4. OPIS IZBRANIH PRIMEROV

V tem poglavju predstavljamo opise nekaterih zanimivejših zadev, ki smo jih obravnavali v letu 2000. V nekaterih primerih gre za tipske probleme, na katere smo naleteli v številnih zadevah. Ti problemi so splošneje opisani v poglavju o obravnavani problematiki, opis konkretne zadeve pa dodajamo zaradi seznanitve s potekom postopka in našimi argumenti za predloge in priporočila.

2.2-85/99 - Minister za pravosodje spremenil svojo odločitev

Obsojenec na prestajanju kazni zapora v Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni je 6.8.1999 prejel odločbo direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, s katero je ta zavrnil njegovo prošnjo za premestitev. Nezadovoljen s takšno odločitvijo je zoper odločbo vložil pritožbo.

Pritožbo je vložil pravočasno, v 15-dnevnem pritožbenem roku, saj je 21.8.1999 pritožbo izročil pooblaščeni uradni osebi v zavodu, v katerem je prestajal zaporno kazen. Minister za pravosodje pa je pritožbo obsojenca zavrgel kot prepozno. V obrazložitvi odločbe je bilo navedeno, da se v skladu z zakonom šteje, da je vloga vložena pravočasno le, "če prispe k organu, ki mu jo je bilo treba izročiti, preden izteče rok", in da isto velja tudi za vloge, poslane po pošti. Ker je bila obsojenčeva pritožba oddana na pošto 23.8.1999, torej že po preteku pritožbenega roka, je bila vložena prepozno.

ZPKZ Dob pri Mirni je pojasnil, da je obsojenec pritožbo izročil pooblaščeni uradni osebi v zavodu v soboto, 21.8.1999, zavod pa je pritožbo oddal na pošto v ponedeljek, 23.8.1999.

Po določbi četrtega odstavka 102. člena takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku se za osebe, ki jim je vzeta prostost, šteje dan, ko izročijo vlogo upravi zavoda, v katerem so za dan izročitve organu, na katerega je vloga naslovljena. Glede na takšno zakonsko določilo je bila pritožba obsojenca vložena pravočasno, odločitev o zavrženju pritožbe pa nezakonita. Ker je bila torej pritožba vložena pravočasno, kljub temu pa ni bila vsebinsko obravnavana, je bila kršena obsojenčeva pravica do pritožbe.

Na nezakonitost odločitve, s katero je bila kršena ustavno zagotovljena pravica do pritožbe, smo ministra za pravosodje opozorili. Na podlagi našega posredovanja je minister sporočil, da so "pri ponovni proučitvi ugotovili, da je bila pritožba obsojenca pravočasna, zato so ustrezno spremenili drugostopenjsko odločbo."

2.2-78/00 - Odločitev o prošnji za odložitev izvršitve kazni odvzema prostosti po dnevu, ki je v pozivu določen za nastop kazni

Okrožno sodišče v Ljubljani je pobudnika pozvalo na prestajanje kazni zapora s pozivom za nastop kazni zapora (obrazec SR št. 87), tako kot določa tretji odstavek 294. člena Sodnega reda. Obrazec vsebuje pravni pouk, da lahko obsojenec iz upravičenih razlogov zaprosi za odložitev izvršitve kazni odvzema prostosti. Pobudnik je to možnost izkoristil ter vložil prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora. Sodišče prošnji ni ugodilo. Zoper negativno odločbo je vložil pritožbo. Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani je o pritožbi odločil po datumu, ki je bil določen v pozivu za nastop prestajanja kazni zapora.

Četrti odstavek 26. člena ZIKS-1 določa, da mora obsojenec kazen zapora nastopiti prvi delovni dan po vročitvi odločbe o zavrnitvi oziroma zavrženju pritožbe. Pobudnik pa je po prejemu pritožbene odločbe čakal na ponoven poziv za nastop kazni oziroma na sporočilo, kdaj mora nastopiti kazen zapora. Ker tako ni sam nastopil kazni zapora, je bil na prestajanje kazni prisilno priveden.

Pouk na obrazcu za nastop kazni zapora, da lahko obsojenec iz upravičenih razlogov zaprosi za odložitev izvršitve kazni odvzema prostosti, je pomanjkljiv. Ne pojasnjuje položaja, ko pride do odločitve o prošnji za odložitev izvršitve kazni že po dnevu, ki je v pozivu določen za nastop kazni zapora. Kljub fikciji, da je z objavo v uradnem listu z zakonom vsak seznanjen, ni mogoče pričakovati, da bi vsak obsojenec poznal besedilo četrtega odstavka 26. člena ZIKS-1. Opozorilo na to določbo bi bilo dobrodošlo tudi zato, ker gre za novoto v pravnem redu, saj prej veljavni Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij takšne ureditve ni pozal. Zato smo MP predlagali, da se vsebina obrazca SR št. 87 ustrezno dopolni z vsebino določbe četrtega odstavka 26. člena ZIKS-1.

MP je soglašalo z našo ugotovitvijo, da je obrazec za nastop kazni zapora pomanjkljiv ali celo zavajajoč, ker ne pojasni, kako mora ravnati obsojenec, če je bilo odločeno o vloženi prošnji za odlog kazni po dnevu, ki je v pozivu določen za nastop zaporne kazni. Zagotovilo je, da bo obrazec vsebinsko prilagodilo tej novi določbi ZIKS-1.

2.2-83/00 - Izobraževanje in usposabljanje delavcev

Varuh je ob obisku Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Oddelek Novo mesto, ugotovil da izobraževanje in usposabljanje obsojencev ni organizirano. Po mnenju vzgojne službe zavoda zaradi krajših zapornih kazni za izobraževanje in usposabljanje ni interesa.

Pridobivanje dodatne izobrazbe povečuje možnosti obsojencev za kvalitetnejše življenje na prostosti. Naloga zavoda mora biti, da poskuša obsojence motivirati, da med prestajanjem kazni zapora dopolnijo in izpopolnijo svoje znanje ter razvijajo svoje sposobnosti z različnimi oblikami izobraževanja in usposabljanja, ki bi ga s pomočjo CSD ali zavodov za zaposlovanje lahko nadaljevali tudi po odpustu iz zavoda. Zato smo UIKS predlagali, da se skladno z možnostmi, ki v okviru krajših zapornih kazni (do 6 mesecev) obstajajo, predvidijo za obsojence različni izobraževalni programi.

Naš predlog so upoštevali. Oddelek zavoda v Novem mestu je že navezal stike s Centrom za izobraževanje kadrov v Novem mestu, Črnomlju in Trebnjem. Kljub časovnim in finančnim oviram bodo pričeli s programi za dokončanje osnovne šole (opismenjevanje zaprtih oseb že poteka), za vsakega posameznega obsojenca pa bodo individualno preverjali možnosti za vključitev v določene izobraževalne programe.

3.2-11/00 - Zamuda zaradi založene odločbe ZPIZ

Pobudnik je varuha seznanil z dolgotrajnim odločanjem ZPIZ o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. V pritožbenem postopku je ZPIZ - Centrala na sedežu v Ljubljani 26. februarja 1999 odpravila zavrnilno prvostopenjsko odločbo in pobudniku kot delovnemu invalidu tretje kategorije invalidnosti priznala nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Hkrati je bilo pojasnjeno, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo. To pa še v začetku leta 2000 ni bilo storejeno.

ZPIZ je varuhu pojasnil, da bi posebno odločbo o pravici in višini nadomestila plače morala izdati Območna enota Celje. Vendar je pri poslovanju zavoda prišlo do napake. V pritožbenem odločanju je drugostopenjski organ pridobil spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v socialnem sporu po tožbi pobudnika zoper odločbo ZPIZ - Centrale na sedežu v Ljubljani z dne 26. 2. 1999. Po vpogledu je ZPIZ sodišču vrnil sodni spis. Pomotoma pa je bila sodišču skupaj s spisom poslana tudi odločba, ki je bila sicer namenjena Območni enoti Celje. Pristojna območna enota tako ni bila seznanjena s pritožbeno odločbo in zato ni izdala posebne odločbe, s katero bi odločila o pravici in višini nadomestila plače za čas pobudnikovega čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Ker očitno v tem času tudi pobudnik ni pri ZPIZ urgiral ali zahteval izdaje odločbe o pravici do nadomestila, je prišlo do zastoja.

Po posredovanju varuha in kasnejšem opozorilu samega pobudnika je ZPIZ zagotovil, da bo Območna enota Celje "sodišče zaprosila za začasen odstop spisa in odločila o nadomestilu".

3.2-31/00 - Večletna zamuda v pritožbenem odločanju ZPIZ

ZPIZ je 21. 4. 1997 izdal odločbo, s katero je pobudnici ustavil izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Nezadovoljna z odločitvijo je pobudnica v zakonitem roku vložila pritožbo. Ker pritožbene odločitve še v aprilu 2000 ni prejela, je za posredovanje prosila varuha.

Organ druge stopnje bi moral odločbo o pritožbi izdati in jo vročiti pobudnici najkasneje v dveh mesecih. ZPIZ nam je pojasnil, da je prišlo do napake in pritožba pobudnice ni bila poslana na oddelek druge stopnje v pritožbeno odločitev. Do pomote je prišlo, ker je zavod sočasno odločal tudi o pravici pobudnice do invalidske pokojnine. Na podlagi našega posredovanja je ZPIZ ugotovil napako in pritožbo pobudnice takoj odstopil v reševanje na drugi stopnji.

3.3-9/00 - Domsko varstvo za bolnika v vegetativnem stanju

Na varuha so se obrnili sorodniki prizadetega, ki je v prometni nesreči dobil hudo možgansko poškodbo. Tudi po operaciji je ostal v komi brez znakov izboljšanja zavesti. Kasneje so sorodniki, ki so ga vsak dan obiskovali (starši, sestrična in dekle), vendarle zaznali znake izboljšanja zavesti. Opazili so, da bolnik že trese z roko, pogleda ter zaznava, kaj se okoli njega dogaja. Pri tem pa so izrazili bojazen, da bo bolnišnica poškodovanca premestila v katerega od socialnovarstvenih zavodov. Vztrajali so, da bolnik ostane v bolnišnici, saj kaže znake izboljšanja zdravstvenega stanja. Soglašali bi s premestitvijo v socialnovarstveni zavod, ki bi bil bolniku sposoben nuditi enako kakovostno zdravstveno nego.

Splošna bolnišnica Maribor je na posredovanje varuha potrdila, da se v zadnjem času nekoliko spreminja oblika prizadetosti, ki pa v osnovi še vedno ostane na ravni vegetativnega življenja. Bolnišnica si je res prizadevala za domsko namestitev poškodovanca kjerkoli v severovzhodni Sloveniji. Vedno pa so prejeli odgovor, da takšnega bolnika ne morejo sprejeti zaradi pomanjkanja kadrov, ker tako mladih poškodovancev ne sprejemajo v dom, ali pa zato, ker ne gre za občana z območja socialnovarstvenega zavoda. Bolnišnica nam je potrdila, da bo bolnik za zdaj ostal pri njih, čeprav nevrokirurški oddelek ni kraj za bolnike, ki potrebujejo le nego in humano oskrbo. Še naprej si bodo tako prizadevali, da bi našli rešitev z namestitvijo poškodovanca v ustrezen socialnovarstveni zavod.

Sorodniki prizadetega so nas obvestili, da se je odnos zdravnikov po posredovanju varuha bistveno spremenil. Tako navajajo, da zdaj tudi zdravniki priznavajo, da je pri bolniku prišlo do napredka. Zagotovili so, da bolnika ne bodo premeščali, sorodniki pa pričakujejo skorajšnje nadaljnje izboljšanje zdravstvenega stanja poškodovanca.

3.3-38/00 - Zdravstvena dokumentacija last zdravstvenega doma?

Na pisno zahtevo za vpogled v zdravstveno dokumentacijo njenega mld. sina je Zdravstveni dom Ljubljana pobudnici pojasnil, da je zdravstvena dokumentacija last zdravstvenega doma. Zato pobudnica nima "pravice razpolagati z dokumentacijo". Hkrati je dopis zdravstvenega doma pobudnico napotil, da "vse nejasnosti in dvome z zdravjem" njenega otroka razčisti z lečečo in še drugo zdravnico. Takšen odgovor je pobudnica razumela kot odklonitev vpogleda v zdravstveno dokumentacijo in je zato prosila varuha za posredovanje.

V odgovoru varuhu je direktor Zdravstvenega doma Ljubljana ponovil stališče, da je zdravstvena dokumentacija last zdravstvenega doma in da z dokumentacijo bolniku ni dovoljeno razpolagati. Hkrati pa je pojasnil, da to ne pomeni, da so tudi podatki, ki so zbrani v zdravstveni dokumentaciji, last zavoda. Bolniku tako ni dovoljeno izročiti same kartoteke ter posameznih dokumentov iz kartoteke v izvirniku, vsak bolnik pa ima pravico do vpogleda v svojo zdravstveno dokumentacijo in na svojo stroške lahko zahteva tudi fotokopijo dokumentacije.

Pobudnica seveda ni zahtevala izročitve sinove kartoteke ali posameznih dokumentov iz kartoteke v izvirniku. Želela je le vpogled v otrokovo zdravstveno dokumentacijo in pojasnilo, kako se določeni podatki vpisujejo v kartoteko. Zato smo jo napotili, da se za vpogled v zdravstveno dokumentacijo dogovori z direktorjem zdravstvenega doma. Pobudnica nas kasneje ni obvestila o morebitnem nadaljnjem oviranju vpogleda v sinovo zdravstveno dokumentacijo.

3.5-86/00 - Depresivno stanje pobudnika

Pobudnik kliče skoraj vsak dan. Trenutno je brez stanovanja, brezposeln. Je težko vodljiv in verbalno agresiven. Zato povsod prihaja v stalne konflikte: v zdravstvenem domu, na CSD, pri delodajalcih, na zavodu za zaposlovanje, ob iskanju sobe ipd. Zaradi konfliktnosti in osebnih težav ne zmore prehoda iz stiske. Tudi kadar dosledno upošteva nasvete, kasneje ne zdrži, da bi reševanje nekega problema izpeljal do konca. Ima visoka pričakovanja do drugih, do sebe pa je nekritičen. Nujno potrebuje vodenje. Zato mu predlagamo, da se oglasi v društvu Šent, Paradoks ali Altri. Vendar se vedno ponovno oglasi z obrazložitvijo, da z njimi že ne bo sodeloval, ker so namenjeni psihiatričnim bolnikom.

V pogovorih razberemo, da komaj čaka, da bo šel na služenje vojaškega roka. Tam vidi le to, da bo imel redno hrano in stanovanje. Ko pokliče in sporoči, da za služenje vojaškega roka ni sposoben, je obupan, govori o nesmiselnosti življenja in se po daljšem pogovoru le s težavo nekoliko umiri.

Naslednji dan ponovno pokliče. Je zelo vznemirjen, govori nerazločno. Pove, da se slabo počuti, vzel je pomirjevala in bo zaspal kar na klopi v parku. Prepričamo ga, naj gre k zdravniku, in mu predlagamo, da čez eno uro spet pokliče. Pokliče iz ambulante Zdravstvenega doma Šiška, kjer je dobil napotnico za psihiatra. Iz ozadja slišimo glas medicinske sestre, ki mu dopoveduje, da tam ne more ostati. Zapusti ambulanto in ponovno pokliče. Pravi, da ne more sam k psihiatru, ker nima več moči in se mora naspati. Glede na to, da nima kje prespati, da je brez volje, omamljen od pomirjeval in govori o samomoru, v pogovoru vztrajamo, naj gre na mestni avtobus do Poliklinike. Obljubi, da bo poklical. Pokliče s Poliklinike. Pove, da čaka na psihiatrični pregled. Ker je vzel uspavalo, so mu dali posteljo, na kateri lahko zaspi. V ozadju se sliši glas medicinske sestre, kar potrjuje, da je res tam. Dogovorimo se, da bo naslednji dan sporočil, kako je z njim.

Naslednji dan pokliče. Pove, da ni bil hospitaliziran. Ko si je nekoliko opomogel, je dobil recept za zdravilo proti depresiji. Medicinska sestra mu je svetovala, naj se obrne na društvo Paradox, česar ni storil.

3.5-121/00 - Bolan in brez stanovanja

Pobudnik je bil pred enim letom zaradi neplačevanja najemnine prisilno izseljen iz stanovanja. Že več let je brez zaposlitve. Po izselitvi se je naselil na podstrešju, kjer ni vode, elektrike in ne sanitarij. Za pomoč je zaprosil Občino Litija in CSD Litija, vendar neuspešno.

Župan občine je na naše posredovanje pojasnil, da nimajo prostih stanovanj. Občina ima na prednostnem seznamu za leti 1999 in 2000 prijavljenih 42 prosilcev. V letu 2000 je bilo ugodeno le dvema. Vloge pobudnika niso mogli ustrezno rešiti. Zato so prek lokalne televizije posredovali javni poziv, naj se zglasijo občani, ki bi bili pripravljeni oddati sobo v najem, vendar se ni nihče odzval. Župan nam je zagotovil, da se bodo o možnosti rešitve stanovanjskega problema pobudnika pogovorili na eni prihodnjih sej stanovanjske komisije.

Zdravstveno stanje pobudnika je bilo slabo. Ugotovili smo, da nujno potrebuje zdravniško pomoč, ki pa jo odklanja. Prejeli smo sporočilo, da CSD pobudniku ne pomaga. Posredovali smo na CSD in potek pomoči pobudniku tekoče spremljali.

Po našem posredovanju je CSD v sodelovanju z zdravstveno službo pobudnika prepričal, da se je odločil za zdravljenje. Z reševalnim vozilom je bil odpeljan na specialistični pregled. Svetovano mu je bilo zdravljenje v bolnišnici, vendar se s tem ni strinjal. CSD mu je predlagal začasno nastanitev v zavetišču za brezdomce. To možnost je pobudnik najprej sprejel, kasneje pa odklonil. CSD je kasneje zaprosil Dom starejših Tisje, da mu omogočijo sprejem za toliko časa, da se njegovo zdravstveno stanje izboljša in ustrezno reši njegov stanovanjski problem.

3.5-162/00 - Zavodska namestitev invalidke, mlajše od 65 let

Pobudnik je zaprosil za pomoč pri namestitvi njegove petdesetletne hčere, ki ima status invalida. Povedal je, da mu je umrla žena in ne more sam skrbeti za hčer. Hkrati je zaskrbljen, kako bo zanjo poskrbljeno v primeru njegove smrti, ker je srčni bolnik in star 78 let. Napisal je številne prošnje za namestitev hčere v katerega od domov za starejše, vendar njegovi prošnji ni bilo nikjer ugodeno, ker imajo pri sprejemu prednost prosilci nad 65. letom starosti. Pa tudi hči je začela to možnost odklanjati.

Na problem pobudnikove hčere smo opozorili CSD Maribor in predlagali, naj pomagajo najti ustrezno rešitev. Iz poročila CSD je bilo razvidno, da so s težavami pobudnika in njegove hčere seznanjeni. Opravili so potrebne poizvedbe in ugotovili, da glede na še dokaj urejeno psihično stanje hčerke pobudnika Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec zanjo ne bil primeren, hkrati pa tudi ni drugega primernega zavoda.

V pogovoru z nami in CSD se je pobudnik strinjal, da hči ostane doma. Dogovorili so se, da bo pri skrbi zanjo pomagala patronažna sestra, ki jo bo obiskovala na domu. Če bo treba, bo CSD zagotovil tudi pomoč na domu. Pomagal ji bo, da se bo postopoma vključila v dnevno varstvo društva Ozara. Pobudnik pa bo v stalnem stiku s patronažno in socialno službo, da bi, če bo potrebno, pravočasno poskrbeli za nastanitev hčere.

Tudi ta primer kaže, da je za invalide nujno urediti zavodsko varstvo, prilagojeno njihovim potrebam in možnostim.

3.5-164/00 - Poravnava namesto prisilne izselitve

Pobudniku je grozila prisilna izselitev iz občinskega stanovanja. Zaradi bolezni in brezposelnosti se je znašel v hudi materialni stiski in ni zmogel plačati najemnine za stanovanje.

Na stisko pobudnika smo opozorili župana Mestne občine Koper. Predlagali smo, naj upoštevajo, da sta se pobudnik in njegov sin znašla v težavah zaradi brezposelnosti brez lastne krivde. V primeru prisilne izselitve bi bila pahnjena v razmere, nevredne človeškega dostojanstva. Nastalo stanje pa bi morala ponovno reševati občina. Zato smo priporočili, naj občina z naklonjenostjo prouči njun primer ter pobudniku, če je le mogoče, na ustrezen način pomaga.

Župan je zagotovil, da bodo občinske strokovne službe podrobno pregledale dejansko stanje pobudnika. Če bi ugotovili, da iz upravičenih razlogov ni sposoben poravnati obveznosti, mu bodo ponudili sklenitev poravnave, s katero bi mu plačilo dolga odložili za določen čas ali pa omogočili obročno odplačevanje.

3.5-177/00 - Kdaj začetek že pred leti načrtovane novogradnje Zavoda za usposabljanje in varstvo Dobrna?

Ob obisku Zavoda za usposabljanje in varstvo Dobrna smo ugotovili, da je že pred leti načrtovana gradnja novega objekta nujna, saj je dotrajanost objekta vidna na vsakem koraku. Največja soba v spodnjem delu je že več let podprta z lesenimi oporniki in le z rednimi statičnimi pregledi še skušajo zagotavljati varnost varovancev in zaposlenih. Sobe so premajhne, natrpane, poleg postelj vanje ni mogoče postaviti nočne omarice ali omare za obleko. Sanitarije, kopalnice in umivalnice so majhne, neudobne in jih je glede na število varovancev tudi premalo. Dvigal ni, kar glede na prizadetost varovancev ne omogoča ustreznih bivalnih razmer. Ob dejstvu, da mora Vlada RS kot ustanovitelj Zavoda Dobrna zagotavljati varnost varovancev in zaposlenih, smo MDDSZ predlagali, da se vsi postopki in dogovori, ki še zaustavljajo začetek gradnje, pospešijo.

MDDSZ pritrjuje oceni, da je objekt Zavoda Dobrna v slabem gradbenem stanju in nevaren za bivanje. Zato je gradnja nove stavbe utemeljena kot edina smotrna naložba in funkcionalna rešitev. Kljub prizadevanjem pa je zaradi vrste težav pri pridobitvi ustreznega zemljišča za nadomestno gradnjo in pripravi investicijske dokumentacije še vedno v teku postopek za dopolnitev investicijskega programa in ureditev zemljiškoknjižnega stanja. MDDSZ je zagotovilo, da je gradnja vključena v prednostni program investicij za leto 2001 in prihodnja leta.

Takšno zagotovilo pozdravljamo. Ob tem pa opozarjamo na izkušnje iz minulih let, ko so v proračunu MDDSZ predvidena sredstva za gradnjo ostala neizkoriščena, saj se gradnja novega zavoda ni pričela.

Dejavnost institucionalnega varstva, oskrbe, zaposlitve in vodenje odraslih oseb z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju in s kombiniranimi motnjami poteka v Zavodu Dobrna v nasprotju s statutom in ustanovitvenim aktom. Na njuni podlagi bi lahko izvajali storitve za otroke in mladostnike, to je osebe do 18. leta starosti, dejansko pa je njihova dejavnost namenjena tudi odraslim osebam z motnjo v duševnem in telesnem razvoju. Zato je Zavod Dobrna leta 1998 poslal MDDSZ v odobritev spremembo akta o ustanovitvi in nov predlog statuta.

MDDSZ je pojasnilo, da bo sprememba ustanovitvenega akta in statuta zavoda lahko izvedena šele takrat, ko bo Zavod Dobrna v novi zgradbi in bodo tako izpolnjeni pogoji za izvajanje dejavnosti institucionalnega varstva tudi za 30 odraslih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, kar bo zadostovalo za potrebe celjskega območja.

Ker program varstva in usposabljanja teh oseb v zavodu že poteka, nov zavod pa bo dejavnost lahko začel opravljati šele čez nekaj let, smo predlagali, da tudi za vmesno obdobje poišče rešitev, ki bo skladno s predpisi zagotavljala varstvo, oskrbo, zaposlitev in vodenje tudi polnoletnim varovancem.

4.0-7/00 - Neplačano volontersko pripravništvo medicinske sestre

Pobudnica je opravljala posebno obliko pripravništva - volontersko pripravništvo v javnem zdravstvenem zavodu in sicer vseh šest mesecev, čeprav je medtem 21.11.1999 začela veljati dopolnitev ZZDej (Uradni list RS, št. 90/99). Pobudnica je menila, da se ne spoštujejo dopolnjena zakonska določila, ki se nanašajo na zdravstvene delavce - pripravnike. Zakon je bil dopolnjen z določbo, da mora minister za zdravstvo predpisati normative za določitev potrebnega števila zaposlenih v zdravstveni negi. Izvajanje te določbe bi učinkovalo tako, da bi bili javni zdravstveni zavodi zavezani zaposliti pripravnike, če z normativi določeno število delovnih mest ne bi bilo popolnjeno. V primeru takih zaposlitev bi bilo pripravnikom zagotovljeno izplačilo plač, zanje pa bi bili plačani tudi prispevki za socialno zavarovanje.

Od ministrstva za zdravstvo smo zahtevali pojasnilo, kako in kdaj je ministrstvo vzpostavilo pogoje za izvajanje navedenega zakonskega določila. Zlasti nas je zanimalo, kako so pri predpisovanju normativov za zaposlovanje zdravstvenih delavcev upoštevali zatečeno stanje (pripravnike na volonterskem pripravništvu), pa tudi, ali so po uveljavitvi dopolnitve 34. člena zakona v javnih zdravstvenih zavodih za zatečene volonterje pristopili k spremembi volonterskega pripravništva v pripravništvo, ki se opravlja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi oziroma ali se še pojavljajo primeri volonterskega pripravništva.

V odgovoru je minister pojasnil, da še ni določil normativov za določitev prostih delovnih mest, češ da v proračunu Republike Slovenije v letu 2000 niso zagotovili sredstev za izvajanje 34. člena zakona.

Glede na tak odgovor smo ministrstvo pozvali, da nas obvesti o oceni, kdaj bo izpolnjena zakonska obveznost. Doslej o tem še nismo bili obveščeni.

4.0-10/00 - Razporeditev na drugo delovno mesto

Pobudnica se je obrnila na nas, ker ji ni bila izplačana solidarnostna pomoč zaradi daljše bolniške odsotnosti in ker več kot šest mesecev ni prejela odgovora pristojnega ministra na ugovor zoper odločbo Davčne uprave o imenovanju in razporeditvi na drugo delovno mesto. Zahtevali smo poročilo pristojnega ministra in direktorja GDU. Po naši uspešni intervenciji so pobudnici na podlagi poravnave izplačali solidarnostno pomoč. Davčna uprava je razpisala obravnavo, na kateri so obravnavali ugovor pobudnice, in o obravnavi obvestili tudi Sindikat delavcev v državni upravi. Pobudnica se nam je za to intervencijo posebej zahvalila v imenu vseh delavcev, saj so z našo pomočjo razrešili in razjasnili že dalj časa trajajoče nesporazume glede razporejanja in nagrajevanja delavcev.

4.0-16/00 - Znanje slovenskega jezika v državnih organih

Prejeli smo pobudo, v kateri se direktor d.o.o. pritožuje nad neznanjem uradnega slovenskega jezika pri konkretnem uslužbencu carinarnice. Navedbe smo preverili. Čeprav predpostavljeni niso potrdili navedb pobudnika, smo direktorja Carinske uprave RS opozorili, da je slovenski jezik uradni jezik in je znanje in uporaba slovenskega jezika eden temeljnih pogojev za delo v državnih organih.

4.1-7/00 - Vpis disciplinskega ukrepa v delovno knjižico

Na nas sta se zaradi nezakonitega vpisa disciplinskega ukrepa v delovno knjižico obrnili dve pobudnici. Ker je tak vpis v nasprotju z Pravilnikom o delovni knjižici, smo pristojni inšpektorat za delo pozvali, da opravi inšpekcijski pregled in izda odločbo o svojih ugotovitvah. Inšpektorat je upošteval naše priporočilo, ugotovil nepravilnost in nezakonitost takega vpisa in o tem izdal odločbo. S pomočjo takšne ugotovitvene odločbe inšpektorata za delo sta pobudnici lahko skladno s 27., 28. in 29. členom Pravilnika o delovni knjižici na UE zaprosili za izdajo nove delovne knjižice.

4.1-8/00 - Prenehanje delovnega razmerja

Pobudnici je po stečaju invalidskega podjetja, v katero je bila neposredno pred stečajem razporejena, prenehalo delovno razmerje. Pobudnica je prepričana, da je šlo za zavestno kršenje njenih pravic tako s strani delodajalca, pri katerem je bila prej zaposlena, kot delodajalca, h kateremu je bila razporejena. Zaradi nezaupanja v pravno državo je pričela gladovno stavko pred poslopjem Vlade RS. S pobudnico smo med stavko navezali oseben stik in jo po dolgotrajnih pogovorih prepričali, da je prenehala gladovno stavkati. Napotili smo jo na inšpektorat za delo in na ZRSZ, katerima smo predlagali prednostno obravnavo njene zadeve. Inšpektorat za delo je po neuspelem pogovoru z delodajalcem pobudnice zoper oba delodajalca podal predlog sodniku za prekrške in predlog v smeri kazenskega pregona zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Pobudnici pa smo svetovali tožbo na delovno in socialno sodišče, kar je s pomočjo odvetnika tudi storila. Pobudnica sedaj prejema na ZRSZ nadomestilo za čas brezposelnosti in čaka na odločitev sodišča.

4.1-58/00 - Priznanje delovne dobe v tujini

Pobudnica je vztrajala, da se varuh opredeli glede vprašanja, ali se ji po slovenskih predpisih oziroma po Sporazumu med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti upošteva delovna doba, ki jo je dosegla z delom v Avstriji, pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja, sklenjenega v Republiki Sloveniji.

Glede rešitve tega vprašanja v slovenskih predpisih je pobudnica že imela stališča oziroma pojasnila MDDSZ, Gospodarske zbornice Slovenije in ZPIZ. Njihova razlaga je bila podobna: ta doba se ne upošteva za uveljavitev ali odmero pravic iz delovnega razmerja, sklenjenega v Republiki Sloveniji.

Posebej je bilo pobudnici tudi pojasnjeno, da to vprašanje ni urejeno v Sporazumu med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti. Sporazum namreč v delu, ki opredeljuje področje stvarne veljavnosti, določa, da se ta nanaša le na predpise o zdravstvenem, pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zavarovanju za primer brezposelnosti in nadomestilu za čas porodniškega dopusta. S sporazumom se ne posega v tiste pravice posameznikov, ki izhajajo iz delovne zakonodaje vsake države.

Kljub vsemu je pobudnica želela, da tudi varuh preveri oz. potrdi, da je ureditev res taka, kot so ji pojasnili drugi organi.

4.2-30/00 - Brezposelnost

Pobudnik se je kot dolgotrajno brezposelna oseba obrnil na nas. Po posredovanju na Uradu za delo smo prejeli njihovo poročilo, da so se odločili za enega od ukrepov aktivne politike zaposlovanja – uvajanje v delo z delovnim razmerjem. Ob uspešnem uvajanju bo imel pobudnik možnost za redno zaposlitev. Naše uspešno posredovanje napeljuje na misel, da bi bilo takšen ukrep mogoče uporabiti že prej.

4.2-50/00 - Nadomestilo za brezposelnost

Pobudnik je opravljal dejavnost izdelovanja drobnih kovinskih predmetov kot samostojni podjetnik. Z odločbo ZRSZ je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Po njeni dokončnosti je prenehal opravljati dejavnost, na pristojni območni službi pa se je prijavil kot brezposelna oseba in uveljavljal pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Zavod je pobudniku zavrnil zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila, zoper prvostopenjsko odločbo se pobudnik ni pritožil. Uveljavljal je denarno nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; v tem postopku tudi ni uspel, zato je ostal brez sredstev za preživljanje.

Po proučitvi listin, ki jih je pobudnik posredoval, je bilo povsem očitno, da je odločitev ZRSZ temeljila na nepravilni uporabi predpisov s področja delovnih razmerij. Čeprav je pobudniku prenehalo zavarovanje brez njegove volje ali krivde, je odločitev zavoda temeljila na določilu 2. alinee prvega odstavka 19. člena ZZZPB, ki določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je zavarovanje prenehalo zaradi ugotovitve, da nima zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, na katero je bil razporejen, ali če ni dosegal pričakovanih rezultatov dela in ni sprejel razporeditve na drugo delovno mesto. Navedeno določilo se nanaša na način prenehanja delovnega razmerja skladno z 18. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja oziroma s 23. členom Zakona o delovnih razmerjih, ne pa tudi na način prenehanja zavarovanja v pobudnikovem primeru. Pobudniku je prenehalo zavarovanje zato, ker je bil zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti, pri takem zavarovancu pa je invalidnost III. kategorije podana le, če za dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, ni več zmožen.

Zaradi nepravilne uporabe predpisov je pristojni organ zavoda pobudnika prikrajšal za pravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Okoliščina, da se pobudnik ni pritožil zoper prvostopenjsko odločbo, prav gotovo ni bila v njegovo korist, saj je nepravilna odločba zavoda postala dokončna.

Načelo pravičnosti (3. člen ZVarCP) nas je vodilo k intervenciji na MDDSZ. Predlagali smo, naj proučijo možnosti za odpravo posledic nepravilnega ravnanja zavoda ob izdaji odločbe o zavrnitvi pravice do denarnega nadomestila pobudniku.

Ministrstvo je v odgovoru zapisalo, da se popolnoma strinja z našo ugotovitvijo, da je prvostopenjski organ v obravnavani zadevi kršil materialni predpis in tako napačno odločil o zahtevku za denarno pomoč med brezposelnostjo. Hkrati pa je ministrstvo varuha obvestilo, da po ZUP v obravnavanem primeru nima zakonske podlage za odpravo ali razveljavitev odločbe o zavrnitvi pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je odločba v upravnem postopku postala dokončna že pred več kot enim letom. Je pa ministrstvo seznanilo ZRSZ z našim predlogom in predlagalo ponovno proučitev zadeve, predvsem za odpravo posledic nepravilnega ravnanja.

Prvostopenjski organ je pobudniku v marcu 2000 izdal odločbo o tem, da je imel pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 9.7.1997 do 8.7.1999.

4.2-51/00 - Nadomestilo za brezposelnost

Po proučitvi zadeve in pogovoru s pobudnico smo ugotovili, da je iz sklepov delodajalca razvidno, da bi ji delovno razmerje moralo prenehati in je dejansko prenehalo dne 30.9.2000 (tudi delovna knjižica je bila zaključena s tem datumom) in ne 29.9.2000, kot je očitno po pomoti napisano v pogodbi o zaposlitvi, ter da ji zaradi tega neskladja na ZRSZ ne priznajo pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. Delodajalca smo opozorili na to neskladje. Predlagali smo mu, da s sklepom popravi napako, ki je nastala na pogodbi o zaposlitvi, sklicujoč se na predhodna sklepa o sklenitvi in podaljšanju delovnega razmerja za določen čas. Predlagali smo tudi, da ZRSZ obvestijo, da gre za njihovo napako. Delodajalec nam je zagotovil, da bodo to napako takoj popravili in nas o rezultatu obvestili. Čez dva dni smo prejeli popravni sklep in obvestilo, da bo pobudnica prejela nadomestilo za čas brezposelnosti, do katerega ima pravico. Dolgotrajni sodni postopek zato ne bo potreben.

5.2-10/00 - Zavrnitev izdaje vizuma in dolgotrajnost postopka preverjanja

Pobudnik se je želel udeležiti zimske šole slovenskega jezika, vendar mu je bila izdaja vizuma zavrnjena, ker naj bi imel enak priimek in ime kot oseba, ki ji je vstop v Republiko Slovenijo prepovedan. Zaradi navedenega je pobudnik zahteval, da se preveri njegova identiteta v računalniški bazi podatkov in ugotovi, da ne gre za osebo, ki ji je vstop v državo prepovedan. Postopek preverjanja je trajal 14 dni.

Na našo poizvedbo v zvezi z zapletom nam je Ministrstvo za zunanje zadeve pojasnilo, da dokumentacija, ki jo je pobudnik priložil vlogi za izdajo vizuma, ni bila pristna in se ni ujemala z namenom njegovega obiska. Ministrstvo v odgovoru ni pojasnilo, kaj je bil razlog za to, da pobudniku vizum ni bil izdan, v čem je bila nepristnost njegove dokumentacije in zakaj je postopek preveritve trajal 14 dni.

Pobudnik je za izdajo vizuma zaprosil šele v času, ko naj bi se že udeležil zimske šole slovenskega jezika. Iz odgovora ministrstva smo lahko sklepali, da bi bil pobudniku vizum pravočasno izdan in po vsej verjetnosti do takih težav ne bi prišlo, če bi za izdajo vizuma zaprosil bolj zgodaj. Njegove osebne podatke je bilo treba preveriti s podatki računalniške evidence za osebo, ki ji je prepovedan vstop v Republiko Slovenijo, in ugotoviti, ali je pobudnik ta oseba. Postavlja pa se vprašanje, ali preverjanja ne bi bilo mogoče opraviti v krajšem času in ali je trajanje tega preverjanja še v skladu z načelom ekonomičnosti postopka za izdajo vizuma po 14. členu ZUP.

Zato smo MZZ predlagali, da se v takih primerih, kot je obravnavani, zagotovi spoštovanje načela ekonomičnosti postopka, tako da postopek preverjanja ne bi trajal dlje, kot je neogibno potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ter izdajo zakonite in pravilne odločbe.

Ministrstvo nam ni odgovorilo na naš predlog, kot tudi ne, kaj je bil razlog za to, da pobudniku vizum ni bil izdan, in v čem je bila nepristnost njegove dokumentacije.

5.2-44/00 - Potrdilo o skupnem gospodinjstvu za tujca

Na varuha se je obrnila pobudnica, državljanka Republike Makedonije z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, in ga seznanila, da je njen sin, državljan Republike Slovenije, s stalnim prebivališčem na istem naslovu kot pobudnica, pri UE Lendava zaprosil za izdajo potrdila o skupnem gospodinjstvu. Sin pobudnice je redni študent Prometne fakultete v Portorožu, kjer med študijem prebiva. Omenjeno potrdilo mora predložiti vlogi za odobritev bivanja v študentskem domu, saj je eden izmed pogojev za pozitivno rešitev tudi ustrezen dohodek na člana skupnega gospodinjstva. UE Lendava je sinu pobudnice izdala potrdilo o skupnem gospodinjstvu, na katerem pa sta navedena le njegov oče in brat, oba državljana RS, medtem ko mati na potrdilu ni navedena.

UE se je v odgovoru sklicevala na pojasnilo MNZ za izvajanje prijave stalnega in začasnega prebivališča tujcev št. 0302-16/07-209-50/2000 z dne 6.3.2000. Slovenski državljan, ki živi na naslovu svojega prebivališča v skupnem gospodinjstvu s tujcem, ki ima na istem naslovu prijavljeno stalno prebivališče in do katerega izkazuje tudi sorodstveno razmerje, naj ne bi bil upravičen do izdaje potrdila o skupnem gospodinjstvu, v katerem bi bil upoštevan tudi tujec. Zaradi tega je lahko prikrajšan pri uveljavljanju nekaterih, najpogosteje socialnovarstvenih in tudi drugih pravic, katerih pridobitev je vezana npr. na dohodek na družinskega člana.

Zakonodaja, ki ureja prijavo in odjavo stalnega oziroma začasnega prebivališča za državljane Republike Slovenije in za tujce v Republiki Sloveniji, očitno ni bila usklajena. To ugotovitev potrjuje tudi predlog novega Zakona o prijavi prebivališča, po katerem bo dana pravna podlaga za vodenje podatkov v evidenci gospodinjstev, in to ne le za državljane RS, ampak tudi za tujce.

Od MNZ smo zahtevali pojasnilo, kako je potekalo izdajanje potrdil o skupnem gospodinjstvu za tujce pred izdajo omenjenega pojasnila, saj prejšnji Zakon o tujcih ni vseboval (posebnih) določb o prijavi in odjavi prebivališča tujcev. Ob iskanju možnosti za rešitev konkretnega problema pobudnika pred dokončno ureditvijo tega vprašanja z zakonom smo ministrstvu predlagali, da pri tem upoštevajo tudi okoliščino, da je zaradi nekonsistentne zakonske ureditve v slabšem položaju v razmerju do drugih državljanov RS slovenski državljan le zato, ker živi v skupnem gospodinjstvu s tujcem.

Odgovora MNZ nismo dobili. Zakon o prijavi prebivališča, ki daje pravno podlago za enotno vodenje evidenc gospodinjstev tako za državljane RS kot za tujce, pa je bil sprejet 26.1.2001 (Ur. list RS, št. 9/01).

5.3-36/00 - Denacionalizacija

Pobudnikov pokojni oče, ki je bil italijanski državljan, je v letu 1992 podal predlog za ugotovitev ničnosti odločbe o nacionalizaciji ter podrejeno zahtevo za denacionalizacijo. Prvostopenjski organ je dne 5.7.1993 izdal odločbo, s katero je predlog stranke za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji zavrnil in odločil, da se obravnava kot zahtevek za denacionalizacijo. Pobudnikov oče se je zoper odločbo pritožil. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 16.8.1993 pritožbo zavrnil, odpravil pa je tisti del, ki govori, da se bo njegov predlog obravnaval kot zahtevek za denacionalizacijo. Pobudnikov oče je nato sprožil upravni spor zoper odločitev organa druge stopnje. Vrhovno sodišče je 10.11.1994 njegovo tožbo zavrnilo, vendar pa je v obrazložitvi sodbe navedlo, da bo o tem, ali je bil vložen zahtevek za denacionalizacijo, v skladu s pravili ZUP moral odločiti stvarno pristojni organ prve stopnje. Ker se to po petih letih ni zgodilo, se je pobudnik obrnil na varuha človekovih pravic.

Po intervenciji varuha je UE sporočila, da so zaradi obsežnega pisnega gradiva, vloženih pritožb oz. odločb inštančnih organov nehote spregledati navodilo Vrhovnega sodišča v navedeni sodbi. Zagotovili so, da štejejo, da je bil denacionalizacijski zahtevek podrejeno vložen v letu 1992 in da bo o njem takoj izdana odločba.

5.7-38/00 - Dolgotrajnost postopka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja

Obravnavali smo pobudo zaradi dolgotrajnosti reševanja zahteve za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Zahtevo je pobudnik vložil pri UE Maribor v aprilu 1997. V odgovoru na našo poizvedbo nas je UE seznanila, da je območno enoto ZPIZ v Mariboru septembra 1999 zaprosila za dostavo odločbe Okrajnega ljudskega odbora, iz katere je razvidna zaposlitev pobudnika v letih 1941-1945. Ker odgovora oziroma zaprošene listine še vedno ni prejela, je miroval tudi postopek in se ni mogel končati. Pri nadaljnji obravnavi pobude smo ugotovili, da se spis pobudnika nahaja na sedežu ZPIZ. Tam smo dobili informacijo, da je bila spisna dokumentacija izgubljena, zato tudi odločbe Okrajnega ljudskega odbora ne morejo poslati UE. Slednji smo predlagali, da ob upoštevanju časa, ki je pretekel od vložitve pobudnikove zahteve, o njegovi zahtevi vendarle odloči.

UE Maribor je naš predlog upoštevala in novembra letos, po več kot treh letih od vložitve zahteve, izdala odločbo.

5.7-174/00 - Preselitev Romov z odločbo komunalnega inšpektorja

Pobudnica se je prvič obrnila na varuha človekovih pravic že v letu 1999, ker se ni strinjala s predlogom občine Grosuplje, da se njena in druge romske družine preselijo z zemljišč, na katerih bivajo nelegalno, na lokacijo, kjer jim je občina postavila bivalne zabojnike. Pobudnica je navajala predvsem problem medsebojnih odnosov s tam že nastanjenimi Romi. Pobudnici smo predlagali, da v duhu strpnosti in razumevanja predlagano selitev sprejme. Nihče namreč nima pravice bivati na tuji zemlji, akcijo občine, ki ima tudi znake pozitivne diskriminacije, pa smo podprli. Takrat smo tudi ugotovili, da se pobudnici in njenim sorodnikom s predlaganim daje več kot drugim občanom, ki nimajo urejenega stanovanjskega vprašanja, hkrati pa občina izpolnjuje svoj del obveznosti, ki izhaja iz položaja in posebnih pravic romske skupnosti v Sloveniji.

Pobudnica nas je 26.10.2000 prek pooblaščenca obvestila o izdaji odločbe Komunalnega inšpektorja občine Grosuplje, s katero je bilo odrejeno odstraniti lesene barake in se preseliti v pripravljene zabojnike. S to odločbo je bil pobudnici določen rok za izpolnitev in zagroženo, da bo v nasprotnem primeru opravljena upravna izvršba na njene stroške. Iz izreka odločbe pa še izhaja, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Zoper to odločbo je pobudnica vložila pritožbo.

Občino Grosuplje smo opozorili, da po našem mnenju Odlok o javnem redu in miru v Občini Grosuplje (Uradni list RS, št. 16/96, 23/96 in 65/97) z določbami o prepovedi taborjenja in o zunanjem videzu objektov ne daje pravne podlage za izrečene ukrepe, dvomljiva pa je odločba tudi v delu, ki se nanaša na njeno izvršljivost ne glede na vloženo pritožbo. Čeprav svojih stališč v zvezi s preselitvijo Romov na novo lokacijo nismo spremenili, smo občini posredovali mnenje, da je treba poiskati ustrezen način za preselitev, ki bi imel nedvomno podlago v predpisih.

Župan občine Grosuplje je odgovoril, da se s problemom ukvarjajo že vrsto let, pri čemer jim je država odrekla vsakršno pomoč, razen pri pridobivanju projektne dokumentacije s strani MOP. Stanje naj bi bilo po besedah župana nevzdržno s sanitarno-zdravstvenega vidika, dotedanje bivališče zanemarjeno, Romi pa so zaradi neprilagodljivosti in agresivnosti izrazito moteči za okoliško prebivalstvo, kar povzroča konfliktne situacije in napetosti, te pa rastejo iz dneva v dan. To pa je zahtevalo rešitev, o kateri so na občini prepričani, da so naredili vse in več, kot je potrebno.

Po naših informacijah je prišlo do upravne izvršbe, vendar se je večina romske družine že prej sama preselila, a drugam, kot je bilo predvideno.

5.7-191/00 - Lokacijsko dovoljenje

Na varuha človekovih pravic se je obrnila pobudnica zaradi dolgotrajnosti postopka reševanja pritožbe, ki jo je dne 1.2.1999 vložila zoper lokacijsko dovoljenje UE Ptuj. Upravni organ niti po pozivu MOP temu ni takoj odstopil pritožbe, ampak je to storil šele po enem mesecu, z dopisom z dne 27.12.2000. V odgovoru na poizvedbo je svoje ravnanje opravičil z željo investitorja po sporazumni rešitvi zadeve oziroma medsosedskega spora ter hkrati izrazil obžalovanje, da ni dosledno sledil pritožničini zahtevi.

Ravnanje UE je bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti upravnega postopka iz 14. člena ZUP pa tudi v direktnem nasprotju z določbo 245. člena tega zakona, po kateri mora organ, katerega odločba se izpodbija s pritožbo, le-to brez odlašanja, najpozneje pa v 15 dneh od dneva, ko jo prejme, poslati organu, ki je pristojen, da o njej odloči, če ugotovi, da je vložena pritožba dovoljena, pravočasna in da jo je vložila upravičena oseba. Zato smo UE Ptuj opozorili na storjene nepravilnosti in na dejstvo, da za táko postopanje upravnega organa v veljavnih predpisih ni nobene pravne podlage, ter predlagali, da se pobudnici opraviči. Hkrati smo MOP predlagali, da - upoštevaje zgoraj navedene okoliščine, ki so po našem mnenju zadosten razlog za prednostno obravnavo pritožbe pobudnice - o pritožbi odloči v čim krajšem možnem času.

UE se je pobudnici pisno opravičila, MOP pa je v dobrem tednu po našem posredovanju izdalo odločbo, s katero je pritožbi pobudnice ugodilo.

5.8-17/00 - Pomanjkljiv razpored posameznih izpitov

Hčerki pobudnika na srednji šoli ni bila dana možnost, da bi opravila oba popravna izpita, ki ju je imela v avgustu. Navedel je, da je imela izpita isti dan ob isti uri, k enemu od izpitov ni mogla pristopiti, tako da mora zdaj razred ponavljati. Zaprosil nas je, da urgiramo, da bo hči lahko opravljala izpita. Od Inšpektorata RS za šolstvo in šport smo na našo poizvedbo dobili obvestilo, da so opravili izredni inšpekcijski nadzor v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi pri izvedbi popravnih izpitov. Na podlagi predložene dokumentacije je bilo ugotovljeno, da je ravnateljica šole imenovala komisije za opravljanje popravnih izpitov, predmetnih in diferencialnih izpitov v jesenskem roku šolskega leta 1999/2000, ni pa naredila in v predpisanem roku objavila tudi seznama dijakov, iz katerega bi bilo razvidno, pri kateri komisiji in ob katerem času bo posamezni dijak opravljal izpit. Namesto tega je bil objavljen le seznam izpitnih komisij po predmetih, na katerem je bilo tudi navedeno, kateri dan in ob kateri uri bo posamezna komisija začela z delom. Ravnateljica je pojasnila, da vsak dijak na seznamu imenovanih komisij poišče ime učitelja, ki je poučeval predmet, iz katerega opravlja izpit, in tako izve, pred katero komisijo in v kateri učilnici bo opravljal izpit ter ob kateri uri ta komisija prične z delom.

Po pregledu dokumentacije je inšpekcija ugotovila, da je bilo dijakinji dejansko onemogočeno opravljanje drugega popravnega izpita, h kateremu ni pristopila (izpita sta bila v razmiku ene ure; ko je dijakinja čakala na opravljanje izpita pri eni komisiji, se je izpit pri drugi komisiji že začel).

Z opustitvijo objave časovnega razporeda izpitov po dijakih je šola kršila določbo drugega odstavka 39. člena Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v poklicnem in strokovnem izobraževanju, da mora biti razpored izpitov objavljen najmanj dva dni pred rokom za njihovo opravljanje.

S tem, da je morala dijakinja opravljati dva popravna izpita isti dan in da sta komisiji pričeli opravljati izpite v razmiku ene ure, pri tem pa ni bil določen niti vrstni red dijakov niti natančen čas, kdaj bo dijak stopil pred posamezno komisijo, je šola kršila določbo prvega odstavka 39. člena navedenega pravilnika, da se roki, pogoji način in postopek opravljanja izpitov določijo tako, da dijak lahko opravi vse obveznosti za napredovanje v naslednji letnik do konca šolskega leta.

Zaradi navedenih kršitev je inšpekcija na podlagi 14. člena Zakona o šolski inšpekciji odredila ponovno opravljanje popravnega izpita.

6.1-35/00 - Uporaba lisic na Policijski postaji Ptuj

Pobudnik je kršil javni red in mir ter motil delovni proces v zdravstvenem domu. Tudi po prihodu policistov s kršitvijo ni prenehal in ni hotel zapustiti zdravstvenega doma. Zato sta policista Policijske postaje Ptuj zoper njega uporabila fizično silo (ključ), sredstvo za vezanje in vklepanje (lisice) ter ga odpeljala na policijsko postajo. Po pojasnilu policije se je pobudnik umiril šele, ko je na policijsko postajo prišla njegova žena in ga odpeljala domov.

Pobudnik je zatrjeval, da je bil vklenjen v lisice tudi v času, ko je bil na policijski postaji. Odgovor policije in zbrana dokumentacija primera sta dala slutiti, da je bil pobudnik vklenjen (tudi) zato, ker je bil na policijski postaji navzoč samo dežurni policist, ki bi pobudnika ne mogel obvladati. To potrjuje zapis izjave enega izmed policistov, da je bil pobudnik "...vklenjen, saj je fizično zelo močan, na PP pa je bil samo dežurni. Tako je bil ...vklenjen približno eno uro."

Policijo smo opozorili, da je treba prisilno sredstvo prenehati uporabljati takoj, ko prenehajo zakonski razlogi za njegovo uporabo. Dejstvo, da je bil na policijski postaji na delu (le) en policist, ne utemeljuje uporabe prisilnega sredstva, če za njegovo uporabo niso izpolnjeni zakonski pogoji. Ta okoliščina sama po sebi ne more biti podlaga za uporabo lisic. Prav tako smo opozorili, da iz uradnega zaznamka o uporabi prisilnih sredstev ne izhajajo okoliščine, ki bi kazale, da se je pobudnik na policijski postaji upiral, kar bi lahko utemeljevalo nadaljnjo uporabo lisic. Uradni zaznamek tudi ne vsebuje podatka o točnem času uporabe lisic. Prav ta informacija pa bi omogočila ugotoviti, ali je policija res prenehala uporabljati prisilno sredstvo takoj, ko so prenehali razlogi za njegovo uporabo.

Policija je pritrdila našemu opozorilu, da mora biti zabeležka o uporabi prisilnega sredstva (bodisi v poročilu o opravljenem delu ali v obliki uradnega zaznamka) natančno časovno opredeljena, kot določata (tudi) 139. in 140. člen Pravilnika o policijskih pooblastilih.

6.3-45/00 - Obsojenec ni ostal brez stanovanja

Na varuha se je obrnila odvetnica in prosila za posredovanje v imenu pobudnika, ki je brezposelna oseba, invalid III. kategorije invalidnosti, ter prejemnik denarnega dodatka s pravico do plačevanja stanarine skladno s tretjim odstavkom 31. člena Zakona o socialnem varstvu. Zaradi preklica pogojne obsodbe je začel prestajati kazen zapora. Odvetnica je sicer sprožila postopek za pomilostitev obsojenca, vendar pa bi zaradi neplačevanja najemnine za stanovanje med prestajanjem kazni lahko ostal brez stanovanja. Zato smo CSD Celje predlagali, naj pomaga pobudniku, da bo obdržal pravico do najema stanovanja po vrnitvi s prestajanja zaporne kazni.

CSD Celje je naš predlog upošteval in s Stanovanjskim skladom občine Celje sklenil dogovor o plačevanju najemnine med prestajanjem zaporne kazni in tako zagotovil pobudniku najem stanovanja tudi v prihodnje.

6.4-95/00 - Pomoč pri iskanju primernega stanovanja

Po razvezi zakonske zveze je pobudnica živela v najemniškem stanovanju. Prejemala je le socialno pomoč, kar pa ni zadostovalo niti za plačilo najemnine za stanovanje. Sodni postopek za izterjavo preživnine, ki ji jo mora plačevati nekdanji mož, je še v teku. Socialni stiski pobudnice so se pridružile še hude zdravstvene težave.

S stanovanjskim problemom pobudnice smo seznanili županjo Občine Piran ter ji predlagali, naj v okviru svojih pristojnosti pomagajo pobudnici pri vsaj začasni rešitvi njene situacije.

Po našem posredovanju je Občina Piran pobudnici dodelila dvosobno stanovanje v Piranu, ki je prirejeno za potrebe invalida in je uvrščeno v kategorijo socialnih stanovanj.

6.4-297/00 - Dolgotrajno čakanje na izvedensko mnenje

Pobudnica nas je seznanila z dolgotrajnim postopkom v nepravdni zadevi opr. št. N 42/88 Okrajnega sodišča na Jesenicah. Predlog za deliltev solastnine je vložila 24. avgusta 1988. Čeprav je že 29.12.1995 vplačala predujem za stroške izvedenca, izvedenskega mnenja še v letu 2000 ni prejela.

Sodišče več kot štiriletno zamudo pri izdelavi in vročitvi izvedeniškega mnenja opravičuje s tem, da so druge stranke postopka plačale stroške izdelave izvedenskega mnenja šele 10. junija 1998. Sodišče je tudi potrdilo, da izvedensko mnenje strankam še ni bilo vročeno, čeprav je že bilo izdelano. Očitno pa je bil spis ob menjavah sodnikov nekoliko pozabljen in so šele urgence pobudnice in posredovanje varuha "pomagali", ugotoviti, da je v spisu že izvedensko mnenje, ki strankam še ni bilo vročeno. Sodišče je zagotovilo, da bo strankam poslalo izvedensko mnenje in tako nadaljevalo postopek.

6.4-303/00 - Več kot štiri leta čakanja na narok v odškodninski pravdi

Pobudnik je skupaj s sinom 10. 5. 1996 vložil tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ob smrti žene oziroma matere. Urgence za pospešitev postopka s prošnjami za razpis glavne obravnave, ki jih je pobudnik poslal Okrožnemu sodišču v Ljubljani pod opr. št. III P 186/96, niso bile uspešne.

Po posredovanju varuha je predsednik sodišča sporočil, da je glavna obravnava v pobudnikovi zadevi razpisana za 18.9.2000. To pomeni, da so od vložitve tožbe do prvega naroka za glavno obravnavo pretekla štiri leta in štirje meseci. Če je bil upoštevan vrstni red obravnavanja zadev, pomeni, da znaša sodni zaostanek več kot štiri leta.

6.4-364/00 - Napaka v imenu, začinjena s kadrovsko stisko v strojepisnici

Pobudnik nas je seznanil z dolgotrajnim postopkom v zemljiškoknjižni zadevi Dn. st. 10753/97 Okrajnega sodišča v Ljubljani. Prejel je sklep, zoper katerega je podal ugovor. Sodišče več kot dve leti po vložitvi o ugovoru še ni odločilo.

Sodišče je varuhu pojasnilo, da pobudnik ni stranka tega zemljiškoknjižnega postopka. Po pregledu listin smo ugotovili, da je pri izdaji zemljiškoknjižnega sklepa prišlo do pomote. Sodišče je v sklepu pobudnika z imenom Viktor "preimenovalo" v Vinka. Ko smo na to opozorili sodišče, smo prejeli odgovor, da je pri izdelavi sklepa prišlo do napake v imenu ter da je pobudnik res vložil ugovor zoper sporni sklep. Pobudnik je vložil ugovor 10. 4. 1998, o ugovoru je bilo odločeno skoraj dve leti kasneje, 7. 3. 2000. Sklep je bil odpravljen, torej poslan pobudniku, šele 23. 10. 2000, kar je več kot sedem mesecev po odločitvi (in še takrat verjetno prav zaradi posredovanja varuha). Sodišče je pojasnilo, da je do zamude prišlo "zaradi kadrovske stiske v strojepisnici zemljiške knjige".

6.4-418/00 - Zastoj v izvršilnem postopku brez zakonske podlage

Pobudnica se je obrnila na varuha zaradi zastoja v postopku izvršbe pod opr. št. In 10/97. Okrajno sodišče v Radovljici je 5. 1. 1999 napotilo tretjo osebo na pravdo zaradi ugotovitve, da izvršba na nepremičnino, ki je predmet izvršbe, ni dopustna. Izvršilni spis je bil po besedah pobudnice nato priložen pravdni zadevi, kar je povzročilo zastoj v postopku izvršbe.

Na naše posredovanje je sodnica sporočila, da odlog izvršbe ni bil predlagan. Kljub temu pa "se ji zdi umestno, da z izvršilno zadevo počaka, dokler ne bo pravnomočno odločeno v pravdni zadevi in bo dokončno znano tudi lastništvo, v izogib morebitnim nadaljnjim odškodninskim tožbam". Sodnica je potrdila navedbo pobudnice, da je izvršilni spis priložen pravdni zadevi. V zvezi s tem je še navedla, da bo postopek nadaljevala, "kolikor bo s strani upnika podan predlog za nadaljevanje oz. urgence".

ZIZ ne določa, da je potreben "predlog za nadaljevanje" ali urgenca, da bi sodišče redno in tekoče delalo na izvršbi. Ni dolžnost upnika, da urgira pospešitev postopka, in od tega dejstva ne more biti odvisno, kdaj bo sodišče nadaljevalo s postopkom.

Napotitev na pravdo ne pomeni, da sodišče z nadaljevanjem izvršbe čaka do pravnomočnosti pravde. To lahko stori le, če je prišlo do odloga. V predmetni zadevi pa predlog za odlog izvršbe sploh ni bil podan. Dejanskega čakanja zakon ne pozna in je takšen zastoj v postopku torej celo v nasprotju s temeljnim načelom hitrosti in vrstnega reda postopanja (11. člen ZIZ), ki terja hitro in učinkovito izvršbo. Tudi morebitna priložitev izvršilnega spisa pravdni zadevi ne more opravičevati zastoja v izvršbi. Sodišče bi lahko zahtevalo vrnitev izvršilnega spisa ali sprejelo drug ustrezen ukrep za nadaljevanje izvršbe.

Ocenili smo, da bi moralo sodišče brez odlašanja nadaljevati izvršbo, saj ni bilo zakonskih ovir za zastoj. Sodnica je z našim predlogom soglašala in navedla, da bo prva dražba predvidoma razpisana za 6.3.2001.

6.4-424/99 - Pet let čakanja na začetek obravnavanja tožbe zaradi zvišanja preživnine ali zgodba o jari kači

Pobudnica je 27. 10. 1995 pod opr. št. I I P 388/95 vložila na Okrajno sodišče v Ljubljani tožbo zaradi zvišanja zakonite preživnine. Kasneje je večkrat predlagala, naj sodišče začne z obravnavanjem in odloči v sporu. Sodišče prvega naroka za glavno obravnavo še do konca leta 1999 ni opravilo, zato se je tožnica obrnila na varuha človekovih pravic.

Ugotovili smo, da je sodišče v začetku leta 1996 tožencu, ki živi v tujini, poslalo tožbo. (V skladu z načelom pospešitve postopka bi bilo bolj učinkovito, da bi sodišče hkrati tudi razpisalo prvi narok za glavno obravnavo. Skupna vročitev tožbe in vabila bi preprečila, da bi se toženec, ko je s tožbo že seznanjen, izogibal vročitvi sodnega vabila za glavno obravnavo.)

Prvi narok za glavno obravnavo je sodišče razpisalo julija 1997. Ker pa je bilo vabilo v tujino poslano le dober mesec dni pred datumom razpisanega naroka, glavna obravnava ni bila opravljena, saj vabilo za toženca ni bilo izkazano. Sodišče je prvi narok za glavno obravnavo znova razpisalo za 7. 10. 1997, vendar je bil narok dan pred glavno obravnavo preklican, ne da bi bila takšna odločitev v sodnem spisu pojasnjena.

Po tem datumu je obravnavanje zadeve povsem zastalo. Na naše posredovanje za čimprejšnjo obravnavo zadeve je sodišče zagotovilo, da bo (nov) prvi narok za glavno obravnavo razpisan v začetku leta 2000, kar pa se ni zgodilo. Po našem ponovnem posredovanju na sodišču smo prejeli odgovor, da bo prvi narok za glavno obravnavo razpisan v septembru 2000, kot razlog za ponoven zastoj pa je navedlo selitev pravdnega oddelka na drugo lokacijo. V potrditev, da bo glavna obravnava vendarle opravljena septembra 2000, nam je predsednica sodišča celo sporočila, da je sodnica, ki zadevo obravnava, že izdala odredbo za razpis glavne obravnave, vendar je bilo hkrati pojasnjeno, da je bila odredba za razpis naroka kasneje preklicana, saj je sodnica napredovala na mesto okrožne sodnice. Odločili smo se za pregled sodnega spisa, vendar odredbe za razpis in za preklic glavne obravnave v spisu ni bilo. Podatki, ki nam jih je posredovalo sodišče, se torej niso ujemali s podatki sodnega spisa.

Septembra 2000 je sodnica, ki zdaj obravnava zadevo, razpisala nov prvi narok za glavno obravnavo za 6.11.2000. Ker vabilo za toženca znova ni bilo izkazano, obravnava ni bila opravljena in je nov narok za glavno obravnavo razpisan za 15. 1. 2001. To pomeni že šesto leto čakanja po vložitvi tožbe, s katero si je tožnica hotela zagotoviti boljše preživljanje tudi za čas, v katerem mora čakati, da bo sodišče sploh začelo obravnavati njeno tožbo.

Prav v preživninskih pravdah je hitrost pravnega varstva eden temeljnih pogojev za njegovo učinkovitost. Utemeljen je očitek pobudnice, da jo je država s sodnim varstvom pustila na cedilu.

6.5-62/00 - Čakala sta stranka v postopku in varuh

Na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani je bila glavna obravnava v zadevi pobudnice pod opr. št. I Pd 2980/94 končana 23. 9. 1999. Sodba pa je bila odpravljena šele 9. 6. 2000. Razloga za zamudo naj bi bila obremenjenost z delom sodne uprave (o zadevi je sodila predsednica sodišča) ter zapletenost zadeve.

V zadevi smo sodišču prvič pisali 4. 6. 1999. Oktobra 1999 je v telefonskem pogovoru predsednica sodišča pojasnila, da je bila glavna obravnava končana 23. 9. 1999, ter obljubila poročilo o zadevi. Pobudnica nas je 14. 4. 2000 obvestila, da sodbe še vedno ni prejela. Zato smo 21. 4. 2000 ponovno prosili sodišče za pojasnilo o razlogih za zamudo pri izdelavi sodbe. Hkrati smo predsednico sodišča pozvali, naj nam posreduje že oktobra 1999 obljubljeno poročilo. Ker odgovora nismo prejeli, smo 31. 5. 2000 urgirali. Dne 10. 7. 2000 smo tajnico sodišča (predsednica je bila na dopustu) opozorili, da odgovora še nismo prejeli, in navedli, da ga pričakujemo najkasneje naslednji teden. Pri tajnici predsednice smo ponovno urgirali 24. 8. 2000. Izvedeli smo, da je bila sodba že izdelana in stranki tudi vročena ter da nam bodo posredovali še pisni odgovor. Dne 26. 9. 2000 nam je predsednica sodišča na ponovno urgenco zagotovila, da bo odgovor takoj poslala. Dne 27. 10. smo ponovno govorili s predsednico sodišča, ki nam je potem še isti dan po kurirju res poslala odgovor. Na pisni odgovor sodišča smo torej čakali več kot leto in dva meseca.

6.5-68/00 - Zamuda pri pisni izdelavi sodbe

V delovnem sporu pod opr. št. Pd 212/98 je bila na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, dne 9. 3. 2000 končana glavna obravnava. Pobudnik je sodbo prejel 14. 6. 2000, kar pomeni kršitev zakonskega roka za pisno izdelavo sodbe za več kot dva meseca.

Sodišče je v odgovoru navedlo več razlogov za prekoračitev roka. Razpravljajoči sodnik je bil v času pisanja sodbe v fazi zaključevanja dela kot vodja oddelka in sodnik na tem oddelku. Opozorili smo, da bi sodnik moral obveznosti, ki so povezane s sodno upravo ter zaključevanjem obveznosti na sodišču, razporediti tako, da bi bili spoštovani zakonski roki v zadevah, ki jih obravnava. Predvsem pa bi moral svoje delo razporediti tako, da bi lahko po končani glavni obravnavi pravočasno napisal sodno odločbo. Tudi letni dopust, ki ga sodišče navaja kot enega izmed razlogov za zamudo, bi sodnik moral načrtovati v času, ko bi bile njegove obveznosti, ki so vezane na roke, izpolnjene. Prisotnost razpravljajočega sodnika na pogrebu odvetnika vzame le nekaj ur in ne more opravičevati večmesečne zamude pri izdelavi sodbe. Navedbe, da je bila potrebna ponovna proučitev zadeve s sodnikoma porotnikoma, pa kažejo, da sodnik do končanja glavne obravnave ni zadosti natančno oz. popolno proučil spisa. Objektivni razlog zahtevnosti zadeve ter obsežnost sodbe sta nedvomno razloga, ki vplivata na čas in trud, ki ju je treba vložiti za izdelavo sodbe. Vendar je morebitne takšne okoliščine upošteval že zakonodajalec z določitvijo 30-dnevnega roka za pisno izdelavo sodbe.

Vodji oddelka v Brežicah smo predlagali sprejem ustreznih ukrepov, da se zagotovi redno in učinkovito izvajanje sodne oblasti, vključno s spoštovanjem zakonskega roka za pisno izdelavo sodbe.

6.5-103/00 - Vzorčno reševanje zadev v pravdnem postopku

Pobudnik je leta 1997 vložil tožbo v delovnem sporu pod opr. št. Pd 205/97 na Delovno sodišče v Celju. Ker sodišče še v letu 2000 ni začelo zadeve obravnavati, je prosil varuha za posredovanje.

Sodišče nam je pojasnilo, da je bilo zoper isto toženo stranko vloženih 175 istovrstnih tožb zaradi izplačila razlike v plačah za leti 1992 in 1993. Zato se je odločilo za prednostno obravnavanje dveh vzorčnih zadev. Pravnomočna sodna odločba v enem od istovrstnih sporov bi bila vzorec za odločanje v zadevah z isto ali podobno dejansko in pravno podlago. Vendar pa sodišče vzorčnih postopkov v nasprotju s pričakovanji ni rešilo hitro. V enem je prišlo do zastoja zaradi počasnega dela izvedenca, tako da je bila zadeva na prvi stopnji zaključena šele 16. 11. 2000. V drugi zadevi pa je spis od 4. 7. 2000 že drugič v pritožbenem odločanju. Sodišče preostalih tožnikov o takšnem načinu reševanja ni obvestilo, ker je štelo, da bo do takrat, ko bodo preostale zadeve na vrsti za obravnavanje, o vzorčnih primerih že pravnomočno razsojeno.

Glede na dolgotrajnost vzorčnih zadev je sodišče kasneje sprejelo odločitev, da se z reševanjem preostalih zadev ne čaka več. Tako so sodniki v decembru 2000 razpisali 26 zadev (od 175 vloženih istovrstnih tožb).

Varuh pozdravlja vzorčno reševanje zadev, ki imajo enako dejansko in pravno podlago. Tako reševanje pripomore, da se postopki opravijo hitreje in z manjšimi stroški. Vprašanje pa je, ali je kot pravno podlago za vzorčno reševanje zadeve res mogoče uporabiti 42. člen Zakona o upravnem sporu, kot je to storilo Delovno sodišče v Celju. V postopkih pred delovnimi sodišči se Zakon o upravnem sporu ne uporablja. Sodišče bi svojo odločitev lahko oprlo na načelo pospešitve in ekonomičnosti postopka po 11. členu ZPP in sklep personalnega sveta sodišča, ki bi omogočal prednostno obravnavo vzorčnih zadev. Vzorčni postopek bi moral teči posebej hitro, da bi ne vplival na vrstni red obravnavanja drugih istovrstnih tožb.

7.1-41/00 - Sofinanciranje gradnje občinske ceste

Na varuha človekovih pravic se je obrnil pobudnik, ki se ni strinjal z načinom sofinanciranja gradnje občinske ceste s pogodbo, sklenjeno med posameznim soinvestitorjem in občino. Sklenitev pogodbe o sofinanciranju gradnje lokalne ceste je občina opredelila kot obveznost do občine. Ker pobudnik omenjene pogodbe ni podpisal, mu občina ni izplačala dodeljenega regresa za kmetijsko proizvodnjo, saj je štela, da zaradi nepodpisane pogodbe ni imel poravnanih vseh obveznosti do občine.

Občini smo posredovali naše mnenje, da med obveznosti, ki jih ima občan do občine, štejejo le tiste, ki so določene z zakonom ali drugim predpisom, ne pa tudi civilnopravne obveznosti, ki so prepuščene pogodbeni avtonomiji strank. Zato pogojevanje izplačila regresa za kmetijsko proizvodnjo s podpisom pogodbe o sofinanciranju gradnje občinske ceste nima pravne podlage. Občini smo hkrati tudi predlagali, naj pobudniku, upoštevaje naše mnenje, izplača odobreni regres.

Občina je naš predlog upoštevala in pobudniku izplačala odobreni znesek regresa.

7.1-50/00 - Spremljanje seje občinskega sveta

Pobudnica nas je obvestila, da je s skupino sokrajanov želela spremljati sejo občinskega sveta, na kateri je bil obravnavan tudi odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin srednjeročnega in dolgoročnega plana občine, za vsebino katerega je bila skupina zainteresirana. Vratar na občini skupini ni dovolil prisostvovati seji s pojasnilom, da je seja zaprta za javnost. Pobudnica je menila, da so bili občani s tem oškodovani za možnost seznaniti se in soodločati o zadevah javnega pomena.

Na našo poizvedbo nam je županja pojasnila, da pobudnici možnost spremljanja redne seje občinskega sveta ni bila onemogočena namenoma, pač pa zaradi napačnih informacij občinskih uslužbencev. Županja se je pobudnici opravičila in jo povabila na naslednjo sejo občinskega sveta, na kateri je bil obravnavan predlog omenjenega odloka v drugem branju.

9.1-12/00 - Občina želela prodati najemnikovo stanovanje po razveljavitvi te možnosti

Neprijetno izkušnjo v zvezi z nadomestno možnostjo privatizacije stanovanj najemnikov denacionaliziranih stanovanj (po III. modelu iz 125. člena SZ) je doživel pobudnik, ko ga je pristojni občinski organ dne 26.1.2000 obvestil, da namerava občina njegovo stanovanje prodati novemu lastniku. Najemnik denacionaliziranega stanovanja si je za odkup s seznama neprodanih stanovanj po tem modelu izbral prav njegovo stanovanje.

Ugotovili smo, da je bilo ravnanje Oddelka za stanovanjsko gospodarstvo v nasprotju z zakonom, saj je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-268/96 z dne 25.11.1999 peti in sedmi odstavek ter prvi stavek osmega odstavka 125. člena SZ, torej podlago, na podlagi katere naj bi bilo stanovanje prodano najemniku denacionaliziranega stanovanja, razveljavilo. Odločba Ustavnega sodišča o razveljavitvi navedene zakonske določbe je bila objavljena v Uradnem listu št. 1/2000 dne 7.1.2000 in je v skladu z Zakonom o ustavnem sodišču pričela veljati naslednji dan po objavi, to je 8.1.2000. Dopis Oddelka za stanovanjsko gospodarstvo o nameravani prodaji z datumom 18.1.2000 pa je pobudnik prejel 29.1.2000.

Ustavno sodišče je določbe zakona, ki se nanašajo na privatizacijo stanovanj, po III. modelu razveljavilo. Tako od zavezanca za vrnitev stanovanja (občine) ni bilo več mogoče zahtevati podatkov in seznama o razpoložljivih nezasedenih in zasedenih stanovanjih, katerih lastnik je. Ta jih tudi ni več dolžna ponuditi v odkup. Menili smo, da upravni organ glede na navedeno za prodajo stanovanja po III. modelu privatizacije stanovanj iz SZ dne 18.1.2000 ni imel več pravne podlage, zato smo občini predlagali, naj ustavi vse nadaljnje postopke v zvezi z nameravano prodajo stanovanja. Občina je naš predlog upoštevala.

9.1-47/00 - Najemnik želel odkupiti stanovanje po razveljavitvi modela

Podoben problem, vendar iz drugega zornega kota, je imel pobudnik, ki se je na varuha obrnil zato, ker naj bi občina njegovo vlogo za odkup po tretjem modelu 125. člena SZ zavrnila. Zavrnitev odkupa je utemeljevala z dejstvom, da je medtem najemnik umrl. Pobudniku smo ne glede na razlog, zaradi katerega je občina njegovo vlogo zavrnila, pojasnili, da se je postopek prodaje stanovanja, za nakup katerega je bi zaniteresiran, ustavil ne samo zaradi razloga, ki mu ga je sporočila občina, temveč tudi zaradi uveljavitve odločbe Ustavnega sodišča RS, po kateri prodaja nadomestnega stanovanja s seznama zasedenih oz. nezasedenih stanovanj zavezancev za vrnitev stanovanja nekdanjim imetnikom stanovanjske pravice ni več mogoča.

0.4-29/00 - Potrdilo o prejemu odškodnine

UE Velenje je vlagatelju zahteve za denacionalizacijo - pravnemu nasledniku denacionalizacijske upravičenke (pobudniku) naložila, da predloži potrdilo avstrijskega ministrstva za finance o tem, ali je upravičenka v Avstriji dobila kakšno odškodnino za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, in ali je tako pravico sploh imela. Pobudnik je svoje nestrinjanje s tako zahtevo oprl na odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine Velenje z dne 28.09.1993 o državljanstvu upravičenke, s katero je ugotovljeno, da je bila jugoslovanska državljanka in državljanka Republike Slovenije od 28.08.1945 do svoje smrti, ter na ugotovitve upravnega organa, da je tako obojno državljanstvo imela, ker je bila pred izgonom v tujino domovinsko pristojna v Velenju. Upravni organ je ugotovil tudi, da pred vojno ni bila avstrijska državljanka in zato od avstrijske države ni dobila nobene odškodnine in do nje tudi ni imela pravice.

UE smo zaprosili za pojasnilo ter opozorili na dejstvo, da je bil eden od kriterijev za oškodovanje na podlagi mednarodnih pogodb, ki jih je nekdanja SFRJ sklenila z drugimi državami, zahteva, da so bili posamezniki državljani te tuje države v času, ko je bilo premoženje podržavljeno, ter na določbo drugega odstavka 27. člena državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije (Ur. list FNRJ, MP, št. 2/56), s katero je določeno, da ima FLRJ pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, pravice in interese, ki se nahajajo na jugoslovanskem ozemlju ob uveljavitvi te pogodbe, avstrijska vlada pa se zavezuje izplačati odškodnino avstrijskim državljanom, katerih premoženje je vzeto na ta način.

V odgovoru je UE svojo zahtevo utemeljila z navedbo, da so potrdila močnejši dokaz o tem, ali je upravičenec od Avstrije dobil kakšno odškodnino ali ne. V njih je navedeno, kdaj so postali državljani te države, zaradi česar upravni organ lahko oceni, ali je upravičenec imel pravico do odškodnine, čeprav je ni uveljavljal. Upoštevana pa so bila tudi naša opozorila in bo upravni organ postopek nadaljeval, čeprav pobudnik zahtevanega potrdila ni predložil.

0.5-81/00 - Utemeljena pritožba po 28. členu ZPol

Pobudnik se je pritožil na postopek policistov Postaje mejne policije Metlika. Očital jim je prekoračitev pooblastil pri strokovnem pregledu zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola.

Pobudnik je poslal pritožbo policiji, pa tudi varuhu človekovih pravic. Intervencija varuha pride v poštev praviloma šele podrejeno. Zato smo Generalni policijski upravi predlagali, naj primer pobudnika obravnava in pojasni vse njegove pritožbene očitke.

V pritožbenem postopku je policija ugotovila, da niso bili podani pogoji za vložitev predloga za uvedbo postopka o prekršku. Zato je Postaja mejne policije Metlika že podani predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper pobudnika umaknila. Prav tako je policija zagotovila, da je zaradi ugotovljenih nepravilosti zoper policiste Postaje mejne policije Metlika ukrepala, da v prihodnje ne bo prihajalo do podobnih primerov.

0.5-92/00 - Stiki med otrokom in starimi starši ter drugimi osebami

Na možnost ureditve osebnih stikov otroka z drugimi osebami, na katere je navezan, smo opozorili v Lp 99. Poudarili smo, da je CSD kljub temu, da zakonodaja izrecno ne predpisuje, da ima otrok pravico do osebnih stikov tudi z drugimi osebami, ki so mu blizu, že po veljavnem pravu, na podlagi splošnega pooblastila 119. člena Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zavezan storiti vse, kar je potrebno za zavarovanje otrokovih koristi.

Očitno tudi ob upoštevanju našega stališča je CSD Ljubljana Moste–Polje maja 2000 izdal začasno odločbo o osebnih stikih med mld. otrokoma in njunim starim očetom in teto. Odločitev je utemeljil z ugotovitvijo, da obstaja čustvena navezanost otrok na starega očeta in teto, kar je rezultat skupnega življenja z njima in bi bila odsotnost stikov zaradi spremenjenih okoliščin (smrt matere, preselitev k očetu v novo okolje) v škodo otrok. Strokovna komisija centra je še predlagala, da v času do izdaje dokončne odločbe delavec centra spremlja potek stikov in njihov vpliv na otroka.

Zoper začasno odločbo se je pritožil oče otrok. MDDSZ je pritožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo CSD v nov postopek. Ocenilo je, da v postopku pred izdajo odločbe niso bila ugotovljena vsa za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, saj CSD ni ugotavljal (s pogovorom z otrokoma ali pridobitvijo mnenja svetovalnega centra), ali obstaja med starim očetom in teto ter obema otrokoma takšna čustvena navezanost, da bi bila odsotnost medsebojnih stikov v škodo otrok.

0.6-4/00 in 0.6-28/00 - Nepravilnosti v gospodarskih družbah

Dve, sicer anonimni, pobudi so na nas naslovili delavci v delniški družbi (delo prek polnega delovnega časa) in družbi z omejeno odgovornostjo (nadzor nad pogodbami o zaposlitvi, izplačevanje in višina plač, regres in jubilejne nagrade, razvrstitev delavcev v razrede in delovni čas). Kljub anonimnosti smo zaradi prepričljivosti navedb v pobudah obe odstopili v pristojno reševanje Inšpektoratu RS za delo. Inšpektorat je opravil inšpekcijska pregleda. Pri obeh delodajalcih je ugotovil pomanjkljivosti in jima naložil njihovo odpravo v določenem roku. Nepravilnosti so se odpravljale počasi, šele po več ponovnih kontrolnih pregledih. Pobudi sta bili torej utemeljeni, njuna anonimnost pa potrjuje strah delavcev pred šikanoznim ravnanjem delodajalcev.

0.6-5/00 - Neodgovorno delo profesorja

Anonimni pobudnik je varuha opozoril na kršenje pravic dijakov 4. letnika srednje šole. Trdil je, da profesor, zadolžen za izvajanje laboratorijskih vaj, teh ne izvaja in da so bili dijaki v prvem ocenjevalnem obdobju iz tega predmeta neocenjeni. Profesor naj bi neizvajanje te obveznosti utemeljeval s trditvijo, da za svoje delo ni zadosti plačan. Staršem dijakov naj bi bilo na roditeljskem sestanku obljubljeno, da se bo stanje uredilo takoj, ko prejmejo navodila Ministrstva za šolstvo in šport, kako naj v tem primeru ukrepajo, vendar se stanje ni spremenilo niti v naslednjem ocenjevalnem obdobju.

Z navedbami pobudnika smo seznanili vodstvo šole in zahtevali pojasnilo, kako so v primeru resničnosti navedb ukrepali za zavarovanje pravic in koristi dijakov. Namesto odgovora smo najprej prejeli v vednost dopis, naslovljen na profesorja, v katerem mu ravnateljica šole "ponovno in tokrat zadnjič" pošilja obrazložitev njegove delovne obveznosti, obrazložitev izračuna njegove plače in ga opozarja na sankcije, ki bodo sledile, če še naprej ne bo opravljal delovne obveznosti. Dopis je bil poslan v vednost tudi Ministrstvu za šolstvo in šport.

Po našem ponovnem posredovanju nas je šola seznanila z aktivnostmi za razrešitev problema: poskušali so se pogovoriti s profesorjem, opravili so pogovor s starši, začeli disciplinski postopek ter zaprosili za pomoč Ministrstvo za šolstvo in šport.

Ker je bilo iz odgovora razvidno, da so pravice dijakom še naprej kršene, smo obvestili Inšpektorat RS za šolstvo in šport in zaprosili za poročilo o njihovih morebitnih ukrepih za zavarovanje pravic in koristi dijakov.

Inšpektorat nam je sporočil, da je bil z omenjeno problematiko seznanjen šele z našim dopisom in da bo takoj ukrepal. Po opravljenem inšpekcijskem nadzoru v tej zadevi nam je poslal poročilo. Ugotovil je, da profesor do dneva nadzora dejansko omenjenim dijakom ni vpisal niti ene ocene, čeprav sta minili že dve ocenjevalni obdobji. Inšpektor je odredil, da morajo do konca šolskega leta vsi dijaki omenjenega letnika dobiti ocene, kar je profesor kasneje tudi izpolnil. S tem je bilo omogočeno, da dijaki ob koncu letnika prejmejo spričevalo.

Šola nas je kasneje seznanila z odločbo disciplinske komisije, s katero je bil profesorju izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja s tem, da se izvršitev ukrepa pogojno odloži za eno leto.