SODNI IN POLICIJSKI POSTOPKI 

2.3.1. Sodni postopki

Dolgotrajnost sodnih postopkov

Tistih, ki se na varuha človekovih pravic obračajo zaradi sodnih postopkov, je vsako leto več. Sodni postopki pomenijo tudi največji delež med prejetimi pobudami. Kot da več sodnikov in njihova večja storilnost nimajo pravega odmeva. Statistični podatki kažejo, da je ob koncu leta 1998 nerešenih zadev več kot pred enim letom. Slovenska sodišča so leto 1998 zaključila s 590.000 nerešenimi zadevami. Še vedno, ali pa celo še bolj kot prejšnja leta, se soočamo z resnimi zaostanki v sodstvu. Stanje je, z eno besedo: slabo.

Država mora sodstvu omogočiti pogoje za normalno delo. To je povezano tudi s spremembo veljavne materialne in procesne zakonodaje, ki naj pripomore, da bo sodni sistem lahko učinkovitejši. Vzroki za velike zaostanke so v preobremenjenosti sodišč in morda celo v preširokem sodnem varstvu. Večji poudarek je treba dati učinkovitemu zunajsodnemu reševanju sporov ter sodišča razbremeniti odločanja v nepomembnih, preprostih zadevah. Ni pa dvoma, da so vzroki tudi subjektivne narave. Stranke pred sodišči utemeljeno pričakujejo kakovostnejše in hitrejše sodne postopke. Koristen ukrep v tej smeri je večji poudarek izobraževanju sodnikov, kar naj poveča profesionalnost in s tem kakovost njihovega dela. Prav tako pa je treba ustrezno sankcionirati nevestno delo sodnikov ter nespoštovanje procesnih predpisov, ki pogosto povzročajo nepotrebne zastoje in zamudo pri rednem in tekočem obravnavanju sodnih postopkov.

Novi procesni predpisi

Velika pričakovanja so pospremila sprejetje in uveljavitev Zakona o izvršbi in zavarovanju. Nerešeni spisi v postopkih izvršbe in zavarovanja gredo na okrajnih sodiščih v desettisoče. Temeljna načela novega postopka izvršbe in zavarovanja dajejo večji poudarek pravnemu varstvu upnika. Koliko pa bodo nova pravila igre v postopku izvršbe in zavarovanja pripomogla k učinkovitejši realizaciji upnikove terjatve, bo pokazala praksa. Žal so bile nekatere najpomembnejše spremembe v zakon o izvršbi in zavarovanju uvedene šele v sklepni zakonodajni fazi, kar zbuja skrb, ali je zakon glede na vse novote dovolj usklajen ter natančno in zanesljivo izdelan.

Spreminjanje procesnih predpisov je zahtevno delo, ki terja premišljene rešitve in ustrezen čas. V tej zvezi smo v letnem poročilu za 1997 opozorili na izkušnje, povezane s spreminjanjem zakona o kazenskem postopku. Obsežne spremembe in dopolnitve tega zakona, sprejete v letu 1998, prinašajo nekaj omejitev zlasti v razmerju do obdolženca, pa tudi do oškodovanca kot tožilca, in to zaradi poenostavitve postopkov, njihove večje učinkovitosti in ekonomičnosti.

Novela ZKP podaljšuje rok za pisno izdelavo razglašene sodbe. Pred spremembo je 363. člen ZKP določal, da mora biti sodba pisno izdelana v osmih dneh po razglasitvi, v zapletenih primerih pa izjemoma v petnajstih dneh. Nova, za sodnika ugodnejša ureditev pa zahteva, da je sodba pisno izdelana v tridesetih dneh, če je obtoženec v priporu, pa je ta rok petnajst dni. Lahko le upamo, da sodniki ne bodo opisane spremembe razumeli kot privolitev zakonodajalca, da lahko pri izdelavi sodb nastajajo še večje zamude.

Pogoste so namreč pritožbe prav zaradi kršitve zakonskega roka o pisni izdelavi sodbe: tudi za dva meseca in več. V priporni zadevi pod opr. št. K 224/97 Okrožnega sodišča v Celju je tako predsednik senata sodbo pisno izdelal šele po dveh mesecih od njene razglasitve. Ta čas je obtoženec preživel v priporu, in to kljub zakonski zahtevi, da sme pripor trajati le najkrajši potrebni čas. Novi, daljši zakonski rok za pisno izdelavo sodbe bo morda prinesel manj kršitev, verjetno pa ne bo vplival na sodnike, da bi to svojo obveznost opravili v krajšem času.

Upravno sodstvo

Reforma upravnega sodstva je prinesla novo prvostopenjsko upravno sodišče. Pa vendar ima upravni oddelek vrhovnega sodišča v začetku leta 1999 v reševanju skoraj devetsto zadev, ki so pripad še iz leta 1995. Čakanje torej traja skoraj štiri leta.

Država ustanovi posebna sodišča, da bi to pripomoglo k učinkovitejšemu pravnemu varstvu. Upravno sodišče pa se že na samem pričetku opravljanja sodne funkcije sooča z velikimi zaostanki: konec leta 1998 rešujejo predvsem zadeve, vložene še v letu 1996. V letu 1998 so rešili manj kot tretjino letnega pripada. Ker zakon o upravnem sporu določa dvostopnost odločanja kot pravilo, se upravni spor ne konča s sodbo upravnega sodišča, kar vpliva na dolgotrajnost postopka, pa tudi na (povečan) obseg dela vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča v upravnih sporih.

Zahteva za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku

Zlasti obsojenci na prestajanju zaporne kazni se pritožujejo, da na odločitev o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti čakajo dve leti in več. Vrhovno sodišče nam je v tej zvezi pojasnilo, da se je z uveljavitvijo ZKP izredno močno povečalo število zahtev za varstvo zakonitosti. S tem pa se je močno povečalo tudi število nerešenih zadev ter hkrati podaljševala povprečna doba reševanja posamezne zadeve, ki je tako sedaj daljša od dveh let. Vrhovno sodišče pričakuje, da se bo v prihodnje ta povprečna doba postopoma skrajševala tudi zaradi novele ZKP, da se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora.

Zahteve za varstvo zakonitosti, ki jih vložijo obsojenci na prestajanju zaporne kazni, bi moralo vrhovno sodišče reševati prednostno. Toda razen redkih izjem so vse zahteve za varstvo zakonitosti, ki jih obravnava kazenski oddelek vrhovnega sodišča, takšne, da bi se morale reševati kot nujne. To pa pomeni daljše čakanje tudi za prednostne zadeve. Zaradi velikega števila nerešenih zadev, ki so, razen redkih izjem, tako rekoč vse nujne, vrhovno sodišče ne obravnava zadev po vrstnem redu pripada, ampak glede na oceno sodnika, ki mu je zadeva dodeljena, o prednostnem reševanju.

Pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja?

Še vedno zbujajo skrb tudi zaostanki pred sodišči, ki odločajo v delovnih in socialnih sporih. Tako je na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani treba čakati približno dve leti za začetek obravnavanja tožbe v sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja. V socialnih sporih je to sodišče decembra 1998 še razpisovalo zadeve, v katerih je bila tožba vložena (že) v letu 1995. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je konec decembra 1998 obravnavalo pritožbe iz leta 1997.

Posebna zgodba pa so večletni zaostanki na številnih okrajnih ter tudi na nekaterih okrožnih sodiščih v Sloveniji. Posebej velja omeniti okrajna sodišča v Kopru, Piranu, Mariboru, Ljubljani, Domžalah ter Okrožno sodišče v Murski Soboti:

1. Odškodninska tožba pod opr. št. VP 377/95 Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila vložena oktobra 1995. Predstojnica sodišča je konec januarja 1999 sporočila, da zadeva še ni na vrsti. Sodnica, ki zadevo obravnava, pa predvideva, da bo zadeva “lahko prišla na vrsto do konca leta 1999”. Čakati je treba zato, ker ima sodnik na pravdnem oddelku v delu približno osemsto spisov. Ker pobudnikova zadeva ni prednostna, hitrejšega obravnavanja ni mogoče zagotoviti.

2. Zaradi plačila odškodnine v posledici pasjega ugriza je tožnik 11. oktobra 1988 vložil odškodninsko tožbo, ki jo Okrožno sodišče v Murski Soboti obravnava pod op. št. P 325/95. Ob deseti obletnici sodnega odločanja je predsednica sodišča novembra 1998 sporočila, da je sodnik, ki zadevo obravnava, v bolniškem staležu od septembra 1998. Na pravdnem oddelku pa sta le dva sodnika, od katerih eden obravnava tudi kazenske zadeve. Glede na veliko število starih, in sicer prednostnih zadev, predsednica sodišča ocenjuje, da “zaenkrat ne bi bilo smotrno dodeljevati spisa drugemu sodniku”.

Ob vložitvi tožbe desetletni tožnik je danes v enaindvajsetem letu starosti. Pasja pravda pa še vedno čaka, da pride na vrsto. Morda v novem tisočletju. Seveda, če bo sodnik zdrav.

3. Predstojnica Okrajnega sodišča v Piranu je aprila 1998 sporočila, da je število nerešenih pravdnih zadev doseglo takšen obseg, da tudi štirje pravdni sodniki, ki zdaj obravnavajo te zadeve, v nekaj letih zaostankov ne morejo rešiti.

4. Opr. št. N 46/92 Okrajnega sodišča v Domžalah: zastoj od leta 1995. Kot razlog predstojnik sodišča navaja preobremenjenost sodnice. Zagotavlja, da se bo obravnavanje nadaljevalo marca 1999.

Pet let in osem mesecev za začetek obravnavanja

Odškodninska tožba pod opr. št. P 147/94 Okrajnega sodišča v Kopru je bila vložena 25. februarja 1994. Na številne urgence sodišče pojasnjuje, da zadeva ni prednostna in da tako še ni na vrsti za obravnavanje.

Na intervencijo varuha človekovih pravic je predstojnica sodišča avgusta 1998 (torej štiri leta in pet mesecev po vložitvi tožbe) pojasnila, da sodišče obravnava zadeve v skladu z določili sodnega reda. Zaradi večjih zaostankov, ki so posledica pomanjkanja kadrov v preteklosti, in sedanjih daljših odsotnosti zaradi porodniških dopustov, zadeve čakajo dalj časa, da pridejo na vrsto za obravnavanje. Sodnica, ki zadevo obravnava, pa je pojasnila, da ima pri reševanju starejših zadev, kot je pobudnikova, še “za približno leto in tri mesece dela”. To pomeni, da bo pobudnikova tožba predvidoma na vrsti za obravnavanje pet let in osem mesecev po njeni vložitvi, torej približno oktobra 1999.

Tako dolgotrajno čakanje na začetek obravnavanja zanika posamezniku pravico do učinkovitega sodnega varstva. Podobno neugodno stanje na Okrajnem sodišču v Kopru spremljamo že nekaj let, vendar ne kaže, da bi prišlo do bistvenih sprememb, ki bi tožnikom dajale upanje, da bodo njihove tožbe obravnavane hitreje in v skladu z utemeljenimi pričakovanji o sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja.

Načelo pospešitve postopka v delovnem sporu (drugi del)

V lanskem letnem poročilu smo pisali o delovnem sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja pod opravilno številko Pd 239/97 Delovnega sodišča v Mariboru. Sodni postopek, začet novembra 1990, je imel v letu 1997 desetmesečni zastoj, ker je sodnica, ki zadevo obravnava, spis pomotoma dala v omaro med druge nerešene spise. Po urgenci varuha človekovih pravic je bila napaka ugotovljena in januarja 1998 je bil razpisan nov narok za glavno obravnavo.

Sodišče je 20. januarja 1998 znova odločilo v sporu in ugodilo pobudnikovemu tožbenemu zahtevku, da je bila odpoved delovnega razmerja nezakonita. Pričakovali bi, da bo o vloženi pritožbi Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani odločalo prednostno, upoštevaje zlasti starost spisa, sporni predmet ter dejstvo, da je bila zadeva v pritožbeno odločanje predložena že tretjič. Na urgenco varuha človekovih pravic oktobra 1998 je predsednik pritožbenega sodišča zagotovil, da je pobudnikova zadeva že na vrsti za reševanje, tako da bo pritožbeni postopek “dokončan v prihodnjem mesecu”. Pobudnik nam je sporočil, da je 4. novembra 1998 dobil pravnomočno sodbo, s katero je po osmih letih sodnega obravnavanja uspel v delovnem sporu zoper svojega delodajalca. Zdaj z zanimanjem spremljamo izvršitev te sodne odločbe zoper delodajalca, ki je javna gospodarska družba v državni lasti.

Spoštovanje pravila o vrstnem redu reševanja zadev

Pri tem, kdaj začne obravnavati posamezen spis, mora sodišče spoštovati načelo vrstnega reda reševanja zadev. Kasneje prispeli procesni akti praviloma ne smejo biti na vrsti za obravnavanje sočasno ali celo prej, kot prej vloženi procesni akti. Pa vendar se v praksi dogaja prav to. Kar nekaj je bilo pobud, ko so tožniki čas vložitve svoje tožbe, ki je sodišče še ni začelo obravnavati, primerjali s kasneje vloženo tožbo drugega tožnika, ki je že na vrsti za obravnavanje ali pa je bilo celo v sporu že razsojeno. Takšno neenakopravno obravnavanje lahko pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem.

Stranka, ki mora čakati dlje, kot to zahteva splošno pravilo o reševanju zadev, praviloma ne sprejema pojasnila sodišča, da posamezne zadeve pač rešujejo različni sodniki. Sodniki pa se razlikujejo po sposobnosti učinkovitega obravnavanja in odločanja in tudi spisi, ki so jim dodeljeni v reševanje, so različni glede na zahtevnost in obsežnost. Na časovne okoliščine obravnavanja posamezne zadeve vplivajo tudi stranke z (ne)sodelovanjem v postopku.

Vsekakor velja opozoriti, da sodniki ne bi smeli dodeljenih spisov obravnavati tako različno glede na čas vložitve procesnega akta, da bi bilo v posledici bistveneje kršeno splošno pravilo o vrstnem redu reševanja zadev. Pravilo o vrstnem redu reševanja zadev je treba še posebej dosledno spoštovati tedaj, ko sodišče ne more redno in učinkovito zagotavljati sodnega varstva.

Dopolnitev sklepa personalnega sveta o merilih za prednostno obravnavanje zadev

Sodni red pooblašča personalni svet sodišča, da določi merila, na podlagi katerih je izjemoma in mimo splošnega pravila o vrstnem redu dovoljeno prednostno obravnavanje posamezne zadeve.

Pobudnica je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani uveljavljala pravico do družinske pokojnine. Na začetek obravnavanja bi morala čakati več let, kar pa bi bilo glede na njeno socialno stisko in slabo zdravstveno stanje zanjo lahko usodno. Personalni svet sodišča je na pobudo varuha človekovih pravic primer obravnaval ter sprejel dopolnjena merila za prednostno reševanje zadev na področju socialnega varstva, ki upoštevajo izkazano zdravstveno stanje stranke.

Dopolnitev sklepa personalnega sveta o merilih za prednostno obravnavanje je omogočila, da je bilo v socialnem sporu pobudnice odločeno v devetih mesecih po vložitvi tožbe. Tako ugodne časovne okoliščine sodnega obravnavanja so pobudnici omogočile učinkovito varstvo pri uveljavljanju pravice do družinske pokojnine. Hkrati pa je primer pokazal, da ni vedno mogoče vnaprej predvideti vseh različnih življenjskih situacij, ki lahko utemeljujejo prednostno obravnavanje posamezne zadeve. Zato smo predlagali, naj personalni svet sodišča prouči možnost za dopolnitev svojega sklepa tako, da bi bilo mogoče prednostno obravnavanje posamezne zadeve tudi v primerih, ko obstajajo za to tehtni razlogi, ki narekujejo takšno obravnavanje. Predlog za razširitev prednostnega vrstnega reda je naletel na ugoden odmev. Ob tem je spodbudno stališče Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki skuša merila za prednostno reševanje zadev uskladiti s sodiščem druge stopnje. Ni namreč dvoma, da je najboljši učinek moč doseči le z usklajenimi stališči o prednostnem obravnavanju med obema sodiščema, ki odločata v postopku do pravnomočnosti posamezne zadeve.

Odločanje o prednostnem obravnavanju

Tožba zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju pod opr. št. IP 184/94 Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila vložena leta 1989. Zaradi večletnega zastoja je tožnica predlagala pospešitev postopka. Predstojnica sodišča ji je 12. decembra 1997 sporočila, da “se sodnica ni odločila za prednostno reševanje zadeve, zato ni mogoče določiti datuma glavne obravnave”. Razočarana nad takšnim odgovorom se je tožnica obrnila na varuha človekovih pravic.

V intervenciji smo opozorili, da je osemletno trajanje postopka verjetno dovolj utemeljen razlog za obravnavanje zadeve. Predstojnica sodišča nam je 21. februarja 1998 sporočila spremenjeno oceno sodnika, ki zadevo obravnava. Sodnik je tokrat ocenil, “da gre za prednostno zadevo glede na to, da je bila tožba vložena že v letu 1989”. Predstojnica sodišča je hkrati zagotovila, da bo sodnik narok za glavno obravnavo razpisal junija 1998. To se ni zgodilo, pač pa je sodnik maja 1998 pobudnici sporočil, da bo narok za glavno obravnavo razpisan po sprejemu načelnega pravnega mnenja glede stvarne pristojnosti sodišč za obravnavanje sporov zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju zakoncev. Hkrati je sodnik zagotovil, da bo obravnavanje nadaljeval najkasneje po sodnih počitnicah, torej po 15. avgustu 1998.

Ni treba odgovoriti na vprašanje, ali je bilo res nujno, da je sodnik čakal z obravnavanjem skoraj devet let stare zadeve, da bi bilo sprejeto načelno pravno mnenje o stvarni pristojnosti sodišča. Občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je pravno mnenje o stvarni pristojnosti v sporih zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju zakoncev sprejela 16. junija 1998. Sodnik pa je potreboval še nekaj mesecev, da je decembra 1998 pobudnici poslal vabilo za glavno obravnavo v marcu 1999.

Primer kaže, da razlogi za neredno in neučinkovito izvajanje sodne oblasti niso vedno samo objektivne narave.

Predodelitev zadeve ali prerazporeditev sodnika?

V delovnem sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani poslalo pobudniku obvestilo o predodelitvi njegove zadeve pod opr. št. Pd 489/98. V obvestilu je bilo navedeno, da sodišče izvaja program hitrejšega reševanja zaostankov, ter je v tej zvezi sprejelo ukrep prerazporeditve sodnikov iz zunanjih oddelkov, ki nimajo večjega števila nerešenih zadev, na delo na sedež sodišča. Tako so na sedež sodišča v Ljubljano dodatno razporejeni sodniki z zunanjih oddelkov v Novem mestu in Brežicah.

Na podlagi takšnega obvestila je pobudnik utemeljeno sklepal, da gre za program hitrejšega reševanja zaostankov, ki pomeni prihod sodnika z oddelka v Novem mestu na sedež sodišča v Ljubljano. Bil je presenečen, ko je dobil vabilo, da je glavna obravnava v njegovem delovnem sporu razpisana na zunanjem oddelku v Novem mestu. Pri tem je pobudnik utemeljeno tudi opozoril, da njegova zadeva ne izpolnjuje merila, navedenega v obvestilu za predodelitev zadeve na zunanji oddelek, saj je bil do datuma obvestila o predodelitvi že razpisan prvi narok za glavno obravnavo. Po merilu iz obvestila pa so bile za predodelitev izbrane le zadeve, v katerih še ni bil razpisan prvi narok za glavno obravnavo.
Določitev drugega oddelka znotraj sodišča ne pomeni odstopa spisa drugemu sodišču. Kritizirali pa smo zavajajočo vsebino obvestila o predodelitvi, ki ga je bilo mogoče razumeti tako, da bo obravnavanje delovnega spora pobudnika na sedežu sodišča v Ljubljani, ne pa na zunanjem oddelku v Novem mestu. Predlagali smo, naj sodišče pobudniku zadevo ustrezno pojasni. Ocenili smo, da je to treba storiti že zaradi kredibilnosti sodišča glede na vsebino obvestila o predodelitvi. Sodišče je ugodilo predlogu, da ostane pobudnikov delovni spor v reševanju na sedežu sodišča v Ljubljani.

Ugotavljanje očetovstva, hitrost postopka in varovanje otrokovih koristi

Tožba zaradi ugotovitve očetovstva in plačevanja preživnine pod opravilno številko P 339/95 Okrožnega sodišča v Mariboru je bila vložena 22. junija 1994.

Teče peto leto obravnavanja, vendar sodišče v sporu še ni odločilo. Toženec se spretno izogiba vročitvam sodnih pisanj. Pri tem mu učinkovito pomaga sodni kurir, ki očitno ne pozna predpisov o vročanju. Sodnica, ki zadevo obravnava, je v tej zvezi pojasnila, da njena naloga ni vročanje, temveč sojenje. Kadar vročitev vendarle uspe, pa toženec seveda predlaga preložitev procesnega dejanja. Ko ni šlo drugače, je odvetnik sporočil, da je pooblastilno razmerje med njim in tožencem prenehalo, tako da je bilo treba procesno dejanje preložiti na nov datum.

Toženec se je zavezal plačati predujem za izvedbo dokaza po krvni preizkušnji. Predujma v danem roku, pa seveda tudi kasneje, ni plačal. Pridobil pa je s tem kakšno leto dragocenega časa. Februarja 1997 je predujem plačala otrokova mati. Nov zastoj v postopku je posledica dejstva, da toženec vabila izvedenca ne sprejme ali pa se nanj ne odzove. Zakonita zastopnica je z otrokom že osemkrat prišla iz Maribora k izvedencu v Ljubljano, vendar vedno zaman. Brez toženca pač izvedenstva ni moč opraviti. Pravljica o jari kači se nadaljuje: obravnavanje je določeno za marec 1999.

Tečejo leta, ne da bi sodišče odločilo o tako pomembni zadevi, kot je ugotovitev očetovstva in plačevanje preživnine. Po 10. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Hkrati mora onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Tožba zaradi ugotovitve očetovstva že po svoji naravi terja posebej vestno in skrbno obravnavanje. Izvesti je treba vse dokaze, ki so pomembni za odločitev. Vendar pa interesi otroka hkrati terjajo večji poudarek načela pospešitve postopka in prepovedi zlorabe pravic.

Se bo toženec še naprej norčeval, ali pa bo sodišče le uporabilo svojo avtoriteto, ki jo daje sodna veja oblasti, in zagotovilo uresničitev pravice do sodnega varstva tudi mladoletnemu otroku?

Hiter postopek za sodno varstvo na področju industrijske lastnine

Tožba zaradi kršitve pravic, s katerimi so zavarovani izumi, je bila vložena 27. marca 1995. Ker Delovno in socialno sodišče v Ljubljani tega spora med delodajalcem in delavcem še v marcu 1998 ni začelo obravnavati, se je tožnik obrnil na varuha človekovih pravic.

Na naše poizvedbe je sodišče odgovorilo, da ne gre za prednostno zadevo, po splošnem pravilu o vrstnem redu reševanja zadev pa tožba še ni na vrsti za obravnavanje. Ob takšnem stališču smo opozorili na 98. člen Zakona o industrijski lastnini, ki določa hiter postopek v zvezi s tožbo zaradi kršitve pravic, s katerimi so zavarovani izumi in znaki razlikovanja. S pojmom “hiter postopek” zakonodajalec praviloma določa prednostno obravnavanje, kar je glede na ustavno zagotovljeno varstvo pravic iz ustvarjalnosti (raziskovalne in izumiteljske dejavnosti) tudi povsem logično.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki doslej teh sporov ni obravnavalo kot prednostne, je naš predlog sprejelo z zagotovilom, da bodo zahtevo zakona glede hitrosti postopka upoštevali ob pripravi programa reševanja zaostankov ter morda sprejeli tudi sklep o hitrejšem oziroma prednostnem reševanju tovrstnih sporov.

Zastoj v delovnem sporu zaradi odmere nagrade izvedencu

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je 6. maja 1996 izdalo sklep o odmeri nagrade izvedencu. Pritožba izvedenca je bila skupaj s spisom poslana Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani 11. junija 1996. To sodišče je o pritožbi pod opr. št. I Pdp 756/96 odločilo 14. novembra 1997, torej čez leto in pet mesecev, čeprav je šlo zgolj za sklep procesne narave. Sodišču prve stopnje je spis s pritožbeno odločitvijo vrnilo šele štiri mesece kasneje, 13. marca 1998. Nov sklep o odmeri stroškov je sodišče prve stopnje izdalo 6. julija 1998. Zoper ta sklep pa je pritožbo vložila tožnica. Na urgenco varuha človekovih pravic je predsednik višjega delovnega in socialnega sodišča januarja 1999 sporočil, da je zadeva na vrsti za reševanje in bo rešena v kratkem času.

Zaradi odločanja o stroških je tako prišlo do zastoja za najmanj dve leti in osem mesecev, ko se vsebinsko delovni spor ni obravnaval, pač pa je sodišče odločalo le o procesnem vprašanju. Sodišči prve in druge stopnje bi morali dati večji poudarek hitrosti in prednostnemu obravnavanju sklepa, ki se nanaša zgolj na odločitev med postopkom.

Meje sodnikove neodvisnosti v Brežicah

1. Postopek delitve solastnine pod opr. št. N 35/95 Okrajnega sodišča v Brežicah je bil začet s predlogom v letu 1993. Na naroku 6. februarja 1997 je sodnik zadevo zaključil in naznanil izdajo odločbe. Po številnih urgencah in intervenciji varuha človekovih pravic je sodnik sklep o delitvi solastnine izdal 16. junija 1998, kar je kršitev osemdnevnega zakonskega roka za več kot eno leto in štiri mesece. Očitno je, da obsežnost oziroma zamotanost zadeve ni mogla biti razlog za zamudo. Sklep o delitvi je bil namreč pisno izdelan na slabih dveh straneh, pri čemer obsega celotna obrazložitev sodne odločbe 30 tipkanih vrstic. Pobudnica nam je sporočila, da je sodnik njeno pritožbo, vloženo 22. junija 1998, poslal skupaj s spisom sodišču druge stopnje šele 23. oktobra 1998. Naše posredovanje za pojasnilo zamude in kršitve zakonskih rokov je ostalo brez odgovora.

2. Okrajno sodišče v Brežicah je v zapuščinski zadevi pod opr. št. D 57/92 izdalo sklep o dedovanju 24. junija 1997. Pobudnika sta takoj vložila pritožbo. Februarja 1998 sta prosila za prednostno obravnavanje vložene pritožbe, a se je ugotovilo, da je zapuščinski spis s pritožbo še vedno na Okrajnem sodišču v Brežicah. Namesto da bi poslal pritožbo sodišču druge stopnje, je sodnik nastalo zamudo očitno skušal omiliti tako, da je razpisal (nov) narok v zapuščinski zadevi najprej 24. decembra 1998 in nato ponovno 12. januarja 1999. Predmet obravnavanja na teh narokih pa ni bila morebitna sprememba ali preklic sklepa o dedovanju (za kaj takšnega tudi niso bili izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 173. člena Zakona o dedovanju (ZD). Iz trditev pobudnikov izhaja, da ju je sodnik prepričal, da je najbolje, da pritožbo umakneta. Razočarana nad dolgotrajnostjo in neučinkovitostjo postopka sta januarja 1999 to tudi storila. Varuhu človekovih pravic pa sta sporočila svoje nestrinjanje s takšnim načinom sodnega poslovanja.

3. Pritožbeno sodišče je 8. maja 1996 razveljavilo sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Brežicah pod opr. št. D 227/95 z obrazložitvijo, da je odločitev o nujnem dednem deležu “v nasprotju z vsebino razglašene oporoke”. Kljub oporoki, da naj se nujni dedič izplača v denarju, mu je sklep o dedovanju priznal določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Takšna uporaba 27. člena ZD očitno odstopa od jasne in povsem določene vsebine pravne norme in ustaljene sodne prakse. Strah, da gre za pristransko odločanje, se pobudnikoma povečuje, ker po pritožbeni odločitvi (torej od maja 1996) sodišče (kljub urgencam) še v začetku leta 1999 ni nadaljevalo obravnavanja zadeve.

V vseh opisanih primerih je sodnik predstojnik Okrajnega sodišča v Brežicah. Čeprav ga zavezuje zakon, se na poizvedbe, mnenja in predloge varuha človekovih pravic tako rekoč ne odziva. Njegov molk je še posebej pomenljiv v primerih, ko opozarjamo na kršitve zakonskih rokov, ki jih določajo procesni predpisi zaradi zagotavljanja rednega in učinkovitega sojenja.

Podatki, ki nam jih je uspelo zbrati v navedenih zadevah (kljub nesodelovanju predstojnika sodišča), kažejo, da gre zelo verjetno za neredno opravljanje sodniške službe, kar je lahko podlaga za uvedbo disciplinskega postopka zoper sodnika. Uvedbo disciplinskega postopka zoper sodnika ima pravico zahtevati predsednik sodišča. Zato smo predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani predlagali, naj takšno možnost v primeru predstojnika Okrajnega sodišča v Brežicah prouči.

Zamuda pri izdaji sklepa o postavitvi izvedenca

V postopku delitve skupnega premoženja pod opravilno številko N 50/93 Okrajnega sodišča v Kranju je pobudnica plačala predujem za stroške izvedenca - cenilca 25. avgusta 1998 ter dan kasneje sodišču predložila dokaz o plačilu. Ker sodišče še oktobra 1998 ni izdalo sklepa o postavitvi izvedenca, smo prosili za pojasnilo. Sodišče je sporočilo, da pobudnica ni predložila dokaza, da je bil predujem plačan. Pojasnilo je bilo napačno, saj je pobudnica imela uradno potrdilo sodišča z datumom 26. avgusta 1998 o prejemu položnice o plačilu predujma.

Okrajno sodišče v Kranju je naknadno potrdilo točnost trditev pobudnice o datumu predložitve potrdila o plačilu predujma sodišču. Sklep o postavitvi izvedenca je bil torej izdan z zamudo. Zaradi netočnega očitka, da pobudnica sodišču ni poslala dokaza o plačilu predujma, smo predlagali opravičilo sodišča. Sodišče je predlog upoštevalo, saj se je sodnica, ki je zadevo obravnavala, pobudnici za storjeno napako pisno opravičila.

Zastoj v postopku zaradi plačila predujma za stroške izvedenca

Pobudnica je marca 1991 vložila odškodninsko tožbo. V pobudi, poslani varuhu človekovih pravic, je poudarjala počasnost odločanja Okrožnega sodišča v Murski Soboti v njenem sporu pod opr. št. P 469/95. Navajala je, da so doslej v pravdi izvedensko delo opravili že štirje izvedenci ortopedske stroke, med njimi celo konzilij Ortopedske klinike v Ljubljani. Tako je morala že štirikrat plačati predujem za izvedence, ne da bi to zadostovalo za sodno odločanje. Pobudnica ima le skromno pokojnino, ki komaj zadostuje za njeno preživljanje. Na poziv sodišča, naj plača predujem za stroške za še enega izvedenca, je vložila predlog za oprostitev stroškov postopka, ker teh stroškov ne zmore več plačevati.

Sodišče je določilo 30-dnevni rok za plačilo predujma, pobudnica pa je zatrjevala, da je predlagala oprostitev plačila stroškov postopka znotraj tega roka. Vendar odgovora sodišča ni dobila. Kljub izteku roka za plačilo predujma sodišče obravnavanja ni nadaljevalo. Prav tako ni odločilo o predlogu za oprostitev stroškov izvedenca, s čimer bi bila pobudnica seznanjena s procesnimi posledicami za primer, da bi ne plačala zahtevanega zneska predujma. Sodišče je tako (kljub izteku roka) čakalo na plačilo predujma, pobudnica pa je hkrati pričakovala odločitev sodišča o njenem predlogu za oprostitev stroškov.

Sodišču smo predlagali, naj zastoj v postopku razreši z odločitvijo o predlogu za oprostitev plačila stroškov. Odločitev o predlogu bo pobudnici kažipot, da vendarle morda zbere denar in plača predujem ter tako omogoči izvedbo dokaza z izvedencem. V nasprotnem primeru pa bo sodišče pač odločilo na podlagi načela o dokaznem bremenu. Hkrati smo opozorili na dolžnost sodišča, da zagotovi redno in tekoče obravnavanje, kar zahteva tudi spoštovanje rokov, ki jih v postopku določi samo sodišče.

Po našem posredovanju je sodišče marca 1998 odločilo o predlogu pobudnice za oprostitev plačila predujma za stroške izvedenca. Tako se je postopek lahko nadaljeval. Kasneje nam je pobudnica sporočila, da je bila glavna obravnava končana v začetku januarja 1999.

Pritožba zoper sklep procesne narave je enostransko pravno sredstvo

V delovnem sporu pod opr. št. II Pd 798/96 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je pobudnik 30. junija 1997 vložil pritožbo zoper sklep o mirovanju postopka. V postopku s pritožbo zoper sklep se ne uporabljajo določbe ZPP o odgovoru na pritožbo. Pritožba zoper sklep je torej enostransko pravno sredstvo, kar pomeni, da se ne vroči nasprotni stranki zaradi vložitve odgovora na pritožbo. Takšna ureditev procesnega zakona uveljavlja načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka. Zlasti pri sklepih procesne narave bi sodišče moralo dosledno upoštevati, da gre za enostranski postopek, v katerem obravnava pravno sredstvo le z vlagateljem, ne da bi zakon dajal možnost nasprotni stranki, da na pritožbo odgovori.

V pobudnikovi zadevi bi sodišče torej moralo pritožbo z vsemi spisi takoj po njeni vložitvi poslati sodišču druge stopnje. Sodišče pa je vloženo pritožbo vročilo nasprotni stranki, enako tudi kasneje vloženo dopolnitev pritožbe, tako da je bil spis poslan s predložitvenim poročilom sodišču druge stopnje šele 27. avgusta 1997. Ob upoštevanju procesnega predpisa, da je pritožba zoper sklep o mirovanju postopka enostransko pravno sredstvo, bi moralo sodišče prve stopnje to storiti v začetku julija, še pred sodnimi počitnicami. Hitrost postopka ima za tožnika v delovnem sporu še posebno težo: bolj ko se postopek zavlačuje, manjšo vrednost ima zahtevano procesno varstvo.

Nezakonito sodnikovo pogojevanje nadaljevanja postopka

Okrajno sodišče v Litiji je v kazenski zadevi pod opr. št. K 20/96 kaznovalo z denarno kaznijo oškodovanca, ker je žalil pričo in s tem motil red na glavni obravnavi. Sklep o kaznovanju je postal pravnomočen 19. marca 1998, vendar oškodovanec izrečene denarne kazni tudi kasneje ni plačal. Predpisi urejajo poslovanje sodišča v takšnem primeru, kar bi moral sodnik upoštevati ter odrediti izterjavo denarne kazni.

Žal je sodnik ubral drugo pot. Na urgenco zaradi zastoja v obravnavanju je 16. septembra 1998 pisno odgovoril oškodovancu, naj plača denarno kazen in predloži dokaz o plačilu, sodišče pa bo razpisalo novo glavno obravnavo takoj po izpolnitvi te njegove obveznosti.

Procesni predpisi omogočajo kaznovanje, da se zagotovi red, ter pogoje za učinkovito obravnavanje. Zato je pojasnilo sodnika, da bo obravnavanje nadaljeval šele po plačilu denarne kazni, v nasprotju s samim namenom kaznovanja kot načinom discipliniranja oseb, ki so navzoče na glavni obravnavi. Takšno ravnanje pa je tudi brez podlage v (procesnem) zakonu. Zato smo v intervenciji opozorili na nezakonitost takšnega sodnikovega ravnanja, ki zgolj povzroča nepotreben zastoj v postopku. Predlagali smo, naj se sodišče oškodovancu opraviči, hkrati pa zagotovi redno in koncentrirano nadaljevanje kazenske zadeve. Predlog je bil upoštevan: predstojnica sodišča je sodnika opozorila na obravnavanje zadeve v skladu s sodnim redom, sodnik pa se je oškodovancu pisno opravičil.

Sodišče ne ve, da je obdolženec na prestajanju zaporne kazni

V kazenskem postopku pod opr.št. I K 776/96 je Okrajno sodišče v Ljubljani sedemkrat razpisalo glavno obravnavo, ne da bi se je udeležil tudi obdolženec. Vabila obdolžencu ni bilo mogoče vročiti. Po opravljenih poizvedbah o njegovem prebivališču je Uprava za notranje zadeve Ljubljana obvestila sodišče, da je obdolženec težko dosegljiv na naslovu svojega stalnega prebivališča. Na urgence oškodovanca je sodišče tako odgovorilo, da datuma glavne obravnave ni mogoče določiti, zoper obdolženca pa je izdana trajna odredba za prisilno privedbo. Datum glavne obravnave bo določen, ko bo obdolženec priveden na sodišče.

Nezadovoljen z zastojem v postopku se je oškodovanec obrnil na varuha človekovih pravic. Omenil je, da je v kazenski pisarni sodišča zvedel, da je obdolženec na prestajanju zaporne kazni. V naši intervenciji smo predstojnico sodišča opozorili na to možnost. Pokazalo se je, da je podatek točen: obdolženec je zaporno kazen prestajal v zavodu Dob. Sodišče je takoj preklicalo odredbo za privedbo in razpisalo glavno obravnavo.

Potrebna je bila torej intervencija varuha človekovih pravic, da je sodišče ugotovilo, da je oseba, ki jo išče, na prestajanju zaporne kazni. Presenetilo nas je, da sodišče nima podatkov o obsojencih, ki so na prestajanju zaporne kazni. Zaradi takšne neusklajenosti med sodišči in državnimi organi, ki so pristojni za izvrševanje kazenskih sankcij, prihaja do zastojev v rednem in tekočem obravnavanju odprtih kazenskih zadev ter hkrati do nepotrebnega dela in stroškov z iskanjem obdolženca, ki je sicer pod oblastjo države v zavodu za prestajanje kazni zapora.

Okrajno sodišče v Ljubljani nam je pojasnilo, da prejema le podatke o osebah, ki so v priporu, in tako nima seznama obsojencev na prestajanju zaporne kazni. Takšno stanje je seveda treba spremeniti, da bodo imela sodišča na voljo takojšnjo informacijo, ali je oseba, ki jo iščejo, morda na prestajanju kazni zapora. Opisani primer mora biti opozorilo, da se ne sme zgoditi, da desnica ne ve, kaj dela levica. Sodni postopki so dovolj počasni že brez takšnih dodatkov, ki organizacije pravosodja ne kažejo v posebej učinkoviti podobi.

Zamuda roka zaradi nevestnega poslovanja sodišča

Na podlagi že nekoliko pozno vložene pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka 23. marca 1998 poslala Okrožnemu sodišču v Ljubljani zaprosilo za pravdni spis pod opr. št. III P 627/95. Zaradi skorajšnjega izteka trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka v zaprosilu opozorila, da je “zadeva zelo nujna”. Kljub opozorilu na časovne okoliščine pa je sodišče Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije zaprošen spis poslalo z zamudo, ko je bilo že prepozno za vložitev izrednega pravnega sredstva.

Posredovanje varuha človekovih pravic je pokazalo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani zaprosilo vrhovne državne tožilke prejelo 24. marca 1998. Sodnica je odredila, da se spis pošlje Vrhovnemu državnemu tožilstvu (šele) 3. aprila 1998. Čeprav je strojepiska odredbo sodnice izvršila istega dne, pa je bil spis dejansko odposlan precej kasneje, tako da ga je Vrhovno državno tožilstvo prejelo šele 17. aprila 1998 oziroma štiri dni po izteku zakonskega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zamuda je bila očitno posledica ne dovolj skrbnega poslovanja sodišča. Spodbudno pa je bilo sporočilo v. d. predsednika sodišča, da bodo v tej zvezi izdelali dodatna navodila za poslovanje pisarne, poostrili nadzor nad poslovanjem ter proučili tudi možnost za disciplinsko ukrepanje.

Obravnavanje nerazumljive vloge

Vlogo pobudnice, naslovljeno kot “dopolnilo razdružitvenega predloga", je Okrajno sodišče v Kamniku vložilo v že pravnomočno končan spis o delitvi stvari v solastnini med istima strankama. Hkrati je sodišče pobudnici odgovorilo z dopisom, da mora "formalno ponovno vložiti predlog”, če želi, da sodišče "ponovno prične s postopkom".

Ker sodišče o predlogu ni odločilo, se je pobudnica obrnila na varuha človekovih pravic. V intervenciji smo opozorili, da ni moč izključiti možnosti, da je pobudnica s svojo vlogo predlagala nov postopek delitve stvari v solastnini. Čeprav uporablja besedo "dopolnitev", pa vloga vsebinsko predlaga delitev solastnine. Sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. Zato zgolj dopis kot odgovor sodišča na vlogo stranke ne zadostuje.

Predlagali smo, naj sodišče njeno vlogo obravnava kot nerazumljivo ali nepopolno ter od pobudnice zahteva, da jo popravi oziroma dopolni. Tudi za nepravdni postopek namreč velja načelo pomoči prava nevešči stranki po 12. členu ZPP. Ker sodišče ni uporabilo postopka, predpisanega za formalno pomanjkljive vloge, je očitno štelo, da je vloga pobudnice razumljiva in popolna. V posledici takšnega odločanja je bila njena vloga brez vsakega uporabnega učinka vložena v že pravnomočno končan sodni spis. Vlagateljica tako ni bila deležna ugodnosti, ki jih zakon daje na področju pomoči prava nevešči stranki.

Sodišče je naše priporočilo upoštevalo. S pisnim sklepom je pobudnici naročilo popravek njene vloge ter ji tako dalo možnost, da formalno pomanjkljivo vlogo ustrezno popravi oziroma dopolni.

Sklenitev poravnave s posredovanjem varuha človekovih pravic

Pobudnik je bil v dolgoletnem sodnem sporu s svojim delodajalcem - javnim zdravstvenim zavodom. Strankama spornega razmerja smo svetovali sklenitev poravnave, da bi na podlagi obojestranskega popuščanja odpravili negotovost in spornost njunega pravnega razmerja.

Varuh človekovih pravic je spodbujal njuna pogajanja ter pri njih aktivno sodeloval, saj bi sklenitev poravnave pomenila zunajsodno razrešitev spornega razmerja. Z medsebojnim popuščanjem in sklenitvijo poravnave bi spremenili sporno razmerje, kar bi za obe stranki pomenilo izboljšanje glede na obstoječe stanje pravne negotovosti. S poravnavo bi se izognili dolgotrajnim, finančno neugodnim in vsaj za eno od strank tudi neuspešnim sodnim postopkom.

V postopku dogovarjanja oziroma sklepanja poravnave smo poudarjali, da gre za svobodno odločitev vsake od strank sporazuma, pri čemer pa bi odločitev za sklenitev poravnave razrešila sporno razmerje v obojestransko korist in zadovoljstvo. Po večmesečnih pogajanjih sta stranki poravnavo sklenili. Z njo se je javni zdravstveni zavod zavezal dokupiti manjkajoča leta zavarovalne dobe do izpolnitve štirideset let pokojninske dobe, kar je pobudniku kot zavarovancu omogočilo starostno upokojitev s polno pokojninsko dobo.

Tožilsko neodzivanje na vloge prizadetih posameznikov

Obravnavali smo več pritožb prizadetih posameznikov, da okrožna državna tožilstva ne odgovarjajo na njihove vloge. Pri tem gre zlasti za pisanja, ki jih okrožna državna tožilstva vpisujejo v vpisnik Ktr (kazenske in splošne zadeve, ki niso vpisane v druge vpisnike: poročila o dogodkih in drugo). Če presodi, da ni zakonskih znakov za uradno ali na predlog oškodovanca pregonljivo kaznivo dejanje, državni tožilec spis zaključi in arhivira, ne da bi o svojih ugotovitvah in odločitvi obvestil osebo, ki je s svojim pisanjem sploh začela postopek pri državnem tožilstvu. Takšno ravnanje smo ugotovili celo v primeru, ko je bila vloga poimenovana kot ovadba ali kot predlog za uvedbo kazenskega postopka. Tako nas ne presenečajo pobude s prošnjo varuhu človekovih pravic za posredovanje, ker se državni tožilci ne odzivajo na njihove vloge.

Država je zaradi državljanov in ne narobe. Državni organi in državni uradniki, vključno s funkcionarji, morajo biti v službi ljudi in pri svojem delu upoštevati pravice posameznika. Zato bi moral državni organ prizadetemu posamezniku kot vlagatelju pisanja pojasniti vsako svojo odločitev, vključno z razlogi zanjo. Ljudje, ki jim pristojnosti državnega tožilstva morda niti niso povsem znane, ne morejo vedeti za prakso, na katero se npr. sklicuje Okrožno državno tožilstvo na Ptuju, da v določenih primerih zadevo zaključi brez sporočila in pojasnila vlagatelju.

Neuki stranki je državni organ zavezan pomagati z zagotavljanjem pravne pomoči v ustreznem obsegu in na razumljiv način. Tudi če gre za zadevo, ki ni v pristojnosti državnega tožilstva, je treba vlagatelju dati ustrezno tozadevno pojasnilo in ga napotiti na pristojni organ. Posameznik se pogosto upravičeno ne znajde v labirintu predpisov in državnih organov. Ne nazadnje pa že sami razlogi vljudnosti terjajo, da vlagatelj v razumnem času prejme ustrezen odgovor državnega organa, na katerega je (čeprav morda tudi napačno) naslovil svojo vlogo. Zato menimo, da bi moralo državno tožilstvo odgovoriti na pisanje prizadetega posameznika tudi če oceni, da gre za izključno civilnopravni spor, ki ne spada v delokrog tega državnega organa.

Zastoj v postopku zaradi preobremenjenosti državnega tožilstva

Z velikim obsegom dela in posledičnimi zaostanki se sooča tudi državno tožilstvo. Tako smo obravnavali pobudo obdolženca, ki je bil v priporu od 8. maja 1994 do 18. junija 1996, torej več kot dve leti. Kljub temu pa odločitve v njegovi kazenski zadevi še januarja 1999 ni bilo. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča Slovenj Gradec je januarja 1996 končal preiskavo ter vrnil spise okrožnemu državnemu tožilcu v Slovenj Gradcu. Slednji bi moral v petnajstih dneh sprejeti odločitev o zadevi, vendar je šele junija istega leta predlagal dopolnitev preiskave. Preiskava je bila nato končana novembra 1996, ko je preiskovalni sodnik pobudnikov spis znova vrnil tožilcu v odločitev.

Na intervencijo varuha človekovih pravic je vodja Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu septembra 1998 opozorila na neobvladljiv pripad zadev ter na velike zaostanke. Višje državno tožilstvo v Mariboru pa je novembra 1998 opravilo nadzorstveni pregled poslovanja tožilstva v Slovenj Gradcu. Pri tem je ocenilo, da je zamuda v obravnavanju pobudnikove zadeve tudi posledica odločitve pritožbenega sodišča o združitvi postopka glede kaznivih dejanj, ki med seboj niso povezana, celotna zadeva pa se je zato izjemno razširila in postala objektivno težko rešljiva. Višje državno tožilstvo v Mariboru je zagotovilo, da spremlja potek pobudnikovega postopka, ter je zahtevalo, da Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu stori vse za dokončanje te zadeve. Varuh človekovih pravic je hkrati predlagal sprejem ustreznih ukrepov, da se očitno skrb zbujajoče stanje na Okrožnem državnem tožilstvu v Slovenj Gradcu uredi tako, da ravnanje državnih tožilcev ne bo po nepotrebnem podaljševalo sodnih postopkov.

Pravočasno plačevanje sodnih taks pri odvetniškem zastopanju

Zakon o sodnih taksah določa, da mora predpisano takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Pri zastopanju na podlagi pooblastilne pogodbe se odvetnik zaveže opraviti posel v imenu in za račun pooblastitelja. V vlogi pooblaščenca mora poskrbeti za plačilo takse, in to takrat, ko nastane taksna obveznost. Ta praviloma nastane z vložitvijo procesnega akta (npr. tožbe, pritožbe itd.). Posledica nepravočasnega plačila je opomin za plačilo takse, za katerega je treba plačati od 750,00 do 3.000,00 tolarjev opominske takse. Gre torej za znesek, ki za marsikoga ni zanemarljiv. Ob večji disciplini in pravočasnem plačilu sodne takse bi se stranke v sodnih postopkih stroškom za izterjavo neplačane takse lahko izognile. Tako ni presenetljiva pobuda, ki kritizira ravnanje odvetnikov, da sodnih taks ne plačajo pravočasno.

Odvetnik je zavezan pri zastopanju stranke ravnati vestno, skrbno in po načelih odvetniške poklicne etike. Nepravočasno plačevanje sodnih taks ni v skladu z dolžnostmi prevzemnika naročila po mandatni pogodbi, kamor lahko uvrstimo pooblastilno pogodbo med stranko in odvetnikom. Odvetniki opominsko takso praviloma prevale na pooblastitelja, torej na stranko, kar zanjo pomeni nepotreben strošek v sodnem postopku.

Ena od nalog odvetniške zbornice je, da spremlja in obravnava problematiko dela odvetnikov. Zato smo predlagali, naj zbornica obravnava tudi problem nepravočasnega plačevanja sodnih taks. Predlagali smo, naj zbornica svoje člane - odvetnike opozori na skrbnost pri pravočasnem plačevanju sodnih taks.

Odvetniška zbornica Slovenije nam je sporočila, da nikakor ne gre za splošen problem, saj zbornica tovrstnih pritožb ni dobila. Odvetniki opozorijo stranko na obveznost plačila sodnih taks in tudi na posledice nepravočasnega plačila, da bo treba plačati opominsko takso. Zato zbornica meni, da neko splošno opozorilo odvetnikom ni potrebno. Ukrepala pa bo, če bo tovrstnih pritožb več.

Zagovornik po uradni dolžnosti

Pobudnik ni bil zadovoljen z delom odvetnice, ki mu jo je sodišče postavilo za zagovornico po uradni dolžnosti. Prvi stik z njo je imel dan pred razpisano glavno obravnavo, in to le po telefonu. Zagovornica je bila z obdolžencem v neposrednem stiku šele pred samim narokom, ko je sodnica z obravnavanjem počakala, da sta se zagovornica in obdolženec lahko pogovorila. Na posredovanje varuha človekovih pravic je odvetnica pojasnila, da je bila določena za zagovornico po uradni dolžnosti, ko je bil pobudnik že zaslišan kot obdolženec in je bil zoper njega že odrejen pripor.

V postopku je bil obdolženec spoznan za krivega in obsojen na kazen desetih mesecev zapora. Po razglasitvi sodbe je dejal, da se ne bo pritožil. S tem se je strinjala tudi zagovornica. Ko pa je prejel pisno izdelano sodbo, se z odločitvijo in sodbenimi razlogi ni strinjal ter je želel vložiti pritožbo. Vendar po prejemu overjenega prepisa sodbe ni več uspel priti v stik s svojo zagovornico. Odvetnica pritožbe ni vložila, niti ni z obdolžencem več kontaktirala po vročitvi overjenega prepisa sodbe. V tistem času, vse do izteka pritožbenega roka, je bila odsotna in obdolžencu nedosegljiva. Pritožba tako ni bila vložena. Ob naši intervenciji je odvetnica pojasnila, da bi pobudnik pritožbo lahko vložil tudi sam tako, da bi jo dal pravočasno na zapisnik v priporu.

Odvetnik, ki je postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti, mora v zastopanju obdolženca izkazati vso potrebno skrbnost. Zato menimo, da bi se odvetnica po vročitvi overjenega prepisa sodbe z obdolžencem morala ponovno pogovoriti o morebitni vložitvi pritožbe še zlasti zato, ker je bil obsojen na zaporno kazen. Stališče, da se ne bo pritožil, lahko obdolženec spremeni po vročitvi sodbe in seznanitvi z razlogi za odločitev, kar se je v primeru pobudnika tudi zgodilo. Zagovarjanje po uradni dolžnosti je bilo v zadevi pobudnika omejeno na obrambo na glavni obravnavi, na nekaj telefonskih pogovorov ter na nekajminutni posvet pred samo glavno obravnavo.

Dejstvo, da gre za uradno postavljenega zagovornika, ne sme vplivati na kakovost odvetnikove storitve. Denar za zagovarjanje po uradni dolžnosti gre v breme proračuna. Tudi zato morajo sodišča zagotavljati ustrezen nadzor nad kakovostjo pri tozadevnem delu odvetnikov.

Še vedno pravna praznina pri ureditvi (brezplačne) pravne pomoči

Rdeča nit prizadevanj varuha človekovih pravic vse od leta 1995 je, da bi bila čim prej urejena (brezplačna) pravna pomoč. Slovenija je pravna in socialna država. Socialni razlogi ne smejo preprečiti posamezniku, da uveljavi sodno varstvo. Brez dostopa do sodišča in s tem do učinkovitega sodnega varstva so ustavna jamstva o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zgolj mrtve črke na papirju. Žal (brezplačna) pravna pomoč, kot projekt na ravni države, v Sloveniji še ni zagotovljena. Pri tem velja poudariti, da ne gre zgolj za moralno, pač pa za pravno obveznost države, da posamezniku zagotovi dostop do sodišča ne glede na njegovo finančno sposobnost.
V letu 1998 smo ponovili predlog, naj ministrstvo za pravosodje v sodelovanju z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve sprejme vse potrebne ukrepe, da se na normativni in izvedbeni ravni zagotovi pravna pomoč za socialno šibkejši sloj prebivalstva. Ob naši ponovni urgenci v marcu 1998 je ministrstvo za pravosodje sporočilo, da pripravlja zakon o brezplačni pravni pomoči. Hkrati je zagotovilo, da bo varuha človekovih pravic seznanilo z osnutkom besedila tega zakona takoj, ko bo sprejeto enotno strokovno stališče glede obsega in načina nudenja brezplačne pravne pomoči. Žal se to v letu 1998 ni zgodilo. Tako lahko ponovno izrazimo zaskrbljenost zaradi pravne praznine na tako občutljivem področju, kot je uresničevanje ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva.

Tako rekoč vsakodnevno se srečujemo s primeri, ko se posamezniki ne odločijo za sodno varstvo svojih pravic in pravno zavarovanih interesov le zato, ker ocenjujejo, da ne zmorejo visokega stroška odvetniškega zastopanja. Ni presenetljiva praksa Okrajnega sodišča v Mariboru, za katero ni podlage v zakonu, da vsako sredo v uradnih urah daje pravno pomoč prava neveščim strankam v izvršilnih postopkih zaradi izterjave preživnine. Očitno so sodniki Okrajnega sodišča v Mariboru zaznali socialno stisko določene skupine prebivalstva, ki bi sicer kot upniki v izvršbi ne izterjali svoje terjatve, pa čeprav gre za preživnino v korist mladoletnih otrok.

Ob bok počasnosti ministrstva za pravosodje pri pripravljanju besedila zakona o brezplačni pravni pomoči pa gre opozoriti na dejstvo, da je minister za pravosodje septembra 1998 dal soglasje za zvišanje vrednosti točke po odvetniški tarifi na 87,40 tolarja, kar je odvetniške storitve podražilo za 14 odstotkov v primerjavi s prejšnjo vrednostjo točke, ki je veljala od januarja 1997.

Tudi v letu 1998 ni bil upoštevan sklep Državnega zbora Republike Slovenije, sprejet na izredni seji 11. julija 1997, ki priporoča vladi, da v sodelovanju z notarsko in odvetniško zbornico doseže znižanje tarif za sestavo, potrjevanje in overitev listin o pravnih poslih. Tozadevno opozorilo v poročilu varuha človekovih pravic za leto 1997 je ostalo brez odmeva.

Spodbudna pa je novela zakona o kazenskem postopku, ki v novem, tretjem odstavku 65. člena določa, da mora imeti mladoletni oškodovanec v kazenskem postopku, ki teče zaradi nekaterih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, ves čas od uvedbe kazenskega postopka dalje pooblaščenca, ki skrbi za njegove pravice. Če mladoletni oškodovanec pooblaščenca nima, mu ga postavi sodišče po uradni dolžnosti izmed odvetnikov. Stroški takšnega zastopanja bremenijo proračun, če plačilo stroškov kazenskega postopka ni naloženo obdolžencu.

Vrednost točke po notarski tarifi in soglasje ministra

Zakon o notariatu v drugem odstavku 107. člena določa, da Notarska zbornica Slovenije določa tarifo o nagrajevanju notarjev v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje. Zakonodajalec je s tem hotel zagotoviti, da določanje notarske tarife ne bo upoštevalo le interesa notarjev, pač pa tudi javni interes. Notariat je namreč javna služba, notarji pa so osebe javnega zaupanja, ki svoje storitve opravljajo na podlagi koncesije države. Posameznik se v določenih primerih, ko ureja svoja pravna razmerja, mora poslužiti storitev notariata, ki ima tako nekakšen monopol na področju svoje dejavnosti. Določanje notarske tarife prav zato ne more biti prosto oziroma prepuščeno zgolj samim notarjem oziroma njihovemu stanovskemu združenju. Kogentno določilo zakona, ki zahteva soglasje ministra za pravosodje pri določanju tarife o nagrajevanju notarjev, je izraz pravne in socialne države, da se zagotovi dostopnost notariata kot javne službe pod enakimi pogoji za vse državljane.

Notarske storitve se vrednotijo in obračunavajo po notarski tarifi. Cena notarske storitve je v tarifi določena s številom točk. Odmeri se ob upoštevanju vrednosti točke, in sicer tako, da se vsota točk za posamezno notarsko storitev pomnoži z vrednostjo točke. Vrednost točke je torej eden od elementov za določanje notarske tarife. Od vrednosti točke, ki je določena v tretjem odstavku 11. člena notarske tarife, je tako odvisna cena (plačilo) za opravljeno storitev notarja.

Določanje tarife o nagrajevanju notarjev po drugem odstavku 107. člena Zakona o notariatu tako zajema tudi spreminjanje vrednosti točke, ki po notarski tarifi služi za odmero cene notarske storitve, torej pristojbine za opravljeno delo notarja. To pa pomeni, da zakon zahteva soglasje ministra za pravosodje tudi za spremembo vrednosti točke po notarski tarifi.

Notarska tarifa v petem odstavku 11. člena ne določa, da o spremembi vrednosti točke odloči izvršni odbor Notarske zbornice Slovenije v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje. Zato je takšno določilo splošnega akta notarske zbornice po naši oceni v neskladju z drugim odstavkom 107. člena ZN.

Izvršni odbor notarske zbornice je sprejel dva sklepa o spremembi vrednosti točke, ki sta objavljena v Uradnem listu RS, št. 6/97 (zvišanje na 76,50 tolarja) in št. 65/98 (zvišanje na 87,40 tolarja). Sklepa s spreminjanjem vrednosti točke določata notarsko tarifo, vendar nista bila sprejeta s soglasjem ministra, pristojnega za pravosodje. Sprememba notarske tarife je bila tako določena brez njegovega soglasja, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 107. člena ZN. Tudi sklepa sta torej v neskladju z navedeno določbo zakona.

Po tretjem odstavku 153. člena Ustave morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni. Ker peti odstavek 11. člena notarske tarife ter sklepa o spremembi vrednosti točke niso v skladu z zakonom, so tudi v neskladju z ustavo.

Ministra za pravosodje in Notarsko zbornico Slovenije smo opozorili na dvomljivost ustavnosti in zakonitosti navedene določbe notarske tarife ter sklepov o spremembi vrednosti točke. Žal odmeva s spremembo navedenih splošnih aktov ni bilo. Zato je varuh človekovih pravic vložil zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti s predlogom, da Ustavno sodišče Republike Slovenije odloči o ustavnosti in zakonitosti petega odstavka 11. člena notarske tarife ter sklepov izvršnega odbora notarske zbornice o spremembi vrednosti točke in jih razveljavi.
 

2.3.2. Policijski postopki

Zakon o policiji sprejet

Leto 1998 je prineslo sprejem in uveljavitev Zakona o policiji (ZPol). Mnenja in predloge varuha človekovih pravic ob sprejemanju novega zakona, ki ureja delovanje policije, smo predstavili v letnem poročilu varuha človekovih pravic za leto 1997. Prednost nove pravne ureditve je, da so policijska pooblastila v zakonu sedaj določena bolj razumljivo, jasno in podrobno. Seveda pa bo pravi učinek novih predpisov s stališča varstva pred arbitrarnimi posegi v ustavno zajamčene pravice lahko pokazala šele praksa. Zakon je nadzor nad policijo in izvrševanjem njenih pooblastil določil tudi s pritožbo posameznika, kadar ta meni, da so mu bile s policistovim dejanjem ali opustitvijo kršene pravice ali svoboščine. Pri reševanju pritožbe sodelujejo tudi predstavniki javnosti, policija pa mora na pritožbo odgovoriti v tridesetih dneh po njenem prejemu.

Posebno pozornost človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam je treba nameniti tudi pri pripravi podzakonskih predpisov, ki bodo sprejeti na podlagi ZPol.

Predlog kot pobuda za disciplinski postopek zoper policista

Za delavce policije se uporabljajo splošni in posebni predpisi, ki urejajo delovna razmerja, če z ZPol ni določeno drugače. Tako 49. člen Zakona o delavcih v državnih organih določa, da disciplinski postopek začne predstojnik po lastni odločitvi ali na zahtevo vodje organizacijske enote oziroma višjega upravnega delavca. Vsak delavec v organu pa ima pravico dati pobudo za začetek postopka. Na to zakonsko določilo se je skliceval odgovor UNZ Ljubljana, da prizadeti posameznik ni upravičen podati predloga za uvedbo disciplinskega postopka zoper policista, zoper katerega ravnanje se sicer pritožuje.

Glede na jasno zakonsko določilo ni dvoma, da posameznik ni aktivno legitimiran za začetek disciplinskega postopka zoper policista. S formalnega stališča je negativen odgovor UNZ Ljubljana torej pravilen. Ob tem pa menimo, da bi se formalno sicer nedopusten predlog prizadetega posameznika lahko upošteval kot opozorilo tistemu, ki je po zakonu pristojen začeti disciplinski postopek, da očitano dejanje policista razišče in ugotovi, ali je podana podlaga za odločanje o disciplinski odgovornosti. Predlog, ki sicer ni v pristojnosti prizadetega posameznika, je torej moč upoštevati kot njegovo pobudo za začetek disciplinskega postopka. Ministrstvu za notranje zadeve smo predlagali, naj v tej smeri upošteva sicer formalno nepravilno naslovljene vloge in pritožnike tudi obvesti o odločitvi pooblaščenega predlagatelja disciplinskega postopka.

Odvzem prostosti pijani osebi

Zakon o prekrških (ZP) v drugem odstavku 108. člena pooblašča policista, da lahko pijano osebo, zaloteno pri prekršku, pridrži do iztreznitve (največ za dvanajst ur), če je nevarnost, da bo s prekrški nadaljevala. Do težav ali vsaj do nasprotujočih si mnenj policistov in prizadetega posameznika prihaja, ker ZP pojma pijanosti ne opredeljuje in ne določa postopka za ugotavljanje, ali je oseba pod vplivom alkohola. Ni določeno, kdaj je oseba pod takšnim vplivom alkohola, da se šteje, da je pijana. Zato zakon policistov tudi ne pooblašča za odreditev preskusa alkoholiziranosti s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Ker ni meril in postopka za ugotavljanje pijanosti, prizadeta oseba tako rekoč nima možnosti oporekati presoji policistov o njeni vinjenosti.

Ministrstvo za notranje zadeve je pojasnilo, da policisti v vsakem konkretnem primeru posebej presojajo, ali gre za pijano osebo, in sicer glede na njeno obnašanje: opotekanje pri hoji, govor - vpitje, zaudarjanje po alkoholu in podobno. V nekem primeru smo od ministrstva dobili pojasnilo, da se je obdolženec vedel neprimerno in je “celo prepeval, kar je za treznega človeka nenavadno glede na čas in prostor, v katerem se je nahajal” (bil je v pridržanju na policijski postaji).

Presoja o pijanosti je torej lahko predvsem subjektivna, pa čeprav v postopku sodelujeta tudi dva ali več policistov. Od takšne policistove presoje, ki jo je kasneje izredno težko ali celo nemogoče preskusiti, pa je odvisna dopustnost posega v ustavno pravico do osebne svobode z dvanajsturnim odvzemom prostosti. Zato bi zakon moral opredeliti pojem pijanosti ter predpisati postopek za njeno ugotavljanje.

Izvod zapisnika o preskusu alkoholiziranosti tudi za udeleženca v cestnem prometu

Policist lahko zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, odredi preskus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. O preskusu sestavi zapisnik, ki ga podpiše tudi oseba, za katero je bil preskus odrejen. Kljub takšni sodelovalni dolžnosti pa smo ugotovili, da policija zapisnika o preskusu ne izroči vedno preiskovancu, pri katerem je bil rezultat preskusa negativen.

Ministrstvo za notranje zadeve je naši kritiki pritrdilo. Soglašalo je, da ni zakonske podlage, ki bi narekovala, da se v takšnih primerih izvod zapisnika ne izroči preiskovancu. Kot vzrok za različno prakso na tem področju pa je navedlo nejasno oziroma kontradiktorno navodilo za izpolnjevanje zapisnika. Ministrstvo je zagotovilo, da pripravlja novo navodilo, v katerem bo navedeno, da mora policist zapisnik o preskusu izročiti preiskovancu, in to ne glede na rezultat opravljenega preskusa.

Večja selektivnost pri izvajanju policijskih racij

Petnajstega maja 1998 v večernem času je bil v organizaciji UNZ Krško izveden poostren nadzor v štirih gostinskih lokalih v Brežicah. Trije pobudniki, ki so se v tej zvezi obrnili na varuha človekovih pravic, so zatrjevali “izjemno veliko fizično in psihično nasilje nad številnimi občani”. Ministrstvo za notranje zadeve očitka enega od pobudnikov, da je bil nezakonito vklenjen, ni moglo potrditi ali ovreči, ker poročila o uporabi sredstev za vklepanje in vezanje zoper njega ni bilo, prav tako pa ni bilo mogoče ugotoviti, kateri policist je imel v lokalu opravka s pobudnikom. Navodilo o uporabi prisilnih sredstev v 18. točki zahteva, da pooblaščena uradna oseba o vsaki uporabi sredstev za vklepanje in vezanje napiše poročilo in ga izroči neposrednemu predstojniku. Če so bila ta sredstva uporabljena množično, pa je treba napisati posebno poročilo.

Policijske racije v lokalih bi morale biti usmerjene le v natančno določen krog osumljenih oseb, ko je pričakovati, da bo s tako poostrenim nadzorom moč pridobiti dokaze za kriminalno dejavnost. Racija ne sme biti ukrep, ki je usmerjen na splošno, zoper naključne goste v nekem lokalu. Utemeljena je lahko le ob navedenih pogojih in v primeru hujših kaznivih dejanj, ko rezultata (v skladu z načelom sorazmernosti) ni mogoče doseči na drug, blažji način. Organizacija policijske racije pa mora biti takšna, da se bo ob reševanju morebitnih pritožb vedelo, kje so posamezni policisti opravljali svoje naloge.

Policist ni spoštoval določb zakona

Zakon o prekrških je v 241. členu določal, da policist izterja denarno kazen takoj na kraju prekrška od storilca, ki ga zaloti pri prekršku. Če denarne kazni ne plača, mu policist izda plačilni nalog (položnico).

Policist Policijske postaje Sežana, ki je septembra 1997 v takšnem postopku obravnaval italijanskega državljana, zakonskih določb o izterjavi denarne kazni takoj na kraju prekrška ni spoštoval. Ker tujec kazni ni plačal, mu je zadržal osebni dokument (propustnico), da bi tako zagotovil njegovo prisotnost v postopku o prekršku. Namesto, da bi mu izročil plačilni nalog (položnico), mu je začasno onemogočil vrnitev v domovino.

Po intervenciji varuha človekovih pravic je ministrstvo za notranje zadeve potrdilo, da je policist ravnal neprofesionalno in v nasprotju z veljavnimi predpisi. Zato je predlagatelj predlog za uvedbo postopka o prekršku proti italijanskemu državljanu umaknil. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških (Ur. l. RS, št. 73/98) pa je postopek pri izterjavi denarne kazni zoper osebo, ki bi se lahko z odhodom zaradi prebivanja v tujini izognila plačilu kazni, spremenil tako, da sme zdaj policist izvesti vse potrebne ukrepe za zagotovitev prisotnosti takšne osebe v postopku o prekršku.

Ohlapno določen obseg hišne preiskave

Hišna preiskava pomeni omejitev ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja. Zato je potrebna posebna skrbnost tudi v fazi predlaganja oziroma odreditve tega preiskovalnega dejanja. Predvsem morata biti iz predloga in še bolj iz odredbe sodišča natančno razvidna predmet preiskave in njen obseg.

V primeru pobudnika je preiskovalni sodnik z odredbo dovolil preiskavo stanovanjske hiše. Hišna preiskava pa je zajela tudi drvarnico, garažo s kletjo in vrtnarijo. Pobudnik se je pritoževal, da so vsi ti objekti ločeni od stanovanjske hiše, ter zatrjeval, da je bila hišna preiskava opravljena zunaj obsega, določenega z odredbo preiskovalnega sodnika.

Pojem stanovanja in stanovanjske hiše v kazenskem pravu ni opredeljen. Stanovanjski zakon (SZ) v 2. členu sicer definira pojem stanovanja in pomožnih stanovanjskih prostorov, vendar le za potrebe navedenega zakona, pa tudi ne dovolj natančno, da bi ne bile mogoče različne razlage.

V kazenskem postopku je treba uporabljati jasne in razumljive izraze, tako da ni dvoma o dopustnosti posegov v ustavno zagotovljene pravice posameznika. Zato bi morala tako predlog kot tudi odredba za hišno preiskavo natančno opredeliti in našteti prostore, ki smejo biti predmet hišne preiskave. Če odredba ni določna in nedvoumna, obstaja možnost preširokega ali celo arbitrarnega tolmačenja sodnikove odredbe v škodo tistega, proti kateremu se preiskovalno dejanje opravlja.

Prostori za pridržanje na policijskih postajah

Zakon o kazenskem postopku v 157. členu določa pogoje, v katerih smejo pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve nekomu vzeti prostost in ga pridržati. Pridržanje lahko traja največ 48 ur. Podobno določa tudi ZPol, ki v 43. členu pooblašča policiste, da smejo za največ 24 ur pridržati osebo, ki moti ali ogroža javni red, če javnega reda ne morejo drugače vzpostaviti oziroma če ogrožanja ne morejo drugače odvrniti. Osebo, ki so jo izročili tuji varnostni organi, pa smejo policisti do izročitve pristojnemu organu pridržati največ 48 ur. Policijsko pridržanje za največ 24 ur (oziroma največ 12 ur za pridržanje pijane osebe) določa tudi ZP v 107.,108. in 109. členu.

Nobeden od navedenih zakonov ne določa minimalnih tehničnih pogojev prostorov za pridržanje. Po 21. členu Ustave je zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in vseh drugih pravnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Po 18. členu Ustave ne sme nihče biti izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju.

Pravila za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije (Ur. l. SRS, št.44/88) zahtevajo v 66. členu vodenje knjige pridržanih oseb, v 75. členu pa določajo, da morajo prostori organov za notranje zadeve, ki so namenjeni za pridržanje oseb, ustrezati varnostnim, zdravstvenim in higienskim pogojem. Hkrati pravila določajo, da je treba osebam, ki so v prostorih organov za notranje zadeve pridržane več kot 12 ur, zagotoviti prehrano. Omenjeni podzakonski predpis, ki ima podlago še v zakonu o notranjih zadevah, tako vsebuje le splošno normo, ki ne pove veliko o nastanitvenih in sploh bivalnih razmerah v prostorih za pridržanje. Ker 137. člen ZPol pravil za opravljanje pooblastil organov za notranje zadeve SR Slovenije ne našteva med predpisi, ki ostanejo veljavni do izdaje novih predpisov po uveljavitvi ZPol (torej od 18. julija 1998), je šteti, da ta pravila niso več veljaven predpis. Po drugem odstavku 29. člena ZPol je določeno, da minister za notranje zadeve na predlog generalnega direktorja policije predpiše način izvajanja policijskih pooblastil. Ker mora po 127. členu ZPol ministrstvo za notranje zadeve uskladiti organizacijo in delo z določbami ZPol najkasneje v enem letu od njegove uveljavitve, je moč sklepati, da mora najkasneje v tem času (torej do 18. julija 1999) minister izdati tudi nov predpis o načinu izvajanja policijskih pooblastil. Predlagali smo, naj ta podzakonski predpis določi tudi minimalne tehnične pogoje za opremo in prostore, ki so namenjeni policijskemu pridržanju. Ministrstvo za notranje zadeve je sporočilo, da je policija začela priprave za izdelavo pravnega akta, ki bo urejal normative prostorov za pridržanje ter druge pogoje za izvajanje pridržanj. Določena vprašanja v zvezi s pridržanjem oseb pa bo urejal tudi pravilnik o policijskih pooblastilih.

Sodna oblast je edina, ki ima pravico odrejati kaj več kot trenutni odvzem prostosti. Zato je policijsko pridržanje izjema, ki jo je treba ozko tolmačiti. Policijsko pridržanje je tako dopustno le za najkrajši, nujno potreben čas. Ta čas določa zakon v urah in s tem poudarja kratkotrajnost tovrstnega odvzema prostosti. Tako ni mogoče pričakovati, da so fizični pogoji za policijsko pridržanje enako zahtevni kot v primeru drugih prostorov za omejevanje prostosti, kjer ostanejo osebe dlje časa. V primerjavi s temi prostori veljajo za bivalne razmere v policijskem pridržanju nižji standardi in manj stroga merila. Seveda pa morajo določene temeljne materialne pogoje izpolnjevati tudi prostori za policijsko pridržanje, in to zlasti tisti, ki so namenjeni pridržanju do 48 ur.

Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja je razvil standarde temeljnih materialnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za preprečevanje mučenja in slabega ravnanja s pridržanimi osebami. Tako je Evropski odbor tudi ob obisku v Sloveniji v letu 1995 v svojem poročilu opozoril na tehnične pogoje pridržanja v policijskih objektih. Navaja, da morajo biti celice primerne velikosti za število ljudi, ki v njih bivajo. Biti morajo ustrezno razsvetljene (na primer dovolj za branje, razen v času spanja) in prezračevane; po možnosti naj imajo naravno svetlobo. Prav tako morajo biti opremljene s sredstvi za počivanje (stol ali klop). Osebe, ki so pridržane čez noč, pa morajo imeti na voljo primerno ležišče, čisto žimnico in čiste odeje. Pridržane osebe morajo imeti možnost opravljati naravne potrebe v čistih in primernih prostorih ter morajo imeti na voljo primerne možnosti za umivanje. Poleg tega morajo imeti stalen dostop do pitne vode in dobivati hrano ob primernem času, vključno z enim polnim obrokom na dan. Osebe, pridržane za dalj časa (24 ur ali več), naj bi, če je to mogoče, vsak dan imele možnost gibanja na prostem.

Varuh človekovih pravic vsako leto obišče nekaj policijskih postaj po Sloveniji. Tako smo v letu 1998 pregledali prostore za pridržanje na policijskih postajah v Litiji, Krškem in Kopru.

Na Policijski postaji Litija je prostor za pridržanje brez naravne svetlobe, neogrevan in s slabim prezračevanjem. V celici je tudi stranišče s tem, da je splakovalnik za vodo mogoče sprožiti le iz prostora zunaj celice. Pomanjkljivost je tudi v tem, da prostor za pridržanje ni opremljen s klicnim sistemom. Po trditvah pomočnika komandirja služi prostor le za pridržanje do največ 12 ur. V zimskem času pa prostora ne uporabljajo, ker ni ogrevan.

Policijsko postajo Krško smo obiskali neposredno po času, ko je Sava poplavila tudi prostore za pridržanje. Celici za pridržanje tako v času našega obiska nista bili usposobljeni za uporabo. Naravna svetloba v celicah za pridržanje je tudi tu šibka, tako na primer ne omogoča branja. Mogoče je gibanje na prostem (na ustrezno ograjenem dvorišču), kar je posebej pomembno, ker celici na Policijski postaji Krško služita tudi za daljše, torej 48-urno pridržanje. Posebej pa moramo opozoriti na nepravilnost v obrazcu “Uradni zaznamek o odvzemu prostosti - pridržanju”, ki ga uporablja Policijska postaja Krško. Obrazec namreč pod točko A/3 govori o pridržanju “do tri dni” po drugem odstavku 43. člena ZPol. Po določilu zakona, na katerega se obrazec sklicuje, sme trajati pridržanje največ 48 ur, kar je tudi sicer najdaljši, z zakonom določeni čas, za katerega sme policija kot izvršilna veja oblasti odvzeti posamezniku prostost. Uradni zaznamek torej rok, ki ga zakon določa v urah, nepravilno navaja v dnevih, pri tem pa prekorači tudi najdaljši predpisani čas za policijsko pridržanje.

Na Policijski postaji Koper sta dve celici za pridržanje z enim oziroma dvema lesenima ležiščema. Za vsako ležišče sta na voljo po dve odeji, ni pa žimnice, čeprav so celice namenjene tudi pridržanju do 48 ur. Dnevna svetloba je boljša v manjši celici, ki ima zunanjo steno z vzidanimi 20 svetlobnimi kockami. V večji pa je naravna svetloba zelo slaba: le tolikšna, kot jo omogoča 6 svetlobnih kock v steni do manjše celice za pridržanje. V celicah ni ogrevalnih teles, radiator pa je v predprostoru. Po trditvah komandirja policijske postaje ni pritožb pridržanih oseb, da bi jih zeblo. Pridržane osebe na Policijski postaji v Kopru nimajo možnosti za gibanje na prostem.

Vse policijske prostore za pridržanje je treba čimprej urediti v skladu z merili, ki jih uveljavlja evropski odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Prostori za pridržanje na Policijski postaji v Kopru so bili prenovljeni že v času po obisku navedenega odbora, pa je tako zamujena priložnost, da bi adaptacija v celoti upoštevala materialne pogoje pridržanja v skladu s priporočili odbora in njegovimi standardi. Nedvomno pa lahko gornji opis pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, povezanih s pridržanjem na policijskih postajah v Litiji, Krškem in Kopru služi kot priporočilo za čimprejšnjo spremembo oziroma izboljšanje položaja vsaj glede tistih okoliščin fizičnih pogojev pridržanja, kjer večji (na primer gradbeni) posegi niso potrebni.

Predlagali smo, naj Policijska postaja Krško uskladi z zakonom besedilo obrazca “Uradni zaznamek o odvzemu prostosti - pridržanju”. Ministrstvo je ugotovljeno nepravilnost takoj odpravilo ter sporočilo, da je med osnutki obrazcev tudi akt o odvzemu prostosti - pridržanju, ki bo tako enoten za vse policijske enote. Ministrstvo je hkrati zagotovilo, da urejanju in adaptaciji prostorov za pridržanje namenja velik poudarek. Večino neprimernih prostorov je že uredilo, da ustrezajo vsaj minimalnim merilom. Prizadevalo pa si bo, da bodo vsi prostori za pridržanje in drugi pogoji za zagotavljanje pravic pridržanih oseb v čim krajšem času urejeni v skladu s priporočenimi merili.