UPRAVNE ZADEVE

2.5.1. Državljanstvo

V dosedanjih letnih poročilih smo obširno obravnavali splošne in nekatere posebne probleme v zvezi s postopki za sprejem v slovensko državljanstvo. Stališča in mnenja, ki smo jih ob tem uveljavljali, so v marsikaterem pogledu še vedno aktualna, so pa v letu 1998 doživela ustrezen odmev v dveh pomembnih premikih.

1) Ves čas smo se zavzemali, da je treba drugače obravnavati prosilce, ki so bili rojeni v Sloveniji in ki tukaj stalno živijo, in tudi druge, ki imajo pristno zvezo samo s Slovenijo. Po novih usmeritvah, ki jih je februarja 1998 sprejela Vlada, se v okviru 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), to je izredne naturalizacije, obravnavajo tudi primeri polnoletnih oseb, rojenih v Sloveniji, če zaradi tega, ker nimajo zagotovljenih sredstev za preživljanje, ne izpolnjujejo pogojev za redno naturalizacijo. Ti pogoji namreč ne predvidevajo posebnih olajšav za polnoletne osebe, rojene v Sloveniji, kot jih vsebuje zakonodaja zlasti v zahodnoevropskih državah. Po 13. členu se obravnavajo tudi starejše osebe, ki že dalj časa živijo v Sloveniji, nimajo pa sredstev za preživljanje ali si ne morejo urediti odpusta - nekateri tudi zato, ker niso evidentirani kot državljani v državi, katere državljanstvo imajo po slovenskih evidencah. Po sklepu Vlade so določeni tudi pogoji za spregled odpusta iz dosedanjega državljanstva po tretjem odstavku 12. člena ZDRS za osebe, poročene s slovenskimi državljani. Ocenjujemo, da bo v okviru teh usmeritev mogoče rešiti vprašanja državljanstva za veliko večino oseb, ki ga sami (ali njihovi starši) iz različnih razlogov niso uredili po 40. členu ZDRS, če gre za osebe, ki imajo pristno zvezo (samo) z Republiko Slovenijo. Zaradi družinskih vezi ali iz drugih razlogov bodo tukaj tudi ostale, medtem ko zveza z "njihovo" državo bodisi formalno sploh ni evidentirana bodisi se je sčasoma izgubila, tako da bi se njihov položaj brez ustrezne ureditve približeval de facto apatridnosti.

2) Že v poročilu za leto 1997 smo navedli, da je MNZ organiziralo pospešeno reševanje zaostankov pri postopkih za sprejem v slovensko državljanstvo. Šlo je za prerazporeditve uslužbencev in za druge ukrepe. Akcija je trajala eno leto. V tem času je bilo rešenih skoraj 6.000 vlog, s čimer so se zaostanki bistveno zmanjšali. Položaj pa še vedno ni v celoti zadovoljiv. Še zdaj niso končani nekateri postopki po 40. členu, nove vloge se ne obravnavajo več sproti in se začenjajo kopičiti, po odpravi odločbe v upravnem sporu pogosto mine preveč časa do ponovne odločitve, pritožbe zoper prvostopenjske odločbe se rešujejo prepočasi (primer obravnavamo pri denacionalizaciji). Očitno je bila akcija prekmalu končana. Kljub temu pa velja poudariti, da je bilo opravljeno veliko delo in da je šlo po naših opažanjih za prvi primer med vsemi upravnimi organi z velikimi zaostanki, da se poskusijo z obsežnejšimi ukrepi zaostanki odpraviti. Podobni ukrepi bi bili potrebni glede vseh postopkov, v katerih se ne samo kršijo zakonski roki, temveč se tudi po bolj “življenjskih” kriterijih zadeve ne rešujejo v razumnih rokih. Poziv k takšnim ukrepom je še posebej na mestu zato, ker ugotavljamo, da se ves čas delovanja varuha položaj na večini kritičnih področij ne spreminja, kar pomeni, da je v daljšem času število rešenih zadev približno enako številu prejetih. Če bi odpravili “zamašek”, bi se torej zadeve lahko reševale sproti.

Še naprej so aktualni problemi v zvezi z odpustom iz dosedanjega državljanstva kot enim od pogojev za pridobitev državljanstva RS. Predvidoma je z novimi usmeritvami Vlade rešeno vprašanje odpusta za tiste, ki v “svoji” državi niso evidentirani kot državljani. Odpuste iz državljanstva BiH je očitno mogoče reševati na podlagi Westendorpovega zakona o državljanstvu Republike BiH, ki velja od 1. januarja 1998. Pobude varuhu pa kažejo, da je še vedno veliko težav s pridobitvijo odpusta iz državljanstva ZRJ, zato smo večkrat posredovali pri MNZ, da se najde ustrezna rešitev. Organi te države dalj časa skoraj niso dajali odpustov. Kolikor nam je znano, še zdaj izdajanje odpustov zaradi sprejema v slovensko državljanstvo ne poteka gladko, za nekatere osebe albanske narodnosti s Kosova pa sploh ne. Tudi če je listina o odpustu izdana, je glede na še vedno veljavni Zakon o legalizaciji listin v mednarodnem prometu in na dejstvo, da ZRJ ne velja za podpisnico Konvencije o odpravi legalizacije tujih javnih listin, problem ugotovitev oz. priznanje veljavnosti takega akta pred organi RS. MNZ je v sodelovanju z MZZ pripravilo navodila o ravnanju v teh primerih, glede katerih pa še ne moremo ugotoviti, ali se izvajajo brez težav.

- Svojevrstne težave s slovenskim državljanstvom je imel naš izseljenec v Združenih državah Amerike. Že davno je dobil ameriško državljanstvo in ob tem obdržal tudi slovensko. Ker je želel priti na obisk v domovino, je po stališčih takratnih jugoslovanskih organov zaprosil za odpust iz jugoslovanskega (in s tem slovenskega) državljanstva. Odpust je dobil z odločbo Zveznega sekretariata za notranje zadeve v Beogradu z dne 9. aprila 1974, ki mu je bila vročena šele 15.septembra 1978. Po osamosvojitvi Slovenije je želel ponovno pridobiti slovensko državljanstvo in je 18. aprila 1992 zaprosil zanj. Čez približno pol leta je prejel potrdilo MNZ z dne 11. septembra 1992, da je državljan RS. Ko pa je v začetku leta 1993 vložil prošnjo za izdajo slovenskega potnega lista, ni dobil ne potnega lista ne kakega drugačnega odgovora.

Po poizvedbah pri MZZ in MNZ smo ugotovili, da se je MZZ v zvezi z izdajo potnega lista za našega pobudnika obrnilo na MNZ, ker njegovo državljanstvo “ni bilo natančno ugotovljeno”. MZZ je prosilcu že pred tem posredovalo dopis MNZ, s katerim je to zahtevalo dopolnitev vloge za pridobitev slovenskega državljanstva z dne 18. aprila 1992. MNZ je potrdilo, da je zahtevalo dopolnitev vloge, in navedlo, da so poslali tudi urgenco za odgovor (kot rečeno, pa pobudnik trdi, da ni prejel nobenega obvestila od naših organov). Iz spisa pa ni bilo razvidno, da bi bilo prosilcu po letu 1991 izdano potrdilo o državljanstvu RS. Ko smo jim poslali kopijo tega potrdila, smo dobili odgovor, da je bilo izdano zaradi napačno vnešenega podatka v računalniško evidenco slovenskih državljanov. Glede na očitno napako državnega organa je MNZ zagotovilo, da bodo skušali v čim krajšem času izvesti postopek za izredno naturalizacijo in s tem popravili storjeno napako. Obljubo so držali, saj nam je pobudnik že čez nekaj mesecev sporočil, da je ponovno dobil slovensko državljanstvo in “osebno dvignil” slovenski potni list, ko je bil na dopustu v Sloveniji.

- Drugi pobudnik je zaprosil za sprejem v državljanstvo RS z redno naturalizacijo. Dne 24. julija 1995 mu je bilo vročeno zagotovilo MNZ, da bo sprejet v slovensko državljanstvo po predložitvi odpusta iz dosedanjega državljanstva, to je državljanstva ZRJ. Ker tega ni mogel pravočasno predložiti, je 7. julija 1997 vložil prošnjo za podaljšanje zagotovila. MNZ ga je 28. avgusta 1997 obvestilo, da "bodo kljub preteku zagotovila počakali še šest mesecev (do 2. marca 1998), da si bo v tem času lahko uredil odpust iz državljanstva ZRJ", ter ga seznanilo z nadaljnjim postopanjem, če v tem roku ne bi predložil odpusta.

Ker pobudnik odpusta še vedno ni mogel pridobiti, je ponovno zaprosil za podaljšanje zagotovila. Dne 28. julija 1998 ga je MNZ obvestilo, da mu bo izdano novo zagotovilo za dve leti, če bo do 10. avgusta 1998 predložil dokaze o zagotovljenem viru preživljanja (veljavno delovno dovoljenje, pogodbo o zaposlitvi in izplačilno listo za zadnje tri mesece). Pobudnik je svojo vlogo dopolnil s potrdilom o dohodkih zunajzakonske partnerke, kljub temu pa je MNZ 18. avgusta 1998 izdalo sklep o ustavitvi postopka za sprejem v državljanstvo.

Iz obrazložitve sklepa je razvidno le, da se postopek ustavi, ker po preteku dveh let ni predložil dokaza o odpustu iz dosedanjega državljanstva, ni pa razvidno, da je prosilec dal prošnjo za podaljšanje zagotovila, prejel zahtevo za dopolnitev in vlogo tudi dopolnil. Prav tako niso razvidni razlogi, zaradi katerih njegovi prošnji ni bilo ugodeno.

Na naše posredovanje je MNZ odgovorilo, da bo dopolnitev pobudnikove prošnje (dokazilo o zagotovljenem viru preživljanja) štelo kot nov zahtevek in mu na tej podlagi izdalo novo zagotovilo.
 

2.5.2. Tujci

V vseh dosedanjih letnih poročilih smo opozarjali na dvomljivo ustavnost Zakona o tujcih (ZTuj), kolikor ne ureja položaja državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki jih je osamosvojitev Republike Slovenije zatekla na njenem ozemlju in so tukaj tudi ostali. Opozarjali smo tudi na siceršnjo potrebo po novelaciji ZTuj. Zakon je bil v letu 1997 sicer spremenjen, a samo tako, da je bil čas neprekinjenega prebivanja kot pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje podaljšan od treh na osem let. Sporno ureditev, ki smo jo opisali v Lp 97 na strani 98, da namreč spremenjeni pogoj velja tudi za prošnje, ki so bile vložene pred njegovo uveljavitvijo, je Ustavno sodišče z odločbo štev. U-I-206/97 z dne 17. junija 1998 razveljavilo, kolikor se nanaša na osebe, ki so pri vložitvi take prošnje že izpolnjevale pogoj triletnega začasnega prebivanja v RS. Sodišče je posebej opozorilo, da zakonodajalec lahko vzpostavi ustrezen prehodni režim tudi za druge kategorije prosilcev, o katerih bi presodil, da ne obstajajo dovolj tehtni razlogi, da bi se pogoj osemletnega prebivanja moral uveljaviti takoj oziroma brez ustreznega prehoda (z drugimi besedami: obstajajo dovolj tehtni razlogi, da se strožji pogoj ne uveljavi takoj oziroma brez ustreznega prehoda).

Žal pa Ustavno sodišče še vedno ni rešilo ustavne pritožbe v zvezi s postopkom izbrisa “zatečenih” tujcev iz registra stalnega prebivalstva, torej vprašanja, ki je še vedno odprto za več naših pobudnikov. Odgovor si lahko obetamo od presoje ustavnosti prvega odstavka 16. člena in drugega odstavka 81. člena ZTuj - Ustavno sodišče je s sklepom štev. U.I-284/94 z dne 24. junija 1998 sprejelo dve pobudi za to presojo. V obrazložitvi sklepa je sodišče navedlo vsebinsko enake argumente glede spornosti zakonske ureditve in njenega izvajanja za “zatečene” tujce, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo ali jim je bilo to zavrnejno, kot smo jih ponavljali v naših poročilih:

• zakon ne določa, katere določbe ZTuj naj se uporabijo za te osebe,
• prav tako zakon ne določa ničesar o izbrisu stalnega prebivališča,
• v praksi sta se sporni določbi uporabljali tako, da so bili “zatečeni” izenačeni s tujci, ki so šele prišli na ozemlje RS z veljavnim potnim listom in vizumom,
• “zatečenim” tujcem je bilo s tem onemogočeno, da bi po poteku rokov iz 81. člena dobili dovoljenje za stalno prebivanje.
• izpodbijani določbi prezreta, da je večina prizadetih več let stalno prebivala na ozemlju RS,
• nasprotno pa je zakonodajalec stalno prebivanje upošteval pri “pravih” tujcih, ki so imeli že ob uveljavitvi ZTuj dovoljenje za tako prebivanje,

Glede na vse povedano je vprašanje, ali se je sporna ureditev v praksi pravilno razlagala, ali je v skladu z načelom pravne države, da morajo predpisi urediti pravna razmerja popolno in v celoti in ali je v okviru ustavne določbe o enakosti pred zakonom.
Pripis: z odločbo z dne 4. februarja 1999 je Ustavno sodišče odločilo, da je ZTuj v neskladju z Ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz drugega odstavka 81. člena po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo RS, če tega niso storile, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo RS dokončna.

Naša vztrajna opozorila, da je treba položaj “zatečenih” oseb normativno in še zlasti v praksi ustrezno urediti, so v letu 1998 doživela oprijemljiv odziv v aktivnosti MNZ. Treba je povedati, da je ministrstvo že dalj časa pripravljalo popolnoma nov ZTuj, ki je v prejšnjih fazah vseboval tudi določbe, ki so urejale položaj “zatečenih”, lani pa je glede te problematike pripravilo osnutek zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav - naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Po osnutku bi “zatečeni”, ki so na dan 25. junija 1991 živeli v Sloveniji in od tega dne v njej dejansko neprekinjeno prebivajo, pa v tem času niso bili obsojeni zaradi hujšega kaznivega dejanja, dobili dovoljenje za stalno prebivanje. Glede na širino in težo te problematike, ki jo vsa leta kažejo pobude varuhu, smo sodelovali pri nastajanju osnutka. Naša opozorila so bila delno upoštevana. Še vedno pa niso povsem razčiščena vprašanja dokazovanja neprekinjenega prebivanja, vmesnega obdobja med izbrisom iz registra in izdajo dovoljenja za prebivanje ter položaja tistih, ki tudi po predvidenem zakonu ne bodo mogli urediti svojega statusa v Sloveniji, čeprav imajo z njo pristno zvezo. Ne glede na to se zavzemamo za čimprejšnje sprejetje tega zakona, s katerim bi bil rešen precejšnji del poosamosvojitvene problematike, ki bi jo sicer prav gotovo prej ali slej meritorno obravnavali mednarodni organi za človekove pravice.

ZTuj tudi v nekaterih drugih pogledih ni (več) ustrezen. Problematika azila bo urejena v posebnem zakonu, ki je pripravljen in o katerem upamo, da bo omogočil vodenje ustreznih postopkov v skladu z načeli, ki so uveljavljena v demokratičnih državah. V zvezi z obravnavanjem pobud smo se lani ukvarjali še z eno pomanjkljivostjo ZTuj, ki po našem mnenju ne ureja v celoti vprašanj v zvezi z odstranjevanjem tujcev iz države, poleg tega pa je delno neusklajen z novim zakonom o policiji (nekatera vprašanja konkretnih aktov kot podlage za odstranitev tujcev ter aktov o namestitvi v Prehodni dom za tujce oz. o določitvi drugega kraja prebivanja, njihove narave in pravnih sredstev v zvezi z njimi). Ob konkretnem primeru smo tudi opozorili na neskladje, ki obstaja med 10. členom ZTuj, ki določa pogoje za vstop v državo oz. izdajo vizuma, in določili 23. člena istega zakona ter 22. člena Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM). Omenjena člena namreč dajeta bistveno širšo podlago za zavrnitev vstopa določeni osebi oz. za odpoved prebivanja osebi, ki je npr. na podlagi vstopnega vizuma v Slovenijo že prišla. Tako bi bil tujec lahko na meji kljub vstopnemu vizumu zavrnjen ali pa bi mu bilo odpovedano prebivanje takoj po vstopu zaradi razloga, ki ga v 10. členu ZTuj ni, je pa v 23. členu tega zakona ali 22. členu ZNDM (npr. iz razlogov javnega reda). Res je težko utemeljevati smiselnost izdaje vizuma, če je imetnik vizuma lahko na podlagi drugega predpisa kljub temu na meji zavrnjen ali mu je po vstopu odpovedano prebivanje na podlagi drugih določb ZTuj, ki niso usklajene z določbami o razlogih za odklonitev izdaje vizuma. Ti razlogi so v 10. členu našteti taksativno. Ne v tem členu ne v kaki drugi določbi ni videti podlage za diskrecijsko odločanje. Ureditev izdajanja vizumov v veljavnih predpisih očitno ni povsem ustrezna.

Pričakujemo, da bodo ta in druga vprašanja ustrezno rešena z novim ZTuj, ki je tudi že pripravljen kot delovni osnutek.

- Pobudnica se je na varuha obrnila zaradi težav pri izpolnjevanju pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje zase in mladoletno hčerko. Leta 1990 se je poročila s slovenskim državljanom. Od tedaj je živela v Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma delovnega vizuma, kar ji je urejal sedaj že bivši mož. Zaradi moževega ravnanja pri urejanju oziroma podaljševanju dovoljenja za začasno prebivanje je prišlo do prekinitve prebivanja, in sicer v letu 1992 za pet dni, v letu 1996 pa za štiri dni. Upoštevaje dejstvo, da si je pobudnica v Sloveniji ustvarila družino, da z matično državo praktično nima nobene zveze, da se je v Sloveniji zaposlila, da se hčerka tukaj šola in da gre dejansko za zelo kratko prekinitev, do katere je prišlo zaradi moževega ravnanja, brez volje pobudnice, smo ministrstvu predlagali, naj zadevo skrbno proučijo in pri odločitvi upoštevajo vse okoliščine primera.

Ministrstvo predloga ni upoštevalo. V upravnem postopku za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca je izdalo negativno odločbo, ker prosilka ni izpolnjevala pogoja osemletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.

O zadevi bo na pritožbo pobudnice odločala Vlada.
 

2.5.3. Problematika začasnih beguncev

V lanskem poročilu smo podrobneje obravnavali položaj začasnih beguncev iz Bosne in Hercegovine, zlasti tistih, ki niso pridobili začasnega zatočišča (str. 103-107). Glede slednjih velja povedati, da se njihovo število v enoti Prehodnega doma za tujce v Hrastniku skoraj ni spremenilo, o številu in usodi drugih, ki si niso mogli kako drugače urediti statusa v Sloveniji, pa nismo dobili podatkov. Sicer pa glede urejanja začasnega zatočišča v skladu s spremenjeno uredbo o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Republike BiH nismo prejeli nobenih pobud, iz česar sklepamo, da je potekalo brez večjih težav.

Pri urejanju položaja začasnih beguncev na podlagi predpisov o začasnem zatočišču se je njihovo število bistveno zmanjšalo, zato je Urad za priseljevanje in begunce v letu 1998 izpraznil begunske centre na Šmartinski cesti v Ljubljani, v Škofji Loki in v Vidoncih (zadnji je bil nato zaradi novih potreb, o katerih pišemo v nadaljevanju, spremenjen v enoto Prehodnega doma za tujce). V zvezi z opustitvijo centra na Šmartinski cesti se je več pobudnic obrnilo na varuha za posredovanje, da se jim ne bi bilo treba seliti iz Ljubljane. Kot razlog so navajale zdravstvene težave, šolanje otrok in podobno. V stikih z Uradom za priseljevanje in begunce so bili vsi primeri ustrezno rešeni.

V drugi polovici minulega leta je naglo in vztrajno naraščalo število ilegalnih prihodov tujcev v Slovenijo. K temu so največ pripomogli državljani ZRJ s Kosova zaradi znanih razmer v tej pokrajini. Čeprav te razmere ustrezajo opisu iz 2. člena Zakona o začasnem zatočišču, Vlada RS ni sprejela sklepa, da se beguncem s tega območja zagotovi začasno zatočišče. So pa te razmere upoštevali nekateri sodniki za prekrške, ki so postopek zaradi ilegalnega prihoda v Slovenijo zoper posamezne obdolžence ustavljali, ker je bil prekršek po njihovih ugotovitvah storjen v skrajni sili. Ker se begunci s Kosova obravnavajo enako kot drugi tujci, ki prestopijo mejo zunaj mest, ki so za to določena, ali brez ustreznih listin, se je izredno povečalo število tujcev, nastanjenih v Prehodnem domu za tujce. Ta je bil prisiljen širiti svoje prostorske zmogljivosti z organiziranjem zunanjih enot najprej v Vidoncih, potem pa v prostorih opuščene vojašnice Veliki Otok pri Postojni. V zadnjem primeru je naletel na odpor okoliškega prebivalstva. Zadevni postopki še niso končani.
 

2.5.4. Denacionalizacija

V letu 1998 je nekatera vprašanja, glede katerih so se na varuha obračali številni pobudniki, razrešil Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 65/98). Zakon je bil sicer delno razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-326/98 z dne 14. oktobra 1998, vendar ne glede teh vprašanj. Zakon je priznal status stranke v postopku denacionalizacije tistim pravnim in fizičnim osebam, ki so do uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (ZDen) vlagale v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v denacionalizacijskem postopku odloča o njihovih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Z ureditvijo, da se v primerih, ko zemljiškoknjižno stanje parcel v kompleksu kmetijskih zemljišč ni usklajeno s stanjem v naravi, vzpostavi v korist upravičenca lastninska oz. solastninska pravica na teh parcelah, je zakon omogočil nadaljevanje postopkov za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, ležečih v kompleksih. Z določitvijo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot zavezanca je odprta možnost vračanja kmetijskih zemljišč v obliki nadomestnih zemljišč.

Na podlagi prejetih pobud ugotavljamo, da tudi v letu 1998 ni prišlo do premika v smeri hitrejšega reševanja denacionalizacijskih zahtevkov. Zaradi kadrovskih in drugih razmer pri posameznih prvostopenjskih in drugostopenjskih organih, dolgotrajnega odločanja o predhodnih vprašanjih in pravnih sredstvih, ravnanja udeležencev v postopku, seveda pa tudi zapletenosti in iz drugih razlogov se premnogi postopki vlečejo po polževo in o zahtevkih odloča daleč zunaj vsakega razumnega roka. Marsikateri postopek bi lahko tekel bistveno hitreje, če bi se upravni organi v večji meri posluževali ustne obravnave kot “koncentrata” ugotovitvenega postopka, namesto da posebej zbirajo razne listine, izjave volje itn. (neredko celo brez določanja rokov) ter pri tem strankam omogočajo, da v skladu s svojimi interesi krojijo njegov potek. Tako ni čudno, da upravičenci dobivajo vtis, da gre za namerno zavlačevanje postopkov. V enem od obravnavanih primerov je pobudnik zaradi (po njegovem) neutemeljenega pritoževanja Slovenskega odškodninskega sklada in ravnanja drugostopenjskega organa že vložil odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo.

Ponovno moramo poudariti, da so stranke pri prekoračevanju zakonskih rokov za odločanje upravnih organov nemočne. Če se poslužijo pravnih sredstev, ki jih ZUP in zakon o upravnem sporu predvidevata za primere t. i. molka organa, ne drugostopenjski upravni organi ne upravno sodišče ne uporabijo možnosti, da bi sami odločili o zadevi, organ, za katerega molk gre, pa se izgovarja na postopek pri instančnem organu. Res smo v zvezi s tem oz. sploh z vlogami za pospešitev postopkov na prvi stopnji v letu 1998 opazili nekaj več poskusov ministrstev (MKGP, MOP, MNZ kot organ, pristojen za upravno nadzorstvo), da bi postopke premaknili z naročili prvostopenjskim organom, določitvijo (naknadnih) rokov itn., vendar pri tem niso bili uspešni. Kolikor vemo, se kljub temu niso poslužili ukrepov, ki jih predvideva zakon o upravi in vključuje tudi ugotavljanje odgovornosti. Značilen je primer dopisovanja med MOP in MNZ o tem, kateri organ naj bi ukrepal.

- Naj za ilustracijo navedemo primer zavlačevanja denacionalizacijskega postopka zaradi dolgotrajnega reševanja predhodnega vprašanja - ugotovitev državljanstva denacionalizacijskega upravičenca. V posebnem ugotovitvenem postopku je bilo 22. marca 1993 z odločbo takratne občine Celje ugotovljeno, da se je upravičenec v času podržavljenja premoženja štel za jugoslovanskega državljana. Dne 17. julija 1997 pa je Upravna enota Celje izdala sklep o obnovi ugotovitvenega postopka. Razlog naj bi bili novi dokazi, ki pa v sklepu niso navedeni. Zoper sklep se je pobudnica pritožila, o pritožbi pa v času naših poizvedb na Ministrstvu za notranje zadeve, to je po enem letu, še ni bilo odločeno. Pojasnili so, da prejete pritožbe rešujejo glede na vrstni red prispetja in da bo zadevna pritožba predvidoma prišla na vrsto čez pol leta.

Ministrstvo smo opozorili na (dvomesečni) rok za odločitev, ki ga določa 247. člen ZUP. Sporočili smo jim mnenje, da še tako objektivni razlogi za prekoračevanje zakonskega roka ne bi smeli otopiti zavedanja, da gre za kršitev zakona, ter prizadevanj, da se stanje popravi, še zlasti pa, da se v danih razmerah čim bolj zmanjša skupni čas prekoračevanja roka.

Podvomili smo, da je v tem pogledu reševanje pritožb po času prispelosti optimalen kriterij. Ne glede na težave pri določanju in pravičnem izvajanju drugačnih kriterijev bi npr. sprotno reševanje pritožb v preprostih zadevah lahko bistveno zmanjšalo število primerov, v katerih je prekoračen zakonski rok za odločitev, po drugi strani pa se trajanje prekoračitve pri preostalih ne bi bistveno podaljšalo. Težko se je tudi strinjati z neupoštevanjem narave oz. vseh okoliščin zadeve, v kateri je vložena pritožba. Če izberemo hipotetičen primer: ni enako nujna dokončna odločitev o ugotovitvi državljanstva za osebo, ki bi glede tega samo rada "prišla na čisto", kot za osebo, pri kateri so od ugotovitve državljanstva neposredno odvisne druge pravice, ki jih že uveljavlja.

Poudarili smo, da gre v konkretnem primeru za preprosto zadevo, saj se odloča le o dovoljenosti obnove postopka in se torej v vsebinsko odločanje o zadevi ni treba spuščati. Na prvi pogled je videti, da v sklepu o obnovi postopka sploh niso navedena nova dejstva oz. novi dokazi, ki naj bi utemeljevali obnovo, temveč je kot utemeljitev zapisano samo zakonsko besedilo. Od ugotovitve državljanstva je odvisna usoda denacionalizacijskega postopka, ki teče že vrsto let.
Ministrstvo je v svojem odgovoru navedlo razloge, zaradi katerih ne morejo reševati pritožb v zakonskem roku, in zagotovilo, da bo naše pobude in opozorila v okviru objektivnih možnosti upoštevalo.

- Že v poročilu o delu v letu 1997 smo povedali, da je eden pogostih vzrokov za zastoj v postopkih denacionalizacije čakanje, da se zavezanec za vrnitev opredeli glede denacionalizacijskega zahtevka. V eni od obravnavanih pobud je zastoj v postopku povzročilo dejstvo, da je Upravna enota Maribor sledila “napotilu” Slovenskega odškodninskega sklada in sredi leta 1997 pozvala najemnika prostorov, ki so predmet denacionalizacijskega zahtevka, to je Vlado Republike Slovenije - Servis skupnih služb, da se opredeli do denacionalizacijskega zahtevka. Po več kot pol leta je šele prvič urgirala za odgovor, postopek pa se je nadaljeval šele konec leta 1998.

Upravno enoto smo opozorili, da ZUP določa, da organ vodi upravni postopek in odloča samostojno v mejah pravic, ki mu jih dajejo zakon ter drugi predpisi. Pooblaščena uradna oseba organa, ki je pristojen za postopek, samostojno ugotavlja dejstva in okoliščine in na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise v konkretnih primerih. Zato ni sprejemljivo, da upravni organ v svojem dopisu navaja, da ga je ena izmed strank napotila, katere izjave mora v postopku še pridobiti. Stranka lahko predlaga ugotovitev dejstev, pridobitev dokazov ali kakšno drugo dejanje v postopku do izdaje odločbe, vendar upravni organ na tak predlog ni vezan. V njegovi lastni presoji je, ali bo v skladu z načelom (ugotavljanja) materialne resnice posamezno dejstvo ali okoliščino ugotovil in predlog upošteval ali ne.

Glede na položaj stranke po ZUP je upravni organ zavezan pozvati zavezanca, da se opredeli glede zahtevka za denacionalizacijo. Vendar pa izjava zavezanca ni okoliščina, brez katere upravni organ ne bi mogel odločiti. Ni ovir, da se postopek nadaljuje v primeru, ko zavezanec v postavljenem oz. v razumnem roku ne odgovori na vabilo upravnega organa, da se opredeli do zahtevka. Res mora upravni organ dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo; vendar pa je to le možnost, ki se je stranka po svoji odločitvi posluži ali pa ne, nikakor pa je ne more uporabiti kot sredstvo za zavlačevanje postopka. Stališča zavezanca ne moremo šteti za dejstvo ali okoliščino, brez katere upravni organ ne more odločiti. Oblika, v kateri se bo odvzeto premoženje vračalo, se ugotavlja glede na določila ZDen.

Upravna enota je odgovorila, da bodo postopek nadaljevali prednostno, v skladu z materialnimi in postopkovnimi predpisi, ki urejajo denacionalizacijo, ter da bodo pri tem upoštevali naše pripombe.

Vrnitev zaplenjenega premoženja

Državni zbor je januarja 1998 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Zakon v 145. členu ureja pravico obsojenca oziroma njegovih dedičev do vrnitve zaplenjenega premoženja, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena.

V 145a. členu zakon posebej ureja vrnitev premoženja, ki je bilo zaplenjeno v kazenskih postopkih, pravnomočno končanih do 31. decembra 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev. Tako določa, da se glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen. Takšna ureditev dopušča, da se tudi zaplenjeno premoženje vrača v naravi, če je to iz dejanskih in pravnih razlogov mogoče. Ko vračilo v naravi ni mogoče, je predvidena odškodnina.Ta se priznava v različnih oblikah, in to kot vzpostavitev lastninskega deleža, v delnicah Republike Slovenije ali v obveznicah, izdanih za plačilo odškodnine, izjemoma pa tudi v denarju (upravičencu, ki je po kriterijih socialnega varstva slabšega premoženjskega stanja). Ministrstvo za finance ne razpolaga z delnicami v lasti Republike Slovenije, ki bi bile namenjene za plačilo odškodnine na podlagi 145. člena ZIKS, zato so pristojna ministrstva skladno z odločbo Ustavnega sodišča sicer začela pripravljati poseben zakon o izdaji obveznic. Nosilec za pripravo zakona je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, ki je predlog zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnin po 145. členu ZIKS sicer pripravilo in ga posredovalo v obravnavo pristojnim odborom vlade, ki pa so obravnavo zaradi medresorske neusklajenosti zavrnili.

Navedeno problematiko je obravnavalo tudi Ustavno sodišče, saj je več upravičencev vložilo pobudo za oceno ustavnosti določb ZIKS. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in odločilo, da določba 145b. člena ni v skladu z Ustavo, če ne določa roka, v katerem mora biti izdan poseben zakon o izdaji obveznic. Prav tako ni v skladu z ustavo 3. člen navedenega zakona, če ne določa, da imajo neupravičeno obsojeni ali njihovi dediči, ki so začeli postopke za vrnitev premoženja oziroma za plačilo odškodnine pred njegovo uveljavitvijo, pravico do povrnitve stroškov postopka tudi za del zahtevka, s katerim ne glede na določbo 3. člena zakona ne bodo uspeli. Za odpravo teh neskladij je Ustavno sodišče določilo šestmesečni rok od dneva objave odločbe v Uradnem listu. Rok je potekel 7. februarja 1999, neskladja pa niso bila odpravljena. Ponovno lahko ugotovimo le, da se odločbe Ustavnega sodišča ne izvajajo, posledice tega pa gredo večinoma v breme posameznika.
 

2.5.5. Davki in carine

Iz povečanega pripada pobud v letu 1998 izhaja, da so razlogi zanje še vedno predvsem dolgotrajni pritožbeni postopki, visoke zamudne obresti, ki se pripisujejo davčnemu dolgu zavezancev, problemi, ki se davčnim zavezancem pojavljajo pri uvedeni prisilni izterjavi davčnega dolga, togost davčnih organov pri obravnavanju neporavnanih davčnih obveznosti in nepreglednost kriterijev za odpis davčnega dolga zavezanca.

Nekateri problemi, na katere smo opozarjali v preteklih letih, pa so bili v letu 1998 odpravljeni s spremembo davčne zakonodaje. Tako so npr. po spremembi zakona o davčnem postopku v postopku prisilne izterjave davčnega dolga izvzeta iz izvršbe tudi sredstva na žiro računu dolžnika - podjetnika posameznika do višine enomesečnih zajamčenih plač, ki jih zavezanec obračuna za zaposlene delavce, in višini njegove mesečne najnižje zavarovalne osnove (15. točka prvega odstavka 49. člena Zakona o davčnem postopku).

Skupna uporaba avtomobila, kupljenega z olajšavami za invalide

Pobudnik je kot invalid kupil osebni avtomobil in bil pri tem oproščen plačila carine in prometnega davka. Za vožnjo avtomobila je pooblaščen njegov zet. Kmalu po nakupu vozila je zbolela tudi pobudnikova žena in postala 100-odstotni invalid. V letu 1998 se je pobudniku rodil tudi vnuk z Downovim sindromom ali trisomijo 21. Na carinarnici je bilo pobudniku pojasnjeno, da uvoženi avtomobil lahko uporablja pobudnik le zase in ga ne sme uporabljati tudi za prevoze žene in vnuka, čeprav sta po njegovih trditvah prav tako upravičena do nakupa osebnega avtomobila s posebnimi davčnimi in carinskimi oprostitvami.

V dopisu MF smo opozorili, da se v praksi pojavljajo tudi življenjske situacije, v katerih je lahko več ožjih družinskih članov, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, upravičenih do nakupa osebnega avtomobila s carinskimi oprostitvami in oprostitvami prometnega davka, ki veljajo za nekatere skupine invalidov. Če je bil namen zakonodajalca, da tem skupinam invalidov olajša nakup osebnega avtomobila zaradi njihovih težav pri gibanju, ni videti zadržka, da v ožji družini uporabljajo tako kupljeni osebni avtomobil vsi člani, ki izpolnjujejo pogoje, da bi sami kupili avtomobil z oprostitvijo prometnega davka oziroma carine. Seveda bi tudi v takem primeru morala biti vsa relevantna dejstva ustrezno ugotovljena in potrjena.

Če so držale navedbe našega pobudnika, je bila v njegovem primeru oprostitev uveljavljena samo enkrat namesto trikrat, kot bi lahko bila. Ker npr. družina nima sredstev za nakup in vzdrževanje več avtomobilov, najbrž ne bi smeli biti upravičenci prikrajšani za pomoč pri gibanju, ki jo zagotavlja avtomobil. Določba, da je z oprostitvijo prometnega davka oziroma carine kupljeni avtomobil lahko uporabljen izključno za osebni prevoz upravičenca, pa ob smiselni razlagi sploh ne bi bila kršena.

Ministrstvo za finance smo pozvali, naj proučijo možnosti za razlago oziroma prilagoditev sedanje zakonske ureditve, ki se nanaša na nakup osebnega avtomobila s posebnimi olajšavami za invalide, da bi omogočili invalidom, ki so ožji družinski člani in živijo v skupnem gospodinjstvu, skupno uporabo enega osebnega vozila, ki je kupljeno s posebnimi olajšavami za invalide.

Ministrstvo za finance je sprejelo naše stališče do obravnavanega primera in navedlo, da žena in vnuk pobudnika lahko uporabljata osebni avtomobil, ki je bil uvožen z oprostitvijo plačila dajatev, če izpolnjujeta pogoje, predvidene v Zakonu o prometnem davku in uredbi o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Ur. l. RS, št. 56/95, 72/95, 33/96 in 61/97) in pridobita potrebne listine. Pri tem ugotavljajo, da taka skupna uporaba sicer ni predvidena v zakonu ter da do sedaj niso bili seznanjeni s podobnim primerom. Predlagajo, da se po pridobitvi potrebnih dokazil o invalidnosti žene in vnuka pobudnik zaradi izpeljave nadaljnjih formalnosti obrne neposredno na Carinsko upravo Republike Slovenije in na enoto MNZ, pri kateri je bilo uvoženo vozilo registrirano.

Uporaba dvojezičnega pečata na narodnostno mešanih območjih

Pobudnico je motila uporaba dvojezičnega pečata na odločbah Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota - Izpostava Murska Sobota v občini Beltinci, ki ne leži na narodnostno mešanem območju.

Davčni urad Murska Sobota v svojem odgovoru pojasnjuje, da ima po zakonu o pečatih državnih organov v Republiki Sloveniji pečat državnega organa na narodnostno mešanem območju ime tega organa tudi v jeziku narodnosti. Če je sedež državnega organa na narodnostno mešanem območju, je pečat tega organa v obeh jezikih. Glede na te določbe so bile na območju Davčnega urada Murska Sobota, Izpostave Murska Sobota, izdane odmerne odločbe za dohodnino za leto 1996 vsem zavezancem z dvojezičnim pečatom. Na območju Davčnega urada Murska Sobota so tri občine, v katerih živijo pripadniki madžarske narodne skupnosti. Ob reorganizaciji lokalne samouprave je namreč prišlo do primerov, ko se na območju enega davčnega urada nahaja več občin, od katerih nekatere ležijo na narodnostno mešanem območju, druge pa ne. Do takega primera je prišlo tudi v primeru občine Beltinci, ki spada pod Davčni urad Murska Sobota.

Davčni urad Murska Sobota bo v prihodnje zadostil določilom zakona o pečatih državnih organov v RS s tem, da bo dvojezični pečat uporabljal le na odločbah za davčne zavezance na območjih, kjer živi tudi avtohtona madžarska narodna skupnost in za katere občinski statuti opredeljujejo enakopravno uporabo obeh jezikov. Ne gre namreč spregledati, da je bil zakon o pečatih sprejet pred reformo lokalne samouprave, po kateri se območja občin ne pokrivajo več z območji državnih (in med njimi tudi davčnih) organov.

Prisilna izterjava davčnega dolga

Pobudniki se vse pogosteje obračajo na varuha zaradi problemov v zvezi s prisilno izterjavo davčnega dolga. Po vpogledu v nekatere sklepe o prisilni izterjavi davčnega dolga smo ugotovili, da ti mnogokrat ne vsebujejo vseh zakonsko predpisanih sestavin, predvsem navedbe izvršilnega naslova z datumom izvršljivosti. Po pritožbi davčnega zavezanca Glavni davčni urad praviloma razveljavi formalno nepopolni sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga. Pri obravnavi ene od pobud smo naleteli na primer, ko je Izpostava Davčnega urada Kranj v Škofji Loki davčnemu zavezancu po izdaji sklepa o prisilni izterjavi davčnega dolga ta dolg v celoti izterjala. Po razveljavitvi sklepa zaradi formalnih pomanjkljivosti ni izdala novega sklepa o prisilni izterjavi, izdala pa je sklep o ustavitvi postopka prisilne izterjave z utemeljitvijo, da je davčni dolg že poplačan. V navedenem primeru pa bi po našem mnenju moral prvostopenjski organ najprej izdati formalno popoln sklep o prisilni izterjavi in tako zopet vzpostaviti pravno podlago za prisilno izterjavo davčnega dolga, ki je z razveljavitvijo prvotno izdanega sklepa odpadla.

V drugem primeru pa je Davčni urad Ljubljana - Izpostava Ljubljana Bežigrad najprej izdala sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga z rubežem premičnega premoženja, iz katerega je bilo razvidno, da obveznosti davčnega zavezanca izvirajo iz naslova davkov in prispevkov iz dejavnosti ter prometnega davka. Tri mesece po izdaji prvega sklepa pa je prvostopenjski davčni organ izdal še en sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga iz premičnega premoženja davčnega zavezanca, ki je vseboval znesek davčnega dolga, ki je bil podoben znesku, ki ga je vseboval že prvi sklep o prisilni izterjavi in se je nanašal na dolg iz naslova neplačanega prometnega davka. Oba sklepa sta bila pomanjkljiva, saj iz njih ni bil razviden izvršilni naslov, kot to zahteva 43. člen ZDavP.

Prvostopenjski davčni organ in Glavni urad smo opozorili na nepravilnosti in ju pozvali, naj jih odpravita. Po našem posredovanju je Davčni urad Ljubljana - Izpostava Ljubljana-Bežigrad ustavila izvršbo in opravila osebni pogovor z davčnim zavezancem, na podlagi katerega je uskladila knjigovodsko stanje davčnega dolga. Izpostava je sporočila, da bodo na tej podlagi izdani novi upravni akti. Pozneje nas je Glavni urad obvestil, da je Izpostava vlogo zavezanca ugodno rešila.

Napoved dohodnine

Davčni urad Ljubljana, Izpostava Ljubljana Bežigrad je podala predlog sodniku za prekrške, ker naj bi naša pobudnica opustila dolžnost vložitve napovedi za odmero dohodnine za leti 1995 in 1996. Njena dolžnost naj bi po podatkih davčnega organa izvirala iz dejstva, da naj bi ji gospodarska družba iz Maribora v letih 1995 in 1996 nakazala določene dohodke. Pobudnica je zatrjevala, da v navedeni družbi ni bila nikoli redno ali pogodbeno zaposlena, da je že od leta 1984 upokojena, od leta 1991 pa zaradi starosti in bolezni ni sposobna za nobeno delo.

Po našem posredovanju nas je Davčni urad Ljubljana obvestil, da so prizadeto pozvali, naj podpiše izjavo, da podatki o prejetih dohodkih niso resnični, kar je tudi storila. Na podlagi te izjave so pri navedeni gospodarski družbi preverili podatke glede izplačanih dohodkov. Ugotovljeno je bilo, da jim je družba posredovala napačne osebne podatke pogodbeno zaposlene delavke, ki ima zelo podobno EMŠO kot prizadeta. Na podlagi ugotovljenega je Izpostava o napaki takoj obvestila sodnika za prekrške.

Nikoli vrnjeno zaseženo osebno vozilo

Maja 1992 so policisti pobudniku zasegli osebni avtomobil zaradi suma, da je vozilo ukradeno. Kazenski postopek zoper pobudnika je bil končan, ker je državni tožilec umaknil obtožbo. V kazenskem postopku o vrnitvi zaseženega avtomobila ni bilo odločeno.

Zaradi suma, da je bil pripeljan v Slovenijo brez plačila ustreznih carinskih dajatev, je Uprava za notranje zadeve Ljubljana zaseženi avtomobil marca 1995 izročila v nadaljnji postopek Carinarnici Ljubljana. Čeprav je pobudnik zatrjeval, da je lastnik zaseženega vozila, ter zahteval njegovo vrnitev, pa je Carinarnica Ljubljana štela, da gre za zapuščeno vozilo. Avtomobil je bil oktobra 1996 tako prodan na javni licitaciji za 901.000,00 tolarjev kupnine, ki je bila nakazana v proračun.

Osebno vozilo, zaseženo pobudniku, je bilo prodano proti njegovi volji, ne da bi kateri od vpletenih državnih organov o pravilnosti in zakonitosti zasega avtomobila pobudniku izdal kakršnokoli odločbo v sodnem ali upravnem postopku. Zoper pobudnika v zvezi z zaseženim avtomobilom ni bil izpeljan noben pravni postopek, in to ne na kazenskopravnem in ne na carinskopravnem področju. Ker nobeden od vpletenih državnih organov o tem ni izdal odločbe, je pobudniku kršena tudi pravica do pravnega sredstva. Ker odločbe ni, tudi ni možnosti, da bi pobudnik uveljavil ustavno pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva v zavarovanje pravice, o kateri zatrjuje, da mu je kršena, ker mu ni bilo vrnjeno zaseženo vozilo.

Naše tozadevno posredovanje pri Carinski upravi Republike Slovenije ni bilo uspešno, češ da izdaja odločbe za prodajo zapuščenih vozil ni predpisana. Hkrati pa se je carinska uprava sklicevala na to, da pobudnik na naslovu svojega začasnega bivališča ni bil dosegljiv, da bi se lahko ugotovilo, ali gre res za zapuščeno vozilo. Sicer pa dodaja, da lahko pobudnik uveljavlja sodno varstvo glede zatrjevane pravice do zaseženega avtomobila v odškodninski pravdi.
 

2.5.6. Okolje in prostor

Popravljanje nevarnih stavb

Ostrešje in fasada večje stavbe na Mestnem trgu v Ljubljani je v tako slabem stanju, da ogroža varnost ljudi in okolice. Lastniki se o obnovi niso mogli sporazumeti. Na prijavo enega od njih je inšpektor za graditev izdal odločbo, s katero je naložil lastnikom, da morajo nujna vzdrževalna dela izvesti do 30. junija 1997. V odločbi je zagroženo, da bo inšpektor za graditev odredil, da vzdrževalna dela izvede na stroške lastnikov Mestna občina Ljubljana, če jih zavezanci sami ne bi opravili v določenem roku. Ker lastniki očitno niso začeli, kaj šele izvršili naloženih del, je isti inšpektor 20. avgusta 1997 izdal sklep, v katerem je ugotovil, da je navedena odločba postala 1. julija 1997 izvršljiva, in dovolil njeno izvršbo. Odločil je, da bo obveznost zavezancev na njihove stroške izvedla Mestna občina Ljubljana. O datumu izvršbe bo Mestna občina zavezance obvestila naknadno. O stroških postopka v zvezi s to izvršbo bo zavezancem izdan poseben sklep.

V zvezi z inšpekcijskim postopkom, kot ga kažejo opisani akti, se nam je zastavila vrsta vprašanj. Z odločbo je bila obveznost, da opravijo vzdrževalna dela, naložena samo solastnikom stavbe. V skladu s 6. točko prvega odstavka 91. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO) je bilo napovedano, da bo izvedba vzdrževalnih del naložena Mestni občini Ljubljana, če jih zavezanci sami ne bodo opravili v določenem roku. S to odločbo torej Mestni občini Ljubljana še ni bila naložena nobena obveznost. To kaže tudi dejstvo, da odločba Mestni občini sploh ni bila vročena. Pri takem stanju stvari ni videti nobene podlage za izdajo sklepa, kakršen je opisani.

Sklep je izdan na podlagi 286. člena ZUP. Ta člen z obravnavanim postopkom nima nobene zveze, saj ureja položaj, ko je treba zavezanca prisiliti k izpolnitvi obveznosti z denarnimi kaznimi. Nedvomno pa je sklep mišljen kot akt v postopku izvršbe. Temeljni pogoj za izvršbo je izvršilni naslov, to je izvršljiv upravi akt. Takega akta pa v obravnavanem primeru ni, saj odločba dne 1. julija 1997 ni postala izvršljiva. S sklepom v postopku izvršbe pa se seveda ne more določati oz. nalagati "osnovna" obveznost, temveč samo izpolnitev obveznosti, določene v izvršljivem upravnem aktu, in način izvršbe.

Po 6. točki prvega odstavka 91. člena ZGO inšpektor za graditev z odločbo odredi lastniku objekta, da v določenem roku izvede vzdrževalna dela, če objekt ogroža varnost ljudi in okolice. Če lastnik v roku, ki je določen, del ne izvede, inšpektor odredi, da vzdrževalna dela na stroške lastnika izvede občina, na katere območju se objekt nahaja. Če ne bi bilo te posebne ureditve, bi v obravnavanem primeru odločba res lahko postala 1. julija 1997 izvršljiva, saj bi bila obveznost izvedbe vzdrževalnih del naložena samo lastnikom; če je ti v roku ne bi izpolnili, bi bil pač opravljen postopek izvršbe. Zakonodajalec pa je očitno presodil, da bi ta postopek lahko predolgo trajal in da bo bolj učinkovita pot, če se nevarnost za ljudi in okolico odvrne tako, da vzdrževalna dela izvede občina. Toda ta dela je treba občini odrediti, kar z odločbo še ni bilo storjeno, temveč samo napovedano za primer, če lastniki sami ne bi izvedli del v postavljenem roku. Inšpektor za graditev bi torej moral potem, ko je ugotovil, da lastniki niso izpolnili svoje obveznosti, izdati odločbo, s katero bi obveznost naložil Mestni občini Ljubljana, seveda na stroške lastnikov. Tudi v tej odločbi bi moral biti določen rok za izvedbo del (ne pa prepuščen sami občini), kar bi omogočilo, da se po potrebi opravi tudi prisilna izvršba.

Položaj po obravnavani posebni ureditvi je popolnoma drugačen kot položaj pri običajni nadomestni izvršbi po 285. členu ZUP. Pri slednji drugega (pravne osebe ali posameznika) ni mogoče prisiliti, da opravi zavezančevo obveznost; potreben je njegov prostovoljni pristanek. Po posebni ureditvi pa je "nadomestna" izvedba vzdrževalnih del prek pristojne občine zakonska obveznost, katere izpolnitev je po našem mnenju mogoče doseči tudi z izvršbo.

Svoje poglede smo sporočili Inšpektoratu za okolje in prostor. Ta se je z njimi strinjal. Inšpektor za graditev je 8. decembra 1998 izdal odločbo, da mora Mestna občina Ljubljana na stroške lastnikov v štirih mesecih opraviti nujna vzdrževalna dela na obravnavani stavbi.

Po stikih z organi Mestne občine Ljubljana domnevamo, da občine niso pripravljene na izvajanje svoje obveznosti po 6. točki prvega odstavka 91. člena ZGO, pri čemer mislimo na vprašanja od "iskanja" pristojnega organa do iskanja proračunskega vira za založitev sredstev za stroške nadomestne izvršbe. Realna je torej nevarnost, da bi navedena odločba ostala samo na papirju.

Čeprav vse kaže, da bo Mestna občina Ljubljana poskrbela za popravilo stavbe na Mestnem trgu in bo torej ta primer rešen, pa smo splošno problematiko izvajanja 6. točke prvega odstavka 91. člena ZGO še posebej obravnavali s predstavniki MOP ter Inšpektorata za okolje in prostor. Ugotovljeno je bilo, da občine nerade izvajajo tovrstne inšpekcijske odločbe, da pa je v zvezi z izvršbo odločb zoper občine več vprašanj, kar vse povzroča, da se navedena določba ne izvaja tako, kot je bilo predvideno. MOP bo proučilo možnosti, da se učinkovito izvajanje zagotovi z ustrezno spremembo ZGO.

- Kot primer pretirano učinkovitega izvajanja pa navajamo “popravljanje” stavbe na območju občine Sežana (zdaj Komen). Ker lastniki niso opravili nujnih vzdrževalnih del na stavbi, ki je bila nevarna za okolico, je bila ta obveznost z odločbo inšpektorja za graditev naložena občini. Občina je dela priglasila pri Upravni enoti Sežana, ki je o tem izdala odločbo. Inšpekcijska odločba je bila presplošna, ker je samo govorila o njunih vzdrževalnih delih, iz odločbe Upravne enote o dovolitvi izvedbe priglašenih del pa tudi niso dovolj natančno razvidna dela, ki jih je dovoljeno opraviti. Res se v odločbi omenja “odstranitev posameznih delov objekta, ki predstavlja nevarnost za mimoidoče”, vendar pa po našem mnenju ne v inšpekcijski odločbi in ne v odločbi Upravne enote ni bilo podlage za izvedbo vzdrževalnih del, do kakršne je v resnici prišlo: stavba je bila še pred dokončnostjo druge odločbe v celoti porušena.

Vlada se izogiba izvršitvi inšpekcijske odločbe

Pobudnici se je februarja 1997 v stanovanju, v upravljanju vzgojno-izobraževalnega zavoda, zrušil strop. Pristojni inšpektor za gradnjo je ugotovil, da je večstanovanjski objekt tako močno poškodovan, da pomeni nevarnost za življenje in zdravje ljudi, ki v njem bivajo, ter odredil sanacijo. V zadevi je inšpektor doslej izdal tri odločbe. S prvo, izdano 14. februarja 1997, je sanacijo naložil ministrstvu za šolstvo in šport. Po pritožbi ministrstva, ki je menilo, da ni lastnik objekta, je bila zadeva vrnjena inšpektoratu v dopolnitev postopka. Z naslednjo odločbo z dne 24. februarja 1998 je odredil, da mora Vlada Republike Slovenije kot lastnik stavbe izvesti nujna vzdrževalna dela. Po pritožbi vlade je bila odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek. V tretjem postopku je inšpektor preveril vso dokumentacijo in zakonodajo, ki ureja lastništvo tega objekta in ugotovil, da z objektom upravlja Vlada Republike Slovenije, ki izvršuje pravice in dolžnosti lastnika - Republike Slovenije kot ustanoviteljice vzgojno-izobraževalnega zavoda. Z odločbo z dne 8. septembra 1998, ki je izvršljiva, je vladi naložil, da izvede v odločbi navedena nujna vzdrževalna dela.

V zadevi smo večkrat urgirali tako pri ministrstvu za šolstvo in šport kot pri Vladi Republike Slovenije za izvršitev inšpekcijskih odločb. Tudi sami smo preverjali utemeljenost ugovorov ministrstva za šolstvo in šport in Vlade RS, ki sta oporekala, da sta kot lastnika dolžna izvršiti inšpekcijske odločbe, in ugotovili, da na podlagi zakona in statuta zavoda izvršuje pravice in dolžnosti lastnika Vlada Republike Slovenije. Prejeli smo tudi informacijo, da je objekt v postopku denacionalizacije, ki pa ni končan.

Vladi smo predlagali, da izvrši odločbo inšpektorja za graditev. Menimo, da je neprimerno, da se vlada izvršitvi izogiba in posredno, z neizvršitvijo, prenaša obveznosti na občino, na območje katere sodi objekt. Inšpektor je namreč v odločbi navedel, da bo, če lastnik v določenem roku del ne bo izvedel, odredil, da vzdrževalna dela na stroške lastnika izvede občina.

V zadevi gre za primer, ko državni organ noče izvršiti odločbe drugega državnega organa, zaradi česar grozi lokalni skupnosti, da bo morala prevzeti sanacijo na račun države. Vsekakor gre za neodgovorno in neresno ravnanje državnih organov do pobudnice, ki že več let prebiva v objektu, ki je nevaren za življenje, do inšpektorata in tudi do varuha človekovih pravic. Na dopise in urgence, ki smo jih v času obravnave zadeve naslovili na generalnega sekretarja Vlade RS, namreč nismo prejeli nobenega odgovora.

Zazidava skupnega prostora v večstanovanjski hiši

Pobudnik je lastnik stanovanja v večstanovanjski hiši v Ljubljani. Lastnik sosednjega stanovanja je zazidal del hodnika pred svojim in pobudnikovim stanovanjem in s tem pobudniku močno otežkočil dostop, kar ga še toliko bolj moti, ker ima sina invalida. Za dela si je sosed pridobil odločbo Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja občine Ljubljana Vič - Rudnik, ki jo je ta kot stanovanjski organ izdal 12. junija 1985 na podlagi 68. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, ter potrdilo istega organa z dne 14. junija 1985 o priglasitvi del po 46. členu ZGO. Pobudnik v postopku ni sodeloval, zato je predlagal njegovo obnovo. Po dolgotrajnem postopku, ki je segel vse do Vrhovnega sodišča, je bila obnova postopka glede odločbe z dne 12. junija 1985 pravnomočno dovoljena. Temeljno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 20. avgusta 1991 ugotovilo, da so se z zazidavo hodnika znatno poslabšali pogoji bivanja za našega pobudnika, in je razveljavilo soglasje hišnega sveta za navedeno preureditev hodnika. Na teh podlagah je Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine Ljubljana Vič - Rudnik po obnovljenem postopku razveljavil odločbo z dne 12. junija 1985 in zavrnil sosedovo zahtevo za preureditev dela hodnika. Tudi to odločbo je dokončno potrdilo Vrhovno sodišče.

S tem, da je bila odločba z dne 12. junija 1985 razveljavljena, je odpadla pravna podlaga za izdajo potrdila z dne 14. junija 1985. Potrdilo pa formalno ni bilo odpravljeno (najbrž zato, ker glede potrdila niso mogoča izredna pravna sredstva, kot so predvidena za odločbo). Iz dokumentacije ni zaslediti nobenih prizadevanj, da bi občina poskušala najti način, ki bi ustavil učinkovanje potrdila, in tudi ni poskusila predočiti urbanistični inšpekciji celotnega položaja. Zato je urbanistični inšpektor sicer najprej izdal odločbo, da mora sosed odstraniti predelno steno v hodniku, ko pa je bila ta odločba po sosedovi pritožbi na drugi stopnji odpravljena, je inšpektor ustavil postopek, pri čemer se je oprl na izdano potrdilo o priglasitvi del.

Iz vsega navedenega je mogoče ugotoviti:

• da so se s sporno pregraditvijo hodnika, ki je bila opravljena v nasprotju z 68. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih, znatno poslabšali pogoji bivanja za pobudnika, vendar je gradnja po predpisih o graditvi objektov formalno krita z aktom nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik,
• da je bilo formalno pokritje ustvarjeno zaradi tega, ker pobudniku ni bila že od vsega začetka omogočena udeležba v postopku,
• da so zadevne akte izdali organi občine Ljubljana Vič - Rudnik v izvajanju državnih pristojnosti - v tem pogledu je pravni naslednik občine država oziroma Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič - Rudnik,
• da je v primeru, če ne bo rešitve položaja v upravni sferi, mogoče pričakovati zapletene in dolgotrajne sodne postopke v zvezi s sporno gradnjo.

Glede na opisane okoliščine smo Izpostavi Vič - Rudnik posredovali mnenje, da bi bilo primerno, če bi poskusila najti sporazumno rešitev, pri kateri bi poleg našega pobudnika in soseda moral sodelovati tudi državni pravobranilec.

Izpostava Vič - Rudnik doslej še ni odgovorila na naše mnenje, izdala pa je sklep z dne 6. novembra 1998, da se zavrže pobudnikova zahteva za odstranitev gradbenih elementov, ki tvorijo preureditev dela hodnika. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da Izpostava ni stvarno pristojna za reševanje tega zahtevka, ni pa nedvomno ugotovljeno, kateri upravni organ bi bil pristojen. V obrazložitvi je navedeno tudi zelo dvomljivo stališče, da upravne enote niso prevzele odgovornosti za morebitne civilnopravne učinke delovanja prejšnjih občinskih upravnih organov.

Upoštevanje odločbe, ki ni bila izdana

Soseda naše pobudnice je v začetku leta 1998 pri UE Murska Sobota priglasila dodatna dela na garaži; ta je zaradi dejavnosti, ki se je v njej izvajala, pobudnico že sicer zelo motila. V upravni enoti je bila 23. marca 1998 pripravljena za izdajo odločba o dovolitvi priglašenih del. Tega dne pa se je pobudnica, ki sicer ni bila vključena v postopek, oglasila pri upravnem organu. Zaradi njenih pripomb in ugotovitev pri ogledu dejanskega položaja odločba ni bila podpisana in izdana. Overjen izvod odločbe pa je bil kljub temu poslan Inšpektoratu za okolje in prostor - Enota Murska Sobota. Investitorica je na to - po nekaterih navedbah na pobudo upravnega organa - 10. aprila 1998 umaknila svojo vlogo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del (ki pa so bila že izvedena, nekatera celo pred priglasitvijo). Upravna enota je 17. aprila 1998 izdala sklep o ustavitvi postopka.

Inšpektor za graditev je na prijavo pobudnice dne 29. aprila 1998 opravil ogled sporne gradnje. V zapisniku o ogledu je med ugotovitvami zapisano, da bo investitorki izdana odločba o odstranitvi izvedenih del. Ko pa je inšpektor preverjal izdana dovoljenja, ki jih prejema v vednost od UE Murska Sobota, je med njimi našel odločbo z dne 23. marca 1998. Glede na to ni izdal nobenega akta, ni pa preverjal, ali je navedena odločba pravnomočna. Zaradi ponovnih pritožb naše pobudnice si je inšpektor 15. oktobra 1998 še enkrat ogledal sporno gradnjo. V zapisniku je ugotovil, da je bil izdan sklep o ustavitvi postopka, ugotovil pa je tudi, da je v zapisniku o inšpekcijskem pregledu z dne 29. aprila 1998 navedeno, da se je gradnja pričela marca 1998 z dovoljenjem (v resnici je navedeno ravno nasprotno) in so se dela na objektu izvajala legalno. Ob nespremenjenem položaju je na podlagi še enega ogleda inšpektor za graditev dne 25. januarja 1999 izdal odločbo o odstranitvi izvedenih del.

Čeprav vse okoliščine v tej zadevi (še) niso dokončno raziskane, je očitno, da so bile v postopkih pri upravni enoti in pri inšpekciji storjene številne napake. Če držijo navedbe v dosedanjih odgovorih na naše poizvedbe, potem se odločbe pri upravni enoti očitno overjajo in razdeljujejo (ali vsaj pošiljajo inšpekcijam) prezgodaj, lahko celo pred podpisom. Če do podpisa ne pride, pa ni takojšnjega ustreznega ukrepanja, da bi se preprečilo učinkovanje neizdane odločbe, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru. Pri inšpekciji za okolje in prostor pa ni razumljivo, da kljub obveščenosti, da gre za gradbena dela, izvršena brez ustreznega dovoljenja, potrebuje več kot pol leta za ukrepanje.

Ureditev ceste

Čez dvorišče pobudnikove kmetije teče cesta. Zaradi vse gostejšega prometa je ta cesta postala nevarna. Pobudnikovo kmetijo ločuje na dva dela, zato je njihovo delo in gibanje ovirano. Župana občine Žalec je pobudnik večkrat opozoril na ureditev problema prometa in mu predlagal ukinitev te ceste v zameno za neko drugo zemljišče. Župan na njegov predlog ni nikoli jasno odgovoril. V pričakovanju odgovora se je večkrat obrnil nanj in ga prosil, da bi ga sprejel na pogovor. Župan se na njegove prošnje ni odzval. Pobudnik je imel občutek, da se mu izmika.

Njegove navedbe o neodzivanju župana so se izkazale za utemeljene. Župan tudi varuhu (v tej in nekaj drugih zadevah) ni odgovarjal na dopise. Menimo, da se župan mora odzivati na potrebe in želje občanov ter jim pojasniti, kakšne se možnosti za rešitev vprašanja, glede katerega se obračajo nanj. To stališče je župan po neposrednih stikih z Uradom varuha sprejel in nam zagotovil, da se bo pogovoril z vsemi zainteresiranimi.

Izvzetje ceste iz komasacije

Z odločbo Skupščine občine Ljutomer iz leta 1989 je bil uveden komasacijski postopek na območju Kozarica - Virje in vanj vključena tudi cesta Boreci - Grlava. Na tožbo okrog trideset komasacijskih udeležencev je Vrhovno sodišče v upravnem sporu v tem delu odločbo odpravilo (čeprav iz drugih razlogov, kot so jih uveljavljali tožniki). Sodba je bila upoštevana pri razdeljevanju zemljišč iz komasacijskega sklada, vendar pa je bila navedena cesta ob izvajanju komasacije prekopana in preorana. Naši pobudniki so bili zaradi obdelovanja svojih zemljišč in drugih voženj, ki so se jim s tem podaljšale, zaradi velikega prometa na cesti Ljutomer - Murska Sobota pa so bile tudi nevarne, zainteresirani, da se cesta ponovno usposobi. To pa se iz različnih razlogov ni zgodilo (zaradi regulacije potoka Kozarice ni mogoča obnova ceste v celoti po stari trasi, vprašanje financiranja, različna stališča občinskega sveta, krajevne skupnosti in prizadetih občanov itn.). Eden od njih je bil tudi, da bi bilo treba spremeniti planske oz. prostorske akte občine Ljutomer, za kar pa po navedbah pobudnikov ni bilo prave volje. Po našem posredovanju je bil ustrezni odlok sprejet na zadnji seji občinskega sveta Ljutomer pred razdelitvijo na občini Ljutomer in Križevci.

Izkoriščanje naravnega vira

Kadar gre za rabo ali izkoriščanje naravnega vira (vode), je na podlagi Zakona o varstvu okolja treba pridobiti koncesijo (21. člen) ali dovoljenje ministra (22. člen). Zakon ne določa pogojev in postopkov za pridobitev koncesije ali dovoljenja za izkoriščanje naravnega vira.

Pobudnica je februarja leta 1996 vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za uporabo vode za lastno preskrbo na Upravo RS za varstvo narave. O njeni vlogi ni bilo odločeno, saj upravni organ ni vedel, kako naj vlogo obravnava. Postopki za pridobitev koncesije ali dovoljenja so mirovali, ker so "tekle aktivnosti za izdelavo uradnega stališča o obvezni dokumentaciji, ki bi naj bila potrebna za odločanje v teh postopkih". Te aktivnosti so potekale vse do marca 1998, ko je minister za okolje in prostor izdal uradno stališče v obliki navodila. Navodilo je bilo posredovano upravnim enotam. Zahteve za pridobitev koncesije ali dovoljenja po tem navodilu so dokaj ostre, saj od prosilcev zahtevajo številna dokazila in zahtevno dokumentacijo. Med zahtevami za pridobitev posamezne vrste pravice na naravnem viru skorajda ni nobenih razlik.

Ustava v drugem odstavku 70. člena določa, da zakon določa pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva. Zakon o varstvu okolja je v tretjem odstavku 17. člena napovedal zakon, ki bo določil vrste naravnih virov, naravne vire, ki se štejejo za naravno bogastvo, ter varstvo in pogoje gospodarskega izkoriščanja naravnih virov. Niti ZVO niti kak drug predpis pa nima določil o tem, kaj je potrebno za pridobitev koncesije ali dovoljenja za izkoriščanje vodnega vira. Zato zainteresirani ne morejo pridobiti pravice za njihovo gospodarsko izkoriščanje. Tako stanje, ko niti zakon o varstvu okolja niti kak drug zakon ali na njihovi podlagi izdani podzakonski predpisi ne določajo pogojev in postopka za pridobitev koncesije za gospodarsko izkoriščanje naravnih virov, ni v skladu z ustavo. Reševanje teh vprašanj z navodilom ministra ni zakonito, saj za to ni ustavne in zakonske podlage.

Na navedena vprašanja smo opozorili ministra za okolje in prostor in mu predlagali, naj ugotovljeno pravno praznino odpravi. Predlagali smo mu, naj čimprej pripravi predpis, ki bo določal pogoje in postopke za pridobitev koncesije ali dovoljenja za izkoriščanje naravnega vira na podlagi 21. in 22. člena ZVO. Hkrati smo mu priporočili, da pri tem uveljavi razlikovanje med zahtevanimi pogoji glede na vrsto in obseg posamezne koncesije ali dovoljenja.

Poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja

Obravnavali smo pobudo o nezakonitem posegu v prostor, katerega investitorja sta bila načelnica upravne enote in njen mož. Na podlagi številnih listin, vpogleda v upravni spis pri upravni enoti in na inšpektoratu za okolje in prostor, pogovora pri načelnici upravne enote in ogleda mesta sporne gradnje smo prišli do sklepa, da investitorja za izvedeni poseg v prostor nista pridobila ustreznega dovoljenja. Prizidek k hiši sta pričela graditi na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del. Odločba se je glasila na dovolitev obnove garaže, opornega zidu in zamenjave tlakov na dvorišču. Stranka je odločbo prejela še istega dne, ko je zanjo zaprosila. Odločbo o priglasitvi je izdal upravni organ upravne enote, katere načelnica je bila investitorka.

Investitorja sta izvedla dela, ki so po velikosti, obsegu in vsebini presegla tista, ki jih je dovoljevala odločba. Na podlagi 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor bi morala investitorja po odločbi urbanističnega inšpektorja prizidek odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje. Kljub odločbi inšpektorja sta investitorja dela nadaljevala in sprožila postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja. Upravni organ je investitorjema izdal lokacijsko dovoljenje. V zadevi odločbe o priglasitvi del je bil sprožen postopek o obnovi postopka, zoper lokacijsko dovoljenje pa je bila vložena pritožba. Inšpekcijska odločba ni bila izvršena.

Čeprav nismo ugotovili neposredne povezave med omenjenimi nepravilnostmi in delom investitorke, ki je bila načelnica upravne enote, pa takšno ravnanje po naši oceni nedvomno posega v verodostojnost in ugled organa, ki mu načeluje. Ker je funkcija načelnika upravnih enot po Zakonu o upravi pravno-organizacijsko podrejena ministru, pristojnemu za upravo, smo z ugotovitvami seznanili tudi ministra za notranje zadeve, da bi v okviru svojih pooblastil odločil, ali so podani razlogi za ukrepanje na podlagi zakona o upravi.

Minister za notranje zadeve je sicer ocenil, da niso podani razlogi za razrešitev, vendar pa je bila načelnica kasneje razrešena na lastno željo.
 

2.5.7. Druge upravne zadeve

Nerazumljiva odločba organa druge stopnje

Pobudnik je v skladu z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) vložil zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in vseh pravic, ki izhajajo iz tega statusa. Z odločbo Upravne enote Kranj mu je bil priznan status žrtve vojnega nasilja - izgnanca ter pravica do upoštevanja časa izgnanstva in povratka kot podlage za priznanje pokojninske dobe. Upravni organ je zavrnil zahtevek za priznanje pravice do doživljenjske mesečne rente ter do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja ter določil, da bo o pravici do povrnitve vojne škode odločeno po posebnem zakonu.

Pobudnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil. MDDSZ je v revizijskem postopku odpravilo odločbo prve stopnje in odločilo, da se pobudniku prizna status žrtve vojnega nasilja - izgnanca ter pravica do upoštevanja časa izgnanstva do vrnitve v domovino kot podlage za priznanje pokojninske dobe - oboje za isto obdobje kot na prvi stopnji. Revizijski organ kljub odpravi prvostopenjske odločbe ni odločil ničesar glede drugih pravic. Iz obrazložitve odločbe revizijskega organa izhaja, da je razlog za odpravo odločbe v tem, da je bila prizadetemu s prvostopenjsko odločbo priznana tudi pravica do mesečne rente v pripadajočih mesečnih zneskih in pravica do plačila zdravstvenih storitev. Organ druge stopnje je torej odpravil odločbo zato, da bi popravil nepravilnost prve stopnje, ki je sploh ni bilo, o delu zahtevka pa ni odločil.

Ker se pobudnik z revizijsko odločbo ni strinjal, je - sledeč pravnemu pouku - skušal vložiti tožbo v upravnem sporu. Pravni pouk v revizijski odločbi je bil naslednji: "Ta odločba je v upravnem postopku dokončna in zoper njo ni dovoljena pritožba, mogoč pa je upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo pri Upravnem sodišču. Vrhovnem sodišču Republike Slovenije roku 30 dni od vročitve odločbe. Tožba se vloži pismeno ali da ustno na zapisnik pri navedenem sodišču, lahko pa se da na zapisnik pri kateremkoli sodišču. Tožbi v dveh izvodih je treba priložiti to odločbo v izvirniku ali prepisu."

Pri tem pravnem pouku se postavlja dvoje vprašanj. Najprej lahko ugotovimo, da je vanj vrinjeno Vrhovno sodišče Republike Slovenije. To je sicer v določenih primerih stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu na prvi stopnji, vendar konkretna odločba ni eden izmed njih. Še pomembnejša pa je razlika med določbami starega in novega zakona, ko gre za vlaganje tožbe na zapisnik. Ta se po 1. januarju 1998 namreč lahko vloži le pri pristojnem sodišču - torej pri krajevno pristojnem upravnem sodišču oz. Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, kadar je le-to v upravnem sporu pristojno za odločanje na prvi stopnji. V konkretnem primeru sodišče v Kranju tako utemeljeno ni hotelo sprejeti tožbe na zapisnik, prizadeti pa je na koncu zaradi neznanja zamudil rok za vložitev tožbe. Pri tem velja poudariti, da za stranko, ki je ravnala po napačnem napotilu, to ne more imeti nobenih škodljivih posledic in pristojni organ prepozno vloženega pravnega sredstva zaradi tega ne bi mogel zavreči.

Pobudnik je zaradi tega vložil zahtevo za obnovo postopka, ki jo je MDDSZ obravnavalo kot vlogo za spremembo pravnomočne odločbe na podlagi drugega odstavka 265. člena ZUP. Na podlagi navedenega izrednega pravnega sredstva je MDDSZ odločbo spremenilo tako, da je pobudniku priznalo tudi pravico do mesečne rente. Ker nova (spremenjena) odločba učinkuje samo za naprej, je bila pobudniku tudi pravica do doživljenjske mesečne rente priznana le od tedaj, ko je pobudnik podal zahtevo (21. oktobra 1998), ne pa od vložitve prvotne zahteve (15. januarja 1996), s katero je uveljavljal tudi pravico do doživljenjske mesečne rente. Zoper navedeno odločbo je pobudnik sprožil upravni spor.

Ministrstvo je svojo odločitev pojasnilo z novo interpretacijo 9. člena ZZVN, po kateri gre za dve pravici, ki si po pravni podlagi nista podobni, in sicer za pravico do invalidnine, ki je pobudniku priznana na podlagi ZVojI (in ki je bila pred novo interpretacijo ovira za priznanje pravice do doživljenjske mesečne rente), in pravico do doživljenjske mesečne rente po ZZVN. Glede vsebine pravnega pouka v prvi odločbi pa je MDDSZ pojasnilo, da je v besedilu zgolj pomotoma ostalo navedeno Vrhovno sodišče in bi stranka, če bi želela sprožiti upravni spor, to lahko storila. Tudi če bi vložila tožbo na Vrhovno sodišče in ne na Upravno sodišče, bi navedeno sodišče tožbo odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču.

Izrek revizijske odločbe s tem seveda ni pojasnjen. Glede pravnega pouka še vedno ostaja odprto vprašanje vložitve tožbe “na zapisnik pri kateremkoli sodišču”. Tudi glede dodatne vloge pobudnika - zahteve za spremembo pravnomočne odločbe po 265. členu ZUP bi ministrstvo lahko ravnalo drugače. V zadevi bo sicer odločilo Upravno sodišče, povedati pa velja, da bi ministrstvo lahko ( kar bi bilo verjetno bolj ustrezno) v skladu z 216. členom ZUP izdalo dopolnilno odločbo in odločilo o zahtevkih, ki v že izdani odločbi niso bili zajeti in bi organ o njih moral odločiti. V tem primeru je tudi pravni učinek odločbe ugodnejši za stranko, saj bi nova odločba (lahko) učinkovala za nazaj.

Vpis otroka v osnovno šolo

Pobudnik je zaprosil varuha človekovih pravic za pomoč, ker mu ni uspelo, da bi vpisal šoloobveznega sina v prvi razred osnovne šole v kraju, kjer ima sam prijavljeno stalno prebivališče in kjer dejansko prebiva z ženo in otroki, ki pa v tem kraju nimajo prijavljenega prebivališča.

Po Zakonu o osnovni šoli (Ur. l. RS, št. 12/96 in 33/97) imajo starši pravico vpisati otroka v javno osnovno šolo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva, šola v tem okolišu pa je dolžna na željo staršev otroka vpisati.

Pobudnik, ki je najemnik v občinskem stanovanju, je že poskušal, da bi mu občina dala soglasje k vlogi za stalno prebivališče za preostale člane družine, vendar mu tega še ni uspelo urediti, čeprav občina načelno ni proti.

Zaradi koristi otroka smo se o zadevi pogovorili najprej z občino. Občina je zadevo hitro proučila in dala soglasje k prijavi začasnega prebivališča za šoloobveznega sina. Povezali smo se s pristojnim Centrom za socialno delo in šolo, v katere okolišu je otrok dobil začasno prebivališče. Šolska svetovalna služba se je takoj odzvala; v dveh dneh je šola pripravila vse, kar je bilo potrebno za sprejem otroka v šolo.

Prijava stalnega prebivališča

O neurejeni meji s Hrvaško na območju UE Piran smo pisali že v poročilu o delu v letu 1997 (str. 122). Upravna enota Piran je konec leta 1997 zavrgla vlogo prebivalke zaselka Mlini za prijavo stalnega prebivališča. V obrazložitvi je bilo navedeno, da upravna enota ni pristojna za sprejem prijave stalnega prebivališča v zaselku Mlini, ki se nahaja južno od reke Dragonje, na spornem ozemlju med RS in Hrvaško. Ko so bile po zakonu o upravi organizirane upravne enote za območja tedanjih občin, občina Piran še ni zajemala spornih zaselkov Božini, Mlini, Škodelin in Škrile in tudi ni vodila registra stalnega prebivalstva za te zaselke. Šele z zakonom o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij je bilo določeno, da sporni zaselki spadajo v novo občino Piran, pozneje pa, da se določbe glede spornih zaselkov ne uporabljajo do določitve meje med RS in Hrvaško.

Po posredovanju pri MNZ smo dobili odgovor, da med predpisi o teritorialnem obsegu upravnih enot in predpisi o določitvi območij občin ni neskladnosti. Tako v območje UE Piran kot v območje občine Piran je vključeno naselje Sečovlje, ki obsega tudi območje Mlinov. Pri ugotavljanju pravnega in dejanskega stanja je MNZ sodelovalo z več drugimi državnimi organi. Ugotovili so, da veljavni zakon o občinah v 82. točki drugega člena nedosledno med imena naselij vnaša tudi druga imena. Določba 6. a člena sprememb in dopolnitev tega zakona izrecno uvaja pojem zaselkov, ki jih zakonodaja s področja geodezije ne pozna. V sodelovanju z Geodetsko upravo so ugotovili, da tudi ime Mlini sodi med t.i. ledinska imena. Ta prostor sodi pod naselje Sečovlje. UE Piran je sporočila, da je naša pobudnica prijavila stalno prebivališče na naslovu v tem naselju. Na tej podlagi so jo vpisali v volilni imenik. Tudi Geodetska uprava jih je seznanila, da je bila njeni hiši sredi leta 1998 dodeljena hišna številka.

Izvajanje zakona o popravi krivic

Večina prejetih pobud v zvezi s popravo krivic se nanaša na problem kršenja zakonskih rokov za odločanje o priznanju statusa nekdanjega političnega zapornika oziroma po vojni pobite osebe. ZPKri določa, da mora komisija o zahtevi odločiti najkasneje 12 mesecev po njeni vložitvi. Vzrok za prekoračitev zakonskega roka vidimo v zamudi vlade pri imenovanju komisije za izvajanje zakona o popravi krivic. Komisija vlade je bila imenovana skoraj eno leto po sprejetju zakona in je zaradi tega pričela odločati o zahtevah skoraj z enoletno zamudo. Že v lanskem poročilu o delu varuha smo opozorili, da bo navedena zamuda zagotovo slabo vplivala na ažurnost dela komisije, še posebej glede na to, da so upravičenci vlagali zahteve že od uveljavitve zakona naprej.

Glede na dejstvo, da gre v večini primerov za upravičence, ki so starejše osebe, večinoma tudi bolne in invalidne, menimo, da je nujno sprejeti nekatere ukrepe, ki bodo zagotavljali odločanje v zakonskem roku. Pri tem predvsem mislimo, da bi bilo treba okrepiti službo, ki pripravlja strokovne predloge za komisijo.

S svojimi poizvedbami in mnenji smo pospeševali obravnavo vloženih zahtev. Na podlagi prejetih odgovorov komisije ugotavljamo, da so bila naša posredovanja v večini primerov uspešna.

V več primerih smo se srečali s problemom, ki smo ga napovedovali v prejšnjih poročilih in je povezan s sprejetjem zakona o skladu za poplačilo vojne odškodnine. Gre za problem pobudnikov, ki so pridobili ustrezen status po ZPKri, ne morejo pa uveljaviti z odločbo priznane pravice do odškodnine. Sklad za poplačilo vojne odškodnine naj bi bil temeljni vir sredstev za izplačilo tovrstnih odškodnin. Ker zakon še ni sprejet (bila je opravljena prva obravnava), tudi ni vira sredstev, s katerim bi se ta odškodnina poplačala. Menimo, da tako stanje ni sprejemljivo in kaže na neobčutljivost odgovornih organov za urejen pravni sistem.

Skrb zbujajoče so navedbe, ki izhajajo iz nekaterih pobud, v katerih pobudniki zatrjujejo neenako obravnavanje pred komisijo. To naj bi bilo odvisno od tega, koliko in kateri člani komisije so navzoči na posamezni seji. Menimo, da bi morala vlada sprejeti ustrezna merila, s katerimi bi si lahko komisija pomagala pri odločanju o upravičenosti vlog.