2.5. Policijski postopki

Policisti so zavezani pri opravljanju svojih nalog ravnati v skladu z ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine. Človekove pravice in svoboščine smejo omejiti le v primerih, določenih z ustavo. Pri svojem delu, zlasti ko uporabljajo policijska pooblastila, morajo vedno spoštovati in upoštevati posameznikove temeljne pravice, kot so osebna svoboda, pravica do zasebnosti, svoboda mišljenja, vesti, veroizpovedi in izražanja, mirnega združevanja, gibanja in uživanja lastnine.

Zaupanje v policijo je tesno povezano z njenim ravnanjem in obnašanjem v razmerju do javnosti, zlasti pri spoštovanju človekovega dostojanstva ter temeljnih pravic in svoboščin posameznika. Policija je odgovorna državi, državljanom in njihovim predstavnikom.

Pri opravljanju svojih nalog, ko so zavezani preprečevati nezakonita dejanja ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, se policisti vsakodnevno srečujejo z življenjskimi primeri, ko posegajo v človekove pravice in svoboščine. Pri tem se morajo pogosto odločati hitro in celo ob nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, kar vse otežuje presojo, katero pooblastilo je dopustno uporabiti. Neizkušenost, prehitra odločitev za policijsko pooblastilo, napačna izbira ukrepa, lahko kaj hitro pomeni kršitev načela sorazmernosti ali prekoračitev policijskih pooblastil. Še posebno skrb pa zbujajo primeri, ko policist zavestno, hote zlorabi policijska pooblastila ter tako poseže v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Policijskih pooblastil, vključno s prisilnimi sredstvi, nikoli ni dovoljeno uporabiti z namenom maščevanja ali kaznovanja, pa naj bo skušnjava še tako velika.

V letu 2002 smo prejeli 78 pobud, ki obravnavajo policijske postopke, kar pomeni približno 30 odstotkov manj kot v letu 2001. Seveda na tej podlagi še ni moč sklepati, da je bilo delo policije v letu 2002 boljše, z manj nezakonitimi posegi v človekove pravice in temeljne svoboščine. Znova je največ pobud zadevalo izvajanje pooblastil, ki jih imajo policisti pri opravljanju svojih nalog, zlasti glede uporabe prisilnih sredstev, še posebej fizične sile ter sredstev za vklepanje in vezanje. Vse več je pobud, ki zatrjujejo neutemeljeno vznemirjanje s strani policije, čeprav posameznik ni kršil pravnega reda. Pri tem nimamo v mislih tako imenovanih rutinskih kontrol v cestnem prometu, ki jih policisti izvajajo pri zakonitem nadzorovanju prometa. Gre za primere, ko so policisti nadaljevali obravnavanje posameznika tudi potem, ko so preverili, da ne gre za sumljivo osebo ali za ukradeni osebni avtomobil, kar je sprva morda utemeljevalo policijsko posredovanje. Obravnavali smo tudi primer, da je policija nepravilno ugotovila identiteto storilca prekrška, saj se je dala speljati na led osebi, ki se je lažno predstavljala za drugo osebo. Tako je policija poslala v prisilno izterjavo dva plačilna naloga zoper osebo, ki s prekrškom ni bila povezana, razen da si je resnični storilec "sposodil" njeno ime, česar pa policiji ni uspelo pravočasno ugotoviti.

Nepristranskost pri ugotavljanju odločilnih dejstev

O poteku postopka, ko so policisti obravnavali posameznika, še posebej v povezavi z uporabo prisilnih sredstev, so trditve o odločilnih dejstvih, kaj se je v resnici dogajalo med policistom in prizadeto osebo, pogosto povsem različne. Vsaka stran, vpletena v postopek, drugače opisuje potek dogajanja in vzroke za konfliktno situacijo ali za uporabo policijskih pooblastil, vidi predvsem ali izključno na nasprotni strani. Kadar policija v takšnem primeru dokazni postopek zaključi, ne da bi mogla potrditi trditve ene ali druge strani, praviloma upošteva trditev policista. Vendar pri dokazni oceni ni moč izhajati iz stališča, da je posameznikovo pričevanje manj zanesljivo zgolj zato, ker se je znašel v policijskem postopku.

Uniformi ni mogoče dajati absolutne prednosti v primerjavi s prizadeto osebo, ki je v postopku obravnavana. Pri tem razumemo, da ima posameznik že zaradi narave postopka, v katerem je udeležen, in zaradi morebitnega storjenega prekrška ali celo kaznivega dejanja poudarjen interes, da ne govori resnice. Kljub temu ni mogoče izključiti, da ima tudi policist interes, da dogajanje opisuje drugače, kot se je v resnici zgodilo. V tem pogledu je zanimiva sodba Višjega sodišča v Celju z dne 24. septembra 2002, opr. št. Kp 334/2002, ki pričevanje policista oceni za povsem neverodostojno. Policist je, zaslišan kot priča v kazenskem postopku, trdil, da je obdolženec med prevozom v prostor za pridržanje ogrožal tudi njegovo varnost z resno grožnjo, "da jih bo pobil, postrelil, odtrgal glave". Sodišče druge stopnje pa je štelo, da drugi izvedeni dokazi zanesljivo dokazujejo, da obdolženec na škodo tega policista kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ni mogel storiti, saj ta policist pri prevozu obdolženca v pridržalne prostore sploh ni sodeloval.

Potrebna je torej velika mera previdnosti pri ocenjevanju vseh okoliščin posameznega primera in v dvomu, ko sta podani dve različni razlagi istega dogodka, ni dopustno enostransko, če že ne celo nekritično slediti trditvam policista. Zgolj dejstvo, da policija v postopku trditev prizadete osebe ni mogla ne potrditi in ne ovreči, samo po sebi še ni dovolj za avtomatično upoštevanje trditev policista. Pri ugotavljanju odločilnih dejstev policija pač ni vezana na nobena dokazna pravila. Upoštevati mora izkustvena pravila, vključno s pravili logike, ko tehta, primerja in ocenjuje trditve in stališča obeh strani. Vedno je treba na enak način preverjati tudi verodostojnost opisa dogajanja, kot ga je podal policist, ki je opravil postopek.

Povedano še posebej velja za primer, ko je bil v policijskem postopku posameznik telesno poškodovan. Takrat mora policija prepričljivo pojasniti, kako je do poškodbe prišlo, ter utemeljiti sorazmernost pri uporabi sile. Dokazno breme je v takšnem primeru na strani policije in ne na posamezniku, da dokaže, kdaj, kako in zakaj je poškodba nastala. Naj tu omenimo, da smo tudi v letu 2002 obravnavali primere, ko je policija trdila, da se je posameznik namerno samopoškodoval tako, da je z glavo udarjal ob službeni avtomobil, medtem ko je policija z njim vodila postopek. Takšne zgodbe, ki niso posebej izvirne, se ponavljajo iz leta v leto. Težko je razumeti, zakaj bi posameznik tudi takrat, ko gre za sicer urejeno osebo, policijski postopek izkoristil za udarjanje z glavo ob trd predmet in bi za poškodbo kasneje bremenil policijo. V enem takšnih primerov je policist, ki je vodil postopek, zatrjeval večje število očividcev, nevtralnih prič, ki naj bi takšno nerazumno početje prizadete osebe potrdile. Kasneje pa se je v pritožbenem postopku pokazalo, da policija ne zmore določno navesti niti ene priče, ki bi lahko potrdila vehementno zatrjevanje o samopoškodovanju med policijskim postopkom. Ni treba posebej poudarjati, da takšnemu zatrjevanju o samopoškodovanju pač ni mogoče slediti in je v posledici odgovornost za telesno poškodbo v celoti na strani policije. Če slednja ne zna nastanka poškodbe prepričljivo pojasniti in hkrati utemeljiti zakonitosti uporabe sile, ki je poškodbo povzročila, je pač treba pritožbo posameznika šteti za utemeljeno ter policiji pripisati nezakonito ravnanje.

Za policijo, ki živi z ljudmi

Ne glede na težave, do katerih lahko prihaja pri naknadnem ugotavljanju okoliščin policijskega posredovanja, pa to nikakor ne sme policije odvračati, da odločno in učinkovito ukrepa pri izvrševanju nalog, ki so ji zaupane. Med nalogami policije velja znova posebej poudariti varovanje življenja ter zagotavljanje osebne varnosti in premoženja ljudi. Policija, ki bi ravnala defenzivno in v nasprotju z zaupanimi nalogami in pooblastili, ki jih ima v tej zvezi, lahko posamezniku prav tako krši njegove pravice in svoboščine. Upravičena so pričakovanja javnosti, da policija zagotavlja varnost z uspešnim in učinkovitim preprečevanjem kriminalne dejavnosti ter z odkrivanjem in prijemanjem storilcev kaznivih in drugih družbi nevarnih nezakonitih dejanj.

Policija, ki opravlja svoje naloge zakonito, profesionalno in korektno, uživa najvišjo stopnjo zaupanja med ljudmi. Tu gre posebej omeniti sodelovanje in dobre odnose na lokalni ravni, ko policija v izvrševanju svoje socialne funkcije posreduje pri vzdrževanju reda in miru ter zagotavlja osebno varnost in varnost zasebne lastnine. S strokovnim, preudarnim in predvsem nepristranskim posredovanjem lahko policija pripomore k spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin tudi v primerih, ki so sicer na meji njenih pristojnosti. Tu imamo zlasti v mislih ukrepanje ob različnih medčloveških nesoglasjih in sporih, kot so skaljeni odnosi ali celo nasilje v družini, medsosedski spori in podobne življenjske okoliščine, ko se ljudje, ki si očitno ne znajo drugače pomagati, obrnejo po pomoč na policijo. Resnično zaupanje javnosti in vpletenih oseb bo pri tem policija uživala, če bo razumela svojo vlogo kot vlogo služabnika in ne kot gospodarja, ki zgolj avtoritativno deli nasvete ali celo ukaze, ne glede na pravilnost in zakonitost njenega posredovanja.

Poleg vsebine je pomembna tudi oblika. Za ustvarjanje zaupanja, ki naj omogoči podlago za učinkovito delo, ne gre prezreti postopanja policistov pri izvrševanju njihovih nalog. V tej zvezi velja pohvaliti policijo za izdajo plastificiranega kartončka "Postopki policistov v večkulturni družbi", ki policiste opozarja na kulturne razlike in opominja na spoštljivo in enakopravno obravnavanje vseh oseb, tako žrtve kot tudi storilca, s katerimi policisti stopajo v stik pri svojem odgovornem delu. Vljudnost in korektnost pri opravljanju nalog mora biti poudarjena zaveza policije tudi v spremenjenih varnostnih razmerah, ki morda terjajo večjo prisotnost policije v vsakodnevnem življenju Ljudi.

Ali je lahko pritožbeni postopek na policiji nepristranski?

Policija ima široka pooblastila, ki posegajo v človekove pravice in svoboščine. Dolžnost države je, da zagotovi ustrezna in zadostna jamstva, ki bodo učinkovito preprečevala zlorabe, saj velika pooblastila pomenijo tudi veliko skušnjavo za prekoračitev ali nezakonito uporabo samih pooblastil.

Policija mora biti izpostavljena učinkovitemu (notranjemu in zunanjemu) nadzoru. To terja tudi nepristranske postopke za obravnavanje pritožb zoper policijo. Pomanjkanje zaupanja javnosti v pritožbene postopke ima za posledico, da se ljudje ne pritožujejo, ker si od takšnega ravnanja ne obetajo uspeha, ali pa se bolj zatekajo k formalnim pravnim potem, kot je na primer ovadba na državno tožilstvo ali sodna pot. Vendar pa formalna pravna sredstva niso uporabna v vseh primerih nespoštovanja pravic posameznikov, na primer ko gre zgolj za nekorektnost, za žaljiv odnos, za pomanjkanje dolžne vljudnosti itd.

Pod pojmom neformalnih pritožbenih poti razumemo vse tiste možnosti, ki so posamezniku na voljo v zvezi z (oblastnimi) dejanji in opustitvami organov (na primer pri postopkih policije), ter vse tiste primere pritožb ali zahtev po nadzoru, ko posameznik zatrjuje, da njegove pravice v postopku (zaradi storjene napake ali nekorektnosti) niso bile spoštovane.

Neformalne pritožbene poti zagotavljajo varstvo na področju pravilnega in korektnega postopanja oblasti v razmerju do posameznika ter pokrivajo področji postopka oblastnega odločanja in osebnega stika posameznika kot stranke z organi. Še tako jasna zakonska določila, podzakonski predpisi in interna navodila niso jamstvo, da bo policist pri stiku s posameznikom ravnal pravilno in korektno. Prav na področju izvrševanja pooblastil, ki neposredno posegajo v tradicionalne in temeljne človekove pravice, je pomembno, da ima posameznik možnost s pritožbo doseči obravnavanje njegovega primera.

Na področju neformalnih pritožbenih poti je še veliko praznin. Tam, kjer so določene oblike pritožb sicer predvidene, pa so pogosto zastavljene tako, da prizadetemu posamezniku niso dostopne na lahek način ali pa, da niso učinkovite. Pri tem velja omeniti, da več pritožbenih poti ne pomeni nujno tudi večje učinkovitosti. Več pritožbenih poti z nejasnimi in zato posamezniku nerazumljivimi pristojnostmi pomeni predvsem oviro za hitro in učinkovito ugotovitev zatrjevane nepravilnosti in njeno sankcioniranje. Inflacija in posledična nepreglednost pritožbenih postopkov le otežuje pritožbeno pot.

Številne pritožbe, ki jih prejme varuh, so posledica neustrezne komunikacije med organom in posameznikom. Lahko bi bile na preprost in učinkovit način razrešene že v postopku pred samimi organi, ne da bi bilo potrebno posredovanje institucij zunaj organa, kjer je do zatrjevane nepravilnosti prišlo. Tako bi tudi varuh prejel manj zlasti nezahtevnih pobud, če bi policija zagotavljala učinkovit in kredibilen notranji pritožbeni sistem.

Že po naravi stvari velja, da gre največji poudarek interni (notranji) pritožbeni poti. Odločilna dejstva in okoliščine je najlaže ugotoviti neposredno pri vpletenemu organu, torej tam, kjer je prišlo do zatrjevanje nepravilnosti. Številne pritožbe bi tako lahko preprosto in v najbolj zgodnjih fazah postopka razrešili znotraj organa, tudi ob sodelovanju prizadetih uradnih oseb. Seveda v notranjem pritožbenem postopku ne smejo odločati osebe, ki so bile vpletene ali so sodelovale v postopku kritiziranega obravnavanja oziroma odločanja. Hkrati mora biti zagotovljeno, da vložitev pritožbe ne bo slabo vplivala na bodoče stike, ravnanja in odločanje organa v razmerju do vlagatelja pritožbe. Pritožnik ne sme trpeti nobenih posledic zaradi pritoževanja. Dokumentacija o obravnavanju pritožbe mora biti v posebnem spisu in torej ločena od drugih informacij, ki se tičejo pritožnika kot stranke v postopku pred organom. Pritožniku je treba s pravilnim pristopom pri obravnavanju njegove pritožbe utrditi prepričanje, da se je vredno pritožiti.

Notranja pritožbena pot bi že po naravi morala biti hitra in učinkovita, saj se pritožba obravnava prav tam, kjer je do zatrjevane nepravilnosti prišlo. Preiskujejo jo osebe, ki obvladajo postopke in ravnanja, iz katerih izhaja pritožba. Tako bi veljalo, da tudi policisti sami najbolje nadzirajo in rešujejo pritožbe zoper policiste.

Predpostavka učinkovitega pritožbenega postopka je pošten (fair) in nepristranski postopek, ki zagotavlja nepristransko obravnavanje in objektivno odločanje. Pri notranjih pritožbenih poteh gre lahko za dilemo, ki jo ponazarja slovenski pregovor, da vrana vrani oči ne izkljuje. Vendar je takšno črno-belo predstavljanje notranjih pritožbenih poti vsaj prenagljeno, če ne tudi nekorektno. Številne interne pritožbene poti delujejo uspešno in v zadovoljstvo pritožnikov. Tudi policiji v načelu ni moč očitati, da pristransko obravnava pritožbe. Velja pa poudariti, da pri samem obravnavanju in odločanju ni dovolj le nepristranskost. Pomemben je tudi sam videz nepristranskosti, ki ga pritožbena pot zbuja pri pritožniku in v javnosti. Neuspeh pritožbe v notranji pritožbeni poti pritožnik namreč kaj hitro poveže (čeprav neutemeljeno) z okoliščino, da je o pritožbi odločal organ, zoper ravnanje katerega se pritožuje.

Tudi če je postopek pritožbenega odločanja znotraj policije nepristranski, lahko pri pritožniku zbudi nezaupanje in sum, da ni zagotovljeno neodvisno, objektivno in nepristransko obravnavanje. V primeru, ko ni zagotovljena stopnjevitost odločanja, gre pa za pritožbe zoper delavce organa z velikimi pooblastili za posege v človekove pravice in svoboščine, je zato slej
ko prej boljša rešitev, da se o pritožbah odloča zunaj policije. Zato varuh pozdravlja spremembe in dopolnitve ZPol, ki gredo v tej smeri.

Določiti meje delovanja zasebnega varovanja

Pri obravnavanju pobud, naslovljenih na varuha, se pogosto srečujemo z ravnanjem gospodarskih družb, samostojnih podjetnikov posameznikov in samostojnih obrtnikov, ki imajo licenco za opravljanje zasebnega varovanja po Zakonu o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Ur. list RS, št. 32/94, 23/97 in 9/98 - ZZVO). Ugotavljamo, da vse več upnikov in celo samooklicanih upnikov jemlje pravico v svoje roke ter si pri samopomoči (tudi takrat, ko gre za nezakonito samopomoč in torej za prepovedano ravnanje) pomagajo prav z osebami, ki opravljajo dejavnost zasebnega varovanja.

V 15. členu ZZVO je navedeno, da osebe, ki imajo licenco za opravljanje zasebnega varovanja, ne smejo sklepati pogodbe o opravljanju ali opravljati nalog, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policijski ali pravosodni organi, poslov za domače in tuje obrambne, varnostne ali protiobveščevalne službe. Primeroma sta med nedovoljenimi dejavnostmi navedena pregon storilca kaznivega dejanja in izterjevanje dolgov.

Praksa kaže, da je razumevanje in spoštovanje te zakonske določbe bistveno za zakonito opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja. Naj kot primer navedemo samo pogoste prisilne izpraznitve stanovanj mimo sodišča, kjer glavno vlogo igrajo prav osebe, ki imajo licenco za opravljanje zasebnega varovanja. Obravnavali smo tudi primere, ko so fizične in pravne osebe najele gospodarsko družbo, ki ima licenco za opravljanje zasebenega varovanja, da so varnostniki po njihovih navodilih preprečevali vstop drugim osebam na določen prostor ali v zgradbo, pa čeprav je šlo za samovoljno ali celo protipravno ravnanje, s katerim je naročnik z uporabo sile ali grožnje na ta način obvladoval položaj, in to kljub sumljivim in pravno spornim okoliščinam.

Takšni primeri dajejo slutiti, da si fizična ali pravna oseba z najetjem službe zasebnega varovanja lahko prilašča pravice, ki si jih sicer z uporabo pravnih poti ne bi mogla zagotoviti. Skratka, očitno gre za nekakšno sivo področje, na katerem je z najetjem službe zasebnega varovanja moč pridobiti odločilno prednost posesti, če ne tudi drugače vplivati na razmerje moči v določenem spornem razmerju. Lahko bi celo rekli, da se na tak način da z denarjem kupiti pravico, ki pa je pravica seveda zgolj za tistega, ki si jo tako pridobi, druga stran pa se praviloma počuti še bolj izigrano in brezpravno.

Prepričani smo, da ima takšna privatizacija urejanja spornih pravnih razmerij kaj malo skupnega s pravno in socialno državo. Vsaka privatizacija dejavnosti, ki so v pristojnosti državnih organov, kot so sodišča in sploh pravosodni organi ter policija, lahko pomeni začetek konca pravne in socialne države. Pravica pač ne sme biti odvisna od denarja, kar je treba upoštevati tudi pri določanju vsebine zakona, ki ureja zasebno varovanje. Zato menimo, da je področje dovoljene dejavnosti imetnikov licence za opravljanje zasebnega varovanja nujno urediti določno in nedvoumno, z jasno razmejitvijo njihovih pristojnosti glede na pristojnosti in pooblastila, ki gredo državnim organom. Zakonodaja mora zagotoviti predvidljivost primerov, v katerih je podana pristojnost služb zasebnega varovanja, kar omogoča določno in natančno opredeliti meje dopustnosti opravljanja nalog zasebnega varovanja.

Predlog zakona o zasebnem varovanju, ki ga je pripravilo ministrstvo za notranje zadeve, določa dejavnosti, nezdružljive z zasebnim varovanjem v 28. členu. Ta člen, ki je nedvomno eden pomembnejših v predlogu zakona, ne odstopa veliko od besedila sedaj veljavnega 15. člena ZZVO. Bistvenih novosti predlog zakona v tem delu torej ne prinaša.

Pravice in dolžnosti varnostnikov ureja 17. člen ZZVO. Praksa, ki jo ugotavlja varuh, zlasti kaže težave z razumevanjem pravice varnostnika, da uporabi silo oziroma "najmanjšo potrebno silo", kot je zapisano v navedeni zakonski določbi. Predvsem se zdi, da v praksi prihaja do razširjajoče razlage, kdaj sme varnostnik sploh uporabiti silo.

Po drugem odstavku 17. člena ZZVO sme varnostnik uporabiti najmanjšo potrebno silo (le) za preprečitev vstopa v varovano območje oziroma objekt ali dostopa do varovane osebe oziroma premoženja ali za zadržanje osebe do prihoda policije. Vsaka uporaba prisilnih ukrepov, tudi ko gre za uporabo fizične sile, pomeni poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice, kar nujno zahteva ozko razlago zakona. Pa vendar ugotavljamo primere, da so varnostniki uporabili fizično silo tudi za odstranitev osebe z varovanega območja, pa policija takšnega ravnanja ni štela za nezakonit poseg in zoper varnostnike ni ukrepala. Še več, dopustila je, da so varnostniki v njeni prisotnosti z uporabo sile odstranili (dobesedno odnesli) osebo, ki je ležala na zemljišču, očitno v nameri, da bi ovirala gradnjo, kateri je nasprotovala.

Zato morajo biti ukrepi, ki jih sme izvajati varnostnik, natančno določeni in jasno opredeljen njihov obseg. Predlog zakona o zasebnem varovanju pravice in dolžnosti varnostnikov po 17. členu ZZVO nadomešča z ukrepi varnostnika v 33. členu. Pri tem ministrstvo pojasnjuje, da se s samo uporabo izraza "ukrepi" želi poudariti, da pri omejevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin na zasebnem varnostnem področju nikakor ne gre za temeljno upravičenje, ki bi varnostniku omogočalo uveljavljanje osebnih interesov, pač pa izključno za dolžnostno ukrepanje v okviru meja, ki jih določa zakon.

Ne glede na spremembo poimenovanja dopustnega ravnanje varnostnika pa je iz sedme alineje 33. člena predloga zakona razumeti, da je uporaba fizične sile varnostniku dopustna v širšem obsegu kot po ZZVO. Tako se predlaga, da lahko varnostnik uporabi fizično silo tudi za preprečitev neposrednega ogrožanja življenja ljudi ali premoženja, ki ga varuje. Niso nam znani razlogi za zakonsko širitev možnosti, da varnostnik uporabi fizično silo. Zlasti pa pri tem zbuja skrb ohlapno besedilo, saj besedna zveza "če drugače ne more preprečiti neposrednega ogrožanja življenja ljudi ali premoženja" omogoča tudi zelo razširjajočo razlago zakonskega besedila.

Področje delovanja in ukrepi, ki jih smejo varnostniki uporabljati pri opravljanju nalog zasebnega varovanja, morajo biti v zakonu urejeni z jasnimi in podrobnimi pravili, kar zagotavlja predvidljivost ravnanja, hkrati pa tudi učinkovit nadzor in ukrepanje v primeru prekoračitve pristojnosti ali ukrepov, ki jih smejo uporabljati pri opravljanju nalog zasebnega varovanja.

Prav je, da nadzor obsega zakonitost, pravilnost in strokovnost opravljanja dejavnosti zasebnega varovanja s posebnim poudarkom na ukrepih, s katerimi se posega v telesno in duševno celovitost posameznika ali se mu omejuje gibanje oziroma celo prostost. Ker je policija tisti državni organ, ki se na klic prizadete osebe odzove z intervencijo na kraju samem, je prav, da je policiji zaupana pomembna vloga pri nadzoru nad izvajanjem zakona, ki ureja zasebno varovanje. Policija je tudi prva poklicana, da v konkretnem primeru, ko ugotovi kršitev, ustrezno ukrepa v skladu s svojimi pristojnostmi in pooblastili.

Pasivnost policije na tem področju in neukrepanje zoper varnostnike, ki delujejo zunaj zakona, pri prizadetih osebah in sploh v javnosti ne zbuja zaupanja, da država zagotavlja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Varuh torej zagovarja takšno zakonsko ureditev zasebnega varovanja, ki bo jasno razmejevala pristojnosti zasebnega varovanja v razmerju do nalog, ki so zaupane državi in njenim organom. Pravice ali ukrepi varnostnikov morajo biti natančno in jasno določeni, da bo čim manj nejasnosti pri izvajanju zakona ter hkrati omogočen učinkovit nadzor, ki ga terja možnost, da varnostniki pri svojem delu posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine.

Križev pot osebe, žrtve razpada države

Pobudnik, brezposeln nekdanji oficir JLA, po podatkih policije "začasno neprijavljen" stanuje v Ljubljani. Živi skupaj s svojo ženo, ki je zaposlena v kliničnem centru kot medicinska sestra, in 13-letno hčerjo. Vložil je prošnjo za začasno prebivanje, a jo je UE Ljubljana "izločila", ker je vložil tudi prošnjo za stalno prebivanje. Prošnje za stalno prebivanje pa ni ustrezno dopolnil in je ministrstvo za notranje zadeve izdalo negativno odločbo. Upravnega spora ni sprožil. O vlogi za prejem državljanstva, vloženi konec leta 2001, še ni odločeno. Policija je tako 23.5.2002 "v postopku preverjanja redne naturalizacije" ugotovila, da pobudnik nezakonito prebiva v RS.

Policisti so pobudnika 23.5.2002 iskali na njegovem domu v Ljubljani. Pri tem se je policist pogovarjal z njegovo 13-letno hčerjo ter od nje pridobival informacije. Naročil ji je, da se mora oče zglasiti na policijski postaji. Hči je policistu tudi zaupala telefonsko številko očetovega prenosnega telefona.

Ker otroci zaradi telesne in duševne nezrelosti uživajo posebno varstvo in skrb, smo želeli od policije pojasnilo o vsebini in naravi pogovora policistov z mladoletno hčerjo pobudnika. Tudi za policijo namreč velja, da morajo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki biti otrokove koristi glavno vodilo. Če je treba mladoletnemu otroku kaj sporočiti, se to lahko veljavno sporoči enemu ali drugemu roditelju. Policija pa je ravnala prav nasprotno, saj je naročilo za očeta sporočila mladoletni hčeri.

Policija je pojasnila, da je bil pogovor "popolnoma nezavezujoč, brez kakršnihkoli posledic v primeru neizpolnitve naročila", vendar te okoliščine niti niso odločilne. Gre za to, da policija otroka ne vznemirja brez zakonske podlage, da ga pusti pri miru in tako spoštuje ustavno določbo, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Policija nam je tudi pojasnila, da o pogovoru s hčerjo pobudnika nima nobene pisne dokumentacije, saj policist o tem ni izdelal uradnega zaznamka. Neobstoj zapisa onemogoča preverjanje ravnanja policije in s tem nadzor nad zakonitostjo njenega dela.

Očitno na podlagi telefonske številke, ki jo je povedala hči, je policija pobudnika povabila v prostore policijske postaje Ljubljana Vič. Ob tem velja ponovno poudariti, da telefonsko povabilo v uradne prostore policije ni policijsko pooblastilo po 37. členu ZPol (glej Lp 2000, stran 51). Policisti lahko vabijo osebo tudi ustno, vendar ustno vabilo ne more biti v obliki telefonskega klica in pogovora, pač pa le z neposrednim osebnim vabilom, kar naj zagotovi, da je vabilo zanesljivo posredovano prav tisti osebi, na katero je naslovljeno. V povabilu po telefonu bi policist sogovorniku moral jasno povedati, da gre zgolj za povabilo, ki ne more imeti nobenih pravnih učinkov ali posledic, če se klicana oseba ne želi pogovarjati ali odzvati vabilu. Policija nam je sporočila, da je bil pobudnik seznanjen "z namenom vabljenja", ni pa pojasnila, ali je telefonsko povabilo štela za vabilo s pooblastilom po 37. členu ZPol in pobudnika opozorila, da bo prisilno priveden, če se na vabilo ne odzove.

Pobudnik se je na policijski postaji 23.5.2002 ob 19.35 očitno zglasil prostovoljno. Kljub temu pa je bila njegova navzočnost vpisana v knjigo privedenih oseb. Narejen je bil tudi uradni zaznamek o prijetju-pridržanju, in to z navedbo, da je bilo prijetje opravljeno zaradi "privedbe v postopek na podlagi prvega odstavka 109. člena ZP". Glede na takšno vsebino zapisov policije je moč sklepati, da je bila pobudniku odvzeta prostost. Vendar pa je bil uradni zaznamek pomanjkljivo izpolnjen. Večina rubrik obrazca je bila praznih, med drugim tudi tista, ki pojasnjuje, v katerem prostoru je bilo pridržanje izvedeno. Tudi rubrika, v katero se vpisuje, da je bila pridržana oseba poučena po 44. členu ZPol, ne daje jasne slike, ali je bil pobudnik opozorjen na svoje pravice, kot določa navedena zakonska določba. Uradni zaznamek je brez podpisa pridržane osebe, ne da bi bilo pojasnjeno, ali je pobudnik odklonil podpis, ali pa mu uradni zaznamek morda sploh ni bil dan v podpis.

Ko smo opozorili na opisane nejasnosti in pomanjkljivosti, nam je policija pojasnila, da je policist "po nepotrebnem zabeležil navzočnost" pobudnika v prostorih policijske postaje "z uradnim zaznamkov o prijetju, ki je tudi nepravilno izpolnjen". Pobudnik ni bil priveden na policijsko postajo in mu tam tudi ni bila odvzeta prostost. Uporaba uradnega zaznamka o prijetju-pridržanju je bila torej nepravilna in odveč. Enako velja za vpis v knjigo pridržanih oseb.

Policija zatrjuje, da je v pogovoru na policijski postaji 23.5.2002 seznanila pobudnika, da bo zoper njega vložila predlog za uvedbo postopka pri sodniku za prekrške, ker nezakonito prebiva v RS (prekršek po tretjem odstavku 98. člena ZTuj), ter da bo naslednjega dne po postopku pri sodniku za prekrške moral zapustiti RS. Zaradi zagotovitve navzočnosti v postopku o prekršku mu je zadržala potni list.

Kot mu je bilo naročeno, je pobudnik naslednji dan ob 9. uri znova prišel na policijsko postajo. S predlogom za uvedbo postopka o prekršku je bil ob 9.40 izročen Sodniku za prekrške Ljubljana. Tam je bil do 14.30. V tem času je bil zaslišan, izveden je bil postopek, nato pa je čakal na hodniku, da je bila izdana odločba o prekršku. Pobudnik je takoj plačal denarno kazen.

Kljub predlogu policije sodnik za prekrške pobudniku ni izrekel varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države po 40. členu ZP. Zato prisilna odstranitev na podlagi odločbe sodnika za prekrške ni bila mogoča. Tako se je policija odločila, da pobudnika odstrani iz države na podlagi prvega odstavka 50. člena ZTuj-1 kot tujca, ki nezakonito prebiva v RS in države prostovoljno takoj oziroma v postavljenem roku ne zapusti. O prisilni odstranitvi na tej pravni podlagi je bil pobudnik obveščen "po zaključku postopka pri sodniku za prekrške, ker je bilo šele takrat znano, da varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države sodnik za prekrške ni izrekel".

V postopku prisilne odstranitve je bil pobudnik priveden nazaj na policijsko postajo Ljubljana Vič, kjer je bil pridržan v prostoru za pogovore. Ob 16.35 ga je policija odpeljala na mejni prehod Dolga vas. Tam je moral vstopiti na avtobus, namenjen v Beograd, in je tako ob 22.30 odšel iz države.

O prisilni odstranitvi iz države pobudniku ni bila izdana nobena odločba. Dobil je zgolj ustno informacijo, da bo čez nekaj ur priveden do državne meje in prisilno odstranjen. Policija 50. člen ZTuj-1 razume tako, da se za prisilno odstranitev na podlagi prvega odstavka tega člena pisna odločba ne izda. Tudi takrat ne, ko gre za osebo, ki jo s Slovenijo povezujejo družina, stanovanje in dolgoletno prebivanje. Tako pobudnik seveda ni imel na voljo možnosti, da bi vložil pritožbo. Država ga je pač postavila pred izvršeno dejstvo.

Ves čas od svojega prihoda na policijsko postajo 24.5.2002 ob 9. uri pa do odstranitve iz države ob 22.30 je bil pobudnik pod oblastjo policije. Njegov položaj v tem času si je težko razlagati drugače kot pa, da mu je bila za ves ta čas odvzeta prostost. Pa vendar tokrat ni o tem dejstvu ni nobenega zapisa, na primer uradnega zaznamka o prijetju-pridržanju in nobenega vpisa v knjigo pridržanih oseb. Kaj se je s pobudnikom v tem času dogajalo, je moč (delno) razbrati le iz delovnih nalogov posameznih policistov, ki so ga odpeljali k sodniku za prekrške in kasneje na postajo mejne policije Dolga vas, da je bil odstranjen iz države. Nikjer ni zabeleženo, kje se je pobudnik v tem času nahajal (tudi takrat, ko je bil pri sodniku za prekrške), kje je bil nameščen, ko je čakal na postopek in odločbo pri sodniku za prekrške in ko je na policijski postaji čakala na odhod v Dolgo vas.

Ves čas, torej od 9. ure zjutraj do 23.30 zvečer je bil pobudnik brez hrane in pijače. Policija je v tej zvezi pojasnila, da "policijski predpisi ne opredeljujejo, da bi bilo treba osebam v tovrstnih primerih zagotoviti hrano in pijačo". Hkrati je poudarila, da pobudnik med trajanjem policijskega postopka odstranitve iz države ni izrazil želje "po zagotovitvi prehrane in pijače, kar bi mu nedvomno omogočili".

Ves čas odvzema prostosti pobudniku očitno tudi ni bilo omogočeno, da bi obvestil svojo ženo oziroma bližnje, kaj se z njim dogaja. O tem je poizvedovala njegova žena, ki zatrjuje, da ji je policist na njen telefonski klic pojasnil, da bodo njenega moža še isti dan odstranili iz države. Policija je pojasnila, da je bila žena o tem obveščena ob 14.35, torej dve uri pred odhodom iz Ljubljane v tujino. Zanimivo je, da o telefonskem klicu pobudnikove žene, o njenem prihodu na policijsko postajo ter o spremstvu policista, ko je odšla domov po oblačila in najnujnejšo prtljago za moža, na policiji ni nobenega zapisa (zapisnika ali uradnega zaznamka). Niti v delovnem nalogu policista, ki je ženo pobudnika odpeljal na njen dom po stvari za moža, ni o tem nič zapisano.

Policijo smo prosili za pojasnilo, ali prisilne odstranitve morda ni bilo moč odložiti za kakšen dan ali vsaj za nekaj ur. Pobudniku bi se tako omogočilo, da se vendarle ustrezno pripravi na dolgo pot in bivanje v tujini. Ne gre prezreti, da gre za osebo, ki v Sloveniji živi že dolga leta in ima s to državo več naveznih okoliščin, vključno s svojo ženo, otrokom in domom, ki je dejanski kraj njegovega prebivališča. Policija je odgovorila z oceno, da je bil postopek odstranitve izveden korektno "in v realnem času", brez nepotrebnega zavlačevanja. V postopku odstranitve mu je bilo omogočeno, da vzame s seboj osebne stvari.

Po prostovoljnem prihodu na policijsko postajo 24.5.2002 ob 9. uri je policija privedla pobudnika k sodniku za prekrške. S privedbo je bila pobudniku dejansko odvzeta prostost in takšno stanje je bilo nespremenjeno vse do prisilne odstranitve v poznih večernih urah istega dne. Sprva je bila pobudniku prostost odvzeta zaradi privedbe k sodniku za prekrške, kasneje pa zaradi prisilne odstranitve iz države. Kljub odvzemu prostosti policija ni poučila pobudnika, da ni zavezan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in da je policist na njegovo zahtevo zavezan o odvzemu prostosti obvestiti njegove najbližje.

Policija je pojasnila, da v primeru privedbe zaradi odstranitve iz države ni zavezana poučiti osebe po 44. členu ZPol. Takšno stališče ne upošteva, da je bila pobudniku odvzeta prostost. Prisilna odstranitev tujca se izvrši s privedbo do državne meje. Pred tem je policija začasno pobudniku omejila gibanje in mu odvzela prostost, da ga je lahko privedla do državne meje oziroma opravila dejanje prisilne odstranitve. Ob takšnem razumevanju policijskega ravnanja pa ne more biti dvoma, da bi moral biti pobudnik opozorjen na pravice, ki gredo osebi, ki ji je odvzeta prostost. Osebam, ki jim policija odvzame prostost, morajo biti zagotovljene pravice, ki pomenijo tri temeljna jamstva proti slabemu ravnanju s pridržanimi osebami: pravica osebe, da o njenem prijetju obvestijo tretjo osebo po njeni izbiri (na primer družinskega člana), pravica dostopa do odvetnika in pravica osebe, da zahteva zdravstveni pregled. Uveljavljanje teh pravic mora biti pridržanim osebam omogočeno od samega začetka odvzema prostosti, ne glede na to, ali gre pri tem po zakonu za prijetje, privedbo ali pridržanje osebe. Pobudnik o teh pravicah ni bil poučen, obvestilo ženi pa je zgolj posledica naključja, da je slednja v skrbeh za svojega moža poklicala policijsko postajo.

Posebno pozornost pa terja ukrepanje policije v razmerju do žene pobudnika. Po 99. členu ZTuj-1 se z denarno kaznijo od 50.000 do 150.000 tolarjev kaznuje za prekršek oseba, ki omogoča ali pomaga tujcu, da nezakonito prebiva v RS. Policija je ženi pobudnika predočila, da bo zoper njo podan predlog za uvedbo postopka pri sodniku za prekrške prav zaradi storitve prekrška, da je tujcu, to je svojemu možu, "omogočila nezakonito bivanje v Republiki Sloveniji". Žal policija ne pojasni, kakšno ravnanje je pričakovala od pobudnikove žene zaradi prebivanja njenega moža v Sloveniji, torej na njunem domu. Bi ga morda morala naznaniti policiji ali kako drugače ukrepati, da bi mu onemogočila "nezakonito" bivanje doma?

(Pre)široko pooblastilo ugotavljanja identitete

Obravnavali smo več pobud, povezanih z uporabo policijskega pooblastila ugotavljanja identitete po prvem odstavku 35. člena ZPol. Iz razlogov, ki jih navajamo v nadaljevanju, pa smo posebno pozornost namenili tistemu delu prvega odstavka 35. člena ZPol, ki se glasi:
"Policist lahko ugotavlja identiteto osebe, ki s svojim ...videzom ... zbuja sum, da bo izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje ..."

Človekove pravice in temeljne svoboščine so izhodiščni in osrednji del ustave. Ustavne določbe so izrazito restriktivne narave. Ustava v 15. členu določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Vsaka omejitev pa pomeni izjemo in mora biti v zakonu kar se da določno urejena.

Državi je prepovedan vsak poseg v pravice in svoboščine posameznika, razen tistih, ki so izrecno dovoljeni. Z ustavo zagotovljene nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti posameznika ni dopustno žrtvovati za dosego (večje) policijske učinkovitosti države. Temeljna vrednota ustave, iz katere je treba izhajati, je varstvo posameznika pred posegi države in torej tudi pred posegi policije v njegovo integriteto.

Policijsko pooblastilo ugotavljanja identitete po 35. členu ZPol pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. V postopku ugotavljanja identitete policist ustavi osebo, torej poseže v njeno svobodo gibanja (32. člen Ustave in 2. člen Protokola št. 4 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP). Oseba je zavezana izročiti policistu na vpogled osebno izkaznico ali drugo veljavno javno listino, opremljeno s fotografijo, ki jo je izdal državni organ, na podlagi katere lahko ugotovi njeno identiteto. Osebi, katere identitete ni mogoče ugotoviti na drug način, smejo policisti odvzeti prstne odtise, lahko jo tudi fotografirajo, zabeležijo njen osebni opis, fotografije pa lahko tudi objavijo. S tem država poseže v pravico do zasebnosti (35. člen Ustave in 8. člen EKČP), ki se tudi v ustavnosodni praksi in praksi Evropskega sodišča za človekove pravice pojmuje vse širše (vključno s pravico do varstva osebnih podatkov). Identifikacijski postopek se lahko konča tudi s privedbo v policijske prostore, torej z odvzemom prostosti, kar pomeni poseg v osebno svobodo (19. člen Ustave in 5. člen EKCP).

Iz načela pravne države (2. člen ustave) izhaja, da mora zakonodajalec določno in nedvoumno urediti policijsko pooblastilo, ki posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Zakonska norma mora zadostiti zahtevi po lex certa. V njej ne sme biti nejasnosti, dvoumnosti ali pomensko ohlapnih besed, saj se v nasprotnem na stežaj odpirajo vrata samovolji in arbitrarni uporabi zakona. Zakon, ki določi policijsko pooblastilo, mora vsebovati jasne pojme, s katerimi določa primere in pogoje za njegovo uporabnost. Določno in natančno mora opredeliti tudi njegove meje in s tem obseg pooblastila.
Policijsko pooblastilo mora biti v zakonu natančno opredeljeno in oblikovano tako, da policist in posameznik razumeta njegovo vsebino, obseg in namen (črko in duha pooblastila) ter razbereta okoliščine in pogoje, ki dopuščajo njegovo uporabo. Temeljiti mora na ureditvi z jasnimi in podrobnimi pravili, kar zagotavlja na eni strani predvidljivost primerov, v katerih je pooblastilo mogoče uporabiti, na drugi strani pa učinkovit pravni nadzor in ustrezna učinkovita sredstva zoper zlorabo pooblastila. Učinkovit boj proti kriminaliteti se sicer lahko spremeni v grobo in sistematično kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Formulacija izpodbijane določbe je tako splošna in ohlapna, da dopušča široko razlago, ki policistu tako rekoč kadarkoli omogoča uporabo pooblastila ugotavljanja identitete. V nasprotju z načelom vladavine prava je, če se pooblastila, ki jih ima policija, izražajo kot neomejena oblast ali kot oblast, ki omogoča samovoljnost, arbitrarnost in ukrepanje kadarkoli, ko bi se policist odločil za to. Negativna dolžnost države po 8. členu EKČP, da se vzdrži poseganja v zasebnost, posamezniku zagotavlja varstvo pred samovoljo javnih oblasti. Pravica do zasebnosti je pravica do lastnega življenja s čim manj vmešavanja. Vključuje svobodo posameznika pred neutemeljenimi posegi države v njegovo zasebno sfero (right to be left alone).

Omejitve ustavnih pravic so dopustne samo, če so v skladu z načelom sorazmernosti nujne za varstvo pravic drugih. Poseg v pravico je v skladu z načelom sorazmernosti, če je nujen, primeren in sorazmeren v ožjem pomenu.

Po prvem odstavku 35. člena ZPol lahko policist ugotavlja identiteto osebe, ki (zgolj) s svojim videzom zbuja sum, da bo izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje. Tako lahko oseba zbudi sum že zgolj zaradi dolžine las, nošenja brade ali načina oblačenja. Še več: videz lahko pomeni tudi barvo kože, spoštovanje različnih narodnostnih, kulturnih in verskih tradicij v oblačenju in oblikovanju zunanjega videza posameznika. Okoliščina, da je nekdo oblečen na določen način ali ima določen videz zaradi barve kože, svoje narodnostne, kulturne, verske ali drugačne pripadnosti (tudi dolgi lasje ali podoba "skinhead") samo po sebi v pravni državi ne more biti dovolj za uporabo policijskega pooblastila. V sfero zasebnega življenja spada tudi upravičenje posameznika, da si sam določa svoj zunanji videz, kar velja tudi za način oblačenja. Zato videz sam po sebi ne more biti dovolj za uporabo pooblastila ugotavljanja identitete.

Ugotavljanje identitete zgolj zaradi videza, ki zbuja sum, da bo oseba izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje, je po življenjskih izkušnjah obsojeno na neuspeh. Pogosto pomeni zgolj neutemeljeno vznemirjanje posameznika, ki spoštuje pravni red. Poseg na podlagi izpodbijane določbe ni nujno učinkovit s stališča preprečevanja in odkrivanja prekrškov ali kaznivih dejanj. Glede na pomembnost s posegom prizadetih pravic je nesorazmeren v primerjavi z uspešnostjo zagotavljanja legitimnega cilja, ki se z njim skuša doseči. Nelogično je tudi posameznika šteti za sumljivega zgolj zaradi njegovega videza. Ugotavljanje identitete zgolj zaradi sumljivega videza zato ni primerno sredstvo za preprečevanje in odkrivanje prekrškov ali kaznivih dejanj.

Sum, da bo oseba izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje, mora temeljiti na objektivni okoliščini in mora imeti konkretno podlago. Biti mora objektiviziran, da prestane neodvisen preskus. Odločitev policista za ugotavljanje identitete mora temeljiti na preverljivih informacijah ali okoliščinah, ki delajo določeno osebo sumljivo. Sum ne more biti oprt zgolj na zunanje (vidne) osebne okoliščine posameznika, niti ne na stereotipne predstave, da so pripadniki določenih skupin verjetni storilci prekrškov ali kaznivih dejanj (na primer skinheadi, Romi). Nanašati se mora na preverljivo dejstvo o določenem posamezniku in ne na nacionalno, družbeno ali socialno skupino, kateri morda pripada.

Določba zakona o zbujanju suma zgolj na podlagi posameznikovega videza dopušča diskriminatorno uporabo policijskega pooblastila, njegovo povsem naključno uporabo in celo zlorabo. Zato ugotavljanje identitete, kot je urejeno z navedeno določbo, slej ko prej pomeni pretiran poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se omejujejo z uporabo tega policijskega pooblastila.

Pripravljajo se spremembe in dopolnitve ZPol. Ocenjujemo, da je to tudi priložnost za ponoven in natančnejši pregled določbe prvega odstavka 35. člena ZPol, da bi bilo pooblastilo v zakonu zapisano tako, da bi ne dopuščalo dvoma o ustavnosti in skladnosti z zgoraj navedenimi členi EKČP. Razumemo, da je tudi videz osebe lahko v določenih primerih dovolj, da zbudi sum o storitvi kaznivega dejanja (na primer okrvavljene roke ali oblačila osebe), vendar pa take izjemne možnosti še ne upravičujejo zakonskega besedila, ki bi dopuščalo tako široko izvajanje ugotavljanja identitete, kot je to po veljavni določbi prvega odstavka 35. člena ZPol.

Tako smo se obrnili na ministra za notranje zadeve in se ob tem sklicevali na odgovor, ki ga je policija poslala pobudiku v enem obravnavanih primerov. V njem navaja, da je določba 35. člena ZPol tako široka, "da lahko policist ugotavlja identiteto praktično kadarkoli, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel pristopiti k osumljeni osebi, razen v primeru, ko bi storilca ujel na delu. S tem je zakonodajalec želel olajšati delo policistom, posledica tega pa je, da se lahko tudi poštenim državljanom zgodi, da so vpleteni v postopek."

Primeri uporabe pooblastila ugotavljanja identitete v povezavi s sumljivim videzom so sorazmerno pogosti in v javnosti odmevni. Razlogov za ponoven pregled in po potrebi tudi prevetritev omenjene zakonske določbe je torej dovolj.

Lesena palica v "prostoru za operativne pogovore in obdelavo" na Policijski postaji Piran

Fant v 20 letu starosti je skupaj s svojim nekaj mesecem mlajšim prijateljem v zgodnjih jutranjih urah 14.7.2001 v Portorožu prečkal cestišče po diagonali križišča, kjer sta prav takrat dva policista Policijske postaje Piran v akciji "Promile" izvajala poostren nadzor nad cestnim prometom. Zaradi nepravilnega prečkanja vozišča, glasnega govorjenja in smejanja, pa morda tudi zaradi opazke "Kaj je, čefurji policajski?", je eden izmed policistov zahteval, da se mladeniča ustavita in omogočita ugotovitev njune identitete. Fanta se za ukaz policista nista zmenila in sta celo stekla stran. Nekoliko kasneje ju je izsledila policijska patrulja in dva policista sta se pognala v tek za njima. Že takrat je policija ocenila, da "oba mlajša moška dajeta videz zelo vinjenih oseb". Policija je oba prijela, ju vklenila ter odpeljala v pridržanje na Policijsko postajo Piran. Kaj se je ob tem dogajalo, pa policija in mlajši fant, ki se je obrnil na varuha, pojasnjujeta povsem različno. Dejstvo je, da je pobudnik v času, ko ga je obravnavala policija, dobil telesne poškodbe, zaradi katerih je bil več dni hospitaliziran, imel kri v urinu in utegne kljub operativnemu posegu zaradi omrtvičenosti v področju desnega lica imeti celo trajne posledice.

Pobudnik zatrjuje, da ga je po izstopu iz intervencijskega vozila na policijski postaji policist dvakrat udaril s pestjo v prsni koš, čeprav je imel takrat sam roke vklenjene na hrbtu. Ko sta prišla do vhoda na policijsko postajo, mu je policist rekel, naj pazi, da se ne bo zaletel v vrata, in ga pri tem dvakrat porinil v vrata. V prostoru levo za vhodom skozi nihajna vrata mu je policist rekel, naj sede na stol. Ko je hotel sesti, pa mu je stol spodmaknil, da bi padel po tleh. Ker ni hotel sesti mimo stola, ga je policist s pestjo udaril v predel desnega lica tako močno, da je padel po tleh in se pri tem udaril tudi v glavo, saj je bil še vedno vklenjen. Ležečega na tleh je policist nato še večkrat brcnil v zadnjo stran desnega prsnega koša.

Policija poškodb pobudnika ne povezuje z uporabo fizične sile po privedbi na policijsko postajo. Zatrjuje, da se je pobudnik, ko je bežal, spotaknil in padel. Poškodbe so tako nastale med begom, ko je pobudnik "padel z desnim bokom na robnik in z desno stranjo glave trčil v drevo. To trčenje je bilo tudi slišati." Zaradi trčenja je pobudnika "odbilo od drevesa tako, da se je skotalil" na policista, ki ga je nato zgrabil za obleko, ga zadržal in mu preprečil nadaljnji beg. Policist je izvedel strokovni prijem "ključ na komolcu", uporabil pa je tudi lisice. Pri lovljenju pobudnika je padel tudi policist in si poškodoval koleno. Zanimivo je, da policija tudi za pobudnikovega prijatelja trdi, da je slednji med tekom "z glavo zadel v nizko vejevje drevesa", izgubil ravnotežje in padel v travo, nato pa sta bila tudi zoper njega uporabljena fizična sila in sredstvo za vklepanje.

Če je bil pobudnik poškodovan ob prijetju, bi morala policija takoj po privedbi na policijsko postajo poskrbeti, da ga pregleda zdravnik in ugotovi dobljene poškodbe. To pa se je zgodilo šele kasneje, in to na zahtevo samega pobudnika, ki je tožil zaradi bolečin in zahteval, da ga peljejo v bolnišnico.

Zdravnik Zdravstvenega doma Lucija, ki je prišel na policijsko postajo, je pobudnika pregledal, ugotovil več udarnin in pobudnika napotil na rentgensko slikanje, vendar očitno svoje naloge ni v celoti opravil. Zdravniški pregled pobudnika bi moral opraviti tako, da bi bila zagotovljena zaupnost razmerja zdravnik - bolnik, kar izključuje prisotnost policistov in možnost poslušanja pogovora zdravnika z bolnikom. Zapisati bi moral vsako izjavo pobudnika, ki je lahko pomembna pri zdravniškem pregledu, vključno z njegovimi trditvami, kako so poškodbe nastale. Na podlagi skrbnega in natančnega zdravniškega pregleda bi moral glede ugotovljenih poškodb zapisati strokovno mnenje o stopnji skladnosti trditev pobudnika, kako je so poškodbe nastale, z objektivnim izvidom o dobljenih poškodbah. Na listu papirja, kamor je zdravnik zapisal diagnozo, ni nobene izjave pobudnika o telesni poškodbi, niti ni ocene o vzročni zvezi, kako so poškodbe nastale. Ni presenetljiva pritožba pobudnika, da ga je zdravnik na hitro pregledal in ugotovil, da "to ni nič hudega".

Pobudnik tudi zatrjuje, da ga policija ni seznanila s pravico, da lahko pokliče svoje bližnje in jih seznani, kaj se z njim dogaja. Hkrati pove, da je zahteval odvetnika, vendar je policist takrat izza omare potegnil leseno palico, z njo v roki delal grozeče gibe, mu rekel, da ga bo "razbil" in da je bolje, da ne zahteva odvetnika, da se ne bo razjezil, "ker pol ne boš več tak, kot si, ampak pa malo huje". Pobudnik je tako podpisal uradni zaznamek o prijetju-pridržanju, da ne zahteva odvetnika in obveščanja svojcev.

V obravnavanju pobude smo 18.3.2002 nenapovedano obiskali Policijsko postajo Piran. Podrobno smo si ogledali prostor, ki po opisu ustreza tistemu, v katerem je policija obravnavala pobudnika in ga, po njegovih trditvah, pretepala ter mu grozila z leseno palico. V tem prostoru s pomenljivim poimenovanjem "pisarna za operativne pogovore in obdelavo" smo poleg omare, klubske mizice in dveh stolov našli na omari tudi dve leseni palici, dolžni približno pol metra in debeli štiri do pet centimetrov. Palici sta bili na enem koncu kot ročaj za velikost dlani poviti z lepilnim trakom. Komandir policijske postaje ni znal pojasniti, zakaj sta palici v tem prostoru. Domneval je, da gre za zasežena predmeta. Takšno pojasnilo ni prepričljivo, saj palici nista bili v nobeni obliki označeni, da sta shranjeni zaradi zasega. Tudi ni bilo označeno ali pojasnjeno, h kateri zadevi naj bi spadali in zakaj sta shranjeni prav v prostoru, ki je namenjen poslovanju s prijetimi osebami.

Vsi predmeti, ki so zaseženi in naj bi bili uporabljeni kot dokaz v kasnejšem (kazenskem) postopku, morajo biti ustrezno označeni in shranjeni na varnem mestu, predvidenem prav v ta namen. Nikakor ni prav, da bi bila palica, ki se kaj hitro lahko uporabi vsaj kot grožnja, shranjena kjerkoli v prostorih policijske postaje, ki so namenjeni pogovoru ali namestitvi vabljenih ali prijetih oseb.

Najdba palic, ki pa ustrezajo opisu, kot ga je dal pobudnik, podpira njegove trditve, kaj se je 14.7.2001 dogajalo na policijski postaji. Nobene zakonite podlage ni za uporabo fizične sile in drugih prisilnih sredstev, ko je prejeta oseba obvladana, kot tudi ne za shranjevanje palice z ročajem v prostoru, ki je namenjen postopku obravnave prijete osebe. Dokazno breme za pojasnilo celotnega dogajanja je tako na strani policije, ki mora prepričljivo pojasniti ugotovljene okoliščine, da bi ne bilo moč v celoti pritrditi pobudniku v njegovih trditvah, da je policija z njim ravnala nezakonito.

Policija je potrdila najdbo lesene palice. Vse svoje enote v državi je pisno opozorila "na pravilnost ravnanja in hranjenja zaseženih in najdenih predmetov". Zaradi nepravilnega ravnanja z zaseženimi in najdenimi predmeti so zoper "delavce Policijske uprave Koper ustrezno ukrepali". Že sam pobudnik pa je zadevo predal državnemu tožilstvu. Velik odmev v javnosti, tudi v tujini, pa utemeljuje pričakovanje, da se podoben primer ne bo ponovil.

Izboljšave na področju policijskega pridržanja

Pregled prostorov za pridržanje na policijskih postajah je redna dejavnost varuha. Tako smo v letu 2002 pregledali prostore za pridržanje na policijskih postajah Ljubljana Bežigrad, Piran in Slovenske Konjice. O vsakem obisku smo poročilo o ugotovljenem stanju s predlogi za odpravo pomanjkljivosti poslali policijski postaji in generalni policijski upravi. Policija se je ustrezno odzivala na naše ugotovitve in priporočila.

Ob obisku Policijske postaje Slovenske Konjice smo ugotovili, da mora pridržana oseba zaradi varnosti (da se prepreči samopoškodovanje) sezuti nogavice in se v prostoru za pridržanje nahaja v čevljih brez vezalk. Takšna neprostovoljna uporaba čevljev na boso nogo brez nogavic je slej ko prej neprijetna že sama po sebi, pri posamezniku pa lahko zbudi celo ponižujoč občutek, ki posega v osebno dostojanstvo. V tej zvezi smo na policijskih postajah opazili različno prakso, saj policisti razlagajo 71. člen Pravilnika o policijskih pooblastilih tudi tako, da pridržani osebi ne zasežejo nogavic. Spet na drugi policijski postaji pa smo naleteli na pridržano osebo, ko so ji pustili nogavice, a odvzeli čevlje. Zato smo predlagali, da se praksa poenoti, če ni za različno obravnavanje posameznih oseb posebej utemeljenih razlogov.

V odgovoru se je generalna policijska uprava oprla na 71. člen Pravilnika o policijskih pooblastilih, ki določa, da morajo policisti pridržani osebi zaseči predmete, ki so primerni za napad, pobeg ali samopoškodovanje. Podrobnejše določbe o izvajanju tega pooblastila so urejene v usmeritvah za izvajanje policijskih pridržanj. Glede oblačil in obutve usmeritve določajo, da se pridržani osebi odvzamejo kravata, hlačni pas in vezalke, čevlje pa pridržana oseba obdrži. Pri odločitvi, katere predmete bo policist odvzel pridržani osebi, mora upoštevati vse okoliščine in oceniti, kateri premeti bi lahko bili nevarni za njeno zdravje, življenje in varnost. Tako se v določenih primerih lahko odvzamejo tudi čevlji, če zaradi agresivnosti osebe obstaja nevarnost, da bo napadla policista. V takem primeru je treba osebi zagotoviti nadomestno obutev.

Policija je potrdila, da policisti v praksi pridržanim osebam praviloma ne odvzamejo nogavic. V določenih primerih pa bi lahko obstajal utemeljen razlog, da se odvzamejo tudi nogavice (na primer, če je pridržana oseba že prej poskušala storiti samomor, ima pa obute dokolenke ...). Generalna policijska uprava se je odzvala tudi s pojasnilom, da bo zaradi odprave nejasnosti in poenotenja prakse glede odvzemanja čevljev in nogavic pripravila dopolnitev usmeritev za izvajanje policijskih pridržanj in jih posredovala vsem policijskim enotam v državi. Prav tako policija pripravlja sistemsko rešitev glede načina zagotavljanja nadomestne obutve za pridržane osebe.

V letu 2002 je prišlo do spodbudnih premikov na področju policijskega pridržanja. Tako je minister za notranje zadeve v septembru izdal nove normative za gradnjo, adaptacijo in opremo prostorov za pridržanje. Nova ureditev prinaša obet nadaljnjega izboljševanja materialnih razmer policijskega pridržanja. Prenehanje uporabe ali adaptacije neustreznih prostorov za pridržanje v nekaj prihodnjih letih pa je policija napovedala z načrtom gradnje novih ter obnove obstoječih prostorov za pridržanje v obdobju 2002 - 2005. Naj ob tem izrazimo pričakovanje, da bodo zagotovljena finančna sredstva, da se plan adaptacij in novogradenj tudi uresniči, pri čemer pa je treba strogo spoštovati vse minimalne normative za gradnjo, adaptacijo in opremo prostorov za pridržanje, vključno z zagotavljanjem možnosti bivanja na svežem zraku za osebe, ki so pridržane več kot 12 ur.

V Lp 2000 smo opozorili na pomanjkljive uradne zaznamke o prijetju-pridržanju. Obrazec, ki ga je uporabljala policija, je bil pomanjkljiv, saj glede notifikacije svojcev ni vseboval zapisa, da mora policija izrecno opozoriti pridržano osebo na to pravico. Pomanjkljiv pa je bil tudi zato, ker ni omenjal pravice dostopa do zdravnika, kar prav tako pomeni temeljno jamstvo proti slabemu ravnanju s pridržano osebo. Policija sedaj uporablja spremenjen uradni zaznamek, v katerem je izrecno naveden tudi pouk pridržani osebi, da bo na njeno zahtevo policija o prijetju-pridržanju opozorila njene najbližje. Obrazec je dopolnjen tudi z besedilom, da je pridržana oseba seznanjena s pravico, da si lahko izbere osebnega zdravnika, in to poleg nujne zdravstvene pomoči, ki jo pridržani osebi da zdravnik, ki ga zagotovi policija. Obrazec uradnega zaznamka s takšno vsebino pomeni jamstvo, da bo policija ob vsakem prijetju-pridržanju izrecno opozorila pridržano osebo tudi na ti dve njeni pravici. Pridržana oseba pa s podpisom uradnega zaznamka potrdi, da je bila o svojih pravicah ob prijetju-pridržanju poučena.

Prav bi bilo, kar zdaj še ni praksa, da policija izroči pridržani osebi izvod uradnega zaznamka ali druge ustrezne listine, v kateri so navedene pravice, ki gredo osebi, ki ji je odvzeta prostost. Tako se zagotovi, da ima ta oseba možnost »v miru« seznaniti se s svojimi pravicami tudi po opravljenem postopku, ko so ji bile pravice prebrane in je to potrdila s svojim podpisom.