomočne odločitve glede državljanstva upravičenca, ni videti razlogov, da upravni organ ne bi odločil o zahtevi pobudnika, saj rešitev predhodnega vprašanja ne bo vplivala na presojo tega, ali ima pobudnik pravico, da za varstvo svojih pravic in pravnih koristi sodeluje v postopku.

Glede na navedeno smo UE predlagali, da o pobudnikovi zahtevi za vstop v postopek denacionalizacije čim prej odloči in nas z odločitvijo seznani. Naše posredovanje je bilo uspešno, saj je UE o pobudnikovi zahtevi odločila in izdala sklep, s katerim je pobudniku priznala položaj stranke v denacionalizacijskem postopku, in sicer v delu, ki se nanaša na povrnitev vlaganj v podržavljeno stanovanje. 5.3-2/2005

67 - NERAZUMLJIVO IN NERAZUMNO POSTOPANJE UPRAVNEGA ORGANA

Pobudnik se je na Varuha obrnil zaradi dolgotrajnosti  denacionalizacijskega postopka in spornih odločitev UE Ljubljana, Izpostava Vič – Rudnik. V obravnavani zadevi je bilo že izdelano identifikacijsko potrdilo GURS, Izpostava Ljubljana, z dne 10. 3. 1998, ki je bilo podlaga za izdajo delne odločbe UE z dne 1. 7. 1998.

UE je, ne da bi pojasnila in utemeljila razloge, s sklepom 26. 10. 2004pobudniku naložila plačilo predujma za stroške izvedenca geodetske stroke, ki bo izdelal izvedensko mnenje, iz katerega bo razvidno, v katere novonastale parcele je vključena podržavljena parcela. Pobudnik je predujem plačal, zoper izdani sklep pa se je pritožil. UE je drugostopenjskemu organu pritožbo odstopila šele po dveh mesecih.

S sklepom 24. 1. 2005 pa je UE določila izvedenca geodetske stroke. Pobudnik je predlagal, da se ta sklep odpravi po nadzorstveni pravici.

UE smo opozorili na pomanjkljivosti prvega sklepa, iz katerega niso razvidni razlogi za njegovo izdajo. Sklep z dne 24. 1. 2005 pa se nam je zdel sporen tudi v delu izreka, v katerem se izvedencu med drugim nalaga, da v izvedenskem mnenju tudi ugotovi, katere današnje parcele, nastale iz podržavljene, je mogoče vrniti v last in posest upravičencev. O tem gotovo ne odloča izvedenec, temveč organ, ki vodi postopek, na kar smo UE tudi opozorili. Glede na vse navedeno, smo UE predlagali, naj prouči možnost, da sama odpravi pomanjkljivosti obeh izdanih sklepov in nas o tem obvesti.

UE nam je sicer posredovala odgovor, ki pa je bil bolj ali manj le povzetek obrazložitve izdanih sklepov.

MKGP je z odločbo 11. 4. 2005 sklep z dne 26. 10. 2004 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Ministrstvo je ugotovilo, da prvostopenjski organ ni imel utemeljenega razloga za postavitev novega izvedenca, temveč bi moral od GURS, Izpostava Ljubljana, ki je izdala sporno identifikacijsko potrdilo, zahtevati pojasnilo glede stanja parcel, za katere je ugotovljeno, da jih ni v evidenci zemljiškega katastra. Odločbo je UE pobudniku vročila šele po enem mesecu.

Na Varuhovo posredovanje je ministrstvo z odločbo 3. 6. 2005 odločilo še o pobudnikovem predlogu za odpravo sklepa UE z dne 24. 1. 2005 po nadzorstveni pravici. Ministrstvo je sklep odpravilo. Odločba je bila pobudniku vročena šele po dveh mesecih.

UE je v ponovnem postopku 10. 8. 2005 izdala sklep, s katerim je spet odredila dokazovanje z izvedencem geodetske stroke, vlagatelju pa je znova naložila plačilo 100 tisoč tolarjev predujma.

Pobudnik se je zoper sklep pritožil, saj prvostopenjski organ ni sledil navodilom MKGP. Nerazumljiva je tudi peta točka izreka izpodbijanega sklepa o plačilu predujma za stroške. V obrazložitvi je sicer ugotovljeno, da je stranka stroške predujma poravnala 12. 11. 2004, razlogi za (vnovični) predujem pa niso obrazloženi.

UE je postopek nadaljevala tako, da je 28. 11. 2005 izdala sklep, s katerim je izvedencu za izdelavo izvedenskega dela priznala 100 tisoč tolarjev nagrade. Tudi zoper ta sklep se je pobudnik pritožil. Dne 1. 12. 2005 mu je UE posredovala v vednost dopolnitev poročila za dodelitev nadomestnega zemljišča, ki ga je naslovila na Sklad kmetijski zemljišč in gozdov RS. Upravni organ v dopisu poziva SKZG RS oziroma Državno pravobranilstvo RS in vlagatelja, da mu v 30 dneh dostavijo podpisan sporazum o dodelitvi nadomestnega zemljišča. Podlaga posredovanega predloga sporazuma je identifikacijsko potrdilo z dne 4. 11. 2005, utemeljenost izdelave katerega pa je še predmet pritožbenega postopka. Ob tem ni zanemarljivo, da UE pobudniku sploh ni posredovala novega identifikacijskega potrdila.

Pobudnik se je zaradi nepravilnosti pri vodenju postopka obrnil na načelnico UE Ljubljana, z zadevo pa je seznanil tudi MJU.

Pri MKGP smo posredovali za rešitev obeh pritožb, MJU pa smo zaprosili, da nas seznani z ugotovitvami upravnega nadzora.

MKGP je 10. 1. 2006 obema pritožbama ugodilo in sklepa UE Ljubljana odpravilo. MJU je od UE Ljubljana zahtevalo poročilo o vodenju postopka. Glede na to, da je postopek tik pred izdajo odločbe, upravni organ pa je svoje ravnanje utemeljil in argumentiral, so bili mnenja, da drugih ukrepov v upravnem nadzoru ni treba izvesti.

Kljub ugotovitvam nadzora menimo, da je treba opozoriti na nekaj najbolj grobih kršitev v obravnavani zadevi: dolgotrajnost postopka, vročanje drugostopenjskih odločb s strani UE po preteku enega oziroma dveh mesecev od prejema, samovoljno ravnanje organa, ki ni upošteval napotil drugostopenjskega organa, pomanjkljivi izreki in še bolj pomanjkljive obrazložitve izdanih sklepov. Opisana zadeva je primer, kakršnih ne bi smelo biti, zato je nezadovoljstvo pobudnika upravičeno, saj se po dvanajstih letih še vedno odloča o identifikacijskem potrdilu, ki je sicer bilo v letu 1998 zadostna podlaga za izdajo delne odločbe. 5.3-3/2005

68 - DENACIONALIZACIJSKEGA ZAHTEVKA ŠE NISO ZAČELI OBRAVNAVATI

Pobudnica se je na Varuha obrnila zaradi dolgotrajnosti denacionalizacijskih postopkov, ki jih vodi UE Ljubljana, Izpostava Šiška. S poizvedbo smo med drugim ugotovili, da dela zahtevka, ki se nanaša na premičnine, upravni organ sploh še ni začel obravnavati. UE je 18. 5. 1995 prejela zahtevo za denacionalizacijo premičnega premoženja, ki ji ga je odstopila UE Kranj. Po njihovem pojasnilu bo obravnavana v sklopu odškodnine v obliki obveznic SOD, in sicer po pravnomočnosti odločb o vračilu nepremičnin v naravi oziroma v odškodnini v nadomestnih zemljiščih. Tako bo znan obseg premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi oziroma v obliki nadomestnega zemljišča in bo upravni organ odločal še o odškodnini v obliki obveznic. UE smo izrazili dvom, da bi odločanje o odškodnini za podržavljene nepremične lahko vplivalo oziroma pogojevalo obseg odškodnine za podržavljeno premično premoženje. Tudi sklicevanje na načelo ekonomičnosti bi težko zdržalo, zlasti ob tem, da upravni organ v desetih letih zahtevka glede premičnin še ni začel obravnavati. Predlagali smo, da ga čim prej začnejo obravnavati, nato pa glede na stanje celotne zadeve ugotovijo možnosti, po načelu ekonomičnosti postopka, za morebitno skupno odločanje o odškodnini v obliki obveznic SOD

Tudi pri delu premoženja (vračanje kmečkega posestva) je upravni organ ravnal nesprejemljivo. V postopku je imenoval izvedenca gradbene stroke, ki je pripravil cenilno poročilo o vrednosti posestva 18. 8. 1997. Uradna oseba, ki je leta 2002 prevzela spis v reševanje, je po pregledu spisa in pripravi obvestila za SOD ugotovila, da je poročilo pomanjkljivo, in zato pozvala izvedenca, da poročilo dopolni. To je izvedenec storil 27. 9. 2004. Po pojasnilu UE bo v tem delu zahteve upravni organ obvestil verjetnega zavezanca (SOD) in nadaljeval postopek (razpis ustne obravnave, poročilo po 65. členu, odločba). Glede na to, da niso bili razvidni razlogi, zaradi katerih dopolnjeno izvedeniško poročilo z dne 27. 9. 2004 ni bilo posredovano SOD, oziroma razlogi, zaradi katerih postopek od tedaj stoji, smo želeli, da nam UE razloge pojasni, če takih razlogov ni, pa smo predlagali, da čimprej nadaljuje postopek.

UE nas je v odgovoru seznanila, da bodo upoštevali naše priporočilo glede vračanja premičnega premoženja in izračunali vrednost podržavljenih premičnin. Zagotovili so, da bo septembra razpisana ustna obravnava glede premičnega premoženja. Glede cenilnega poročila za kmečko gospodarstvo pa so sporočili, da je uradna oseba pregledala cenilno poročilo in pripravila obvestilo zavezancu (SOD) ter mu ga posredovala 26. 8. 2005. 5.3-8/2005

69 - ODŠKODNINA ZA ODVZETO ZEMLJIŠČE

Pobudnik nas je seznanil, da sta s sorodnikom kupila vsak do polovice zemljišča v zasebni lasti. Na njem sta zgradila vsak svojo stanovanjsko hišo. Pozneje se je stanje na njunih parcelah spremenilo zaradi odvzema zemljišča za ureditev občinskih cest. Pri odvzemu je bil pobudnik oškodovan. Od občine je več let zahteval odškodnino, a ni bil uspešen.

Na naše posredovanje se je občina začela dogovarjati s pobudnikom. Končni dogovor je bil, da bo občina zaradi odvzema zemljišč za ureditev občinskih cest pobudniku izplačala ustrezno odškodnino. 5.4-5/2005

70 - UREDITEV MEJE PO REGULACIJI POTOKA

Pobudniku je bilo pred petnajstimi leti odvzeto zemljišče zaradi regulacije potoka, meje zemljišč pa niso bile odmerjene. Ministrstvo za okolje in prostor, Agencijo RS za okolje, je več let prosil, da zadevo uredi, a ni bil uspešen. Na naše posredovanje je bil prek Agencije uveden postopek ureditve meje. 5.4-15/2005

71 - PRI ODMERI DOHODNINE UPOŠTEVAN REGRES, KI NI BIL IZPLAČAN

Pobudnik je bil več let zaposlen kot zavarovalniški agent. V pobudi je predstavil, kako delodajalec zaposlenim izplačuje osebne prejemke, med katerimi je tudi sporni regres. Delodajalec regres nakaže in ga v svojih dokumentih evidentira, nato pa ga v naslednjih mesecih odvzame tako, da za ustrezni znesek zmanjša plačo. Na vse to je pobudnik davčni organ opozoril že v sami napovedi dohodnine in v pritožbi zoper odločbo o odmeri dohodnine. S pritožbo je želel hkrati opozoriti na potrebo po natančnejšem nadzoru poslovanja delodajalca

Ko smo Davčni urad opozorili na okoliščino, da je regres nenavadno visok in da bi bilo treba že samo zaradi te okoliščine podatke preveriti, smo prejeli obvestilo, da zbirajo podatke. Pobudnik je s pritožbo uspel in dobil je povrnjeno preveč plačano dohodnino. 5.5-72/2004

72 - PRIKRAJŠAN, KER JE ZARADI TEKA POSTOPKA OSKRBNINO DOBIL IZPLAČANO ŠELE PO NOVEM LETU

Pobudnik je 28. 5. 2004 zaprosil za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije in oskrbnine po ZVojI. Zaradi dolgotrajnosti postopka mu je UE odločbo o priznanju pravice do oskrbnine, ki mu pripada od 1. 9. 2004, izdala šele 26. 11. 2004. Nakazilo pripadajoče oskrbnine je bilo izvedeno šele 3. 1. 2005 in je bilo za 176.919,00 tolarjev manjše od zneska, ki bi mu pripadal, če bi bila oskrbnina nakazana pred koncem leta. Oskrbnina je bila manjša zaradi dohodnine, ki jo je moral plačati zato, ker je v času nakazila oskrbnine že veljal ZDoh-1, po katerem je od teh prejemkov treba plačati dohodnino.

Glede na to, da naj bi postala odločba, s katero je bila pobudniku priznana pravica do oskrbnine, dokončna v decembru 2004, smo UE vprašali za razloge, zakaj je prišlo nakazilo na pobudnikov račun s tako zamudo. Pojasnili so nam, da se oskrbnine in drugi prejemki po ZVojI izplačujejo upravičencem prvi delovni dan v mesecu. Oskrbnino plačuje MDDSZ, ki plačilo izvede po tem, ko prejme podatke o upravičencih.

Gre za še en primer oškodovanja posameznika, ker državni organi kršijo zakonske roke za izdajo odločbe. 5.5-3/2005

73 - OBDAVČITEV SLOVENSKIH POKOJNIN PREJEMNIKOM IZ BIH

ZPIZ nakazuje pokojnino številnim prejemnikom slovenske pokojnine v BiH. S spremembami Zakona o dohodnini-1, ki so se pričele uporabljati 1. 1. 2005, je uvedla drugačen način obdavčitve dohodkov glede na to, ali gre za rezidenta ali nerezidenta. Po načelu, da se nerezidenti obdavčujejo po viru njihovih dohodkov, morajo poslej vsi prejemniki slovenskih pokojnin, ki so državljani BiH in živijo na tem območju (nerezidenti), plačevati dohodnino. Izjeme od tega splošnega načela veljajo samo za tiste nerezidente, ki so hkrati rezidenti katere od držav članic Evropske unije.

Prejemniki pokojnin tako od vsakokratnega izplačila pokojnine plačujejo tudi 25 odstotkov akontacije dohodnine. To je za tiste, ki imajo nizko pokojnino, veliko, zlasti če morajo od te plačati davek še svoji državi.

Gre za vprašanje dvojnega obdavčenja, katerega rešitev je v čimprejšnji sklenitvi meddržavnega sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Slovenija je imela že zdaj sklenjene sporazume o izogibanju dvojnega obdavčevanja z mnogimi državami, ki niso članice Evropske unije. Med njimi še ni sporazuma z BiH. Nov položaj bo tako zaradi spremenjenega sistema obdavčitve nujno narekoval potrebo po čimprejšnji ureditvi tega vprašanja tudi z vsemi tistimi državami, s katerimi sporazumi še niso sklenjeni. Tovrstna prizadevanja že potekajo, zato je upati, da se bo to dejansko zgodilo. 5.5-9/2005

74 - VZDRŽEVANI DRUŽINSKI ČLANI – TUJI DRŽAVLJANI

Pobudnikovi otroci živijo pri materi na Hrvaškem in nimajo slovenskega državljanstva. Deveti odstavek 109. člena ZDoh-1 določa, da je vzdrževani družinski član oseba, ki ima prijavljeno bivališče v Sloveniji, je državljan Slovenije oziroma države EU ali je rezident države, s katero ima Slovenija sklenjeno mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka. Zaradi navedene ureditve pobudnik iz Slovenije ne more uveljavljati olajšav za otroke. Meni, da je diskriminiran, v neenakopravnem položaju s tistimi slovenskimi državljani, ki olajšavo za otroke lahko uveljavljajo.

Pobudniku smo lahko pojasnili le, da je rešitev navedenega vprašanja odvisna od meddržavnega sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka med Slovenijo in Republiko Hrvaško, ta pa v času, ko se je pobudnik obrnil na nas, še ni bil sklenjen. 5.5-20/2005

75 - DAVČNA IZVRŠBA, ČETUDI ZANJO ŠE NI BILO IZVRŠILNEGA NASLOVA

Pobudnik je pravočasno vložil ugovor zoper plačilni nalog, izdan zaradi prometnega prekrška. Čeprav je bila zadeva na podlagi njegovega ugovora odstopljena v obravnavo sodniku za prekrške in ni bilo izvršilnega naslova, je od DURS prejel obvestilo o neplačani denarni kazni s pozivom, da jo poravna.

Izkazalo se je, da je prišlo do administrativne napake pri vnosu podatkov v evidenco, ki jo je zagrešila delavka MNZ s tem, da ni vnesla datuma vloženega ugovora in podatka, da je bila zadeva odstopljena sodniku za prekrške. Pomočnik komandirja PP se je pobudniku opravičil, postopek pri DURS pa je bil ustavljen. 5.5-26/2005

76 - SLOVENSKA POKOJNINA, IZPLAČANA NA HRVAŠKO, JE OBDAVČENA, ČEPRAV JE NIZKA

Pobudnica je slovenska državljanka, ki se je po smrti svojega moža s sinom preselila na Hrvaško. Oba prejemata slovensko pokojnino, ki je po odbitku odtegljaja akontacije dohodnine precej znižana. S prejemki, ki jih imata, se težko preživljata. Pobudnico je zanimalo, ali ni morda določen znesek pokojnine (spodnja meja) izvzet iz obdavčitve. V odgovoru smo lahko pojasnili le, da veljavna zakonska ureditev ne določa nobenih izjem za nerezidente, razen če so državljani katere od članic EU. 5.5-38/2005

77 - ODLOČANJE ZUNAJ ZAKONSKIH OZIROMA RAZUMNIH ROKOV V DAVČNIH IN CARINSKIH ZADEVAH

Od Ministrstva za finance oz. Sektorja za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev smo na vprašanje, kdaj lahko pričakuje odločitev pobudnik, čigar pritožba je v obravnavi pri drugostopenjskemu organu že od 13. 11. 2002, junija 2005 prejeli odgovor, da rešitve njegove pritožbe v tem letu ni pričakovati, saj ni vključena v plan reševanja tovrstnih pritožb. Odgovor nam je vzel sapo, saj bo reševanje pritožbe v tem primeru trajalo kar štiri leta ali še več. Podobne odgovore smo prejeli tudi v nekaterih drugih primerih.

O našem posredovanju in odgovoru Ministrstva za finance pišemo spredaj. 5.5-39/2005

78 - POSLEDICE SPREJETJA VSEBINSKIH SPREMEMEB PROSTORSKEGA AKTA PO OBIČAJNEM POSTOPKU SPREJEMANJA PREDISOV V OBČINSKEM SVETU

Pobudnica je Varuha seznanila, da je UE Slovenj Gradec investitorju dovolila gradnjo Veterinarske postaje na območju, kjer je bila dovoljena le gradnja stanovanj nižje gostote, objektov za športnorekreativno dejavnost in objektov komunalne infrastrukture. Da bi stanje nekako uredili, je MO Slovenj Gradec spremenila PUP za to območje pod krinko redakcijskih popravkov in spremenila namembnost območja v t. i. centralne dejavnosti.

Postopek je potekal tako, da je UE investitorju 19. 6. 2002 izdala enotno dovoljenje za gradnjo novega poslovno-stanovanjskega objekta, ki zajema veterinarsko ambulanto s trgovino in enim stanovanjem v mansardi ter pisarne. Zoper izdano odločbo se je pobudnica pritožila. UE je izpodbijano odločbo nadomestila z novo odločbo z dne 28. 8. 2002. Zoper to odločbo je pobudnica vložila pritožbo. MOP je odločbo z dne 28. 8. 2002 odpravilo, odločbo z dne 19. 6. 2002 pa odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, ker prvostopenjski organ ni upošteval novega Odloka o prostorskoureditvenih pogojih, ker lokacijska dokumentacija še ni bila usklajena z njim in ker pri odločitvi ni bila upoštevana Strokovna ocena o vplivih na okolje za navedeno gradnjo.

V ponovnem postopku je UE izdala odločbo z dne 20. 3. 2003, s katero je investitorju dovolila nameravano gradnjo. Pobudnica se je zopet pritožila, MOP pa je pritožbo zavrnilo. Pobudnica je vložila tožbo na Upravno sodišče. Investitor je, glede na to, da je imel dokončno enotno dovoljenje za gradnjo, začel graditi. Pobudnica je 11. 8. 2003 na US vložila pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-175/03-9 z dne 7. 4. 2005 razveljavilo drugi odstavek 7. člena Odloka, ki je bil predmet presoje. Ugotovilo je, da je občina redakcijske spremembe, ki so bile po vsebini sprememba PUP, sprejela po običajnem postopku za sprejemanje predpisov v občinskem svetu, in ne po postopku, ki je s 37. do 39. členom ZUN predviden za sprejemanje prostorskih aktov. Z izpodbijanim odlokom se je spremenila celo namenska raba zemljišč, saj je bilo prej zemljišče pobudnice in predvidene veterinarske ambulante v stanovanjskem območju nižje gostote, po Odloku pa je v območju centralnih dejavnosti.

Upravno sodišče je 17. 5. 2005 tožbi pobudnice ugodilo, odločbo MOP z dne 13. 6. 2005 odpravilo in zadevo vrnilo MOP v ponoven postopek. MOP je z odločbo z dne 26. 7. 2005 odločbo UE z dne 20. 3 .2003 odpravilo in zahtevek investitorja zavrnilo. Tako odločitev Upravnega sodišča kot tudi MOP je temeljila na ugotovitvi, da je med odločanjem že učinkovala razveljavitev drugega odstavka 7. člena Odloka. Glede na to enotno dovoljenje za gradnjo ne more več temeljiti na navedeni določbi.

Pobudnica je z odločitvami Ustavnega sodišča, Upravnega sodišča in MOP seznanila Inšpektorat RS za okolje in prostor (IRSOP). IRSOP je pojasnil, da ima investitor za obravnavani objekt veljavno uporabno dovoljenje. Glede na to ni podlage za izrek ukrepa gradbene inšpekcije oziroma nadaljevanje postopka pri njih. Pojasnili so še, da je gradbeni inšpektor že v letu 2003 za obravnavani objekt izdal odločbo na podlagi 152. člena ZGO-1, ker je investitor začel graditi pred dokončnostjo gradbenega dovoljenja. Z odločbo MOP z dne 13. 6. 2003, s katero je bila pritožba zoper gradbeno dovoljenje zavrnjena, pa je dovoljenje postalo dokončno in izvršljivo. Investitor je imel pravico graditi. Pozneje si je pridobil veljavno uporabno dovoljenje. Tako ni bilo več razlogov za nadaljevanje postopka gradbene inšpekcije.

Pobudnica je 9. 12. 2005 pri UE predlagala obnovo postopka za izdajo uporabnega dovoljenja. UE je predlog zavrgla z utemeljitvijo, da je zahtevek vložila neupravičena oseba.

Po stališču MOP, ki ga je pridobila pobudnica, bi bilo mogoče uporabno dovoljenje za obravnavani objekt odpraviti in zahtevek zanj zavrniti, ko (bo) bi bila odločitev MOP v zvezi z odločbo z dne 26. 7. 2005 pravnomočna. Tedaj bi bilo mogoče po uradni dolžnosti ali na predlog upravičene stranke predlagati obnovo postopka, končanega z izdajo uporabnega dovoljenja, kjer bi bilo mogoče dovoljenje odpraviti in zahtevek zanj zavrniti. 5.7-94/2003

79 - PRIZNANJE STATUSA IN PRAVIC VOJNEGA VETERANA

Pobudnica je z vlogo 3. 1. 1996 zahtevala vpis v evidenco vojnih veteranov na podlagi priznane posebne dobe za čas udeležbe v NOV v dvojnem trajanju in priznanje vseh pravic, ki ji po ZVV-UPB1 pripadajo. UE ji je izdala izkaznico vojnega veterana in knjižico za brezplačne vožnje, do preostalega dela zahtevka za priznanje pravic vojnega veterana pa se ni opredelila. Pač pa je januarja 2003 pobudnici poslala obrazec Prošnja za priznanje pravice do letnega prejemka z obvestilom, koliko znaša letni prejemek za leto 2003. Izpolnjen obrazec je pobudnica prinesla na UE in hkrati, ob sklicevanju na vlogo z dne 3. 1. 1996, z ustno vlogo na zapisnik z dne 12. 2. 2003 zahtevala izplačilo letnih prejemkov za čas od januarja 1996 do 2002. Na tej podlagi je UE z odločbo z dne 25. 4. 2003 pobudničinemu zahtevku delno ugodila in ji priznala pravico do letnega prejemka za leto 2000, 2001 in 2002, zahtevek za priznanje letnega prejemka za leto 1996, 1997, 1998 in 1999 pa zavrnila. MDDSZ je pritožbo pobudnice zoper odločbo UE z odločbo z dne 24. 7. 2003 zavrnilo, odločbo UE pa razveljavilo po nadzorstveni pravici. Zoper to odločbo je pobudnica vložila tožbo v upravnem sporu.
Ob obravnavi zadeve ni bilo mogoče spregledati, da pobudnica tudi sama, vse od vpisa v evidenco vojnih veteranov do leta 2003, ko je vložila novo zahtevo, ni storila vsega, kar bi lahko, da bi učinkovito uveljavila pravice, ki ji gredo. Zato je za stanje zadeve, kakršno je, mogoče del odgovornosti pripisati tudi njej. MDDSZ smo kljub temu opozorili, da je z vlogo leta 1996 poleg vpisa v evidenco vojnih veteranov izrecno zahtevala tudi priznanje (vseh) pravic, ki ji gredo na podlagi priznanega statusa vojnega veterana. Čeprav v vlogi ni posebej konkretizirala, katere pravice uveljavlja, bi moral upravni organ prve stopnje ravnati po določilu 67. člena ZUP ter vlogo obravnavati tako kot vsako pomanjkljivo vlogo in pobudnico v skladu s temeljnim načelom varstva pravic strank in pomoči neuki stranki pozvati, da določneje opredeli svoj zahtevek oziroma da pomanjkljivosti odpravi. Šele če tega v postavljenem roku ne bi storila, bi lahko vlogo zavrgel, vendar pa v konkretnem primeru tega ni storil, saj očitno vloge sploh ni obravnaval kot zahtevo za priznanje pravic vojnega veterana.

Zaradi napake, ki jo je storil organ, stranka ne sme trpeti škodljivih posledic. Po našem mnenju je v obravnavanem primeru napako storila UE, ki ni ravnala po 67. členu UE in o vlogi pobudnice iz leta 1996 sploh ni odločila. Tega ne spremeni niti to, da je pobudnica leta 2003 podala novo zahtevo za priznanje letnega prejemka za nazaj in da je upravni organ prve stopnje tej vlogi delno ugodil in ji (v nasprotju z zakonom) priznal pravico do letnega prejemka za tri leta nazaj in tako skušal popraviti napako, ki jo je storil s tem, da o prvi vlogi sploh ni odločil. Zaradi tega je bila kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

MDDSZ smo v skladu s 7. členomZVarCP predlagali, da v luči navedenih ugotovitev ponovno preuči dejansko in pravno stanje obravnavane zadeve, se opredeli do izrecne pritožbene navedbe pobudnice, da o njeni zahtevi iz leta 1996 sploh (še) ni odločeno, in v skladu s pristojnostmi, ki jih ima kot organ druge stopnje v zvezi z upravnim sporom, ustrezno ukrepa.

Do predloga, ki smo ga posredovali, se Ministrstvo ni opredelilo in tudi ni odgovorilo na vsa vprašanja, ki smo jih postavili. Zato smo jim v zvezi s tem posredovali kritično pripombo in na morebiten odziv še čakamo. Pobudnica pa nas je seznanila, da je Upravno sodišče s sodbo z dne 29. 11. 2005 njeni tožbi ugodilo in odločbo MDDSZ odpravilo. Ugotovilo je, da iz upravnega spisa ni razvidno, da bi organ prve stopnje vlogo pobudnice iz leta 1996 (sploh) obravnaval in o njej odločil, zaradi česar bi bilo treba vlogo, ki jo je pobudnica vložila na zapisnik leta 2003, šteti kot dopolnitev vloge iz leta 1996. 5.7-4/2005

80 - DOLGOTRAJNO ODLOČANJE O PRITOŽBI

Na Varuha se je obrnil pobudnik zaradi dolgotrajnega odločanja o pritožbi zoper odločbo UE Murska Sobota z dne 11. 7. 2002. Pritožba je bila datirana 25. 7. 2002, vendar do vložitve pobude pri Varuhu človekovih pravic, to je 21. 2. 2005, o njej ni bilo odločeno.

MOP nas je seznanilo, da jim pritožba ni bila odstopljena. Z dopisom 23. 2. 2005 je Ministrstvo UE pozvalo, da jim nemudoma odstopi zadevo v pristojno obravnavo oziroma odloči o pritožbi v okviru določb 240. in 244. člena ZUP ter obvesti pritožbeni organ o odločitvi.

UE smo pozvali, naj nas seznani z razlogi, zaradi katerih o pritožbi še ni bilo odločeno, oziroma nam sporoči, zakaj zadeva ni bila odstopljena v pristojno odločanje drugostopenjskemu organu. Hkrati smo predlagali, da nemudoma postopajo v skladu z dopisom MOP z dne 23. 2. 2005 in nas seznanijo z nadaljnjo obravnavo zadeve.

UE nam je sporočila, da je 23. 3. 2005 celotno spisno dokumentacijo skupaj s pobudnikovo pritožbo odstopila v pristojno odločanje MOP, ni pa navedla razlogov, zaradi katerih o pritožbi ni bilo odločeno oziroma zakaj zadeve ni že prej odstopila MOP. Na MOP smo posredovali glede odločitve o pritožbi. Pojasnili so nam, da je bila pritožba poslana investitorju v opredelitev, te pa še niso prejeli. Dne 14. 7. 2005 so pobudnika pozvali, naj pritožbo dopolni, 22. 7. 2005 pa je zahteval vpogled v spis. Ker kljub našemu posredovanju Ministrstvo ni odločilo, smo še dvakrat posredovali. Dne 29. 8. 2005 je pobudnik na MOP lahko vpogledal v spis, 1. 9. 2005 je MOP odločilo o pritožbi. Tako je bila pritožba z  našim posredovanjem po treh letih končno rešena. 5.7-11/2005

81 - OBČINA JE O PRITOŽBI ODLOČALA DESET MESECEV

Pobudnika sta se na Varuha obrnila zaradi težav v zvezi s parkiranjem in dolgotrajnega odločanja o pritožbi. S sklepom 12. 11. 2003 je Občina Ilirska Bistrica, Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, Komisija za tehnično urejanje prometa , v prvi in drugi točki izreka odločila o možnosti parkiranja v slepem rokavu neke ulice. V tretji točki pa je pobudnikoma priporočila, da zaradi lažje vključitve na cesto parkirata v garažo vzvratno. Pobudnika se s sklepom nista strinjala, zato sta se pritožila. Komisija je o pritožbi odločila tako, da je tretjo točko sklepa umaknila. Prva in druga točka sklepa sta ostali nespremenjeni. Pobudnika sta se zopet pritožila. Komisija je o pritožbi odločila s sklepom 6. 12. 2004, izdanim na podlagi Poslovnika o delu sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in ZUP. Komisija »potrjuje in vztraja pri sklepu, sprejetem na seji 12. 11. 2003, brez tretje točke«. Pobudnika sta v skladu s pravnim poukom na sklepu  20. 12. 2004 na župana naslovila pritožbo in čez čas spet prosila za rešitev.

Glede na to, da je od vložitve pritožbe preteklo že pet mesecev, smo županu v dopisu 13. 6. 2005 predlagali, naj o njej nemudoma odloči in nas z odločitvijo seznani. Hkrati smo ga opozorili, da bi bilo treba ob reševanju pritožbe izpodbijani sklep presoditi tudi po formalni plati. Tako pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi − Poslovnik o delu sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in 226. člen ZUP − ni prava. Morala bi biti navedena pristojnost za izdajo odločbe. Prvostopenjski organ bi namreč moral o utemeljenosti pritožbe odločiti z odločbo. Župana smo opozorili, da bi se bilo treba opreti na določbe ZUP, ki v členih od 240. do 245. urejajo delo organa prve stopnje v zvezi s pritožbo. Opozorili smo ga tudi na dispozitiv obravnavanega sklepa, ki ni v skladu z zakonom. Dispozitiv nove odločbe, s katero organ prve stopnje nadomesti svojo prejšnjo odločbo v upravni stvari, mora vsebovati dva dela: v prvem se meritorno odloči o predmetu postopka, v drugem pa izreče, da se s to odločbo nadomesti prejšnja odločba. Drugi del dispozitiva je zlasti pomemben za pravno varnost, še posebej pa za izvršbo. Če dispozitiv nove odločbe ne bi vseboval drugega dela, prejšnja odločba z novo odločbo ne bi bila nadomeščena in bi zato pravno še vedno obstajala.

Po številnih urgencah je Občina Ilirska Bistrica 26. 10. 2005 izdala odločbo, s katero je pobudnikovo pritožbo zavrnila. Ravnanje občine je nesprejemljivo, saj je bil ob odločanju o pritožbi prekoračen zakonski in tudi vsak razumen rok. 5.7-26/2005

82 - DOLGOTRAJNO ODLOČANJE MKGP O PRITOŽBI

Pobudnik se je na Varuha obrnil zaradi dolgotrajnosti reševanja pritožbe, ki jo je vložil zoper odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 28. 10. 2004. Pritožbo je vložil 17. 11. 2004 prek Agencije na MKGP.

Ker MKGP o pritožbi še ni odločilo, smo opravili poizvedbo. Ministrstvo je pojasnilo, da so razlog za dolgotrajnost pritožbenega postopka številne pritožbe, ki jih prejmejo. Na vprašanje, kdaj lahko pobudnik pričakuje odločitev o pritožbi, smo prejeli suhoparen in brez kančka slabe vesti zapisan odgovor, da se bo njegova pritožba obravnavala, »ko pride na vrsto za obravnavo«.

S takšnim odgovorom se nismo mogli zadovoljiti, saj je pobudnik pritožbo vložil pravočasno in pri organu, ki je pristojen za sprejem pritožbe. Agencija, ki je pritožbo prejela 19. 11. 2004, pa jo je posredovala MKGP šele 11. 4. 2005, to je po skoraj petih mesecih od njene vložitve.

Za obravnavani položaj ni videti razumnih in utemeljenih razlogov. Povsem nesprejemljivo je, da o pritožbi po skoraj letu dne od njene vložitve Ministrstvo še ni odločilo. Objektivni razlogi, kot je veliko pritožb, ki jih prejme Ministrstvo, niso in ne morejo biti opravičilo za dolgotrajnost pritožbenih postopkov, katerih trajanje presega ne le zakonske, marveč tudi vse razumne roke. Takšno stanje s stališča pravne države, dobrega upravljanja javnih zadev, predvsem pa s stališča strank v postopku ni sprejemljivo. Naloga države, vključno z MKGP, je, da zagotovi odločanje v zakonskih rokih in tako izpolni svojo obveznost, ki jo ima do svojih državljanov oziroma strank v postopkih, ki tečejo pred njenimi organi. Po določbi 24. člena Zakona o državni upravi (ZDU-1-UPB2) Ministrstvo nadzoruje delo organa v sestavi. Prav tako mu daje obvezna navodila za delo in mu nalaga, da v mejah svojih pristojnosti opravi določene naloge ali sprejme določene ukrepe ter mu o tem poroča (23. člen ZDU-1-UPB2). To velja tudi za MKGP v razmerju do Agencije kot organa v sestavi Ministrstva.

Glede na navedeno smo MKGP v skladu s 7. členom in drugim odstavkom 45. člena ZvarCP predlagali, naj z ustreznimi ukrepi zagotovi, da se bodo vse pritožbe reševale v zakonskih, za začetek pa vsaj razumnih rokih, in da tudi zaradi ravnanja v pritožbenem postopku sodelujočih organov v sestavi Ministrstva ne bo neupravičenih zamud pri reševanju pritožb.

MKGP nas je seznanilo, da bo glede na dinamiko reševanja zadev o pritožbi pobudnika odločeno do konca decembra 2005. Sporočili so nam tudi sprejete ukrepe za odpravo zaostankov pri reševanju pritožb zoper odločbe Agencije. Nekatere ukrepe je sprejela tudi Agencija. Iz odgovora ni bilo mogoče razbrati, kdaj so bili ukrepi sprejeti, kakšni so kriteriji za reševanje pritožb v okviru pravila o vrstnem redu reševanja v primeru veliko hkrati prispelih pritožb in kakšni so kriteriji, po katerih Agencija pošilja pritožbe Ministrstvu. Ob vsem navedenem tudi nismo mogli mimo ugotovitve, da sprejeti ukrepi MKGP zamujajo – glede na to, da se Ministrstvo z zaostanki pri reševanju pritožb srečuje že od leta 2003 – in očitno tudi niso zadostni.

Naše ugotovitve so se pokazale za utemeljene. V vnovičnem odgovoru je MKGP sporočilo, da številne vloge na področju neposrednih plačil (leta 2002 66.483, leta 2003 67.282 in leta 2004 70.122 vlog), ki jih prejme Agencija v razpisnih rokih v kratkem času, onemogoča takojšen pregled vseh vlog in pozivanje na dopolnitve (ki je potrebno v številnih primerov) ter nato odločanje o popolnih vlogah. Zaradi velikega števila vlog je veliko tudi negativnih odločitev, zoper katere stranke vlagajo pritožbe (v navedenih letih skupaj 9.114). Tudi te pritožbe prejme Agencija v velikem številu skoraj hkrati. Pritožb ni mogoče reševati v informatiziranih postopkih. Individualna obravnava pritožb glede na njihovo število in kompleksnost ter zapletenost postopkov, administrativnih in inšpekcijskih kontrol terja določen čas, po katerem šele lahko Agencija odloči, ali bo pritožbo v okviru zakonskih pooblastil rešila sama ali pa jo bo odstopila v reševanje MKGP. Ministrstvo je navedlo še, da so bili roki, v katerih so se pritožbe odstopale v pristojno reševanje, nesorazmerno dolgi, prav tako roki, v katerih je Ministrstvo odločilo o pritožbah. Decembra 2005 in januarju 2006 je zato MKGP sprejelo številne ukrepe (kadrovska okrepitev na obeh stopnjah odločanja, organiziranje Oddelka za upravno-pravne zadeve s področja izvajanja ukrepov kmetijske politike v Pravni službi Ministrstva), nekateri pa bodo sprejeti še marca in aprila 2006 (nove zaposlitve). Učinki sprejetih ukrepov so se po navedbah MKGP (že) pokazali v večjem številu rešenih zadev. Poleg ukrepov za hitrejše reševanje pritožb si MKGP prizadeva, da bi se število prejetih pritožb zmanjšalo tudi z večjim obsegom reševanja pritožb na prvi stopnji ob nesporni utemeljenosti pritožb in z večjo pomočjo aplikativne obdelave podatkov glede pripadajoče višine pomoči po tem, ko je ugotovljen temelj zahtevka. 5.7-30/2005, 5.7-72/2005

83 - NOVA KLASIFIKACIJA VOZIL

Na Varuha se je pobudnik obrnil zaradi nepravilne klasifikacije vozil oziroma nepravilnega obračunavanja obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Navedel je, da je julija 2004 kupil vozilo, ki je bilo pred 1. majem 2004 razvrščeno v razred kombiniranih vozil, po tem datumu pa v kategorijo osebnih vozil in je kot tako opredeljeno tudi v potrdilu o skladnosti (št. SA 3012441). Pri registraciji vozila mu je bilo pri UE Ljubljana izdano prometno dovoljenje, v katerem je v rubriki vrsta vozila vozilo opredeljeno kot kombinirano vozilo.

Pobuda je bila utemeljena. Ugotovili smo, da sta se ob registraciji vozila uporabljala Pravilnik o ugotavljanju skladnosti vozil (Uradni list RS, št. 30/04) in Pravilnik o registraciji motornih in priklopnih vozil (Uradni list RS, št. 95/01) s spremembami in dopolnitvami iz leta 2004 (Uradni list RS, št. 55/04). Po navedenih predpisih so motorna vozila po vrsti in obliki ali namenu karoserije razvrščena v kategorije, med katerimi ni več kategorije t. i. kombiniranih vozil. Ker glede na navedeno ni bilo videti podlage za vpisovanje podatka o vrsti vozila kot kombiniranega, to je po stari klasifikaciji vozil, ki je veljala pred 1. majem 2004, smo se za pojasnilo obrnili na MNZ.

MNZ nas je seznanilo, da vozilo pobudnika ni bilo razvrščeno v skladu s klasifikacijo po zgoraj navedenih pravilnikih zaradi uporabe registra vozil, ki temelji na (zastarelem) tehničnem šifrantu − standardu JUS M.No.10. Nov matični register vozil in prometnih listin, ki je v pripravi, pa bo prevedbo, ki bo usklajena z že omenjenima pravilnikoma, omogočal. MNZ je, zato da bi pristojne organe seznanilo z novostmi in spremembami, s katerimi so bile spremenjene vrste kategorij vozil in opuščena kategorija kombiniranih vozil, organiziralo tudi strokovni posvet. 5.7-100/2005

84 - SPOREN VZGOJNI UKREP

V vednost smo prejeli pritožbo staršev na izrečen vzgojni ukrep učencu 8. razreda osnovne šole. Pritožba je bila naslovljena na ravnatelja šole in na Inšpektorat za šolstvo in šport. V njej so starši napisali, da je bil učencu zaradi kršenja hišnega reda, neupoštevanja navodil učitelja ter ogrožanja življenja in zdravja izrečen strogi opomin razrednika. Po učenčevem opisu dogodka pa so otroci za kršitev šolskih pravil dobili dovoljenje učiteljice, zato so bili starši prepričani, da ni bilo razlogov za izrek vzgojnega ukrepa. Učenci so imeli tisti dan prosto uro in so se zadrževali v podstrešni učilnici šole. Bili so pod nadzorom učiteljice likovne vzgoje. Zaradi razposajenosti je nekdo skozi strešno okno vrgel sošolčevo peresnico in z dovoljenjem navzoče učiteljice je nekaj učencev zlezlo na streho šolskega poslopja ponjo. Ko so se želeli vrniti, naj bi jim učiteljica strešno okno zaprla, a čez čas je nekdo okno le odprl, da so se lahko vrnili.

Teden dni po dogodku je razredničarka po telefonu starše obvestila, da se morajo zglasiti v šoli zaradi prevzema izdanega vzgojnega ukrepa. Prizadeti starši so se s svojim otrokom temeljito pogovorili in po pogovoru ugotovili, da ukrep ni utemeljen, saj naj bi izhod učenca na streho skozi strešno okno učiteljica dovolila in je bila pri dogodku tudi navzoča. Po njihovem mnenju otrok ni odgovoren za očitano kršitev šolskega reda, zato so zahtevali izbris vzgojnega ukrepa.

Ravnatelj je na šoli imenoval komisijo, ki je obravnavala ugovor staršev. Čeprav je komisija potrdila izdani vzgojni ukrep, iz njenega sklepa izhaja tudi priporočilo razredničarki, da po presoji o doseženem vzgojnem učinku ukrep pred rokom izbriše.

Na podlagi pridobljenih odgovorov in drugih listin smo pobudnikom sporočili, da je vprašanje, ali je ravnatelj dovolj podrobno preveril vse okoliščine izhoda učencev na streho in ali se ni morda preveč zanesel na ugotovitve razredničarke. Prav tako je dvomljiva izjava učenca, ki jo je podpisal v tajništvu šole ob navzočnosti ravnatelja in delavk tajništva, da za izhod na streho ni dobil dovoljenja učiteljice. Iz obrazložitve sklepa komisije, ki je obravnavala ugovor staršev zoper izrečeni ukrep, izhaja, da se je ravnatelj pogovoril z razredničarko in z učiteljico likovne vzgoje, ki ji je svetoval, kako naj ravna v prihodnje ob podobnih situacijah. Kot kaže, je zaznal, da ni ravnala primerno in da se ni znašla, kot bi se morala.

Inšpektorat je v izrednem inšpekcijskem postopku ugotovil pomanjkljivosti in nepravilnosti, zaradi katerih bi lahko izrečeni vzgojni ukrep tudi razveljavil. A se je po proučitvi vseh okoliščin odločil za priporočilo šoli, da vzgojni ukrep izbriše. Poleg tega so bili šoli odrejeni ukrepi za odpravo pomanjkljivosti in nedoslednosti v postopkih odločanja o vzgojnem ukrepanju. 5.8-11/2005

85 - STISKA MLADOSTNICE RAZVEZANIH STARŠEV

Pobudnica je varuha seznanila s stisko svoje vnukinje, ki je otrok razvezanih staršev. Napisala je, da vnukinja ni sama kriva, da mora živeti v težavnih razmerah. Življenje ji dodatno otežujejo predpisi, saj onemogočajo uveljavitev pravic, ki bi ji po zdravi pameti pripadale.

Vnukinja končuje srednjo ekonomsko šolo in si želi nadaljevati izobraževanje. Oče zanjo po razvezi leta 1987 ne skrbi, tako da je celotna skrb na materinih ramenih. Mati si je leta 1996 ustvarila novo družino in hči iz prvega zakona se je preselila k babici. Do svoje polnoletnosti je bila prijavljena na materinem naslovu, od takrat dalje pa ima uradno prebivališče na sedanjem naslovu pri njej. Že po končani osnovni šoli si je prizadevala uveljaviti pravico do štipendije, saj oče, kljub sklepu sodišča o določeni preživnini svoje obveznosti ni izpolnjeval. Vendar so njeno vlogo za štipendijo že takrat zavrnili. Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev so upoštevali materin in očimov dohodek, zaradi česar je bil presežen določen cenzus dohodkov na družinskega člana. Leta 2004 je vnukinja zaprosila za otroški dodatek in ponovno skušala pridobiti tudi štipendijo. Pri pravici do otroškega dodatka se je zataknilo zaradi določbe v predpisih, da otrok, starejši od 18 let, ki ne živi s starši v skupnem gospodinjstvu, lahko uveljavlja pravico do otroškega dodatka samo, če živi v lastnem samskem gospodinjstvu, pri čemer mora izkazati pogoje za življenje v samskem gospodinjstvu. Oviro sta rešili s sklenitvijo najemne pogodbe za njeno brezplačno bivanje pri pobudnici in s pogodbo za samostojno gospodinjstvo s souporabo kuhinje in kopalnice. Vlogo za pridobitev štipendije pa so zavrnili, čeprav očim za svojo pastorko ne skrbi, sodno določena preživnina od očeta ni izterljiva in mati na podlagi preživninske pogodbe plačuje hčerki le 35.000,00 tolarjev preživnine.

Iz odločbe ZRSZ o zavrnitvi pritožbe zoper odločitev pristojne območne službe izhaja, da ji štipendija ne pripada, saj kljub nekaterim priloženim dokazilom o njenem položaju ni bilo mogoče določiti dohodkov na družinskega člana. V obrazložitvi so zapisali, da se pravici, ki jo imajo otroci v zvezi z dolžnostjo staršev do preživljanja, ni mogoče odreči. O tem ni mogoče skleniti dogovora (poravnave) o preživljanju v denarnem znesku, ki otroku preživljanja ne zagotavlja. Dogovorjena preživnina, ki ji jo plačuje mati, ni bila določena v skladu z ZZZDR, saj so starši dolžni svoje otroke preživljati in po svojih močeh skrbeti za njihovo šolanje in strokovno izobrazbo glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje. Preživnina ni bila določena po potrebi upravičenca ter zmožnostih zavezanca in dogovorjeni znesek ne pokriva stroškov njenih življenjskih potreb.

Pobudnici smo pojasnili, da glede na določila pravilnika o štipendiranju ni bilo mogoče upoštevati dejanskega stanja (da preživnina od očeta ni izterljiva, da očim za pastorko ne skrbi, mati pa le do dogovorjenega zneska). Svetovali smo ji, naj v prihodnje vlogi priloži vsa zahtevana dokazila, svoj izjemen položaj pa naj dokazuje z drugimi ustreznimi listinami. Za zmanjšanje materialne stiske smo ji svetovali iskanje vseh drugih možnosti socialnih pomoči ob sodelovanju pristojnega CSD in v povezavi s šolo, ki jo vnukinja obiskuje (subvencionirana šolska prehrana, mesečna vozovnica, možnost brezplačne izposoje učbenikov). 5.8-14/2005

86 - ARBITRARNOST PRI ODLOČANJU O UPORABI UČBENIKOV

Pobudnik je opozoril na domnevno neenakopraven položaj osnovnošolskih otrok. Napisal je, da so za to odgovorni učitelji oziroma država, ki z nedomišljenimi predpisi dopušča neurejenost pri uporabi učbenikov v osnovnih šolah. Po njegovem mnenju gre celo za kršenje otrokovih pravic, saj mnogi učenci za učenje pri posameznih predmetih nimajo na voljo nobenega učbenika ali drugega učnega gradiva. Učitelji se namreč povsem poljubno odločijo, da za posamezni predmet določeno šolsko leto ne bodo uporabljali nobenega učbenika, saj ni določeno, da bi morali iz nabora potrjenih gradiv izbrati učbenik prav za vsak predmet. Tako imajo učenci nekaterih šol za isti predmet več učbenikov in učnih gradiv, drugod pa niti enega. Sicer pa vseh veljavnih učbenikov in učnih gradiv za vse predmete nimajo v učbeniških skladih na nobeni šoli in si jih učenci ne morejo izposoditi, tudi če bi to želeli. Pismo je končal z upanjem, da bomo izdelali konkreten predlog, s katerim bi v prihodnje preprečili samovoljno odločanje učiteljev in ravnateljev, koliko učbenikov in katere smejo učenci uporabljati.

Po predpisih je odločitev o izbiri učbenikov in učil prepuščena učiteljem in vodstvom šol. Takšna ureditev se zdi primerna, saj se učitelj lahko sam odloči, ob katerem učbeniku oziroma učilu bo v največji meri dosegel učne cilje. Zastavlja pa se doktrinarno vprašanje, ali naj bi se pri vsakem predmetu uporabljal vsaj en učbenik ali učilo izmed potrjenih oziroma veljavnih. Predpisi in navodila na to vprašanje ne dajejo nedvoumnega odgovora. Poleg tega so z vsakoletno odločitvijo učitelja o drugem učbeniku iz nabora potrjenih povezani praktični in denarni problemi staršev. Učbeniška problematika je pomembna, saj učbeniki precej vplivajo na razvoj sposobnosti učencev. Po našem mnenju bi morala na učiteljevo izbiro med učbeniki vplivati izključno njihova kakovost. Vendar za vsakoletno strokovno primerjalno analizo učitelju manjkajo najmanj vsi učbeniki iz ponudbe, merila, po katerih naj analizo pripravi, in čas. Zato bi težko rekli, da se učitelji odločajo po merilih kakovosti.

Kljub Varuhovi zahtevi, da bi Ministrstvo posredovalo konkretnejše podatke o uporabljenih učnih gradivih in rezultatih spremljanja in analiziranja uporabe učbenikov in učil, se to ni zgodilo. Pojasnili so, da Ministrstvo spodbuja založnike k izdajanju več učbenikov za posamezni predmet. Učitelju je s pestrejšo ponudbo omogočena izbira gradiv, s katerimi bo lažje, hitreje in uspešneje dosegel učne cilje. Ne zdi se jim problematično, da se nekateri ne odločijo za nobenega od možnih učbenikov, dokler (če) se približujejo zastavljenim ciljem. Za preverjanje tega po njihovem mnenju obstaja dovolj mehanizmov kontrole in nadzora.

Pobudniku smo sporočili, da bi se s stališčem Ministrstva lahko strinjali, če bi vsi nadzorni mehanizmi delovali idealno. Navsezadnje bi moral že ravnatelj kot pedagoški vodja, ki ima pregled nad odločitvami aktivov učiteljev ali posameznih učiteljev, še posebej skrbno preveriti razloge in pretehtati odločitve tistih, ki se za učbenike ne odločijo ali pa uberejo drugo skrajnost in za en predmet določijo več učbenikov. Stališča glede kršenja pravic otrok in glede njihovega neenakopravnega položaja pa so le nekoliko preostra, saj Varuhu ni znana konkretna pisna prepoved učitelja ali ravnatelja učencem v zvezi z uporabo učbenikov oziroma učnih gradiv pri učenju in utrjevanju šolske snovi doma. 5.8-20/2005

87 - KAKO DO PRIDOBLJENIH SPONZORSKIH SREDSTEV ZA TRENINGE

Oče dveh mladoletnih otrok nas je prosil za pomoč oziroma nasvet. Napisal je, da sta otroka nadarjena na gibalno-ritmičnem področju. Hči že nekaj let trenira umetnostno drsanje in ritmično gimnastiko in dosega odlične rezultate. Redni in pogosti treningi zahtevajo precejšnja finančna sredstva, ki jih zagotavljajo predvsem sami. Skušali so pridobiti sponzorje, a se posamezniki in podjetja na individualne prošnje niso odzvali. Zato so se obrnili na medije in po javni predstavitvi hčerke v medijih je bil odziv sponzorjev izjemen. Žal je imela javna izpostavitev tudi negativno stran, saj so se razširile govorice o zlorabi otrok. Zlobni in nevoščljivi posamezniki so izpostavljali družino na internetnem starševskem forumu, posredovali so pri potencialnih sponzorjih in družini povzročili nevšečnosti in škodo. Starši so se morali zagovarjati na CSD, morali so dokazovati, da otrok ne silijo k čezmernim treningom in da nad njima ne izvajajo nikakršnega fizičnega ali psihičnega nasilja. Zaradi vseh peripetij sta otroka izgubila potencialnega glavnega sponzorja. Hčerka je kljub vsemu dobila nekaj sredstev posameznikov, ki so bila nakazana na športni klub, v katerem je članica. A se je zapletlo, saj do sredstev, ki bi jih porabili za stroške pogostih prevozov na treninge, ne morejo. Če bi športni klub namensko pridobljena sredstva nakazal na hčerkin račun, bi bil znesek močno obdavčen.

Pozneje je pobudnik poslal dodatna dokazila, da strokovni delavci CSD po pogovorih s člani družine, po psihološki obravnavi otrok in po pridobljenih poročilih osnovne šole, zdravnika in drsalnega kluba niso ugotovili zlorabe otrok in kršenja njihovih pravic ter da otroka trenirata povsem prostovoljno in toliko, kot želita.

Pobudniku pri njegovih težavah nismo mogli pomagati, saj so športna društva oziroma klubi prostovoljna združenja, do katerih Varuh nima nobenih pooblastil. Pojasnili smo mu, da tudi Zakon o športu določa, da je delovanje v športu interesno in prostovoljno. Razmerij med športniki in njihovimi klubi ali športnimi zvezami zakon ne ureja niti jih ne urejajo drugi predpisi s področja športa. Urejajo jih kvečjemu medsebojne pogodbe, v skladu s civilnopravnimi oziroma obligacijskimi predpisi. Vprašanja v zvezi s pridobivanjem in porabljanjem sponzorskih sredstev bi morala urejati notranja pravila društva oziroma kluba. Svetovali smo mu, naj se zato s pravili seznani in nato za uporabo pridobljenih sredstev za hčerkino treniranje sklene ustrezen dogovor s športnim klubom. 5.8-30/2005

88 - BIVANJE V ŠTUDENTSKEM DOMU

Študentka je zatrjevala kršenje človekovih pravic v postopku odločanja o pravici do bivanja v subvencionirani študentski sobi. Glavni težavi sta bili počasno obveščanje uslužbencev Pisarne za študentske domove in njihovo nekorektno komuniciranje s študenti.

Pobudnica je v študijskem letu 2004/2005 zaprosila za sobo v študentskem domu. Prošnji je bilo ugodeno in uvrščena je bila na prednostni seznam, o čemer je septembra 2004 prejela ustrezno odločbo in ustno informacijo, da se bo lahko vselila predvidoma junija 2005. Obvestilo o napotitvi na vselitev, datirano s 30. 6. 2005, je prejela šele 3. 9. 2005. V dom se je vselila 5. 9. 2005. Takoj po vselitvi je oddala prošnjo za podaljšanje bivanja, čeprav je rok potekel 20. 8. 2005. Vloga je bila s sklepom zaradi zamude roka zavržena kot prepozna. Zoper sklep se je pritožila na MVŠZT, saj je bila prepričana, da roka ni zamudila po svoji krivdi, ampak zaradi malomarnega dela zaposlenih v pisarni. MVŠZT je pritožbo decembra zavrnilo kot neutemeljeno. Izdan ji je bil izselitveni nalog in položnica za poravnavo razlike stroškov bivanja med subvencionirano in ekonomsko ceno za čas neupravičenega bivanja v študentski sobi.

Iz pojasnila Študentskih domov v Ljubljani (ŠD) o postopku oddajanja razpoložljivih študentskih sob med študijskim letom in o razlogih, zaradi katerih pobudnica ni bila obveščena o vselitvi takoj po nastanku te možnosti oziroma vsaj v razumnem roku, izhaja, da očitke in kritike v zvezi s pomanjkljivim obveščanjem študentov in nekorektnim odnosom zaposlenih do strank zavračajo. Uslužbenci dosledno usmerjajo študente na spletno stran ŠD, kjer lahko najdejo želene informacije. Študenti so obveščeni, da se morajo za bivanje prijaviti vsako leto sproti, ključne informacije so objavljene tudi v medijih. Od študentov se pričakuje, da se obnašajo kot zainteresirana stranka in da izpolnijo predpisane zahteve, vključno s pravočasno oddanimi prošnjami za nadaljnje bivanje. Datum na obvestilu o napotitvi na vselitev nima pomembne vloge, saj je pisarna poleti zaradi dopustov en mesec zaprta, obvestila pa delavci pripravijo prej.

Pobudnici smo pojasnili, da je najpomembnejša informacija o prednostnem seznamu in dinamiki vseljevanja, ki je po zagotovilih pristojnih tekoče in ažurno objavljena na ustreznem spletnem naslovu (za študentske domove v Ljubljani: www-stud-dom-lj.si). Način obveščanja študentov določa vsakoletni Razpis za sprejem in podaljšanje bivanja študentov v študentskih domovih in pri zasebnikih, izhajajo pa tudi odločbe o uvrstitvi na prednostni seznam. Datum obvestila o napotitvi na vselitev, ki so ga pripravili v pisarni junija in ga poslali šele v začetku septembra, in prejšnja informacija, da bo do vselitve morda prišlo v juniju, nista zadosten razlog, zaradi katerega bi ji uspelo z zahtevo po upoštevanju njene zunaj določenega roka poslane prošnje za podaljšanje bivanja v subvencionirani študentski sobi. Glede na določila razpisa mora kandidat novo vlogo oddati vselej, če do 10. avgusta ne razpolaga s sklenjeno nastanitveno pogodbo. Vlogo za podaljšanje bivanja, za katero je bil rok 20. avgust, lahko oddajo le tisti, ki so do tega dne že sklenili nastanitveno pogodbo. Tako sklep o zavrženju prepozne vloge ni bil v nasprotju s predpisi. Tudi odločbi MVŠZT, ki smo jo prejeli na našo zahtevo, bi kljub nekajdnevni prekoračitvi roka za njeno izdajo, nekaterim pomotam in nerodnim zapisom v besedilu težko očitali večje neskladje s predpisi. Prekoračenje roka za izdajo odločbe praviloma še ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Po stališču US, ki ga je zavzelo v odločbi Up-10/03-16 z dne 10. 6. 2003, se šteje ravnanje upravnega organa za nezakonito ob bistveni prekoračitvi instrukcijskega roka, a petnajstdnevna zamuda to še ni.

V dodatnem pojasnilu MVŠZT so soglašali, da je pravočasnost obvestil študentov o vselitvi ključnega pomena. Temu je namenjena prednostna lista, ki je vse leto tekoče ažurirana in dostopna študentom. Tudi vseljevanje študentov v septembru je po njihovem mnenju smiselno, saj študijsko leto traja do konca septembra. Zaradi pomembnosti problematike, na katero smo jih opozorili, so zagotovili, da bo že v prihodnjem razpisu še natančneje opredeljen način oddajanja vlog, izboljšali naj bi tudi obveščanje študentov.

Pobudnici smo sporočili, da z našim posredovanjem nismo dosegli spremembe položaja pobudnikov, ki so se zaradi zamude roka za oddajo vloge za bivanje v subvencionirani študentski sobi letošnjo jesen obrnili na nas. Glede na predpise v postopkih ni šlo za take nepravilnosti, ki bi dajale zadostno podlago, da bi brez zadržkov lahko terjali drugačne odločitve. Pojasnili smo ji, da ima zoper odločbo MVŠZT možnost sprožiti upravni spor, skladno s poukom o pravnem sredstvu v odločbi. 5.8-39/2005

89 - REŠEVANJE PRITOŽB ZOPER OCENO IZ MATURITETNEGA PREDMETA

V osebnem pogovoru ob poslovanju Varuha zunaj sedeža je maturant skupaj z očetom predstavil težave v zvezi z opravljanjem mature iz slovenščine. Povedal je, da je maturitetni izpit iz tega predmeta opravljal tretjič in da tudi tokrat ni bil uspešen. Menil je, da so pristojni zelo subjektivno obravnavali njegovo pritožbo, poleg tega jim je očital kršenje Zakona o maturi (ZMat) in kršenje človekovih pravic. Na nas se je obrnil, da bi dobil koristen nasvet oziroma usmeritev v zvezi z reševanjem po njegovem mnenju neupravičeno zavrnjene pritožbe na sklep DKSM.

Pobudnik je zatrjeval različnost in subjektivnost meril ocenjevanja, ker so trije ocenjevalci zelo različno ocenili posamezne naloge. Dvomil je o pravilnosti pregleda in ponovne ocenitve celotnega izdelka (vseh izpitnih pol), saj so bila predmet ugovora le posamezna izpitna vprašanja. Prav tako je dvomil o pravilnosti določitve nižjega skupnega števila točk, kot je bil dosežen pred ugovorom. Na podlagi ZMat je na DKSM vložil ugovor zoper oceno maturitetnega izpita iz slovenščine. V mesecu dni je prejel sklep o zavrnitvi ugovora. Zaradi prepričanja, da je odločitev v nasprotju s predpisi, je takoj vložil nov ugovor, ki pa je bil s sklepom zavržen z obrazložitvijo, da je nedovoljen, saj je sklep o zavrnitvi pritožbe zoper oceno dokončen. V posebnem pojasnilu, ki ga je nanj naslovil predsednik DKSM, so bile pobudniku posredovane dodatne informacije o imenovanju izvedencev, načinu njihovega dela in možnosti kandidata za sprožitev upravnega spora, če se s sklepom DKSM ne strinja.

V predpisanem roku je vložil tožbo na Upravno sodišče.

Pobudniku smo pojasnili, da so njegova vprašanja večinoma vsebinske oziroma strokovne narave, v katere Varuh v skladu s svojimi pristojnostmi ne posega. Po našem mnenju ni dovolj podlage za stališče, da je novo preverjanje pravilnosti ocenitve vseh izpitnih pol (in vseh nalog) v nasprotju s predpisi. Načelo o prepovedi spremembe v pritožnikovo škodo velja le, če stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskega stanja, česar pa v tem primeru ne bi mogli reči. Na podlagi ZMat DKSM odloči o ugovoru na oceno na podlagi ponovnega pregleda izpitne dokumentacije in mnenja izvedenca.

Na podlagi razčiščevanja problematike z Državnim izpitnim centrom in DKSM prav v zvezi z maturo ugotavljamo, da je del ZMat, ki določa varstvo pravic kandidatov, dokaj nedorečen. Ni jasno, kakšen postopek sploh velja za opravljanje mature, kakšna je narava maturitetnega spričevala in če pri izvedbi celotne mature, vključno (ali še posebej) s postopki za varstvo pravic kandidatov, sploh gre za upravno zadevo oziroma vsaj smiselno uporabo ZUP.

Pobudniku smo sporočili, da je bila zaradi nejasnosti predpisov v zvezi z maturo njegova odločitev za tožbo pravilna, čeprav se lahko zgodi, da bo Upravno sodišče tožbo zavrglo na podlagi dosedanje sodne prakse v podobnih primerih. Vrhovno sodišče je namreč obravnavalo dve pritožbi na odločitev Upravno sodišče v zvezi z maturitetno oceno. Iz sklepov Vrhovno sodišče (Sklep I Up 952/2000 z dne 3. 12. 2003 in Sklep I Up 1449/2002 z dne 9. 3. 2005) izhaja, da maturitetna ocena ni upravna stvar in ni pravica ali korist osebe, zato se pri odločanju o njej ne uporabljajo določbe ZUP. Tudi akt, ki je bil izdan o pritožbah zoper oceno (sklep DKSM), po mnenju Vrhovnega sodišča ni upravni akt, kar naj bi izhajalo tudi iz njegove vsebine. Upravni spor tako ni mogoč, kar bi moralo ugotoviti že Upravno sodišče, ki bi moralo pritožbe zoper sklepe DKSM zavreči. Pri tem kaže opozoriti, da sta bili tožbi v upravnem sporu v teh primerih vloženi leta 1997 oziroma leta 2002, ko še ni bil sprejet ZMat. Obe sodišči sta torej presojali upravičenost tožbe oziroma pritožbe zoper sodbo glede na določbe Pravilnika o maturi.

Do odločitve Upravno sodišče pobudnik ne more storiti ničesar več, razen da ponovno opravlja celotno maturo. Po našem mnenju je sporno stališče VS, da upravni spor sploh ni mogoč. Vsiljuje se vprašanje, ali z uzakonjenimi postopki obravnavanja pritožb na maturitetne ocene oziroma z opisano interpretacijo predpisa v sodni praksi ne gre morda za kršenje človekovih pravic (pravice do sodnega varstva v povezavi s pravico do pravnega sredstva in pravico do izobrazbe, ki jo kot temeljno človekovo pravico opredeljujejo številni mednarodni dokumenti). Odgovor na to vprašanje bo dalo Ustavno sodišče, če se bo pobudnik po končanju postopkov na Upravnem sodišču in Vrhovnem sodišču odločil za ustavno pritožbo.  5.8-52/2005

90 - KJE JE RAZLOG ZA DOLGOTRAJNO ODLOČANJE NAMESTNIKA DISCIPLINSKEGA TOŽILCA?

Pobudnik je 3. 7. 2003 odvetniški zbornici poslal prijavo zoper odvetnika. Prejel je le pojasnilo, da je bila zadeva 18. 8. 2003 predana disciplinskemu tožilcu zbornice.

Dne 21. 1. 2004 smo se obrnili na odvetniško zbornico. Ob našem posredovanju so nam pojasnili, da imajo težave z odločanjem namestnika disciplinskega tožilca. Zato smo se obrnili še neposredno nanj. Potem ko smo večkrat prosili za pojasnilo o obravnavi zadeve, nam je zagotovil, da je v začetku novembra 2004 poslal svojo odločitev zbornici. Vendar pa smo 11. 2. 2005 prejeli odgovor zbornice, da od disciplinskega tožilca niso "še ničesar prejeli" in ga bodo "nemudoma ponovno opozorili". Spet smo se obrnili na disciplinskega tožilca in prosili za poročilo o razlogih za dolgotrajno odločanje o prijavi zoper odvetnika. Odgovor smo 25. 4. 2005 prejeli od odvetniške zbornice. Poslala nam je sklep namestnika disciplinskega tožilca, opr. št. 762/03 z dne 13. 4. 2005, s katerim je bila prijava zavržena. Zbornica nam ni poslala nobenega dodatnega pojasnila o obravnavanju zadeve in morebitnih ukrepih zoper disciplinskega tožilca zaradi dolgotrajnega reševanja.

Disciplinski tožilec je za odločitev o prijavi potreboval skoraj dvajset mesecev. Pojasnila o razlogih za tako dolgotrajno odločanje nam zbornica ni poslala. Tudi ni razvidno, da bi se pobudniku zaradi dolgotrajnega odločanja opravičila. Menimo, da molk zbornice, ki nas zgolj seznanja z odločitvijo, ne pa odgovarja na vprašanja o razlogih za dolgotrajno odločanje, kaže, da se zbornica zaveda nepravilnosti, vendar nekega razumnega razloga ali opravičila za takšno ravnanje disciplinskega tožilca nima. 6.0-72/2003

91 - ZASEG PSA, KI JE BIL KUPNINA ZA MAMILA

Policisti PP Ajdovščina so leta 2002 pobudniku zasegli psa. V pritožbi Varuhu je zatrjeval, da za zaseg ni bilo podlage. Zahteval je vrnitev psa.

Pri opravljanju nalog ima policija tudi pooblastilo, da zaseže predmete. Ob izpolnjenih zakonskih pogojih sme zaseči tudi predmete, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku. Zasežene predmete je treba vrniti takoj, ko prenehajo z zakonom določeni razlogi za zaseg. Tako smo od policije zahtevali pojasnilo pravne in dejanske podlage za zaseg psa pobudnika in sporočilo o tem, kje je zasežena žival.

Policija je potrdila, da so policisti PP Ajdovščina pobudniku zasegli psa in ga vrnili prejšnjemu lastniku. Ta je pred tem na PP Nova Gorica prijavil tatvino psa, ob tem je navedel tudi storilca. Policija je zoper pobudnika vložila ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili ter kaznivega dejanja tatvine, in to z utemeljitvijo, ki ni imela podlage v zbranih obvestilih.

Šele po Varuhovem posredovanju je bilo ugotovljeno, da je bila ovadba zaradi tatvine psa podana, čeprav sum tega kaznivega dejanja ni bil podan. PP Nova Gorica je namreč imela že pred tem podatke, na podlagi katerih bi morala podati ovadbo zaradi krive ovadbe zoper prijavitelja tatvine psa. Ugotovila je tudi, da je bil pes predmet nezakonitega posla, saj naj bi ga pobudnik dobil kot kupnino za določeno količino prepovedanega mamila. O tem je bila sklenjena pisna "pogodba", ki jo je pobudnik izročil policistu PP Ajdovščina že leta 2002, ko je ta pri njem zbiral obvestila v zvezi s prijavljeno tatvino psa. To pa je bilo v ovadbi zoper pobudnika zamolčano. Ovadba je pobudniku celo očitala, da je pristopil do lastnika in "... psa iztrgal iz rok in ga odpeljal stran." Hkrati pa "pogodbe" o nakupu psa policija ni priložila kazenski ovadbi, poslani tožilstvu.

Zaradi neodgovornega, površnega in malomarnega dela policistov PP Nova Gorica so bili po zagotovilu ministra za notranje zadeve sprejeti ustrezni ukrepi. Tako je bila zoper prijavitelja tatvine podana ovadba zaradi krive ovadbe.

Policisti niso imeli za zaseg psa nobene dejanske podlage. Ker pa je bil predmet pravnega posla tudi prepovedano mamilo in gre tako za nedovoljen posel, ni bilo podlage za Varuhovo nadaljnje posredovanje, zlasti glede vrnitve psa in plačila odškodnine.

Ugotovili smo še, da je bil odziv Ministrstva na pritožbo pobudnika takšen, da ni bilo potrebe za Varuhovo nadaljnje ukrepanje. 6.1-2/2005

92 - OVADBA POSLANA TOŽILSTVU ŠELE PO POSREDOVANJU VARUHA

Pobudnik je na PP Ljubljana Moste 27. 6. 2003 podal ustno ovadbo, ki je bila sprejeta v zapisnik. Ko je pozneje poizvedoval (ustno oziroma po telefonu) o nadaljnjih postopkih policistov, pa je izvedel, da vložena ovadba (še) ni bila posredovana tožilstvu.

Policijska uprava Ljubljana je po našem posredovanju ugotovila, da kazenska ovadba pobudnika dejansko ni bila poslana državnemu tožilstvu. Šele takrat, to je 1. 4. 2005, je PP Ljubljana Moste poslala državnemu tožilstvu poročilo (na podlagi desetega odstavka 148. člena ZKP) in priložila pobudnikovo ovadbo.

ZKP določa, da lahko vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Ovadba se poda pristojnemu državnemu tožilcu pisno ali ustno v zapisnik. Če je ovadba podana sodišču, policiji ali nepristojnemu državnemu tožilcu, jo ta sprejme in takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu (147. člen ZKP). Pobudnik je ovadbo podal na PP Ljubljana Moste že 27. 6. 2003, vendar je bila ta poslana tožilstvu šele 1. 4. 2005, in to očitno zgolj po našem posredovanju. Policijska uprava Ljubljana je zagotovila, da je sprejela ustrezne ukrepe, da se v prihodnje podobne nepravilnosti ne bi dogajale. 6.1-28/2005

93 - ZAMUDA PRI OBVEŠČANJU DRŽAVNEGA TOŽILCA

Pobudnik se je pritožil, da je PP Ljubljana Vič leta 2004 naznanil kazniva dejanja, storjena v njegovo škodo, a policisti niso sprejeli potrebnih ukrepov.

Po našem posredovanju je MNZ sporočilo, da vodja policijskega okoliša kljub izvedenim ukrepom ni ugotovil "elementov uradno pregonljivega kaznivega dejanja ali dejanja, ki se preganja na predlog oškodovanca". Vendar pa je policija podala poročilo Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani šele 12. 8. 2005. Vodja policijskega okoliša poročila ni podal takoj, ko je opravil vsa potrebna opravila, ampak je to očitno storil šele po Varuhovem posredovanju. MNZ je zagotovilo, da bo vodstvo PP Ljubljana Vič preverilo, ali je s takšnim ravnanjem policist storil tudi disciplinsko kršitev, in bo po zbranih obvestilih zoper policista po potrebi tudi ukrepalo. Hkrati se je pomočnik komandirja PP opravičil pobudniku zaradi zavlačevanja pri izdelavi poročila.

V pobudnikovem primeru je policija sicer zbirala potrebna obvestila, vendar ni ugotovila zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Čeprav je policija izvajala ukrepe po 148. členu ZKP, pa po zbranih obvestilih o tem ni pravočasno obvestila pristojnega državnega tožilca, kot to nalaga sedmi odstavek 148. člena ZKP. To je bilo očitno storjeno šele po našem posredovanju.
Korektno pa je policija ravnala, da se je po ugotovljeni napaki za zamudo opravičila prizadeti osebi. 6.1-52/2005

94 - ZNOVA OBRAVNAVANA ŽE ZAVRŽENA PRITOŽBA

Pobudnik je aprila 2005 na PP Grosuplje prijavil vlom v klet in tatvino hrastovega soda. Na prijavo sta se zglasila policista, eden izmed njih pa je pobudniku zagotovil, da bo obveščen o poteku preiskave. Ker ta po več mesecih ni prejel nobene informacije o poteku preiskave, se je pritožil in zahteval pojasnilo o poteku postopka. Pritožbo je PP Grosuplje obravnavala po 28. členu ZPol in po Pravilniku o reševanju pritožb. Na vabilo za pogovor se pobudnik ni odzval, nato pa je prejel sklep o zaključitvi pritožbenega postopka. češ da je pritožbo podala neupravičena oseba.

Pri MNZ smo zahtevali utemeljitev pravne in dejanske podlage za ugotovitev, da je pritožbo podala neupravičena oseba, saj je pobudnik zatrjeval, da je bil lastnik ukradenega soda za vino. Hkrati smo tudi zaprosili za poročilo o ukrepih in ugotovitvah policije glede kaznivega dejanja, ki ga je pobudnik naznanil PP Grosuplje.

MNZ je pojasnil, da je PP Grosuplje preveril pritožbene navedbe pobudnika. Pobudnik je bil tudi povabljen na obravnavo pritožbe, ki jo je vodil pooblaščenec vodje organizacijske enote − PP Grosuplje. Vendar se vabilu na pogovor ni odzval niti ni opravičil svojega izostanka. PP Grosuplje je zato pritožbo odstopila v reševanje pristojni organizacijski enoti MNZ. Ta je po njenem pregledu sprva ugotovila, da pobudnik ni upravičena oseba za pritožbo, ker formalno ni bil oškodovanec kaznivega dejanja on, ampak njegova babica kot lastnica gospodarskega poslopja, v katero je bilo vlomljeno. Zato je PP Grosuplje izdal sklep o zaključku pritožbenega postopka.

Po našem posredovanju pa je Direktorat za policijo in druge varnostne naloge MNZ znova proučil dokumentacijo. Ugotovil je, da pobudnik sicer ni formalni oškodovanec kaznivega dejanja, ki ga je prijavil, vsekakor pa je upravičeni pritožnik, saj se je pritožil na postopek, ki so ga policisti vodili po njegovi prijavi. Zato so njegovo pritožbo obravnavali še na seji senata. 6.1-71/2005

95 - POSREDOVANJE POLICIJE ZARADI PREDVIDEVANJA, DA BODO OVCE POGINILE

Pobudnik se je pritožil zoper ravnanje dveh policistov PP Šentilj, da sta 28. 2. 2004 neupravičeno vstopila ("vdrla") v shrambo njegovega gospodarskega poslopja. Pritožbeni senat MNZ je ocenil pritožbo za utemeljeno le glede ravnanja policistov ob sprejetju prijave o storjenem kaznivem dejanju in pri zbiranju obvestil ob zaznavi kaznivega dejanja.

Pobudnik je zatrjeval, da mu je zaradi ravnanja policistov nastala škoda. Povrnitev škode je uveljavljal z odškodninskim zahtevkom, ki pa ga je MNZ zavrnilo. Odškodninski zahtevek je zavrnilo tudi s sklicevanjem na ugotovitev državnega tožilca pri zavrženju ovadbe, da sta policista tako ravnala v skrajni sili, da bi preprečila pogin ovc. Po mnenju ministrstva sta policista "v danih okoliščinah ravnala, tako kot je bilo treba." Vstopila sta v gospodarsko poslopje in odstranila leseno pregrado prostora za hrambo sena, ker sta presodila, da bi sicer ovce poginile.

Že na podlagi gradiva, ki nam ga je poslal sam pobudnik, smo podvomili o stališču, da sta policista "ravnala, tako kot je bilo treba." Zbrane informacije so namreč vnašale dvom o utemeljenosti sklepa, da je ovcam grozil pogin. Tako smo od policije zahtevali sporočilo, na kakšni podlagi sta policista ugotovila neposredno ogroženost ovac (grozeči pogin). Hkrati smo opozorili, da bi policista morala najprej poiskati (vsaj telefonski) stik z lastnikom, saj je to stvar nekaj minut ali največ nekaj ur. Prav tako ni bila prepričljiva ugotovitev policistov, da so ovce brez hrane, ker se pri gospodarskem poslopju že več dni ni nihče zadrževal, saj je lahko za redno hranjenje živali poskrbljeno tudi drugače.

Tako nismo bili prepričani, da sta policista ravnala strokovno, ne glede na sicer očitno dober namen pri takratnem ravnanju. Naloga policije je res tudi varovanje premoženja ljudi, vendar pa morajo biti ukrepi policistov premišljeni, da se z njimi ne povzroča nepotrebna in morda celo večja škoda, kot bi nastala brez posredovanja.

Policija je pojasnila, da so policista takrat napotili na kraj dogodka zaradi suma storitve kaznivega dejanja mučenja živali po 342. členu KZ. Na tej podlagi sta zbirala potrebna obvestila in tudi ukrepala. O ugotovitvah na kraju dogodka pa sta napisala (zgolj) uradni zaznamek o ugotovljenih okoliščinah kaznivega dejanja. PP Šentilj tako v predpisanem roku ni zoper pobudnika podala kazenske ovadbe ali poročila. Na državno tožilstvo je poročilo poslala šele 13. 3. 2005  po našem posredovanju.

Ker je bilo na tožilstvo poslano zgolj poročilo, po zbranih obvestilih očitno ni bilo podlage za kazensko ovadbo. To pomeni potrditev policije, da ni bilo kaznivega dejanja. Posredovanje policistov za reševanje ovc torej ni bila potrebno. Očitno sta policista pri svojem ravnanju izhajala iz prehitrih in napačnih sklepov, brez predhodnega stika z lastnikom. Policijska uprava Maribor je v enem svojih dopisov tudi sama potrdila, da je lastnik imel pri posredovanju policistov "posredno materialno škodo (uničeno seno)", in predlagala, da škodo na uničenem senu in odstranjeni leseni pregradi oceni strokovno usposobljen cenilec. Policija je s tem potrdila temelj za odškodninski zahtevek. Pri vnovičnem posredovanju smo predlagali, da MNZ stopi v stik s pobudnikom, spet obravnava njegov odškodninski zahtevek in ob morebitni izpolnitvi vseh elementov odškodninskega prestopka poravna nastalo škodo.

Žal je bil dosežek našega posredovanja le odgovor pravne službe MNZ, ki zahtevek pobudnika zavrača, zato ker "temelji na pavšalnem navajanju povzročene ... škode, ki ni izkazana". Zahtevku tokrat torej ni bilo ugodeno, ker naj ne bi bila dokazana višina škode. Pobudniku smo zato predlagali, naj odškodninski zahtevek dopolni, da bo razvidna in izkazana tudi sama višina gmotne škode, ki mu je nastala ob ravnanju policistov. Višino nastale škode mora namreč dokazati oškodovanec. 6.2-26/2004

96 - ONEMOGOČEN VPOGLED V DOKUMENTACIJO TOŽILSTVA

Pobudnik je na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani naslovil več prošenj za vpogled v spise, vpisnike in drugo dokumentacijo tožilstva zaradi ovadbe, ki je bila podana proti njemu. Pri pripravi učinkovite obrambe je želel biti seznanjen z vsemi okoliščinami očitanega mu kaznivega dejanja. Tožilstvo vpogleda ni dovolilo s pojasnilom, da za to ni izkazal zakonitega interesa. Vpogled v spis bi lahko škodoval interesom predkazenskega postopka.

Tožilstvo smo prosili, da nam sporoči razloge za zavrnitev vpogleda v dokumentacijo, ki se nanaša na pobudnika, in pojasni dejansko podlago za presojo, da kot osumljenec nima izkazanega zakonskega interesa za vpogled v dokumentacijo tožilstva.

Vodja tožilstva je pojasnila, da bi bila dovolitev vpogleda v spis tožilstva prenagljena in v nasprotju s petim odstavkom 66. člena ZDT in da poteka še predkazenski postopek, kjer se še zbirajo dokazi in podatki. Takrat zbrani dokazi niso zadoščali za odločitev, ali je utemeljen sum, da je pobudnik storil v ovadbi očitano mu kaznivo dejanje. Vpogled v spis bi lahko škodoval interesom postopka, saj bi oseba, ki bi bil dovoljen vpogled, lahko ovirala zbiranje dokazov.

Pravico do vpogleda v spise, vpisnike in drugo dokumentacijo državnega tožilstva ima vsaka oseba, ki za to izkaže zakonit interes, če to ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb. V pobudnikovem primeru je tožilstvo menilo, da bi vpogled v spis ob obravnavanju vložene ovadbe lahko škodoval interesom postopka. Varuh ni imel na voljo podatkov, ki bi kazali, da je takšno mnenje tožilstva nepravilno. Česa podobnega pobudnik tudi ni zatrjeval. Pri tem ne gre spregledati, da ZKP ureja pravico do vpogleda in prepisa kazenskega spisa le za obdolženca, to je za osebo, zoper katero poteka preiskava ali so zoper njo vloženi obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba. Za oškodovanca, oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca pa celo določa, da se mu sme odreči pregled spisov, dokler ni zaslišan kot priča.

Seveda je kakršno koli onemogočanje vpogleda v dokumentacijo, ki zadeva posameznika, treba razlagati ozko, saj gre za izjemo od pravice do seznanitve z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj. 6.2-38/2004

97 - VRNITEV ZASEŽENIH PREDMETOV JE PRINOSNINA TUDI ZA TOŽILCE

Policija je pobudniku maja 2004 na sejmu starin (bolšjem sejmu) v Ljubljani zasegla več kovancev, za katere je ugotovila, da izvirajo iz starejšega zgodovinskega obdobja (rimska doba). Zoper pobudnika je hkrati podala ovadbo zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega izvoza in uvoza stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ali naravne dobrine po členu 222/1 in 2 KZ.

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je kazensko ovadbo zavrglo in hkrati izdalo tudi sklep, da se zaseženi predmeti vrnejo pobudniku. Sklep o vrnitvi zaseženih predmetov vsebuje pravni pouk z obvestilom pobudniku, da lahko zasežene predmete prevzame v Narodnem muzeju v 30 dneh, po preteku roka pa bodo dani v hrambo temu muzeju.

Varuh že več let opozarja, da gre pri vrnitvi zaseženih predmetov za prinosnino, in ne za iskovino. ZKP ureja dolžnost vrnitve zaseženih predmetov, ne pa pravice lastnika oziroma imetnika, da pride zasežene predmete iskat. Tako bi tudi državno tožilstvo moralo v obvestilu, da naj prevzame zasežene predmete, upravičenca opozoriti na njegovo pravico zahtevati, da se mu zaseženi predmeti dostavijo na državne stroške. Takšno opozorilo je bistvenega pomena za dejansko možnost uresničevanja pravice do vrnitve zaseženih predmetov. Tako smo v mnenju, naslovljenem Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani, poudarili, da zgolj obvestilo, naj upravičenec prevzame zasežene predmete, ne pomeni zadostne informacije (pravnega pouka) lastniku oziroma imetniku, kakor to zahteva 224. člen ZKP.

Hkrati nas je presenetil drugi del pravnega pouka, da bodo po izteku 30-dnevnega roka predmeti dani v hrambo Narodnemu muzeju. To je namreč mogoče razumeti tudi tako, da bo lastnik zaseženih predmetov z iztekom roka izgubil pravico do vrnitve ali da mu bo celo prenehala lastninska pravica do teh predmetov.

Prosili smo za pojasnilo o pravni podlagi pravnega pouka s takšno vsebino. V odgovoru nam je začasna vodja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani sporočila, da (ljubljansko) tožilstvo enako kot tudi vsa preostala tožilstva v Sloveniji vračajo zasežene predmete s pozivom, naj pride upravičenec iskat zasežene predmete. Po njeni vednosti enako poslujejo tudi sodišča, ko se kazenski postopek konča na sodišču. Pismo Varuha je zato posredovala predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani in Vrhovnemu državnemu tožilstvu, da zavzamejo stališče do tega vprašanja.

Vrhovno državno tožilstvo je odgovor, poslan Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani poslalo v vednost tudi Varuhu. Iz prejetega odgovora izhaja, da je res pri nekaterih državnih tožilstvih in tudi pri sodiščih uveljavljeno načelo iskovine za vrnitev zaseženih predmetov. Vendar pa je kolegij splošno kazenskega oddelka vrhovnega državnega tožilstva (že) leta 2003 sprejel pravno mnenje, da je dolžnost vrnitve predmetov (po 217. členu KZ) prinosnina, in ne iskovina. Ob vrnitvi predmetov je tako treba upravičenca obvestiti in pri tem dopustiti možnost, da predmete tudi sam prevzame. Če pa ta zahteva, da se mu predmet dostavi, je to nujno storiti na stroške organa, ki predmet vrača.

Ker iz zadevnega spisa vrhovnega državnega tožilstva ni jasno, ali in kdaj je bilo to pravno mnenje posredovano vsem državnim tožilstvom, ga je vrhovno državno tožilstvo zdaj vsem poslalo v vednost. Hkrati je naročilo okrožni državni tožilki, da to mnenje v celoti (s tem pa je povezan tudi pravni pouk) upošteva tudi pri reševanju zadeve pobudnika.

Pričakujemo, da je Varuhovo posredovanje vendarle doseglo svoj namen, da bodo državna tožilstva v prihodnje pri vračanju zaseženih predmetov ravnala po zakonski določbi, da gre za prinosnino, in temu prilagodila svoja ravnanja in tudi pravni pouk. 6.2-39/2004

98 - SOVRAŽNI GOVOR NA SPLETNI STRANI

Anonimna pobuda je Varuha opozorila na spletno stran, ki vsebuje številne zapise in sporočila s skrajno negativnim izražanjem do določene skupine ljudi − prebivalcev Slovenije.

Že bežen pogled na vsebino spletne strani dopušča ugotovitev, da gre v mnogih primerih za izzivanje, razpihovanje in širjenje idej v nasprotju z ustavno prepovedjo spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti po 63. členu ustave. Ta člen ustave določa za protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je tudi vsakršno spodbujanje k nasilju. Takšno ravnanje prepovedujejo tudi številne mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic, vključno z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter z Mednarodnim paktom OZN o državljanskih in političnih pravicah.

Kopijo pobude smo odstopili v vednost in nadaljnje odločanje Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani, saj Kazenski zakonik v 300. členu določa kaznivo dejanje zbujanja narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti. Izvršitvena dejanja tega kaznivega dejanja pa so prav izzivanje ali razpihovanje narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti ter širjenje ideje o večvrednosti ene rase nad drugo.

Varuhu niso znani storilci, torej pisci sporočil, niti avtorji oziroma imetniki te spletne strani. Prav tako nam ni znan krajevni izvor spletne strani in njene vsebine, gre pa očitno za sporočila, ki nastajajo prav zdaj in v našem okolju. Informacija, ki jo ima Varuh, je torej nepopolna. Tako smo predlagali, da zadevo obravnava pristojno okrožno državno tožilstvo, in to s stališča morebitne storitve kaznivega dejanja po 300. ali katerem drugem členu KZ.

Vodja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani nas je v odgovoru obvestila, da so opozorilo na spletno stran šteli kot kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, saj menijo, da obstaja sum kaznivega dejanja zbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti po prvem odstavku 300. člena KZ. Zadevo so odstopili policiji, da bi ukrenila vse potrebno za izsleditev storilca kaznivega dejanja. 6.2-16/2005

99 - PISNA IZDELAVA SODBE PO VEČ KOT ŠESTIH MESECIH

V kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. III K 197/2003 je bila sodba razglašena 13. 7. 2004, pisno izdelana in odpravljena pa šele 17. 1. 2005. Predsednica sodišča je bila z zamudo pri pisni izdelavi razglašene sodbe seznanjena zgolj zaradi našega posredovanja. Sodnica jo je namreč o zamudi (ustno) obvestila šele 27. 12. 2004, pri tem pa zamolčala, kdaj je bila sodba razglašena. Hkrati je predsednici zagotovila, da bo sodba izdelana najpozneje do konca leta 2004. To je zapisala tudi v poročilu z dne 27. 12. 2004, ki ga je predsednica zahtevala zaradi našega posredovanja. Zamudo je opravičevala z obsežnostjo in zapletenostjo zadeve.

Po Varuhovem posredovanju je predsednica sodišča s sodnico 17. 1. 2005 opravila tudi pogovor. Sodnica je priznala storjeno napako in zagotovila, da je ne bo ponovila. Pojasnila je, da obravnava zadeve s področja nasilja v družini, "v katerih so dokazni postopki obsežnejši, obravnavanje teh zadev pa je za sodnika psihično veliko napornejše od obravnavanja preostalih kaznivih dejanj". Leta 2004 je obravnavala tudi več odmevnih zadev, poleg tega je bila preobremenjena in ni imela možnosti za delo zunaj delovnega časa. Zavedala se, da to niso opravičljivi razlogi za tako veliko zamudo pri izdelavi sodbe. Zatrdila je, da zadostuje ustno opozorilo, da se to ne bo več ponovilo.

Predsednica sodišča je zaradi ugotovljene zamude odredila pregled pravočasnosti izdelave sodnih odločb v vseh zadevah, ki jih je ista sodnica obravnavala v letu 2004. Zoper sodnico je bil odrejen tudi službeni nadzor s pregledom dela, ki je obsegal 141 zadev, v katerih je sodnica razglasila sodbo v letih 2003 in 2004. Pri tem je bilo ugotovljeno, da v štirih zadevah odločba ni bila izdana, v 14 zadevah pa je bil prekoračen rok za izdelavo sodbe (od tega so bili v petih zadevah opravičljivi razlogi). Na tej podlagi je bil personalnemu svetu Višjega sodišča v Ljubljani podan predlog za izdelavo oceno sodniške službe za sodnico.

Razglašena sodba mora biti pisno izdelana v petnajstih dneh po razglasitvi, če je obtoženec v priporu, v preostalih primerih pa v tridesetih dneh. Če sodba ni izdelana v tem roku, mora predsednik senata obvestiti predsednika sodišča, zakaj to ni bilo storjeno. Predsednik sodišča ukrene, kar je potrebno, da se sodba čim prej izdela (prvi odstavek 363. člena ZKP).

Rok za pisno izdelavo sodbe je sicer instrukcijski, vendar zakonski rok. Kršitev predpisanega roka za izdelavo sodbe pomeni kršitev zakona. Sodniki pa so zakon zavezani spoštovati. Pričakujemo, da bo odmev zadeve takšen, da se podobno ravnanje ne bo ponovilo in da bo, če bodo ugotovljene tozadevne okoliščine, zoper sodnico uporabljen tudi ustrezen ukrep. 6.3-85/2004

100 - SKORAJ DVELETNO ČAKANJE S PREDLOŽITVIJO SPISA VRHOVNEMU SODIŠČU

Zagovornica obsojenke je 17. 6. 2003 na Okrajno sodišče v Celju v kazenski zadevi pod opr. št. K 315/2001 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Maja 2005 pa je prejela sporočilo sodišča, da je bil spis šele v prvem tednu maja 2005 odstopljen Višjemu sodišču v Celju s pojasnilom, da je sodišče v tem času odločalo o drugih vlogah v zadevi njene stranke.

Glede na zatrjevano veliko zamudo pri predložitvi spisa smo zahtevali pojasnilo. Zamudo je sodišče opravičevalo z odločanjem o vlogi, ki jo je obsojenka podala 31. 3. 2003 in jo je sodišče obravnavalo kot prošnjo za oprostitev stroškov kazenskega postopka. O tej vlogi pa je bilo očitno odločeno po več kot letu dni, saj je bil šele 6. 7. 2004 izdan sklep o delni ugoditvi prošnji za obročno plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Obsojenka se je zoper ta sklep 15. 7. 2004 pritožila, njeno pritožbo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju zavrnil s sklepom z dne 24. 3. 2005, nadaljnjo pritožbo pa zavrgel s sklepom z dne 4. 5. 2005. Ko je bil spis vrnjen Okrajnemu sodišču v Celju, je bilo izdelano predložitveno poročilo in spis je bil poslan na vrhovno sodišče. Po podatkih Okrajnega sodišča v Celju je bil spis na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije od 9. 5. 2005, o zahtevi za varstvo zakonitosti pa je bilo odločeno s sklepom opr. št. I Ips 138/2005 z dne 19. 5. 2005.

Dve leti za predložitev zadeve v pristojno reševanje vrhovnemu sodišču je odločno predolgo. Razlog za zamudo se očitno skriva v velikih zastojih pri odločanju o vlogi obsojenke z dne 31. 3. 2003, saj je bilo o njej odločeno po več kot letu dni (6. 7. 2004), in o pritožbi z dne 15. 7. 2004 (o njej je bilo odločeno po več kot osmih mesecih). Očitno je tudi vrhovno sodišče opazilo neupravičeno dolgotrajnost sodnega postopka do predložitve spisa in je o zahtevi za varstvo zakonitosti odločilo v res pohvalnih desetih dneh. 6.3-24/2005

101 - PRAVICA DO OSEBNE SVOBODE NA PREIZKUŠNJI

Varuh je 23. 6. 2005 na Ustavno sodišče RS ob soglasju prizadete obdolženke in pripornice vložil ustavno pritožbo zoper sklepa Višjega sodišča v Mariboru z dne 13. 6. 2005, opr. št. I Kp 194/2005-3 in z dne 15. 6. 2005, opr. št. I Kp 194/2005-49. S sklepoma sta bila zavrnjena predloga za odpravo pripora. Pobudnica pa je bila takrat v priporu že več kot 37 mesecev. Pripor sme trajati (le) najkrajši potrebni čas.

Okrožno sodišče v Mariboru je 13. 12. 2004 izreklo obdolženki obsodilno sodbo in jo obsodilo na 30 let zaporne kazni. Odredilo je tudi pripor iz pripornega razloga begosumnosti, ki traja do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni.

Zoper sodbo v obsodilnem delu je obdolženka po svojih zagovornikih vložila pritožbo, ki je bila predložena v pritožbeno odločanje Višjemu sodišču v Mariboru 8. 3. 2005. Drugi odstavek 396. člena ZKP zavezuje sodišče druge stopnje, da pošlje svojo odločbo s spisi sodišču prve stopnje najpozneje v treh mesecih od dneva, ko jih je od njega prejelo, če je obdolženec v priporu. Zakonski trimesečni rok se je iztekel 8. 6. 2005. Neposredno po izteku roka za pritožbeno odločitev in vrnitev pritožbene odločbe s spisi sodišču prve stopnje so obdolženka in njeni zagovorniki vložili predlog za odpravo pripora. Z izpodbijanima sklepoma je Višje sodišče v Mariboru predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da bi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku lahko pomenila (le) znatnejša prekoračitev tega roka, "o čemer pa v danem primeru še ni mogoče trditi". Hkrati pritožbeno sodišče napoveduje, da si bo prizadevalo zadevo "tekoče rešiti še v okviru razumnega roka".

Po izteku roka je tudi Varuh posredoval na Višjem sodišču v Mariboru. Predsednik sodišča je sporočil, da bo seja pritožbenega senata predvidoma razpisana v prvi polovici septembra 2005. Kot razlog za takšne časovne okoliščine se v odgovoru sklicuje na "celo vrsto procesnih dejanj v smeri obravnave zadeve".

Višje sodišče v Mariboru je tako napovedalo pritožbeno odločanje v roku, ki je (najmanj) enkrat daljši od trimesečnega zakonskega roka. Tudi sodne počitnice ne morejo upravičiti pritožbenega odločanja v takšnih časovnih okoliščinah, saj zakon šteje priporne zadeve kot nujne, ki ne trpijo odlašanja, in zahteva odločanje tudi med sodnimi počitnicami.

Po 19. členu ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Odvzem prostosti je dovoljen le v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. Odvzem prostosti je mogoč le v izjemnih primerih, ko so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določajo ustava in zakon. ZKP določa čas pritožbenega odločanja na največ tri mesece. Čeprav gre za instrukcijski rok (prekluzivni rok je v razmerju so sodišča že pojmovno nemogoč), gre vendarle za zakonski rok, ki so ga sodišča (in sodniki) zavezani spoštovati. Po 125. členu ustave so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon.

Opozorili smo, da pripor v kazenski zadevi pobudnice tudi z odločitvijo po izpodbijanih sklepih in z napovedjo predvidenega časa pritožbene odločitve traja nerazumno dolgo. Po tretjem odstavku 5. člena EKČP ima vsako, ki mu je bila odvzeta prostost ob utemeljenem sumu, da je storil kaznivo dejanje, pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Zakonodajalec je razumni čas pritožbenega odločanja v pripornih zadevah določil najdlje tri mesece. Sankcija ob prekoračitvi razumnega časa sojenja in s tem trajanja pripora je odprava pripora in izpustitev obdolženca na prostost.

V primeru pobudnice smo ugotovili, da gre zaradi dolgotrajnega pripora, ki se je nadaljeval z izpodbijanima sklepoma, za trajajoč poseg v pravico do osebne svobode. Ob nespoštovanju postopka, ki ga zahteva ustava in določa zakon tudi pred sodiščem druge stopnje, je Varuh menil, da je pobudnici z izpodbijanima sklepoma kršena pravica do osebne svobode. V vloženi ustavni pritožbi je predlagal, da ustavno sodišče izpodbijana sklepa tako spremeni, da predlogoma obdolženke in njenih zagovornikov ugodi in odpravi pripor.

Ustavno sodišče je 11. 10. 2005 odločilo, da ne bo sprejelo ustavne pritožbe v obravnavo, saj jo je ocenilo kot očitno neutemeljeno. Vloženo ustavno pritožbo je razumelo zgolj tako, da izpodbija le pripor od 8. 3. 2005, ko je Višje sodišče v Mariboru prejelo v pritožbeno odločanje spis sodišča prve stopnje, pa do izdaje izpodbijanih sklepov, torej do 13. in 16. 6. 2005. Pri tem ustavno sodišče ugotavlja, da Višjemu sodišču v Mariboru še ni mogoče očitati, da glede na naravo zadeve ne bi delalo dovolj skrbno in da pripor zaradi tega v tem obdobju traja nerazumno dolgo. Zato so Varuhovi očitki, da je bila pripornici kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Ustave, neutemeljeni.

Varuh spoštuje odločitev ustavnega sodišča, čeprav smo ustavno pritožbo vložili v prepričanju, da se dovolj razumljivo sklicuje na celotno trajanje pripora, ko uveljavlja kršitev pravice do osebne svobode, in ne zgolj na čas pritožbenega odločanja.

Ustavno sodišče argumentov Varuha in s tem ustavne pritožbe torej ni sprejelo. Pač pa je dober teden pozneje sâmo Višje sodišče v Mariboru pripornici odpravilo pripor, čeprav o pritožbi zoper kazensko obsodilno sodbo še ni odločilo. 6.3-32/2005

102 - PREPOZNA ODLOČITEV ZA NEJAVNO OBRAVNAVO

V kazenskem postopku je glavna obravnava javna. Takšna zakonska ureditev se navezuje na 24. člen Ustave, ki zagotavlja javnost sojenja. Javnost sojenja naj zagotovi zakonit in pošten postopek, saj omogoča nadzor nad izvajanjem sodne oblasti. Seveda pa je načelo javnosti pravilo, ki ima več izjem. Tako sme senat ob vsakem času po uradni dolžnosti ali na predlog strank izključiti javnost na celotni ali delu glavne obravnave tudi, če je to nujno zaradi varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca.

Izključitev javnosti pomeni, da se potek glavne obravnave in njena vsebina ne smeta razkriti. Če je javnost izključena, na glavni obravnavi ne smejo biti navzoče tretje osebe (splošna javnost), kar izključuje tudi novinarje in poročanje o obravnavi v sredstvih javnega obveščanja. Sodni senat mora o izključitvi javnosti sprejeti posebno odločitev (sklep), sicer je glavna obravnava javna. Sklep o izključitvi javnosti se mora razglasiti javno.

Obravnavali smo primer, ko smo presodili, da bi bilo prav, če bi sodni senat sprejel odločitev o izključitvi javnosti. Takšen ukrep je bil utemeljen zaradi varstva osebnega in družinskega življenja. Medijsko poročanje, ki ga je pobudnik opredelil kot medijski linč, je tudi po našem mnenju kazalo na nujnost odločitve o izključitvi javnosti. Takšno ravnanje bi bilo v skladu z zavezo sodne veje oblasti, da zagotovi spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem postopku (tako za obtoženko kot njeno družino).

Tako pa je bilo že na začetku obravnavanja v sredstvih javnega obveščanja razbrati poročanje, ki žali človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo. Senzacionalistično pisanje ob tragediji (smrt otroka), ki je vsebina obravnavanja v kazenskem postopku, ni v skladu s cilji in namenom javnosti sojenja. Sodni senat bi moral vestno in skrbno presoditi vse okoliščine primera, vključno z ravnanjem same obtoženke na obravnavi, in na tej podlagi sprejeti odločitev o (ne-)javnosti glavne obravnave.

Sodni senat mora tudi po uradi dolžnosti izključiti javnost z glavne obravnave, če ugotovi, da je podan kateri od zakonskih razlogov. Ker ni ravnal tako, je prišlo do medijskega poročanja, ki nima nič skupnega z načelom javnosti kazenske glavne obravnave. Šele pozneje in prepozno se je zganil tudi sodni senat in obravnavo zaprl za javnost. Vendar je bila škoda že storjena. 6.3-41/2005

103 - PRAVOČASNO ODLOČANJE O PREDLOGU ZA ODLOG IZVRŠBE

Pobudnica je v postopku izvršbe pod opr. št. Ig 1998/00172 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu 16. 8. 2002 vložila ugovor tretjega. Sodišče je to vlogo očitno štelo za nerazumljivo ali nepopolno in jo pozvalo na popravo vloge. Pobudnica je po pozivu sodišča ravnala pravočasno in hkrati vložila tudi predlog za odlog izvršbe.

Sodišče o navedenih pravnih sredstvih ni odločilo, ampak je 22. 11. 2002 opravilo javno dražbo in izdalo sklep o domiku. Tako je končalo izvršbo, ne da bi pred tem odločilo o več mesecev starem ugovoru tretjega in o predlogu za odlog izvršbe.

Pobudnica je ugovor tretjega in predlog za odlog izvršbe vložila, da bi zavarovala svoje pravice in pravno zavarovane interese v postopku izvršbe. Dopustiti je seveda treba tudi možnost, da hoče stranka oziroma tretja oseba z vložitvijo pravnega sredstva doseči cilje, ki so tuji namenu pravnega sredstva. Tu je zaveza sodišča onemogočiti vsako zlorabo pravic v postopku. Hkrati pa vlagatelj razumne vloge, oprte na pravico, ki izhaja iz procesnega zakona, utemeljeno pričakuje v razumnem roku odločitev o vloženem pravnem sredstvu.

Odločitev o ugovoru tretjega in o predlogu za odlog izvršbe po že opravljeni izvršbi za vlagatelja bržčas nima več nobenega praktičnega (učinkovitega) pomena. Tudi pobudnica je svoji vlogi vložila prav zato, da bi preprečila izvršbo. Ker je od vložitve obeh vlog do odločanja o nadaljnjem poteku izvršbe minilo več mesecev, je bilo dovolj časa tudi za odločitev o njenih vlogah. Zato smo prosili sodišče za pojasnilo, zakaj ni odločilo o ugovoru tretjega in o predlogu za odlog izvršbe pred javno dražbo.

Pozneje nam je pobudnica poslala še sklep o pritožbeni odločitvi, ki je bil izdan v istem postopku izvršbe. Tako je bilo mogoče ugotoviti, da je res vložila ugovor 16. 8. 2002 in je bilo torej dovolj časa za odločitev o tem pravnem sredstvu pred javno dražbo O tem ugovoru tretjega je sodišče odločilo šele 16. 11. 2004, torej dve leti po opravljeni javni dražbi. Vendar pa ni bilo mogoče prezreti tega, da je pobudnica v istem postopku izvršbe prvi ugovor tretjega vložila že 25. 2. 2002, sodišče pa jo je dober mesec pozneje napotilo, da v 15 dneh vloži tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe. Ker pobudnica tožbe ni vložila, je sodišče izvršbo nadaljevalo.

Čeprav je pobudnica pozneje znova vložila ugovor tretjega, o katerem je sodišče odločilo šele po že opravljeni izvršbi, vendarle ni mogoče prezreti, da jo je sodišče po vložitvi prvega ugovora napotilo na pravdo. To pomeni, da je njen predlog obravnavalo in o njem odločilo. Pobudnica je tako imela možnost zavarovati svoje pravne interese v postopku izvršbe. Po opustitvi, ker tožbe po napotilu sodišča ni vložila, izvršilno sodišče ni ravnalo v nasprotju z načelom hitrosti izvršilnega postopka, ko je nadaljevalo izvršbo. 6.4-182/2003

104 - NEZAKONIT ODVZEM BREZPLAČNE PRAVNE POMOČI

Okrožno sodišče v Mariboru je leta 2003 dodelilo pobudnici izredno brezplačno pravno pomoč za sestavo vlog in zastopanje v postopkih pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Leta 2005 pa je isto sodišče razrešilo postavljeno odvetnico in na podlagi enajstega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči štelo, da pobudnici brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. Ob uporabi določb o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči je bila pobudnica tako zavezana vrniti 376.456,10 tolarja z zamudnimi obrestmi za prejeto brezplačno pravno pomoč. Takšna odločitev temelji na stališču, da je bila tudi na novo postavljena odvetnica razrešena zaradi razlogov, ki so na strani upravičenke do brezplačne pravne pomoči. Tako naj bi pobudnica v razmerju do postavljenih odvetnic izražala nezaupanje ter nestrinjanje z njunim delom in zastopanjem pred sodiščem.

Pobudnica je s pomočjo nevladne organizacije vložila tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru, ki ji odvzema pravico do brezplačne pravne pomoči in zahteva vrnitev plačanih zneskov odvetniškega zastopanja.

Na podlagi 25. člena ZVarCP lahko Varuh vsakemu organu posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevi, ki jo obravnava, ne glede na vrsto ali stopnjo postopka, ki poteka pred temi organi. Na tej podlagi smo v vlogi amicus curiae posredovali v pobudničinem upravnem sporu, saj smo menili, da lahko odločitev upravnega sodišča vpliva tudi na pravico dostopa do sodišča, do učinkovitega sodnega varstva in do poštenega sojenja.

Namen uzakonjene brezplačne pravne pomoči je omogočiti socialno šibkim osebam uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti. Odločba, ki odpravlja brezplačno pravno pomoč, dejansko odvzema pobudnici možnost učinkovitega sodnega varstva in kakovostnega zastopanja s pomočjo pravno kvalificirane osebe − odvetnika. Varuhu znane okoliščine pobudnice kažejo, da sama ne zmore stroškov zastopanja v sodnih postopkih. Odprava brezplačne pravne pomoči in obveza, da vrne zneske prejete brezplačne pravne pomoči, postavljajo pobudnico povsem na rob družbe in preživetja brez resnične možnosti, da učinkovito zavaruje svoje pravice in pravno zavarovane interese.

Varuh razume, da je pobudnica morda zahtevna stranka in da je (tudi neupravičeno) kritična do dela odvetnikov (pa tudi do policije, tožilstva in sodišč). Tudi z delom in posredovanjem Varuha ni vedno zadovoljna, vendar to še ni razlog, da ji država odkloni pomoč, ob upoštevanju njenega socialnega položaja, saj se sicer lahko znajde povsem v brezpravju. Hkrati smo opozorili, da je bila pobudnica v preteklosti večkrat tudi utemeljeno kritična do pravosodja. Za ponazoritev smo navedli primer, ko je okrožna državna tožilka sprva zavrgla njeno kazensko ovadbo zaradi zatrjevanega samovoljnega poseganja v stanovanje, v katerem je dolga leta živela v Mariboru, po Varuhovem posredovanju pa je vložila obtožni predlog. Omenili smo tudi pravdo zaradi motenja posesti, s katero pobudnica uveljavlja posestno varstvo stanovanja in zatrjuje, da jo je 8. 9. 2000 tožena stranka samovoljno in nezakonito izselila, čeprav je tam dolga desetletja stanovala kot imetnica stanovanjske pravice. Po Varuhu dostopnih podatkih in ob upoštevanju omejenega obsega razpravljanja v motenjski pravdi bi ob učinkovitem sojenju lahko sodišče o tožbi odločilo na prvem naroku za glavno obravnavo. V petletnem sodnem postopku je Varuh kar nekajkrat posredoval, saj nas odgovori sodišča o "kontinuiranem obravnavanju" niso prepričali.

Ni prav, da se brezplačna pravna pomoč odtegne prav tistim, ki jo najbolj potrebujejo in ki so najbolj ogroženi. Že zato se nam je zdela odločitev o ukinitvi brezplačne pravne pomoči v nasprotju z namenom in cilji samega Zakona o brezplačni pravni pomoči in tudi nepravična.

Odločba Okrožnega sodišča v Mariboru omenja zgolj razloge, ki naj bi bili podani pri upravičenki, da postavljena odvetnica ne more v redu opravljati svoje dolžnosti. Povsem pa zamolči razlog, ki ga odvetnica prav tako navaja v predlogu za razrešitev. Zatrjuje namreč, da oseba, ki je zaposlena v njeni pisarni, dobro pozna nasprotno stranko in je s sporno zadevo tudi seznanjena z njene strani. Ta okoliščina kaže, da je odvetnica dejansko uveljavljala svojo razrešitev (tudi) na podlagi, ki je ni mogoče šteti v breme pobudnici. Navajanje takšnega razloga za razrešitev bi celo lahko razumeli kot željo postavljene odvetnice, da pobudnice ne zastopa več, pa naj gre za razlog nezadovoljstva, ki ga izraža slednja, ali pa za druge okoliščine, ki odvetnice ne spodbujajo k nadaljnjemu opravljanju odvetniških storitev za pobudnico.

Tako smo predlagali, da upravno sodišče po tožbi v upravnem sporu skrbno presodi vse okoliščine primera, in prosili, da nam pošlje v vednost izvod sodbe, izdane v postopku. Mariborski oddelek Upravnega sodišča RS se je na tožbo pobudnice v upravnem sporu in na posredovanje Varuha odzval z izdajo sodbe, s katero je tožbi v bistvenem delu ugodil in odpravil izpodbijano odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru v delu, ki je pobudnico zavezoval k vračilu stroškov za že prejeto brezplačno pravno pomoč. Organ za brezplačno pravno pomoč bo moral postaviti pobudnici drugega odvetnika na podlagi odobrene izredne brezplačne pomoči. 6.4-212/2004

105 - NEOPRAVLJENO DELO IN NAPREDOVANJE SODNICE

Na zapuščinski obravnavi Okrajnega sodišča v Ljubljani je sodnica 12. 1. 2004 razglasila sklep, da se obravnava prekine, delni sklep o dedovanju in sklep o napotitvi na pravdo pa da bosta izdana pisno. Dediči so pozneje večkrat zahtevali pisno izdelavo napovedanih sklepov in prosili za pospešitev postopka. Ker odziva ni bilo, so se obrnili na Varuha.

Na naše posredovanje sta predsednica in podpredsednica okrajnega sodišča potrdili, da zapuščinska sodnica ni napisala nobenega od obeh napovedanih sklepov, in to niti do njenega odhoda z okrajnega na okrožno sodišče, kjer je 12. 8. 2004 nadaljevala sodniško službo. Sodnici torej niti sedem mesecev ni bilo dovolj za izpolnitev njene obveznosti. Medtem je izkoristila tudi 25 dni letnega dopusta, čeprav Zakon o sodniški službi zavezuje sodnika, da izkoristi letni dopust tako, da ne ovira opravljanja sodniške službe.

Po sporočilu okrajnega sodišča je bilo med predsednico Okrajnega in predsednikom Okrožnega sodišča v Ljubljani dogovorjeno, da bo sodnica na okrajnem sodišču delala do 1. 9. 2004 in v tem času "zaključila odprte zadeve". To pa se vsaj v pobudnikovi zapuščinski zadevi ni zgodilo, kar je bilo ugotovljeno šele po predodelitvi spisov drugi sodnici po 24. 11. 2004. Zaradi formalnih razlogov je morala nova sodnica spet razpisati zapuščinsko obravnavo. S tem so dedičem, poleg več kot enoletne zamude pri sodnem poslovanju, nastali tudi dodatni in nepotrebni stroški v postopku.

Podpredsednica okrajnega sodišča je pojasnila, da pred odhodom sodnice niso opravili pregleda spisov, saj so "bili prepričani, da pregled ni potreben". Predpostavlja se namreč, da je vsak, ki je izvoljen za sodnika, dovolj moralno zrela oseba, da se zaveda svoje funkcije in odgovornosti, ki jo ta funkcija prinaša.

Okrajno sodišče smo prosili za poročilo o sprejetih ukrepih zaradi ugotovljene nepravilnosti. Predsednica pa je sporočila, da zoper sodnico ne morejo sprožiti nobenih postopkov, ker ni več zaposlena pri njih.

Obrnili smo se torej na Okrožno sodišče v Ljubljani, kjer sodnica zdaj opravlja sodniško službo. Izrazili smo mnenje, da je z ravnanjem v zapuščinskem postopku (vsaj) iz malomarnosti kršila sodniške dolžnosti oziroma neredno opravljala sodniško službo, posledica tega pa sta bila nepotreben zastoj in ponavljanje že opravljenih procesnih dejanj. Prav tako smo menili, da samo zato, ker je sodnica napredovala na okrožno sodišče in tako sodniške službe ne opravlja več na okrajnem sodišču, ni mogoče sprejeti sklepa, da ne odgovarja za svoje ravnanje v zapuščinskem postopku.

Pozneje nas je predsednik okrožnega sodišča seznanil z oceno, da opustitev sodniških dolžnosti ni bila zavestna, ampak posledica preobremenjenosti s sodnimi zadevami in z vodenjem oddelka. Tako ni šlo za zavesten spregled sodniških dolžnosti. V osebnem spisu sodnice doslej ni bila evidentirana nobena utemeljena nadzorstvena pritožba. Napako obžaluje in je strankam pripravljena povrniti stroške, ki so jih imele z nepotrebnim podaljšanjem postopka. V skladu z mnenjem predsednika višjega sodišča je predsednik okrožnega sodišča izrekel sodnici ustno opozorilo. Hkrati je odredil vnos celotne dokumentacije o tej zadevi v osebni spis sodnice, saj gre za podatke, ki so pomembni za izdelavo ocene sodniške službe.

Ob sporočilu predsednika okrožnega sodišča, da sodnica obžaluje storjeno napako in da je pripravljena povrniti nastalo škodo, štejemo ustno opozorilo za primeren ukrep. Pri tem menimo, da zgolj preobremenjenost sodnice ne more biti opravičljiv razlog za neizdajo napovedanega sklepa o napotitvi na pravdo. Gre za nepotrebno malomarnost, ki si je sodnik, ki vestno izpolnjuje svoje obveznosti, ne bi smel dovoliti. 6.4-399/2004

106 - DOLGOTRAJNOST POSTOPKA JE PRIZADELA TAKO UPNIKA KOT DOLŽNIKA

Pobudnik je seznanil Varuha z dolgotrajnim postopkom izvršbe zaradi izterjave preživnine za mladoletnega otroka pod opr. št. I 2003/06146 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Predlog za izvršbo je bil vložen 25. 7. 2000.

Tako za odločanje o predlogu za izvršbo kot tudi pozneje za odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi je bilo potrebno vsakič po več kot leto dni. Na pritožbo dolžnika je bil sklep o zavrženju ugovora razveljavljen in zadeva vrnjena v novo odločanje. Za vnovično odločanje o ugovoru je prvostopenjsko sodišče potrebovalo 22 mesecev. Sklep je izdalo 3. 2. 2005. V nadaljevanju je sodišče šele po petih mesecih pozvalo dolžnika, da sporoči, ali je njegovo vlogo mogoče šteti za pritožbo zoper sklep z dne 3. 2. 2005, nato je bil spis spet poslan na višje sodišče.

Sodišče smo opozorili, da je v izvršilnem postopku načelo hitrosti postopka posebej poudarjeno, saj tako ravnanje narekuje že sam zakon. Načelo hitrosti pa je še posebej pomembno pri izvršbi zaradi izterjave preživnine v korist mladoletnega otroka (načelo varstva koristi otroka). Tovrstne izvršbe spadajo med prednostne.

V zadevi je sodišče dovolilo izvršbo na plačo dolžnika in njegovemu delodajalcu posredovalo sklep o izvršbi s prepovedjo izpolnitve dolžniku. Ker sklep o izvršbi tudi po več kot štirih letih še ni pravnomočen, upnik ni poplačan. Sredstva, ki jih je dolžniku odtegnil delodajalec, se vodijo na posebnem računu in se ne obrestujejo. Neporavnani del obveznosti pa tudi v tem času raste na račun zakonskih zamudnih obresti. 6.4-98/2005

107 - UPNICA, KI NA DRAŽBAH KUPUJE HIŠE, OPROŠČENA STROŠKOV IZVRŠILNEGA POSTOPKA

Pobudnika sta imela status dolžnika v postopku izvršbe zaradi izpraznitve in izročitve stanovanjske hiše. Izvršba pred Okrajnim sodiščem v Domžalah je bila na stopnji oprave izvršbe, saj je bila že določena deložacija.

Pobudnika sta poslala Varuhu v vednost svoj predlog sodišču za ustavitev izvršbe. Pri tem je bilo zanimivo opozarjanje na okoliščino, da je upnica oproščena plačila stroškov postopka izvršbe, kar je pravica revnih, ona pa je hkrati v istem času kupila na javni dražbi nepremičnino precejšnje vrednosti. Sodišče je upnico oprostilo plačila stroškov postopka z utemeljitvijo, da je izredno slabega premoženjskega stanja in brez vsakršnih sredstev za preživljanje. Ob takšni ugotovitvi in sklepu pa sta pobudnika opozorila na sklep istega sodišča iz istega časovnega obdobja, da je upnica na javni dražbi kupila nepremičnino za 40.208.351 tolarjev. Ponudila je najvišjo ceno in sodišče je nepremičnino, ki je bila predmet javne dražbe, domaknilo njej.

V posredovanju pri sodišču smo poudarili, da v ustavi zapisanega načela pravne in socialne države verjetno ni mogoče razlagati tako, da bi bila do oprostitve plačila izvršilnih stroškov oproščena tudi oseba, ki kupuje ali celo preprodaja nepremičnine in v ta namen sodeluje kot kupec na javnih dražbah. Ob tem je ta ista oseba očitno kupila tudi stanovanjsko hišo, ki je predmet izvršbe zoper pobudnika zaradi izpraznitve in izročitve stanovanjske hiše.

Sodišče stranko oprosti plačila stroškov postopka (tudi plačila varščine) le, ko so podani tozadevni zakonski pogoji. Zato 172. člen ZPP tudi omogoča, da sodišče sklep o oprostitvi plačila stroškov med postopkom razveljavi, če ugotovi, da stranka zmore stroške postopka.

Ker je bila upnica oproščena stroškov izvršilnega postopka, je bila oproščena tudi plačila varščine. Varščina je tisti strošek izvršilnega postopka, katerega upnikovo plačilo naj zagotovi reden in tekoč postopek izvršbe. Sankcija za neplačilo varščine je ustavitev izvršbe.

Upnica je hišo, katere izpraznitev zahteva v razmerju do dolžnikov, že prodala naprej drugemu kupcu. Tako sta dolžnika opozarjala, da upnica varščine ne plača, ker nima nobenega interesa za izvršbo. Izvršilnemu sodišču ni sporočila svojega (novega) naslova, kar ovira vročanje sodnih pisanj in njeno (ne)sodelovanje v izvršbi. Tako teče izvršba brez sodelovanja in kakršnega koli tozadevnega interesa upnice, dolžnikoma pa grozi izselitev iz stanovanjske hiše, torej odstranitev iz njunega stanovanja. Deložacija bo lahko opravljena le zato, ker je varščina plačana iz sredstev sodišča, četudi je morda upnica brez interesa in neznano kje.

V vlogi amicus curiae smo opozorili sodišče na okoliščine, ki kažejo, da je predlog pobudnikov kot dolžnikov v postopku izvršbe vreden vestne in skrbne presoje, ob upoštevanju vse okoliščine primera. Prosili smo za pojasnilo, ali ima upničin nakup (ali celo kupovanje nepremičnin) na javni državi kot najboljša ponudnica kakšen vpliv na oprostitev plačila stroškov postopka, vključno z varščino v tem postopku izvršbe.

V odgovoru je sodišče pojasnilo, da je upnico oprostilo plačila stroškov na podlagi odločbe Centra za socialno delo Ljubljana Šiška, iz katere je razvidno, da je upnica brez zaposlitve, brez sredstev za preživljanje in je tako upravičena do denarne socialne pomoči. Navedlo je še, da je bila prodaja nepremičnine na javni dražbi za 40,208.351 tolarjev razveljavljena, ker sodišče ni ugodilo predlogu upnice za podaljšanje roka za plačilo kupnine. V odgovoru sodišče pri tem poudarja, da je krog kupcev, ki kupujejo nepremičnine na dražbah, bolj ali manj stalen. Hkrati potrjuje, da ne more biti oproščen plačila stroškov postopka nekdo, ki kupuje nepremičnine na javnih dražbah. Zato je sodišče po Varuhovem posredovanju odredilo, da izvršitelj počaka z izvršilnimi dejanji do vnovične odločitve o stroških postopka. Če se bo pri ugotavljanju premoženjskega stanja upnice pokazalo, da ni razlogov za oprostitev plačila stroškov postopka, bo posledica tega ustavitev izvršbe. 6.4-219/2005

108 - STROŠKI PREVAJANJA SO BILI SKORAJ TOLIKO KOT TOŽBENI ZAHTEVEK

V pravdi je Okrožno sodišče v Novem mestu ugodilo dokaznemu predlogu in za izvedenca medicinske stroke postavilo Medicinsko fakulteto v Zagrebu. Sodišče je sklenilo, da za potrebe izdelave izvedenskega mnenja del spisa prevede v hrvaški jezik. Za opravljeno delo je priznalo sodni tolmački bruto 1,610.928,00 tolarja nagrade.

Pobudnica je vložila tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zatrjevanega nestrokovnega zdravljenja. Če ji z zahtevkom ne bo uspelo, bo morala poravnati stroške postopka. Samo stroški prevajanja so skoraj tolikšni kot tožbeni zahtevek (2,100.000 tolarjev), celotni dosedanji stroški postopka pa ga očitno že krepko presegajo.

Iz odgovora sodišča je slutiti, da sodnica pred izdajo sklepa o postavitvi izvedenca z njim ni vzpostavila stika. Morda bi bilo koristno, da bi pred samo postavitvijo Medicinske fakultete iz Zagreba za izvedenca in pred odločitvijo za prevajanje povprašala izvedenca, ali je voljan sprejeti izvedenstvo (pa tudi kdo bo izdelal izvid in mnenje), in se posvetovala tudi glede dokumentov, ki jih je treba prevesti iz slovenskega v hrvaški jezik zaradi izdelave izvedenskega mnenja. Ob tem bi tudi lahko razčistilo, ali je (zaradi znanja in/ali sorodnosti jezikov) sploh treba (in v kakšnem obsegu) prevajati dokumente. Sodišče zavezuje načelo ekonomičnosti postopka. Zato mora biti cilj sodišča, da se postopek opravi čim hitreje in s čim manjšimi stroški. 6.4-296/2005

109 - KAKO SODIŠČE VE, DA JE BILA SODNA TAKSA PLAČANA?

Zakon o sodnih taksah v tretjem odstavku 6. člena določa, da takso v gotovini vplača taksni zavezanec na prehodni račun sodnih taks. Potrdilo o vplačilu takse se priloži vlogi, za katero je taksa plačana. Na nalogu, ki ga sodišče pošlje taksnemu zavezancu, je jasno navedena zahteva, da mora plačnik poslati sodišču izvirno potrdilo o plačilu sodne takse, nalepljeno na hrbtno stran naloga. Pobudnik se je kljub temu v pismu Varuhu sprašuje, zakaj mora plačnik (stranka v postopku) poslati v sodni spis potrdilo o izvedenem plačilu.

Obrnili smo se na ministrstvo za pravosodje in opozorili, da pri plačilih na primer elektrike, vodarine in drugih storitev, ki se opravljajo podobno in s položnicami, dokazil o plačilu ni treba predložiti. Upnik podatke o plačilu razbere iz obvestila izvajalca plačilnega prometa. Morda bi v dobi informacijske tehnologije tudi sodišče lahko podatke o plačilu dobilo na podlagi takega obvestila izvajalca plačilnega prometa o plačilu tam navedene sklicne številke in podatkov o opravilni številki sodnega spisa.

Ministrstvo je pojasnilo, da se vpisničarka, ki skrbi za pravilno kolkovanje sodnih pisanj, lahko prepriča o plačilu taksne obveznosti le na podlagi predloženega dokazila o plačilu sodne takse, kar je v skladu z določili Zakona o sodnih taksah in Sodnega reda. Iz odgovora je razvidno, da so takse proračunski prihodek, ki se zbira na (enem) računu sodnih taks, katerega evidenco vodi in ima vpogled vanj le ministrstvo za finance. Sodišča nimajo vpogleda v ta račun in tudi dnevnih izpiskov ne prejemajo od bank. Ministrstvo tudi navaja, da po sklicni številki na plačilnem nalogu ni mogoče ugotoviti, za katero zadevo je bila taksa plačana.

Ministrstvo je pojasnilo končalo z navedbo, da je posodabljanje plačevanja sodnih taks zahteven projekt, ki bo zahteval medresorsko sodelovanje. To lahko razumemo kot pripravljenost, da se bo plačevanje v prihodnosti posodobilo in bo tako postalo tudi do strank prijaznejše. Za zdaj pa morajo stranke izvirno potrdilo o plačilu sodne takse nalepiti na hrbtno stran naloga in ga v postavljenem roku vrniti sodišču. Če ne ravnajo tako, ima to zanje neugodne posledice: obveznost plačila stroškov opomina, kazensko takso ali celo prisilno izterjavo. 6.5-43/2004

110 - SODIŠČE NA IZVEDENSKO MNENJE ČAKA ŽE ENO LETO IN TRI MESECE

Pobudnik nas je seznanil s postopkom na Delovnem sodišču v Kopru, oddelek v Novi Gorici, opr. št. Pd 60/2003. Zadnji narok za glavno obravnavo je bil 14. 11. 2003, ko je bil postavljen izvedenec psihiatrične stroke.

Iz odgovora sodišča izhaja, da jim še ni uspelo (po enem letu in treh mesecih) pridobiti izvedenskega mnenja. Prva izvedenka je obvestila sodišče, da se ne ukvarja s problematiko, ki je predmet izvedenskega mnenja. Zato je sodišče na njen predlog postavilo drugega izvedenca in mu za izdelavo izvedenskega dela določilo rok dveh mesecev. Izvedenec je sklep sodišča prejel 29. 1. 2004. Sodišče je kar petkrat zahtevalo izdelavo mnenja. Izvedenec se je izgovarjal na preobilico dela in zagotavljal, da bo mnenje kmalu izdelano. Ker mnenja ni izdelal, ga je sodišče razrešilo zaupane naloge in januarja 2005 določilo tretjega izvedenca, ki je pet dni pozneje prevzel spis. To po mnenju sodišča pomeni, da je začel opravljati izvedensko delo.

V konkretnem primeru se je postopek zaradi izvedenca podaljšal skoraj za eno leto. Zato smo sodišče prosili za pojasnilo, kakšne ukrepe je uporabilo za discipliniranje izvedenca, ki je prekoračil postavljeni rok in se ni odzval na opomin. Iz odgovora ni mogoče razbrati, da bi sodišče poleg neuspešnih opominov uporabilo tudi kakšen učinkovitejši ukrep, s katerim bi zagotovilo pravočasno izdelavo mnenja in preprečilo izvedenčevo podobno ravnanje v prihodnje.

ZPP v 253. členu zahteva, da sodišče določi rok, v katerem mora izvedenec dati izvid in mnenje. Postavljeni rok izvedenca zaveže, da pravočasno izpolni svojo obveznost. Hkrati daje sodišču možnost, da ob prekoračitvi roka zoper izvedenca uporabi sankcije. Te predpisujeta tako ZPP (kaznovanje izvedenca z do 300 tisoč tolarji denarne kazni, povračilo stroškov, ki so nastali zaradi neizdelave mnenja) ter Zakon o sodiščih (predlog predsednika sodišča za razrešitev sodnega izvedenca, ki svojih dolžnosti ne opravlja redno in vestno). 6.5-3/2005

111 - UMIK PREDLOGOV ZA UVEDBO POSTOPKA O PREKRŠKU

Zoper pobudnika sta Postaja prometne policije in Policijska postaja Žalec podala predloga za uvedbo postopka o prekršku zaradi kršitve tretjega odstavka 127. člena ZVCP, češ da je 10. 9. 2004 vozil avtomobil brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Pobudnik je zanikal, da bi ta dan vozil avtomobil oziroma da bi bil deležen policijskega pregleda. Zlasti se je pritoževal nad očitki policije, da nima vozniškega dovoljenja, saj je tega pridobil 8. 9. 2004.

Po našem posredovanju je Policijska uprava Celje ugotovila, da je pobudnik dejansko opravil vozniški izpit in pridobil vozniško dovoljenje. Pojasnila je, da je pobudnik pri nadzoru prometa policistom izjavil, da nima vozniškega dovoljenja. Ker so policisti pobudnika poznali iz predhodnih postopkov (v katerih je bilo ugotovljeno, da je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja), so ga zaradi potrebnih podatkov o predkaznovanosti preverili le po eni izmed računalniški aplikaciji (LISK), ne pa tudi po aplikaciji, iz katere je sicer razviden podatek o vozniškem dovoljenju (RISK). Ker so policisti nekritično verjeli izjavi pobudnika, so na tej podlagi zoper njega tudi podali predloga za uvedbo postopka o prekršku, da je vozil brez vozniškega dovoljenja. Po ugotovitvi, da pobudnik ima veljavno vozniško dovoljenje, sta policijski postaji umaknila predloga za uvedbo postopka o prekršku in poskrbeli za popravo tovrstne evidence.

Generalna policijska uprava je ravnanje policistov ocenila kot površno oziroma malomarno. Hkrati je PU Celje predlagala, da ustrezno ukrepa, da se v prihodnje tovrstne nepravilnosti ne bi dogajale. Z oceno in ukrepi Generalne policijske uprave smo se strinjali. Menimo, da bi lahko policisti zoper pobudnika, ki je v postopku s policisti očitno namerno govoril neresnico, ukrepali šele potem, ko bi z gotovostjo ugotovili, da ni pridobil vozniškega dovoljenja. Predlog za uvedbo postopka o prekršku lahko temelji le na skrbno in popolno ugotovljenih odločilnih okoliščinah storitve prekrška, ne pa na poznanstvu storilca ali njegovih prejšnjih stikih s policijo. 6.6-23/2004

112 - SEZNANITEV Z ODLOČBO O ZASTARANJU ŠELE PO POSREDOVANJU VARUHA

Z odločbo ljubljanskega Sodnika za prekrške z dne 28. 5. 2002, številka P-13692/01-16, je bilo razveljavljeno potrdilo pravnomočnosti odločbe o prekršku št. P-13692/01-16 z dne 18. 7. 2001, s katero je bil pobudnik kaznovan za prekršek, za katerega mu je bila izrečena tudi sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Obrazložitev razveljavitvene odločbe vsebuje tudi sporočilo, da bo po njeni pravnomočnosti celoten spis odstopljen Senatu za prekrške RS, ki bo odločal o pritožbi zoper odločbo o prekršku. Pobudnik se je pritožil, da do avgusta 2005 zadeva "še ni rešena", vozniški izpit pa potrebuje.

Okrajno sodišče v Ljubljani je Varuhu sporočilo, da je bil spis v pobudnikovi zadevi poslan Senatu za prekrške RS 6. 8. 2002. Ta je na seji 17. 8. 2003 odločbo organa prve stopnje spremenil tako, da je postopek ustavil, ker je pregon zastaral. Spis je bil prvi stopnji vrnjen 28. 11. 2003. Sodišče je tudi sporočilo, da "sodniki za prekrške v letu 2003 niso pošiljali odločb organa druge stopnje strankam, če je bila izdana ustavitvena odločba iz razloga, ker je pregon zastaral ..., temveč šele na pobudo obdolžencev oziroma strank, ker so bili stroški pošiljanja glede na nevročljivost odločb previsoki. Po pobudi Varuha človekovih pravic se sedaj te določbe pošiljajo strankam." Upravni enoti, kjer je pobudnik oddal vozniško dovoljenje, je bila poslana tudi odredba o preklicu sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar s tem pobudnik ni bil seznanjen.

Na podlagi 167. člena ZP se izda odločba o prekršku, s katero se postopek ustavi, če je pregon zastaran. Besedilo tega člena je mogoče razumeti le tako, da je izdaja odločbe obvezna. Zakon ne določa izjem, da bi bili sodniki za prekrške oproščeni te obveznosti.

Namen izdaje pisne odločbe o ustavitvi postopka je tudi v sporočilu obdolžencu, da je postopek o prekršku končan. Pravica do pravnega sredstva (pritožbe) vključuje pravico, da je vlagatelj obveščen o pritožbeni odločitvi. Če je v pritožbenem odločanju prišlo do zastaranja, ima pravico biti obveščen o tem dejstvu in o ustavitvi postopka. Obdolženec pogosto ni seznanjen z zastaralnimi roki in tako ne ve, da je pregon zastaran. Pričakuje odločitev pritožbenega organa, ki pa je ni dobil. Na tako nepravilno prakso smo opozorili že v letnem poročilu 2004.

Po Varuhovem posredovanju je pobudnik septembra 2005 vendarle prejel pisno odločbo o ustavitvi postopka. Žal je šele takrat dobil vrnjeno tudi vozniško dovoljenje, saj do Varuhovega posredovanja ni bil seznanjen z odredbo o preklicu sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. 6.6-24/2005

113 - UKLONILNI ZAPOR NI NADOMESTILO ZA PLAČILO GLOBE

Očitno ZP-1 v praksi povzroča tudi nejasnosti in nepravilno razumevanje njegovih določb. Tako smo obravnavali pobudo penologa iz enega izmed zavodov za prestajanje zaporne kazni. Omenjal je primer storilca prekrška, ki ni plačal 30 tisoč tolarjev globe, zato je bil napoten na prestajanje uklonilnega zapora. Pričakoval je, da bo uklonilni zapor trajal (le) tri dni.

Pri uklonilnem zaporu gre za nov inštitut prava o prekrških. Razumeti ga je kot sredstvo, da se storilca prekrška prisili k plačilu izrečene globe. Pri tem seveda ne gre za odštevanje 10 tisoč tolarjev za en dan odvzema prostosti, saj obsojeni storilec prekrška z uklonilnim zaporom "ne plača" dolgovanega zneska denarne kazni (globe). Grožnja z uklonilnim zaporom in sam uklonilni zapor imata namen zlomiti odpor storilca prekrška ter zagotoviti, da bo globo plačal brez prisilne izterjave.

Strinjali pa smo se s pobudnikom, da je pri odločanju za uklonilni zapor sodišče zavezano skrbno presojati vse okoliščine primera, vključno s socialnim stanjem storilca prekrška in z razlogi, zakaj ne plača izrečene globe. Pri določitvi uklonilnega zapora ni nobenega avtomatizma, zakonodajalec je odločitev o tem zaupal sodnikom, in ne prekrškovnemu organu, ki je sicer izdal odločbo z izrekom o plačilu globe. Globo je seveda mogoče plačati kadar koli med uklonilnim zaporom, kar je razbrati iz četrtega odstavka 19. člena ZP-1, ki določa, da traja uklonilni zapor, dokler storilec ne plača globe. S plačilom globe med prestajanjem uklonilnega zapora tako takoj preneha veljati kazen uklonilnega zapora.

Ni dvoma, da praksa še išče prave poti, da se tudi pri odločanju in izvajanju uklonilnega zapora zagotovi spoštovanje Slovenije kot pravne in socialne države. V tej zvezi smo bili veseli pobudnikovega odziva in pomislekov, saj kot oseba, ki neposredno sodeluje pri izvajanju uklonilnega zapora, iz neposrednega vira pozna težave, povezane z uklonilnim zaporom.

Tudi ne gre spregledati, da ima storilec prekrška možnost predlagati, da se plačilo globe nadomesti z opravilom določene naloge v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti. V takšnem primeru do uklonilnega zapora ne pride, pa tudi izrečena globa se ne izterja. Prav je, da so obsojeni storilci prekrškov na te možnosti pravočasno opozorjeni.

Celoten sistem, ki uveljavlja uklonilni zapor, se zavzema za povečanje plačilne discipline obsojenih storilcev za prekrške, saj se je prejšnji sistem pokazal kot povsem neučinkovit in močno predrag glede na dosežene učinke. 6.6-30/2005

114 - NAMESTO ODSTOPA PRISTOJNEMU ORGANU ZAVRŽENJE ZARADI NEPRISTOJNOSTI

Na Varuha človekovih pravic so se obrnili pobudniki zaradi dimnih izpustov iz sosednje stanovanjske hiše. Glede na odgovor Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota Koper (ZIRS), niso vedeli, na koga naj se v zvezi s spornim vprašanjem še obrnejo. Območna enota ZIRS v Kopru jim je namreč med drugim pojasnila, da po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni inšpekciji (Ur. l. RS, št. 2/04) s 15. 1. 2004 ZIRS ni več pristojen za izvajanje nadzorstva in ukrepanje pri uporabi neustreznih kurišč in posledično onesnaževanju bivalnih prostorov z dimnimi izpusti.

ZIRS smo opozorili na četrti odstavek 65. člena ZUP in predlagali, da vlogo pobudnikov obravnava po navedenem določilu. Kot odgovor smo prejeli sklep, s katerim je ZIRS prijave pobudnikov v zadevi motečih dimnih izpustov iz kurišča sosednje stanovanjske hiše zaradi nepristojnosti zavrgel.

ZIRS smo opozorili, da čeprav zadeva ni v njihovi pristojnosti, ni primerno, da so prijave pobudnikov zavrgli. Opozorili smo jih na določbe Uredbe o organih v sestavi ministrstev in Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, ki določajo pristojnost inšpekcije za varstvo okolja (IRSOP) za ukrepanje v takšnih zadevah. Glede na navedeno, bi morali prijave odstopiti IRSOP in o tem pobudnika seznaniti.

Ker z morebitno pritožbo zoper sklep nismo bili seznanjeni, smo pobudnikom predlagali, naj se sami obrnejo na IRSOP. ZIRS smo opozorili na napako v postopku zato, da se v prihodnje ne bi ponavljale napake v škodo strank. Vprašanje pristojnosti je pogosto strokovno zahtevno, zato se ne bi smelo dogajati, da bi organi zavračali stranke zgolj iz lagodnosti.

ZIRS je pritrdil naši kritiki. Strinjal se je, da bi moral v dopisu prijaviteljici poleg pojasnila o nepristojnosti stranko seznaniti tudi z naslovom organa, ki bi bil po njihovem vedenju pristojen za obravnavo zadeve. 7.1-1/2005

115 - OPRAVLJANJE DEJAVNOSTI IN UPORABA PROSTOROV, ZA KATERE NI PRIDOBLJENO UPORABNO DOVOLJENJE

Na Varuha človekovih pravic se je obrnila pobudnica v zvezi z domnevnimi nezakonitimi gradnjami in izpusti zaradi opravljanja mizarske dejavnosti soseda.
Opravili smo poizvedbe na IRSOP in TIRS. TIRS nas je v odgovoru seznanil s kronološkim potekom inšpekcijskega postopka. Ker je inšpekcijski zavezanec leta 1995 pridobil obrtno dovoljenje, leta 1999 pa odločbo UE Ljubljana, Izpostava Vič – Rudnik o izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti, je bil inšpekcijski postopek ustavljen.
IRSOP nas je seznanil s potekom inšpekcijskih postopkov. Postopek inšpektorice za okolje je bil septembra 2004 končan, ker je inšpekcijski zavezanec izdano odločbo izpolnil. Glede postopka gradbenega inšpektorja pa nas je IRSOP seznanil, da je ta ugotovil, da je investitor objekte zgradil v skladu z gradbenim dovoljenjem. Ker je začel objekte uporabljati, preden je pridobil uporabno dovoljenje, je gradbena inšpekcija "v zaključni fazi dokazovanje te uporabe" in bo izdana odločba, s katero mu bo naložena prepoved uporabe objekta na podlagi tretje točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1.
V obravnavani zadevi smo opravili vpogled v inšpekcijski spis. Videli smo, da je bilo 24. 5. 2001 pri inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da je investitor začel gradnjo. Pri naslednjem inšpekcijskem pregledu 28. 1. 2002 je bilo ugotovljeno, da je med gradnjo prišlo do nekaterih sprememb, ki jih bo investitor uskladil s PID in si pridobil uporabno dovoljenje. Gradnja je bila januarja 2002 skoraj končana. Od leta 2002 do 2005 ni bilo opravljenih nadzornih pregledov,  2. 9. 2005, po Varuhovi poizvedbi, je gradbeni inšpektor na podlagi prve točke 91. člena ZGO investitorju z odločbo naložil, da mora v dveh mesecih po vročitvi odločbe odpraviti ugotovljene nepravilnosti, to je pridobiti uporabno dovoljenje.
Ugotovili smo, da se pojasnila, ki nam jih je posredoval Urad predstojnice IRSOP z dne 31. 8. 2005, ne ujemajo v celoti s podatki iz inšpekcijskega spisa, saj objekti niso bili grajeni v skladu z gradbenim dovoljenjem, kar je inšpektor ugotovil že leta 2002. Tudi odločba gradbenega inšpektorja ne prepoveduje uporabe objekta na podlagi ZGO-1, kot nam je pojasnil Urad predstojnice, temveč na podlagi ZGO investitorju nalaga, da mora v dveh mesecih od vročitve odločbe odpraviti nepravilnosti, to je pridobiti uporabno dovoljenje.
Inšpektor se je odločil za edini možni ukrep v danih razmerah, saj gre za postopek, voden po določilih ZGO v zvezi z neskladno gradnjo, ne pa za postopek po ZGO-1 in uporabo objekta, ki je bil zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem, pa še nima pridobljenega uporabnega dovoljenja. Menimo, da vodenje postopka ni bilo zadosti učinkovito, saj so bili po našem mnenju že prej podani pogoji za ukrep − odreditev, da se ugotovljene nepravilnosti v določenem roku odpravijo. Ob pogostejših nadzornih pregledih bi bilo nezakonito stanje lahko že odpravljeno. Od leta 2002 do naše poizvedbe nadzornih pregledov namreč ni bilo. Tako se zastavlja vprašanje, koliko časa se bo objekt še uporabljal brez uporabnega dovoljenja, v njem pa se opravljala dejavnost, saj postopek pridobitve uporabnega dovoljenja za objekte, katerih gradnja ni v skladu z gradbenim dovoljenjem, gotovo traja dlje. 7.1-20/2005

116 - DOLGOTRAJNO ODLOČANJE V VNOVIČNEM POSTOPKU INŠPEKTORJA IN DRUGO

Pobudnik se je na Varuha človekovih pravic obrnil glede domnevnih nedovoljenih gradenj in dejavnosti, ki naj bi se opravljale v teh zgrajenih objektih.

V odgovoru na našo poizvedbo nas je IRSOP seznanil, da je urbanistični inšpektor v zadevi postavitve nadstrešnice in kovinske ograje uvedel postopek v letu 1992, in sicer na podlagi takrat veljavnega ZUN. Investitorju je 12. 12. 2001 izdal odločbo, s katero je odredil odstranitev nezakonito grajenih objektov. Inšpekcijski zavezanec se je zoper odločbo pritožil. Organ druge stopnje je z odločbo 2. 9. 2002 odpravil odločbo organa prve stopnje in zadevo vrnil v ponovno odločanje. Pojasnili so še, da gradbeni inšpektor še ugotavlja dejansko stanje, potrebno za ponovno odločitev v tej zadevi.

Glede na to, da je gradbeni inšpektor v ponovnem postopku ugotavljal dejansko stanje tri leta, smo se oktobra 2005 odločili pregledati inšpekcijska spisa.

Pregled je pokazal, da je bil odgovor Urada predstojnice IRSOP z dne 19. 1. 2005 nekorekten in deloma zavajajoč. Iz inšpekcijskega spisa je bilo razvidno, da je bila zadeva z uradnim zaznamkom 10. 11. 2003 končana, ne da bi bilo v ponovnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, ki bi bilo podlaga za odločitev, ki je seveda tudi ni bilo. Od tedaj ni bilo storjeno ničesar. Ne le, da so nam posredovali neresničen podatek, od 19. 1. 2005, ko so nam posredovali odgovor in se seznanili s stanjem zadeve, niso poskrbeli, da bi se ugotovilo dejansko stanje. Za takšno ravnanje ne vidimo nikakršnega opravičila.

Od leta 1992, ko je urbanistična inšpektorica investitorjema naložila, da v enem mesecu po prejetju odločbe priglasita graditev pri pristojnem organu, do 2001 glede obravnavanih gradenj ni bilo opravljenih nadzornih pregledov oziroma drugih dejanj v inšpekcijskem postopku. Po devetih letih sta bila na podlagi prijav opravljena inšpekcijski pregled in pozneje poizvedba na pristojni UE. Glede na ugotovitve je urbanistični inšpektor 12. 12. 2001 izdal odločbo, s katero je odredil odstranitev nadstreška in kovinske ograje.

MOP je po vloženi pritožbi investitorja z odločbo 2. 9. 2002 odločitev urbanističnega inšpektorja odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Gradbena inšpektorica je po prijavi 24. 7. 2003 – torej deset mesecev po prejetju drugostopne odločbe – znova ugotavljala dejansko stanje. Z uradnim zaznamkom 10. 11. 2003 je zadevo končala. Podlago je našla v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-227-56 z dne 14. 2. 2002, s katero je bil razveljavljen ZUN. Po odločbi je razveljavitev začela učinkovati po enem letu od objave odločbe, to je 17. 3. 2003, zato po njenem mnenju »nove pravne posledice iz le-tega niso mogoče«.

Tudi če bi sprejeli stališče inšpektorice glede pravnih učinkov odločbe Ustavnega sodišča z dne 14. 2. 2002, ni mogoče spregledati, da bi bila ob njenem pravočasnem obravnavanju – zadeva je bila vrnjena v vnovični postopek 2. 9. 2002 − tudi glede na njeno stališče takrat še vedno v veljavi določila ZUN. Ravnanje gradbene inšpektorice je tudi sicer nesprejemljivo, saj je bil ob njenem ravnanju prekoračen zakonski in tudi vsak razumen rok; ob tem pa kršena tudi načela dobrega upravljanja in varstva javnega interesa.

Iz podatkov v inšpekcijskem spisu in opravljene poizvedbe pri UE Ljubljana, Izpostava Bežigrad, je razvidno, da investitor nesporno ni pridobil dovoljenja za obravnavano gradnjo oziroma je bila vloga pravnomočno zavržena.
 
Glede na ugotovljeno stanje postopka smo IRSOP opozorili na ugotovljene nepravilnosti in nakazali dve mogoči poti za rešitev zadeve: ali v ponovnem postopku ugotoviti morebiten obstoj pogojev iz tretjega odstavka 74. člena ZUN ali pa ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja, kot določa Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Ur. list RS, št. 114/2003 in 130/2004), ter glede na ugotovljeno dejansko stanje postopek nadaljevati oziroma ga s sklepom ustaviti.

IRSOP nam je v odgovoru sporočil, da bo gradbeni inšpektor v nadaljevanju postopka ugotovil dejansko stanje, potrebno za ponovno odločitev v obravnavani zadevi, kot mu je bilo naloženo z odločbo druge stopnje, ob upoštevanju naših opozoril in odločitve Ustavnega sodišča RS.

V opravičilo so pojasnili, da je gradbena inšpektorica, ki je v preteklih dveh letih vodila postopke v tem območju, odšla v drugo službo. Tako že skoraj leto dni na tem območju zagotavljajo le najnujnejši inšpekcijski nadzor. Razlogi, zaradi katerih zadeva od leta 1992 do 2001 ni bila obravnavana, pa so zlasti v prenosu pristojnosti leta 1995 z občinskih inšpekcij na ministrstva. Ko je IRSOP v letu 1995 prevzel pristojnosti nadzora občinskih inšpekcij, ni bilo točnega pregleda nad stanjem zadev. IRSOP je tedaj določil prednostne naloge pri delu inšpekcij, kamor pa obravnavana nadstrešek in ograja nista bila uvrščena.

V zvezi s prijavo 3. 8. 2000, ki se nanaša na upravna dovoljenja v zvezi z vulkanizersko delavnico istih investitorjev, za katero ugotovitve iz inšpekcijskega spisa niso bile razvidne, nam je IRSOP sporočil, naj bi bil opravljen tehnični pregled objekta, ugotovljeno naj bi bilo tudi, da je objekt šteti za zakonito zgrajen, ker je bil zgrajen pred letom 1967, in da bo gradbeni inšpektor ugotovitveni postopek dopolnil in se glede na ugotovitve odločil o nadaljevanju postopka.

Po pojasnilu TIRS ima samostojni podjetnik obrtno dovoljenje Obrtne zbornice Slovenije za opravljanje dejavnosti vulkanizerstvo, uravnoteženje ter pranje in poliranje motornih vozil.

Za montažni kovinski nadstrešek, pod katerim se opravlja dejavnost avtopralnice, investitor nesporno ni pridobil dovoljenja za gradnjo, za prizidek, v katerem se opravlja vulkanizerska dejavnost, pa se po prijavi 3. 8. 2000 to še ugotavlja. Dejavnost v obravnavanih gradnjah in uporaba objektov medtem potekata nemoteno. TIRS torej »nima podlage za ukrepanje«, IRSOP pa »ugotavlja dejansko stanje«. Tudi ta primer dokazuje neučinkovitost inšpekcijskih organov v takšnih primerih, na kar Varuh neuspešno opozarja že več let. 7.2-47/2004

117 - DVA ZAVEZANCA ZA PLAČILO RTV-PRISPEVKA NA ISTEM SPREJEMNIKU

Pobudnik je postal zavezanec za plačilo RTV-prispevka na podlagi pravne domneve, da ima kot prijavljeni odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju radijski ali televizijski sprejemnik. Plačila prispevka za to odjemno mesto se je skušal razbremeniti z zakonsko predpisano izjavo. RTVS je sporočil svoj novi naslov, kjer je bil začasno prijavljen in za katerega ima z lastnikom hiše, ki že dalj časa živi v tujini, sklenjeno najemno pogodbo. RTVS je za plačilo RTV-prispevka na tem naslovu bremenila tako njega kot lastnika hiše.

RTVS nam je pojasnila, da v takih primerih »sodi, da je sprejemnik(-e) imetnik po podani izjavi za prostore, v katerih ne prebiva, prenesel na naslov, kjer prebiva.« Menili smo, da za tako domnevo RTVS nima zakonske podlage. Predvsem pa tako ravnanje brez sodelovanja zavezanca ni prilagojeno posebnim značilnostim posameznega primera in zavezancu otežuje uveljavljanje njegovih pravic. To se je pokazalo tudi v obravnavanem primeru, saj je pobudnik neuspešno izpodbijal takšno domnevo. Na podlagi nejasnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je RTVS pobudniku dajala napotila za morebitno razbremenitev plačila RTV-prispevka, ki so se izkazala za napačna, saj niso bila prilagojena njegovemu primeru.

Zaradi sporne domneve glede prenosa sprejemnikov, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in neprilagojenih napotil za razbremenitev prispevka v obravnavani zadevi smo menili, da je za tako stanje delno kriva tudi RTVS. Predlagali smo, da ne glede na potek pritožbenega postopka znova obravnava zadevo in ob natančnejši ugotovitvi dejanskega stanja o zadevi ponovno odloči. RTVS našega predloga ni sprejela in je odločitev prepustila drugostopenjskemu organu. Do njegove odločitve je bil pobudnik še vedno bremenjen za plačilo RTV-prispevka. Zaradi vsega tega je bil po našem mnenju drugostopenjski organ po nepotrebnem obremenjen, pobudnik pa je imel kot šibkejša stranka neutemeljene stroške nadaljnjih postopkov. 8.2-25/2004

118 - NESODELOVANJE OBČIN PRI ZAMENJAVAH NEPROFITNIH STANOVANJ

Neprofitno najemno stanovanje pobudnika leži v Občini Gornja Radgona. Lastnica stanovanja pa je Občina Sveti Jurij ob Ščavnici, ki je stanovanje pridobila leta 1999 na podlagi sporazuma o delitvi premoženja nekdanje Občine Gornja Radgona. Pobudnik − občan Občine Gornja Radgona − si je pri obeh občinah že več let neuspešno prizadeval za zamenjavo stanovanja za manjšega in cenejšega, saj naj finančno ne bi zmogel njegovih bremen. Njegov dolg je samo naraščal, potekal je že tudi izvršilni postopek za izterjavo dolga. Pobudnik je bil od Občine Gornja Radgona upravičen do znižane neprofitne najemnine. Po spremembi predpisov s tega področja pa mu je Občina leta 2005 zavrnila zahtevek za subvencioniranje najemnine. Dodelila mu je enkratno denarno pomoč.

Občina Gornja Radgona nam je pojasnila, da so predmet zamenjave lahko le stanovanja v njihovi lasti. Občina Sveti Jurij ob Ščavnici pa nam je odgovorila, da lahko zaprosijo za dodelitev drugega stanovanja oziroma zamenjavo zgolj njihovi občani. Menili smo, da je stališče Občine Sveti Jurij ob Ščavnici nepravilno. Toliko bolj, ker imajo v Občini Gornja Radgona več neprofitnih stanovanj. Opozorili smo jo, da zamenjava stanovanja ni vezana na krajevno pripadnost najemnika in da nerešena medobčinska vprašanja ne smejo biti v škodo najemnikom njihovega stanovanjskega sklada, ne glede na to, v kateri občini so posamezna stanovanja. Zato smo menili, da je v obravnavanem primeru glede zamenjave stanovanja podana pristojnost Občine Sveti Jurij ob Ščavnici. Pozvali smo jo, da o zahtevi pobudnika za zamenjavo neprofitnega stanovanja odloči z odločbo v splošnem upravnem postopku.

Pobudnik nas je obvestil, da Občina Sveti Jurij ob Ščavnici ni ravnala v skladu z našim pozivom. Stanovanje, v katerem prebiva, je celo prodala zasebnemu lastniku, ne da bi predhodno poskusila razrešiti njegove težave. S tem ga je kljub njegovim večletnim prizadevanjem za rešitev socialnih in bivanjskih težav potisnila v še večjo socialno in bivalno stisko. 9.1-33/2005

119 - OBČINA ODPRODAJA STANOVANJA PO TRŽNI CENI NAMESTO POD UGODNEJŠIMI POGOJI

MO Ptuj pobudnici ni omogočila odkupa stanovanja, v katerem prebiva, pod ugodnimi pogoji SZ iz leta 1991, čeprav naj bi leta 2003 odpadel zakonski zadržek celovite prenove, zaradi katerega je bila leta 1994 zavrnjena njena zahteva za odkup stanovanja. MO Ptuj je menila, da za prodajo stanovanj pod ugodnimi pogoji ni več pravne podlage, kljub nasprotnemu mnenju MOP.

MO Ptuj smo posredovali mnenje, da bi morala stanovanje odprodati pod ugodnimi pogoji SZ iz leta 1991. Ker je odpadel razlog, ki je preprečeval prodajo stanovanja, smo menili, da je treba analogno uporabiti določbo SZ, ki se v skladu s SZ-1 uporablja do konca privatizacije. Zakon namreč takega primera izrecno ne omenja. MO Ptuj tudi naših utemeljitev za prodajo stanovanja pod ugodnimi pogoji ni sprejela. 9.2-8/2005

120 - POTENCIALNO NEUSTAVNI ZRTVS

Odvetnica nas je seznanila s prizadevanji stranke, ki skuša doseči oprostitev plačila RTV-prispevka. Ima mladoletno hčer, ki ji je priznan status invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. TV-sprejemnik je v hčerini lasti. ZRTVS je možnost oprostitve plačila prispevka dajal osebam, ki imajo določeno stopnjo telesne okvare in priznan status invalida ter uživajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. Pobudnica je menila, da so te določbe sporne in da gre za diskriminacijo oseb s posebnimi potrebami, ki imajo status invalida že od mladosti. Pri njih ZPIZ ne more odločati o stopnji telesne okvare, saj niso sposobne za delo, centri za socialno delo pa za to niso pooblaščeni. Postavljalo se je torej vprašanje, ali gre za posredno diskriminacijo, saj te osebe ne morejo dokazovati stopnje telesne okvare. To vprašanje bi se lahko zastavilo, posebej upoštevajoč prakso dokazovanja stopnje telesne okvare. V obravnavanem primeru sta bila prizadeti status invalida in dodatek za pomoč in postrežbo dodeljena na podlagi zmerne duševne manj razvitosti z vedenjskimi motnjami. Zato smo ugotovili, da vprašanje posredne diskriminacije ni bilo bistveno. Vprašali smo se, ali ZRTVS morda ni neposredno diskriminatoren do oseb, ki imajo status invalidnosti priznan na podlagi ocene njihovih duševnih sposobnosti, v primerjavi s tistimi, ki imajo tak status zaradi telesne okvare. Glede na to, da je bila pobudnica odvetnica, se z vprašanjem morebitne neustavnosti ZRTVS nismo podrobneje ukvarjali. Napotili smo jo na pobudo za presojo ustavnosti ali poskus spremembe zakonodajne ureditve po politični poti. Opozorili smo tudi na pristojnosti Sveta Vlade za uresničevanje načela enakega obravnavanja, ki je skladno z ZUNEO pristojen, da spremlja, ugotavlja in ocenjuje položaj posameznih družbenih skupin z vidika uresničevanja načela enakega obravnavanja ter da daje Vladi predloge, pobude in priporočila za sprejetje predpisov in ukrepov, potrebnih za uresničevanje tega načela. Ugotavljamo, da je v novem ZRTVS-1 vsebinska rešitev identična. 10.0-3/2005

121 - TEŽAVE Z ROMI

Predstavnik vaške skupnosti in nekateri vaščani so nas opozorili na težave z nasilnimi in motečimi Romi, brezplačno nastanjenimi v nekem stanovanju. Enega izmed prizadetih naj bi Romi na cesti ustavili, izvlekli iz vozila, nato pa naj bi mu razbili avto. Policija naj bi se ob tem odzvala neustrezno.

Policijo smo vprašali o sprejetih ukrepih in siceršnjih varnostnih razmerah v vasi. Na podlagi pojasnil smo razbrali, da so občani jezni na člane družine, ki se družijo s pripadniki romske skupnosti. Posamezni člani te družine naj bi bili že večkrat obravnavani za kazniva dejanja in prekrške. Navedeno družino vaščani enačijo z Romi zaradi načina njihovega življenja, čeprav to niso. Policija je v konkretnem primeru posredovala na podlagi anonimne prijave zaradi kršitve javnega reda in miru. Na kraju kršitve so zalotili mladoletnika romskega rodu, preostali kršitelji romskega rodu pa so se razbežali. Policija je podala obdolžilni predlog zaradi prekrška zoper javni red in mir. Prizadetega pobudnika je nato navedena skupina mladoletnikov ustavila, ga začela nadlegovati in udarjati z rokami po avtomobilu. Ugotovljeno je bilo, da ni bil telesno poškodovan, ni iskal zdravniške pomoči in da ni nastala materialna škoda. Prizadeti o tem dogodku sploh ni obvestil policije, to je storila anonimna oseba. Policiji je še povedal, naj ga ne navajajo kot pričo v postopku. Policija je ugotovila, da so med vaščani in Romi na območju trenja vse pogostejša. Ta nastajajo zaradi motečega načina življenja pripadnikov romske skupnosti (razmetano in neurejeno okolje, neustrezno zavarovanje domačih živali, kršenje javnega reda in miru, priložnostne tatvine oblačil …) in prepričanja krajanov, da Romi zaradi številčnih družin prejemajo preveč socialnih pomoči in ugodnosti, čeprav ne izpolnjujejo minimalnih standardov socializacije. Po presoji policijske uprave kljub temu ni mogoče trditi, da so ti občasni spori posledica mednacionalnih trenj.

Glede na navedena poročila o obravnavanem primeru kršitev ali nepravilnosti pri ravnanju policije nismo mogli ugotoviti. Na podlagi zgolj anonimnih prijav in ob hkratnem odklanjanju udeležbe v postopkih, namenjenih pregonu storilcev, prizadeti vaščani ne morejo dovolj učinkovito varovati svojih pravic. Prav tako po naravi stvari ne morejo izvedeti za podrobnosti o načinu obravnave posameznih prijav. Zato so bili očitki o neukrepanju policije očitno neutemeljeni. Pobudnikom smo posredovali mnenje, da romske problematike ni mogoče reševati le z varnostnimi ukrepi. Tudi pavšalne ocene o odgovornosti celotne etnične skupnosti ne morejo prispevati k odpravi nesporazumov in napetosti, za kar bi si morali prizadevati vsi prebivalci in nosilci različnih oblastnih funkcij. 10.1-1/2005

122 - NESODELOVANJE Z ROMI

Obravnavali smo tudi primer neprimernega zavlačevanja z odločanjem o pobudi predstavnikov romske skupnosti, ki želijo, da se v delovanje nekega vaškega odbora (VO) vključi tudi predstavnik prebivalcev romskega naselja. Po statutu občine sestavo vaških odborov določa občinski svet (npr. na predlog župana ali zbora volivcev). Občinska uprava je vaški odbor zaprosila za mnenje o predlogu, občane pa, naj predlagajo kandidata. Ob izraženi načelni naklonjenosti predlogu Romov za sodelovanje z Občino je VO do predloga navedenih občanov izrazil zadržke. Med drugim je izrazil mnenje, da bi lahko svoje težave prebivalci navedenega naselja reševali učinkoviteje, če bi se obrnili neposredno na občinsko upravo. Opozorili so tudi na iztekajoči se mandat članov VO in na omejenost sredstev, ki so v proračunu zagotovljena za projekte na področju VO. Ob tem so izrazili pomislek, da bi bilo spreminjanje članstva VO v navedenih okoliščinah nesmotrno in da to ne bi prispevalo k učinkovitejšemu reševanju romske problematike.

Navedeno stališče VO zbuja zaskrbljenost, ki jo je v svojem odzivu posebej izrazil tudi vladni urad za narodnosti. Vaški odbori so namreč v navedeni občini opredeljeni kot posvetovalna telesa občinskega sveta. Ta mora pred vsako odločitvijo, ki se nanaša na določeno območje občine, pridobiti in obravnavati mnenje vaškega odbora. Navedli smo, da članstvo predstavnikov posameznih naselij v vaških odborih nedvomno prispeva k učinkovitejšemu posredovanju oziroma izražanju interesov prebivalcev posameznih območij. Tako v okviru delovanja samih vaških odborov kot tudi delovanja občinskega sveta. Smisel vaških odborov je prav v zaznavanju potreb po morebitnem urejanju s predpisi, nadzorovanju njihovega izvajanja in sodelovanju pri pripravljanju določenih projektov, ki se nanašajo na komunalno infrastrukturo. Pobudnika sta posebej opozorila na vlogo vaških odborov pri predlogih za izvajanje javnih del, ki so za Rome, saj so večinoma nezaposleni, še posebej pomembna.

Občina je po naši poizvedbi VO pozvala, naj predstavnike romskega naselja povabijo k sodelovanju. Zaskrbljuje pa odlašanje z odločanjem o imenovanju članov VO, saj je bil predlog možnega kandidata občini posredovan že maja 2005. 10.1-8/2005

123 - IZPODBIJANJE OČETOVSTVA

Na Varuha človekovih pravic se je obrnil oče, ki je želel razčistiti dvom glede očetovstva svoje hčere. Očetovstvo je sicer pred leti priznal in je tudi v matični knjigi vpisan kot njen oče.
Ugotavljanje ter izpodbijanje očetovstva in materinstva ureja ZZZDR. Ker se je otrok rodil v zunajzakonski skupnosti, je moral pobudnik očetovstvo posebej priznati, s tem pa je morala soglašati tudi otrokova mati. Zato velja za očeta otroka, dokler se ta zakonska domneva ne izpodbije v postopku, določenem z zakonom. Pravni red namreč daje otroku posebno varstvo, zato tudi določa sorazmerno zahtevne pogoje, pod katerimi je mogoče očetovstvo izpodbiti. Zakon določa posebne roke, v katerih je mogoče očetovstvo izpodbijati na sodišču, ki pa so različni za mater, očeta in otroka. Iz pobudnikovih navedb smo ugotovili, da je rok, ki bi prišel v poštev v njegovem primeru, že potekel, saj bi tožbo moral vložiti najpozneje pet let po otrokovem rojstvu. Prav tako je že potekel rok, ki ga zakon dopušča materi. Zato je po zakonu mogoče le, da tožbo vloži otrok, ki mu ta rok poteče pet let po dnevu, ko postane polnoleten. Vendar je pobudnik v pismu posebej poudaril, da hčere ne želi obremenjevati s tem postopkom.

Pobudniku smo še pojasnili, da ima možnost dogovoriti se z otrokovo materjo in otrokom, da se opravi genetska preiskava določitve biološkega očetovstva, ki ga opravlja Inštitut za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, z analizo DNK. Ta z izvedenskim mnenjem stane približno 250.000 tolarjev. Analiza lahko s skoraj stoodstotno verjetnostjo ugotovi njegovo očetovstvo, vendar tudi takšen morebiten strokovni izvid še ne pomeni avtomatične spremembe očetovstva, ampak bi to moral doseči v sodnem postopku s tožbo otroka (ki bi ga do 18. leta v skladu z zakonom moral zastopati skrbnik). 11.0-25/2005

124 - OGORČENOST CSD NAD INTERPRETACIJO NJIHOVIH POROČIL

Pobudnik postavlja vprašanja, čigave interese zastopa sodišče druge stopnje, ki kljub številnim opozorilom, tudi Centra za socialno delo, in dokazom o ogroženosti deklice pri materi, po petih letih odločanja o zaupanju otroka deklico zaupa materi. Višje sodišče, ki je v prvem razveljavitvenem sklepu izrecno navajalo, da bi bilo treba upoštevati mnenje Centra za socialno delo, ga nato ob vnovičnem odločanju napačno povzema kot pozitivno v zvezi s potrjevanjem odločitve prvostopenjskega sodišča. To je razvidno tudi iz ogorčenega odziva Centra za socialno delo, iz katerega izhaja, da je strokovnim delavcem pred izdajo sodbe mati onemogočala vsakršen stik z deklico in njo, in da se nikakor v poročilu niso opredelili, da bi se deklica zaupala materi. Prav nasprotno, Center izrecno navaja, da je ob poslanih poročilih in poznavanju izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ves čas pričakoval, da bo deklica zaupana očetu. 11.1-35/2003

125 - POSLEDICE KOMUNICIRANJA TAKO, DA SE OTROKA NE SLIŠI

Petnajstletni pobudnik se je obrnil na Varuha s prošnjo, naj mu pomagamo pri vzpostavitvi stikov z mamo. Navaja, da se je po prepiru z njo leta 2003 preselil k očetu. Nastajali so vedno novi nesporazumi, pred šestimi meseci so se stiki v celoti pretrgali. Stikov je čedalje manj tudi s sestro in bratom, ki živita pri materi. Na težave je nekajkrat opozoril tudi CSD in zaprosil, naj pomagajo k vnovični vzpostavitvi stikov. Centru kljub nekajkratnim poskusom pri tem ni uspelo. Pobudnik meni, da je največja ovira za rešitev težav pri poteku stikov v tem, da še vedno nihče ne upošteva niti njegovega mnenja in želja niti mnenja in želja njegove sestre in brata. V pogovoru pravi, da je bilo doslej njihovo mnenje, če jih je že kdo poslušal, vedno prezrto, mnenje odraslih je imelo večjo težo. Ne more sprejeti tega, da ga je mati zavrgla. Ob tem država, namesto da bi ukrepala ob upoštevanju njegovega mnenja, daje možnost, da se odrasli pogovarjajo o njem mimo njega. Prosi za posredovanje Varuha, da se mu zagotovijo pravice, ki mu pripadajo v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah. Prosi tudi, naj se organizira pogovor z materjo ob navzočnosti Varuha človekovih pravic, saj upa, da mu bo dana možnost pogovora z materjo, in ne zgolj poslušanje odraslih.

Iz njegovega pripovedovanja in poročila CSD je bilo razvidno, da mu ob pomoči Centra ni nikoli uspelo pojasniti nekaterih nejasnosti, ki njun odnos čedalje bolj zapletajo. Center navaja, da mati odklanja nadaljnja srečanja na Centru. Predlagala je, naj jo pokliče in se bosta dogovorila za srečanje.

Pobudnikovo mater smo seznanili z njegovo stisko in željo, da bi organizirali pogovor pri nas. Predlog je nemudoma sprejela. Tako sta razčistila kar nekaj nejasnosti od dogodka pred dvema letoma. Iz pogovora je bilo razvidno, da se o zamerah in nejasnostih nista nikoli pogovorila. Ko sta razčistila nejasnosti in zamere in ob tem povedala tudi o svojih bolečinah, stiskah in strahovih ob tem, se je njun pogovor zelo sprostil. Ugotovila sta, da je bilo kar nekaj zamer, zato ker ni bilo dialoga. Ugotovila sta, da v njun pogovor vse prevečkrat vnašata težave drugih (očeta, brata, sestre), ki jih je treba reševati drugače. Dogovorila sta se za način nadaljnje komunikacije in potek stikov, ki jih bosta usklajevala z dogovori.
Mesec dni pozneje sta ločeno poklicala. Oba sta z navdušenjem pripovedovala o poteku stikov, o njuni na novo odkriti komunikaciji in medsebojni povezanosti. 11.1-27/2005

126 - OTROŠKI DODATEK - ODLOČITEV O PRITOŽBI PO PETIH LETIH

Pobudnica je opisala težavo dolgotrajnega reševanja pritožbe na odločbo o prenehanju priznavanja pravice do otroškega dodatka za hčer. Na izdano odločbo CSD leta 2000 se je pritožila, a MDDSZ po skoraj petih letih o njej še ni odločilo, zato je prosila za naše posredovanje.

Po dopolnitvi pobude smo prvo poizvedbo na MDDSZ poslali 5. 4. 2005. Ker v postavljenem roku nismo prejeli odgovora, smo pristojne 26. 5. 2005 spet pozvali, naj o pritožbi odločijo. To smo nato storili še 13. 6. in 7. 10. 2005. Varuh je v zvezi s tem primerom izrabil tudi vse druge možnosti, ki jih ima po ZVarCP, od posredovanja pri ministru do obvestila javnosti na novinarski konferenci. O pritožbi je bilo odločeno 5. 12. 2005.

Nesprejemljiv in nezakonit je dolgotrajni rok, za katerega nismo prejeli nobenega pojasnila. Glede na to, da zamuda oziroma prekoračitev roka za odločanje v zakonu ni sankcionirana, saj gre za instrukcijski rok, ki sili organe k aktivnosti in jim daje možnosti nadzora in ukrepanja v primeru neutemeljenih zastojev pri delu upravnega organa, smo pobudnici lahko pojasnili le njene možnosti, ki jih je imela do izdaje odločbe. Vendar odločanje v instrukcijskih rokih, ki so določeni z zakonom, ne pomeni le zakonitega dela upravnega organa, ampak hkrati spoštovanje pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, o čemer v tem primeru ne bi mogli govoriti. 11.2-8/2005

127 - UPOŠTEVANJE MNENJA DEKLICE PO SMRTI STARŠEV

Varuhu so pobudo naslovili stari starši desetletne vnukinje, ki je v prometni nesreči izgubila starše. Od tragedije živi pri njih, ker so bili z družino tesno povezani že pred tem. Nekaj časa so živeli skupaj, pozneje pa so imeli skoraj vsakodnevne stike. Deklica je na stare starše in na njunega sina (njenega strica) zelo navezana, kar je vsaj nekoliko ublažilo tragedijo ob izgubi staršev. Menijo, da so zanjo vedno ustrezno skrbeli, kar potrjuje tudi to, da so jo starši pogosto zaupali v varstvo starih staršev. V sedanjem položaju je ta njihova medsebojna povezanost in medsebojno poznavanje zelo dobrodošlo, saj omogoča vsaj nekoliko stalnosti ob novonastalih razmerah. Želijo jo obvarovati pred dodatnimi travmami, zato jih toliko bolj preseneča vztrajanje CSD, naj bi se kljub njenemu nasprotovanju preselila v stričevo družino (po materini strani), čeprav z njimi ni nikoli imela zelo tesnih stikov. Skrbi jih, da bi imela v sedanjem položaju nova sprememba za deklico nepopravljive posledice, in prosijo za posredovanje Varuha, naj se upošteva njeno mnenje.

Posebej je Varuhu naslovila pobudo tudi deklica. V pismu piše o izgubi staršev in prosi Varuha, naj posreduje, da bi ostala pri babici in dedku, saj je pri njima skupaj s starši živela prvih pet let in pogosto tudi pozneje. Navaja, da k stricu ne želi, saj tam ni nikoli niti prespala ali bila na počitnicah, v odsotnosti staršev je bila vedno pri babici in dedku.
CSD smo seznanili z njihovimi navedbami. Predlagali smo, naj izčrpno proučijo zadevo ob upoštevanju vseh okoliščin, ki so dolgoročno pomembne za ugotavljanje, kaj je v korist desetletne deklice, kar najbolj upoštevajo njene želje in nam pošljejo poročilo s poudarkom na pojasnilu, zakaj bivanje pri starih starših ne bi bilo v njeno korist. Z deklico, starimi starši in Centrom smo večkrat navezali stik.
Deklica je bila ob pogovorih vedno zelo razumna. Bila je zaskrbljena in je nekajkrat poklicala. V pogovoru je vedno odločno povedala svoje mnenje in to tudi utemeljila. Prepričana je, da bi bila takšna tudi želja njenih staršev, saj so jo vedno v odsotnosti in med počitnicami zaupali babici in dedku, nikoli stricu. Starši so vedeli, da jo imajo stari starši radi, da imajo čas zanjo. Predlagala je, naj Center vsaj poskusi za leto dni, če bo kaj narobe, gre lahko še vedno k stricu. Njen predlog smo posredovali Centru. Predlagali smo, naj deklici pomagajo tako, da jo kar najbolj aktivno vključijo v iskanje ustrezne rešitve.
 
Po nekajmesečnem proučevanju zadeve je CSD po končanem ugotovitvenem postopku odločil, da bo deklica ostala pri babici in dedku, stric pa je njen skrbnik. Deklica je zelo srečna, ker je ostala pri starih starših, zahvalila se je za sodelovanje in posredovanje ter izrazila željo, da bi še poklicala. 11.3-16/2005

128 - NEENAKOPRAVEN POLOŽAJ DIJAKOV S POSEBNIMI POTREBAMI

Pisala nam je ravnateljica srednje šole v zvezi z izobraževanjem dijakov s posebnimi potrebami. Predstavila je dve težavi: normativ za število dijakov v oddelkih poklicno-tehniškega izobraževanja (PTI), saj zmanjšanje števila v teh programih ni predvideno, in (ne)usmerjanje dijakov s posebnimi potrebami, ki se po končanem nižjem poklicnem izobraževanju vključijo v izobraževalne programe za pridobitev poklicne oziroma srednje strokovne izobrazbe. O problematiki smo zahtevali pojasnilo Ministrstva za šolstvo in šport.

V zvezi z vprašanjem normativa za število dijakov v oddelkih PTI, poklicnih tečajih, maturitetnih tečajih, pa tudi za višješolske in visokošolske študijske programe so pristojni zapisali, da zmanjšanje ni predvideno. Dijaki so že pridobili prvi poklic, nadaljnje oblike izobraževanja pa lahko obiskujejo brez prilagoditev. Podobno je njihovo stališče tudi glede usmerjanja mladostnikov z zmanjšanimi intelektualnimi sposobnostmi. V skladu z 10. členom Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami v izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo se lahko usmerijo le slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani, dolgotrajno bolni, otroci z mejnimi intelektualnimi sposobnostmi, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in otroci z motnjami vedenja in osebnosti. Otroci z lažjimi, zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju se v te programe ne morejo usmeriti.

Tako mnenje izhaja iz predpisov in je sporno z vidika varstva in zaščite pravice do izobrazbe, ki jo kot temeljno človekovo pravico opredeljujejo mednarodni dokumenti, na primer 26. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, 2. člen 1. Protokola k Evropski konvenciji človekovih pravic in 28. člen KOP. Pravica do izobrazbe obsega vse stopnje izobraževanja, ne le osnovnošolskega. Prvi odstavek 28. člena KOP nalaga državam podpisnicam, da otroku zagotovijo obvezno in vsem brezplačno dostopno osnovno šolanje, da spodbujajo razvoj različnih oblik srednjega šolanja − splošnega in poklicnega − in da z vsemi razpoložljivimi sredstvi zagotovijo, da bo višje šolanje vsem enako dostopno na podlagi osebne sposobnosti. Ker je država zavezana k zagotavljanju enakih možnosti za vse, mora ustvariti enake življenjske priložnosti v izobraževanju, v pridobivanju znanja in informacij. Ker bi bili zmanjšan normativ za število dijakov v oddelku, prilagojeno izvajanje in dodatna strokovna pomoč pri mladostnikih z lažjo motnjo v duševnem razvoju pravzaprav edini učinkoviti pozitivni ukrepi, s katerimi bi lahko ublažili njihove primanjkljaje, ovire oziroma motnje, so sedanje rešitve v predpisih diskriminatorne. Mladostnike v skupini otrok s posebnimi potrebami postavljajo v neenakopraven položaj, saj so drugim skupinam zagotovljeni določeni pozitivni ukrepi, da se lahko izobražujejo tudi na višjih stopnjah, in ne le na osnovni ravni (npr. slepim in gluhim tehnični pripomočki, gluhim tudi tolmač po Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika), tudi če niso usmerjeni. S tem stališčem smo seznanili pobudnico in MŠŠ, odgovora še nismo prejeli. 11.4-7/2005

129 - PROBLEM OSNOVNE ŠOLE BRŠLJIN

V telefonskem pogovoru konec januarja je ravnatelj OŠ Bršljin Varuhu predstavil naraščajočo nestrpnost med prebivalci šolskega okoliša do pripadnikov romske skupnosti. Starši otrok slovenske narodnosti so začeli nasprotovati izobraževanju romskih otrok v tej šoli, ker naj bi bilo njihovo število preveliko. Po podatkih je bilo v šolskem letu 2004/2005 v šoli 624 učencev, med njimi 84 učencev romske narodnosti. V začetku marca se je z Varuhom po telefonu pogovarjal predstavnik romske skupnosti in ga seznanil s pripravami na protestno zborovanje, ko naj bi se starši učencev slovenske narodnosti Krajevne skupnosti Bučna vas odločili, da svojih otrok ne bodo več pošiljali v šolo, dokler jo bodo v tako velikem številu obiskovali tudi romski otroci. Ravnatelj je s problemom seznanil pristojne občinske organe in MŠŠ, ki se je vključilo v reševanje nastalih razmer. V kratkem času je bil v sodelovanju s šolo pripravljen predlog izvedbenega modela vzgojno-izobraževalnega dela, po katerem je začel potekati pouk. Zaradi različnih interpretacij modela v javnosti smo od šolskega ministra zahtevali pojasnilo o predvidenih rešitvah z vidika veljavne zakonodaje, saj ni bilo jasno, v katerih razredih, pri katerih predmetih in kako bo pouk dejansko potekal, kdaj bodo zagotovljeni pogoji zanj in kako dolgoročna je predlagana rešitev. Sočasno je Varuh ministra opozoril na določbe predpisov, ki so podlaga za delitve učencev v učne skupine. Ob tem je izrazil stališče, da je oblikovanje drugačnih skupin pri pouku, kot so matični razredi, mogoče le na podlagi doseženih rezultatov pri preverjanju znanja, kar pomeni, da so doseženi rezultati edino merilo, pri čemer pa niso nepomembne želje učenca in aktivna svetovalna vloga šole in staršev. Če pa se oblikujejo posebne skupine pri pouku na podlagi osebnih okoliščin, je to kršitev Ustave.
Hkrati smo poizvedovali tudi na šoli. Pridobljeni odgovori niso bili povsem jasni in nedvoumni in niso vsebovali ustreznega vsebinskega pojasnila, zato se je Varuh odločil problem predstaviti na novinarski konferenci. Novinarjem je bilo posredovano gradivo, ki je vsebovalo dve glavni ugotovitvi:
1. Pravne podlage po našem mnenju ne omogočajo načina izvajanja pouka, kot izhaja iz pisanja oziroma objav v medijih.
2. Na podlagi razpoložljivih podatkov lahko ocenimo, da predlagani Izvedbeni model vzgojno-izobraževalnega dela v OŠ Bršljin ni v skladu s predpisi, saj ne izpolnjuje zahtevanih pogojev glede vsebine in postopka sprejetja.

Aprila 2005 smo v vednost prejeli izjavo uglednih visokošolskih učiteljev in sodelavcev, strokovnjakov vzgoje in izobraževanja, v kateri so ministra opozorili, da je izvajani izvedbeni model v nasprotju s stroko in zakonom, zato smo ponovno opozorili na nekatera dejstva, ki jih pristojni pri svojih odločitvah ne bi smeli zanemariti. V zvezi s šolanjem romskih otrok je bilo že pred časom izdelanih več strokovnih gradiv, med njimi tudi Strategija vzgoje in izobraževanja romskih učencev, ki so jo v maju in juniju 2004 sprejeli ustrezni strokovni sveti: Strokovni svet RS za splošno izobraževanje, Strokovni svet za izobraževanje odraslih in Strokovni svet za poklicno in strokovno izobraževanje. Strategija pomeni dobro podlago za pripravo in sprejetje nacionalnega akcijskega načrta. Glede na perečo problematiko smo zahtevali informacije, kako daleč so pripravljene strokovne rešitve v obliki akcijskega načrta s konkretnimi nosilci in roki posameznih aktivnosti, kar bi pomenilo operacionalizacijo strategije.

V drugi polovici maja je minister pojasnil, da je imenoval posebno komisijo za pripravo in spremljanje akcijskega načrta, zagotovil je sredstva za delo komisije in za začetek izvajanja programa. Omenjena komisija naj bi celovito spremljala izvajanje Strategije vzgoje in izobraževanja romskih učencev in sproti poročala Ministrstvu.

Po začetku šolskega leta 2005/2006 smo na šoli spet poizvedovali. Skušali smo pridobiti oceno poteka pouka po modelu iz minulega šolskega leta.

V odgovoru je šola poudarila, da Predlog izvedbenega modela vzgojno-izobraževalnega dela v OŠ Bršljin pomeni izhodiščni dokument za preoblikovanje celotnega programa življenja in dela v šoli. Model učinkovitega poučevanja in učenja za dvig učne uspešnosti posameznega učenca so v šolskem letu 2005/2006 začeli izvajati kot inovacijski projekt. V vsebinskem smislu gre za vpeljevanje ustreznih oblik in metod pouka ter dejavnosti za optimalni razvoj vsakega učenca. V izvedbenem smislu gre za izvajanje individualne, skupinske in dodatne strokovne pomoči vsem učencem, ki izkazujejo po tem precej večjo potrebo. Več pozornosti je šola namenila dodatnemu strokovnemu izobraževanju učiteljev in drugih strokovnih delavcev, poseben poudarek pa sprotnemu analiziranju motenj v pedagoški komunikaciji strokovnih delavcev z učenci in starši. Projekt je ustrezno strokovno voden in poteka v sodelovanju z zunanjo svetovalko. Šoli tako ne bi mogli očitati segregacije romskih otrok na podlagi etnične pripadnosti. Vseeno pa je zaslediti vrsto kritičnih pripomb zaradi prepočasnega delovanja pristojnih organov oblasti, tako na državni kot lokalni ravni. Uresničevanje celovite politike, zapisane v Strategiji vzgoje in izobraževanja Romov, ne poteka. Po mnenju šole je nekaj težav treba pripisati tudi romski skupnosti, saj je največja težava njihov odnos do izobraževanja. Gre za (ne)redno obiskovanje pouka učencev romske narodnosti, posledica pa so pogosti primanjkljaji v poznavanju in obvladovanju učne snovi in nadomestitev zamujenega. Vzroki za izostajanje učencev od pouka so po ugotovitvah šole različni, eden med njimi je večja obolevnost otrok zaradi slabih sanitarno-higienskih razmer v njihovih naseljih. Menijo, da bi morale ustrezne službe (zdravstvena in socialna) na terenu bolje sodelovati in ukrepati. Težava je tudi vključevanje romskih otrok v vrtce, kar bi pomenilo načrtno spodbujanje k celostni vključitvi Romov v okolje in šolo. Po mnenju šole bi bil to edini učinkovit način, da bi se otroci romske in slovenske narodnosti že v najzgodnejšem obdobju seznanili z obema kulturama in jezikoma in bi se romski otroci bolj naučili jezika večinskega naroda, kar bi precej zmanjšalo težave pri vključitvi v osnovno šolo in postopoma izboljšalo tudi odnos romske skupnosti do izobraževanja in šole nasploh. Dodatna težava je v sistemizaciji ustreznega števila romskih pomočnikov, ki bi sodelovali pri vzgojno-izobraževalnem delu učencev. Trenutnih možnosti ni, saj v romski skupnosti ni na voljo nikogar z vsaj srednješolsko izobrazbo, ki bi si lahko z dodatnim izobraževanjem pridobil osnovna pedagoška znanja in veščine, da bi lahko sodeloval pri pouku in dejavnostih. Zdaj imajo na šoli dva sodelavca romske narodnosti, eden je zaposlen kot spremljevalec romskih učencev, drugi pa kot družinski koordinator, ki skrbi za povezavo med romskim naseljem in šolo. 11.5-1/2005

130 - RAVNANJE UČITELJICE Z UČENKO

Učenca (dekle in fant) 8. razreda sta se zaradi sedežnega mesta v razredu v začetku učne ure sprla tako, da sta fizično obračunala, pri čemer je posredovala navzoča učiteljica – njuna razredničarka. Posledica njenega ukrepanja pri mladostnici je bila lažja telesna poškodba, čeprav tega takoj po dogodku tisto dopoldne ni bilo videti. Dekličini starši so ukrepanje učiteljice označili kot neprimerno in grobo. Njeno ravnanje so še isti dan prijavili policiji, od ravnateljice pa so zahtevali disciplinsko ukrepanje.

Pobudnica (mati poškodovane deklice) nam je v vednost poslala pritožbo, ki sta jo z možem naslovila na svet osnovne šole. Pričakovala je, da bo ta pritožbo obravnaval in jo rešil v smislu nedvoumne opredelitve do nasilja v šoli. Na ta organ so se obrnili, ker zoper neprofesionalno ravnanje učiteljice ravnateljica ni ustrezno ukrepala. Staršem je pojasnila, da disciplinskih postopkov ni več in zato ne more storiti ničesar.

Starša sta se s pritožbo obrnila tudi na MŠŠ in šolski inšpektorat. Zoper fizično in verbalno nasilje učiteljice nad hčerko pa sta podala kazensko ovadbo.

Po pritožbi staršev je bil sklican roditeljski sestanek učencev in staršev 8. razreda, na katerem naj bi kot prvo točko obravnavali kazensko ovadbo razredničarke. Na sestanku so se kmalu po začetku pokazala nesoglasja med prizadetimi starši in starši drugih otrok, zgodil se je besedni, nato pa celo fizični obračun med njimi, tako da je posredovala policija.

V skladu s pristojnostmi smo Inšpektorat RS za šolstvo in šport pozvali, naj nam o ugotovitvah in ukrepanju posreduje poročilo. Prav tako smo poročilo o njihovem ukrepanju zahtevali od predstavnikov šole.

Po prejetem odgovoru inšpektorata smo sklenili, da je bil njihov odziv korekten in hiter. Postopek na inšpektoratu je bil končan v dobrih dveh mesecih od prijave. V izrednem inšpekcijskem nadzoru so bili odrejeni ukrepi in roki za odpravo ugotovljenih kršitev predpisov, o čemer je morala ravnateljica poročati inšpektoratu.

V odzivu in ravnanju šole, kot ga je opisala ravnateljica, smo ugotovili več napak. V sporu med učenko in njenim sošolcem je učiteljica morala ukrepati in razdvojiti mladostnika, saj je vse kazalo na fizični obračun med njima. Očitno pa je bilo njeno ukrepanje pregrobo, saj je bila deklica pri tem poškodovana. Slabo je, da učiteljica ni zaznala napetosti zaradi sedežnega mesta v razredu med učencema prej, saj je spor trajal že od začetka šolskega leta in je bila nanj opozorjena. Narobe je bilo, da v šoli zaradi kršitev dolžnosti učencev in šolskega reda dogodka niso obravnavali skladno z določili Pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli, za kar so predvideni vzgojni ukrepi. Nekorektno je bilo vabilo na roditeljski sestanek, kamor so bili vabljeni starši in otroci, dnevni red pa je kot prvo točko predvideval pogovor o starševski kazenski ovadbi učiteljice, problematiko oddelka pa naj bi obravnavali v nadaljevanju sestanka, ki ga ni bilo. Zaradi predlaganega dnevnega reda je bilo že na začetku pričakovati prepir o zadevi, ki ni stvar šole in je povsem ločena od šolske problematike otrok. Nesprejemljiva je bila izvedba roditeljskega sestanka. Voditeljici sestanka (razredničarka in ravnateljica) sta bili neodgovorni, saj sta dopustili incident med starši drugih učencev in starši prizadete učenke, da je morala posredovati policija. Za šolo kot vzgojno-izobraževalno institucijo to nikakor ni primerno in meče nanjo slabo luč. Svoje ugotovitve smo sporočili ravnateljici šole. 11.7-8/2004

131 - DISKRIMINATORNOST ZAKONA O STARŠEVSKEM VARSTVU IN DRUŽINSKIH PREJEMKIH?

Pobudnik je predlagal, naj preverimo določbe ZSDP in ukrepamo, saj naj bi zakon uveljavil diskriminacijo očetov otrok, ki so bili rojeni pred uveljavitvijo zakona. Diskriminacija naj bi bila v tem, da zakon ne priznava enakih pravic vsem očetom, ampak le tistim, ki so otroka dobili po uveljavitvi zakona.

Čeprav pobuda očitno ni bila utemeljena, saj ni mogoče z izhodiščem nove ureditve ugotavljati neenakopravnega obravnavanja, smo pobudniku pojasnili, da diskriminatornost v pravu ni vedno negativna in prepovedana, ampak le, ko enake primere rešuje različno. V konkretnem primeru je zakon uveljavil nove pravice, ki jih prejšnja zakonodaja ni poznala oziroma jih je urejala drugače. Temeljno pravilo v pravu je, da velja vsak predpis šele od uveljavitve naprej, lahko pa ima posledice tudi za razmerja, ki so ob uveljavitvi predpisa še v postopku reševanja, kar predpisi običajno tudi izrecno določijo. Če zakonodajalec oceni za primerno, lahko zakon določi pravice tudi za čas pred uveljavitvijo zakona, vendar mora biti to v zakonu izrecno predpisano, saj sicer državni organi, ki po ustavi morajo izvrševati zakon, nikdar ne bi vedeli, do katere meje zakon priznava določene pravice. Takšna ureditev pa bi povzročala arbitrarno odločanje in s tem dejansko diskriminacijo državljanov.

Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih se je začel uporabljati 1. 1. 2002. Od tega datuma imajo rojeni otroci in njihovi starši pravice, ki jih zakon izrecno določa. Te pravice veljajo enako za vse upravičence v enakem položaju, torej za vse očete, ki so to postali po 1. 1. 2002. V tem ni diskriminatornosti, saj zakon velja za vse enako, ne ureja pa pravic za čas, preden je zakon sploh veljal. Vsak predpis po svoji naravi delovanja pomeni nekakšen časovni presek oziroma ločnico, do katere se uporablja stara ureditev, in od katere se uporablja nova. Stvar presoje zakonodajalca pa je, katere pravice bo določil in kateremu krogu upravičencev. Pri tem pripominjamo, da bi tudi pri urejanju pravic za čas pred uveljavitvijo predpisa naleteli na popolnoma enake težave: kje je meja oziroma kaj je merilo za priznanje pravice − ali je to otrokova starost ali pa morda le dejstvo očetovstva.

Varuh človekovih pravic iz teh razlogov ni soglašal z očitkom, da so določbe Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih diskriminatorne. Pobudniku smo še pojasnili, da lahko vloži pobudo Ustavnemu sodišču Republike Slovenije za oceno ustavnosti tega zakona. Povratne informacije o ravnanju ali (ne)zadovoljstvu pobudnika z našimi pojasnili nimamo. 0.1-7/2005

132 - PRAVICA OTROK DO VEGETARIJANSKE PREHRANE V ŠOLI

Predsednik nevladne organizacije je Varuha zaprosil za načelno stališče do brezmesne prehrane in raznih oblik vegetarijanstva, zlasti z vidika otrokovih pravic. Pobudniku smo odgovorili, da način prehrane ni človekova pravica, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati tudi po sodni poti, ampak njegova prosta izbira, ki jo morajo vsi drugi subjekti spoštovati tako, da ga ne silijo v način prehrane, ki ga osebno zavrača. Ni pa dolžnost vseh družbenih subjektov zagotavljati posebne prehrane posameznikom glede na njihove želje, prepričanje in podobne osebne okoliščine. Njihova dolžnost je omejena na spoštovanje posameznikovih odločitev in njihove pravice do izbire in drugačnosti. Šele takrat, ko bi posamezni subjekt zahteval določeno ravnanje (v konkretnem primeru prehranjevanje), ki bi bilo v nasprotju s posameznikovo nazorsko, versko ali drugačno opredelitvijo, bi lahko takšno ravnanje ocenili za kršitev človekovih pravic.
Glede otrokovih pravic je treba posebej opozoriti na določilo 14. člena KOP, po katerem države pogodbenice spoštujejo otrokovo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi, pri čemer imajo starši pravico in dolžnost, da pri uveljavljanju te pravice otroka usmerjajo na način, prilagojen njegovim razvojnim možnostim. Ob upoštevanju tega načela menimo, da bi morali pri odločanju o načinu prehrane otrok starši upoštevati zlasti priporočila strokovnjakov o uravnoteženi prehrani, ki naj zagotovi ustrezen razvoj in rast otroka. Oceno, ali vegetarijanska prehrana izpolnjuje ta merila, prepuščamo strokovnjakom s tega področja.

V zvezi s tem vprašanjem smo prejeli tudi pobudo, naj se zavzamemo za spremembo predpisov, ki urejajo prehrano otrok v osnovnih in srednjih šolah v smislu, da bi bila pravica do vegetarijanske in veganske prehrane posebej opredeljena. Pobude nismo sprejeli, saj smo menili, da v veljavni zakonodaji ni ovir za uresničitev takšne prehrane. Vsi trije zakoni, ki urejajo to problematiko (Zakon o osnovni šoli v 57. členu, Zakon o gimnazijah v 37. členu in Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju v 59. členu), določajo zgolj obveznost šole, da za vse učence oziroma dijake in študente organizira vsaj en obrok hrane na dan. Iz skromnega zakonskega besedila, ki je v vseh treh zakonih skoraj identično, izhaja, da je konkretna izvedba norme prepuščena posamezni šoli, ki bi morala pri tem v skladu s KOP upoštevati tudi potrebe in želje otrok in mladostnikov. Kako šole v praksi uresničujejo zakonsko normo, nam ni znano, menimo pa, da bi morale šole zagotavljati prehrano, prilagojeno otrokovim željam in potrebam, že na podlagi zakonov, zato v tem smislu po našem mnenju ni treba dopolnjevati podzakonskih aktov. Vsako normiranje namreč pomeni tudi nevarnost, da norma določenih vprašanj ne uredi, kar lahko že samo po sebi pomeni kršitev pravic. Omejitev norme le na vegetarijansko in vegansko prehrano (kar je predlagal pobudnik) bi lahko po našem mnenju povzročila dejansko diskriminacijo otrok, ki bi želeli prilagoditev prehrane iz kulturnih, verskih ali drugih razlogov. Zato menimo, da bi bilo primerneje v pravilnike kot izvršilne predpise vnesti normo, ki bo šole zavezovala k prilagoditvi prehrane vsem učencem po njihovih željah in seveda glede na strokovne zahteve glede zdrave prehrane. 0.4-2/2005