Po mnenju Varuha človekovih pravic Republike Slovenije šola ne sme posegati v nesporno pravico otroka do zagotovljenega prevoza zgolj zato, ker tako želi eden od staršev, ki v času prevoza sploh ne izvaja varstva in vzgoje otroka. Šola takšnega mnenja ni sprejela.
***
Varuhu človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je pobudnik podal pobudo zaradi težav pri uveljavljanju pravice sina do organiziranega šolskega prevoza, ki naj bi ga zagotavljal Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik (CIRIUS Kamnik). Pobudnik ima na podlagi začasne sodne poravnave s sinom določene stike, v zvezi s katerimi pobudnik vsak drugi ponedeljek sina odpelje v šolo, vsak drugi torek pa sina v šoli prevzame. Sinu je v skladu s 56. členom Zakona o osnovni šoli (ZOsn) zagotovljen organiziran vsakodnevni prevoz iz Ljubljane, kjer živi z materjo, do CIRIUS Kamnik. CIRIUS Kamnik pa ni izvajal prevoza otroka na dom oziroma z doma pobudnika, in sicer izključno iz razloga, ker mati otroka k temu ni podala soglasja.
Varuh sicer skladno z določbo 1. člena Zakona o varuhu človekovih pravic nima podanih pristojnosti v zvezi s šolskim zavodom, vseeno pa je CIRIUS Kamnik seznanil s svojim stališčem, da skladno z določbo 151. člena Družinskega zakonika, kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema staršema, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, če s tem ne posega v vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.
Zakon ne opredeljuje, katera so tista vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj in lahko to definira zgolj sodišče v konkretnem postopku. Ne glede na navedeno pa po mnenju Varuha vprašanje, kdo in kako prevzame otroka v šoli, praviloma ne predstavlja vprašanja, bistvenega za otrokov razvoj. Izjemoma bi lahko vprašanje postalo bistveno, če bi kdo od staršev ocenjeval, da drugi od staršev prevoz otroka iz šole ali v šolo izvaja na način, ki bi otroka lahko ogrožal. Po mnenju Varuha tako v dnevih, ko je določeno, da otroka v šoli prevzame pobudnik oziroma ga tja pripelje, lahko tudi on določi, kako se ta prevoz izvaja.
Po mnenju Varuha torej v konkretnem primeru mati ni imela pravice soodločati o tem, kako je izveden prevoz otroka v šolo in iz nje v dneh, ko ima pobudnik določene stike.
Po mnenju Varuha je nesporna otrokova pravica iz 56. člena ZOsn do zagotovljenega prevoza, pri čemer mu v primeru, da otrok v različnih dneh biva na različnih naslovih, pravica zagotavlja prevoz na oba naslova.
Varuh tudi ugotavlja, da iz omenjene začasne sodne poravnave ne izhaja, da bi katerikoli od staršev moral otroka v šoli prevzeti ali ga tja pripeljati nujno osebno. S poravnavo je zgolj določen čas stikov in s tem prehoda odgovornosti in pravic iz naslova starševske skrbi za otroka iz sfere enega od staršev v sfero drugega. Razlaga, kot jo sprejema CIRIUS Kamnik, bi namreč pomenila tudi, da v primeru pobudnikove zadržanosti ne bi dopustili, da v njegovem imenu otroka prevzame tretja oseba, kar bi posredno pomenilo, da bi neutemeljeno posegli v pobudnikovo starševsko skrb in v pravico otroka in pobudnika do medsebojnega stika, ki jo poleg zakonov Republike Slovenije zagotavljata tudi Konvencija o otrokovih pravicah (KOP) in Evropska konvencija o človekovih pravicah.
CIRIUS je v odgovoru Varuhu vztrajal, da bi bilo zelo nekorektno postavljati vzgojno-izobraževalni zavod v položaj, ko mora tolmačiti začasno sodno poravnavo drugače, kot izhaja iz jezikovne razlage samega zapisa, zato menijo, da morata spor rešiti podpisnika sama ali sodišče. CIRIUS ne more presojati, kateri od staršev ima prav. CIRIUS tudi meni, da ima vsebina začasne sodne poravnave prednost pred veljavnimi predpisi, saj sta podpisnika v postopku želela specifično urediti njune pravice in obveznosti. CIRIUS ponovi, da ni institucija, ki bi reševala spore med nekdanjima partnerjema v zvezi s pravicami in obveznostmi do mladoletnega otroka.
Varuh v tem delu še meni, da začasna sodna poravnava nima prednosti pred veljavnimi predpisi, saj se z njo v prvi vrsti zagotavlja otrokova korist. Otrok ni predmet pogodbenega dogovarjanja med starši, glede katerega bi imela starša možnost prosto uveljavljati svoje poglede, ampak je samostojen nosilec pravic, ki ima tudi skladno z določbo 3. člena KOP pravico, da je njegova korist pri vsakem odločanju upoštevana pred vsem ostalim. Tako Varuh tudi meni, da v konkretnem primeru ne gre za vprašanje spora staršev v zvezi s pravicami in obveznostmi do mladoletnega otroka, ampak gre za vprašanje zagotavljanja pravice otroka do prevoza po 56. členu ZOsn.
Varuh sicer dopušča možnost, da bi poleg morebitne ogroženosti, ki je omenjena zgoraj, obstajali tudi drugi razlogi, ki bi lahko utemeljevali nujen oseben prevzem otroka v šoli, vendar s takšnimi razlogi Varuh v konkretni zadevi ni seznanjen. Po mnenju Varuha bi v takem primeru tudi začasna sodna poravnava ali morebitna sodna odločitev izrecno opredelila, da se stik ne izvede, če eden od staršev ne more priti osebno po otroka. Začasna sodna poravnava v konkretnem primeru v ničemer ne odstopa od primerljivih sodnih poravnav ali sodnih odločitev in, kot navedeno, po mnenju Varuha navedbe, da starš otroka za stik prevzame v šoli, ni mogoče razumeti drugače kot opredelitev kraja in časa, ko neposredna skrb za otroka preide iz sfere enega od staršev v sfero drugega.
Varuh nima oblastnih pooblastil in ne more odrediti spoštovanja veljavnih predpisov niti razlaga veljavne zakonodaje, kot jo razume Varuh, nikogar ne zavezuje. Glede na to, da se zadeva ni ustrezno razrešila, je Varuh pobudniku pojasnil, da lahko poda prijavo Inšpektoratu RS za šolstvo, po potrebi pa se lahko po pomoč obrne tudi na Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Glede na to, da je bila v sodnem postopku sprejeta začasna sodna poravnava, očitno sodni postopek še ni bil zaključen in lahko pobudnik seveda to vprašanje izpostavi tudi v sodnem postopku, v katerem lahko sodišču predlaga tudi oceno, kakšen pomen ima za zagotavljanje otrokove koristi dejstvo, da je mati s svojimi ravnanji uspešno preprečila, da bi otrok koristil svojo pravico do prevoza v šolo in iz šole, ki mu jo daje 56. člen ZOsn, pri čemer se glede na razpoložljive informacije zdi, da za to niso podani nobeni utemeljeni razlogi. 21.4-4/2025
