USTAVNE PRAVICE

Delež prejetih pobud, ki smo jih uvrstili na področje ustavnih pravic, se je ustalil pri približno 50 na leto; v minulem letu se je število zadev nekoliko povečalo. Ko smo na začetku našega dela sprejeli interno klasifikacijo zadev, smo v to področje uvrstili zadeve s področja otrokovih pravic, pravic manjšin, enakih možnosti, etike javne besede, pravice do zbiranja, delovanja varnostnih služb in varstva osebnih podatkov. Dejanska razvrstitev zadev v zadnjem času pa kaže, da je največ pobud zunaj vnaprej sprejete klasifikacije. Pobude so tako raznolike, da jih je težko zbrati pod posamezne skupne naslove. Kljub temu lahko za minulo leto ugotovimo, da je bilo največ zadev s področja uveljavljanja volilne pravice, zlasti v zvezi z lokalnimi volitvami, in s področja varstva osebnih podatkov. Nekaj pobud smo prejeli tudi glede uveljavljanja avtorskih pravic, vprašanja (ne)ustavnosti posameznih predpisov, kršitev pravice do zasebnosti in uveljavljanja svobode vesti in veroizpovedi.

Med pobudami velja omeniti množično pobudo glede ovitka zgoščenke glasbene skupine Strelnikoff. Od 2. marca do 5. maja 1998 smo prejeli skupaj 1383 enakovrstnih pobud oziroma protestov na obrazcu. Vsem, ki so nam posredovali svoje osebne podatke in naslov, smo posredovali odgovor, v katerem smo pojasnili svoje pristojnosti in nadaljnji potek obravnave zadeve pri pristojnih državnih organih. Če bi vsako od teh pobud prikazali posebej, bi se število zadev na tem področju povečalo za 20-krat.

Pri tistih vprašanjih, ki smo jih v minulih letih že podrobneje predstavili, svojih predlogov in stališč ne ponavljamo. V nadaljevanju predstavljamo nekaj najzanimivejših problemov in posamičnih zadev, ki izhajajo iz pobud, obravnavanih v minulem letu.

Predlog zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji

V parlamentarni obravnavi je predlog zakona o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. Zakon mora zagotoviti nadzor in odgovornost obveščevalno-varnostne službe, da bo njeno delovanje zares v službi države, zagotavljanja njene varnosti in obstoja. Tudi pri delu varnostno-obveščevalne agencije se srečujemo z načelom sorazmernosti: omogočeno ji mora biti, da deluje učinkovito, vendar le v jasno določenih mejah, v katerih je njeno delovanje nujno za dosego zakonitega cilja. Obveščevalno-varnostna agencija lahko pri svojem delovanju bistveno poseže v zajamčene pravice posameznika. Zato je učinkovit nadzor še posebnega pomena. Ta pa mora biti vsebinski in ne zadostuje zgolj formalno izvajanje nadzora.

Civilno služenje vojaškega roka

Dve od organizacij, v katerih se izvaja nadomestno civilno služenje vojaškega roka (Slovenska Karitas, Združenje za kakovost življenja Ozara) sta se v letu 1998 obrnili na varuha zaradi težav v zvezi s plačevanjem stroškov tega služenja. Obe organizaciji imata sklenjeno pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih z MNZ. Po pogodbi bi stroške moralo poravnati MORS v največ tridesetih dneh po izstavitvi računa, dejansko pa je prihajalo do večjih zamud, kar jim je povzročalo skoraj nepremostljive težave.

MORS smo opozorili, da bi neplačevanje stroškov lahko povzročilo prenehanje izvajanja civilnega služenja, kar bi zelo slabo vplivalo na položaj tistih, ki so uveljavljali ugovor vesti vojaški dolžnosti in s tem pravico do te oblike služenja vojaškega roka. Menili smo, da bi, če glede izvajanja ali financiranja nastanejo težave, to morali urejati z ustrezno spremembo pogodbe, ne pa z neizvajanjem dogovorjenega.

Iz odgovora MORS je bilo razvidno, da so že začeli urejati položaj. Težave so deloma izvirale iz prenizko planiranih sredstev za ta namen v finančnem načrtu ministrstva, ki niso zadoščala za povečano število oseb na civilnem služenju vojaškega roka. Po drugi strani pa se pristojnosti MNZ in MORS na tem področju prepletajo, kar ni v prid učinkovitemu delu. O vlogah za priznanje ugovora vesti vojaški dolžnosti odloča komisija, ki jo imenuje minister za notranje zadeve. Komisija tudi poda predlog napotitve državljanov na opravljanje nadomestne civilne službe. V pristojnosti MNZ je še izbira organizacij in služb, v katerih se bo opravljala nadomestna civilna služba, sklepanje pogodb z njimi ter inšpekcijski nadzor nad izvrševanjem nadomestne civilne službe, nadzor nad porabo finančnih sredstev in posredovanje računov v izplačilo MORS. V pristojnosti MORS pa so upravne zadeve v zvezi s pošiljanjem državljanov na opravljanje nadomestne civilne službe, odlaganjem, prekinitvijo in izvršitvijo te službe, izdaja predhodnega soglasja k pogodbam, ki jih sklene MNZ z organizacijami in službami, načrtovanje porabe finančnih sredstev ter izplačilo računov za opravljanje nadomestne civilne službe.

Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije je v letu 1998 manjkajoča sredstva za plačilo stroškov civilnega služenja vojaškega roka zagotovilo z notranjimi prerazporeditvami finančnih sredstev. Predvideli so celovito ureditev tega vprašanja s prerazporeditvijo pristojnosti med ministrstvoma, da v prihodnje ne bi več prihajalo do težav pri financiranju. Pripravili so že gradivo za obravnavo na seji Vlade, vendar so ga pozneje v dogovoru z MNZ umaknili, da bi za Vlado pripravili celovito informacijo v zvezi z uveljavljanjem ugovora vesti vojaški dolžnosti (delo komisije na prvi in drugi stopnji, ugotovitve inšpekcijskih nadzorov itn.) in ne samo o problemih v zvezi s financiranjem. Z MNZ je bilo dogovorjeno, da MORS načrtuje finančna sredstva za ta namen še za leti 1999 in 2000.

Pri obravnavanju pobud posameznikov smo ugotovili, da se napotitve na civilno služenje vojaškega roka večkrat izvajajo z velikimi zamudami, tako da imajo državljani težave pri svojih študijskih in drugih načrtih. Uveljavljali smo mnenje, da gre za enakovredno obliko izpolnjevanja ustavne dolžnosti, tako da ne bi smelo prihajati do razlik v primerjavi z načrtovanjem in izvajanjem napotitev nabornikov na služenje vojaškega roka. Navedene zamude so v nasprotju z določbo Zakona o vojaški dolžnosti, da se nabornik, ki sam prosi, da bi bil poslan na služenje vojaškega roka, pošlje v prvem napotitvenem roku po vložitvi prošnje.

Razkrivanje identitete ovadenih prek obvestil uprav za notranje zadeve

Pobudnica je menila, da ji je bila z objavo poročil v zvezi z ovadbo kriminalistov UNZ Slovenj Gradec v medijih povzročena nepopravljiva škoda v zasebnem in službenem življenju. Iz objav je bilo razvidno, da so kriminalisti podali ovadbi zoper direktorja in vodjo računovodskega sektorja zasebne gospodarske družbe zaradi suma storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Ovadena sta bila imenovana z inicialkama, funkcijo in imenom družbe.

V zadevi je šlo za problematiko, ki smo jo že večkrat omenili v naših letnih poročilih. Ministra za notranje zadeve smo ponovno opozorili na naša stališča, na neenotno prakso obveščanja javnosti in ga spomnili na njegov takratni odgovor, da je obveščanje o ugotovitvah s področja gospodarskega kriminala v gospodarskih družbah z družbenim kapitalom utemeljeno z interesom širše javnosti, ter na zagotovilo, da bodo na podlagi strokovnih posvetov ponovno proučili način obveščanja javnosti.

Ministru smo posredovali posebno mnenje. Opozorili smo, da v obravnavanem primeru omenjeni argument ne more biti odločilen, saj je iz objav v medijih mogoče sklepati, da gre za olastninjeno podjetje. Ponovno smo poudarili, da je sporno navajanje inicialk ovadenih skupaj z njihovo funkcijo in imenom družbe. To posameznika v njegovem socialnem okolju dejansko razkriva.Takšna praksa je za prizadete celo slabša, kot če bi ovadene posameznike navedli s polnim imenom in priimkom. Objava z inicialkami namreč prizadetim dejansko odvzame možnost zahtevati odgovor oziroma popravek v skladu z ustavno pravico do popravka in odgovora (40.člen), ki jo natančneje opredeljujejo določbe 12. do 23. člena Zakona o javnih glasilih (ZJG). Ustavni pravici javnosti, da je obveščena o delu policije, je po našem mnenju zadoščeno s tem, da policija obvešča javnost o pomembnejših pojavih, ki jih ugotavlja pri svojem delu; tudi brez razkritja imen obravnavanih. Pri obveščanju javnosti mora tudi policija spoštovati osebnostne pravice posameznikov in načelo domneve nedolžnosti. Spoštovanje teh načel je še toliko pomembnejše v času, ko kazenski postopek še ni uveden in se posameznik o navedbah, ki ga obremenjujejo, praviloma še ni mogel izreči. Javnost postopka na tem področju je po našem mnenju v celoti zagotovljena šele z javno sodno obravnavo.

Spoštovanje pravice do zasebnosti, časti in ugleda in domneve nedolžnosti terja še posebej skrbno ravnanje državnih organov, kadar se nekomu očita nezakonito ravnanje. Sum, da je posameznik storil kakšno kaznivo ali nezakonito ravnanje, se lahko ugotavlja in potrdi samo v sodnem postopku. Na tej podlagi smo menili, da organi Uprave za notranje zadeve v Slovenj Gradcu v obravnavanem primeru niso ravnali dovolj skrbno, saj so z objavo podatkov, ki razkrivajo identiteto osumljenih, posegli v njihovo zasebnost, čast in dobro ime. Ministru smo predlagali, naj se glede omenjenega primera opredeli, ponovno prouči način obveščanja javnosti ter pri tem upošteva naša stališča.

Minister se v odgovoru glede konkretnega primera ni opredelil, pač pa nam je sporočil, da pripravljajo usmeritve na področju obveščanja javnosti o delu policije. Pri tem bodo upoštevali tudi naša stališča in mnenja.

Spremljanje lokalnih volitev 1998

Na dan lokalnih volitev, 22. novembra 1998, smo organizirali dežurno službo in javno obvestili volivce, da se lahko obrnejo na naš urad, če bi imeli težave pri uresničevanju volilne pravice. Na dan dežurstva smo na našo brezplačno telefonsko številko prejeli 61 telefonskih klicev. Nekaj klicev smo prejeli še tudi pred dnevom glasovanja in po njem. Med 61 klicatelji se jih je večina predstavila, anonimnih klicev je bilo 11. Največ, 30 klicateljev, je pričakovalo določena pojasnila zaradi nejasnosti glede načina volitev, pravic in obveznosti volivcev in volilnih organov in glede morebitnega uveljavljanja varstva volilne pravice. Posredovali smo jim ustrezna pojasnila oziroma jih napotili na pristojne volilne organe. Trinajst klicev se je nanašalo na domnevne kršitve volilnega molka pred volitvami oziroma na dan volitev. Večino smo napotili na dežurno službo ministrstva za notranje zadeve, ki lahko na tej podlagi vloži ustrezne predloge za uvedbo postopka o prekršku na podlagi ZVolK. Šest klicev se je nanašalo na možnost volitev na domu. Posredovali smo jim ustrezna pojasnila in, kolikor je bilo to še mogoče, omogočili volitve prek tako imenovanih letečih volilnih odborov. Trije klici so se nanašali na vprašanja, povezana z volilnim imenikom, dva pa na volitve v ožje dele občin, ki so jih ponekod izvedli hkrati z lokalnimi volitvami. Kar sedem klicateljev pa je ob tej priložnosti protestiralo zaradi nezmožnosti uresničevanja volilne pravice na območju Mestne občine Koper.

Pred dnevom volitev in po njem smo prejeli več pisnih pobud posameznikov in tudi organov posameznih političnih strank. Pred volitvami smo pobudnike, ki so se v glavnem obračali na nas v zvezi z izvedbo kandidacijskih postopkov, napotili, naj uveljavljajo svoje pravice v pritožbenih postopkih, kot jih določata Zakon o lokalnih volitvah (ZLV) in Zakon o volitvah v državni zbor (ZVDZ). Pobude na tem področju smo prejeli tudi še po opravljenih volitvah, vendar so bili v večini primerov zakonski roki za uveljavljanje pritožb, ki so zelo kratki, zamujeni.

Posebej opozarjamo na pobudo, ki nam jo je v vednost poslalo Medobčinsko društvo Rom iz Novega mesta. Na občinski svet Novo mesto so naslovili dopis, v katerem izražajo prizadetost, ker bodo tudi v prihodnjem mandatnem obdobju ostali brez romskega predstavnika v občinskih svetih treh občin na tem območju. Peti odstavek 39. člena ZLS določa, da imajo na območju, kjer živi avtohtono naseljena romska skupnost, Romi v občinskem svetu najmanj po enega predstavnika. Posebno volilno pravico predstavnikom romske skupnosti daje tudi 7. člen Zakona o lokalnih volitvah (ZLV). Doslej je to določbo uresničila Mestna občina Murska Sobota. Župan občine Novo mesto je odgovoril, da je občinska uprava ob obravnavi poročila o romski problematiki sicer pripravila osnutek sprememb in dopolnitev statuta mestne občine, ki je predvideval posebnega mestnega svetnika, ki bi ga na podlagi posebnega volilnega imenika izvolili pripadniki romske skupnosti. Vendar navedene spremembe in dopolnitve statuta niso bile sprejete, ker občinski svet ni bil sklepčen. Menimo, da bi občine, kjer živijo tudi pripadniki romske skupnosti, morale pravočasno predvideti v svojih statutih izvolitev njihovega predstavnika. Tako bi bilo tudi laže reševati njihove probleme v občinskem svetu kot najvišjem organu odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine (21. člen ZLS).

Nepopolna in nedosledna zakonska ureditev glasovanja po pošti

Že v poročilu za leto 1996 (stran 27) smo ugotavljali, da ZVDZ ne vsebuje rešitev za glasovanje po pošti za tiste volivce, ki na dan glasovanja niso v kraju stalnega bivališča, ker so na primer v oskrbi pri sorodnikih, vendar pa tudi niso oskrbovanci domov za starejše ali v bolnišnici. Opozorili smo, da bo neupravičeno razlikovanje med volivci, ki lahko uveljavljajo pravico do glasovanja po pošti, mogoče odpraviti šele s spremembami in dopolnitvami ZVDZ.

Ob spremljanju lokalnih volitev 1998 pa smo ugotovili tudi razlike pri urejanju tega vprašanja v zakonodaji, navodilih Republiške volilne komisije (RVK) in strokovnih pojasnilih.

Poleg odsotnosti rešitev za volivce, ki so v domači oskrbi, ugotavljamo tudi neenotne normativne in praktične rešitve glede glasovanja po pošti za volivce, ki služijo vojaški rok, in za volivce, ki so zaporniki ali priporniki.

Volivcem, ki služijo vojaški rok, omogoča glasovanje po pošti drugi odstavek 81. člena ZVDZ. Zakon o lokalnih volitvah pa z določbo 79. člena omogoča glasovanje po pošti le volivcem, ki so oskrbovanci domov za starejše, in tistim, ki so na zdravljenju v bolnišnicah. Drugih kategorij upravičencev za glasovanje po pošti ta zakon ne omenja. Kljub temu navodilo RVK št. 18-1/96-86/98, ki ga je RVK sprejela leta 1994 in se je uporabljalo tudi za lokalne volitve 22. novembra 1998, že v naslovu omogoča glasovanje po pošti tudi volivcem, ki služijo vojaški rok. V prvi točki navodil pa omogoča tak način glasovanja tudi tistim v zdravilišču.

Glasovanja po pošti za zapornike oziroma pripornike pa ne omogoča niti ZVDZ niti ZLV niti omenjeno navodilo. Vendar pojasnilo tajnika RVK Marka Golobiča v knjižni izdaji predpisov o lokalnih volitvah in lokalni samoupravi (ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1998) na 30. vprašanje (stran 34) odgovarja, da se tudi pri lokalnih volitvah izvajajo vse oblike glasovanja, ki jih pozna zakon, tudi glasovanje po pošti zapornikom oziroma pripornikom. Iz prakse poznamo primere, ko je bilo glasovanje po pošti omogočeno tudi pripornikom in zapornikom.

Čeprav ne nasprotujemo širitvi primerov, ki omogočajo glasovanje po pošti, saj smo si za to vseskozi sami prizadevali, pa ob tem ugotavljamo pomanjkljivo urejenost tega področja oziroma neusklajenost med zakonskimi določbami, uradnimi navodili, neuradnimi strokovnimi pojasnili in rešitvami v praksi. Zato ponovno predlagamo državnemu zboru, naj to vprašanje čimprej uredi s spremembami in dopolnitvami ZVDZ in ZLV.

Mnenje o izvajanju zakonskih določil za glasovanje po pošti v primeru vojakov iz Novega mesta

Čeprav smo obe pobudi, ki sta se nanašali na odklonitev zahteve za glasovanje po pošti za vojake na služenju vojaškega roka, prejeli le v vednost, smo opravili ustrezne poizvedbe. V obeh primerih so se volilni upravičenci - vojaki pritoževali pristojnim občinskim volilnim komisijam (OVK), da niso prejeli volilnih kart in glasovnic, čeprav so izpolnjene obrazce oddali v zakonskem roku. Kasneje smo v eni zadevi prejeli odgovor OVK Trbovlje na pritožbo. Predsednik komisije ugotavlja, da so iz vojašnice v Novem mestu prejeli štiri izjave z željo po glasovanju po pošti, med katerimi je bila tudi izjava pritožnika. Volilna komisija je izjave prejela 17. novembra 1998, navaja pa, da je upoštevala le izjave, ki so prispele do vključno 16. novembra 1998.

Predsedniku OVK Trbovlje smo na lastno pobudo poslali mnenje, v katerem smo utemeljili razloge, zaradi katerih menimo, da OVK ni ravnala prav, ker ni razlagala zakona v korist uresničevanja ustavne pravice državljanov do volitev glede glasovanja po pošti.

V mnenju smo se sklicevali tudi na “Navodilo za glasovanje volivcev, ki lahko glasujejo po pošti, ker služijo vojaški rok oziroma so oskrbovanci domov za starejše, ki nimajo stalnega prebivališča v domu ali so na zdravljenju v bolnišnici” RVK z dne 9. novembra 1998, ki pa je vsebinsko povzetek navodil, ki jih je RVK sprejela že leta 1994. V 2. točki teh navodil je določeno, da mora OVK ne glede na zakonsko določen rok za pošiljanje zahtevka - sedem dni pred dnevom glasovanja - upoštevati tudi zahteve, prejete po tem roku, če je med drugim “o zahtevi obveščena v roku, ki še omogoča, da bo volivec pravočasno prejel in vrnil volilno gradivo”. Menili smo, da zakonske določbe ni mogoče razlagati tako, da mora komisija zahtevek za glasovanje po pošti prejeti najkasneje sedem dni pred dnem glasovanja, pač pa da mora volivec v tem roku to “sporočiti”. Prav tako po našem mnenju iz navodil izhaja, da je ta zakonski rok instrukcijski in ne prekluzivni. Če je komisija zahtevek prejela v roku, ki bi še omogočal pravočasno pošiljanje volilnega gradiva, bi bila to zavezana storiti. Mnenje smo utemeljili tudi z načelom, da je treba nejasne ali dvoumne zakonske določbe razlagati v korist posameznika in ne državnega organa.

OVK Trbovlje nam je sporočila, da se strinja z našim mnenjem, da bi morali poslati volilno gradivo za glasovanje po pošti, čeprav so zahtevo za glasovanje po pošti prejeli po poteku z zakonom določenega roka. Zamudo so utemeljevali z zgoščenimi in številnimi aktivnostmi OVK v zadnjem tednu pred dnem glasovanja. Prosijo, da razloge sprejmemo, in navajajo, da se zavedajo, da ti sicer ne pomenijo utemeljenega razloga za opustitev pošiljanja gradiva, zato zagotavljajo, da bodo v prihodnje ravnali drugače.

Ob tem pripominjamo, da navedeni pozitivni odgovor OVK Trbovlje, ki ga pozdravljamo, pomeni napredek v primerjavi z odgovorom RVK, ki smo ga opisali v poročilu za leto 1997 v točki 2.1.4 stran 28. Tedaj sta tako pristojna OVK kot RVK preozko razlagali ZVDZ, ko sta zavrnili pravočasno zahtevo za glasovanje po pošti za oskrbovanca, ki je bil v oskrbi pri sorodnikih. V tem primeru sta obe komisiji kljub našemu mnenju in predlogu vztrajali pri ozki razlagi zakona v škodo prizadetega posameznika.

Ker je bilo v obeh primerih volilno gradivo prepozno posredovano iz vojašnice SV v Novem mestu, smo načelniku generalštaba SV predlagali, naj to vprašanje razišče in prouči način omogočanja glasovanja po pošti za volivce, ki so na služenju vojaškega roka zunaj kraja svojega stalnega prebivališča.

Uporaba enotne matične številke v davčnih postopkih

Pobudnica je v svoji pritožbi nad delom davčne uprave med drugim navedla, da se ne strinja s tem, da je Davčni urad Ljubljana na položnici za plačilo dohodnine ob imenu navedel tudi njeno enotno matično številko občana (EMŠO). Ker pobudnica ni želela, da bi v poizvedbah izpostavili njeno ime, smo se odločili, da bomo to vprašanje obravnavali na lastno pobudo. Inšpektorja za varstvo osebnih podatkov smo prosili, naj razišče vprašanje navajanja EMŠO na položnicah davčne uprave ter ugotovi, ali na enak način ravnajo tudi druge izpostave DURS. Prosili smo ga tudi za mnenje o primernosti vzporedne uporabe EMŠO in davčne številke v davčnih postopkih.

Inšpektor za varstvo osebnih podatkov je zadevo raziskal in nam posredoval odgovor glavnega urada DURS, svojo korespondenco z DURS in kopijo odločbe. Zakonsko podlago za uporabo EMŠO v davčnih postopkih sicer daje 29. člen Zakona o davčni službi (ZDS), ki pa v prehodnih in končnih določbah predvideva, da se do uvedbe davčne številke kot davčna številka za fizične osebe uporablja EMŠO oziroma enotna matična številka tujca (prvi odstavek 46. člena). V drugem odstavku tega člena je bilo predvideno, da se po 1. januarju 1999 EMŠO oziroma enotna matična številka tujca črtata iz davčnega registra, vendar pa je bila ta določba s spremembami tega zakona (Ur. l. RS, št. 48/98) črtana. Zakon o davčnem postopku (ZDavP), ki uvaja davčno številko, pa ne predvideva uporabe EMŠO. Ta zakon določa, da mora davčni zavezanec v davčni napovedi, davčnem obračunu in drugih vlogah, naslovljenih na davčni organ, ter na drugih dokumentih, če tako določa zakon, navesti davčno številko. Zakon o varstvu osebnih podatkov določa, da se smejo osebni podatki zbirati, obdelovati, shranjevati in posredovati samo za namene, določene v zakonu, ali za namene, razvidne iz privolitve posameznika in ne smejo biti uporabljeni na način, ki ni združljiv s temi nameni.

Inšpektor za varstvo osebnih podatkov se je postavil na stališče, da niti ZDS niti ZDavP ne določata, da se po uvedbi davčne številke za namene enotne pridobitve in povezave podatkov v davčnih evidencah lahko uporablja tudi EMŠO, ker je v obeh zakonih jasno določeno, da se za te namene in kot identifikacijski znak, ki označuje davčnega zavezanca, uporablja davčna številka. Na tej podlagi je izdal odločbo, v kateri je odredil, da mora DURS do konca leta 1998 prenehati izpisovati EMŠO na vseh položnicah, ki jih izstavlja davčnim zavezancem, ter v istem roku prenehati uporabljati EMŠO za povezovanje podatkov v davčnih evidencah oziroma kot identifikacijski znak, ki označuje davčnega zavezanca. Zoper to odločbo se DURS ni pritožila, zato je postala pravnomočna.

Pravica do proste izbire prebivališča

Pobudo nam je posredoval pravni zastopnik prizadetega pripadnika romske skupnosti, ki je kupil stanovanjsko hišo v Jelšanah, jo želel adaptirati in se vanjo vseliti. Dne 21. julija 1998 pa je prejel obvestilo vaške skupnosti Jelšane, v katerem ga obveščajo, da vaščani ne želijo "takšnih sprememb, kot bi se verjetno zgodile, če bi se naselili v naši vasi vi s svojo družino". Vaščani so zbirali podpise za peticijo proti naselitvi prizadetega in njegove družine v Jelšanah, ki jo je podpisalo 152 vaščanov. Vaščani so imenovali komisijo, ki je obiskala župana občine Ilirska Bistrica, in grozili z zaporo ceste in dovoza smeti na smetišče, če jim ne bi uspelo ”po mirni poti” preprečiti doselitve prizadetega. O sklepih so poleg župana obvestili še načelnika Upravne enote Ilirska Bistrica, komandirja policijske postaje in prodajalca hiše.

Po mnenju odvetnika je edini razlog za nasprotovanje vaščanov romsko poreklo prizadetega.

Ocenili smo, da je ravnanje vaščanov Jelšan primer slabo prikritega rasizma, kakršnih v Sloveniji doslej ni bilo veliko, ki terja takojšnje ukrepanje pristojnih državnih organov, zato smo županu Občine Ilirska Bistrica in ministru za notranje zadeve posredovali svoje mnenje in predloge.

Menili smo, da so vaščani Jelšan s svojim ravnanjem posegli v nekaj temeljnih ustavnih pravic, ki jih varuje Ustava RS. Ustava zagotavlja vsakomur enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik... ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki (14. člen). Ustava v okviru svobode gibanja zagotavlja vsakomur pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče (32. člen). Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva ali nestrpnosti (63. člen). Vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo (61. člen). Nikomur ni mogoče odrekati pravice do izbire prebivališča zaradi drugačne narodnosti, rase ali vere ali katerekoli druge osebne okoliščine.

Župana Občine Ilirska Bistrica smo prosili za informacijo o vsebini pogovora s skupino občanov, ki ga je obiskala, in za odgovor, kaj namerava storiti, da bi prizadeti lahko izkoristil svojo ustavno pravico do proste izbire prebivališča. Župan nam je odgovoril, da je članom komisije vaške skupnosti, ki ga je obiskala, razložil, da je prizadeti slovenski državljan in ima pravico, da kjerkoli v Sloveniji kupi nepremičnine in se vanje vseli. Predsedniku KS pa je tudi svetoval, da naj odstopijo od vsakega nezakonitega posega ali prisile. Svetoval jim je, naj se s prizadetim skušajo dogovoriti, da omenjeni objekt KS odkupi, če bi se s tem strinjal, vendar brez vsakega pogojevanja krajanov, sam pa se bo tudi v prihodnje zavzemal za "zgladitev spora".

Ministrstvo za notranje zadeve nam je odgovorilo, da je prizadeti na upravni enoti pridobil odločbo o priglasitvi gradbenih del za adaptacijo kupljene stanovanjske hiše, vendar pa na tem območju ni prijavil stalnega prebivališča. Opozarjajo na določbe zakona o evidenci nastanitve občanov, ki vsakomur nalaga dolžnost prijave prebivališča. Uprava policije MNZ nam je odgovorila, da so zoper dva občana iz Jelšan dne 29. decembra 1998 vložili kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja iz prvega odstavka 300. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (zbujanje narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti).

Uresničevanje pravice do peticije

Prejeli smo več pobud državljanov, ki so se na nas obračali potem, ko od pristojnih državnih organov niso prejeli odgovorov na svoja pisanja. Na tem mestu lahko omenimo dve peticiji, ki ju je pobudnik naslovil na vlado in na ministrstvo za šolstvo in šport. Prva je bila po vsebini zakonodajna pobuda, druga pa se je nanašala na vsebine izobraževalnih programov. Ker pobudnik odgovorov ni prejel, je predlagal naše posredovanje.

Vladi in ministrstvu smo posredovali mnenje, da ustavna pravica do peticije (45. člen Ustave) vsebuje tudi pravico do odgovora. Menimo, da je pravica do odgovora bistven in sestavni element pravice do peticije. V nasprotnem primeru bi bila ta pravica le deklaracija, ki pa je po vsebini že zajeta v svobodi izražanja (39. člen Ustave).

Po našem posredovanju je pobudnik prejel odgovora obeh državnih organov, zato sklepamo, da sta sprejela naše mnenje o vsebini ustavne pravice do peticije.