2.2. OMEJITEV OSEBNE SVOBODE

2.2.1. Priporniki in obsojenci na prestajanju zaporne kazni

Analizo stanja na področju izvrševanja pripora in kazenskih sankcij smo podali v posebnem poročilu o problematiki obravnavanja zaprtih oseb. V poročilu smo povzeli ugotovitve, mnenja, predloge in priporočila s tega področja.

V letu 1998 smo opravili štiri podrobnejše preglede zavodov za prestajanje kazni zapora oziroma oddelkov teh zavodov. Posebno pozornost smo namenili Prevzgojnemu domu za mladoletnike v Radečah. Poleg tega smo bili štirinajstkrat še na obiskih v različnih slovenskih zavodih za prestajanje zaporne kazni. Ob obiskih, pa tudi s pisnimi pobudami, se je na varuha človekovih pravic v letu 1998 na takšen ali drugačen način obrnilo kar 344 zaprtih oseb.

Pri oceni stanja na področju izvrševanja pripora se ni mogoče izogniti prostorski stiski in slabim bivalnim razmeram. Priporniki praviloma preživijo v priporniških celicah 22 ur na dan, mnogi brez sleherne zaposlitve. Takšno stanje na fizično in psihično zdravje ne more ugodno vplivati. Korak nazaj pomeni v oktobru 1998 sprejeta sprememba Zakona o kazenskem postopku (ZKP), da je priporniku treba omogočiti delo (le) v skladu z možnostmi zavoda. Bati se je, da bo za pripornike v prihodnje dela še manj, ker se bodo zavodi za prestajanje zaporne kazni pač (prehitro) sklicevali na dejstvo, da tozadevnih možnosti ni. Priporniki pa niso samo brez dela, pač pa pogosto tudi brez prave možnosti za rekreacijo oziroma za telesno razgibavanje zunaj dveh ur sprehoda na prostem. Ob spremembah in dopolnitvah ZKP je bila zamujena priložnost za natančnejšo ureditev stikov pripornika z zunanjim svetom, zlasti glede obiskov. Vse več zavodov za prestajanje zaporne kazni ima pregradne stene v prostorih za obiske, kar onemogoča fizičen stik, če ni mikrofonov, pa otežuje tudi pogovor pripornika z obiskovalcem. Tudi ukrepe iz varnostnih razlogov je treba presojati v skladu z načelom sorazmernosti: dopustne so samo tiste omejitve, ki so določene v zakonu in so nujne za dosego legitimnega cilja. Obiskovanje pripornikov je treba v predpisih urediti tako, da bo onemogočena različna praksa pri določanju trajanja obiskov. Menimo, da bi moral zakon določiti spodnjo mejo trajanja obiska pripornika.

Rdeča nit opozoril varuha človekovih pravic je, da je treba čim prej sprejeti nov zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. Gre za zakon, ki je pomemben predvsem s stališča posameznika, saj ga v času izrečene kazni odvzema prostosti oziroma izvajanja kazenske sankcije varuje v razmerju do države kot močnejše strani.

V zvezi z analizo stanja na področju izvrševanja kazenskih sankcij smo v posebnem poročilu podali več mnenj, predlogov in priporočil:

• Z zaskrbljenostjo smo ugotovili, da zavod Dob nima izpolnjenih kadrovskih pogojev za zdravljenje oziroma izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja narkomanov. Preseneča praksa, da se ta varnostni ukrep začne izvrševati šele ob koncu prestajanja zaporne kazni. Menimo, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja narkomanov treba začeti takoj, ko obsojenec nastopi kazen zapor
• Varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila v postopku o prekršku kot tudi stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila v kazenskem postopku se izrekata za določeno časovno obdobje od enega oziroma treh mesecev do največ enega leta. Vendar pa je vpis izrečene prepovedi v vozniškem dovoljenju trajen in brez časovnih omejitev. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) namreč ne določa izbrisa vpisa izrečene prepovedi vožnje motornega vozila. Če velja rehabilitacija z izbrisom obsodbe iz kazenske evidence za storilce kaznivih dejanj glede glavne kazni, bi morala primerljiva ugodnost veljati tudi za izbris vpisa prepovedi vožnje motornega vozila iz vozniškega dovoljenja v primeru stranske kazni oziroma izrečenega varstvenega ukrepa v postopku o prekršku. Ministrstvo za pravosodje je naše mnenje upoštevalo. Predlog novega zakona o izvrševanju kazenskih sankcij določa, da lahko oseba, ki ji je bila prepoved vožnje motornega vozila vpisana v vozniško dovoljenje po prenehanju ukrepa, zahteva pri pristojnem organu izdajo novega vozniškega dovoljenja.
• Varovanje interesa žrtve kaznivega dejanja mora biti ena temeljnih nalog pravnega reda in še posebej kazenskega prava ter v tem okviru tudi prava izvrševanja kazenskih sankcij. Pomanjkljivost ZIKS je, da med kriteriji za dajanje ugodnosti v času prestajanja zaporne kazni ne upošteva tudi odnosa obsojenega storilca kaznivega dejanja do žrtve oziroma oškodovanca. Zato smo predlagali, da se predlog novega zakona o izvrševanju kazenskih sankcij tako dopolni, da bo eno od meril za dajanje ugodnosti obsojencu tudi njegov odnos do žrtve in povrnitve povzročene škode. Enako merilo pa bi veljalo upoštevati tudi v zvezi z odločanjem o pogojnem odpustu po 109. členu KZ.
• Kritizirali smo izdajo “skupinske” odločbe o začasni premestitvi obsojencev v drug zavod za prestajanje zaporne kazni. Noben od devetih obsojencev ni bil upravičen, da bi se smel seznaniti z osebnimi podatki drugih obsojencev, ki so navedeni v “skupinski” odločbi. Takšna odločba pomeni kršitev pravice do varstva osebnih podatkov, omogoča pa tudi njihovo zlorabo.
• Vlaganje prošenj je pravica obsojenca, in to tudi v obliki vloge, s katero se obrača na pristojen državni organ v upravnem postopku. Niti pogosto vlaganje prošnje za premestitev pristojnega organa ne odvezuje, da odloči o prošnji. Takšno ravnanje zahteva tudi načelo zakonitosti, in to ne glede na dejstvo, da bi se obsojenec lahko poslužil pravice do pritožbe zaradi molka organa.
• Režim bivanja na svežem zraku mora biti za gojence prevzgojnega doma najmanj tako prijazen, kot je to določeno za obsojene mladoletnike, ki prestajajo mladoletniški zapor. Vzgojni ukrep je namreč milejša sankcija kot pa mladoletniški pripor. Zato smo Prevzgojnemu domu za mladoletnike v Radečah predlagali, naj vsem mladoletnikom zagotovi bivanje na svežem zraku najmanj tri ure na dan, in to tudi v času izvrševanja disciplinske kazni, kakor tudi ves čas bivanja na oddelku intenzivne obravnave. UIKS je naš predlog sprejela ter sporočila, da bo v predlogu novega zakona o izvrševanju kazenskih sankcij nedvoumno določeno, da imajo mladoletniki v prevzgojnem domu pravico bivati na svežem zraku najmanj tri ure na dan.
• Pomembna dejavnost slovenskih zavodov za prestajanje zaporne kazni mora biti nenehno izobraževanje za človekove pravice, in to zlasti pri vseh delavcih, ki neposredno in vsak dan delajo z zaprtimi osebami.
• Pomen izobraževanja velja poudariti tudi v razmerju do obsojencev. Če obsojencu pomagamo, da si med prestajanjem zaporne kazni pridobi poklic, mu s tem pomagamo, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj, ko bo znova na prostosti.
• Zavodi za prestajanje kazni zapora so zavezani zagotoviti varnost vsem zaprtim osebam. Z vsemi razumnimi ukrepi je treba preprečiti, da bi se fizično in psihično močnejši izživljali ali obračunavali s šibkejšimi.
• Večji poudarek je treba dati pravici do pritožbe pri upravniku zavoda. Treba je spremeniti prakso, da mora obsojenec čakati več mesecev na pogovor z upravnikom. Če je prošenj za pogovor več, pa je treba obsojencu v razumnem času omogočiti pogovor z drugo osebo, ki jo za to pooblasti upravnik.

Analiza stanja na področju izvrševanja pripora in izvrševanja kazenskih sankcij omogoča sklep, da je stanje v slovenskih zavodih za prestajanje zaporne kazni sorazmerno zadovoljivo, zlasti v primerjavi z vzhodnoevropskimi državami, ki se v tranziciji (morda tudi zaradi dediščine preteklosti) srečujejo z več težavami na področju izvrševanja kazenskih sankcij. Množičnih, zavestnih in grobih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri obravnavanju zaprtih oseb v Sloveniji ne ugotavljamo. Ugodna splošna ocena stanja pa ne sme zavajati. Sorazmerno veliko pobud s strani zaprtih oseb in mnogi pogovori, ki smo jih opravili z obsojenci in priporniki, kažejo, da je na področju zakonitega in korektnega obravnavanja zaprtih oseb potrebnih še veliko izboljšav.
Posameznika, ki je na prestajanju zaporne kazni ali v priporu, ne zanima splošna ocena o ravnanju z zaprtimi osebami v Sloveniji: zanj je pomemben zgolj in edino njegov primer. Zato se dejansko spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri izvrševanju kazenskih sankcij in še zlasti pri izvrševanju zaporne kazni kaže predvsem v korektnem odnosu do vsakega posameznika, ki je na prestajanju zaporne kazni oziroma v priporu. To merilo je lahko podlaga za pošteno oceno o stanju v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora.

2.2.2. Osebe z duševnimi motnjami

Varstvu oseb z duševnimi motnjami namenjamo posebno pozornost. Tako smo v letu 1998 nadaljevali z obiskovanjem psihiatričnih bolnišnic in socialnovarstvenih zavodov. O problematiki obravnavanja oseb z duševnimi motnjami smo izdali posebno poročilo, v katerem opozarjamo na pomanjkljivosti tako na normativni ravni, kot tudi pri izvrševanju veljavnih predpisov.

Poročilo namenja posebno pozornost pomanjkljivi zakonodaji na področju varstva v psihiatričnih in socialnovarstvenih zavodih neprostovoljno pridržanih oseb:

• Veljavna zakonodaja praktično ne ureja začetka postopka neprostovoljnega pridržanja in ne določa materialnopravnih pogojev in postopka, da bi bilo mogoče od sodišča zahtevati, naj odredi bodoče pridržanje.
• Neurejen je položaj neprostovoljno pridržanih oseb. Zakon ne določa pravic bolnikov v psihiatričnih bolnišnicah oziroma varovancev v socialnovarstvenih zavodih.
• Varstvo osebnih podatkov v povezavi z zbirko podatkov za bolnike z duševno boleznijo ni ustrezno urejeno.
• Veljavna zakonodaja ne ureja uporabe prisilnih sredstev in omejitev, do katerih prihaja v psihiatričnih bolnišnicah, ter tudi ne določa (sodnega) nadzora pri njihovi uporabi.
• Slovenska zakonodaja praktično ne ureja zdravljenja bolnika z duševno boleznijo proti njegovi volji.
• Naše pravo ne pozna zagovorništva, ki naj pridržani osebi omogoči vzpostavitev “enakosti orožij” za obrambo njenih pravic in interesov v postopku pred sodiščem.

Pri delu psihiatričnih bolnišnic in socialnovarstvenih zavodov smo opozorili, da je treba sodišču poslati obvestilo o pridržanju z vso predpisano vsebino v zakonskem roku, vendar le tedaj, ko je oseba pridržana na zaprtem oddelku brez njene privolitve. Prisilni ukrepi in omejitve so dopustni le, če je to nujno, za najkrajši čas in pod nadzorom. Vsak tak poseg je treba zabeležiti v zdravniški dokumentaciji oziroma v osebnem spisu pridržane osebe. Tudi na odprtih oddelkih, kjer sicer ni sodnega nadzora neprostovoljnega pridržanja, je treba v kar največji meri spoštovati bolnikovo pravico do odklonitve zdravljenja ter iskati njegovo privolitev (soglasje) za katerikoli zdravstveni poseg. Splošni akti, kot sta na primer hišni red in pravilnik o internem strokovnem nadzoru, morajo biti bolnikom in varovancem dostopni, v njih pa je treba urediti tudi pritožbene poti, disciplinski postopek ter določiti disciplinske kršitve in sankcije.

Pri delu okrajnih sodišč v zvezi z obravnavanjem in odločanjem v pridržalnih postopkih smo poleg nespoštovanja zakonskih rokov ugotovili tudi skrb zbujajoče pomanjkljivosti v vsebinskem obravnavanju in odločanju. Opozorili smo, da mora sodišče vestno in skrbno presoditi vse izvedene dokaze, vključno z zaslišanjem pridržane osebe. Obrazložitev sklepa o pridržanju je pogosto vse preveč skopa in ne vsebuje dejstev, ki jih za dopustno pridržanje zahteva zakon. Kritizirali smo uporabo obrazca z vnaprej natiskano vsebino obrazložitve, ki ne vsebuje v zakonu predpisanih pogojev za neprostovoljno pridržanje. Tako pomanjkljivo odločanje v pridržalnih postopkih ne služi varovanju bolnikov, s tem pa je izjalovljen namen sodnega nadzora, zaradi katerega je zakonodajalec sploh predpisal pridržalni postopek.

Pravne praznine pri pridržanju in zdravljenju bolnikov z duševno boleznijo ter pomanjkljiva zakonodaja, ki ureja sodni nadzor tega občutljivega področja človekove zasebnosti in osebnostnih pravic, niso primerne za pravno državo. Pripravo predloga zakona z delovnim naslovom zakon o duševnem zdravju je ministrstvo za zdravstvo napovedovalo že v letu 1995, vendar je delo pri pripravi predloga zakona kasneje očitno močno zastalo. Zaradi varstva ustavnih pravic, ki se omejujejo pri neprostovoljnem pridržanju, bi bilo nujno, da ministrstvo za zdravstvo več stori za čimprejšnje sprejetje zakona, ki bo celovito uredil to področje.